NEKOČ . . . UTVA. TkST.
K.0 motrim tvojo globočiao,
o sirosirni ocean,
ki gibljoš se ta<,o nemirno
iže tisočletja noč in dan,
ki varno hraniš tajne svoje
in roj razljučen'h duhov ;
na videz mirno, kakor stepa
posuta s tisoči svetov ;
tedaj se zdi mi, da še gledam
v oko temno, ko vstočna noč,
v oko njegovo, kakor zrla
sem jaz v mladostnih dneh nekoč.
68