4. J^lSEGA.
Ti, ki so pokorni ti svetovi, Služijo ti zemeljski rodovi,
Pred teboj trepeče slednja stvar; Ti človeške sodiš sam osode', Dvigaš, ponižuješ v prah narode, Čuj naš glas, nad zvezdami vladar!
"Kličemo v molitvi te očeta, Tvoja naj godi se volja sveta,
Tvoje se cesti ime povsod! Zver dobrote vživa tvoje roke, Čuj uboge svoje nas otroke, Reši nas pogube, o gospod!
Pred obličjem tvojim tu klečimo, Sužnje roke kvišku ti molimo,
Milostno oberni v nas oko! Bleda naša glej, upala lica, Napolnila mero je krivica, Sužnji jarem žuli prehudo.
Sila sili nas na boj nemili, Za svobodo bomo se borili,
In za sveti križ, navdušen roj; Vse terpljenje že smo preterpeli, Zmago ali smert nam ti podeli — V boj kervavi gremo, smertni boj!


— 34 — jjrospod ^VLirodolski.
Po poludne je bilo, lep poletni dan! Gorko je pripekalo solnce z jasnega neba: vendar vse živo je bilo po Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih. Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih. Vse je bilo veselo; dobra je bila letina, vsega obilo!
Na nizkem griči ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma. Njej ni bilo treba truditi se v vročini na polji. Majhna je bila njena lastnina: hišica, košček verta, dve njivici, to je kmalo obdelano in preskerbljeno. Vendar vesela je ženica, kakor težko kedo po vsem Tihem dolu. Svojega sina pričakuje in kakega sina! S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tiho-dolčanka. Poročil ji je, da pride; povedal nf na tanko ne ure ne dneva ; vsak čas ga pričakuje. O ti blaženo materino serce! S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega vstvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve. Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška serca: ti si življenja vir. ki ne usahne. S tiho radostjo te gledajo — lepše prikazni ne vidijo na zemlji — izveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! —
Svojega sina pričakuje mati, ki ga ni videla že tako dolgo. Koliko se je trudila, koliko je terpela v svojem življenji: zdaj bode konec truda in terpljenja. Mirno, brez skerbi bo živela v svojih starih letih na njegovi strani, saj jo ima tako rad, česti jo pred vsem svetom, priprosto kmečko ženico, da si je tako učen, imeniten gospod, kateremu se vse odkriva; bolj ne more rad imeti in česti ti sin svoje matere, če je še tako lepa in bogata gospa!
Vse je že lepo omito in posnaženo po hiši, vse v najlepšem redu; vendar skerbno materino oko vedno zapazi še kaj, kar ni na svojem mestu. Kolikokrat je že obrisala svete podobe na steni in razpelo v kotu, vendar je že zopet vse oprašeno. Velika javorova miza v kotu ne zdi se ji še dovolj bela, da si jo je tako skerbno odergnila z drobnim peskom, in on-le stolček tudi še prav ne stoji. Tako se kreta in suče srečna ženica, pesiček jo pa gleda: pametna žival je, dobro ve, kaj se verši, koga pričakuje mati: kako bi ne vedel, tolikrat mu je že povedala ženica, saj nima nikoga, da bi z njim govorila o svoji sreči. In on vse ume, to se vidi, zvesto spremlja se svojimi bistrimi, umnimi očmi vse njeno delovanje, vesel je z njo, samo da ji pomagati ne more. Ali kaj je to'?
Kakor blisek šine skozi odperte duri čez vežo na vert! Mati ve kaj je to! Urno naproti! Ko ga zagleda pred hišo, obstoji, kolena se ji šibe! Gledata se mati in sin, molče; človeški govor nima besede, da bi povedala, kaj čutita mati in sin, ki se ljubita, ki se vidita zo-
pet po dolgi ločitvi. Molče si podasta roke; rada bi govorila srečna ženica, a jok ji gerlo zapira, in tudi sinu udereti se debeli solzi po moških licih. Molče gresta v hišo.
„Kako nenadoma si prišel, prav prestrašila sem se te! Truden boš in žejen, vročina je huda in daleč od terga do nas. Sedi in od-počij se; precej bom tukaj."
Predno je sin prav utegnil ozreti se po sobi ter videti, kako je vse snažno in lepo, že stoji na mizi pred njim skleda sesedenega mleka in dva debela kosa kruha, belega in černega.
„Ce ga še rad ješ? Nekedaj si ga rajši imel, kakor ne vem kaj." „„0 rad, rad, mati! Bolj bi mi ne bili mogli vstreči; pravo poželenje sem imel po njem; ali takega pa tudi človek ne dobi na svetu, kakor pri vas, mati! Prav v slast mi pojde.""
„ Pa černega kruha si vselej hotel imeti zraven, ali naj ti ga zadrobim? Ali. če hočeš rajši, pa belega! Dejala sem: Iz mesta pride, tam ljudje samo bel kruh jedo, tudi belega mora imeti, — kakor hočeš."
„„Cemega, černega, mati, v mleko: jaz se nisem izpremenil; kar sem nekedaj rad imel, imam rad tudi zdaj. A tudi belega se ne bodem branil, po mleku: jedel sem mnoge matere kruh, a takega ne zna peči nobena ženska na svetu, kakor vi, mati!"" „Začni nu, da se ne ugreje." „„Že jem, mati! Kaj pa Breza, kako se ima?"" „Dobro! Pridna kravica; rada je in mleka zmerom dovolj, do ostanka; pa telička imamo, tega nisi še videl; lep junček je." „„Tega moram pa iti precej pogledat."" „.Malo vendar še poterpi; toliko imam s tabo govoriti." „„Jaz tudi z vami, mati! Veseli bodite, mati, zdaj je vse ter-pljenje pri kraji. Službo imam, dobro službo v mestu; in vi pojdete. z mano. Nič dela, nič skerbi; jeli boste, kar se vam bo ljubilo, po-sedavali in poležavali, molili in v cerkev hodili. Nobeni gospe v mesti ne sme se boljše goditi.""
„ Torej za učenika boš v latinskih šolah, latinsko boš učil, kakor so mi pravili."
„„Latinsko in gerško, mati, in druge čudne reči!"" „Tu je treba veliko učenosti; gospod profesor v latinskih šolah, to ni tako, kakor naš gospod učitelj v tergu: tam se uče za duhovne, jeli."
„„Za duhovne, za zdravnike, doktorje in druge učene može."" „ Koliko si moral, sirota, učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega stanu. Veš, zdaj ti lahko povem; moja skrivna želja je bila pač, da bi te videla kedaj pred oltarjem; nič ne de, tudi ta stan, ki si ga izvolil, je lep stan: tudi v njem se lahko bogu služi; bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako dober otrok. O da m mogel Martin doživeti te sreče, zaslužil bi jo bil; bilje dober mož. Naj bo, kakor je božja volja; kar bog stori, vse je prav storjeno; gori je pri očetu in veseli se tudi tam najine sreče."
„„Kako se vam je godilo, mati, kar se nisva videla? Kaj gospod Mirodolski'? Ali vas je obiskaval ?""
„Kader utegne, pride pogledat gori; o to ti je blaga duša: kako prijazen je z mano, kako skerbi zame; brat ne more lepše ravnati se svojo sestro; rada bi mu šla v časi kaj pomagat pri hiši, ali ne terpf, da bi se prijela kakega dela. In hčerki — skoraj vsak dan prideti k nam. Lepo jih je videti, kako se obračati in sučeti po vertu, po hiši in po hlevu; kako veselje imati s kravico in s telkom! O ti ljuba, nedolžna, srečna mladost! Zmerom smo govorili o tebi; kako se ti godi, kaj delaš, kedaj prideš domu. To je bilo veselje, kader je prišlo kako pismo ; po dvakrat, trikat bilo je vselej prebrano. Veš, moj sin; kaj me je najbolj veselilo ? — Ko si se vernil čez toliko časa zopet v svoj domači kraj, kam je bila perva tvoja pot ? Jeli, da nisi bil še pri Mirodolskih ?" „„Ne, mati!""
„Vidiš, saj sem vedela, k meni si naj prej prišel, pod nizko slamnato streho, k svoji stari materi; ne k nevesti svoji, lepi, ljubi nevesti, ki te tako rada ima, in ti jo imaš rad, saj je prav, tako je božja volja. Bog je resničen in pravičen, zvesto izpolnjuje svoje obljube. Spoštuj očeta in mater, govori zapoved, da bodeš dolgo živel in da se ti bode dobro godilo na zemlji. Tebi se bo dobro godilo, moj sin! Glej, kako nevesto ti je bog podaril ? Pridno, dobro, imenitno nevesto. In lepa je tudi, lepa res kakor zora! Zora — ime res ni nič prav kerščansko ; ali vse ne moreje biti Urše, Neže in Barbe! Gosposki ljudje morajo imeti gosposka imena. Zora — lepo ime je, in zdi se človeku, kakor da bi ne mogla imeti druzega imena. Srečen si moj sin, da boš imel tako ženo. To je pa tudi res, kakor je pridna in lepa, goršega moža si ne more v želeti."
„„Da, mati, srečen sem. Se to jesen, upam, bode vse gotovo: potem se preselimo v mesto, in lepo življenje bomo imeli, če bo božja volja. Ona bo moja žena, ali vi boste moja mati in mati je vedno in povsod perva! Dobra je Zora, spoštovala vas bo in rada imela, kakor hči svojo mater. Vi boste gospodinjili, kakor in kjer se vam bode ljubilo.""
„0!" zavpije tu ženica, ki je bila ravno pogledala skozi odperto okence;" saj sem vedela, kaj bo! Tam-le gresti; hitro naproti!"
Nekoliko trenotkov — in združenih je bilo četvero srečnih ljudi. Dmeknimo se, radoglede oči naj jim ne motijo tihe sreče !
B. M
^Zgodovinske žene.
Znana je beseda pesnikova, da najboljša žena je ona, o kateri se najmanj govori. Da-si radi priznavamo resničnost tega izreka v navadnem življenji, bode nam vendar izpremeniti mnenje, stopivšim iz vsakdanje enakomernosti na polje zgodovinskega življenja, kjer se
sodijo človeštva osode; na veliki svetovni oder, kjer gledamo našega roda veselje in gorje. Tu niso mile zornolice dekliške podobe, tu niso verle hišne matere umno gospodinjijoče v tihem domačem krogu; tu so krepki duhovi ženskega spola, ki zbujajo našo pozornost se svojo krepko voljo, s krepkim dejanjem svojim: z eno besedo: glasoyvite žene zgodovinske.
Človeštva velikani so v življenji narodov to, kar so v deželi visoke gore, ki dajo svojemu kraju pravi značajni obraz. Zanimivo je torej spoznavati jih, zlasti, ako so ti velikani — ženske. Zanimive so njih posebnosti same ob sebi, in po njih je tudi soditi mogoče, kako je bilo življenje in stanje njihovega spola v narodu, in vsled tega, na kaki stopinji izobraženja je bil ves narod. Saj je resnica, katere tajiti ni moči, da narodi, kateri ne priznavajo ženski primerno visoke veljave, žive v temi in sirovosti, ali pa bolehajo o izprijeni omiki. Kakoršna žena, tako družinsko življenje, taka vesoljna moralnost, tako vse ono vplivanje nepokvarjenega ženstva, katero je izkusil skoraj vsak velik mož. katero je slavil pervak nemških pesnikov, Gothe, zajemajoč iz globokega vira svojega življenja v zadnjih besedah svojega Fausta, rekoč:
Večna ženstva moč
Dviga nas kvišku.
Začnimo svoje premišljevanje z jutrovo deželo, zibelko človeškega roda, sedežem pervega bogočastja. Pustivši tu na stran Indijo in Kitajsko, deželi, kateri sta bili zaradi svoje geografične leže ter posebnosti svojih prebivalcev brez dejanjskega vpliva na zgodovino sveta, videli bomo takoj, da so bile v vseh jutrovih deželah žene v starih časih, kakor so še dandanašnji, na naj nižji stopinji; da ha-remsko ozračje po naravnih postavah ni moglo roditi imenitnih žen, in jih tudi zdaj ne more. Tu nas ne sme motiti, da zgodovina, ali prav za prav : basen, pripovedka, govori o velikanski vladateljki, pod katere pogumno roko se je neki zgodaj razcvelo kraljestvo ob reki Tigridi — Asirija. To je prikazen z vencem nesmertnih basni obdana — Semiramida. — Ljudska pripovedka in po njej helenski zgodo-vinopisci imajo Semiramido za hčer feničanske ribje boginje Derketo in za soprogo Nina kralja, po katerega smerti je mogočno vladala vso sprednjo Azijo, zmagonosne zastave nesla do Inda reke, z velikanskimi stavbami slavila si ime ter slednjič v golobovi podobi zletela k bogovom. Semiramida je idealna podoba, „v kateri se družijo lastnosti najbolj čislane v jutrovi deželi; ženska lepota in moška krep-kost, nezmagljiva ljubeznjivost in vojaška pogumnost." Toda ravno to združenje lako nasprotnih si lastnosti, v zvezi z očitno izmišljenimi, čisto fantastnimi posamnostmi. naklonilo je novejše zgodovinopisce, da jim Semirada ni resnično zgodovinska oseba, nego ne več jasno razločna zmes resničnosti, basni in verskega mita, v kateri se mito-tvornosti prisvaja največi, glavni vpliv. To je videti tem resničneje, ker asirski zagozdopisi (Keilinschriften) ne poznajo ne Nina ne Semira-mide. Moško-ženska božanstva imela so, po Dunkerjevi opazki, po vsej
sprednji Aziji posebno unete čestitelje in tako si je v pervi versti misliti tudi moško-žensko Semiramido (in njej nasproti žensko-moško podobo Sardanapalovo.)
Druge ženske azijske zgodovine morejo si prisvajati zgodovinsko realnost, a nikakor ne zgodovinske velikosti; one so, kakor Atosa, soproga Dareja I. in Parizatida, soproga Dareja II. sama haremska bitja brez moralne velikosti, katera imajo svojo važnost v zgodovini vsled popačeno,sti perzijskega dvora, a nikakor vsled imenitnosti svoje osebe,
(Dalje.)
Fr. Šuklje.
jS l o y 6.
1.
Slovo ti solzna moja pesem peva; Ko cula glase boš sladko ubrane, Ni čudo, če sercč ti kteri gane, —■ Iz njih ljubezen moja vsa odmeva.
Ljubezen, ki sama le zanjo veva, Kak6 so kratke, oh, ji ure dane! A sOlza iz očesa mi ne kane, Da-si mi v žalosti serce medleva.
Solze bi te morda genile vroče, Kar sem izgubil, več mi ne bi dale: Ljubezni izprositi ni mogoče!
Zato ne bodem prosil, — dni ostale Spomin mi bo hladil gorje pekoče: Oči so tvoje kratko mi sijale.
2.
Oči so tvoje kratko mi sijale: Ko mavra se prikaže sedmobojna, Oblakov čeda vmika se nebrojna, Ki strele so iz njih se prej kresale;
Morje upokoji grozeče vale, Pod jasnim nebom ziblje se postojua: Tako so v persa burno nepokojna Oči mi tvoje sladki mir vlivale.
Po sreči ni serce mi hrepenelo, Strasti nevihte z njim so se igrale, Ti tamno pomirila si kerdelo.
Zdaj so njih sile zopet me napale. Serce mi več ne bo miru imelo: Besede vendar ti ne rečem Žale.
3.
Besede vendar ti ne rečem Žale; Kaj poterpljenja si imela z mano! Terpela kakor angelj z voljo vdano. Ko v meni so erinije divjale!
Solze so zorno lice tvoje prale Skrivaj, da nama le je bilo znano'. Da bi genile mi serce zdivjano; Zastonj! prej omečila drob bi skale.
Prepozno zdaj mi grenko je kesanje; Ne obude ljubezni, ki mineva, Solze in prošnje, bridko zdihovanje.
Da-si bežale so pred svitom dneva. Za kratke, blagodejne, sladke sanje •Serce ti hvalo peti mi veleva.
i.
Serce ti hvalo peti mi veleva; Bolnik, ki spavati vso noč ne more. Kako težko rumene čaka zore, Ter lene ure zdihujoč prešteva.
A ko za zvezdo zvezda obledeva, Ko v zlatem svitu verh žari se gore, Ko luč in radost polni vse prostore: Tedaj se up budi mu, da okreva.
Bolnik sem jaz, — ti blagega zdravila. Ki v serci up in novo moč zbudeva. Z ljubeznijo si v serce moje lila.
Serce brez upa zopet mi boleva, Ker ti si brez tolažbe ga pustila; Kar sem terpel, .naj pesem razodeva.
5.
Kar sem terpel, naj pesem razodeva: Kervavo križ težak mi žuli rame, Pnšice vse lete strupene name, Kar vbogi rod človeški jih zadeva.
Terpi ves svet, kar solnce ga obseva: Kedor živeti, on terpeti jame;' Da zemlja spet ga v svoje krilo vzame, Spremljalka zvesta je človeku reva.
Gorje mu, ki ima serce otroka! Solze mu bodo često lice prale, Kedor se z vsakim jokajočim joka.
Temne moči so nam življenje dale! Da v6di svet ljubezni rahla roka ; Lepe so sanje zgodaj mi zbežale.
6.
Lepe so sanje zgodaj mi zbežale. Ko zemlja je človekova lastnina, Veselja se mi zdela domovina, Sladke so nade serce mi zibale.
Prezgodaj so izkušnje mi kazale, Človeški rod ni bratovska družina, Terpljenja zemlja je in solz dolina! Mladosti sladke sanje so legale!
Ljubezni ni mej brati in narodi ; Vsak sebi išče prida le in hvale, Vsak milo sebe, ostro brata sodi.
Nebeških zvezd, ki so mi prej sijale, Rešilna luč me v nfiči več ne vodi; Teme po potih mojih so nastale.
7.
Teme po potih mojih so nastale; O blagor, komur nade luč še sije, Moči mu nove v trudne ude lije! A meni nade vse slovo so dale.
Vir, brez imena dete divje skale, Od kamena do kamena se bije; Tako brez rodovine, domačije Po svetu tavam jaz, brez graje, hvale.
Kar bilo je, tenka mi krije mrena, Kar bode, — plašč naj tamni ini odeva, Ne mika up me, — prazna vse je pena!
Da cvet se brez sadu mi obleteva, Neganen zrem, vse mi je brez pomena : Od vseh strani praznota v mene zeva.
8.
Od vseh strani praznota v mene zeva.! O domovina, sladka moja mati! Da mogel za-te bi življenje dati, Boril bi se z močjo, serčnostjo leva.
Življenje! ona ti ga ne zahteva; Ce druzega ji nimaš darovati, Kri tvoja ji ne more pomagati; Življenje ti je brez veljave, reva!
Nesreče v me naj trešči vsa togota, Krepkč moj duh razvil bi zopet krila : A strašna, strašna je serca prazndta!
Kam naj bežim, kje iščem naj rešila? Zapustil znana mej ljudmi sem pota,
V	narave krilu sem is kiti zdravila.
9.
V	narave krilu sem iskal zdravila; Ko blaga sapa diha pomladanja, Germ zeleni, drevo cvete, poganja, Vijola nežno nedro je razvila.
Metulj po cvetji gibka ziblje krila. Pojoč družico vabi kos, najmanja Raduje stvar se, sladke sanje sanja, Pomlad ljubezen je povsod rodila.
In ti, serce, bi se ne radovalo Na lepi zemlji, nam v veselje dani 'i Ljudi pozabi in kar si prestalo!
Slovo sem družbi dal, predobro znani,
V	samoto šel, a izpoznal sem k malo :
V	naravi ni pomoči serčni rani!
10.
V	naravi ni pomoči serčni rani: Sovraštva vse je polno in prepira ; Žival močnejša slabejšo zatira,
Ia kakor more, vsaka stvar se brani.
In kakor more vsaka stvar se hrani; Povsod pravica iz moči izvira, Kar čas sezida, zopet čas podira, Ljubezni tu zakoni so neznani.
Sovraštvo, vojska tu divja kervava, Brez milosti tu vlada kruta sila: Brez čuta je, brez serca je narava'.
Tedaj iz trne si ti mi prisvetila : Oj sladka zvezda, sladka izkušnjava, Ti mogla si mi dati tolažila !
11.
Ti mogla si mi dati tolažila! Sin izgubljen po širnem svetu tava, Serce mu ranjeno je, bolna glava, Obupa noč mu dušo je zavila.
A zvezd mu ena, glej! še ni vtonila: Podoba sladka pred očmi mu plava : Doma ga mati čaka, vsa težava V zavetji mine maternega krila.
TakO sem ranjen iz življenja boja Pribežal k tebi jaz, na tvoji strani Zdravila upal najti in pokoja;
Tolažbe, ne veselja, ki vpijani. — Motila me je zadnja nada moja: Vsi upi zdaj so meni pokopani.
12.
Vsi upi zdaj so meni pokopani. Ko jesen pride, perje drevju vene, Merjo cvetice od slane strupene, Mertvo je vse po gozdu in poljani.
Skerjanec vmika se hripavi vrani, Nad poljem sape brijejo ledene; Ko mraz v okove vklepa vse jeklene, Zastonj serce otožnosti se brani.
Življenja vendar si zatO ne greni! Skerjanca pesem bo se spet glasila, LogOvi, gozdi bodo spet zeleni.
Kdor je nesrečen, upa vsak tešila; Pomlad in sreča se ne verne meni, S tebOj se zadnja mi je zvezda skrila.
13.
S tebOj se zadnja mi je zvezda skrila. Ko z vetrom val bori se, ladja stoka. Serce pomorniku ne vpade, roka Rešilnega ne izpusti kermila.
Ko ladja ranjena vodO je pila, OkO n& vidi zemlje ne otoka: Bogu izroča ženo in otroka, Pusti kermilo — „z bogom, koča mila!"
Boril sem se, dokler je bilo m6či; Umikam se nevihti razberzdani, Solza nikdO za mano naj ne toči!
Kedor obupa, on se več ne brani; Umaknem se. in če serce mi poči: Roko podaj, ter zdrava mi ostani!
14.
Roko podaj, ter zdrava mi ostani! V besede te se žalost vsa mi zliva. O z bogom blaga deva, ljubeznjiva! ZastOnj! solza se mi okO ne vbrani.
In če so upi vsi mi razdejani. Saj nisi ti nesreče moje kriva; Oj duša, angeljsko poterpežljiva! Spomin ti večen serce moje hrani.
Vso srečo naj ti podele nebesa, Kar čutim, v serci naj ti ne odmeva, Bridkost naj ne premaga te slovesa.
Ti greš na desno, moja pot je leva. Ti solznega ne vidiš mi očesa, SlovO ti solzna moja pesem peva.
Slovo ti solzna moja pesem peva; Oči so tvoje kratko mi sijale, Besede vendar ti ne rečem Žale. Serce ti hvalo peti mi veleva.
Kar sem terpel, naj pesem razodeva. Lepe so sanje zgodaj mi zbežale, Teme po potih mojih so nastale, Od vseh strani praznota v mene zeva.
V	narave krilu sem iskal zdravila,
V	naravi ni pomoči serčni rani: Ti mogla si mi dati tolažila.
Vsi upi zdaj so meni pokopani. S tebOj se zadnja mi je zvezda skrila — RokO podaj, ter zdrava mi ostani!
P D E R T N I K.
Podoba iz kmečkega življenja.
Osebe:
Gregor, kmet; Barba, žena njegova; Tine, 71eten, Ančka, Sletna: — otroka; Kalan.
Kmečka hiša; večer.
(Konec.)
Kalan. Oče! —
Gregor (bridko). Ko bi bilo kaj pravice na svetu, ne godilo bi se nam tako! Moja žena in jaz, kako sva se trudila, delala in skerbela. Vse zastonj! Na stare dni bo nama prijeti za palico in iti po svetu. To je bridko, to je terdo! A kaj midva! Kaj bo z otrokoma! Otroka, še enkrat vama rečem, pojdita spat, pozno je, pojdita spat!
Ančka. Jaz bom čakala, da pridejo mati, tako me je strah!
Tine. Prosim vas še enkrat, oče, pustite me tukaj pri vas; jaz ne morem spati!
(Barba prinese vina, ter postavi ga pred Kalana.)
Kalan. Pojdite sim, oče, pijte!
Gregor.yLe pij, Jernej: jaz nisem žejen!
Kalan. Žejen, žejen! Vino se ne pije samo za žejo (poskuša). Vino ni napačno!
Gregor. Meni se ne ljubi piti!
Kalan. Tega mi pa vendar ne odrečete. Na moje zdravje! (terčita, Gregor se komaj vina dotakne.)
Gregor. Če mi hočeš kaj ljubega storiti, Jernej, ne vikaj me, koliko sem pa stareji od tebe?
Kalan. Stareji! Kaj starost! Vi ste mož, oženjen mož, veljaven mož; kaj bi se jaz z vami! Povsod in nikjer doma: po svetu prenašam svoje siromaštvo, klatim se: vbijam se po svetu, kakor voda od kamena do kamena; vi ste gospodar, imate svojo domačijo —
Gregor (bridko). Svojo domačijo!
Kalan. Imate jo še in — (vdari ob mizo) in še jo — toda pustimo to — vino je močno — ali sem pa jaz tako slab! — Oče Gregor! — pustite, da vas tako imenujem — Oče, jaz nisem hudoben človek, bog mi je priča; vendar, zdi se mi, da nisem ravnal, kakor je prav. Oče, vse vem, vse mi je znano! Ne bodite mi hudi, da nisem prej povedal, čudne muhe imam, ali slabega ne mislim: jaz nisem tako napačen človek, kakor bi mislil kedo! Vse mi je znano. Včeraj sem bil v Ljubljani, dobil sem v roke neke novine, redkokedaj mi pride kaj takega pred oči; radoveden nisem, in časa imam malo. Tu sem bral na zadnji strani, na tisti nesrečni strani, kjer se zapisujejo in razglašajo nesreče naše uboge dežele, strašna versta jih je in ne veseli se, kedor jih bere! — Tu sem bral tudi vaše ime! Urno opertim svojo staro prijatejico, edino na sveti, in hajdi proti Podlogu! Morebiti bi se pa vendar dalo kako —
Gregor. Nam ni pomoči!
Kalan. Vendar, oče, beseda ni konj! Koliko vam bi bilo potreba? Vprašati se vendar sme —
Gregor. Kaj bi govoril! Ti si dober človek, Jernej, hvaležen sem ti. veseli me, da se me vendar še kedo spominja v moji nesreči, če mi tudi pomagati ne more!
Kalan. Vendar govorite!
Barba. Osem sto je dolga — vse tistemu oderuhu na Griči, ki sedi in preži kakor pajek na muhe! Bog mi grehe odpusti! Saj ga poznate —
Kalan. Poznam, poznam, da bi ga ne tako! Torej osem sto!
Gregor. Bog sam večni vedi, kako smo tako globoko zaga-zili, da nf več rešitve! S težka smo živeli, res, vendar pošteno — zadene nas nesreča pri živini — saj veš, živina je malemu kmetu, kakoršni smo mi, edini gotovi denar — tu je vendar nekoliko priredbe za davke, za obutalo in kar je treba. Dve kravi, lepi kravi nam vzame v enem dnevu, v eni uri nesreča. Všli sta bili na jaro deteljo, potem pa pit — saj veš — začne ji napenjati, vse smo poskusili, kar nam je kedo svetoval, vse zastonj! obe pogineti v eni uri. To je bil začetek. Davke je bilo plačevati — denarja ne pri hiši: tu me zmoti sam hudobni duh, bog mi grehe odpusti! — Grem k tistemu skopuhu, tistemu oderuhu; posodi mi za silo —■ ali zapisati mu moram še enkrat toliko! Imel je mazinec, kmalo je bila vsa roka njegova — zdaj je vse njegovo! —
Kalan, Nf še njegovo!
Gregor. Danes ali jutri, to si je malo navskriž! Bog ve, da nisem bil zapravljivec; ne pijanec, ne igralec —
Kalan. Kaj boste, oče, saj vem! Vi niste, žalibog, edini poštenjak, kateremu se tako godi, ne pervi, ne zadnji. V hudih časih živimo, oče!
Gregor. Nesreča je odslej roko podajala nesreči: uglajen je bil pot do naše hiše. Zadnjič sem izgubil vse upanje, vse veselje : saj vse nič ne pomaga. Jutri zjutraj pridejo, vse nam prodado! Trikrat toliko je vredna domačija, ali kedo bo kupaval, treba je gotovine: vse bo njegovo, in mi pojdemo po svetu! —
Kalan. Zdaj smo še tukaj, in jutri — morebiti pa vendar ne bo vse njegovo; vsaj na pol zastonj ne! — Osem sto. pravite, je dolga ?
Grego r. Vse njemu!
Kalan. Osem sto goldinarjev, (krepko potegne iz kozarca) To m, kar si bodi! Osem sto „ranjšev!" To niso mačkine solze — ke-dor jih ima — imeti jih je treba! Sedite sim, meni nasproti, oče, da se malo posvetujeva, da kako ukreneva. Pojdite sim, mati, pijte; ne, jokali mi ne smete; jaz ne morem videti jokajočega obraza: samo to mi storite, mati, prav lepo vas prosim!
Barba (prime kozarec). Bog pomozi!
Kalan. In vam, in meni in vsem poštenim ljudem, kolikor jih je še na svetu! — Nihče torej ne bo kupaval, pravite? Kaj pa, ko bi jaz!
Gre gol*. Ti, Jernej?
Kalan. Kaj me gledate? Jaz, jaz, Jernej Kalan, s Kozjega verha, gostača sin, vojak nekedaj. zdaj pa kupčevalec, če tudi nosim opertiv blago od hiše do hiše: „Kupite, kupite!" — pošten kupčevalec; zerno do zerna pogača! Vino, mislite, govori iz mene? Tri sto! — ne, tega veselja mu ne storimo! Do zdaj sem kupčeval se samim drobižem, kaj, ko bi poskusil enkrat malo bolj na debelo, s kmetijami; več jih poznam, ki so se tako obogatili. Dobra kupčija, lepi dobički! —
Gregor. Ti torej bi poskušal? —
Kalan, Zakaj ne? gnal bom, dokler mi sapa ne uide! Tako v ceno ne dobi te lepe, prilične domačijice, kakor misli. Videli bomo. tri sto zelenih! Jeli, dečko, kaj pa ti praviš? Kaj stojiš tam v kotu? Sim pojdi, med može, poštenjake, da boš vedel, kaj so možje! Nič se ne boj starega Kalana, če je tudi prej tako nemarno s tabo govoril. Kazjezil sem te bil, ti si na kratko nasajen, majhen lonček hitro zavre — nič ne de, prav je, da ne daš, da bi se onegavilo s teboj. Veš, tisto kar sem prej govoril o tistih tvojih hlačicah — to je bilo samo zvijača, da bi kup naredila. Dobre hlače so še, poštene hlače, bog daj, da bi jih še mnogo stergal v svojem življenji! Tudi ini moramo živeti! Približaj se, junak — bodiva prijatelja — na tvoje zdravje!
Barba. Pojdi. Tine, ker te kličejo — ne zamerite, Jernej, otrok ni vajen vina, nikoli ga ni še pokusil.
Kalan. Pa naj ga zdaj. Pij, dečko, da boš pomnil ta večer! (Tine pokusi vino.)
Kalan (čez nekaj časa). Ne, tako ni nič. premislil sem si —
Tine. Premislili?! Saj sem vedel, da ne bo nič! —
Kalan. S kupčijo ne bo nič: kaj bi začel s hišo in zemljo? Sam sem, nikogar nimam na svetu. — Veste kaj? oče! Posodim vam tistih osem sto; nesite jib, zamašite žrelo oni zverini, in mir bo besedi. Ali bo tako prav, oče?
Gregor. Prav! kaj bi mi ne bilo prav, ako bi mi res to storil, — ali — kako ti bom vračal? Tega ne pravim, da bi bil denar izgubljen, saj bi bil na domačijo zapisan, ki je vsaj trikrat toliko vredna; res bi nam bilo pomagano za sedaj; ali, Jernej, ko bi ti ke-daj denarja potreboval, ko bi se premislil, ko bi prišel na enkrat: Daj mi, verni mi, kar sem ti posodil; kaj potem? Bili bi zopet na starem: in drugič nas bi še hujše bolelo.
Kalan. Oče! govoriva eno pametno besedo, saj sva moža, dobra moža. Toda, na suhem smo, kakor vidim; nič prida se ne da pri prazni posodi, mati! prosim vas. storite mi še to; pojdite še enkrat k sosedu: če že spi, nič ne de; po vratih razbijajte, okna po-bijte — vse Kalan plačal, vse mora po konci! (Barba gre.) Jaz bi
bil rad enkrat vesel, prav iz sercav vesel — z dobrimi ljudmi vesel. Malo sem dobrega užil na svetu. Žalostna so bila moja otročja leta; nihče me ni rad imel, še starši moji ne, bog jim daj dobro! vse se je zadevalo ob-me, kakor ob kamen na cesti; dejali so, da sem hudoben, potuhnen otrok; nazadnje sem sam verjel, uterdilo se mi je serce, začel sem sovražiti ljudi, nagajal sem jim, kjer sem mogel, bil sem pravi nepridiprav. (Barba pride z vinom.) 0 ko bi mi bil en sam človek na svetu pokazal prijazen obraz, dal mi dobro besedo, kako bi mu bil hvaležen! In — našel sem enega človeka, ki je imel vsmiljenje z mano, ki ni verjel, kar so govorili ljudje. Vi se ne spominjate več, oče, dolgo je že, a jaz nisem pozabil in ne pozabim, dokler bom živ. Sosed me je bil zatožil očetu, da sem mu sekirico ukral, bog ve, da sem bil nedolžen; nagajal sem ljudem, a nikoli nisem se doteknil tujega blaga, bog mi je priča! Oče je bil osoren mož. bal sem se, skrival sem se ves dan, tudi zvečer nisem si upal domu; pribežal sem k vam, vi ste mi verjeli, da nisem tat; prenočili ste me, zjutraj ste šli k očetu, pregovorili, omečili ste moža
—	brez strahu sem se vernil domu. Tisto noč, ko sem ležal pri vas na svislih, zgodila se je v meni čudna izprememba; prebit je bil led, omečilo se mi je oterpneno seree; solze se mi vdero, perve solze, po licih; vso noč nisem zatisnil očesa; takrat sem prisegel skrivno, ali sveto prisego, da hočem biti priden, dober, delaven človek; in prisegel sem, da se hočem kedaj hvaležnega izkazati svojemu dobrotniku, da le dobim priložnost. Oče, ta priložnost je prišla. Nič posojila! Nate, tukaj le notri bo precej toliko, kolikor potrebujete, če jo kaj več, tudi ne škodi! YTzemite, kolikor je treba, in nesite jutri na vse zgodaj tistemu nesrečnemu zaporčnemu človeku. Dajte mu še en petak po verhu za jezo; naj ga pije na Kalanovo zdravje, da mu jeza ne škodi. Kaj stojite, ter me gledate? Pil sem res, vendar vem, kaj govorim: tako pametno nisem še nikoli govoril v svojem življenji.
Barba. Jernej, govoriti ne morem, tako čudno mi je pri serci
—	ne vem, kako bi —
K a 1 a n. Ne besede, mati; tiho! pijte pa veseli bodite!
Gregor. Daj mi roko, Jernej!
Kalan. Boko pa roko! suho, koščeno roko, a pošteno roko!
Gregor. Obetal ti nič ne bom, Jernej, ali, bog mi je priča!
Kalan. Oho, ljudje! Kaj mislite, da bo to kar tako ? Menite-li, da bom tako posipal svoj terdo zasluženi denar? Cujte, zdaj bom jaz govoril. Nič za nič! Ne pozabim se samega sebe ne, nikar se ne b6jite. Vse sem dobro premislil in prevdaril. Nekoliko časa mislim še kolovratiti po svetu, potem se podam v pokoj! Oče tam-le gori pod streho imate izbo; to sem si izvolil za stare dni, ne bom vam delal bog ve kaj nadlege, miren sem in z malim zadovoljen. Pa kaj z vami govorim; tudi vam pride čas, da si bodete želeli pokoja; gospodarstvo izročite krepkejšim rokam: rod zarodom, kakor perje za perjem na drevesu. Še kakih 12—18 let in drug bo gospodaril po
tej hiši; tam-le, oni junak, ki tako modro gleda, in misli, bog vedi kaj. Pojdi sem dečko! S tabo mi je govoriti. Nu, kako bo? Ali boš dal kot staremu Kalanu: tisto izbo pod streho?
Tine. Vsa hiša bo vaša, vse bo vaše!
Kalan. Polagoma, polagoma, sinko! Ne obetaj preveč! Veš, poterpljenje ti bo imeti z mano, kakor z materjo in očetom; sitni so stari ljudje in hudomušni, težko je izhajati z njimi. Vendar nič se ne boj! Ne bom te preveč nadlegoval; pomagal ti bom, dokler bom mogel gibati, na polji, pri živini, kjer bo treba; derva ti bom klal, kosil bom, otroke zibal!
Tine. Ne vem, ali sem pijan, ali sem tako vesel — kar ukal bi od samega veselja!
Kalan. Daj mi roko, da boš mož beseda. Tako! Ali te smem malo za lase prijeti, da boš pomnil, kar si obljubil?
Tine (pomolimu glavo). Le dobro potegnite! Ančka, pojdi sem, pa vesela bodi, vse bo naše, tudi Dima bo naša: jutri zjutraj jo ženeva na pašo! (prime kozarec) Bog živi strijca Jerneja!
Kalan. Jerneja Kalana s Kozjega verha!
B. M.
J v a n J3 l a y e l j.
II.
Pripoveduje se, kako srečo je Ivan Slavelj doživel kerstnega dne.
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu križ čez čelo in usta. Potem reče:
„Molitve je treba, molitve!"
„Ta je prava, Meta, prav govoriš, Meta," odgovori oče Slavelj, ali kaj pravimo: odgovori ? zaupije oče Slavelj, zakaj prišlo mu je iz dna serca.
„Oče, vi ste bogudopadljivi," pravi Meta: ,,bog vam pa je dal tudi prelep dar" (in ozre se na spečega našega junaka). „Ali z darom pridejo tudi dolžnosti." pristavi, „da ga izredite duhovsko, kakor se pridiguje na prižnici, da ga na koncu sveta naš blagonosnik ne obsodi in da ga ne zagledamo med kozli in med černimi!"
„Da ga ne zagledamo med kozli!" godernja oče Anton, ter si podpre čelo, težko čelo.
„Da ga ne zagledamo!" reče Meta, potem pa se nagne k očetu Slavlju in pošepeta:
„Ali da se ne zgodi, imam gotovo pripomoč."
„Gotovo pripomoč? praviš;" in oče Anton povzdigne z radostjo oči. Meta pa privleče na dan obdelano molitvino knjigo in odpre jo na mestu, kjer so ležali v nji stari naočniki.
„Tu je," pravi s prepričanjem. Oboroži nos in prične brati:
„Molitvica in pobožni zdihljaji nad novorojenim otrokom!"
Počasi bere in navede vse dobrote, katere so sveti oče, papež Silvester, za to molitvico in za te zdihljaje podarili, „ako se izmo-lijo z vrednim duhom, ter se moli deset „češena si Marij" in ravno toliko „čast bodi", ako se človek izpove in prejme kruh božji."
Oče Slavelj vzdihne stermeč o tolikem blagoslovu. Meta pa moli ter konča tako:
„In ti sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica presveta in vse svete relikvije in sveti ostanki, upijte na glas, da gledajo nebesa na ta novi ud udov svete cerkve z največim dopadajenjem."
„Sedaj pa še zarotenje," reče in povzdigne glas:
„In ti „eercerelus" pogini, „cercerelus!"
Tako se konča ta prekrepka molitvica, polna cvetoče pobož-nosti in najlepšega duha, kakor jih je več med narodom slovenskim.
Oče Anton pa se je čutil novopokrepčanega. zavoljo čudodelnih zdihljajev radostnega.
Meta pa odloži naočnike se zgerbančenega nosa, položi jih med vele liste pobožnih bukev, ter se pripravlja na odhod.
„Je." reče oče Slavelj, „ka-li meniš že iti?"
„Bom pa šla," odgovori ter v resnici odide.
„Prav dobro si mi storila," upije oče Anton za njo iz hvaležnega serca, „pa še kaj pridi!"
Tako se je pričelo življenje našemu junaku, in potem je živel brezskerbno do istega časa, kateri se zamori brez škode v šoli.
Tisto Jutro se oče Slavelj obleče praznično, mati pa umije pri-hodnega učenjaka z mlačno vodo, razčeše mu lase, ter daje mu dobrih naukov na novo pot.
Popoludne pa je Slavljov Janezek z okorno svojo roko poskušal začertati perve čerke.
111.
Izve se, s čim se peča bobovški gospod učitelj.
V polnem cvetji šopirila se je spomlad, vse je bilo radostno, tiče v logu in ribe v vodi. Samo bobovški gospod učitelj, Štefan Deska, bil je nekako zamišljen, ko je o solnčnem vzhodu opertal košek dobrega gnoja, da ga ponese še pred šolskim pričetkom na mesto, kjer naj bi njegove dobrodejne moči pokrepčale onemoglo rušo.
„Slabo se mi godi!" pravi bobovški učitelj žalostno, ter počasi odide na hribovje za Bobovcem. kjer mu je bila oddeljena za vžitek njivica, peščena in suhotna.
Ko dospe do višine, od koder se vidi v dolu Bobovec, odpočije, ter tužno zre na spečo vas pod sabo.
„Tamo je Tinkar, vse še v pokoji — ni mi še oddal zadnje bire — iztirjam! In tu doli Čudej, tudi še vse spi — za libero še ni plačal — in tamo Kisel, v miru še vse — deček njegov mi ni še prinesel za derva, moram danes povprašati, kako da ne ? Slabo se mi godi!"
In godernjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena.
Z olajšano dušo vrača se potem, ter verže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Šum novega življenja prebudil je menda tudi pri Deski učiteljsko stran terpeče duše, zakaj se slastjo govori sam se sabo:
„Pri Porekarji že dim — včeraj zopet metal kamenje po farovškem Tetirji — tri gorke po perstib; pri Kosmu se oglaša živina— slabo vedenje v cerkvi — danes malo pokore; pri Kočarji že režejo derva — zopet ni znala pri župniku šest resnic — naj kleči!"
In tako prehodi gospod magister ves Bobovec, ter pripravlja bliskove mlademu zarodu njegovemu, mnogoobetajoči mladini.
Ko je osemkrat vdarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti — dolgo leskovko. obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje najeli so bili v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko dareljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smerdljivega česla in sirovih kož.
Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Upije, kliči, prepira se in pretepa.
Povedali zmo že poprej, da je tekel skozi Bobovee potok in ob njegovem obrežji stala je bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska moral je toraj vselej, kader je hotel v svoje svetišče, čez mali mosti-ček, kjer je stala navadno druga tropica njegovih učencev, ter zerla mirno v dalje hitečo vodo.
Ali komaj zapazijo otroci Desko z domočo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, udero se v šolsko poslopje.
Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve, mimo farovža in verta njegovega. Pri cerkvenih vratih opravi poklon in pred farovžem pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija v svoje smerdljivo krilo.
Prične se poduk. Naj poprej se moli, potem pa zapoje leskovka svojo pesem in še le, ko je pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev, prične podučevati. Kader pa vdari težko pričakovana ura enajsta, zaklene gospod učitelj dvorano bobovške akademije, ter spusti na dom mladoletno druhal.
Ko potihne hrum, stopa tudi Deska zmerno in učeno po stopnicah navzdol. Y veži je stala strojarica ter globoko zdihovala, in prenašala in prekladala posodo na ognjišči.
„Ali bode južina?" vpraša učitelj in skoraj milo mu je, ko se spomni tu pri plapolečem plamenu in pri polnih loncih mertvega svojega ognjišča.
Žena priterdi zamolklo.
„Kaj? žalost?" začudi se Deska.
»Bolezen čez noč — Ančka bo umerla, e bog!" ihti se ostra-šena mati.
„Mirnost! le mirnost! ta je tolažba!" reče Deska, „ali ste že kaj poskušali?"
„Ne vemo ničesa, take bolezni še ni bilo v hiši!"
„Torej poglejmo, kaj je?" In zvveliko zavestjo stopa za ubogo materjo. Tu moramo povedati, da je Štefan Deska po Bobovei slovel tudi za spretnega zdravnika.
„Vroče ji je, pravite?"
„Vsa je v potu, nič več me ne pozna."
„Mati," in gospod Deska obstane ter s čudno učenostjo oberne pogled na objokano ženo, „mati, poslušajte moje besede, te sem bral v starih visokoučenih bukvah, v taistih so vsi zdravilni plodovi popisani, povedane vse dobrodejne koreninice, vsi močni sadeži in rastline, in vsa mogočna zdravila in vsa krepka doktorstva."
Strojarica stermi in sklepa roke. Deska pa se je oradostil, videč' vtis svoje besede.
„Ni je bolezni, katera bi ne imela nasprotnika v oni imenitni knjigi," pravi, „ki je, se ve, v visoki nemščini pisana. Tudi je tamo pisano o učeni astronomiji in prečudnem zvezdogledstvu in o moči, katero imajo zvezde in luna do nas. Samo proti vročini ni posebnega zapisano.
„Tedaj ni nič gotovega?" vstraši se ženica.
»Tega bi ne terdil. pravi učitejski zdravnik, tega ne terdim. Timveč prišel sem po dolzih premišljevanjih, mati, po težavnih primerah, mati, da je vročinam najhujša nasprotnica voda.
„Voda, voda, vam pravim," govori z navdušenjem." Ta dobro-dejna moča, katera nam goni mlinska kolesa in se zelenjem obdava travnike in polja naša, pomočnica je tudi našemu zdravju!"
In Štefan Deska stopi v borno čumnato, kjer se je borilo mlado življenje se smertjo. Na slabi posteljici leži deklica, obrazek ji gori od vročine in potni toki jo zalivajo. Včasih se stresejo blede ustnice in bolest prešine tedaj čelo in lica.
„Voda," pravi Deska, „že vidim, voda delala bo tu strašno dobro, voda ta čudodelna pomočnica."
„Vode, prinesite vode," upije, „da jo vlijemo čez njo in da jo pretresejo vsi vodeni sokovi in čistine in da ji ugasne ogenj v drobu. Vode, vode!"
In ženica hiti po čudodelno zdravilo, Deska pa sede v znožje bolniške posteljice in z mirno kervjo pričakuje dobrodejne pomočnice.
Ali smertna boginja imela je več sočutja, kakor naš Eskulap, in nagne hladne svoje peroti na revno ležišče, vzame v naročje bolno dete, ter ga odnese v svoje mirno kraljestvo.
{Dalje.)
Emil Leon.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-leta. Napis: Kedaction des „Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Lob.