O SODOBNIH VPRAŠANJIH LETO I ŠTEV. 1. Revija »BESEDA« o sodobnih vprašanjih izhaja mesečno. — Urejuje jo konzorcij. Zanj odgovarja Langus Joža. Izdaja jo Delavska založba, r. z. z o. z. v Ljubljani, za katero odgovarja Pitako Vilko. Uredništvo in uprava' jc v Ljubljani, Miklošičeva c. 22/I (Delavska zbornica). Tiska »Slovenija« v Ljubljani, Wolfova ulica št. 1. (Predstavnik A. Kolman.) Revija stane letno Din jo-—, polletno Din 25’—, četrtletno Din ij'—; za Avstrijo letno Šil. 8’—; za Nemčijo RM 5’—, za ostale države S; rjo. — Naročnino je pošiljati na čekovni račun poštne hranilnicc v Ljubljani, št. 16.099, telefon št. 226$. Vsebina Uvodna beseda. V čem je naša rešitev — Terseglav Franc. O ljubezni in pravici — dr. Veber Franci. Vzroki današnje gospodarske krize. — dr. I. P. O smernicah elektrifikacije — ing. Štrajnar Fr. Ure brez kazalcev — Winkler Venceslav. Pregledi: Boljševizem in zapadno krščanstvo. — Svetovna brezposelnost. — Nemirna Španija. — Med nebom in zemljo (ocena). ./'y 'v.; y( ~ :SV\ /V ' 'h- -c * '■ : i' ' r ■ 1 / .'' 'Z• •' : V;'' . ■ s ■ ’ LISTNICA UREDNIŠTVA. Uredništvo ni moglo vseh prispevkov, katere je prejelo, razvrstiti v prvi številki. Zato pridejo gotovo na vrsto v prihodnjih številkah. Opozarjamo zlasti na te-le članke: dr. France Veber: Socialne smernice svetega Avguština; Pirc: Gospodarska kriza in nje rešitev; Albin Bojc: Duhovna usmerjenost naše mlade inteligence; Miško Kranjec: Problem delavske kulture in književnosti; dr. Tomaž Furlan: Rešite naše duše; na članek dr. p. R. Tominca, prof. St. Canjkarja itd. Prispevke izvolite poslati do 5. vsakega meseca za prihodnjo številko. Uprava revije vljudno prosi vse, katerim je poslala list na ogled, da revijo ob dr že in čimpreje pošljejo vsaj delno naročnino. Našega lista ne podpira nobena banka, noben denarni zavod. Na Vas, naročniki, smo navezani. Silen in grozeči gospodarski razvoj je poklical revijo v življenje. Obstali bomo le v mogočnem mladostnem zanosu in resnim ter realnim in odkritosrčnem gledanju in sodbi današnjega življenja. To hočemo in bomo v zvezi in s pomočjo Vašo, naročniki. Zato nam ostanite zvesti. Kar si bomo z ljubeznijo in pravičnostjo pridobili, to bo naše, to bo ostalo. Zato pomagaj vsak, kakor in kolikor more. BESEDA O SODOBNIH VPRAŠANJIH LETO I. JANUAR 1932 ŠTEV. 1 Odkar jo prenehala izhajati „Socialna misel", smo čutili potrebo po reviji, ki bi našo javnost seznanjala s sodobnimi vprašanji ter poskušala iskati izhodov skozi zmedo današnje dobe, ko vezi sedanjega družabnega reda padajo in človeštvo išče novih podlag in vrednot življenja. Nova revija je nastala iz žive potrebe opozarjati na znake novega časa in sveže tokove, ki nosijo v sebi klice bodočnosti. Trdno smo uverjeni, da bi bila usodna zmota, če bi mislili, da je rešitev tar da si zakrivamo oči pred znamenji časa. Rešitev je le v odkritosrčnem spoznanju in priznanju, ki ga moremo doseči s tem, da se ne zapiramo pred novimi stremljenji in gibanji. Zato hočemo, da bodi „Beseda" svobodna tribuna, kjer bo dal lahko izraza svojemu mnenju k reševanju socialnih in kulturnih problemov vsakdo, ki stoji na osnovah krščanskega etosa. Priznavajoč vseskozi temelje krščanske demokracije in v polni zavesti odgovornosti revija ne bo obravnavala sodobnih problemov iz ozkega ali polemičnega stališča v običajnem pomenu besede ali kake zgolj strujarske usmerjenosti, temveč si bo prizadevala presojati vse probleme z visokega stališča. Odkrito, svobodno, ognjevito, odločno, a prevdarno besedo spoštuje vsakdo. Taka bodi tudi „ Besed a"! Kriza današnje dobe se je zaostrila in postala najbolj vidna v socialno-gospodarskem življenju. Zato bo revija tem vprašanjem posvečala pozornost v prvi vrsti. Poročala bo tudi o pokretih in stremljenjih drugod, ter nas seznanjala po mogočnosti z vsemi važnimi dogodki sedanjega časa. Jasno pa je, da bi šel čas brezplodno mimo nas, če ne bi čutili v sebi rasti našega narodnega občestva ter ne bi sodelovali pri izgradnji slovenske kulture. Težo sedanjih dni čutimo vsi, čuti jo duševni in ročni delavec, zato naj bo naša beseda priprosta in razumljiva čim širšemu krogu. Zato želimo, da bi našla sodelavcev, naročnikov in somišljenikov povsod. Revija stopa v javnost in vabi v svoj krog vse, ki žele s ši-rokogrudnostjo mladostnega zanosa iskati resnice ter z delovno pripravljenostjo prisluhniti ob znamenjih, ki jih daje naš čas. Franc Terseglav: V čem je naša rešitev? Sedanja kriza kulturnega človeštva je brez vsakega dvoma moralnega značaja. V nobenem veku se ni producirala tolika množina materialnih in kulturnih dobrin ko danes. Vsega je v izobilju, kljub temu vlada taka socialna beda, kakor ni vladala še nikoli. Istina je, da se, absolutno vzeto, življenje modernega delavca, ako je zaposlen, nikakor ne da primerjati z življenjem starega rimskega sužnja, kojega poprečni standard je bil skoro na isti višini ko standard domače živine, toda treba je pomisliti, da je med tem, kar je svet takrat nujal človeku, in med tem, kar je danes človeštvu na razpolago dobrin, ogromna razlika. Če gledamo s tega stališča, je življenje današnjega proletarca, ki živi, recimo, samo od brezposelnostne podpore, precej podoben položaju rimskega sužnja ali nemaniča, ki nista imela tolikih zahtev in potreb ko današnji človek, ker se ni takrat niti oddaleč toliko materialnih in kulturnih vrednot ustvarjalo ko danes. Vrhutega ima moderni delavec kot državljan iste politične pravice ko njegov gospodar ali bančni direktor — česar rimski suženj niti sanjal ni — od teh pravic pa nima veliko koristi, ker je politični aparat današnje družbe bistveno odvisen od velekapitala. Zato današnji delovni človek, naj bo navaden robotnik ali intelektualec, silno občuti ogromno diferenco porazdelitve zemskih dobrin med posamezne člane in razrede družbe, tembolj, ker daines niso izravnane med vse ljudi (vsaj v teoriji) samo le politične pravice, ampak tudi kulturne in civilizatorične dobrine: splošna izobrazba, knjiga, časopis, gledišče, kino, šport in druge udobnosti, ki jih proizvaja moderna tehnika. Vsi vemo, da ta napačna, čisto nesorazmerna porazdelitev materialnih dobrin med ljudmi, zaradi katere imajo eni preveč, drugi pa čestokrat niti za golo življenje — dočim ležijo danes milijarde ton produktov neizkoriščene — izvira iz tega, ker tisti faktor produkcije, ki gmotne dobrine z delom svojih rok ustvarja, to je delavstvo, pa vsak človek in stan sploh, ki je od velikega kapitala na ta ali oni način odvisen, za svoje delo ne dobiva toliko, kolikor je to delo vredno. Koliko pa je vredno delo? — boste vprašali. Vsaj toliko, da slehern človek, naj dela s svojimi rokami ali s svojim umom, lahko od tega dostojno živi, kakor to zahteva njegovo golo človeško dostojanstvo samo. Človeška oseba kot taka je najvišja vrednota na svetu. Zato mora biti vse, kar pomeni sredstvo preživljanja — v našem slučaju mezda — v prvi vrsti odmerjeno po fizičnih in duševnih potrebah človeka. Danes so te potrebe splošno mnogo višje nego so bile poprej, pa tudi sredstva za njihovo zadovoljitev so dana več kot v izobilju. Moderni človek pa je boljšega življenja tudi vreden, ker je to izobilje on ustvaril po svoji pridnosti in po svojem umu, ki je postavil v službo človeka vse sile narave v tolikem obsegu in s tako intenzivnostjo, kakor to ni bilo poprej nikoli. Zato pa ni samo največja krivica, ampak naravnost protinaravno, da oni, ki so v produkcijo teh bogastev položili ves svoj trud, naj bo fizični ali duševni, od teh bogastev najmanj uživajo, dočim največji delež dobi oni, ki časih ne dela nič drugega ko da avtomatično vleče dobičke vloženega kapitala. Socialne krivice, ki označujejo današnji položaj družbe, torej niso nikakor »naravne posledice z absolutno nujo delujočih gospodarskih zakonov«, kakor to želi predstavljati kapitalizem, ampak so logične posledice protinaravnega in antimoralnega ravnanja onih človeških činiteljev sodobne produkcije, ki večji del njenih sadov prisvajajo sebi v škodo splošnosti. Dokler ni moderno gospodarstvo zašlo v tako brezizhodno krizo, kakor jo vidimo danes pred seboj, je bilo s razumljivo, če sc je prevelika socialna neenakost v današnji družbi opravičevala kot neizogiben efekt »železnih zakonov produkcijskega procesa«, torej kot nekaj čisto naravnega, danes pa je menda že vsem postalo očitno, da je prvi m glavni vzrok sedanje ekonomične krize in socialne bede moralna perverzija, katera izrablja ogromni razvoj in razmah na sebi dobre materialne in tehnične kulture v egoistične svrhe ene skuoine ljudi. V čem prav za prav obstoja ta moralna perverzija dandanašnjega sveta? Čedalje bolj postaja jasno, da smo mi sami, to je krščansko kulturno človeštvo v teku par sto let izpodkopali osnove te naše kulture, ki izhaja od takrat, ko je zasijala zvezda nad betlehemskim hlevom. Današnji propad Evrope na vseh poljih ni pojav zlobe ali sebičnosti samo nekaterih ljudi ali razredov, bodisi buržujskega, bodisi proletarskega, niti ni povzročen izključno po kakšnem filozofskem sostavu, nego je bolest, ki poteka iz splošne obolelosti organizma krščanske kulture družbe. Liberalizem, socializem, materializem in ateizem so samo lokalni simptomi splošne organične bolezni, ki danes truje i najboljšega človeka, čeprav se krščanski Evropejec tega v večini slučajev sam ne zaveda. Ta kriza je bila že latentna, ko smo še vsi bila več ali manj dobri kristjani. Ta kriza je kriza onega individualizma, ki je najkarakteri-stičneiši znak krščanske kulture. Mislim, da so vzrok te krize najbolj točno pokazali oni sodobni misleci, ki v današnjem kaosu vidijo učinek zopetnega oživljanja potlačenih osvajalnih nagonov bele rase, ki stresa s sebe sladki jarem evangelija, na katerem je osnovana krščanska individualistična kultura. Mi vemo, kako se zagovorniki kapitalističnega ustroja družbe vedno sklicujejo na individualizem, na svobodo osebe in osebnega udejstvovanja. V resnici pa je baš sodobni način gospodarstva kot izraz kapitalističnega mišljenja tisti, ki počasi demontira vso stavbo osebnostne kulture krščanstva in sistematično izpodkopuje njegov etos individualizma. Kajti egoistično izrabljanje zemskega bogastva, tujega dela in truda, vsega tehničnega napredka v svrhe enega človeka ali ene skupine, ni noben individualizem. Ali bomo n. pr. despotijo kakega avstralskega poglavarja, ki< sebi lasti plodove dela svojega klana, imenovali individualizem? Ali če se več takih poglavarjev združi v en koncern? Ne, kajti tak sistem vede nujno do zasužnjenja svobodnih individuov, in sicer ne samo do zasužnjenja izkoriščanih, nego i do zasužnjenja izkoriščevalcev. Ti slednji postanejo namreč sužnji svojega lastnega koncerna, ta pa je kot brezvoljno orodje suženj materije, produkcijskega procesa kot takega, suženj tako zvanega stvarnega poteka. Človek postane podrejen stvari; to pa je absolutna negacija individualizma. Tako je logika modernega velekapitalizma privedla z železno konsekventnostjo do one, za naše pojme absurdne protiosebniške miselnosti, ki označuje ateistični komunizem. Ta sistem, ki se zdi popolna kontradikcija kapitalizma, se v Uniji razvoja čisto stika z njim v točki svetovnega ali etičnega (boljše rečeno aetičnega) nazora: da človeška oseba ni nobena samovrednota in končni cilj vsakega ustvarjanja, napredovanja in gospodarjenja, nego obratno: človek mora vseskozi temu procesu neosebnih vrednot kot golo orodje služiti. Občestvo oblikuje človeku dušo, kakor to zahteva produkcijski proces, in vsa izobrazba ne shiži razvoju svobodne osebnosti, ampak produkciji ljudi, ki bodo vsak kakor kolesce brezhibno funkcionirali v mašini mehaničnega, ekonomičnega in civilizatoričnega »napredka« — napredek je absolutni bos*. Elektriciteta je vrednota, krepost ni nobena vrednota. Ali ni ta čredo boljševizma isto, kar Evropa že pol sto let uči in k čemur nas že dolgo navaja tako zvani amerikanizem? Od tega je samo en korak do negacije družine, do odprave zasebnega ognjišča in stanovanja, do kolektivizacije privatnega življenja, v kateri je »jaz« pogoltnjen od občestva in popolnoma izgine v njem. To je zadnja konsekvenca kapitalističnega etosa. Treba je vedeti: razbrzdani egoizem enega ali ene skupine je privedel dosledno v one vrste kolektivizem, ki individuum, nedotakljive pravice posameznika, najviŠjo in zadnjo vrednoto človeške osebnosti brez ostanka izbriše. Zato je tudi razumljivo in čisto logično, da je kapitalizem polagoma uničil tudi demokracijo, ki sloni na priznanju svobodne človeške osebe. Človek je pod materijo, je suženj stvari, gola funkcija ekonomičnega procesa, je pod diktaturo inpersonalnih sil. Brezboštvo boljševizma je v moralnem redu: namreč v radikalni negaciji osebe, ki svobodno deluje, se prosto razvija in kot podoba svobodnega Boga vse stvari in razmere v skladu z nravstvenim zakonom odnaša na sebe. To brezboštvo — namreč diktatura stvari in stvarnih procesov nad duhovno osebnostjo svobodnega človeka — ki seveda bistveno vpliva na ekonomičen red in ga oblikuje, je sad moderne vele-kapitalistične vzgoje, ki je življenje praktično popolnoma ateizirala. Baš to je vzrok, da moderna kapitalistična družba ne pozna nobenega leka in pravega orožja proti svojemu največjemu sovražniku. Zato vidimo pojav brez primere, da celo oni, kojih eksistenca je osnovana na kapitalističnem redu, resignirano čakajo poloma tega reda. Evropa je kulturo krščanskega osebništva izpačila v razbrzdanost vseh egoističnih zasužnjevalnih nagonov, to pa je, kakor so jasno predvideli že ruski misleci preteklega stoletja — Gogolj, Dostojevskij, Solovjev — privedlo do popolnega zasužnjenja individua materialnemu dogajanju, do materializma kot edine »metafizike« vesoljstva in edinega »etosa« človeškega delovanja. Mi smo tam, kamor nas je naša kapitalistična, egoistična in antisocialna morala pripeljala — v brezbožni protiosebniški socializem. Pravi krščanski individualizem bi nas pa bil pripeljal do take, če treba, socialistično urejene družbe, ki bi bila v skladu s krščansko vero, kjer bi individui ne bil pogoltnjen po občestvu, nego bi mu svobodno služil na osnovi svojih božanstvenih pravic v skladu s pravicami vsakega drugega. Toda mi v praksi tega krščanskega individualizma že dolgo ne živimo več in smo zato vsi, eden več, drugi manj, pripomogli k veliki socialni in moralni krizi, ki danes ves krščanski kulturni svet pretresa in povzroča splošni pesimizem. Kristjanu ne pristoji, da bi bil pesimist. On uvideva neskončno modrost Previdnosti, ki je človeštvu namenila veliko preizkušnjo trpljenja in žrtev, ki jih gospodarska in moralna kriza našega stoletja zahteva. Vsak resnični kristjan pa mora biti tudi prepričan, da bo po teh fundamentalnih pretresih moralo priti do ozdravljenja, zakaj evropska družba potlačitve svobodne osebnosti ne bo prenesla. Družba se bo morala postaviti na temelj krščanskega individualizma. Človek ne sme živeti brez lastnega dela na stroške drugih ter ne sme svoje osebne svobode izrabljati v škodo skupnosti, na drugi strani pa družba ne sme pogoltniti posameznika, ampak mora priznavati njegove neodjemljive osebne pravice, ki ne izvirajo iz družbe, ampak so vsakemu od Stvarnika neposredno dane po naravi sami. Osebna svoboda je temelj krščanske družbe; nihče ne sme svojih nazorov skušati realizirati s silo, naj se zdijo še tako pravilni; na noben način pa se osebna svoboda ne sme uporabljati za dosego amoralnih in protisocialnih smotrov. Sklad med težnjami svobodnega človeka in koristmi občestva se more vzdrževati in dosegati le po demokraciji, ki je jedro krščanskega pojmovanja družbe. V taki demokraciji meri vse na to, da se vzdržuje in krepi v vsakem državljanu čut moralne in socialne odgovornosti, zaradi katere posameznik prostovoljno omejuje in dovoli omejevati lastno svobodo, v kolikor to zahteva blagor bližnjega in skupnosti, ter se varuje vsake samovoljnosti, terorizma in poizkusov nadvlade nad drugimi. Demokracija v tem smislu predpostavlja visoko stopnjo moralne vzgoje vsega občestva in je tako bila tudii zamišljena od državnikov 18. stoletja — kar pa smo pod imenom demokracije imeli pred seboj in še imamo v našem stoletju, je samo izpako-vina, ki je postala politično orodje modernega denarnega gospodarstva. Ozdravljenje pa ni v odpravi demokracije, ampak v v p o s t a v i t v i demokratičnih načel, ki so tako vitalna in neobhodna, da žive neizkorenljivo dalje celo v fašizmu in sovjetskem ustroju, ki hočeta biti izraz ljudske volje in se nanjo vseskozi sklicujeta. Vpostavitev prave demokracije pa zahteva obnovo krščanskega etosa, ki stavlja v osredje vseh stvari in vsega stvarnega dogajanja svobodno osebo, vezano na občestvo po absolutnem nravstvenem redu. Velekapitalizem in vulgarni komunizem se strinjata v tem, da je to naše pojmovanje družabnega reda po normah evangelija »utopija«. Mi smo prepričani, da je le v tej dozdevni utopiji rešitev naše družbe in kulture in edina možnost njenega napredka. Človek ne sme biti suženj ne človeku, ne kapitalu, ne tehniki, ne materiji, ne materialnemu, ne tako zvanemu civilizatoričnemu napredku, ne kolektivu: človek mora sočloveku in vsej družbi služiti le v popolni osebni svobodi svojega neskončnega dostojanstva. Brez tega kultura sploh izgine. France Veber: 0 ljubezni in pravici. Razmejitvena socialna študija. Ako prav razumem čas, v katerem smo, tedaj smem reči, da se zdč našemu času mnogo važnejši socialno-dejanski odnosi med človekom in človekom nego etično-moralni: na zunaj se vidi to dejstvo v sodobnem geslu pravice, ki vedno bolj izpodriva staro načelo ljubezni. To ni nič čudnega. Gospodarske stiske naših dni narekujejo vsakemu, da obrača svojo pozornost v prvi vrsti k vnanje vidnim ter že na zunaj otipnim stranem lastnega ter tujega življenja in da ne trati svoje energije z »neplodnim« poglabljanjem v nevidne, notranje ter zgolj nagibne globine lastnih in tujih dejanj. Človeštvo je kljub vsej svoji kulturi in civilizaciji zdrknilo na stopnjo bitij, ki se bore za golo življenje in so srečna, ako jim vsaj od zunaj ne preti nikaka nevarnost. Tak6 je današnjemu človeku skoroda vseeno, ali ga njegov bližnji ljubi ali pa morda sovraži; zadošča, da dobiva od njega to, kar misli, da mu po neki primitivni pravici vsaj na zunaj gre. N. pr. današnjemu delojemalcu zadošča, ako prejema od delodajalca primerno plačilo, delodajalcu pa — in to še posebno izrazito —, ako ima od delojemalca resnično korist. Ali pa je ta vnanji red med obema zgrajen tudi na medsebojni ljubezni in na medsebojnem spoštovanju in na iskreni skupni želji po vnanji ter notranji medsebojni pomoči in izpopolnitvi, to je obema deveta briga; dč, ponavadi se oba sovražita in drug drugega zaničujeta. Ugotavljam strahotni prepad, ki je med navideznim vnanjim redom skoroda vsega sodobnega življenja na eni strani in njegovim resničnim notranjim neredom na drugi. In ta prepad dobiva vedno Širše meje; ne zrcali se več samo v razrednem ali stanovskem boju, temveč razdira tudi že državno, narodno in cel6 družinsko življenje. VČasih bi se skoro zdelo, da bi bilo mnogo bolje, ako bi se ta zgolj navidezni, vnanji red sodobne človeške medsebojnosti razpočil, kakor se razpoči obroč, ki pritiska na sod in zabranjuje notranjemu kipenju naravni izhod; zakaj v tem primeru bi postalo morda na mah vidno, kak6 je vsa vnanja ureditev življenja brez vzporedne notranje preosnove ljudi, ki naj jih ta ureditev zadeva, že naprej iluzorna ter naravnost pogubna. Vsekako pa že rečeno v zadostni meri razlaga, kak6 in zakaj je sodobnemu človeku mnogo več na vnanje-socialni nego notranje-moralni ureditvi življenja ter kak6 in zakaj bi sodobnemu človeku ikaj močno ugajalo na-ziranje, da je etika v najboljšem primeru le nekak lepotni privesek sociologije. Naši pradedje so bili drugačnega mnenja in bi še danes rekli, da je sociologija brez etike to, kar bi bil n. pr. voz brez voznika ali stavba brez temelja. In če gremo vprav v tej smeri še stoletja in stoletja nazaj, trčimo na slovstvo, v katerem je bilo to dejstvo zapadnemu človeštvu tako rekoč prvič povedano ali vsaj dejanski predočeno. Mislim na krščanske evangelije in na vzporedna pisma apostola Pavla. Vprav v zadnjih mesecih me je to slovstvo posebej zanimalo in mi je bilo povod, da sem — začasno samo v obliki predavanj v ljubljanskem radiju — skušal podati poseben oris evangelijske etike in sociologije. In ta oris me je še prav posebno uveril o tem, kar tudi sicer pač vsi vemo ali vsaj slutimo in to že iz svojih otroških let: namreč da je pravica tudi evangelistom nad vse pomembna etično-socialna činjenica, da pa je vendar vsa evangelijska etika predvsem etika ljubezni in da je tu vprav tej ljubezni podrejeno tudi vse ostalo socialno življenje na zemlji. Tak6 pa si stojita danes nasproti dva tabora. Iz enega kliče duh evangelijev, ki nepremakljivo vztraja pri starem načelu ljubezni in vzporednem prvenstvu notranje etičnosti pred vnanjo socialnostjo, iz drugega pa vpije duh izmučenega sodobnega človeka, ki je izgubil vero v notranje življenje in hoče iz razvalin prejšnje ljubezni rešiti samo idejo socialne pravičnosti. Potemtakem se tudi nikomur ne more zdeti neumesten moj namen, da nakratko, a resno pokažem, kak6 naj si po mojem mnenju mislimo pravo razmerje etičnega do socialnega in to vsaj na onih dveh kardinalnih točkah, za katere vprav danes prvenstveno gre, namreč na točki ljubezni do pravice. Brez ljubezni — to bo mi vsak tudi danes priznal — ni nobene prave etičnosti, brez pravice pa ni nobenega pravega socialnega reda. Čemu gre potemtakem prvenstvo, ljubezni ali pravici? Ali sta morda ti dve činjenici druga od druge nezavisni? Ali je morda ljubezen samo neko dopolnilo pravice ali obratno? Ali naj sploh ena teh činjenic pade v korist druge? Umevno je, da ta kratka razpravica ne more nuditi končne rešitve takih vprašanj. Prav gotovo pa bo bralcu pokazala vsaj ono osebno mojo usmerjenost, ki menim, da naj bi vsakega vodila pri znanstvenem raziskovanju teh vprašanj, — čeprav vem, da se tudi nekateri najboljši duhovi naših dni na tej točki ne bodo z menoj strinjali. Menim namreč, da je ljubezen ter samo ljubezen oboje, edini fundament in edini zaključek pravice, ako naj pravica sploh je in ostane etično in socialno pomembna posebna činjenica; zato tudi menim, da je vprav pravica tista etično-socialna činjenica, ki bi izgubila v hipu vsak posebni pomen in smisel, kakor hitro bi si odmislili iz človeškega življenja Činjenico ljubezni. Naj navedem za to svoje osebno mnenje še nekatere stvarne misli! Prvič je nesporno dejstvo, da gre ljubezen razvojno pred tako ureditvijo življenja, ki izvira samo iz našega pojma pravice. Zlasti rodbinsko, pa tudi plemensko in narodno življenje nudi za to dejstvo nebroj dokazilnih primerov. N. pr. razmerje staršev do otrok je seveda obenem razmerje pravice: otroku gre pravica, da ga starši, recimo, oblačijo in prehranjujejo, in staršem gre pravica, da jih otroci vpoštevajo in tudi njim tak6 in drugače pomagajo. Toda kaj bi vsa ta gola »pravica« dejanski pomenjala, ako bi ne bila zgrajena na ljubezni staršev do otrok in na ljubezni otrok do staršev? Brez tc ljubezni bi rodbinsko življenje teklo kakor mrtev stroj, ki bi se pri vsaki najmanjši motnji ustavljal in končno za vedno ustavil. Ko otroci odrastejo, se često dogaja, da spremeni svoje sorodstvene odnose v zgolj pravne zahteve in želje; prevžitkarske in zapuščinske pravde so priča za to. No, vprav v takih primerih pa se kaj rado že to dogaja, da pride gola pravica resda do polne veljave, da pa je poznejše stanje vendar mnogo slabše nego je bilo prejšnje; izginila je namreč ljubezen, ali se je cel6 spremenila v tem hujše sovraštvo. V takih slučajih pride človeku nehot£ na um, da bi bilo mnogo bolje, ako bi ostalo pri prejšnjem stanju ljubezni, dasi bi pri tem, da se taik. Vendar še noben podjetnik ni mislil na tako rešitev, ker vsak pozna samo eno načelo: zaslužiti čim več. Zato si bo vsak podjetnik pri gornjem primeru obdržal samo potrebnih 15 delavcev, vse ostale pa pognal in tako spravil v žep mezde še nadaljnjih 15 delavcev. Pri vsaki modernizaciji obratov se podjetnik tedaj prvič okoristi s tem, da se mu produkcija zboljša in poveča in drugič dene v žep še razliko med amortizacijskimi stroški strojev in prihranjeno mezdo odptiščenih delavcev. Podjetnikov egoizem se pa pri tem še ne ustavi. Ker se ta proces modernizacije vrši dan na dan in v obratu za obratom, se brezposelna armada vedno veča in ta brezposelna armada pritiska s svojo ponudbo na delovne pogoje še zaposlenih tovarišev. Podjetnik iz gornjega primera ne samo, da ne bo skrajšal delovnega časa, temveč da ga bo celo podaljšal in na ta račun odpustil še nekaj delavcev in nato ostalim še plače znižal in s tem še nadalje zaslužil. Ta proces se vrši že vso dobo kapitalističnega sistema in zato je delavski sloj že ves ta čas v gospodarski krizi. Kriza se seveda tem bolj zaostruje, čim bolj osvaja moderna tehnika gospodarstvo. O tej krizi pa nosilci današnjega gospodarskega reda niso hoteli toliko časa niČ vedeti, dokler število brezposelnih ni tako silno naraslo, da je začelo resno ogrožati gospodarstvo in državne proračune. Šele sedaj je kriza delavstva postala »gospodarski problem«. S tem je pa tako rekoč že razložena kriza gospodujočega gospodarskega sloja, ali kakor smo jo uvodoma imenovali nadprodukcijska kriza. Rekli smo že, da se produkcija s stroji izplača samo, če se producira v velikih množinah. Veleobratu mora odgovarjati veleodjem. Ves kapitalistični način produkcije mora skrahirati, če nima na razpolago velikih, plačila zmožnih trgov, ki morajo poznati tudi tako imenovane kulturne potrebe, ustvarjene šele z današnjo civilizacijo. Največji konsument v vsaki državi je pa delavec (vzeto v širšem pomenu besede: vsak, ki živi samo od svojega dela, torej tudi uradniki in drugi zasebni in javni nastavljenci). Delavcu je pa kapitalistični družabni red na že razloženi način vzel vsako kupno moč. S tem, da so podjetniki delavski zaslužek reducirali na minimum in poleg tega še milijone pognali na cesto, so res produkcijske stroške reducirali tudi na minimum, a so si obenem ubili konsument a. Kaj pomaga podjetnikom, če lahko tako poceni in toliko producirajo, da bi lahko dobro zaslužili, ko pa svojih izdelkov in pridelkov ne morejo prodati, ker jih tisti, kateremu so namenjeni, kupiti ne more. Izkazalo se je sedaj, da delavec podjetniku ni samo produkcijsko sredstvo, temveč, da mu je potreben še veliko bolj kot ko nsument. S tem, da kapitalisti delavcu niso privoščili, da bi bil deležen koristi in dobrot tehničnega napredka, so dosegli obratno, kar so hoteli. Namesto obetajočega si dobička, jim leži blago po skladiščih, obrati jim delajo z zmanjšano kapaciteto, investirani kapitali se ne rentirajo. To krizo pospešuje in zaostruje še polno stranskih okolnosti in mirno-grednih pojavov, ki segajo drug v drugega, ki včasih popolnoma zabrišejo sled pravih vzrokov. Za stranske vzroke in povode pa tukaj nimamo1 prostora, da bi jih obravnavali. O njih obstoja že cela literatura. Naš namen je bil pokazati na tisti temeljni vzrok krize, ki stresa svetovno gospodarstvo v njegovih koreninah. Ne stroj, temveč gonja nosilcev sedanjega gospodarskega reda za najnižjimi produkcijskimi stroški je rodila krizo brezposelnosti in nato posredno krizo nadprodukcije. To gonjo pa ne samo omogoča, temveč naravnost izsiljuje današnji gospodarski red, ker je zgrajen na načelu svobodne tekme gospodarskih sil in na načelu neomejene zasebne lastnine. Ta gonja je bistvo kapitalistično-individualističnega družabnega reda. Zato streljajo po vsem mimo cilja tisti, ki iščejo vzrokov današnje krize v tehničnem razvoju in ne v gospodarskem sistemu. Nagel tehnični razvoj bi v pravičnem gospodarskem redu blagostanje človeške družbe mogel le pospešiti, v današnjem sistemu pa krizo zaostruje (toda' ne povzroča). V vsakem neorganiziranem gospodarstvu, kot je današnje, se stalno pojavljalo krajevne nadprodukcijske krize in od časa do časa splošne. Produkcijski proces za celo družbo se vrši na zasebno iniciativo v podjetjih posameznikov, ki morejo le približno predvidevati količino in vrsto bodočega konsuma. Vsako tako uračunanje rodi gospodarske krize v posameznih panogah gospodarstva, v čarih hitrega tehničnega razvoja pa splošne krize. Vendar te periodične nadprodukcijske krize se v smislu načela svobodne konkurence hitro ozdravijo na račun nekaterih slabejših in bolj nepremišljenih podjetnikov. Današnjo krizo je rodilo uničenje k u p o v n e sile širokih slojev v družbi in bi se zato dala ozdraviti le na ta način, da se dohodki delavnega ljudstva zvišajo, delovni čas sorazmerno tehničnem u napredku skrajša in s tem odpravi brezposelnost. Nemogoča je pa ta rešitev v gospodarskem sistemu, kjer se dobrine proizvajajo v obratih posameznih podjetij, ki tekmujejo med seboj v svobodni konkurenci in zato morajo stremeti za naj nižjimi produkcijskimi stroški, da obstanejo, in za čim večjim dobičkom, da jim kapital ne ubeži. Splošno zboljšanje delovnih pogojev, zvišanje mezd in skrajšanje delovnega časa in s tem zvišanje cen blagu in zmanjšanje podjetnišfcega dobička, torej radikalno pregrupacijo dohodkov v posameznih narodnih gospodarstvih, bo mogel izvesti le družabni red, v katerem bo produkcijski proces družabno organiziran. Zato pomeni današnja kriza obenem agonijo individualistično kapitalističnega sistema. Ing. Fr. Štrajnar: 0 smernicah elektrifikacije.* Svetovna vojna je začasno ustavila skoraj ves kulturni razvoj. Zato pa so se po vojni začeli dogodki razvijati z veliko naglico, kar se je posebno videlo na gospodarskem polju. Rezultat tega naglega razvoja je svetovna gospodarska kriza in s tem tudi kriza liberalnega kapitalizma. Iz posameznih porajajočih se simptomov moremo sklepati na smernice novega gospodarskega razvoja. Svetovna kriza se je najprej pokazala v Angliji. Iz najrazličnejših vzrokov je zastala premogokopna industrija. Privatni kapital iz svojih lastnih moči ni bil zmožen, da reši to vprašanje, in tedaj se je v klasični deželi liberalizma pojavila misel socializacije rudnikov. V novejšem času se je utekočinjenje premoga zelo spopolnilo, tako da se je že pojavil na Angleškem načrt, naj bi se elektrifikacija izvršila na ta način, da je vsaka lokomotiva mala električna centrala, gnana z dieslovim motorjem na olje iz utekočinjenega premoga. Na ta način bi se premogokopna industrija v veliki meri zopet poživila. Vse polno je primerov, kako eno vprašanje posega v drugo in da je treba tu vnesti red. V Ameriki je za reševanje krize nastalo vse polno predlogov, med katerimi ie najinteresantnejši predlog, da se stvori poseben gospodarski svet, sestavljen iz producentov, konsumentov, delodajalcev in delojemalcev. Ta gospodarski svet bi imel nalogo reševati vsa gospodarska in socialna vprašanja, regulirati produkcijo in konsum. Država bi morala dati temu svetu izvršilno polnomočje za vsa ta vprašanja. Za ta predlog so se zavzeli najodličnejši gospodarski krogi v Ameriki. Interesanten * S člankom otvarjamo v naši reviji javen razgovor o tem problemu. (Op. ured.) jc ta predlog v toliko, v kolikor se vidi ista tendenca, da se ustvari višja avtoriteta, ki naj vnese red v narodno gospodarstvo. Da ne govorimo o Rusiji, kjer je država sama podjetnica, o Italiji, kjer si prizadeva spraviti država privatno gospodarstvo pod svoj vpliv, skratka, razvojna nujnost zahteva smotrene organizacije celotnega gospodarstva. To so smernice, ki morajo danes tudi v našem gospodarskem življenju biti vodilne. Res je, da naše gospodarstvo še nima tako kompliciranega sestava, da bi se že sedaj kazala nujnost organiziranega gospodarstva, vendar moramo že sedaj v glavnih linijah usmeriti razvoj po teh smernicah. Pri tem mislim na sedanje, posebno za Slovenijo aktualno vprašanje o elektrifikaciji. Električna energija bo brez dvoma odločilna podlaga za razvoj našega gospodarstva. Dočim je Amerika producirala leta 1912. 12 milijard kwh, je leta 1919. dosegla produkcijo od 100 milijard kwh. Iz tega se vidi ogromni razvoj v tako kratki dobi. Po ameriški cenitvi iz leta 1929. so dali vsi stroji 800 milijard kwh, od česar odpade na električno energijo 250 milijard kwh. Vrednost te energije bi bila 125 milijard Din, če računamo 1 kwh 50 par, (vrednost produkcije železa v letu 1929. znaša 91 in vrednost produkcije premoga pa 234 milijard Din). Električna energija je torej po vrednosti med prvimi najvažnejšimi industrijskimi produkti. Največji konsument električne energije je industrija. Industrializacija in elektrifikacija sta v ozkem medsebojnem razmerju, prva pospešuje drugo. Že neštetokrat se je poudarjala važnost industrializacije Slovenije, s čemur pa ni bilo mišljeno, da se hoče izločiti onega, ki je steber slovenskega naroda — kmeta — ampak sc hoče z industralizacijo povečati domači trg agrarnih produktov. Slovenija je za elektrifikacijo zelo hvaležno polje: imamo dosti vodnih sil in tudi premoga, imamo nekaj industrije, obrt je precej razvita in tudi naš kmet ima dosti smisla za napredek. Skratka vsi pogoji za uspeh so tu. Vprašanje je le, katero pot moramo ubrati, da bo to vprašanje definitivno čim preje in čim uspešnejše rešeno, da bo elektrifikacija kar najracionalneje izvedena, da more biti cena toku kar najmanjša, zakaj to je pogoj za uspeh. V smislu prejšnjih izvajanj sledi, da mora to vprašanje vzeti in reševati javna oblast, bodisi, da s posebnim zakonom uredi in dirigira smotreno elektrifikacijo po enotnem načrtu (dočim se faktično udejstvuje le privatni kapital), bodisi, da direktno sama prevzame tudi kot podjetnik elektrifikacijo v svoje roke, ali pa da pusti mešano gospodarstvo iz javnega in privatnega kapitala. Radi specialnih naših razmer bi bil naravnost greh, ako bi se to vprašanje reševalo brez direktnega sodelovanja javnega kapitala. Za elektrifikacijo so potrebne velike investicijske vsote, katerih brez pritegnitve tujega kapitala ne bi mogli zbrati. S tem bi prišlo naše gospodarstvo v odvisnost od tujega kapitala, ki bi brez dvoma zelo mačehovsko postopal z industrijo. Da bi pa mislil na elektrifikacijo podeželja, pa ni misliti, v kolikor se ne bi direktno nudila prilika. 2 nebroj malimi centralicami pa problem še daleko ni rešen. Taka rešitev ne bi prinesla enotnih cen električni energiji, ker so pogoji povsod različni. Morda bi se komu zdel zadnji argument pogrešen. Toda poenoten tarif daje poenotenje pogojev za razvoj gospodarstva, kar zelo povoljno vpliva na gospodarstvo. Morda bi kdo ugovarjal proti trditvi, da bi tuj kapital ravnal z našo industrijo po mačehovsko, češ da vsaka elektrarna gleda samo na to, kako bi dobila odjemalce, neglede, ali je podjetje tuje ali domače. To je že res, res je pa tudi, da bi tuji kapital imel pred očmi samo čim večji dobiček in ne Bi upošteval potreb prebivalstva v oni meri, kot more to javna oblast, kateri zadostuje, da je podjetje aktivno toliko, da se more razvajita. Tuji kapital ne bi vpošteval interesov splošnosti, interesov javne koristi, temveč bi izvajal elektrifikacijo le tam, kjer bi mu bil pri malih investicijskih stroških zasiguran velik dobiček. Interesi malega konsumenta bi ostali nezadovoljeni, ker pri obsežnejšem obratu prinašajo manjši dobiček. Ako bi hotela država izvajati pritisk na ceno toka, se pa ne bi mogli izogniti gospodarskim perturbacijam. Tako je Italija hotela izvajati pritisk na elektrarne, naj znižajo cene toku, kar je imelo za posledico padec akcij za 7—10%. Da bi se stvorila vmesna organizacija za prodajo toka, ki bi bila pod upravo javne oblasti, dočim bi bile elektrarne privatne, bi bilo po mojem mnenju zgrešeno. Ravno električna energija je blago, kjer je organično vezana produkcija na konsum: kolikor se konsumira, toliko se producira. Z vmesno organizacijo bi bila ta organična zveza pretrgana na škodo enemu kakor drugemu, zakaj pravilne tarifne politike ni mogoče voditi brez poznavanja prilik v elektrarni in na trgu. V ostalem pa ni potreba drugih protidokazov, zadostuje, da se imajo nekatere svetovne tovarne zahvaliti za svoj uspeh dejstvu, da so odpravile vmesne posredovalce. Kar velja za nje, v toliko večji meri velja za naše elektrarne. Da bi pa javna oblast kot podjetnica vzela elektrifikacijo izključno v svoje roke, so tudi pomisleki. Predvsem je tu finančna stran. Vsaka nova bremena pri že tako obremenjenem davkoplačevalcu lahko pomenijo katastrofo za njega. Na drugi strani pa je računati tudi z nekim odporom od strani privatnega kapitala. Po mojem mišljenju je najboljša rešitev ta, da se stvorijo privilegirane električne družbe, pri katerih bi bil udeležen z večino javni kapital, ostalo pa privatni. Investicije v električna podjetja so najsigurnejše in privatni kapital bi gotovo bil pripravljen sodelovati. Na drugi strani pa bi se pritegnil kapital v službo splosne koristi. Take mešane družbe imajo tudi drugod n. pr. na Češkem, kjer je javni kapital soudeležen s 60% Na deležu javnega kapitala pa bi morale sodelovati država, banovina in občina, ki bi postale solastnice elektrarn. Država ima na elektrifikaciji velik interes, zakaj prej ali slej bo stopilo v ospredje vprašanje elektrifikacije železnic, katere bi morale samo po sebi umevno prevzeti te priviligirane mešane družbe. Vsaki taki priviligirani električni družbi bi bil dodeljen gotov delokrog in v tem delokrogu bi bila popolnoma neodvisna, kakor druge privatne družbe in tudi z javno upravo bi imele ravnotoliko stika kot druge. Javna oblast bi imela kot soudeleženka samo svoje zastopnike v upravnem svetu, ravnotako kot privatni kapital. Pri posameznih banovinah bi se konstituirali posebni oddelki odnosno sveti za elektrifikacijo, ki bi vodili vse statistične podatke, se bavil z novimi projekti in predlogi ter sploh z vsemi vprašanji, ki bi se tikali elektrifikacije bodisi direktno ali indirektno. Vprašanje elektrifikacije je dandanes eminentne važnosti ter bi ga bilo rešiti pod vidikom interesov splošnosti ter s stališča potreb v vsej državi. Eksistirajo že predlogi za vso evropsko rešitev tega vprašanja. Koliko bolj potrebno je, da se izdela načrt za elektrifikacijo, ki bi smotreno uredil vprašanje za vso državo. Poseben interes na tem imamo Slovenci. Mi imamo dovolj energije na razpolago in enkrat bo treba misliti tudi na eksport. Govori se, da namerava v sosednji banovini prevzeti elektrifikacijo neka tuja družba. Kakor sledi iz prejšnjih izvajanj, ne smemo pristati na tako rešitev, ker ta način elektrifikacije znači za Slovenijo zid, preko katerega ne moremo, pomeni pa tudi nepremagljivo oviro za državno elektrifikacijo sploh. Iz vsega tega sledi, da je zakonita rešitev elektrifikacije najnujnejša potreba, da ne bi s tujimi koncesijami bila pozneje onemogočena, onemogočena vsaj po smernicah podanih v tem članku. Vsako odlašanje bi bilo nedopustno in pomeni škodo na razvoju našega gospodarstva. Podal sem v glavnih obrisih smernice, kako se naj reži to vprašanje. Pri nas je žali Kog mnenje, da je to vprašanje samo tehnično in naj sc zato tu vmešavajo samo ti strokovnjaki. Dandanes znači elektrifikacija narodnogospodarski program, za katerega je potrebno sodelovanje tehničnega strokovnjaka, narodnega gospodarja, politika, pravnika, skratka sodelovanje celega naroda. Lc če se bo to vprašanje tako pojmovalo, smemo računati na tak uspeh kakršnega si želimo. Mi živimo na prelomu dveh dob in od nas odvisi bodočnost in tudi mi odgovarjamo za njo. S sodelovanjem javnega in privatnega 'kapitala pri temeljih narodnega gospodarstva moremo pričakovati, da se bodo ta vprašanja rešila smotreno v korist splošnosti in pod vidikom dejanskih ljudskih potreb. Venceslav Winkler: Ure brez kazalcev. Jernej Rokavina je sanjal. Šel je od dela. Ves dan ga je bodlo nekje v notranjosti, zraslo je v njem do vrhunca in se spet sesulo. Ni mogel razločiti, kaj ga boli. Enolično je pršel okoli njega dež. Tlak se je svetil kot umito steklo. Sence so begale po njem in risale svojo dolžino čez vso cesto. Ljudje, ki jih je srečaval, so bili sami tujci in so neznansko hiteli, kakor bi se bali, da jim uideta čas in zemlja. Domislil se je, da je že pozno. Večer ste je umaknil noči. Od jutra do večera je strašno daleč. V tej večnosti lahko človek tisočkrat umre. Šlo je na polnoč. Iz kavarne in gostilne so omahovali poslednji gostje. Zadišalo je po gospodi in po vinu. Jernej se jim je daleč izognil. Ozrl se je za njimi. Videl je upognjene hrbte, omahujoče postave. Črne suiknje so vihrale v dežju. Šli so po sredi ceste in tonili v umirajočo luč velike ceste. Jernej je šel naprej. Pred njim ni bilo megle. Za hip se mu je zazdelo, da ve, kam gre. Obšla ga je toplota, domislil se je tople peči in postelje. Od utrujenosti so mu umirale oči. Nato je postal buden. Vse luči ob cesti so imele rdeče kolobarje. Cesta se mu je zazdela strašno dolga. Razmaknila se je do vseh krajev sveta. Hiše ob cesti so molčale kot mrtve. Jernej se je zgrozil. Skrivaj se je ozrl po ulici, če ni morda sam sredi mrtvega sveta. Ulica je molčala, še luči niso vztrepetale. Le dež je rahlo šepetal, tako rahlo, kakor bi mislil vsak trenotek prenehati. »Saj bo kmalu polnoč!« je zašklepetal Jernej. Pred njim je vzrasla temna senca, visoka stavba. Cerkev. Mrzel hlad je vel od nje. »Saj bo kmalu polnoč,« je blebetal Jernej kot sam zase. Naslonil se je na zid. Zastrmel je v nebo. Zvonik je bil visok, neznansko visok. Jernej je iskal uro. Začudil se je, ko je razločil številke. Kaj ni megla na ulici in je do ure trideset, štirideset metrov? Toda številke so razločno temnele druga poleg druge, samo kazalcev ni bilo. »Menda bo polnoč,« je napenjal Jernej oči. Zastonj. Kazalcev ni razločil. Kazalcev ni bilo. »Če so številke, morajo biti tudi kazalci,« je pomislil in posluhnil. Visoko v zvoniku je utripala ura. Enolično je tiktakalo. »Kaj pomaga, če pa kazalcev ni,« se je zgrozil Jernej. Začel je računati, koliko časa že hodi, a se ni mogel spomniti. Strašno dolge so dandanes ceste. Vsak hip je lahko polnoč. Ni se mogel umiriti. Spet ga je davila tesnoba. Ni vedel, čemu se boji polnoči. Ura je ura, naj bo jutranja ali polnočna. Vsak trenotek je enak preteklemu. Skrivaj je dvomil, če je res tako. Ko bi vsaj vedel, koliko kaže resnična ura. Čudno, da ura v zvoniku nima kazalcev. In vendar tiktaka nemirno in grozeče .. . Rdeči kolobarji okoli cestnih svetilk so postajali večji in večji. Jernej je truden omahnil po cesti. Ni se mogel domisliti, kam prav za prav gre. Cesta se je nagnila k reki. Pod mostom je zamolklo šumela voda. Sredi mosta se je svetila električna ura. Jernej se ji je počasi bližal in čutil, da se mu šibijo kolena. Tudi na električni uri ni bilo kazalcev. Potegnil je z roko preko oči, če morda ne sanja. Videl je jasno. Številke na gosposki uri so se smejale, kazalcev pa ni bilo. Zazdelo se mu je, da se mu tudi voda pod mostom zlobno hahlja. Naslonil se je na ograjo in strmel v globino. Zdaj je že skoraj gotovo polnoč. Odnekod je prišel stražnik. Zaspano se je ustavil pri Jerneju in mu položil roko na ramena. Jernej se je sključil in se prestrašen obrnil. »Ali je že polnoč?« je zadrgetal. Stražnik je mimogrede počasi pogledal na uro. Zastrmel je v razsvetljene številke in zmajal z glavo. »Kazalcev ni!« je vzdihnil Jernej. Stražnik se je zamislil in molčal. Čez nekaj časa se je zbudil in ostro rekel: »Pred par minutami so še bili. To ni mogoče .. .« »Kazalcev ni,« je trepetal Jernej. Oba človeka sta se spogledala. V vročih Jernejevih očeh so se vžigale mavrične barve. Tresel se je od mraza. Bil je popolnoma premočen. Od klobuka so mu polzele težke kaplje. Stražnik je bil leden in trd. Vzel ie že knjižico iz žepa, toda se je premislil in jo spet spravil. Še parkrat je pogledal na uro. Številke so molčale, kazalcev ni bilo. Nemirno se je obrnil in ukazal hripavo: »Domov!« Jernej je sklonil glavo in odšel. Čez par minut se je spomnil, da se vrača k tovarni. Ustavil se je. Po cesti je hrupno prišla gruča mladih ljudi. Napol pijani so omahovali in butali drug v drugega. Jernej se je stisnil tesno k zidu. Hipoma se je pa premislil in jim stopil nasproti. Ljudje so se ustavili in umolknili. «Gospodje, gospodje,« je razprostrl roke, »ko bi mi povedali, koliko je ura, ko bi mi povedali, če je že polnoč!« Par se jih je zasmejalo, drugi so potegnili ure iz žepa. »Če je že polnoč,« je šepetal Jernej. »Hudiča!« so se zgrozili mladi ljudje. »Kako pa kažejo naše ure?« »Brez kazalcev, brez kazalcev,« je spreletelo Jerneja. »Ure so se pokvarile,« so ječali ljudje. Nastalo je prerekanje. Gneča se je počasi oddaljila. Jernej je slonel ob zidu. Zdelo se mu je, da se ves svet vrti v kolobarju. Vse pada, pada. Ure so umrle, toda še vedno tiktakajo. Nemara ni več časa, mogoče je prišla že večnost. Hiše visijo. Vsak hip se bodo zrušile. Tudi cesta se ziblje. Potres bo. Zazeblo ga je. Nezavestno je čutil, da mora hoditi, hoditi. Ulica je bila dolga. Daleč na gornjem koncu je še slišal zamoklo govorjenje oddaljenih ljudi. Na gornjem koncu je tudi žarela motna svetloba. Jernej se je napotil proti svetlobi. Bil je truden do smrti. Bal se je, če ni že morda polnoč. Nezavestno je slutil, da se mora zgoditi nekaj velikega. Svet se je ustavil. Čas je umrl, ure pa še vedno živijo, le kazalcev ni nikjer. Kazalcev ni nikjer. Jernej je šel proti svetlobi. Zdelo se mu je, da hodi po dolgem mostu. Med dvema bregovoma roma in se ne more ustaviti. Kazalcev, kazalcev ni nikjer — —• — Pregledi Boljševizem in zapadno meščanstvo. V znani vodilni nemški katoliški reviji »Hochland« razpravlja Friedrich Dessauer o tem vprašanju s stališča krščanstva, ki ga istoveti z zapadnim meščanstvom. Vse politične in finančne konference in sestanki, ki se v zadnjem času mrzlično sklicujejo, ne pomenijo nič manj kot borbo za obstoj za-padnega gospodarskega sistema, to je kapitalizma. — Vemo dobro za vse teptanje religije, za legije žrtev, za vse grozovitosti v Rusiji. Toda ali je zadosti, da se nad tem zgražamo? Tako dela danes ves kapitalistični zapad, istočasno pa sklepa z boljševiki trgovske posle, ki ta sistem še bolj krepe. Treba se je zato zamisliti v duševnost teh ljudi in dognati, kaj nanje sploh ne vpliva več. — Nastane prav tako veliko vprašanje, ali morda ne daje Stvarnik z novim družabnim sistemom na vzhodu znake kot mislimo, da so to bili veliki svetovni dogodki, ki so v svojih začetkih izgledali prav tako vsemu sovražni. — Ali naš gospodarski sistem osrečuje ljudi? Ne! Ali sploh vemo, v čem je bistvo našega zapadnega družabnega sistema in kako globoko je nasprotje napram novim vzhodnim formam? — Mnogi med nami slutijo, da se bližamo neki veliki odločitvi. Dvoje orjaških eksperimentov doživljamo: ruski boljševizem in italijanski fašizem! Izid obeh je negotov. Toda ne smemo ostati pri čuvstvih. Francoska revolucija je bila v početku sovražna religiji in je zamenjala križ z razumom. To pa zato, ker se je cerkev vse preveč sama identificirala s fevdalizmom. Ali z boljševizmom ne more biti podobno? Ali ima danes zapadno krščanstvo kak jasen družaben nauk, ki bi izrazil to, kar krščanstvo hoče, da bi vedeli, kako urediti družbo, kam jo razvijati? Imamo neke osnovne nazore, ki bi jih še najbolje označili z »univerzalizmom«. Toda nimamo jasnega nauka o družbi onstran vseh historičnih form. Ustvaritev takega krščanskega družboslovja je ena izmed centralnih nalog katolikov našega časa. Je to prastar problem: Platon, Aristotel, Avguštin in Tomaž Akvinski so se borili zanj. Je mnogo starejši kot sila ožji gospodarski problem, kateri je v zadnjih generacijah družabnega pač preveč zasenčil. Čeprav bi ne bilo nobene sovjetske republike, kljub temu bi morali danes spričo vseh dogodkov revidirati naše gospodarske metode. Tudi če bi vzhodni kolektivizem v nekaj letih sprejel vase kaj elementov zapada, bo razloček še vedno nepremostljiv. V Rusiji raste mladina, ki misli in čuti prav iz temelja drugače kot zapadni meščan. In če se poleg gospodarskega udeistvi tudi še ta duhovni preustroj, ali ne bo sovpad obeh svetov katastrofa? — Zato je potrebno prvo vprašanje: ali imamo obče voljo in moč zagrabiti družabni problem v svoje roke in ga rešiti? Kajti rešitev je le v stvariteljski sintezi obeh antitetičnih principov, vzhoda in zapada, v tako iz osnov na novo urejeni družbi! P. Nemirna Španija. (Iz članka dr. Friderika Fuchsa v katoliškem mesečniku »Hochland« — julija 1911.) »Ko so 1. 1851. pričakovali španskega prestolonaslednika, je državnik Bonoso Cortes materi - kraljici pisal pomembno pismo: Živimo v tako žalostnih dneh. da nobeden ne more reči ali ne stoje narodi in monarhije skupaj pred polomom... Evrope niso napadle mnoge različne bolezni, temveč le ena edina, epidemična in nalezljiva, ki ima povsod isti potek, potem ko ie pokazala povsod enake simotome. Narodi se le v toliko med seboj razlikujejo, da so nekateri pričeli bolehati na tem zlu. medtem ko drugi na tem že umirajo. Ta bolezen je vsesplošna vstaja onih, ki so lačni, proti onim, ki so siti . . . Danes, madame, pričenja nova doba za kneze. Gorje njim, ki zahtev dobe ne bodo spoznali . . . Naloga je, bogastva, ki so slabo razdeljena, dobro razdeliti. To je, madame, edino vprašanje, ki danes giblje svet.« »Čeprav je aprilska revolucija v Španiji služila politični ideji svobode in je nosila pretežno meščanske, liberalne znake, moramo vseeno vzeti besede rojalista Donosa kot pravo sredstvo, ako hočemo globino tokov te revolucije izmeriti. Bila je v temelju, kljub njenim političnim neposrednim povodom, socialna revolucija. Gre danes za posest in ne za svobodo kot pred skoro sto leti.« Člankar našteva, kako je skoro vsa zemlja last nekaterih veleposestnikov. Po 14.000 hektarov merijo posamezne latifundije. V enem dnevu ne prideš peš preko ozemlja enega gospodarja. Delavstvo na teh Iatifundijah živi v toliki revščini, da je M. Malhall v knjigi »The progress of the world« zapisal, da n a celem svetu nikdo ni v slabšem Položaju kot španski poljedelski d e 1 a v e c.« Zato ni čuda, da je geslo o razdelitvi zemlje vžgalo. Nič slabše se ne godi industrijskemu proletarijatu. V letu pred nastopom diktatorja Primo de Rivere je bilo samo v Barceloni umorjenih nad 150 podjetnikov, kar označuje nevzdržne razmere. Napačno bi bilo, ako bi zamolčali, da je tudi duhovščina spoznala težo socijalnega vprašanja ter se opredelila. »To dokazuje knjiga katalonskega duhovnika iz delavske četrti Barcelone, o kateri se je mnogo razpravljalo m ki je izšla s škofovskim »Imprimatur«, (knjiga je A. Carbonella »El colectivismo y la ortodoxia catolica. Estudio religioso social« Barcelona 1929). Carbonell si zastavlja vprašanje, ali se da kolektivizem na katerikoli način več ali manj mirno spraviti v soglasje s krščanskim življenjem, ako bi družabni dogodki do tega privedli. On to vprašanje potrjuje. »Končno moramo govoriti še o tretjem, o duhovniškem proletariatu. Zelo ostre, pri nas nepozane so razlike med višjim in nižjim klerom.« Duhovščina na deželi živi zelo slabo. Nekateri dobivajo letno 700 peset. V siromašnih in versko mlačnih krajih, kjer so dohodki od kasnalij in maš zelo majhni, morajo sami obdelovati zemljo. »Diktatura zato ni imela ob svojem nastopu gorečnejših pristašev od duhovščine, posebno med onimi na deželi, ki se vedno nagiba k naziranju, da bo prišlo zboljšanje po novi oblasti« (jezuit Schan-) »ker je bila duhovščina tudi od te strani prevarana, zato je bilo njeno razočaranje veliko in se je tem lažje ogrela za novi režim.« Te socijalne razmere so bile vroča tla, na katerih je rastla revolucija. Razmere so se za časa bojev v Maroku znatno poslabšale. Ob Priliki vojaškega upora (1923) za časa maroških vojn je bilo ustreljenih 13.000 Spancev. Dr. Fuchs zaključuje: »Če bodo tu odpovedali resnično konservativni elementi — v Španiji se prišteva od 22,444.136 prebivalcev 22,400.000 h katoliški cerkvi — verni kristjani torej, v tem smislu kot je po Donosu Cortesu odpovedalo kraljestvo, če ne bodo resno vzeli krščanskih socijalnih naukov, potem je pričakovati najhujšega.« Franc Terseglav, Med nebom in zemljo, 1931. Založila Družba sv. Mohorja. Franc Terseglav je eden naših redkih mislecev, ki z budnim očesom opazuje duhovne pojave in stremljenja v svetu, jih proučuje, razkraja, primerja in nato napiše zdaj uvodnik v »Slovencu«, ki ne potrebuje podpisa, da je Terseglavov, zdaj razpravo v eni ali drugi naših revij, zdaj kratek članek, ki mu nehote naraste na tri članke (prim. članek Velika žena in svetnica v oddelku za Duha in srce, v »Slovencu« koncem oktobra 1928), ali pa stopi na govorniški oder in z ognjevito, živo besedo zamakne ljudi v drug svet, kakor ga navadno gledajo in doživljajo. Bolj redko, uverjen sem, da preredko, pa najde časa, da napiše knjigo. A če jo napiše, mu tudi ta naraste na tri knjige in bi še te ne zadostovale, če bi hotel vse povedati, kakor je treba. To je Terseglav in tako je z niegovo knjigo, ki jo je pravkar izdal v založbi Družbe sv. Mohorja. Prav za prav nam je hotel napisati življenje Terezije Avilske, velike obnoviteljice verskega življenja v 16. stoletju in to po novodobnem načinu hagiografije, katere bistvene poteze je že v zgoraj navedenem članku poudaril. Predstaviti nam je hotel to sveto karmeličanko ne kot voščeno figuro ali mrtvo konstrukcijo, marveč kot bitje iz resničnega mesa in krvi, z boji, padci in dvigi, »ki v njem lahko vidimo v gotovem razmerju sami sebe in se po njem tudi lahko usmerjamo do skupnega Ideala.« Pa, kakor rečeno, se mu je začeto delo razširilo v čedalje obsežnejšo sliko religioznega vrenja in stremljenj 16. stoletja, tako podobnega našemu (Epilog) in na obširnejši življenjepis bomo morali še čakati. (Le čudno, da so pri nas takšne težave z založbo takih knjig, ko bi morali biti veseli, če jih v tem mrtvilu sploh kdo napiše.) Tako je postala navedena knjiga podoba Tereziienega veka, tiste razburkane in prevratne dobe, ki nima primere v zgodovini krščanstva, ko se je vršila orjaška borba med nebeškimi in zemeljskimi silami v poedincih in v družbi, iz katere je z drugimi zmagovalci izšla včlika Terezija Avilska kot jasen svetilnik med nebom in zemljo vsem poznejšim rodovom v njih temi in viharjih. Med nebom in zemljo je torej v naši književnosti edinstven primer kulturnozgodovinske študije 16. stoletja. T. ne raziskuje v tej knjigi posameznih problemov, ki jih kar mrgoli v tej dobi, marveč podaja v prvi vrsti celotno sliko, profil verskega in kulturnega življenja v tem času. pregled, ki ga more dati le človek T.-ove filozofske in teološke izobrazbe. če hoče, da ga kdo upošteva in proučuje. In prav na ta poskus, dojeti dobo v vsej celoti njenega verskega, kulturnega in socialnega živtljenja, bi rad posebej opozoril. Prav to polno zrenje vse dobe in to sub spe cie aeternitatis, z vidika verujočega kristjana, ki vidi v vsem zemeljskem dogajanju tudi sle- di Previdnosti, ki je zadnje in končno gibalo človeškega dejanja in nehanja, prav ta tota-liteta vernega pa zato nič manj objektivnega zrenja je za čas našega razkosanega in v har monično enoto neurejenega znanja posebnega pomena. V ostalem pa je T.-ova knjiga kakor skrbno izbrana galerija raznovrstnih slik in portretov tistega časa, ustvarjenih z umetniško intuicijo in nenavadno spretnostjo, opremljenih s posebnimi napisi, ki opozarjajo na bistvo obravnavanih predmetov (n. pr. Bolezen, ki se ne ozdravi z ognjem in nožem, Prava pobožnost je v dejavnem življenju, Ljubezen zmore več ko sila, Nova vera na povelje). Tako se vrste pred nami najrazličnejše postave: Luther, Aleksander Borgia, Kalvin, Savonarola, Las Casas, Filip II., Himenes, Ignacij, Filip Neri, Peter Kanizij, Frančišek Ksa-ver, Frančišek Šaleški, Suares, Henrik VIII., Elizabeta, Tomaž Mor, Marija Stuart, Shakespeare, Giordano Bruno, Frančišek Bacon, Michelangelo, Servantes, Vittoria Colonna, Torquato Tasso in drugi, vsi vprek, v katerih je nihal vek med nebom in zemljo, dokler ne obstanemo pri zadnji sliki v veličastnem Escorialu, kjer ob petju menihov šepeta umirajoči vladar mogočnega španskega imperija: »Toto nada, Dios solo.« Vmes pa vpleta pisatelj misli o izlamu, o krščanskem Vzhodu, o srednjem veku, ki je tonil v preteklost obenem s svojo versko edinostjo, s kulturnim občestvom, s stanovskim sestavom in pravom, s coprnicami in inkvizicijo, in o novem veku, ki se je v bolestnih krčih porajal in brezobzirno zavračal tradicijo, tudi zdrave in vekovite osnove gospodarskega in socialnega reda. Govori o humanizmu, makiavelizmu, hu-sitovstvu, protestantizmu, absolutizmu, nacionalizmu; o razcvitu naravoslovnih ved, o razvoju demokratične miselnosti (Suares), o novodobnem osebništvu, njega senčnih in dobrih straneh, in ne prezre tudi sadov naukov, ki so svet razbožili in jih v sedanjem vrvežu okušamo. Tako niza problem na problem, ne da bi pri tem zakrival težkoče, ki jih marsikateri izmed njih še danes vzbuja. Pri tem pa skuša biti pravičen do tujih mnenj in osebnosti, v katere se vživi ia (prim. oris Luthra), z druge strani pa vkljub neki pieteti, ki odlikuje njegova izvajanja, odkrito opozarja na senčne strani takratnih katoličanov, ki so ovirale duhovni preporod stoletja, in na pomanjkanje prave krščanske karitas, ki je po Avgu- štinu eden najglobljih vzrokov vsakega razkola in vsake herezije. Če T. prav to karitas v raznih inačicah poudarja, temelji to na prepričanju, ki mu je nedavno odlični nemški teolog dal izraza v vprašanju, če bi bila ločitev vzhodnih kristjanov ali razkol zapadnega krščanstva v 16. stoletju mogoča, da je sveta zapoved ljubezni iz čistega srca in nehlinjene vere ostala tu in tam za vse in za vsakega najvišja, nepremakljiva norma mišljenja in delovanja (Adam, Glaube und Liebe, Habbel 1917, str. 41; prim. str. 44/45 pri T.). Ta kulturno-filozofska motrenja pa sc na več mestih prelivajo v hagiografijo veka, v katerem je poleg teme bilo tudi obilo svetlobe, majhno sicer, a vendar bogato, živo in pristno. Brati je treba le poglavje o Ignaciju I ojolskem (67/78) ali o Filipu Neri ju (94196) ali o Frančišku Šaleškem (97/98) ali o To-možu Moru (117/120) ali o Tereziji (12, 33 sl., t 54/160), da se uverimo o visoki kvaliteti teh hagiografskih črtic. Ob teh svetlih postavah 16. veka skuša pisatelj razbrati bistvene poteze pravega verskega življenja, prave vere, ki mu ni le nekaj od zunaj ali zgolj pasivno sprejetega, marveč živo, osebno osvojenje božje besede. Ta vera se zato uspešno širi in obnavlja le z notranjimi sredstvi (84), s silo duha, z iasnim svitom resnice in ljubezni (Evangelij ljubezni v borbi s krutostjo osvajavcev, 38/40, Ljubezen zmore več ko sila, 96/97, Kanizij; 76 sl.). Prav v tem vidim posebno težnio T.-a, poseben namen in aktualnost te knjige, ki hoče biti več kakor navadna zgodovinska slika katoliškega preporoda, namreč vzpodbuda k verski obnovi v sedanjem času. Zato zasleduje T. s posebno pažnjo pota obnove 16. stoletja (12/13, *>7> 79, 95, ■ • • T59) njegova tozadevna izvajanja so važna tudi za naš čas, ki je v marsičem podoben tisti dobi. To bi bila nekaka splošna slika o T.-ovem delu, ki ga ne morem dovolj priporočiti v v proučevanje vsem, ki jim je mar prave duhovne, katoliške kulture. Od pisatelja pa pričakujemo, da bo čimprei izdal nadaljevanje tega dela, podrobnejšo sliko notranjega življenja svetnice, ki jo je Previdnost obenem z Ignacijem Lojolskim dala novemu veku. da bi v jasni luči razsvetlila globine notranjega, verskega življenja, počela versko-nravne obnove poedincev in družbe. Marijan Dokler. i. 4/ . km : ; i ■ . ' n m Y ■ . ■ m i i> 4: ' ■ | F '■ • . ■ . ■ ■ ' : -•? - ■' ' " ' /“ • v' ' ;J- >■ > m -."'Vi •’>'/ ' »*V VV'i ,/r^ I !|.i ■:,•/, , V ‘,T . 'I, 'I '■■ ' 'V *■-•'■*TSm dch"-i '''' 'v i* -t ■.'*.■ -;V; i - \ 'V.' J ■ :‘V'.v:’:' < m wJ •;7W . . M^V; "J 4#.y • I■ : ' . ■' ■' i i "