*-ET0XXXIII. —Številka 46 12. novembra 1981 Cena 5.—šil. (7 din) Poštnina plačana v gotovini Celovec P. b. b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt 6.30—17.30 Podklošter 7.00— 12.00 Kotmara vas 7.00— 13.00 Celovec Bekštanj, (Loče, Brnca) 7.00— 14.00 Šmarjeta v Rožu Bistrica v Rožu 7.00— 15.00 Hodiše Šentjakob v Rožu, (Podgorje) Vernberk 8.00—13.00 Grebinj, (volišča Grebinj Klošter, Gruče, Krčanje in Pustrica samo do 12.00) Volilni časi v posameznih občinah južne Koroške 7.30—14.00 Galicija Globasnica Dholica 8.00—12.00 Ruda, (Spodnja vas) Sele Št. Štefan n. Z. (Gosti-nja vas, Trata, Blače in Št. Pavel) Otok Pokrče Škofiče Rožek Vrba (Loga vas, Kostanje) 8.00—14.00 Pliberk, (Bistrica) Suha Žitara vas Velikovec, (Vovbre, Št. Peter na Vašinjah, Tinje, Rute, Trušnje) Žrelec, (Medgorje, Radi-še) Grabštanj Žihpolje Borovlje Čajna/Zila, (Št. Jurij, Črešnje) Beljak, (Marija na Žili) 8.00— 15.00 Bilčovs Štalenska gora Straja vas, (Drašče, Zil-ska Bistrica) 8.00— 16.00 Dobrla vas, (Kazaze) Železna Kapla-Bela Škocijan, (Šentvid v Podjuni) Šmohor, (volišči Brdo pri Šmohorju in Goriče samo do 13.00) 8.30—14.30 Djekše, (volišče Kneža od 9.00—14.00) Podatke smo prejeli od okrajnih glavarstev! O govoru, ki ga je imel Wagner v Predzadnji nedeljski radijski oddaji deželnega glavarja, je NT že poročal. Nakazal je neverodostojno govorjenje Wagnerja z ozirom na vprašanje dvojezičnih topografskih napisov. Danes hočemo nadaljevati Politično analizo Wagnerjeve pustolovske retorike, hkrati gre za stavčno analizo, s pomočjo katere bomo odkrili nekaj idejnih posebnosti, ki jih slušatelj v naglici predavanja ali bralec pri hitrem branju kaj rad spregleda. Wagner se je dobro branji vseh kasnejših očitkov in hudob-nih oporekanj, saj je ob koncu svo-jega govora dejal, da ve, da bojo hudomušni ljudje na obeh straneh 2ognali vik in krik. S tem je „zagoto-vü“, da je njegova argumentacija resnična, vse naknadne pripombe k •emu pa zmes barvanja in odkrite sovražnosti. Moti se! Kajti mi mu ne bomo oporekali tam, kjer tega Analiza Wagnerjeve pridige njegov spis ne zasluži, pač pa tam, kier je to neobhodno potrebno, če se hočemo zavzemati za resnična Sledanja na razne dogodke. Tudi če postavimo konec koncev *Vagnerjev govor na glavo, temu nismo krivi mi, temveč deželni gla-Va'' sam. Saj bi mu bilo mogoče, da spregovori glavarsko besedo, pravil-n°> odlikovano z dimenzijo umske V|šine. če tega očitno sam ni na-Pfavil, ni naša krivda. Smo edinole Poročevalci in tolmači spregovorjeno politične odločnosti. Ejudje obeh narodov na Koroškem so veseli, pravi Wagner, da je ^ ^ol^končno zavladal mir, da ob-aJa tišina. Kakšen mir, za kakšno Cen°, kje je tišina? Teden za tednom opozarjamo na nerešen status oroškega problema, dajemo pobu-6 v tej in oni obliki (možnost kon-®rta v Velikovcu, poglobljeni stiki Slovensko gimnazijo in nem-skimi, pogovori na kulturni in gospodarski ravni, v politiki znani Perativni koledar, ki ni zbudil založene pozornosti...) in lahko bi ®e nadaljevali domala celo stran, oden za tednom se trudimo za Konstruktivne predloge, kdo jih vza-6 resno? Takšna tišina je umet-na, ni naravna, zavestna, ker ne me biti, da bi se še našel nekdo, omur položaj ne ugaja. Od Wag-orja si smemo pričakovati, da pro-orne definira, ne pa, da jih zakri- V nedeljo, 15. novembra, bo koroško kmečko prebivalstvo spet volilo svoje poklicno zastopstvo, mandatarje 36-članske Kmetijske zbornice. Tudi tokrat kandidira Skupnost južnokoroških kmetov, njen nosilec pa je odbornik Kmetijske zbornice ekon. svetnik Ignac Domej, pd. Zgonc. Skupnost južnokoroških kmetov je predložila program, ki vsebuje enakopravnost vseh kmetov. Posebno se hoče — kar je dokazala že doslej — posvetiti kmetom, ki imajo težaven položaj in slabe iz-glede za bodočnost, npr. zaradi gorske lege ali majhnosti kmetije, predvsem pa tudi zaradi narodne pripadnosti! Večinske stranke imajo oblast, vedarle teh težav ne zmorejo in nočejo rešiti — sicer ne bi bilo zapostavljanja velikega dela kmečkega prebivalstva! Prav tako bi bilo nesmiselno, ostati zaradi tega doma. S tem da resighiraš, težave niso rešene. Kandidati Skupnosti južnokoroških kmetov poznajo resnične probleme kmetic in kmetov, ker prihajajo iz njihove sredine: zato zaslužijo tudi močnejšo podporo! va. Da jih reši, ne pa, da meži in da jih zaradi tega ne sme biti. Wagner pravi, da ni razumljivo, zakaj se nekateri še vedno razgra-žajo. Sploh pa spričo dejstva, da živimo v demokraciji in ker imamo zato gotove svoboščine, ki jih drugje ni. Na primer svobodo mišljenja. Torej: ker imamo zajamčeno svobodo mišljenja, svobodo govora, je za Wagnerja nerazumljivo, zakaj da ljudje izražajo svoje želje? Slovenci nismo prispevali ničesar več, kar bi utegnilo zanimati politike na najvišji ravni, pravi Wagner. Nenehno odklanjamo zakon o narodnih skupinah in s tem da je naš intelektualni nivo izčrpan. Je takšna beseda nesramno zamolčanje dejstev? Ali nismo predložili pred letom dni Operativni koledar, ki vsebuje celo vrsto predlogov in idej, kako bi se dala nadaljevati pot legalne manjšinske zaščite, čeprav je (Nadaljevanje na 3. strani) Kmetice in kmetje, pojdite v nedeljo volit in dajte svoj glas Skupnosti južnokoroških kmetov, listi 4! Na vprašanje, kdo sploh ima volil- no pravico, lahko odgovorimo: tisti, ki dobijo glasilo Kmečke zbornice „Der Kärntner Bauer“. S tem v zvezi bi pa radi poudarili, da imajo volilno pravico — poleg lastnikov — tudi njihovi soprogi. Torej tudi kmetice, čeprav niso lastnice kmetije! Ignac Domej IGNAC DOMEJ, pd. Zgonc v Rinkolah pri Pliberku, se je opredelil pri svojem gospodarjenju predvsem na svinjerejo; je soustanovitelj prvega krožka za rejo pujskov na Koroškem, kateremu danes predseduje. Zaradi svojega znanja in uglednosti je bil izvoljen za podpredsednika Koroške zveze za rejo prašičev in za člana organizirane proizvodnje svinj, ki povezuje vse produkcijske enote na Koroškem. Z ženo Dorotejo pa se ukvarjata tudi še z živinorejo. V kmečkem stanovskem zastopstvu je Ignac Domej skoro že pol življenja. 21 let je bil član ožjega odbora okrajne Kmetijske zbornice Velikovec, od leta 1976 naprej pa kot mandatar Skupnosti južnokoroških kmetov v Kmetijski zbornici za Koroško, kjer je odločno zastopal interese naših krajev. V petek, 6. nov. pa ga je zvezni predsednik počastil z imenovanjem za „ekonomskega svetnika“. Ignac Domej kandidira na prvem mestu Skupnosti južnokoroških kmetov. Ludvik Lesjak LUDVIK LESJAK, pd. Po-strajnik na Bregu pri Rožeku, je zastavil svojo kmetijo predvsem na živinorejo in mlečno produkcijo. Z ženo Avgustino obdelujeta kmetijo sama. Njunih šest otrok hodi še v šolo oz. na delo. Kot angažiran kmet izvaja funkcijo poslovodje Rožanskega krožka za pitanje bikov in se trudi biti pomočnik svojim stanovskim kolegom. S politiko subvencioniranja kmetov ni zadovoljen. Možnosti koriščenja kreditov bi morale biti po njegovem mnenju širše in v večji meri odvisne od okoliščin in dohodka kmetovalcev, ne pa od investicijske višine. Nujna se mu zdi uvedba ugodnejšega kredita za nakupe živine za pitanje. Pri Skupnosti južnokoroških kmetov sodeluje Ludvik Lesjak že od leta 1963 naprej in kandidira za volitve v Kmetijsko zbornico, 15. novembra letos, na drugem mestu Skupnosti južnokoroških kmetov, liste 4. Folti Kargl POLTI KARGL, pd. Jerut v Ba-čah, občina Bekštanj ima s svojo ženo Marijo sodobno in racionalizirano urejeno kmetijo. Živinoreja in mlečna produkcija sta mu glavni kmetijski dohodek. Ker tudi njegov donos iz kmetije ne zadošča, si je moral iskati dodatne možnosti dohodka. Zato se je odločil za dodatni zaslužek iz turizma. Ima počitniška stanovanja ob Baškem jezeru in sobe za goste. Kot aktiven zadružnik sodeluje kot odbornik v Kmečkogospodarski zadrugi Brnca in v Posojilnici Marija na Žili. Za volitve v Kmetijsko zbornico, 15. novembra, kandidira pri Skupnosti južnokoroških kmetov na 3. mestu. Skupnost južnokoroških kmetov — Gemeinschaft der Südkärntner Bauern TEDNIKOV KOMENTAR naš tednik]____________________ Slovenska delegacija pri predsedniku italijanske vlade „r jsti peti moj’ga slavčka, kakor sem mu grlo ustavaril“ se glasi geslo.„Srečanja mladiskih zborov“, ki ga organizira Krščanska kulturna zveza prihodnjo nedeljo v Mestni dvorani v Borovljah. Žal nam je odločitev občinskih mož, z županom Paulakom na čelu, prekrižala priprave, ki so bile v teku. Kot znano so velikovški gospodje v občinskem svetu otrokom prepovedali peti v tamkajšnji dvorani. Treba je ponovno in jasno povedati, da s „Srečanjem mladinskih zborov“ v Velikovcu nikakor nismo hoteli provocirati župana, občinskega sveta, še Piše: Nužej Tolmajer jo, kljub temu so občinski odborniki otrokom, ki so hoteli pokazati, kaj so se naučili, zaprli vrata. Tem bolj pa smo ob vseh teh škandaloznih velikovških odločitvah veseli, da je občina Borovlje v tako kratkem času in brez vsakršnega pridržka dala na razpolago svojo dvorano. Odkrito moram priznati, da sem ob vseh ostalih prireditvah, ki jih organiziram v okviru Krščanske kulturne zveze, najbolj srečen, ponosen in vesel nad „Srečanjem mladinskih zborov“. Vesel in srečen zaradi tega, ker vidim, koliko je še Zamejski Slovenci v Italiji zadnje čase močno zahtevajo pravično in jasno rešitev slovenskega vprašanja na Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Doslej so vse povojne vlade s praznimi obljubami in mogočnimi frazami zavlačevale vsakršno rešitev slovenskih zahtev ter resnično in pravično rešitev. Gre za globalno zaščito celotnega slovenskega življa v Italiji, posebej še v zvezi z izvajanjem določil osimskega sporazuma. Sedaj pa kaže, da je vlada pripravljena, da slovensko vprašanje zdrkne z mrtve točke. V soboto, 31. oktobra, je ministrski predsednik Spadolini v Trstu na prefekturi sprejel enotno slovensko delegacijo. V delegaciji so bili: Andrej Bratuž za Slovensko skupnost (SSK), Karel Šičkovič za Slovensko kmečko-gospodarsko zvezo (SKGZ), Josip Pečenko za socialiste in senatorka Jelka Gerbec (član komunistične stranke). Slovence iz videmske pokrajine pa so zastopali Mario Garjup, Fabio Bomini in Viljem Černo. Enotna slovenska delegacija je zahtevala za vse Slovence v Italiji, ne glede na pokrajinsko razdeljenost in tre- nutno pravno upoštevanost, globalno, to se pravi pravično rešitev, ki zajema celovitost slovenskega naroda v Italiji. Kot je znano, so Slovenci v Italiji pravno razdeljeni na več kategorij, tudi pokrajinsko niso združeni in prav iz tega vidika je skupen nastop Slovencev velikega pomena. Tu ne smemo pozabiti, da je Italija skupno z narodnimi skupnosti na Južnem Tirolskem (Nemci, Ladinci, Italijani) in v dolini Aoste (francoska narodna skupnost) primerno uredila vprašanja dotičnih narodnih skupin. Predsednik vlade, Spadolini, je dejal, da bo delal za rešitev celotnega vprašanja, tu je omenil pripravljanje organskega načrta za ureditev slovenskega vprašanja. Dejal pa je tudi, da razen za Trst (bivša cona A) vlada nikjer drugje ne bo priznala mednarodne rešitve vprašanja. V svojem govoru je omenil tudi Slovence v videmski pokrajini. Doslej Slovencem v videmski pokrajini niso hoteli dati niti statusa narodne manjšine. Spadolini je nadalje povedal, da bo posebna komisija pri predsedstvu vlade skrbela za stike z narodno skup- Na svidenje v Borovljah manj pa velikovškega prebivalstva. Sam sem bil julija letos priča, da je tudi v Velikovcu možno stvarno in resno diskutirati o manjšinski problematiki. Mislil sem in sem še vedno tega pripričanja, da je bil to znak in zelo pozitiven korak v smer mirnega sožitja med obema narodoma na Koroškem. Zato sem bil prepričan, da bo občinski svet, predvsem pa župan Pau-lak, rade volje ugodil naši prošnji. Tem bolj pa me je prizadela odločitev, ki je bila zelo nepričakovana. S tem, da smo hoteli prirediti „Srečanje mladinskih zborov“ v Velikovcu, pa smo hoteli ugoditi tudi našim društve-nikom, ki so bili in so še mnenja, da bi bilo koristno in primerno, organizirati prireditve tudi na podeželju. Ni pa to bil edini vzrok. Mislili smo namreč tudi, da bi s tako prireditvijo prispevali tudi svoj delež k boljšemu sožitju v deželi. To je bila pravzaprav tudi naša odkrita želja. Za obe narodnosti bi bila lahko prireditev začetek izravnavanja poti do soseda. Zelo vidni politični funkcionarji so prevzeli pokroviteljstvo nad to prireditvi- idealistov, ki žrtvujejo svoj prosti čas za delo z našimi najmlajšimi. S kolikšnim veseljem in požrtvovalnostjo se posvečajo naši mladini za razne nastope! V Borovljah bo nastopilo nad 500 (!) otrok od Kanalske doline pa tja do Žvabeka. \/esel in srečen sem, da imamo še toliko mladine, ki ima veselje do petja in glasbe. Še dobro mi je v spominu lanska tovrstna prireditev, še so mi pred očmi nasmejani in zadovoljni obrazi nastopajočih. Tudi letos naj bo „Srečanje mladinskih zborov“ viden prikaz in dokaz naše življenjske volje. Veselim se nedeljske prireditve, prepričan sem in zagotavljam, da bo sleherni, ki se bo udeležil „Srečanja“ v Borovljah, odšel domov z najboljšimi vtisi. Pokroviteljstvo nad nedeljsko prireditvijo so prevzeli minister za pouk in umetnost Fred Sino-watz, namestnik deželnega glavarja Stefan Knafl, predsednik Narodnega sveta Matevž Grilc ter boroveljski župan Anton l/l/o-schitz. J Trgovina 3. sveta se predstavlja Pomoč deželam v razvoju, vojaški puč v eni izmed teh držav, mednarodna konferenca v mehiškem Cancunu, suša v Sahelu, lakota v Ugandi in Indiji, industrijske države potrošijo več energije in razpoložljivih snovi kot večina zemeljskega prebivalstva ... tako in še naprej bi mogli naštevati samo časopisne naslove zadnjih par mesecev in let. Človeštvo danes ni ločeno samo v dva mogočna vojaška bloka, ob katerih se je več ali manj uveljavilo gibanje neuvrščenih. Poleg mej in drugih zaprek je človeštvo razcepljeno na site in lačne. Ta razkol pa je najhujši in najbolj žalosten, saj manjka gladujočim poleg osnovnih demokratičnih pravic — priznam, da to zveni kot farza — pač najosnovnejše hrana. Ta razkol pa ni nekaj od zgoraj danega, ne, ta razkol je načrtovan, je sistematičen. Mogočni mednarodni koncerni in družbe se poslužujejo teh revežev — v sodelovanju z dotičnimi državami — da množijo svoje profite, da rastejo njihovi bančni konti. Kdor samo malo pozna npr. vladne sloje južno- in srednjeameriških držav, ve, kako skorumpirani in kupni so ti krogi, da, naj mi je dovoljen citat iz sv. pisma, za 30 srebrnikov prodajo svoje brate in sestre. Proti temu so se posebno zadnje čase postavili različni komiteji, organizacije, celo posamezniki, ki na različne načine lajšajo gorje ubogega in brezpravnega prebivalstva v deželah v razvoju. Pravo sliko močnih in oblastnih krogov, ki imajo svoje ljudi povsod po svetu, pa prikazuje primer zastopnika „Arabia-Mikado“, znane kavne tvrdke, ki je v funkciji honorarnega konzula Guatemala pri tamkajšnjih oblasteh zahteval takojšnjo prepoved izvoza kave preko EZA v Avstrijo. Take in podobne spletkarije pa nekaterih niso ustrahovale in začeli so s pomočjo prebivalstva v deželah Tretjega sveta. Tako je Nizozemec Paul Meijs že leta 1959 ustanovil organizacijo SOS v pomoč tem državam. Brez prekupčevalcev (Zwischenhandel) je začela SOS uvažati v Evropo razne izdelke, kavo, čaj in drugo, te stvari v Evropi razpečavala in izkupiček vračala proizvajalcem. V teku let se je SOS razrasla v močno, splošno evropsko organizacijo. Avstrijska Katoliška akcija je leta 1972 navezala stike z 3-Welt-Laden v Heerlenu na Nizozemskem in kot sad teh stikov je leta 1975 bila v Salzburgu ustanovljena družba EZA (Entwicklungszusammenar- beit mit der Dritten Welt). Takoj je EZA začela informirati prebivalstvo o dejanskem stanju v državah v razvoju ter o gibanjih samopomoči tamkajšnjega prebivalstva. Prejšnji petek je celovška EZA vabila na obisk svoje trgovinice v Fleischbankgasse. Sekretar Katoliške akcije in sodelavec EZA, Reinhard Lebersorger je Našemu tedniku o namenih in prizadevanjih EZA dejal tole: „Mi se trudimo, da zagotovimo proizvajalcem tudi odjemalca, hkrati pa jamčimo za pravično ceno. Prekupčevalci pri nas ničesar ne zaslužijo. Poleg prodajanja robe pa hočemo obširno informirati o teh deželah, kjer človekove pravice včasih niti pol fajfe vode niso vredne. Težav ni malo. Zadruge, ki so pri prodaji svojih izdelkov navezane na nas, so hkrati odvisne od instrumentov zlasti v svojih državah. Te države nabijejo na kavo visoke izvozne carine in s tem denarjem tako rekoč vzdržujejo svoje nasilje. Mi smo mnenja, da je le treba pomagati tem zadrugam, delavnicam in vsem ljudem, pa čeprav ima od tega svoje koristi dotični državni aparat.“ O nadaljnjih „podvigih“ je tajnik Lebersorger dejal, da trenutno poteka akcija „kava“, s katero nočemo samo pospešiti kupovanje kave iz dežel v razvoju, ampak hočemo prevbivalstvo tudi informirati o življenjskih pogojih v teh deželah, o načinu pridelovanja kave in kaj ti ljudje z izkupičkom naredijo. Dejal je, da je EZA uspelo sodelovanje z deželsko mladino, da pripravljajo nekaj bazarjev. Posebno pa je omenil dneve srečanja med Slovensko gimnazijo in 2. zvezno gimnazijo, ko je EZA tudi razstavljala in sodelovala ... Na informacijskem polju pa hoče EZA poleg strokovnih študij nuditi tudi slikovni, filmski in dia-material. Kdor vstopi v majhno trgovino, se takoj počuti domače. Postrežejo mu s kavo in v miru si more ogledati vse predmete. Poleg torbic iz jute — poznamo jih z napisom „Zweisprachig ist besser“ — so tam še kave in čaji, keramika in okrasni predmeti, ki vsi pridejo iz dežel v razvoju. Predmete kot kava in čaj, večinoma pražijo in zavijejo šele v Avstriji. Edinole tanzanijska kava — Africafe — pride zavita v Avstrijo. politika/2 nostjo. Upajmo, da te komisije ne bo doletela ista usoda, kot je doletela kontaktni komite pri uradu zveznega kanclerja na Dunaju. O sklicevanju na osimski sporazum na zadnjem razgovoru med Spadoiini-jem in enotno slovensko delegacijo pa je tržaški „Novi list“ zapisal sledeče: „V političnem pogledu se je in se bo slovenska manjšina sicer še dalje sklicevala na osimsko pogodbo, vendar po našem bolj z namenom in ciljem, da po možnosti izsili razčiščenje znotraj italijanskega, političnega in strankarskega sveta, kot s kakim upanjem na stvarne uspehe. Kar zadeva Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino, pa smo globoko prepričani, kako bo razvoj dogodkov postopno dokazal tudi uradni Italiji, da so tamkajšnji Slovenci povsem enaki svojim bratom in sestram na Goriškem in Tržaškem, četudi oblasti v slabi veri vztrajajo pri teoriji „drugačnosti“. Kery pri slovenski vladi Zadnji teden je na povabilo izvršnega sveta skupščine obiskala Slovenijo delegacija deželne vlade Gradiščanske, ki jo je vodil deželni glavar Theodor Kery. Med drugim jo je sprejel predsednik Janez Zemljarič. Glede obiska je deželni glavar Gradiščanske poudaril, da so bili pogovori s predstavniki izvršnega sveta SR Slovenije uspešni. „V Sloveniji smo videli veliko, to je na nas napravilo velik vtis.“ Obe delegaciji sta se domenili o 13 točkah sodelovanja med Slovenijo in Gradiščansko. Kery: „Predvsem želimo razširiti sejemski sporazum, pogovarjali smo se o enotnem turističnem območju Slovenije, Madžarske in Gradiščanskega. Naši zdravniki želijo sodelovati s kliničnim centrom v Ljubljani, saj gradimo na Gradiščanskem dve večji bolnici.“ ÖTB odlikoval Wagnerja Deželnemu glavarju in šefu koroških socialistov, Leopoldu Wagnerju j® Österreichischer Turnerbund (ÖTB) predal zlato sponko za njegovo podporo pri letošnjem telovadnem spektaklu v Beljaku. Kot znano, je Wagner prevzel častno pokroviteljstvo nad tem rjavim telovadenjem. ÖTB izdaja tudi glasilo, „Bundesturnzeitung“ se imenuje. To glasilo piše po spoznanju avstrijskega sodišča ne „samo v neonacističnem, ampak tudi v fašističnem in Avstriji sovražnem duhu“. To obsodbo je iz' reklo sodišče lani na procesu Volksvvil' le in glasilom ÖTB-ja. —* Trgovina z izdelki 3. sveta v Fleischbankgasse v Celovcu EZA pa hoče preložiti vso produK' cijo v dežele izvora. EZA noče pri vsem tem zaslužit'-Vse produkte prodajajo po cenati< ki jih predlagajo proizvajalci. Pad' nerji v deželah v razvoju niso bera' či, ki pač dobivajo vbogajme, an1' pak so delavci, plačani za svoj® delo in svoj trud. Sodelavci EZA se zavedajo, d® ne morejo vsem pomagati, ker so njihova sredstva premajhna, bed® in stiska pa velikanski. Zato porna' gajo vsaj nekaterim in tako pom®' gajo lajšati gorje vsaj nekaterih® prebivalcem. Tekst in foto: Franc Wakoun'- Umrl je pomembni slovenski pesnik, pisatelj in mislec Edvard Kocbek Pričevalec groze in žeijavice Edvard Kocbek, pesnik iri mislec, moralist in pričevalec, odličen sin slovenskega naroda in istočasno najboljši svetovljan, je 3. novembra dokončal svojo izrazito in dramatično zemeljsko pot. Sredi časa, ko je „sonce preprečeno s pajčevi-noK, kot je mojstrsko povedal v eni svojih nenavadnih Jesenskih pesmi“, je odšel od nas. A ne zares in za vedno, tem-več le v svoji umrljivi telesni lupini. Njegov ustvarjalni duh namreč tudi vnaprej bodri in zavezuje. Kocbek je bolj kot drugi živeči slo-Venski pesniki in pisatelji potrdil več-Ploskovnost časa. Vse ude, smeri in rodove slovenskega naroda je znal osmisliti v skupni zavezanosti isti, no-vi’ lepi in istočasno trpki in nevarni Usodi. Potrjeval nas je kot novodobni slovenski kristjan, ki mu je tudi neverujoči bil blizu in celo človeško zanimiv. Kot nekaj žlahtnega in dragocenega je doumel zavezanost novim socialnim in socialističnim idejam, ki so ga kot verujočega katoličana narodno in člove-®ko pogodile in usmerile v tvorno ak- Piše Lev Detela tivnos in sooblikovanje slovenskega Partizanstva in nove Jugoslavije. Več-Srnerno se je razdal prepihu časa in se skušal odprto bližati resnici. Ta je ime-la več obrazov in tudi več senčnih stra-nu S svojimi celostnimi pojmovanji postranske človeške, narodne in dr-zavne demokratične odprtosti in plura-ustične tolerance je vedno znova zašel v dramatične konflikte s politiko ali °Plastjo. Ti konflikti pa niso bili posledice organiziranih političnih akcij, tem-Več paradoksalne posledice vedenjskih ln bivanjskih nesporazumov. Kocbeko-Va gibalna nuja etičnega osveščevanja Edvard Kocbek — veliki slovenski filozof, literat, politik. je vedno znova udarila ob meje konvencionalne politike, ki je Kocbekovo duhovno dinamiko razumela le kot politiko. Kocbek je bil upornik. Najprej se je uprl konservativnim slovenskim predvojnim silam, ki so tudi v Sloveniji zakipele v času španske državljanske vojne. Uprl se je tisti partizanščini, ki ni znala ali hotela ustvariti resničnega novega bratskega sveta, kot jo je iskal v partizanskem dnevniku „TOVARIŠIJA“. Po vojni se je uprl enostranski ideološkosti in pragmatičnosti, ker je hotel duhovno prenovo in socialno dinamičnost za vse člene in oblike slovenskega naroda. Bil je revolucionar, ki je to revolucionarnost doživljal globinsko etično in na novo razumljeno v prenovljenem „pokoncilskem“ krščanstvu od spodaj navzgor. V vsem je bil spodaj, na naši zemlji, po kateri je hodil in jo slavil v novi poetični pesniški obliki in novi filozofski prispodobi. Tej so prisluhnili tudi po svetu, v Nemčiji, Italiji, Franciji. V času leta 1975 nastalega spora s slovensko politiko zaradi Kocbekove želje po globinski vsestranski narodni spravi novih generacij se je zanj odločilno zavzel tudi nemški Nobelov nagrajenec pisatelj Heinrich Boli. Kocbek je bil človek, ki je s svojo religiozno socialnostjo tako rekoč zbil z glave krone nekronanih kraljev in cilindre tistih mogočnikov, ki so včeraj ali danes hoteli živeti in rasti čez našega slovenskega človeka, čez našo deželo in njene deželice, ki jih je slavil v zdaj svečanih in potem svatovsko veselih in končno čarovniško skrivnostnih plejadah pesmi. Bil je človek dvajsetega stoletja, tega strašnega časa atomskih bomb in groznih vojn, hudih tehničnih in ideoloških prisil in razraščanja velikih imperialnih sil na račun malih in šibkih. Bil je človek „STRAHA IN POGUMA“, „GROZE“ ali „ŽERJAVICE“, kot so naslovi nekaterih njegovih pesniških in proznih „POROČIL“ (kar je spet naslov ene njegovih odločilnih pesniških zbirk), na mejnem prelomu časa v divjih vrtincih zares krvavega stoletja. Bil je človek eksistencialne bliskavice, ki je, kot ogenj iz topov zadnje vojne, svetila nad našimi življenjskimi mlini, ki so nas mleli v ta novi čas v novo moko in novo testo za naš današnji kruh. zakon o narodnih skupinah smešno klavern? Da je marsikakšna zamisel, ki smo jo sprožili Slovenci, našla pot v manjšinsko zakonodajo, je v tej dikciji potvarjanje resnice. Če sploh, potem je šlo le za postranske zadeve in poleg tega je treba v tem sklopu omeniti, da se je nehalo za Slovence vse konstruktivno sodelovanje s trenutkom, ko smo zvedeli za ugotavljanje manjšine. V tej luči so prejšnje zamisli dejansko postale nepomembne. Ironične, neprimerne. Da smo Slovenci hoteli imeti že vselej nekako zbornično institucijo, kot pravi Wagner, ni bo- Baje je mednarodno znano in priznano, da Slovenci nismo več stavili nobenih dodatnih zahtev, ki bi imeli svojo podlago v državni pogodbi. To pa že ne drži. Saj nismo molčali, le da politični veljaki Operativni koledar potiskajo pod mizo. Edini problem, nadaljuje Wagner, ki je lahko kočljiv, je vprašanje, ali je naselitveno območje Slovencev sklenjeno ali ne. Kakšna formulacija! Kot da bo Wagner odločal, določal, kateri problem sme biti za Slovence kočljiv. Da je naselitveno območje koroških Slovencev za mislečega človeka neosporavano. Le intenzivnost naselitve je po kra- Analiza Wagnerjeve pridige (Nadaljevanje s 1. strani) goskrunstvo. Da smo pa takšno institucijo dobili s sosvetom, ki je neločljivo povezan z zakonom o narodnih skupinah, je goli cinizem. Da, Slovenci smo zato, da obstaja sosvet v okviru zakona, ki se z njim strinjamo. Dokler pa tega ni, je poglavje o sosvetu brez srečnega konca. Večina manjšinskih organizacij na svetu meni, da je pravna zaščita avstrijskih manjšin najboljša, misli Wagner. Katera večina? Katere manjšinske organizacije? Navedli bi lahko dolgo vrsto imen najrazličnejših organizacij, ki so povsem drugega mišljenja. Ve Wagner za več takšnih, ki se z njim strinjajo in mislijo, da imamo Slovenci itak vse, česar si lahko želimo? Potlej na dan z imeni! jih različna. To potrjuje šolska odredba iz leta 1945, manjšinski šolski zakon iz leta 1959, odlok bivšega glavarja Sime iz leta 1968, pa še drugi zgodovinski in politični viri potrjujejo to pravilnost. Zakoni se morajo podrediti „dejanskim razmeram“, misli Wagner, če govori o demokraciji. Hoče s tem upravičiti nedemokratično usodo zakona o krajevnih napisih, za katerega je sam glasoval? Kakšen oportunizem, da ne rečem, kakšna osmešitev demokratičnih institucij! Če bi nekdo utegnil kljub temu podvomiti v pravilnost Wagnerjeve-ga stališča, potlej mu je prizaneše-no: Wagner pravi, da se takšna kritika ne bi vsklajala s potrebami(!) koroškega prebivalstva ... Kot veliki narodnjak ni pozabil na našo vrženost v evropski prostor in v nevaren in istočasno tvoren razgovor z za nas odločujočim nemštvom in njegovo zdaj životvorno (Luther) in zdaj hudičevsko (Hitler) „kulturo“. Bil je na strani malega človeka, kmeta, izgubljenca. Onemel je sredi nesrečne slovenske narodne usode. Romal je k slovenskim sobratom v Trst, Gorico, na Koroško, trepetal za slovenskega človeka v zdomstvu. Koroška in njen človek sta mu bila posebno pri srcu. V znanem „NEMŠKEM DNEVNIKU“ je skušal odkriti slabost in moč današnjega koroškega slovenstva, ki ga je videl dialektično povezanega z razvojem, močjo in šibkostjo celotnega — in še posebej matičnega slovenstva. Bil je samorastnik in zato samorastniško povezan s klenim slovenskim koroškim samorastništvom. Samorastniški Kocbek, ta slovenski krščanski in socialistični pričevalec in opominjevalec, je kot evropsko prefinjeni reprezentant slovenskega osveščenega samorastni-štva pričeval tudi za Evropo. Videl nas je povezane s širšim geografskim, zgodovinskim in duhovnim prostorom. Zato pa je tudi vedel, da je Evropa, za katero so živele, trpele in umirale verige slovenskih prejšnjih pokolenj, dolžna, da tvorno potrdi avtentični doprinos majhnega slovenskega naroda. Odšel je mož slovenskega životvornega duha, da živi naprej in pričuje za tvojo in mojo usodo. Beseda „politika“ izvira iz grščine in pomeni v prvi vrsti ravnanje, ki se nanaša na državo. Državna politika naj bi utrdila državno oblast ter istočasno doprinesla svoj delež k varnosti državljanov, k mirnemu sožitju, socialni oskrbi, večji pravičnosti v družbi itd. Nalogo strankarske Politike pa je naša družba pogosto videla predvsem v tem, da je treba preko strank dobiti čim večji vpliv na državo, si pridobiti oblast in jo Po možnosti tudi obdržati. Povsod, kjer je začela prevladovati strankarska politika v zgoraj opisanem stremljenju, je utrpel pluralizem, so se začeli pojavljati totalitarizmi, so se začele širiti krivičnosti. V družbi je raslo nezadovoljstvo tako dolgo, dokler državljani sami niso opravili z oblastjo. Dostikrat je zaradi oblastvenih struktur to bilo možno le v obliki revolucije ali državljanske vojne, kar pa je vedno silno kruta in krvava zadeva oseb- nega in skupinskega obračunavanja. Večstrankarski sistem in po demokratičnih načelih urejena ter kontrolirana državna oblast sta brez dvoma velika pridobitev naše sodobne avstrijske družbe. Vendar smo ravno mi koroški Slovenci kot člani prav te naše družbe morali spoznati, da ne zadostuje biti le član take družbe. Treba je stalno na novo in aktivno soustvarjati tudi na strukturah gospodarskega, kulturnega in političnega razvoja naše družbe, če hočemo živeti kvalitetno življenje na vseh teh področjih. • Bili smo soudeleženi pri razvoju našega gospodarskega napredka, vendar smo premalo načrtovali za našo nadaljnjo narodno samobitnost. Razvoj naših gospodarskih zadrug zgovorno priča o tem! • Bili smo soudeleženi pri kulturnem ustvarjanju v deželi, vendar nismo uspeli odločilno zavzeti razvoj izgube naše narodne identitete, ker nam je manjkalo ustreznega skupnega načrtovanja. V večjem delu koroške in avstrijske družbe smo ostali v bistvu anonimni. Lahko so nas izigravali enega proti drugemu — celo organizacijo proti organizaciji. Tako so nas zaposlili, nasprotniki naših življenjskih interes pa so medtem brez nas pripravili npr. sedanjo nezadovoljivo šolsko ureditev. • Bili smo soudeleženi pri razvoju naših glavnih političnih struktur v deželi, vendar nismo uspeli v zadostni meri razstrupiti tako odprto kakor tudi prikrito protislovensko vzdušje v obeh večjih strankah, ker nismo dovolj načrtovali potrebne in možne protistrategije. Če hočemo, da bodo v bodočnosti v večji meri upoštevani naši življenjski interesi, jih moramo tudi sami artikulirati. Da pa bomo tudi v stanju postaviti naše zahteve do družbe, dežele in države, moramo sami izdelati programe za (južno) Koroško in naše specifične interese integralno povezati v splošne alternativne koncepte za naš skupni življenjski prostor. Kaj nam je prineslo brezkoncept-no (deloma tudi brezpogojno) vključevanje v obstoječe (nemške) stranke v zadnji konsekvenci: • Brezperspektivno šolsko zakonodajo iz leta 1959. • Nasilno podiranje dvojezičnih krajevnih napisov 1972 (stranke so to sankcionirale). • Dodeljevanje pravic pogojeno z nedostojanstvenim preštevanjem — revizijo gotovih delov naše avstrijske državne pogodbe. • Trenutno veljavno manjšinsko zakonodajo iz leta 1976, ki v pretežnem delu dvojezičnega ozemlja negira osnovne pravice slov. državljanov. Vrhu tega je to rezultat tri-strankarskega pakta, po katerem lahko prav naši največji politični nasprotniki bistveno soodločajo o naši usodi. • Razkosanje dvojezičnega ozemlja, kjer so naše vasi le še podobne indijanskim rezervatom. • Prepoved celo kulturnega nastopa v glavnem mestu okraja Velikovec, itd. itd. Ker hočemo ustvariti boljše in kvalitetnejše življenjske pogoje za našo skupnost, se bomo resneje in brez vsake strankarske opredelitve morati lotiti nerešenih vprašanj. Ne smemo zavreči vseh tistih, ki nam jezikovno ne morejo več slediti, a so pripravljeni doprinesti svoj delež k skupnosti. Konceptivnejše se moramo posluževati vseh možnosti, ki nam jih nudi demokratično urejena država, v kateri dostikrat res še živimo kot tujci v domovini. Da je možno s konkretnimi alternativnimi koncepti marsikaj doseči, o tem pričajo marsikatera nova delovna mesta po vsej južni Koroški kot so Obir, Elan, Topšport itd. Vedeti moramo tudi, da so npr. tovarne Knecht-Filterwerk (Šmihel) in Wild (Velikovec) sadovi iniciativ domačinov. Tovarna Wild bi danes ne delovala v Velikovcu, če bi ne hoteli na vsak način preprečiti Gorenje v Pliberku. To so obetajoči pojavi samopomoči. Prepričan sem, da bomo še uspešnejši, če bomo bolj zaupali v lastno moč in konsekventno nadaljevali samostojno pot. Ponudimo boljše alternative za bodočnost 4/Rož, Podjuna, Žila naš tedniki 12. novembra 1981 V ponedeljek je novi vodja Mohorjeve založbe v Celovcu, Franc Kattnig predstavil knjižni dar Mohorjeve družbe za leto 1982. Knjižni dar obsega poleg letnega koledarja, ki je letos namenjen 130-letnici Mohorjeve družbe in pa tradicionalne Pratike še knjigo „Zemlja in ljudje“ od Stanka Janežiča, J. Švajncerja „Junak na kolcih/Kindheit im Dorf an der Grenze“, nadalje črtice Vinka Beličiča: „Leto borove grizlice“ in pa večernice „Prekleta kri“, napisal Karel Mauser. Kot je dejal vodja založbe, letošnji knjižni dar še ni docela njegov otrok, kajti samo pri urejevanju koledarja je še mogel sodelovati, ostale knjige so bile že poprej določene. Posebnost letošnjega knjižnega daru je vsekakor dvojezična pripoved J. Švajncerja „Junak na kolcih“, ki je pred leti kot podlistek izhajala v graški „Neue Zeit“. Zato pa je knjiga precej debela in na žalost tudi brez vsakršne ilustracije. Nov knjižni dar DSM: 130-letnica Mohorjeve Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1982 je posvečen 130-letnici obstoja te najstarejše in zaslužne institucije celotnega slovenskega naroda. Kot je ravnatelj v pismu mohorjanom zapisal, je Družba sv. Mohorja najstarejša književna ustanova na ozemlju sedanje Avstrije. Na naslovni strani je slika cerkve v Št. Andražu/Labotska dolina, od koder je škof Anton Martin Slomšek „prenesel“ sedež lavantinske škofije v Maribor. Prav škof Slomšek je imel in podpiral zamisel ustanovitve društva za izdajanje dobrih slovenskih knjig. Koledar Družbe sv. Mohorja je iz roda v rod zvesti spremljevalec Slovencev širom po svetu in prav zato važna vez med rojaki. Ravnatelj družbe, monsignor dr. Janko Hornböck se v posebnem članku spominja pokrovi- telja skozi 36 let, celovškega škofa ddr. Jožefa Köstnerja, nato pa opisuje žalostno obdobje v zgodovini Mohorjeve, namreč izselitev na Prevalje v letih 1918—1920. Dr. Hornböck je prispeval tudi članke o zgodovini Mohorjeve do leta 1940, njeno razmerje do celjske Mohorjeve ter o dogodkih po vojni. Posebno zanimiva je rubrika „Iz Koroške zgodovine“, ki bo posebno poučna in privlačna za mlajše rodove. Ta rubrika je namenjena 40-letnici izseljevanja koroških Slovencev. Mici Olip, Franc Rehsman in Janko Tol-majer so avtorji teh prvič objavljenih prispevkov. Poseben „oddelek“ je namenjen prekomorskim Slovencem, pater Bertrand Kotnik razpravlja o hišnih imenih v Podgorjah, Vinko Mirt pa predstavlja grbe slovenskih dežel na slavoloku cesarja Maksi- milijana. Velikim pisateljem in koroškim besednim ustvarjalcem ter zaslužnim rojakom poklanja koledar precej prostora. Tako se spominja Jurčiča, Aškerca in Levstika, predstavlja naše jubilante: Milko Hartmanovo, dr. Pavla Zablatnika, msgr. Filipa Milloniga, župnika Tomaža Holmarja in pa mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja, pa tudi rajnih duhovnikov in pastirjev se spominja Družba sv. Mohorja v svojem koledarju. Ravnatelj dr. Vospernik je napisal nekaj misli o Slovenski gimnaziji, Vincenc Gotthardt o življenju v mohorjevih dijaških domovih. Podrobno in do natankosti predstaviti mohorjevega koledarja ni mogoče, kajti koledar je, kot zmeraj, tako obširen in pester, živ in veren prikaz naše samobitnosti, naše življenjske volje, da ga priporočamo vsakomur v branje. Izklopimo brneč televizor in se vsedimo ter mirno berimo koledar Mohorjeve družbe in ostale knjige knjižnega daru za leto 1982. t Franc Picej Klub slovenskih študentov v Celovcu vabi na dneve slovenskega realističnega filma 17. 11. 1981 Ivan Cankar — „Idealist“ 19. 11. 1981 Ivan Cankar — na Klancu 24. 11. 1981 Prežihov Voranc — Boj na Požiravniku 26. 11. 1981 Janko Messner — Vrnitev Vse filme bomo predvajali ob 18. uri na univerzi v sobi Z/109. RAZSTAVA ERWINA ROBINIGA od 7. do 15. 11. 1981, v kletni galeriji v Mestni hiši v Celovcu. Čas odprtja: od 9. do 12. in od 14. do 19. ure SPD „Kočna“ v Svečah vabi na OBČNI ZBOR ki bo v soboto, 21. 11. 1981, ob 19.00, v veliki dvorani pri Adamu v Svečah. LITERARNI VEČER v spomin Mirku Kumru, pd. Črčeju Prireditelj: SPD „Edinost“ v Pliberku in društvo slov. pisateljev v Avstriji Kraj: Posojilnica v Pliberku Čas: nedelja, 15. 11. 1981, ob 20.00 Sodelujejo: prof. Janko Messner, Florijan Lipuš, Anita Hudi in Janez Pernat. SLIKARSTVO IN GRAFIKE OD: Arbeitstein Ernesta, Iška Ranč (Franziska Radek-Novak), Matthews Peter Razstava bo odprta od 14. 11. 1981, do 30. 11. 1981. Čas: od 16.00—19.30, in od 9.00—12.00, tudi ob nedeljah. Prisrčno vabljeni! SPOMINSKI KONCERT OB 2. OBLETNICI SMRTI PAVLA KERNJAKA Prireditelj: Slovenska prosvetna zveza Kraj: Dom glasbe v Celovcu Čas: nedelja, 22. 11. 1981, ob 14.30 V nedeljo, 15. novembra 1981, bo nastopil ob 14.30 uri v kulturnem domu na Ziljski Bistrici RIBNIŠKI OKTET Koncert prireja SPD „Zila“ skupno z „Domom v Tinjah“. Pridite v kulturni dom! Prepričani smo, da boste navdušeni! Nonča vas Te dni praznuje svoj 50. rojstni dan Poldej Cvelf, ravnatelj glavne šole v Železni Kapli. Poldeja poznamo kot lovca in pevca „z dušo in telesom“: m. dr. vneto sodeluje pri MPZ „Podjuna“ ter Lovskem pevskem zboru v Železni Kapli. Poleg tega se rad udejstvuje na športnem področju in so ga tudi izvolili za predsednika nedavno ustanovljenega športnega društva v Pliberku. (Več o tem društvu bomo poročali v eni izmed naslednjih številk NT!) Dragi Poldej, želimo Ti za drugo petdesetletje vso srečo, predvsem pa obilo zdravja! Slovenji Plajberk Nedavno nas je zapustil za vedno Lovrenc Čertov st., star 79 let. K zadnjemu počitku ga je spremilo lepo število domačinov, pevci pa so mu v slovo zapeli na domu in ob odprtem grobu. Feliks Wieser se je od njega poslovil kot zastopnik EL ter osebni prijatelj. V ponedeljek na večer se je po naših vaseh raznesla strašna novica, da je umrl vodja Gospodarske liste v škoci-janski občini, Franc Picej iz Žamanj. Franc Picej je v gozdu pospravljal les in pri tem prišel ob življenje. Franc Picej je takoj po vojni začel delovati na narodnopolitičnem in kulturnem področju naše narodne skupnosti; med drugim je bil ustanovni član in odbornik škocijanske Posojilnice, član odbora SPD „Vinko Poljanec“ in sodeloval tudi v šentprimškem otroškem vrtcu. Vodil je tudi Gospodarsko listo v škocijanskem občinskem odboru, kjer je odgovorno in krepko zastopal interese občanov in svoje narodne skupnosti. Franc Picej ni dal dosti na „veliko čast“, kot se je sam nekoč izrazil, pač pa je bil garač-delavec na obširnem narodnem polju. Rute Visoko nad vasjo v gozdu stoji kapelica, za katero je skrbel Jozej Wrolich, pd. Kranjc v Rutah. Ta posel, ki ga je prevzel po očetu, je opravljal nad 50 let. Domačini so pravili, da spada Jozej Wrolich h kapelici, tako kot kapelica k Pod-gorjam. Minulo nedeljo pa je nepričakovano za vedno zatisnil svoje oči. Rajni je bil vesten in dober oče. Rad je prebiral Mohorjeve knjige in slovenske časopise, kadar mu je to dopuščal čas. Skupno s svojo ženo je pridno in vestno opravljal dela na svoji kmetiji, vedno pa si je vzel tudi čas, da je pomagal svojim sosedom, kadar so ga prosili za pomoč. Preteklo sredo so rajnega Krajnčevega očeta položili k zadnjemu počitku. Prizadeti ženi, otrokom in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje. Celovec Zadnjo nedeljo je imel lani ustanovljeni koroški Partizanski zbor svoj prvi koncert. V nabito polni dvorani Doma glasbe v Celovcu je nastopil skupno z moškim pevskim zborom „Janko Vincenc Harkov“ iz Radelj ob Dravi: oba zbora vodi ra- NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26. 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72565. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61.000 Ljubljana, tel. 22207. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Hanzi Artač, Obirsko 23, 9135 Železna Kapla. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Vsi Viktringer Ring 26. Njegovi ženi, štirim otrokom, in njegovim sodelavcem izrekamo naše globoko in iskreno sožalje! venski profesor Branko Čepin. Med koncertom je prišlo tudi 'do pobratenja med koroškim in ljubljanskim Partizanskim pevskim zborom. Celovec Dvorni svetnik dr. Valentin Inzko in dipl. trgovec dr. Ernst Waldstein, predsednika nemško-slovenskega koordinacijskega odbora krške škofije, sta dobila pred kratkim eno najvišjih papeških odlikovanj za laike: papež Janez Pavel II. ju je imenoval za viteza reda sv. Silvestra. Odlikovanje sta prejela m. dr. zaradi zaslug pri pripravah na Koroško sinodo. NT se pridružuje k številnim čestitkam! Marici in našemu kolegu Borutu Sommereggerju se je v nedeljo rodila hčerkica, ki jo bosta krstila na ime Jana. Mladim staršem iskreno čestitamo! * Te dni praznuje Terezija Senica iz Marijine vasi svoj 60. rojstni dan. Naše iskrene čestitke! * Pred kratkim je obhajala svojo 85-letnico Dobernikova mama Ani Mošet iz Gorinčič v Rožu. Iskreno čestitamo! * V Doljni vasi pri Žvabeku je pred kratkim praznoval svoj 70-rojstni dan Leonhard Katz, za kar mu veljajo naše iskrene čestitke! * Katarini Bokalič iz Zgornje vasi pri Šentjakobu v Rožu iskreno čestitamo k njenemu 80. rojstnemu dnevu! * Na graški univerzi je zaključila svoj študij francoščine in germanistike Andreja Zikuinig iz Celovca. Čestitamo! * Kati in Hanza Furjan iz Sel praznujeta te dni svojo srebrno poroko. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo NT! * V Linzu je zaključil svoj študij gospodarstva Jaki Sitter, iz Št. Jakoba v Rožu. Čestitamo! Na povabilo Krščanske kulturne zveze in Katoliške prosvete v Celovcu predvaja Jože Zupan iz Maribora pridige Janeza Svetokriškega „En srečen, veseli inu vseh troštov poln dan voščim“ ponedeljek, 16. 11. 1981, ob 19.00, v Kat. domu prosvete v Tinjah torek, 17. 11. 1981, ob 18.30, v farni cerkvi na Pečnici Prireditelj: Katoliška prosveta na Pečnici četrtek, 19. 11. 1981, ob 19.00, v farni cerkvi v Svečah Prireditelj: SPD: „Kočna“ in Katoliška prosveta v Svečah petek, 20. 11. 1981, ob 19.30, v farni dvorani v Št. liju Prireditelj: Katoliška prosveta v Št. liju sobota, 21. 11. 1981, ob 18.30 (po maši), v farni cerkvi v Škocijanu Prireditelj: Katoliška prosveta v Škocijanu nedelja, 22. 11. 1981, ob 8.30 (po maši), v farni cerkvi v Žvabeku Prireditelj: Farna skupnost v Žvabeku nedelja, 22. 11. 1981, ob 18.30, v farni cerkvi v Kotmari vasi Prireditelj: Katoliška prosveta v Kotmari vasi torek, 24. 11. 1981, ob 18.00 (po maši), v farni cerkvi v Šmarjeti v Rožu Prireditelj: Katoliška prosveta v Šmarjeti v Rožu Srečanje z Vorancem torek, 17. 11. 1981, ob 10.00, v gospodinjski šoli v Šentrupertu pri Velikovcu sreda, 18. 11. 1981, ob 14. uri, v strokovni šoli za ženske poklice v Šentjakobu v Rožu ponedeljek, 23. 11. 1981, ob 19.00, v farni dvorani v Pliberku Prireditelj: Katoliška prosveta v Pliberku sreda, 25. 11. 1981, ob 20.00, v farni dvorani v Šmihelu Prireditelj: KPD Šmihel „Sokratov zagovor“ sreda, 18. 11. 1981, ob 19.00, v Mohorjevem dijaškem domu v Celovcu, I0.-Oktober-Straße 25 Prireditelj: SKD v Celovcu Občinska seja v Pliberku (Nadaljevanje z 8. strani) ga dodatnega proračuna skoraj izenačili. K tej točki se je oglasil tudi neki efavpejevski odbornik in dejal, da podžupan Kumer (EL), ki ga ni bilo na seji, ni zadovoljen z občinskim gozdom. Jože Partl je temu odborniku rekel, da Kumer ne potrebuje nobenega jeroba. Kumer, ki je znan kot dober in vesten kmetovalec in gospodar, nikoli ne bi zanemarjal občinskih gozdov. Občinski svet je sklepal tudi o dajatvah za pse. Kot pričakovano, je ta točka prinesla v občinsko sobo smeh in mnogo dovtipov. Definicije kot „poklicni pes“, „pes čuvaj“ in „ostali psi“ so gotovo pomembne za birokracijo in za višino dajatev, prebivalstvu pa le bolj malo povedo, kajti pes je pes, kot je povedal eden izmed odbornikov. Po mnenju EL so bile predlagane dajatve previsoke in tako povišanje pasjih dajatev ni bilo sprejeto. Kot upravičeno so vse frakcije pojmovale zvišanje krajevne takse na 4 šilinge. Tudi pokopališčne dajatve so bile povišane. Zvišala se je tudi dajatev za vodne priključke vodnih zadrug Bistrica, Libuče in Šmarjeta. Tako bo stal priključek od novega leta naprej 10.800.— šil. na enoto. S tem v zvezi so se zvišale dajatve za vodne števce. Najmanjši, 3—5 cm3 bo znašal 80,— šil., srednji, 7—10 cm3 bo po 100.— šil. in največji, 20 cm3, pa po 270 šilingov, vse vključno davka na dodano vrednost (Mehrwertsteuer). Ko so že bili pri povišanju dajatev, so sklenili še povišanje meseč-nine za otroške vrtce v Pliberku in Šmihelu. Za občana znaša 400,— šil. na otroka in mesec, neobčani pa bodo morali plačati 500.— šil. Treba pa je reči, da je razlika med staro in novo tarifo samo 30.— šil- i 11; [naš tednit Dobrla vas: Dan mladinskega varčevanja Za ponedeljek, 26. oktobra, je Posojilnica Dobrla vas skupno s Posojilnico v Škocijanu ter podružnico v Šentprimožu vse svoje mlade varčevalce, s starši vred, povabila v društveno dvorano slovenskega prosvetnega društva „Srce“ v Dobrli vasi na družabni popoldan. Bil je to pravi dan mladine; saj so Program oblikovale izključno le mladinske skupine s 120 sodelujočimi. Ob 14. uri je predsednik Posojilnice v Dobrli vasi, Štefan Sienčnik, Pozdravil vse došle, prav posebno Pa mladino. V kratkih potezah je narisal pomen varčevanja Kot prvi je seveda nastopil domači mladinski zbor pod vodstvom Ljudmile Sturm. Veseli smo jih bili; saj jih je bilo letos že kar 19. Z ve-saljem je bilo gledati te mlade obrazke, ki so s svetlimi očmi sledili njih voditeljici, ko so zapeli «Sekaj, sekaj smrečico“. Da pa se naša mladina ne bavi samo s pet-jam, temveč tudi z instrumenti, sta Pokazala Danijel in Robert Sturm. Prvi z harmoniko, drugi s piščalko. Ljudmila, kar korajžno naprej! Pot je prava. Ko se je zastor spet odprl, je °der bil poln drobiža. Pred seboj ?mo imeli celotni otroški vrtec iz Sentprimoža pod vodstvom dveh V29ojiteljic. Ob ritmični spremljavi s° nam zapeli: „Živali v jeseni“, in «Marko skače“ ter prav ljubko zaplesali: Miške in mačke, eni že pol-ni navdušenja, drugi še otroško razigrani. Lepo je njih življenje pod vodstvom tako vestnih vzgojiteljic. po številu je nas presenetil mladinski zbor iz Škocijana. Saj jih Je bilo kar blizu 30, ki so pod vodstvom učiteljic ge. Mlinarjeve 'n Rigelnikove zapeli: „Čmrl trobentač“ in „Enkrat je bil en škrat“, ^jih program pa je nam nudil še marsikaj drugega razveseljivega, ako: ljubko in samozavestno po-ani dvospev sestric Suši in Rozi lv,atitz „Mi smo na Koroškem doma“ ter korajžno podane deklama-Alfreda Starza o tem „Kako skocijanarji šparajo“. Oder „Mladje“ v Mariboru Osrednji in največji festival slo-jonskih poklicnih gledališč je vsa-oletno „Borštnikovo srečanje“ v Mariboru. Naziv nosi po Ignaciju “Orštniku, gledališkem igralcu, Pašniku, dramatiku in publicistu, skratka vsestranski gledališki osebnosti. Rodil se je 1858 v erkljah na Gorenjskem in umrl le-a 1919 v Ljubljani. Letošnje „Borštnikovo srečanje“ v R° vrs*L Na programu Slo-anskega narodnega gledališča Maribor je bilo od 21. do 30. okto- Za oder „Mladje“ je bila vel fst, nastopiti kot amaterska s Pma v okviru festivala. Za nas mo zbrali igro Miroslava Koš ;> tirje fantje muzikantje“, ki s 0 v lanski sezoni nekajkrat igra hec krajih na Koroškem. Z nas Pom smo mogli prikazati marit mm gledalcem kulturno dejavn jjakov, ki se vključujejo v kultui 6javnost koroških Slovencev. Dan poprej smo nastopili v M ."a Do*enjskem, kjer smo igrali emkajšnjo šolsko mladino. Po atopu so nam organizatorji po al' galerijo likovnih samoras k°v, kjer visi 400 slik naivnežev 9a sveta. Nato smo si ogle< mirnsko tovarno alkoholnih in bi a'koholnih pijač. Zelo zanimiv k s Je bH pogovor s člani čas arsksga odseka na osnovni šol 1 .?2aiu koroških Slovencev. ; j i .nameravajo namreč posve bi Solske9a časopisa temu p Višek mladinske umetniške ustvarjalnosti pa nam je nudila vitka Monika, hči ge. Mlinarjeve, s svojim baletom. Kar nam je pokazala, dokazuje njen prirojeni talent za to vrsto umetniške ustvarjalnosti. Želimo ji, da bi s svojo vztrajnostjo tudi na tem polju doživela zaslužene uspehe. Predsednik Posojilnice je kot napovedovalec povedal, da kot naslednji nastopa „Danica“ iz Šentvida. Mnogo smo od nje pričakovali, saj nam že ime nekaj pove in to tembolj, ko vemo, da se tam z mladino požrtvovalno ukvarja mlada Danica Kežar, hčerka znanega oče- 0(jl USIlftf a našem tu ta! ta. Nismo bili razočarani; saj je na našem odru zbrala preko 30 fantov in deklet, ki so nam v naše nadaljnje razvedrilo, ob spremljavi Polcerjeve na citrah, zapeli „Po jezeru“ in ob sodelovanju orkestra Stanka Polcerja še venček narodnih. Za nas vse je bil pravi užitek doživeti ta mladinski nastop. Na oder so prišli mladi Šentlip-šarji, spet fantje in dekleta. Tudi njih je bilo blizu 30, kar dokazuje, da v Šentlipšu, kot nekdaj, tudi danes radi prepevajo. Ta mladinski zbor ima svoj obstoj zahvaliti učiteljici Pepci Weiss, ki z požrtvovalnostjo prihaja iz oddaljenega Pliberka, da vadi s tem mladim zborom, za kar ji gre prav posebno priznanje. Ker pa je njih nastop veljal mednarodnemu dnevu varčevanja, so nas tudi oni presenetili z mednarodnim programom. Zapeli so poleg dveh slovenskih še po eno angleško in italijansko otro- Krščanska kulturna zveza v Celovcu sporoča, da bo 15. novembra na Srečanje mladinskih zborov v Borovlje vozil avtobus v sledečem voznem redu (lahko se pridružijo tudi odrasli). Celovec — Mohorjeva 12.35 Dobrla vas — Sienčnik 12.00 Zgornje Libuče — gostilna Leimisch 11.45 Nonča vas —- avtobusna postaja 12.00 Galicija — gostilna Ženki 12.15 Globasnica — Šoštar 12.10 Žvabek — pri cerkvi 11.45 Škocijan — občinska hiša 12.15 Žitara vas — Rutar 12.00 Šentlipš - pred župniščem 11.45 Šmihel — Šercer 11.55 Rožek — pred cerkvijo 13.00 Loče — pri Pušniku 13.00 Šentjakob — župnišče 13.15 Prireditev se bo začela točno (!) ob 14.30 uri. ško pesem. Vse jim je dobro uspelo, k čemur jim čestitamo. Pravo presenečenje pa nam je nudila mladinska folklorna skupina iz Šentlipša pod vodstvom Irene Brežjak, Šemunove iz Plaznice, ki je po poklicu otroška vrtnarica. Kar nam je ona s svojimi devetimi pari na folklorni umetnosti pokazala, je bilo več kot razveseljivo. Navdušenje občinstva je bilo tako, da so k prvotno dvema plesoma „Jaz pa pojdem na Gorenjsko“ in „Šu-štarsko“, morali dodati in še dodajati iz njih velikega znanja. Ne bi pa hotel prezreti harmonikarja Tončeja Lužnika, ki jih je, kot pri vseh vajah, tudi to pot zelo lepo spremljal. V odmoru je predsednik Posojilnice, Štefan Sienčnik, našel čas, da je proštu Francu Brumniku čestital h godu in Luki ter Milki Sienčnik k njih zlati poroki. Dodal je: „Najlepše darilo Vama naj bo: polna dvorana mladine.“ Ob koncu proslave je besedo povzel še dr. Luka Sienčnik. Zahvalil se je svojemu bratu Štefanu za poklonjeno darilo: polno dvorano mladine, ki da je zares najlepše darilo, ki bi si ga želeti mogel. Zahvalil se je staršem, ki svoje otroke še vzgajajo v ljubezni do domače slovenske besede. Zahvalil se je prav posebno slovenskim materam, ki se zavedajo, da s tem, če svojega otroka nauče najprvo svojega materinega jezika, mu s tem že v zibelko polože zlati dar, iz katerega bo črpal vse svoje življenje. Drugega in vsakega nadaljnjega jezika se otrok nauči hitro, če mu je v materinem jeziku bila dana osnova. Za nadaljnjo izobrazbo otroka pa starši poskrbe najbolje s tem, da ga prijavijo k slovenskemu pouku, ter ga navdušijo in mu omogočijo sodelovanje v slovenskih kulturnih organizacijah. Zahvalil se je vsem vzgojiteljicam in vzgojiteljem, ki se z neizmerno požrtvovalnostjo bavijo z našo mladino; Navdušeni boroveljski mladini so delili avtograme: Križaj, Strel, Kuralt, Wallner, Groyer in Koch. Svetovno znani smučarji v Borovljah Nekaj izrednega, a posebno za mladino nekaj zanimivega in učinkovitega ter za mnoge nekaj nepričakovanega je doživela Posojilnica Borovlje (ROBO) na svetovni dan varčevanja: nam vsem znani športniki in idoli naše mladine Bojan Križaj, Jože Kuralt, Boris Strel, Hans Wallner, Fredi Groyer in Fritz Koch so dajali v nabito polnih prostorih Posojilnice svoje avtograme. Vsem športnikom je kar kmalu zmanjkalo kartic; Bojan Križaj je npr. razdelil nad 500 kart in bi jih še več, če bi mu jih ne Zmanjkalo sredi avto-gramske ure. Vsi športniki so bili nadvse presenečeni nad tolikšnim zanimanjem. Zahomčan Hans Wallner je dejal, da tako dobro organizirane in obiskane avtogramske ure še v nobeni banki ni doživel. Poleg mladine pa so ti športniki privabili mnogo starejših ljudi, nekaj časnikarjev in celo ORF — slovenski oddelek celovškega radia, ki je ob tej priliki uspešno „slavil“ svojo premiero: prvič v zgodovini svojega obstoja je namreč prenašal 20-minutno oddajo direktno iz boroveljske posojilnice. V oddaji je med drugimi spregovoril tudi predsednik upravnega odbora ROBO Erih Užnik o važnosti in potrebi varčevanja, kar pomeni skrb za bodočnost za vsakogar. Poslovodja Flori Dovjak pa je s ponosom ugotovil, da je Posojilnica Borovlje letos prvič prekoračila mejo 1 milijarde šilingov v prometu, da so se hranilne vloge v tednu varčevanja v primerjavi z lanskim vzvišale za 40%. To pomeni, da gre Posojilnica Borovlje pravilno in uspešno pot. . Iilllllllllllllil MIIIIUlil —WHr a»» MLHDIOIH ZBOROV nedelja, 15. november 1981, ob 14.30 v Mestni dvorani v Borovljah Pokroviteljstvo: Zvezni minister za pouk in umetnost dr. Fred Sinowatz; Namestnik deželnega glavarja Stefan Knafl; Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc; Župan mestne občine Borovlje Anton Woschitz. Nastopajo otroške in mladinske skupine iz: Žvabeka, Nonče vasi, Libuč, Šmihela pri Pliberku, Globasnice, Št. Lipša, Ži-tare vasi, Dobrle vasi, Škocijana, Št. Vida v Podjuni, Galicije, Celovca, Ra-diš, Šmarjete v Rožu, Sel, Slovenjega Piajberka, Borovelj, Sveč, Bilčovsa, Št. lija, Št. Jakoba v Rožu, Rožeka, Loč, Brnce, Zilske Bistrice, Ukev v Kanalski dolini. Prireditelj: Krščanska kulturna zveza PRISRČNO VABLJENI! Izšla je nova, 9. številka mesečnika „Družina in dom“. Po bežnem prelistavanju je mogoče reči, da se pozna vešča in ljubezniva roka novega urednika, Franca Kattniga. Deveta številka je posvečena velikemu umetniku dr. Wernerju Bergu. „Družina in dom“ je skozi vsa leta priobčevala Bergove motive in tako črpala iz bogatega ustvarjanja samorastnika pri Rutarju. Glavne misli je napisal Lovro Kašelj, mladi umetnik Jože Bo-schitz pa je zapisal svoje mnenje o Bergu, kjer pravi, da je ve- Nova številka „Družina in dom“ liki umetnik Berg obravnaval probleme koroških Slovencev, ki „bomo morali čimprej najti spet svojo istovetost“ v novi družbi. Ravnatelj Valentin Vavti, ki upravlja Bergovo galerijo v Pliberku, pa obuja svoje spomine na skupno pot z Bergom. „Družina in dom“ je družinski list in zato tudi razni članki o gospodinjstvu, gospodarjenju in kmetijstvu. Ferdinand Woschitz, pd. Pestre, pa se v obliki verzov spominja časov, ko so v Šmar-jeti v Rožu izdelovali še mevtre in škafe, ko so bili še pintarji. Še drug važen datum je urednik vpletel v mesečnik, namreč 130-letnico Družbe sv. Mohorja. Risanka „Velikanove drobtinice“ naj predstavi življenje škofa Slomška, soustanovitelja Mohorjeve družbe. Mesečnik „Družina in dom“ bo vsekakor zamašil vrzel dobrega družinskega čtiva. 6/branje TT" 12. novembra 1981 naš tedniki___________________________ V Gradcu že več kot deset let živi Obirčan, ki pozna štajersko metropolo kot lastni žep, zlasti zgodovinske in kulturne spomenike, ceste, ulice in poljske poti. Očitali so mu, da je že cel Štajerc, na kar je protestiral, češ saj še ni „kro-fast“. Vsekakor je menda spremljal skupino zvesto kot kakšna kitara, kar naprej, namreč preteklo nedeljo, ko si je trideset mladih Obirčanov ogledovalo drugo največje mesto Avstrije. Domače društvo „Obir“ vsako leto vabi na izlet v tuje kraje, muzeje, tovarne ipd., da se društveniki izobražujejo, širijo obseg znanja. Razgledanost ni tako samo po sebi umevna, kajti večina drugih izletnikov pozna na žalost — če vzamemo kot primer Štajersko — le Weinstraße. Tja oddrvijo že na vse zgodaj, da se lahko do ušes zalijejo z dobrim vincem — veselje, ki si ga Obirčani privoščijo šele po napetem kulturnem programu. Pa tudi v Gradec ne gredo Obirčani kar tako sredi tedna, da bi si pasli oči pri modenmi-larju in kastner-elarju, temveč v nedeljo, ko je izven muzejev vse zaprto. Špegvajte se, grešne duše! Kako je torej bilo? Neumno vprašanje, kako je bilo. Pač tako, kakor ustreza naravi Obirčanov — veselo in zabavno. Sploh ne bi omenjal milega, po potrebi večglasnega prepevanja, saj ima Gorjanec najmanj toliko registrov kot Poljanec. Začelo se je že ob petih zjutraj pod Kovačevim oknom. Lepo in glasno, kot se spodobi. Še birtinja bi se bila zbudila, če bi se ji ravno rjuha okoli glave ne navila. Harmonija je bila popolna. Cel dan. Vino je od vseh strani letelo na mize, zjutraj sicer še ne, potem pa že. O podrobnostih se pozanimaj pri udeležencih in potrkal si boš na prsi, rekoč: sram me je, da sem tak polh in lenuh. Če še dodam, da je vižar Bretan igral na lajne, se vam bo, upam, takoj posvetilo, da je vse v cote letelo, kjerkoli smo se pojavili. Zdaj je držal mehe nad glavo, zdaj za hrbtom, drugič je že skoraj čepel na njih, harmonika pa je pela kot rajske strune. Štajerke so močno metale oči za njim, še sreča, da je bila navzoča soproga. Za izlet je Marta naročila lepo uro, da so šibre v oknih avtobusa kar cingljale in Toni se je smehljal, češ da je prav tako. Takšno vreme je bilo, da bi ga vikal, kot žganje čisto. Ko smo si ogledovali trdnjavo Schloßberg in študirali položaj, smo skoraj pozabili na južino, take zrezke in kikerikije, da so kar štrleli čez krožnike, pa za ceno, za katero bi jih na Koroškem že pred zadnjo vojno ne dobili več.'Za bajže smo skrbeli vsi, zlasti Šteti. Za mizo se je na primer pozabil zasukati, zato je šel še enkrat stranski nazaj in se nato prav obrnil. Mazal pa je take, da je Herbert dejal: Jel ti, a ni naš pob „zhrifan“ mazerja? Pravzaprav je bil vsak drugi zrel za cirkus, izven dohtarjev seveda, kje pa smo. Ogledali smo si zanimivosti mesta, stari del, srednjeveške zgradbe, gotski, baročni, renesančni in siceršnje sloge, stolnico in farno cerkev, kjer smo zapeli eno Marijino. Obirčani niso mohame-danci, sploh pa moraš biti pobožen, če hočeš biti pravi koroški Slovenec. Delati in prepevati vsakdo zna, če le hoče. Tudi univerzo smo videli. Tam se šolajo kritične glave. V Gradcu so prvo ustanovili jezuiti, in to v času, ko je Dalmatin napisal svojo Biblijo. Višek potovanja je bil za večino izletnikov lovski muzej v gradu Eggenberg. Kaj vse smo tam doživeli — za to bi bila potrebna posebna izdaja časopisa. V muzeju so razstavljene živali, trofeje, izjemnosti in posebnosti. Za prave lovce in ravbšice enkratno doživetje. Ni vsak srnjak vreden, da bi ga vzeli v muzej, jasno. Tudi vas ne bi bili veseli, če bi v spodnjih hlačah prišli na ohcet in bi kazali svoje bele in medle noge. Stvar mora biti nečemu podobna. In tako je v lovskih muzejih. Tja pridejo samo najzanimivejši, veliki rogovi, da se zlodej lahko skrije, in seveda nagačene živali. To se pravi „našopane“ to, kar smo hoteli narediti zjutraj z avtobusnim podjetjem, ki je prišlo po nas namesto ob petih šele ob osmih. Malo smo se že tresli pod Kovačevimi okni. Nužeju je nekajkrat butnila vsa kri v glavo, nato pa se je pomiril in z visokim tenorjem zaječal: bomo že prestali, saj je koza klanje tudi prestala. Nazaj v muzej. Tam so nagačeni zajci, medvedi, prašiči, ptiči. S sten pa molijo rogovi, da se sladkosnedežu cedijo sline ob misli na to, kako velik je moral biti pisker, da je spravil pod pokrov tolikšen kup mesa. Lovcu je rog najmanj tako svet kot kakšen svetnik na oltarju. Zato so se jim oči tako svetile, da so se žen- ske, ki so se nastavljale pod nogami, s spoštovanjem umikale. Peter: Huuhuu, a vidite? Bošti: Lejte, lej-te, lejte! Daniel: Kje, kje, kje? Toni: Ohooo, boh, kakšne ima ta orel habe! Zunaj pred gradom pa je bil in še bo živalski vrt. Tam so se sprelivali in šopirili nespodobni pavi. Enega sva z Lizijo že lovila, da bi ga stlačila v Žakelj, ki sva ga imela s sabo, da bi na poti otresla kakšno jablano, pa ni šel noter. Imel je rep kot kakšna sraka — no, za tiste, ki srake še niso videli, — kot en zlomek dolgega. Nazadnje smo obiskali še muflone. Eden nas je prav izpod čela pogledal, tako da smo rekli: bodli pa se ne bomo. Odpeljali bi se bili točno, pa smo morali čakali mojo Uršijo, ki se je, na eni nogi stoječ, štirinajst minut in sedem sekund po telefonu pogovarjala — saj še meni ni povedala, s kom. Že je šlo sonce k božji gnadi, ko smo se vozili po hribčkih, poraščenih z vinsko trto. Duh pečenega kostanja je dražil nosnice in zbujal glad. Ustavili smo se nekje blizu cone, kjer poteka državna meja med Avstrijo in Jugoslavijo sredi ceste. To pomeni, da se je naš odlični šofer Repi vozil po jugoslovanski strani, Essomici in Ani s tabletami pa še po avstrijski. Tam se ni težko ustaviti, saj je za vsakim grmom gostišče, vino pa teče po cesti, zato Weinstraße. Nato se je začel še veselejši del; še sreča, da pozna naš pridevnik primernik in presežnik! Dolfi, ki se je prej držal napeto kot kakšen arabski minister za nafto, se je zrahljal, se nagnil rahlo v naslonjač in marsikatero korško rekel. Kako se je držal vsak posameznik, bomo videli šele na slikah. Vsekakor smo se lepo nasmejali, kadar je zabliskalo (iz Manfredove škatle). Pa menda ni bilo prav, da smo se tako smejali. Človek ob nedeljah ne sme biti zacuknjen in zategnjen od smeha. In zopet sreča, ki jo Obirčani poznamo le po tem, da se ne zgodi še kaj hujšega: Točno opolnoči je zatrščalo in bili smo brez sklopke „kuplinge“. Takoj je prispel iz Celovca modernejši avtobus, in po štiriindvajsetih urah smo bili že doma. Ni še znano, kako so se naspali društveniki, vodič, ki je precej udelaval, se je vsekakor zbudil brez glasu. Ti, ki tako rad tlačiš posteljo, odloči se drugič, ali se še hočeš kaj naučiti, ali pa se misliš celo življenje držati mami in ženi za jan- iz Slovenije organizira demonstracijo svojih traktorjev v soboto, dne 14. novembra 1981, in to: Ob 9.30 dopoldan Ob 14.00 popoldan v Pliberku, v Globasnici, zbor pred Kmečko zbor pred Kmečko gospodarsko zadrugo gospodarsko zadrugo Pliberk Globasnica Pridite in videli boste na delu traktorje znamke FIAT, izdelane v Štorah. Vse informacije o demonstraciji dobite v Kmečki gospodarski zadrugi Globasnica, od ponedeljka do petka od 8.00 do 17.00 in v sobotah od 8.00 do 12.00 ure pod telefonsko štev. 04236/200516. Pridite in zadovoljni boste. ŽELEZARNA ŠTORE — tovarna traktorjev JOSIP JURČIČ deseti brat 19. Če bodem kaj dalje časa tu ostal, upam si pravega mladeniča napraviti iz njega. Za prvega me je bilo volje ostati le kvečjemu dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim, da, če bo tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom prislužil lep kupec in potem se vidiva, ti v zadnjem, jaz v prvem letu. Starejši moj učenec, stric prvega, pak je postal moj učitelj. Predvčerajšnjim me je bil zvabil, da sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi kmetje veliko ponujali piti, samo nazadnje sem moral več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi bil rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali meni ni nič žal ni za denar ni za čas, ker sem se veliko naučil pri možakarjih. Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko sem ti do tukaj pisal, govoril sem tako, precej potem sem se svojim mislim, skoro bi rekel, izneveril in danes, ko zopet pero v roke vzamem, moram govoriti drugače. Res je, predragi moj Nande, kar si trdil; res je, česar sam ne morem ali nisem mogel ni sebi ni tebi povedati: vsadila se mi je v srce čut, ki je več ko spoštovanje in prijateljstvo. In kje je moj razum? Kaj mi veli? Pravi mi, da ne ravnam prav, da sebi in njej nesrečo na glavo nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel nanjo nespametna, da njen oče ne bo nikdar dovolil, da bode nevoljen in jezen iztiral človeka iz svojega domovja, ki ni nič s seboj prinesel razen deset prstov na rokah in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč v njegovi hiši — in si upa vendar oči povzdigniti do nje, do njegove hčere. Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja, katero sem mislil, da imam? Nikjer je ni, nikdar je nisem imel. In jaz sem. eden tistih ljudi, ki so ga navduševale besede starega pesnika, ki poje: če se svet pogrezne, v razvalinah otanem mož neustrašljiv, dosleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo slaba trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem potoku. Vsak valček, dve združeni majhni kapljici jo zazibljete, vsaka lahka sapica jo zamaje in pošibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedoval vsak Evin sin od svoje matere in jaz tudi nisem brez te podedine ostal. Pa stoj! Ni res, kar sem tu govoril. Ni me majhen valček ganil, in me sapica premaknila! Rajši bom bujne terjatve človeškega srca primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu viharju. Rajši se ti bom opravičeval kakor obtoževal-Nisem še omamljen ali otrpnjena je moč tolikanj, da kljuboval ne bom več dolgo, to vem. Vdati se moram, srce tako hoče, da, vdal sem s