Planinc ˇkov kotic ˇek Trinajstletnik je že od prvega leta starosti pre- življal svoj čas razpet med dvema družinama, očijevo in mamimo. Odkar sta se njegova star- ša ločila, je vsak konec tedna, zimske počitni- ce in del poletnih preživljal v Radovni z atijem in njegovo novo ženo Martino, ostale dneve in noči pa z mamo in maminim možem Edvar- dom v Mariboru. Ni se pritoževal, saj je bil že navajen nenehnih selitev pa tudi dveh domov, dveh sob, »dodatne« mame in »dodatnega« atija. Pravzaprav je bil vesel, da lahko živi v dveh zelo različnih svetovih in med toliko do- brimi ljudmi, ki ga imajo radi in on njih. »A se res še nisi naveličal nenehnih voženj sem in tja?« ga je enkrat vprašal njegov naj- boljši mariborski prijatelj Erik. »A si se ti že naveličal svojega atija in mame?« ga je namesto odgovora pobaral Jernej in mu namenil resen pogled naravnost v oči. Oba sta obnemela obstala brez odgovora in odtlej v ta osir nikoli več ni dregnil ne prvi ne drugi. Jernejev ati, velik ljubitelj gora, je sinu z lastnim zgledom že zgodaj privzgojil veselje do plani- narjenja in odkrivanja planinskih lepot. Pri pe- tih letih se je Jernej prvič povzpel na vrh Tri- glava. V prvem razredu osnovne šole se je pridružil planinskemu društvu in se je lahko tudi na ta račun pohvalil z veliko osvojenimi gorskimi vrhovi. V tistem zimskem jutru, ko je februar komaj dobro pokukal iz koledarja, se je ati Rado odlo- čil, da jo s sinom mahneta na 1550 metrov viso- ko Veliko planino, bahavo razgaljeno v vsej divji zimski idili. Primerno oblečena in opremljena s pohodniškimi palicami, svetilko, zemljevidom, Živalska (ne)sreča na Veliki planini Ati Rado in sin Jernej sta tistega sobotnega jutra vstala zelo zgodaj. No, tako rano, da je zunaj še vladala črna tema. A se Jernej ni prav nič pritoževal, čeprav bi lahko spal po mili volji, saj ni imel pouka. Nasprotno – veselil se je, kajti skupaj z atijem ju je čakala nova planinska pustolovščina. Kristina Menih dodatnimi oblačili in seveda z jedačo in pijačo sta v prvem jutranjem svitu zlagoma vijuga- la proti prelazu Črnivec. Tik preden sta ga do- segla, sta zavila levo proti Kranjskemu Raku, parkirala avto in zlagoma vzela pot pod noge. Z gojzarji sta zagazila v nizek sneg in preči- la širne, zasnežene travnike, ki se jih je Jernej spominjal še iz poletnih dni, ko se je na zelenih planjavah paslo vse polno živine. Zdaj pa razen njiju ni bilo nikogar. Ne živali ne človeka, le bela belina … »Napni ušesa in prisluhni tišini,« mu je nami- gnil ati. Jernej je res napel ušesa in prisluhnil. Poslušal je in vlekel na ušesa, a sprva ni slišal prav nič. »Zapri oči in še bolj napni ušesa,« je dejal ati. Potem je deček miže prisluhnil tišini in iz nje izluščil tih šepet vetra, krik oddaljene ptice in škrtanje snega pod gojzarji. »Zdi se, kot da je vse izumrlo, pa ni, a ne!?« je izrekel sin in ati mu je pritrdil. Juhuhu, pa smo skupaj tu! Srna Drna, ja, prav tista, ki je silvestrova- la v Pravljičariji pod visokim kostanjem sredi Dragi najmlajši bralci in bralke, ker nam je v februarski številki ponagajal sam po- glavar tiskarskih škratov in nam zamenjal začetek zgodbe o (ne)sreči na Veliki planini, jo objavljamo še enkrat. V prihodnji številki pa boste lahko pre- brali novo zgodbo o tem, kako so bistri polhi ukani- li bolezen. Prijetno branje oziroma poslušanje vam želimo! temnega gozda in se je neznansko bala sne- ga, se je januarja preselila na Gorenjsko. Prav nepričakovano se je namreč do ušes zaljubila v postavnega srnjaka Akaja z Velike planine. Ker on ni hotel k njej, se je predala ona in se prese- lila k njemu. Sprva se je zaradi neskončne sne- žne beline počutila grozno prestrašeno, odkar pa se je navadila zakrivati svoje sledi, je ugo- tovila, da sneg res ni vreden tolikšnega strahu. Dovolj je bilo, če je na svoji poti večkrat sekala sledi križemkražem in že ga ni bilo junaka, ki bi razvozlal njeno pot. Seveda je najbolj uživala v Akajevi družbi, a kaj, ko je on imel vedno toliko opravkov, medtem pa se je sama zaradi obili- ce prostega časa pogosto dolgočasila. Še sre- ča, da je pred kratkim srečala pitbulko Dixie, ki se je na Veliki planini znašla z gospodičnino najboljšo prijateljico Renato. Nemudoma sta se zbližali. »A si res ti, Dixie?« se je začudila srna, ko jo je prvič zagledala pred seboj. »O, glej jo, glej, hov hov hov, saj to si ti, srna Drna?« se je enako začudila Dixie. »Jaz sem, ja. Saj vem, da ne boš verjela, ampak semkaj sem se poročila in sem zelooo srečna … No, vse je idealno, le družbe mi manjka. A boš dolgo ostala tu?« Preden je psička uspela kaj ziniti, je jezična srna že razlagala svojo ljubezensko zgodbo in zanjo porabila debelo uro. Slednjič je do besede prišla tudi pitbulka. »Odkar je moja gospodična odletela v toplo Kalifornijo, sem pri njeni najboljši prijateljici. Že tri tedne se dolgočasim tu, kjer nikogar ne poznam. V Pravljičariji je bilo veliko zabavneje, hov hov,« se je repenčila psička in v zapik zaze- hala od dolgočasja. »A se tudi ti dolgočasiš?« se je začudila Drna. »Pa še kako! … Kaj ko bi si skupaj izmislili kaj zabavnega,« se je domislila Dixie in se upajoče zazrla v srnine velike oči. Ta je skomignila z rameni, se zamislila in izu- stila: »Hja, lahko bi tekmovali v hitrosti, če si za to?« Izrečeno, dogovorjeno. Srna je pomigala z repkom, si nežno pretegnila telo in iztegni- la vse štiri noge, Dixie pa je pomahala z re- pom, iztegnila vrat in pretegnila hrbet. Ko sta se postavili v štartni položaj, sta se domisli- li, da vsekakor potrebujeta sodnika, ki bo za- žvižgal, naznanil začetek tekme in na koncu razglasil zmagovalko. Kaj pa zdaj? Le kje naj stakneta pomočnika? Pogledovali sta na vse strani, vendar nista videli nikogar. Skoraj sta že obupali, ko se je med njima prikazala rahla meglica. Iz nje se je čisto počasi izluščila gor- ska vila Aliv. Saj veste, tista nečimrna vila, ki je starkam Krivopetam kradla mleko, Dixie pa izpolnila srčno željo, ko ji je pričarala pravljič- no kost, ki jo je psička še vedno imela pri sebi. Ni bilo treba veliko besed, da so se dogovori- le, kako in kaj. Živalska (ne)sreča Vila je zabrlizgala v piščal in oznanila začetek tekme. Dixie in Drna sta se pognali v tek prav takrat, ko sta ati in Jernej prikoračila na polja- no. Vile seveda nista videla, saj se zlepa ne po- kaže človeškim očem, zato pa sta oba izbulji- la oči ob pogledu na srno in psa, ki sta tekla vštric, kot da bi jima gorelo za petami. Človeški bitji sta se ustavili, opazovali nevsak- danji prizor in se čudili, kaj je popadlo živali. »Mogoče se pa igrata,« je dejal deček. »Le kje si videl, da bi se pes in srna igrala?« je ugovarjal ati. Sinovo dlan je stisnil v svojo in z roko v roki sta se odpravila naprej. Dixie in Drna pa sta dirjali, kot da bi šlo za ži- vljenje ali smrt. Vila Aliv ju je s svojim vzpod- bujanjem še dodatno podžigala, da sta se ve- dno znova znašli tik druga ob drugi. »Še dvesto metrov,« je zavpila Aliv. Tekmoval- ki sta napeli vse sile in še bolj pohiteli. Tekli sta kot zmešani, dokler se ni spet oglasila Aliv in oznanila, da ju od izteka ločuje zgolj sto met- rov. »Dajmo, dajmo, napnita moči za zmago!« jima je prigovarjala. Zmagala bom, zmagala bom, sta tekmovalki bahavo pomislili vsaka sama pri sebi in se še bolj potrudili. Napeli sta poslednje sile in se po- gnali proti ciljni črti. Namesto v cilj pa sta družno omahnili v čisti nič, saj sta pred vilinimi očmi dobesedno izgi- nili v visokem snegu. »Kaj pa je zdaj to? Kam sta se skrili? Nikar se ne šalita z menoj! Brž se prikažita na plano, da razglasim zmagovalko,« ju je klicala vila. »Valko … alko … ko,« je ponavljal odmev za vilo, srna in pitbulka pa še vedno nista pokukali iz snega. Aliv je nemudoma razprla krilca in poletela nad ciljno črto, v kateri je nastala globoka razpoka, ki je pričala, da se je sneg krepko vdrl in pod seboj pokopal tekmovalki. Če ne bi doma po- zabila svoje čarobne paličice, bi kot za šalo pri- čarala odjugo in rešila prijateljici, zdaj pa vili ni preostalo drugega, kot da je začela na ves glas vpiti: »Nesreča, nesrečaaaaa, pomagajte!« 44 Krivopete so kuhale novo porcijo snežink pod Triglavom, ko so v svoja pretanjena ušesa ujele klic na pomoč. »Eh, nečimrna, kradljiva vila Aliv očitno spet išče pozornost. Gotovo se samo šali,« je glasno razmišljala najbolj sitna Krivopeta. K sreči ostali nista delili njenega mnenja. Na ogenj sta naložili še nekaj polen in pokrili ko- tel s snežinkami, da se te ne bi prehladile, ali še huje, da se ne bi preveč strdile, potem pa sta bliskovito šinili v smeri vilinega obupane- ga glasu. Aliv jima je priletela naproti takoj, ko ju je za- gledala, in jima brez pozdrava razložila, v ka- kšni godlji sta se znašli nesrečni živali. Prva Krivopeta je svojimi velikimi, nazaj obr- njenimi stopali sunkovito razgrebla sneg, druga pa je s svojimi ogromnimi rokami iz- vlekla obe premrli telesi, ki sta negibno oble- žali na snegu. Zatem sta Krivopeti vzeli v na- ročje napol mrtvega psa in srno. Ogrevali sta ju s svojo toploto in jima prigovarjali, naj se prebudita … Slednjič se je res vse srečno izteklo. Prva se je iz otrplosti ovedla Dixie. Pomela si je oči in se začudila, ko je videla, v čigavem naročju leži. Ko je oživela še Drna, je zavladalo neznan- sko veselje, saj je vseh pet začutilo, da so Med vožnjo domov je dremajoči Jernej s kančkom očesa oplazil napol zasneženega psa, srno, vilo in tri starke, ki so na pobeljeni poljani stali v krogu in se živahno pogovarjali. Ilustracija: Jernej Kovač Myint zmagovalke, zato zadovoljstvu potem kar ni bilo videti konca. »Drugič pa bolj preudarno in brez izzivanja usode!« je s starikavim glasom izrekla tretja Krivopeta, ki je šele tedaj zlagoma prikrevsala sestrama v pomoč. »Hov hov, zagotovo. Obljubim, da bom odslej previdnejša,« je skesano zalajala Dixie, med- tem ko je srna le sramežljivo pogledala v tla. Jernej in ati sta sredi belega dne dosegla svoj cilj. Po izdatni malici in občudovanju speče na- rave sta se zlagoma vračala čez zasneženo po- ljano, kjer sta pred nekaj urami opazovala ne- vsakdanji živalski prizor. Ampak zdaj tam ni bilo nikogar. Se je pa Jerneju iznenada utrnila misel: »Ati, kaj pa če sta živali tekmovali in se jima je kaj hudega zgodilo? Mogoče ju je poko- pal plaz …« »Lepo te prosim, saj si vendar velik fant, Jer- nej! Nehaj že s temi otročarijami. Le kdaj se boš zresnil?« se je čudil ati ob spuščanju proti izhodišču. Med vožnjo domov pa je dremajoči Jernej s kančkom očesa oplazil napol zasneženega psa, srno, vilo in tri starke, ki so na pobeljeni poljani stali v krogu in se živahno pogovarjali. »Škoda, da tega ne smem povedati atiju,« je pomislil in zaspal na sedežu. m 45 april 2020 PLANINSKI VESTNIK