Milan Skrbinšek
Kako smo otroci igrali »Trnuljčico«
(Konec.)
Lahko si predstavljate, kaksne težave sem imel sam s seboj, ko sem moral masko lakaja zbrisati z obraza ter se našminkati na novo, da se pre-levim iz sluge y kraljeTega princa. Vzel sem eunjo, da bi si zbrisal tazuro — Črno mastilo — z lic. Saj bi bilo še kako Šlo, če bi bil takoj nasel zrcalo, ki so mi ga bili soigralci nekam založili. Iskal sera ga sicer nekaj Časa z veliko nestrpnostjo, kajti na odm se je medtcm igra nadaljevala in trenutek mojega drugega nastopa, ko naj bi se kot kraljeviČ pojavil pred zaČaranim gradom, se je bliŽal. Nisem si upal izgubljati kaj več časa ter sem brisal po licih kar na slepo. Ko sem mislil, da sein razuro že zbrisal z lic, sem potegnil s cunjo še čez oboje močnih Črnih obrvi. Od razburjenja mi je pot kar lil z obraza, pa sem si ga s cunjo hlastno otiral.
Slišal sem skozi okno, kako se je dcjanje bližalo h koncu, zato Bem zače] z veliko naglico slačiti Iakajsko obleko, da se opravim kot kraljevič. Ni treba, da vam pravim, kako mi je šlo pri tem vse narobe. Kot lakaj sem irael na sebi čme kratke hlače, Črne nogavice in nizke črnc čevlje, kot kraljevič pa rdeČe hlače, bele nogavice in bele čeveljčke. Sezul sem se še precej hitro, a z nogavicami, ki so bile za predstavo sveže oprane, je bil križ. S težavo sem jib potegnil z nog; a s Še večjo muko sem si s iresočimi rokami nadel bele. Hlače so bile hitro premenjane, a beli dekliški čeveljčki, ki sem jili bil dobil zadnji trenutek, so mi bili tako fesni, da sem jih komaj uataknil.
349
Kar zaslišiim, da se je zastor zagmil, in tudi ploskauje mi je naznanilo,           *
da je dejanja konec. Eden igralcev plane skozi okno v sobo in vzklikne: »Milan, Mtro se pripravi, tvoja slika je na vrsti!« In res so začeli na odru žc zastirati okna oziroma avrata« z bršljanom, ki smo ga natrgali, da nam je služil namesto tmja. Treba se je bilo požuriti. Hlastno si ogrnem rdeč plašček ter si nataknem lclobuk. Bil je io star Čni ženski klobuk s širokimi krajci in »nojevim« perjera. Barok nismo imeli, pa sem si ga poveznil kar tako na glavo. Nisem se zavedal, da nisem bil videti s svojimi kratkimi lasmi pod košatim klobukom kar iric pravljičen.
Hvala Bogu, bil sem končno opravljen in ves srečen in ponosen sem se postavil pred svoje soigralce.
A moja samozavest je nenadno splahnila!
Okoli mene je vse glasno završčalo: »Zamorec! Zamorec!«
Večina soigralcev se je zagnala v krohot, a nekateri, ki so se zavedali usodnosti moje nesreče, so kar prebledeli.
»Takšen vendar ne mores na oder!« so vzklikali.
»Zakaj ne?«
»Ali ne vidiš, kakšen si?«
»Hahaha, poglejte zamorca, hahabaha.. .!< so se krohotali drugi.
Zrl sem vanje Tes zmeden in preplašen.
^Na, poglej se!« mi de eden, ki je medtem našel zrcalo, tev mi ga po-molil pred obraz.
Pogledal sem v zicalo in se kar sesedel. BU sem po Ucih in po čelu poln Črnih in sivih marog; sarao nos je Štrlel iz obraza kakor bela vrana sredi jate Čmili gavranov.
^Čruo mastilo razure- in obrvi!« rai ie šiuilo v glavo. Ko sem si hotel zbrisati masko lakaja z obraza ter si otiral pot s čcla, nisem imel zrcala, pa nisem opazil, kako sern si srazuro« razmazal po vsem obrazti.
Hitro sem pograbil drugo cunjo, jo pomočil v vodo iu poskušal zainorca — oprati. Končno sem bil toliko očiščen, da sicer res nisem več bil zamorec, a Šel sem vseeno precej potrt ua oder, kajti koža mojega obraza nikakor ni bila tako nežiio bela, kot so jo imeli lepo naslikani kraljevici v kiijigi pravljic.
A ko se je zasior dvignil in sem stopil na oder, sem poskušal pozabiti na to žalost, saj sem moral misliti na besedilo svoje vloge in na svojo igro. In ker občiustvo ni vedelo, kaj se je »za kulisami« godilo — kako se je lakaj spremenil v zamorea, a zamorec v kraljevica in ker sem se od razburjenja tudi Še med igranjem tresel kakor šiba na vodi, da je občinstvo mislilo, da je to Ie moje tako silno čustveno igranje, se ni nihče zasmejal.
Nasprotno, ves prizor je obcinstvo zasledovalo z veliko napetostjo. In vse bi se bilo lepo in sreČno koncalo, da se ni Trnuljčica, ki je prcj vsa pravljična lepo spala, takrat. ko jo je kraljeviČ s poljubom prebtidil ter je polagoma vstala in vsa vzradošcena naglo stopila k svojcrau rešiiclju — dolgega krila nevajena — spotaknila, da bi bila padla z odra, Če nc bi bil v zadnjcm hipu neki dijak iz občinstva priskočil ter jo podprl!
Res, zgodila se je skoraj velika nerodnost, ki bi bila koncc igre Čisto pokTarila, občinstvo bi se bilo zasmejalo in vsa lepota pravljice bi bila Šla po vodi.
Ker se je pa TrnuljČica z dijakovo pomočjo v zadnjem hipu še ujela. občinstvo ni moglo prili do smeha. Nasprotno, ko se je kraljična spotaknila. je občinstvo tesnobno vzkliknilo in bilo nato nad vse srečno, ko jo je držal kraljevič — drugič rešeno! — v objemu.
350