ZVEZEK 23.
Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omiko.	A. M. Slomiok.
m
m
N (IS DOM

GLASILO
SLOVENSKE MLADINE.
MARIBOR, 1910.
CIRILOVA TISKARNA.
J
Vsebina 22. zvezka:
Stran
Mladinska izobrazba:
Surovost pa naprednjaštvo	.	.	.	.	.	. 353
Zabava:
Materina podoba (Dalje)..................354
Cigani......................... 361
Očetu za god.............................361
Kaj je novega po svetu? 361
Orli:
Mariborski Orel..........................362
Dekliški vrtec:
Dobra gospodinja.........................362
Pranje svilnatih rut ..................  363
Bodimo delavne in previdne...............363
Snaga pri otrocih........................364
Društveni glasnik:
Sv. Ilj v Slov. gor......................365
—-rj, Ck	Stran
Pilštanj................................ 365
Zreče pri Konjibah.......................355
Iz Pohorja..............................355
Iz mariborske okolice....................366
Sv. Jurij ob Taboru......................366
Ptuj ...............................! 366
Govorniške vaje:
Katoliški mladeniči smo, slovenski mladeniči smo..............................367
Slovstvo:	368
Listnica uredništva. Ljuboslava: Smo že dobili prej drugo poročilo, ki je bilo že postavljeno. Prosimo drugokrat kaj. — Slovenje-goriška : Pohvaliti moramo Vaš trud in vnemo, a pesem ne odgovarja pesniškim pravilom. Isto moramo sporočati mnogim drugim pesnikom in pesnicam. Ko bi priobčili vse pesmi, ki so nam poslane, bi njih pisatelji menda sami bili hudi na nje in pa na urednika.
Naš Dom izhaja i. in 15. vsakega meseca ter stane na leto 2 K, na pol leta 1 K, na četrt leta 50 h. — Uredništvo in upravništvo je v Cirilovi tiskarni, Koroške ulice 5, Maribor. — Sklep uredništva
28. novembra 1910.
Knjižnica S. K. S. Z. v Mariboru, Koroška cesta št. 5, nudi svojim čitateljem najboljše spise slovenske književnosti. Odprta je vsak delavnik od 4.-6. ure zvečer, le ob nedeljah in praznikih od 10.—11. ure predpoldan. Prosimo pa, da cenjeni čitatelji tudi knjige redno vračajo, da prihranijo sebi in nam stroške opominjevanja.

Vsem mladeničem se toplo priporoča: „Zlata knjiga slov. Orlov“. Spisal Franc Terseglav. Cena vez. knjigi 2 K, broš. 1 K. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubljani.
Slovenci! Naročite si ..Naš Dom".
Štev. 23. V Mariboru, 1. decembra 1910.	X. letnik.
Mladinska izobrazba.
Surovost pa naprednjaštvo.
Nemško društvo »Lehrerbund« (Učiteljska zveza) je pred kratkim izdalo pisano okrožnico na učiteljstvo, v kateri psuje Slovence in njihove zastopnike v deželnem zboru. In zakaj ? Učitelji bi radi imeli večjo plačo, deželni zbor pa ne more zborovati, da bi to dovolil, torej gola dobičkarija je navdihnila tisto okrožnico. V isti okrožnici pa stoji tudi tole:	»Kmetijska šola pri
Sv. Jurju ob južni železnici je žalibog že rešena, da še več, slovenski mladeniči so to novoustanovljeno šolo že posvinjili« (die sloveni-schen Jiingiihge haben diese neuerrich-tete Schule bereits versaut).
Da nemško časopisje o nas surovo piše, tega smo že vajeni, da nas kak zagrizeni nemčur psuje, ni nič novega, ta izraz nemške učiteljske zveze pa pomeni nekaj več in N. Dom kot mladinski list se mora ozreti na to. To ni izraz kake klepetave babe, kakega naglega časnikarja ali kakega razburjenega prepirljivca, ampak dobro premišljena, uradna izjava stanovskega društva štajerskega učiteljstva. In to društvo imenuje naše mladeniče svinje, zakaj le svinja more nekaj posvinjiti.
Sedaj pa pomislimo:
1.	Kaka podla in posurovela duša mora biti, ki je te besede spravila na papir, kakšni ljudje morajo biti tisti, ki so to odobrili, čitali in širili. Dostojen in trezen človek ne bo takega izraza rabil niti o najhujšem ciganu, človek je vendar človek. Učiteljska zveza je gnezdo liberalnega, svobodomiselnega učiteljstva na Štajerskem. Ta izjava nam kaže brezno posurovelosti tistih, bi bi naj likali in vzgajali mladino. Iz teh besed veje satansko sovraštvo Nemcev do nas Slovencev. V očeh na-
dutega nemštva Slovenec ni človek. Tako daleč je prišla nemšk* podivjanost.
2.	Ni bilo dovolj, da je nemško društvo to nesramno okrožnico izdalo, ampak poslalo jo je tudi našim liberalnim učiteljem, ki so jo širili dalje. Iz tega sledi: nemški liberalni učitelji morajo dobro poznati mišljenje, značaj in srce svojih slovenskih tovarišev, da se jim upajo kaj takega doposlati. In ker so slovenski liberalni učitelji to okrožnico sprejeli, niso zoper njo ugovarjali, ampak jo celo širili, so tudi sami za njo odgovorni. Sedaj se izgovorjajo pod »svojo častno besedo«, da okrožnice niso brali in so torej nevede jo širili. S tem se še bolj zakopavajo v blato. Dosta slabo, da širite nekaj, česar niste brali, in ali res nobeden izmed vas ni tegibral, da bi povzdignil glas zoper tako nesramnost ? Ko bi imeli količkaj ponosa, bi morali takoj obrniti hrbet zvezi, ki si upa vam kaj takega pošiljati. A poznamo se! Podle in propadle duše ste, nič boljši od svojih nemških tovarišev. — Nekaj vzvišenega je učiteljski stan, vsega spoštovanja je vreden učitelj, ki je vesten v svojem poklicu. Njegovo seme, ki ga seje, rodi še dober sad v poznih rodovih, njegov spomin je časten, ko že njegov grob zdavna trava krije. Ali gorje ljudstvu in šoli, ki ima take surovine za vzgojitelje. Prav pravi Slomšek : Šola pa, če prava ni, je boljše, da je ni.
3.	Liberalni učitelji so glavna opora narodne stranke, ki se toliko hv.disa s svojim naprednjaštvom. In narodna stranka je soodgovorna za to nesramno okrožnico. Ne samo, da ni povzdignila glasu zoper njo, marveč njeni voditelji so celo grozili, da bodo razbili shod, ki je imel protestirati zoper to nečuveno surovost. S tem so pokazali, da odobravajo okrožnico.
Kakor se iz jame, poln gnilobe in trohnobe, širi smrad, tako se je iz mla-kuže našega nemčurstva in liberalstva vzdignila ta izjava, ki je znamenje strašne gnilobe. Nihče bi ne mogel bolj natančno oslikati štajerskega nemčurstva in liberalstva, kakor se je samo s to izjavo. Smrdljivo blato, ki ste ga vzdignili, je padlo na vas, do nagega ste se odkrili. To je tisti napredek, ki s šnopsarijami hoče poživiniti naše ljudstvo, to je napredek, ki z nemškimi šolami hoče poneumiti našo mladino, to je napredek, katerega gnojnica se razteka po »Štajercu« in drugih nem-čurskih listih. Niste naprednjaki, surovine ste!
Ti pa, slovenska mladina, ki si že v Celju po svojih zastopnikih dne 20. novembra obsodila to nesramnost; vzami si resno k srcu to-le:
Spoznaj, kakšni so ti ljudje, nem-čurji iri liberalci, pa se jih varuj.
Bodi poštena in s svojim življenjem' zamaši umazana usta naših nasprotnikov.
Varuj se pijančevanja, ki najbolj posurovi človeka in ugonablja ljudstvo..
Kaj ne, kako ostudno je tako surovo pisarjenje? Zatorej skrbimo tudi za lepo vedenje in spodobno govorjenje. Kar je v srcu, to je na jeziku,, kdor neotesano govori ali piše, je tudi v svojem srcu surov in neotesan človek..
Ta nesramni napad naj nas vspod-bode, da bomo še skrbnejše gojili izobrazbo v naši organizaciji, ob enem pa pošteno krščansko življenje, zakaj kjer to gine med ljudstvom, gine tudi veselje-do izobrazbe, tam se šopiri surovost in umazana dobičkarija.
Liberalstvo in svobodomiselstvo ni napredek, ampak surovost in podlost.
Zabava.
Materina podoba.
(Dalje.)
Kdnajsto poglavje.
Sprava.
Teodozij je imel zopet sinu, no pa še žene. Najprej je moral seveda izvedeti njeno bivališče, kar pa mu ni delalo posebnih skrbi, kor je vedel, da je bila jako naklonjena samostanu sv. Sofije, in ker mu je že prej grozila, da ga bo zapustila in odšla v samostan, če ne izpromeni svojega mišljenja. Tako je torej dobro vedel, kje jo mora iskati. Šel je tja skupaj s Filipom in že po prvem vprašanju je izvedel, kar je slutil.
„Blaga gospa biva pri nus,“ mu je potrdila redovnica, ki je odrasla komaj dekliškim lotom, in začudeno gledala, na postavnega gospoda ip bledega dečka ob njegovi strani.
Teodozij je prosil, da. bi ga peljali k njegovi soprogi.
■ Evdoksija ju je vsprejela v vspre-jemni sobi. Pričakovala jo, da ji bo mož predbacival, toda govoril je prav prisrčno.
„Zakaj si mi to storila ?“ je rekel Teodozij z glasom, ki se je glasil skoraj kakor prošnja.
Ona pa je molčala. Samo v njenih očeh je čital soprog hude obtožbe. Sedaj ji je pa začel pripovedovati o nesreči s Filipom. Začetkoma je poslušala mati prestrašeno, potem pa se je izraz njenega lica omehčal in strastno-objemajo dečka, je rekla s solzami v o-čeh;
„Moj Filip . . . kaj bi bilo z menojr ko bi bila izgubila (ebe . . . Moj Bogr jaz ši tega niti misliti ne morem . . .“
In vidno se je tresla pri teh besedah.
V tem trenutku jo je prijel njen soprog za roko.
-Evdoksija," je rekel, „jaz sem te prišel prosit odpuščanja za vse krivice, ki som ti jih prizadjal. Tudi mene je kaznovalo nebo. — A obljubil sem Bogu, da se poboljšam, in zdaj sem tu, da ponovim svojo obljubo tudi preit teboj. Vrni se k meni nazaj, Evdoksija, od sedaj naprej bom čisto drugačen."
„Je .res, Teodozij?" še je; radovala srečna žena. „Potem bi bilo konec vsega prepira, ki nas je že nekaj časa razdruževal, in zopet bi srečno živeli kakor poprej."
„Da, res je, Evdoksija," je ponovil Teodozij in vzdignil roko kajkor pri slovesni prisegi. „Nikdar več me sme priti čez moje 'ustnice beseda, ki bi te razžalila. To sem obljubil Bogu samemu in to obljubo bom izpolnjeval do svoje smrti."
Sedaj sta se objela mož in žena in v svojih srcih sta čutila blaženo srečo.
Skupaj sta se napotila iz samostana sv. Sofije domov in obema se je zdelo, kakor da bi se začelo za nju novo življenje. Tudi vsa služinčad se je veselila nad tem nepričakovanim obratom in bilo je, kakor da Iti posijalo zopet toplo sobice po hudi nevihti.
Toda čeravno je bil zopet mir med obema zakonskima, vendar se je zdelo Evdoksiji, kakor da bi Še tlačilo nekaj njenega soproga. Večkrat je ‘globoko vzdihoval in zrl zamišljeno pred se.
Evdoksija je bila prepričana, da ve za vzrok te potrtosti, vendar jo hotela zvedeti od soproga samega, kaj mu teži srce.
Nekoč mu je položila roko na ramo in ga prijazno vprašala: „Ti imaš skrivne skrbi, Teodozij. Ali ne smem vedeti, kaj te teži ?“
Soprog jo je hvaležno pogledal in njegov obraz se je zjasnil.
„Da, ljuba moja Evdoksija, saj i-maš pravico vedeti za moje skrivnosti. Muči me misel, da šeiii spravil v nevarnost življenje prijatelja, ki mi ni storil nikdar nič hudega. Da bi to mogel popraviti! Toda to pač nikdar ne bo mogoče. Bog ve, kje živi sedaj El-pidij, če Še sploh živi! In kaj je postalo iz'njegovega sina? Ce premišljujem zdaj svoje maščevanje, me oblije kar rdečica sramu."
Evdoksija je s tihim veseljem poslušala te besede svojega skesanega moža. Vendar je rekla za zdaj samo:
„Potolaži se, Teodozij! Bog je gotovo obvaroval svetovalca pred najhuj-Šim. Seveda je od svojega čudovitega
bega iz ječe čisto izginil in ttufi Ivana hi nikjer. Nihče v ElpidijevT hiši' ne če ža nju."
„Je tako bolje," je odgovoril Teodozij,'„cesar bi se strašno maščeval nad njima... In vendar sem bil jaz tisti, ki je spravil ubogega' prijatelja pri Leonu v neopravičen sum. Da bi mogel to krivico popraviti! C e ne, sem revež, katerega se tudi Bog nekdaj no bo usmilil."
Zopet je skušala Evdoksija potolažiti svojega soproga. Obljubila mu je tudi, da bo molila zanj.
Teodozij se je zahvalil svoji soprogi in ji podal roko, ker se je že bližal čas, ko je moral biti v službi v cesarski palači, ter se hitro odpravil v palačo.
Ko je že šel po širokih, mramor-natih stopnicah, ga je srečal tajnik precej razburjen. Zato je nekoliko postal in ga vprašal, če se je zgodilo v palači kaj posebnega.
»Ne,« mu je odgovoril Štefan, »v palači ne, . . . ampak —«
Zdaj je utihnil.
»Kaj mi ne zaupate?« je vprašal stotnik, »mislim, da vam še nikoli nisem dal povoda, da bi mi ne mogli zaupati?«
Štefan je gledal nezaupno Teodozija.
»Vi zahtevate od mene zaupanja«,, mu je odgovoril, »pa ste vendar zlorabljali zaupanje enega vaših najboljših prijateljev?« Vi me razumete!«
Teodozija je oblila rdečica, deloma vsled sramu, deloma pa, ker ga je nagovoril tajnik s takimi besedami.
»In zato mi ne zaupate?« je vprašal.
Menije sicer jako žal, a prisiliti vas ne morem, da bi mi zaupali.«
Po teh besedah je hotel oditi, toda tajnik je nenadoma zaklical za njim:
»Teodozij, če vam je po volji, me obiščite v mojem stanovanju. Govoriti moram z vami v neki zelo resni zadevi.«
Stotnik je gledal iznenađen Štefana. Nato je rekel: »Pridem kakor hitro mi bo mogoče«.
Med tem kratkim pogovorom, med stotnikom in tajnikom na stopnicah je slonel cesar Leon pri oknu svoje sobe. Zdaj pa je začel hoditi gori in doli po mehkih preprogah, s katerimi so bila pokrita tla. Včasih je pregibal ustnice
— 356 —.
in govoril sam s seboj, potem pa je zopet nekoliko obstal, gledal na tla in šel takoj zopet naprej.
»Če bi bilo to res?« si je mrmral zdaj. »Toda jaz tega ne morem verjeti. Njegova krivda je prevelika; on je izdajica, ker je koprnel po vladarstvu.«
Cesar Leon je večkrat bolehal vsled vednega vznemirjenja; bolezen pa si je največ nakopal sam s tem, da sije predstavljal, kako mu strežejo po življenju in po njegovem vladarstvu. Seveda te blodnje niso bile neosnovane: ne samo to, da so prišli ravno pred kratkim na sled veliki zaroti, ki je bila razširjena po celem cesarstvu, je še postavil deželni namestnik v Siciliji, Sergij, nekega Tiberija kot proticesarja, ki pa ni mogel prodreti; tudi prednik Leonov, Anastazij, katerega so odstavili in spravili v nek samostan, se je zopet upal na svetlo, pa je vendar tudi podlegel in je moral plačati svojo predrznost z glavo.
Od tega časa je videl Leon povsod zaroto in niti njegovi najudanejši uradniki si niso bili svesti, da jih ni smatral za zarotnike. Tudi politične razmere v Italiji so bile take, da se je Leon bal, da mu strežejo po njegovi kroni. In vendar je sam povzročil te razmere s svojim prenapetim sovraštvom do če-ščenja svetih podob in slik. V Italiji je spadala pokrajina Ravena do tedaj h grškemu cesarstvu; toda vsled tega cesarjevega sovraštva so prebivalci Ravene odpadli in se podali pod oblast Langobardov. Leon je poslal močno brodovje v Adrijansko morje, da bi kaznoval odpadnike, toda hrabri Ravenci so pognali sovražnike, ki so tudi mnogo trpeli vsled hudih viharjev tako, da so prijadrali nazaj v Carigrad, ne da bi bili kaj opravili.
Vsled teh dogodkov je bil cesar pogosto zelo slabo razpoložen. Ob takih prilikah ni trpel po cele dneve nikogar blizu sebe, razven svojega služabnika in pa tajnika Štefana, kateremu je Leon posebno zaupal. A tudi Štefan je moral včasih skušati cesarjeve trme, pa on se ni mnogo zmenil za nje.
Danes pa je bil Leon posebno Židane volje. Bil je zgovoren in vesel in
povedal je v pogovoru s Štefanom večkrat celo kako šalo.
Zato si je upal tajnik zvito in premišljeno o priliki kakor slučajno omeniti ime svetovalca Elpidija.
»Elpidij?« je vprašal cesar in gledal strogo tajnika. »Kako da ga imenuješ ravno zdaj ?«
»O,« je odvrnil Štefan med tem ko je listal dalje po raznih listinah, »čital sem ravnokar njegovo ime v važni državni listini, ki visoko povzdiguje njegove izvanredne zmožnosti.«
»Hm,« je dejal cesar, »ko bi le bil tako zvest, kakor je drugače vrl «
»Toda,« je odgovoril Štefan, do sedaj se še ni posrečilo mu dokazati nezvestobo.«
»Zakaj pa je ušel iz ječe? Ni li že to dbvolj jasen dokaz njegove krivde?«
»Gospod, tega jaz res ne razumem. Elpidij je ušel, ker se mu je nudila priložnost. Tudi ptica odleti iz tičnika, če ji ga kdo odpre. Beg ne dokazuje ničesar za namišljeno krivdo svetovalčevo. Hudobni ljudje so trdili, da hoče postati Elpidij cesar; a to trditev bi lahko imenoval nerodno šalo, ko bi ne bila tako podla . . .«
Tu je prenehal Štefan ter prijel za peresnik, da bi napisal neko listino na pergament. Nenadoma pa je zaklical zelo nevoljno.
»Pri Herkulu! Ravno tega je bilo še treba!«
Nastavil je namreč peresnik, da bi naredil umetno zaokroženo začetno črko, pa mu je padla velika kaplja črnila na pergament.
Leon je videl velik madež na pergamentu in se začel veselo smejati. Štefan pa je gledal nevoljno na grdi madež.
»Cesarski gospod, ko bi se kaj takega pripetilo tebi!« je pripomnil.
»No, bi se pač ravno tako smejal. Saj pravi pregovor, da moramo biti dobre volje tudi če se nam kaj ponesreči.«
»Oh gospod, jaz sam sem že velikokrat doživel, da se ti sam nisi držal tega pregovora in si se nad manjšimi stvarmi pošteno jezil, ki niso bile toliko vredne. Toda ta madež me mora jeziti, ker mi je pokvaril začetno črko.«
»Pusti Štefan in ne meni se več za to malo nepriliko. Ohladi si jezo in govoriva raje o drugih stvareh. O čem sva se že pogovarjala prej? . . . Aha, o Elpidiju si pravil, da . . . .«
Leon je nalašč prenehal zato, da bi Stefan nadaljeval, kar je ta takoj storil.
»Pravil sem, je rekel, »da Elpidij ne more biti kriv, radi česar so ga hudobni ljudje tožili. Vsa njegova krivda je, da časti podobe svetnikov. To je moja trditev!«
»To smatraš ti seveda za malenkost, Štefan,« ga jo ostro zavrnil Leon.
»Tega ne,« je mirno odgovoril Stefan. »Pa ali veš za pravi vzrok, ki je spravil Elpidija v to nesrečo?«
»Neumno vprašanje. Mislim, da nam je vendar vsem znan.«
»Oprosti, gospod, vendar ne tako znan, kakor ti misliš. Zadnje dni sem izvedel to nekoliko drugače od ljudi, ki dobro vedo za pravo krivdo Elpidi-jevo ... Ti je pa tudi povedal stotnik Teodozij, ki je naznanil svetovalca, kaj ga je napotilo k temu, da je obdolžil Elpidija?«
Leon ni odgovoril ničesar, ampak gledal je molče tajnika.
»Teodozij ga je naznanil samo iz nevošljivosti,« je povdaril Štefan. »Zdelo se mu je, da ti bolj ceniš Elpidija ko njega, in ko je mislil, da si ga pri neki dvorni veselici zapostavil, je takoj iz-tuhtal, da se ima zato zahvaliti samo vplivu Elpidijevemu. Vendar je občeval Teodozij vedno pod krinko prijatelja s svetovalcem do tedaj, ko sta se dečka tako sprla.«
»Ta dogodek mi je dobro znan,« je odgovoril Leon jezno. »Elpidijev sin je rekel, da sem jaz trinog in tega Teodozijev sin ni trpel.«
»Oprosti, gospod,« je rekel Štefan, »ti menda nisi zvedel povsem resnično pravega vzroka, zakaj sta se dečka sprla. Saj ti ga lahko povem, ko itak veš, da je Elpidij častilec podob. Pravi vzrok prepira je bila neka slika, ki jo je naslikal slavni Nikefor. Ivan, svetovalčev sin, je mislil, daje to slika njegove umrle matere,»Filip, Teodozijev sin, pa je trdil, da je to Marijina podoba in zato od ce-
sarja prepovedana. Vsled tega je nastal prepir. Drugo pa itak veš, gospod.
Leon je pazljivo poslušal
»In to bi naj bil cel povod, da se je maščeval Teodozij nad Elpidijem?« je vprašal neverno in zmajal z glavo.
»Pa vendar je tako, moj cesarski gospod,« je zatrdil Štefan. »To vem iz najboljšega vira.«
»Iz najboljšega vira?« je ponovil Leon. »Smem vedeti, kdo je ta vir?«
Tajnik je komaj zakril svojo zadrego ; kajti ako bi hotel na cesarjevo vprašanje resnično odgovoriti, bi bil moral imenovati kot vir svetovalca samega. Toda tega se vendarle ni upal.
»Prijatelji svetovalčevi so to,« je odgovoril Štefan in se tako izognil pravemu odgovoru. Toda gotovo bi ti vedel Teodozij sam najbolje povedati, če bi le hotel priznati resnico.«
»Teodozij? . . . Da, tega bi lahko vprašal ob priliki. Mogoče storim to že v kratkem,« je izjavil Leon.
»Dobro, stori to gospod,« je rekel Štefan živahno. »Mislim, da ti ne bo žal.«
Med tem je tajnik odstranil z ličnim nožem črni madež iz pergamenta. Nato je naredil novo začetno črko in napisal celo listino lepo in snažno.
Ko je bil s tem gotov, je šel iz sobe na stopnice, kjer je vedel, da bo srečal ob tem času stotnika Teodozija. Hotel mu je povedati, da bi se rad pogovoril ž njim v neki važni zadevi in da ga naj pride raditega obiskat v njegovo stanovanje.
In Teodozij mu je obljubil obisk.
XII. poglavje.
Neznanec.
Nekoliko ur po tem dogodku je prišel Teodozij zares k cesarskemu tajniku. Kakor hitro sta bila oba moža sama, je pričel Štefan :
»Teodozij, cesar je hud na vas. Dal vas bo poklicati k sebi.»
Stotnik je pogledal ves preplašen tajnika.
»Kaj sem vendar storil?« je vprašal s tresočim glasom. »Jaz vendar nisem ničesar zakrivil v svoji službi. Nadalje,, ali nisem šele pred kratkim dokazal, da
sem zvest služabnik cesarja, ko sem razodel krivdo svetovalca Elpidija?«
Tajnik je pogledal bolestno govo-•rečega...	, ,,	;
»Teodozij, kako morete kot mož in kot vojak tako govoriti? Kje je vaša, vest? Vi dolžite vašega prijatelja — poslušajte! vašega prijatelja — po krivem velikega zločina in se izpostavite s tem sami največji nevarnosti. Saj veste vendar tako dobro kakor jaz, kako se kaznuje tako obrekovanje! Dolga, težka ječa čaka tistega, ki obdolži drugega premišljeno veleizdajstva ali kakega sličnega zločina. In sedaj poslušajte! Gesar je izvedel, da ste lagali, izvedel je, kaj je bil povod prepira med vašim sinom in sinom Elpidijevem in sedaj hoče, kakor se vidi, celo zadevo strogo in natančno preiskati.«
Pri teh besedah tajnika je spremenil Teodozij večkrat svojo barvo. Čutil se je radi njegove odkrite govorice razžaljenega v svojem dostojanstvu in ponos se je oglasil v njem A vendar se je premagal, .kajti na tihem si je moral reči, da ima tajnik prav. Slednjič je zmagala boljša stran njegovega značaja.
»Ah, Štefan,« je pripoznal sedaj, »resnično zaslužil sem, da govorite tako z menoj. Da, sedaj priznam, da sem šel ~v svojem sovraštvu do Elpidija predaleč. A jaz sem to že tudi obžaloval, in če bi mi bilo le mogoče, bi rad zopet vse popravil.«
Ni še prav vsega izgovoril, ko se je zaslišal zunaj deški glas. Štefan je hotel hiteti k durim, da bi zabranil malemu svetovalčevemu sinu vstop v sobo, a v istem trenutku je že stal ta pred obema možema.
Stotnik se je začudil na ves glas, koje spoznal Elpidijevega sinčka. Vprašaje je pogledal tajnika, ki je takoj razumel, kaj želi Teodozij zvedeti.
»Jaz sem vzel ubogega dečka k sebi,« mu je razložil.
Pri teh besedah se je začel Ivan naenkrat jokati in solzeč se, je zapustil sobo, dočim je Teodozija ta nastop popolnoma predrugačil.
»In kje je Elpidij?« je vprašal s tresočim glasom.
»Bog ve,« je odvrnil Štefan. »Ko bi se vendar hotel povrniti, kjer je.«
Stotnik ni mogel takoj odgovoriti. V njegovi duši sta se bojevala kes in zadrega. Slednjič je vendar z velikim naporom spregovoril žalostno:
»Štefan, hudo sem grešil! Na) mi Bog odpusti! A jaz bodem skušal popraviti, kolikor se bo dalo.«
S temi besedami se je poslovil Teodozij od cesarskega tajnika. Ko je dospel domov, ie pripovedoval svoji ženi, kaj se je zgodilo. Nato pa je dodal odločno:
»Tem mukam v mojem srcu hočem narediti konec. Še danes pojdem k cesarju ter mu razodenem odkritosrčno svojo krivdo . . . Ah, če je še le Elpidij pri življenju!« je zaklical skoraj jokaje. »Rad bi šel k njemu, kjerkoli je, ter ga prosil na kolcnili odpuščanja.«
Evdoksija je opazila z veseljem, da se je njen mož popolnoma predrugačil. Sedaj ga je prijela za desnico in ga tolažeč dejala z milim, pomirljivim glasom •
»Ne vznemirjaj se, Teodozij — Elpidij še živi; on je na varnem v samostanu sv. Bazilija.«
Pri teh besedah so se zalesketale od veselja stotniku oči.
»Evdoksija!« je zaklical, »kako se ti naj zahvalim za to besedo! . . , Vse hočem storiti, kar želi Elpidij, vse, samo, da mi odpusti.«
»Gotovo ti bode odpustil,« je odvrnila ginjena, »kajti Elpidij je blag mož. ... In sedaj me poslušaj ! Z ničemur mu ne moreš bolje dokazati, da misliš resno in odkrito, kakor če greš k njemu ter mu ponudiš svojo hišo za stanovanj §. Sicer mu sedaj v samostanu sv. Bazilija ne gre slabo, a vendar si mora marsikaj pritrgati. Nadalje ga v samostanu veliko lažje najdejo, dokler mu ne bo cesar zopet vse odpustil, ko pa pod tvojo streho; kajti tukaj, v hiši njegovega sovražnika, ga ne bo nihče iskal.«
»Ti imaš popolnoma prav, Evdoksija,« je odvrnil Teodozij veselo. »Tvoja misel je izvrstna. Takoj grem v samostan, ti pa pripravi do tedaj vse, kar je potrebno za sprejem gosta.«
Nekoliko ur pozneje je bil Teodozij že na potu v samostan sv. Bazilija.
Bilo je že proti večeru. Svetlo solnce ;se je nagibalo za gorovje Trakije in kakor žareča polkroglja se je bliščala pozlačena kupola Zofijine cerkve v zadnjih žarkih lesketajočega se solnca.
Elpidij se je ravnokar sprehajal sam v krasnem samostanskem vrtu. Skrit v gostem zelenju cipres je žvrgolel slavček, lahek vetrič je majal cvetlice in lilije, ki so v veliki množini krasile vrt.
Na z belim peskom posuti poti se je šetal Elpidij. Kar so ga zbudili bližajoči se koraki iz njegovega premišljevanja. Pogledal je kvišku — in glej, kako presenečenje: pred njim je stal njegov sovražnik Teodozij.
»Konštantin,« je spregovoril stotnik in njegov glas se je glasil kakor glas prosečega.
»Ti tukaj ? Kaj te je privedlo semkaj? Ali si prišel, da me zopet izdaš?« S temi •očitajočimi besedami ga je sprejel svetovalec.
»Oh Konštantin!« je vzkliknil Teodozij ter pokleknil pred Elpidija, ki ni mogel razumeti, kaj naj to pomeni, »ne zavrzi me! Kes me je prignal semkaj! Prosim te pri ranah Jezusa Kristusa, odpusti mi! Vse hočem storiti, kar mi je možno, da popravim svoj zločin.. Samo odpusti mi! odpusti mi!«	«
Vidno je bil svetovalec ginjen pri teh besedah in s tresočim glasom mu je odgovoril:
»Ali govoriš resno, Teodozij? Si prišel res zato k meni, da zadobiš moje ■odpuščanje ?«
»Prisežem ti, da . . .« je vškliknil stotnik.
Ni mogel končati, kajti naenkrat je nastalo za hrbtom obeh mož rbžlanje z orožjem.
Ves zmešan je skočil Teodozij kvišku, Elpidij pa je gledal preplašen čez vrt. Cela množica vojakov se je približala hitrih korakov.
»V imenu cesarja ste naš jetnik, svetovalec Elpidij!« ga je nagovoril poveljnik.
Elpidij je očitajoče pogledal Teodozija.
»Izdajica!« mu je zaklical z odurnim glasom. »Jaz te preklinjam!«
Teodozij je gledal kakor okamenel na ravnanje vojakov. Slednjič je vendar razumel, kaj to pomeni.
»Kaj delate tukaj?« je zakričal zdaj nad njimi. »Pri priči mi izpustite zopet tega; moža!«
A poveljnik je zapovedal cesarskemu stotniku, naj se ne meša v njegove stvari, če še noče izgubiti svoje glave.
In Elpidija so odpeljali.
Nepopisna je bila osuplost, ki je zavladala v samostanu sv. Bazilija, ko so zvedeli njegovi prebivalci, da je Elpidij jetnik. Nihče ni vedel povedati, kako je prišlo tako hitro do tega. Samo vratar je izjavil, da so zahtevali vojaki v imenu cesarja vhod, in ker jim , ni hotel takoj odpreti, so odprli sami s silp vrata. Bilo je brez dvoma, da ga je izdal cesarski stotnik, ki si je pridobil vhod v samostan pod pretvezo, da se mora pogovoriti s svojim prijateljem Elpidijem v neki zelo važni zadevi.
Medtem so pripeljali svetovalca v cesarsko palačo in ga tamkaj vrgli v ječo, ki je bila namenjena samo za uglednejše hudodelnike zoper državo-Ravnali so ž njim bolj spoštljivo in prizanesljivo nego je pričakoval. Tudi celica, ki so mu jo odkazali, ni bila tako ozka, mokra in temna, kakor tista, v kateri je vzdihoval prej. Na vsa vprašanja pa, ki jih je stavil svojemu strežniku, je dobil vedno samo odgovor:
»Jaz ne vem ničesar!«
Nastala je noč. Bledi mesec je razsvetljeval celico, kjer se je Elpidij, zmučen od duševnega napora, vsedel na priprosto, a snažno posteljo poleg stene. Glavo si je podpiral z rokami ter premišljeval o svoji žalostni usodi. Vedenje Teodozija mu ni šlo v glavo. Ali je njegov nekdanji prijatelj res postal naj-nesramnejši izdajica, ki se ni niti sramoval potrditi s prisego resnice svojih besed, samo da bi njega, ki ni slutil nič hudega, lažje premotil? Kolikokrat sije tudi Elpidij ponavljal to vprašanje, vsakokrat mu je odgovorilo srce: Ne, ni mogoče, da bi bil tako daleč zabredel in propal.
Medtem ko je Elpidij tako premišljeval, so se odprla vrata. Mož visoke
360 —
postave je vstopil ter zaprl zopet duri z močnim ropotom.
Začuden je ogledoval jetnik prikazen, ki je napravila nanj po svoji zunanjosti kaj čuden utis. Neznanec je imel na sebi dolg plašč, kakor so ga navadno nosili profesorji ali javni učitelji govorništva, ter nosil dolgo, do prs segajočo brado. Lasje pa so mu segali v valovitih kodrih do ramen.
Kdo si?« je vprašal Elpidij prikazen ter jo meril od nog do glave.
»Jaz sem, kar izgledam,« mu je odgovoril mož z globokim glasom, »jaz sem modrijan, ki sem prišel, da bi spoznal moža, ki je padel z vrhunca svoje sreče in svojega dostojanstva.«
»In ti se hočeš menda muk nesrečneža veseliti,« je odvrnil Elpidij grenko. »Če upaš, da se bodeš naučil pri meni modrosti, potem se zelo motiš; jaz sem bedak in pri takem ne smeš hoditi v šolo, če hočeš biti modrijan. Sicer postaneš tudi ti bedak.«
»Tudi od bedakov se uči modrijan, in od teh šele prav,« je zatrdil neznanec ter se vsedel brez obotavljanja malo oddaljen od Elpidija na posteljo. »Povej mi, kaj te je privedlo semkaj?«
»Nemila usoda, spletke in nezvestoba prijatelja.«
»In ne lastna krivda? Ti si prišel torej po nedolžnem semkaj ?«
»Vsa moja vest je čista. Jaz sem žrtev svoje neumnosti in hinavstva ljudi. Svojemu gospodarju, cesarju sem služil zvesto in zato me plačuje sedaj s temi štirimi stenami in z upanjem, da bom obešen.«
»Cesar je trinog; on je že uglednejšim možem kakor si ti pripravil to usodo.«
»Ti imenuješ Leona trinoga? No, jaz sem že sam izgovoril enkrat v jezi to obsodbo, kajti jeza je blaznost ter dušna bolezen. Takrat sem rekel nekaj, kar sem že davno obžaloval, a cesar mi ne bode nikdar odpustil, temveč daje proti vsem mojim prejšnim zaslugam samo to psovko na tehtnico.
»Jaz poznam cesarja,« je odvrnil modrijan. »On bi najbrž ne bil trinog, če bi ga njegovi nasprotniki ne prisilili k temu.«
»Jaz nisem njegov nasprotnik. Sicer so mi res — smešno! — predbacivali, da hrepenim po kroni, a kaj takega more trditi samo zloben neumnež. V svojem življenju še nisem imel nikdar tako neumnih misli. Jaz sicer spoštujem krono vladarja, a njene teže ne bi čutil rad na svoji glavi. Nikakor ne morem razumeti, kako je mogel cesar, ki je jako pameten in bistroumen mož, verjeti mojemu tožniku.«
»Kdo je tvoj tožnik?« je vprašal modrijan s sočutjem ter se pomaknil malo bliže.
»Saj ti nič ne koristi, če ti povem in meni je mučno ga imenovati. Bil je moj prijatelj — vsaj jaz sem bil dovolj bedast, da sem ga smatral za takega. No, sedaj sem se naučil drugače soditi o prijateljstvu; to je pojem, ki ima isto vsebino kakor zrak, ki nas obdaja — nič. Jaz niti ne morem trditi, da sem sebi najboljši prijatelj, ker sicer bi ne bil mogel tako neumno govoriti, kakor sem.
»Ali verjameš, da ti bode cesar odpustil?« ga je vprašal modrijan, kakor da bi bil prišel nenadoma na druge misli.
Bolesten nasmeh je zaigral krog ustnic svetovalca.
»Modrijan, skusi izvedeti to od cesarja samega. Če je Leon zmožen, da pozabi sovražiti, tedaj mi bode odpustil. A jaz nimam upanja. In ti gotovo nisi prišel radi tega semkaj, da bi obudil v meni upanje.«
»Ne, radi tega nisem prišel,« mu je potrdil modrijan. »Na trgu sem slišal govoriti o usodi, ki te je zadela, in hotel sem, kakor sem ti že povedal, spoznati moža, katerega je pahnila nesreča z vrhunca njegove mogočnosti.«
In modrijan je vstal.
»Hvala ti za nauk, ki si mi ga dal na pot,« je govoril med tem, ko se je bližal durim. »Bodi mož in prenašaj voljno svojo usodo, kakor modrijan, ki se ničesar ne boji.*
Modrijan se je malo priklonil in v prihodnjem trenutku je izginil.
Jetnik je še slišal nekaj korakov, potem pa je nastala zopet grobna tišina
Zunaj pred oknom seje slišala samo počasna hoja straže, ki je korakala gor in dol.	(Konec prihodnjič.)
Cigani.
(Po Geiblu.)
Tam v senčici v gozdu v vejevju šušti, se giblje in ziblje, šepeče, šumi; repeče plamenček in ziblje se svit, da gozd je okoli kot z zlatom oblit.
Tu trop je ciganov, veselja pijan, od južnega solnca rujav in ožgan; postavni dekliči so bistrih oči, las črnih in dolgih in to jih krasi.
Krog ognja v prijetnem zelenju leže zdivjani in drzni španjolski možje, in žene pripravljajo dober obed ter polnijo z vinom bokalov še pet.
In pesmi in pravljice slišijo se kot španski vrtovi so divne lepč, kot strune ubrane v noč tiho done, v gaj mirni, sanjavi njih pesmi zvene.
In deklice zale začenjajo ples, se divje in divje v noč pozno vrte ter bakelj rudeči plameni prše, vabljivo kitara in cimbal done.
Potem pa ko trudni na prostem leže, uspavanko vejice jim zašume.
Pregnani iz srečnih domačih krajin, sanjajo od srečnih domačih planin.
A ko na iztoku se zora rodi, izginejo lepe postave noči; zdaj tiho in mirno spet v gozdu je tam, postave odhajajo; kdo zna li kam ?
Slavček Novograjski.
Očetu za god.
(3."decembra 1910.)
Poteklo je leto in tam na obzorju zasvital se mladi in novi je dan; za druge ta dan je, kot drugi so dnovi, a meni ta dan je pač najbolj čislan.
Saj danes praznujete, oče predragi, , v veselju in zdravju spet imendan svo ( in zrete s ponosom na dneve minule, ker častno vodili življenja ste boj.
Kar nekdaj sejali, zdaj v žetev bogato porošeno z znojem seme poganja;
Vi zvesto na potu kreposti ste stali, kot hrast, ko v njega vihar se zaganja.
Ljubezen do doma otrokom budili, kot mož poštenjak ste in vrl narodnjak, za naroda pravo se vedno borili, za njega storili ste mnogi korak.
Pod slamnato streho Vam tekla zibčika, to streho ljubili ste srčno nad vsč, tu v delu bodrila Vas vrla Slovenka, učila me mati »Slovenec sem«, je . . .
Bog živi Vas, oče! — Ni bilo mogoče, da blago poljubil bi Vašo rok6; a prosil v svetišču Gospoda sem vroče: daj zdravje Vam, srečo, dobrotno nebč.
Kaj je novega po svetu?
V Pragi so se več tednov vršila pogajanja med Čehi in Nemci, pa so se nazadnje razbila zavoljo trmoglavosti Nemcev, ki lastijo sebi vse pravice, drugim narodom pa ne privoščijo nič. Od zgoraj pa jim še dajejo potuho. — Dne 24. nov. je zopet začel zborovati državni zbor na Dunaju. — Na Angleškem se pripravljajo na volitve v državni zbor. Boj bo zelo hud, omejiti hočejo pravice erosposki zbornici. — Na Puškem je v nedeljo 20. novembra umrl slavni pisatelj in mislec Lev Nikolajevič Tolstoj. Rojen je bil L 1828. L. 1854. je služil kot časnik v krimski vojski, kjer se je zelo odlikoval. Po končani vojski je zapustil vojaško službo ter se preselil na svoje poses-
tvo v Jasno Poljano, kjer se je pečal s kmetijstvom in pisateljevanjem. Dasi-ravno po rodu grof, je živel priprosto kakor kak kmet in je po očetovsko skrbel za kmete .svoje okolice.
Kot pisatelj je slovel po vsem svetu, njegova najimenitnejša dela so »Vojna in mir«, »Ana Karenina«, "Moja izpoved«, »Vstajenje« i. t. d. Tolstoj je bil silo resnoben mož, studila se mu je velikomestna mehkužnost in razuzdanost, ljubil je priprosto življenje na kmetih in priporočal človeštvu, naj se vrne k evangeljski priprostosti. V verskih rečih je imel svoje posebne nazore in je prišel v nasprotje z razkolno rusko cerkvijo, ki ga je izobčila. Nekaj dni pred smrtjo je natihoma zapustil.
362 —
svojo rodbino in se hotel umakniti v samoto, kjer bi se pripravljal na smrt. A med potjo se je prehladil in dobil pljučpico, za katero je umrl v majhni postaji Astapbvo.
Tolstoj se je tudi mnogo pečal z vzgojo mladine, zlasti je zahteval, naj se v mladini goji ljubezen do rodne grude in priprostega življenja na deželi. —- V Budapešti se je 13. nov. otvoril katoliški shod ogrskih katoličanov, ki je trajal 3 dni. — Dne 17. novembra je " bil zaključen tržaški deželni zbor. — V Gradežu ob Jadranskem morju, blizu Ogleja, je voda napravila ogromno škode. Morje je tako
močno pliiskalo, da je podrlo več hiš. — Dne 22. nov. je bil otvorjen novoizvoljeni hrvaški sabor, pa je bil še isti dan odgođen, ker še ban Tomašič nima potrebne večine. — V republiki Mexiko v Severni Ameriki je izbruhnila vstajaj tudi v Braziliji v Južni Ameriki so se uprli mornarji. V ameriških republikah so vstaje nekaj vsakdanjega, ker sebični in častilakomni ljudje hočejo dobiti oblast v roke in zato ščuvajo ljudstvo k vstaji. — V severnem in atlantskem morju so bili zadnji čas hudi viharji, na Norveškem se je izgubilo v viharjih 28 ladij s 165 osebami. Nasledek teh viharjev je tudi zima, ki nas je obiskala
Orli.
Mariborski Orel. Veselo in živahno razpoloženje vlada v našem odseku. Malokedaj je sicer slišati ali čitati v časnikih o mariborskem »Orlu«, vendar odsek nikakor ne spi, ampak se vedno lepše razvija. Poročal je že »Naš Dom«, da se vrše redno vsako nedeljo poučni sestanki in predavanja, ki se nanašajo na raznovrstne važne predmete. Bratje se jih pridrlo in vestno udeležujejo. — Pondeljek dne 14- nov. zvečer je priredil »Orel« t-lovadni večer. V telovadnici so nas z obiskofn počastili odlični naši gg. podporniki in razni drugi gostje iz Maribora. Telovadba je izborno izpadla. Gostje so se zelo pohvalno izrazili o naših »Orlih«. Predsednik poslanec dr. Verstovšek je navduševal »Orle« k vstrajnosti.
»Orli« smo se korporativno tudi udeležili ustanovhega zborovanja mari-
borske podružnice »Slovenske Straže« ki se je vršilo v sredo 16. novembra zvečer v dvorani »Kat. delavsk. društva«. V odbor podružnice se bili izvoljeni sami naši prijatelji in velikodušni podporniki ter predsednik, pddpredsednik, načelnik in blagajnik »Orla«. Imenom »Orlov« sta govorila brat Žebot in Prapotnik. Naši bratje bodo v Mariboru med svojimi tovariši in prijatelji, ki še niso v naših vrstah, a so sinovi slovenskih mater, ter naši rodni bratje izvrševali najlepše narodno obrambno delo s tem, da jih bodo pridobili za »Orla«. '
Člani prejemajo tudi redno vsak mesec skupno sv. dbhajilo, ki je najboljše krepčilo za težavne boje in sicer v cerkvi sv. Alojzija.
Tako se gibljemo slovenski fantje v Mariboru. Na zdar!
Dekliški vrtec.
Dobragospodinja.Torej danes nekaj opazk glede pečenk. Vsaka pečenka je gotovo dobra in tudi zdrava hranilna jed, tu mi menda nihče ne bode oporekal ; a vendar se nam prepogosto nudi pečenka, ki nikakor ni okusna. Kje leži krivda? Da to spoznamo, sledi tu nekaj pravil.
1.	Pečenka mora biti zadostno soljena, v hladnejšem času je priporočljivo, osoliti pečenko že prejšnji dan.
2.	Meso ravnokar ubitih živali ni nikdar tako dobro, kakor nekaj obstano meso, se ve, tu se moramo ravnati po letnem času. Po zimi, ko meso lahko brez škode dalj časa leži, pripravlja
— 363
^se vedno boljša okusnejša pečenka nego v poletnem vročem času.
3.	Predno se dene pečenka v peč, treba jo je z vročo mastjo zabeliti; to ravnanje zabrani, da ne izteče iz mesa dober sok.
4.	Peč mora imeti pravo toploto, me prevroče, a tudi ne premalo toplo, peči je treba po malem, — ter meso polivati vedno z mastjo, ki se nahaja v ponvi. — Ne štedite tu z mastjo, ker vam ne gre na zgubo. Ostala pečenkina mast je najboljša zabel za razne prikuhe.
5.	Z vodo nikdar ne polivajte pečenk!
6.	Po različnosti mesa in starosti živali se ravna tudi čas pečenja. Pečenka ne sme biti na pol surova, a mikakor tudi ne prepečena.
7.	Domačo kuretino — izvzemši race, le osoli, teletino drgni s češnjekom, — o posebnih prilikah pa tudi s sardelami; špikanje telečje pečenke s slanino je tudi zelo priporočljivo. — S slanino špikana in s sardelami drgnjena telečja pečenka je nekaj izvrstnega ; svinjsko meso zahteva razven češnjeka še nekaj paprike in kumina; racam moraš pridjati dimusa, da izgube neprijeten duh po lužnati vodi in ribah.
8.	V peči se vsaka pečenka bolje in lepše speče nego v štedilniku, v tem oziru so torej na kmetih veliko na boljšem.
O ribah in o divjačimi govori na •drugem mestu o priliki
stara kuharica.
Pranje svilnatih rut, Svilnate rute «e ne namakajo, prati se morajp posamezno, druga za drugo. V dve posodi pripravi se deževnica, v vsako se vlije nekoliko špirita. Ruta se naglo namili z dobrim milom ter lahno opere v obeh za to pripravljenih vodah. Potem se uravna v belo čisto ruto, malo pusti in lahno zlika z ne prevročim železom. Pero se tudi na drug način: V 1 liter mrzle vode se vmešata dva rumenjaka. Ruta se v tej vodi izpere in dobro v •čisti vodi preplakne. Uravna se v čisto iruto in zlika.	N. Gosp.
Kodirno delavne in previdne«
Vsak priden, pošten mladenič išče pridne, poštene,pa tudi delavne neveste. Saj že stari, izkušeni ljudje učijo, da so delavne roke več vredne, kakor polne mošnje denarja. Vsa zemeljska sreča se obrača na pridne, delavne gospodinje. Odkod pa pridejo pridne gospodinje? Ravno iz pridnih, poštenih, delavnih deklet morejo postati tudi pridne gospodinje. Glejte, drage tovariši-ce, kaj vse je na nas ležeče! Ali se no bodemo tudi potrudile, da ugodimo željam naših prednikov? 0 seveda vsaka hoče ustreči bodisi svojim starišem ali gospodarjem, vse stori:	večkrat
žrtvuje celo svoje zdravje, da le ugodi njih želji. Glejte, ako že vsak posveten ženin želi pridne, delavne neveste, kako šele našemu nebeškemu Ženinu dopade vsaka delavna mladenka. Zatorej pojdimo na delo, pogumno brez vsakega pomisleka, da ne pride noč, ker kratek je dan, dela pa veliko. Delajmo za svoj blagor, za blagor sv. ve-: re in slovenske domovine. Za svoj blagor delamo, ako izpolnjujemo dolžnosti .svojega stanu, in da to lažjo dosežemo , se družimo , bodisi po Marijini družbi ali Dekliški zvezi ali kakorkoli, da se poučujemo po raz-novrstnih shodih in govorili, potem s čitanjem dobrih knjig in časnikov, ter se s tem odtegnemo neprestanim veselicam in nepoštenim družbam. Nobena deklina ne bode ostala pridna ih poštena, katera hodi v družbe, s katerih se kracajo ponoči in kjer so ljudje o-bojega spola. Naj še so shodi ali igre ali kaj takega poštene, ako se vršijo ponoči, ali se vračajo udeleženci v temi domov, so poštenim dekletom prepovedane. Imela sem pridno, pošteno tovarišico. Najprej je Šla na neko igro, potem na drugo, sedaj pa že na vsak ples, in vsako igro. Zdaj je gluha za vsa opominjevanja, kar je bila prej njena naj večja skrb, to ji je zdaj postranska stvar. In Še eno vam podam za vzgled. Prej vzgledna deklica je bila igralka pri igri „Dve materi!“ Pa žalibog imele so igro pozno v noč, kar je pri nas preveč v navadi, ter jo prišla v družbo, iz katero sc ni mogla

več iztrgati. Samo ena temna, noč vrže dekle v prepad pogube. Tukaj nastopimo me mladenke z vso skrbjo in z vso močjo. Ne pustimo trgati naših lepo dišečili cvetlic, popotnikom, tujcem, katerih niti ne poznamo. Ne trgajmo rožic same, zložimo Šopek, položimo ga na oltar Marijin, tamkaj naj dehtijo, kjer nikdar ne zvenejo. Spletimo si pa ograjo za naš vrt, to pa naj. bo nam tako potrebna „Dekliška zveza". Le tukaj hočemo delati z vso skrbjo, da o-stanemo vse stanovitne in zveste tebi, Marija. Tukaj hočemo odpreti svoje roke na delo, da ko bo prišel izbirat naš nebeški Ženin svojih nevest, ne zvrže tudi nas. Izbral si bode najpridnejŠe in najdejavnejše, uvrstimo se tudi me v njih sredo. iTedaj bodete šele spoznale, da je imela prav, vam vsem dobro želeča	Ljutomoržanka.
Snaga pri otrocih. Manjše otroke stariši mnogokrat prepustijo v skrb starejšim, zlasti bolj odrasle hčerke bi naj pomagale materi pri negovanju mlajših bratov in sestric. Žalibog pa starejši otroci mnogo zakrivijo dušno ali telesno nesrečo mlajših, bodisi po nemarnosti, lahkomišljenosti ali hudobiji. Tukaj opozorimo le na eno. Znam so nam slučaji, da se starejša, že poldorasla liči lišpa kakor baronica, manjši otroci pa letajo okoli umazani in razcapani kakor cigančki. Iz takega dekleta ne bo nikoli dobra in snažna gospodinja ter mati. Ne samo, da je grdo, če so otroci raztrgani in u-mazani, ampak tudi škodljivo je za zdravje, vrhu tega. se navadijo otroci nesnagi in bodo ostali umazani svoje žive dni. Lepega oblačila, ne more vsaka. hiša preskrbeti otrokom, za snago pa se mora povsod skrbeti, zlasti še tam, kjer že starejše hčerke lahko pomagajo materi.
Pri majhnih otrocih skrbite za v e č k r a t n o k o p a n j o. S tem se mlado telo drži čisto, pa se tudi krepi in utrjuje. Majhne otročiče v prvem letu še navadno kopljejo matere, ko pa začnejo hoditi, pa ne več. To je napačno. Kopati je treba otroke tudi pozneje. Prvo leto mora biti kopolj prav topla (33 do 34 stopinj Celzija), Drugo
in tretjo leto, ko začne dete hoditi, nai bo nekoliko hladnejša (31 stopinj Celzija), v četrtem in petem letu Še bolj. (28 do 2!) stopinj Celzija)* Polagoma, je treba otročje telo privajati hladnejši kupelji. S hladnejšimi kupelji se naj poskusa poleti, In ko se jim privadijo, se naj nadaljujejo tudi pozimi. Hladnejše kopel]! so priporočati le zjutraj, no-pa zvečer, ker zvečer hladna kopolj preveč razburja živčevje. Ce so otroci prehlajeni in kašljavi, so priporočati le toplejše kupelji. Torej kopati treba ne samo majhne otročiče, ki so. še v povojih, ampak tudi 2, 3 in Hotne, vsaj 2krat ali Ikrat na teden.
Večkrat pa treba otroke umivati, in sicer ne samo zjutraj, ampak vsikdar pred jedjo, ker se otrok z vsemi mogočimi rečmi zamaže ter si tako z nesnažnimi listami ali rokami pri jedi lahko Škoduje zdravju. Manjše otroke umivaj z mlačno vodo, bolj odrasle s-hladno, pa jih vsikdar dobro obriši, drugače jim poka koža in postane hrapava. Kadar umivaš otroka, ne pozabi na nos in na ušesa, ker sc nabira tam največ nesnage. Zlasti ušesa je treba lase z glavnikom, a ne premoč-šesno maslo, ki se izceja, zasuši in zadela uho ter slabi posluh. V uho pa. nikdaj ne . dregaj s trdimi in ostrimi rečmi, ampak zvij mehko platno in ga malo namoči v mlačno olje in s tem snaži uho.
Tudi la.se na glavi treba skrbno* snažiti in negovati ne samo pri deklicah, da dobijo lepe lase, ampak tudi pri dečkih, ker to zaideva zdravje. Koža na glavi mora biti čista. Priporoča se eden- ali dvakrat na teden umivati glavo z mlačno deževnico in milom in z volneno krpo. Potem se splahne glava in dobro obriše. To se naj stori zlasti zvečer, Čez noč pa se naj pokrije glava z mrežasto kapico. Gladiti je ireba laso z glavnikom, in ne premočno. Glavnik je boljši kakor krtačioa. Ce se otročja glava dovolj ne snaži, se-delajo na njej luskine iu kraste, v katere so zuje vsakovrstna nesnaga. To-nesnago vlečejo potem v sebe žilice in od tod mnogokrat vnetje v grlu, v o-čeh in v nosu. Lase jo-treba večkrat.
porezati, in sicer tudi deklicam do osmega ali devetega leta. Ce so lasje lasje pa postajajo trdnejši in gostejši. Deklicam se naj razvežejo čez noo kite kratki, koža na glavi lažje izpuhteva, in vrpce.
Da treba skrbeti za snago pri obleki, se razume samo ob sebi. Kes je, da otroci hitro zamažejo obleko, toda
grdo tu nezdravo je, če otrok bodi v-taki obleki, da se nazadnje ne pozna, kakšne barve je. Vodo imamo Še hvala Bogu zastonj, da se obleka večkrat opere. Raztrgano obleko treba hitro zakrpati.
Dekleta, vaša čast zahteva in blagor ljudstva, da skrbite za znago pri svojih mlajših bratcih in sestricah.
Društveni glasnik.
Št. Ilj v Slov. gor. Prazničen in globoko pomemben dan je bil za vrla šentiljska dekleta 13. november 1910. Članice Marijine družbe so si v požrtvovalni ljubezni do svoje Zaščitnice omislile zal družbeni kip Brezmadežne, katerega je minulo nedeljo slovesno blagoslovil g. dr. Hohnjec iz Maribora. Z le njemu lastno gorečo in do mladine ljubeznipolno besedo je v cerkvenem govoru družbenicam razložil trojno njihovo dolžnost do svoje Varhinje. Po cerkveni slovesnosti se je pa lahko vsakdo prepričal, da so verne častilke Marijine tudi zavedne Slovenke. V društveni sobi Slovenskega doma se je zbralo do 100 poslušateljic, ki so z napeto pazljivostjo sledile poljudnim izvajanjem znanega organizatorja spodnještajerske mladine g. dr. Hohnjeca. V globokozamišljenem, resnozabavnem govoru je dokazal trojno nalogo, katero ima vršiti dekliška zveza; podati svojim članicam trdno versko podlago, v njih buditi narodno zavednost ter jih po potrebi tudi stanovsko in strokovno izobraziti. Na značilnih vzgledih sedanje in pretekle zgodovine je govornik strogo ookazal, da le organizacija na trdnoverskem temelju je zmožna ustvarjajoče in uspešno delovati, dočim druge lažiorganiza-cije le razdirajo. — Predsednica dekl. zveze Anica Krenova, ki je vodila zborovanje, je sklepno zahvalila g. govorniku v izbranih besedah, v katere so soglašala srca vseh zboro-valk.
Pilštanj. V nedeljo, 6. novembra je imela naša Dekl. zv. zopet svoj shod. Ker je pa že ta mesec nekako bolj resen, zato smo imele tudi bolj pobožne govore, da se tudi duševno med seboj okrepimo in zraven tudi še bolj navdušimo za dobro narodno stvar. Po pozdravu naše vrle voditeljice je nastopila Zagrajšek Mirna in nam je krasno govorila o Mariji, naši nebeški Materi. »Povsod si Ti, o Marija«. M. Kodrič n-im je pa v prav duhovitih besedah razložila, kako naj počastimo vsaki dan med tednom presv. Srce Jezusovo. Lapornik Lenčka nas je pa v prepričevalnih in modrih besedah svarila preo sovražniki naše dekliške sreče. K sklepu so nam veleč. g. župnik, naš duh. vod. vneto in goreče priporočali pobožnost. Pobožne naj bi bife kot mladenke in pobožne kot gospodinje, kajti velevažen je poklic vsake gospodinje in matere. Zapele smo še lepo Mari-
jino pesem pod vodstvom naše gospodične učiteljice. Potem smo se mirno razšle, veseleč se zopet shoda meseca decembra.
Zreče pri Konjicah. Neusmiljena smrt ne prizanese nikomur. Iztrga majhnega otročiča iz materinega naročja, pobere sivega starčka in staro ženico ob palici. Večkrat potegne s svojo bridko koso tudi po čvrsti mladini. Tako je naredila pri nas in nam pobrala v najlepših letih (v 25. letu) Janeza Gorenaka, podnačelnika mladeniške Marijine družbe v Zrečah. Nedavno mu je umrla mati in po želji očetovi bi imel prevzeti gospodarstvo. Umrl je na pomenljivi praznik »Vseh svetnikov«. K zadnjemu počitka smo ga spremili 3. novembra. Imel ie veličasten sprevod, katerega sta vodila oba čč. gospoda. Udeležila se ga je skoro polnoštevilno Marijina družba in veliko drugega občinstva. Pred mašo zadušnico so mu govorili za slovo lepe, ostali mladini vzpodbudne besede veleč. g. duhovni svčtnik in župnik Karba. Postavili so ga za vzgled drugim kot gorečega častilca Marijinega. Nič ni lepšega, kakor nedolžni mladenič, ki je zvest sin Marijin. Srečen je sam, srečni so ž njim njegovi stariši, veseli so ga ljudje, najbolj se ga pa veselita Jezus in Marija.
Počivaj v miru, dragi bratec,
Saj srce nazaj Ti ne želi,
Otrok Marijin blagor ti.
Iz Pohorja. Nedavno pride neki mladenič, ki je bil že delj časa uslužben v »blaženi« Nemčiji in je sedaj vse drugo kakor odločen, katoliško zaveden Slovevec, v neko kmečko hišo iskat si rešiteljice samskega stanu. S strahom in trepetom je razodel dotičnim svojo »srčno« željo in vprašal za roko deklice. Stariši pa, skrbeč za blagor svoje hčere in poznavajoč dotičnega, to odločno zanikajo in tudi deklica, ki si jo je želel, je odločna zavedna Slovenka, kakršnih je hvala Bogu že mnogo po širni Sloveniji, je dobro premislila in odgovorila, da narodnega odpadnika in liberalca ne mara, ampak, če jej je Bog odločil zakonski stan, mora biti njen sodrug odločen Slovenec in katoličan, sicer o taki stvari ne bo govoia. «Sre-čolovec«! jo je na to žalostno odkuril. Gotovo se mu je vsiljevala ona pesem, ki tako nekako pravi: »moj up je šel po vodi« itd. Hm! Takšni so dandanes naši nasprotniki, vse drugo, kar
je slovenskega, zaničujejo, le !u cenijof kar bi njim dobro došlo kakor nekdaj pri Turčinih, denar in pa slovenske deklice. Naj bi zavedno slovensko ljudstvo povsod tako ravnalo. Kako žalostno bi bilo takšno družinsko življenje, kjer bi eden čutil s slovenskim narodom, drugi bi pa ne imel o tem niti pojma ali pa bi bil prvega nasprotnik. Nasproti, kako veselo je pa tam, kjer se mož in žena vjemata v narodnem mišljenju. Takšna družina je potem lahko lep vzgled celi župniji. Kakor kaže ta odločnost slov. mladenke, si bodo morali liberalni pijanci in nemškutarji pri sokolicah iskati rešiteljic samskega stanu. Načelo naših, v S. D. Z. zastopanih deklet je, s fantom ki mu je blagor domovine in slov. naroda deveta briga ali pa mu celo mrzi slovenski narod, ne sklepamo prijateljstva v nikakem oziru, še manj pa da oi mu roko podale, kajti ako že sedaj ni pravi krščanski naroden fant, tudi nikdar ne bo pravi krščanski mož, naj si to poprej stokrat zatrjuje, kajti pregovor pravi: Človek kaže v mladosti, kaj bo v starosti.
Zato izdajalec ne boš me dobil, bi me lahko nazadnje še s hiše spodil.
Pohorski opazovalec.
Iz mariborske okolice. Dragi gospod Prednik, če bo Vam mogoče dopuščal prostor, objavite par vrstic v vašem cenjenem listu, kakšne so razmere v mariborski okolici in odkod izvirajo. Kadar mi čas dopušča, se udeležim enega ali drugega shoda ali predavanja, ki se vršijo vsako nedeljo blizu in daleč, če je tudi malo daleč nič ne de, saj v nedeljo ne zamudim nič. Enkrat je namreč rekel na mladeniškem shodu naš vrli organizator, da, kateri nikamor ne gre, nič ne vidi, nič ne sliši, nič ne zna, in to je resnica, jaz se se že sam prepričal. Slišal sem že nekatere, ki so pravili, kaj mi pa to pomaga, kaj oni tam pravijq, od tistega jaz nimam nič dobička. Pa ni res, kaj ti praviš, če se par shodov udeležiš, boš videl, če boš imel dobiček ali ne. Jaz mislim, da pri tebi je največja napaka, ki se imenuje »liberalizem«, morebiti imaš naročene takšne liberalne časnike, se jih pa prej ko slej izogni, in se obrni na prave slov. časnike, ki jih imamo dovolj, namreč »Naš Dom«, »Slov. Gospodar«, »Stražo«. V teh listih najdeš dosti koristnega, ki ti pomaga za celo živijenje.
Proč z liberalnimi listi, kakor je »Sloga«, kjer vedno mlati eden od Sv. Roka ob Sotli po mladinskih organizacijah in po naših slov. poslancih, še celo tako lepe Mohorjeve knjige mu niso všeč. Potem pa pride »Štajerc«, ki se ne
zlaže večkrat, kakor kolikokrat zine, enako »N-List«, »Dnevnik« itd. Imamo že dosti vzgledov, kakšne nasledke ima branje slabih listov. V Hočah so v kratkem po noči enega fanta ubili,, potem v Kamnici pri Mariboru so po leti enega usmrtili, potem še pa na Vseh svetnikov dan večer enega težko poškodovali, da so ga morali odpeljati v bolnišnico. Tudi po ptujskem okraju se taki izgredi ponavljajo, ker so blizu »Štajerca« in ptujskih šnopsarij. Proč torej z liberalnimi listi, vzamimo v roke naše časnike in vdeležujmo se pridno shodov. To je jared vsem potrebno v mariborski okolici, kjer je še veliko zaspanosti in nezavednosti.	J. K.
Št. Jur ob Taboru. I.ep poučni shod jo imelo Bralno društvo minulo nedeljo. Dekliška zveza je poslala na oder Marijo Lesjakovo (Kov-četovo) z ljubko deklamacijo „Slovenka scm“, bučijo Lukmanov«) (Becijevo) s premišljenim govorom, kako deluj slovenska mladenka za obrambo naroda, nato Marijo Blatnikovo (Kunovškovo), ki je poročala o gospodinjskem tečaju v Teharjih, zlasti o skrbi za kuhinjo. Predsednik Br. dr. je potem govoril o svojem potovanju po Bosni ter o turških verskih in življenskih običajih. H koncu je predsednik opozarjal mladeniče, naj nikoli ne pozabijo, s kakimi svinjskimi priimki jih obkladajo zadnje čase liberalci, ter naj temu primerno uravnajo svojo življenje. Cerkvena hiša jo bila polna občinstva. Kmalu spet na svidenje! Naš Orel je začel z zimskim časom spet svoje redno delo. Vsak četrtek imamo mladeniški večer, kjer prebiramo in debatiramo o naši organizaciji, o posameznih vprašanjih Zlate knjige, o lepem vedenju. Nato se vršijo vaje redovne in prosto, ali na drogu, na skoku, s palicami. Ob takih večerih se nas zbere do 15. Zal, da hribrovci vsled preveliko oddaljenosti no morejo k našim večerom, potem bi so to število jako pomnožilo.
Ptuj. V nedeljo 27. nov. jo bil zopet vesel dan za našo mladino. Krčevinsko bralno društvo jo priredilo v ptujski čitalnici popoldne ob 3. poučni shod, katerega se jo udeležilo veliko število ptujskih in okoliških Slovencev. Dekliška zveza je prišla polnoštevilno, pa tudi fantje ptujske oko-Ijce so pokazali svojo zavednost. Urednik Straže Zobot iz Maribora je v enournem govoru razpravljal posebno o dolu naših društev in zvez v zimskem času. Nastopilo je tudi več mladenk v navdušenih deklamacijah in govorih. Veselo znamenje za ptujsko okolico. Dekleta si bodo narofilo pr S. K. S. Z. tudi dekliške znake. Fantje pa so izrazili željo, da bi si radi ustanovili „Mlad. zvczo“ ali '„Orla11.	— Natančneje poročilo v prihodnji
številki.

367 —
Govorniške vaje.
Katoliški mladeniči smo, slovenski mladeniči smo.
Predragi bratje! Vrli tovariši!
Marsikateri od Vas se s posebnim veseljem spominja velikanskega vseslovenskega mladeniškega shoda na Brezjah, ki je bil posvečen Brezmadežni. Vsi, ki ste se ga udeležili, ga boste pomnili vse svoje žive dni. In mi, ki nismo mogli tjekaj, smo z največjo radostjo in z občudovanjem prebirali poročila o tem shodu, in bili smo ponosni nato, da so ravno slov. mladeniči s tako vsestransko krasnim shodom počastili Brezmadežno Devico.
In danes smo zbrani tukaj mladeniči dekanije lenarške, ob enem z mladeniči iz vseh sosednih župnij naše dekanije in celo iz Ogrskega. Kolika množica nas je! Kako veseli smo ob tem krasnem Marijinem shodu! In to smo tudi lahko po vsej pravici! Saj smo vsi kat. mladeniči. Prosljavljat smo prišli sem na ta krasni hribček v veličastno cerkev Sv. Treh Kraljev svojo Mater, prebi. Devico Marijo, kot nje vdani sinovi. Za katoliškega mladeniča ni lepše časti, kot je čast, da je Marijin sin.
In to smo mi in to tudi hočemo biti in ostati. To smo danes prisegali Mariji pred njenim oltarjem v cerkvi. Jeli kdo med vami, ki bi se sramoval te časti, ki bi se sramoval biti sin Marijin? Iz te časti izhaja vse dobro za nas. Če smo Marijini v pravem pomenu besede, smo tudi čisti, nedolžni, smo vneti za božjo čast, smo navdušeni za svoj lastni dušni blagor. O kako resnične so pač prelepe besede Slom-šekove:
žlahtna rožica je rožmarin še žlahtnejši fant Marijin sin, če sta čista duša in telč, ljuba mati mu Marija bo.
Ljubite svojo nebeško mater Marijo iz celega srca, jo posnemati v čistem življenju, se jej priporočati v varstvo, to bodi vsakega izmed nas največje veselje. Večina izmed nas tukaj ima priliko biti pri Marijinih družbah. Tovariši, o ko bi vendar vsi razumeli, kako velikega, kako odličnega pomena je za naše zemeljsko pa tudi večno življenje, če preživimo svojci mladost čisto, če porabimo svoja mlada leta, di si pripravimo svojo bodočo srečo! To pa gre najlažje po družbah Marijinih. Ničeven je v tem oiiiu vsaketeri izgovor. In prav Marijine družbe bodo vzgajale slovenskemu narodu mož, kakoršnih najbolj potrebuje. Kdo bi tedaj izmed nas ne povdarjal z vsem ponosom:
Mladenič sem vesel:
Marija mi vsikdar pomaga Da zmagam dušnega sovraga,
Zato dokler živel
Najrajše bodem pel:	....
Jaz sem Marijin sin I
Rekel sem, da bode prava Mar. družba dala narodu našemu ne samo pravih katoliških mož, ampak tudi pravih slovenskih mož. Zato pa kakor bi naj bili posebno vneti za svojo nebeško mater Marijo, kakor prisrčno ljubimo svojo zemeljsko mater, tako bi tudi naj ne pozabili še ene matere. In ta mati je mati domovina, je mati Slovenija. Tudi njo smo dolžni ljubiti iz dna srca. Zavoljo nje smo dolžni biti vsak čas navdušeni slovenski mladeniči. Kakor še imamo vse premalo v resnici narodnih slov. mož, imamo žal še dosti premalo tudi v resnici zavednih slov. mladeničev. In to je prav žalostna točka v našem narodnem življenju. Tovariši : nam ni samo treba biti gorečim katoliškim mladeničem, ampak mi moramo biti tudi iskreni slovenski mladeniči. Da bi bili verni Marijini sinovi in odločni slov. narodnjaki, na to deluje slov. mladeniško gibanje, ki se je ravno iz naših Slovenskih goric razširilo po vsem Slovenskem.
Pa kakor ne zadošča, če je kdo le po imenu katoličan, ne zadošča tudi, in domovini naši pomaga ubogo malo, ako še kdo tako navdušeno trdi, da je iskren Slovenec, pa tega nikjer v dejanju ne izvršuje.
Želje ničesar ne store Ne slova mnogo več,
V dejanju le pokaže se Bojevnik ti goreč.
Bratje, bodimo za napredek svojega rodu navdušeni ne samo v besedi ampak tudi v dejanju. Delo naše se najlepše kaže v naših mladeniških zvezah. Tu bodi naše ognjišče. Odkar se je pojavilo mladeniško gibanje, se je pač zdramil marsikateri mladenič. In za to je že skrajni čas. Naše narodne svetinje so v največji nevarnosti.
Že ropa nam sovražnik te svetinje Domovje naše si lasti.
Ugaša luč prejasne vere svete Slabi nam narodne moči.
Naš današnji shod naj nas znova vspod-budi za delo. Danes, jutri nas Bog pokliče, da postanemo nasledniki svojim očetom. Vsa domovina stavi najboljše upe v mladi rod. S svojo navdušenostjo za pošteno, neomadeževano mladeniško življenje z svojo ljubeznijo do izobrazbe, do narodnega dela pokažimo materi Sloveniji, da niso zastonj njeni upi. Naj odgovarjajo še veliko bolj v bodoče, kot sedaj v vsakem oziru resnične besede pesnikove, ki poje:
‘ ' , ■ * 1 ' ■
Mi slovenski smo mladenči
To je radost, naša slast Ven, domovini zvesti Njena slava, njena čast!
Slovstvo.
V oceno so se nam priposlale sledeče skladbe cerkvenih pesmi:
1.	P. Angelik Hribar: Cerkvena glasbena dela I. zvezek »Obhajilne pesmi za mešani zbor«, II. natis. Partitura in 4 glasovi K 3'60, posamezni glasovi po 40 v.
2.	Istega II. zvezek »Adventne in božične pesmi za mešani zbor». Partitura K 2,40, glasovi po 60 v.
Kaj se nam tukaj ponuja, pove nam dovolj slavno ime rajnega skladatelja, ki je znal tako milo in poljudno a vendar v pravem cerkvenem duhu prepevati čast Jezusovo in Marijino, da so se njegove pesmi koj udomačile in priljubile pri vseh cerkvenih pevskih zborih, ki gojijo cecilijansko cerkveno petje. Katere pa so najlepše, tako povprašujete mladi, radovedni bralci? To sodbo moramo prepustiti strokovnjaškim listom. Nam se dopadajo vse. Prepričani smo, da bodo rekli drugi tudi tako. Izdajatelja namreč, gg. P. Hugolin Satner in St. Premrl, slavnoznana veščaka, sta gotovo izbrala in nam podala v teh zbirkah najlepše in najboljše pesmi pobožnemu ljudstvu v duhovno veselje, skladatelju pa v trajen spomin. Da ljudem ugajajo in se jih hitro privadijo pevci in poslušalci, pomaga veliko tudi to,da jih je veliko vzetih iz »Venca« ter stopajo tako pred vernike že kot stari znanci vsaj po besedilu.
3.	Janko Leban: Zbirka cerkvenih pesmi za mešani zbor z enim samospevvm. Cena partituri 1 K 40 v.
Tudi Leban je dober znanec naših cecili-janskih zborov, katerim bo gotovo prav prišla ta njegova nova zbirka. Podaja nam skladbe svojih lastnih pesmi. Mične so in zraven tako priproste, da jih lahko proizvaja tudi najmanjši pevski zbor. Veščaki zbirko toplo priporočajo.
Zato mladi pevci in pevke ne mirujte, dokler ne bo vseh teh treh zbirk v vrsti vaših cerkvenih pesmi. Dobro se jih naučite, potem pa jih pri svitnicah in ob božiču veselo prepevajte v čast Jezusu in Mariji.
Naročujejo se pri Katoliški bukvami v Ljubljani.
„Osmero blagrov ali nauk o srečnem življenju." Spisal Ant. Kr Žič. Samozaložba.
Prodaja „Katoliška Bukvarnau. ( ena 1 K 60 h broš., 2 K v platno vezano, za pošto 20 h. Knjiga opisuje najimenitnejši predmet v človeškem življenju: našo srečo. Saj si pač nihče izmed nas bolj ne želi nobene reči, nego sreče. Knjiga je spisana na zanesljivi podlagi:	Zemeljsko srečo si
pridobi le oni, ki tako živi, da si služi večno srečo v nebesih, ker je ista pot do časno in večno sreče. Vprašanje jo zelo važno, ker najnevarnejša krivoverstva nove dobe slone uprav na napačnem umevanju človeške sreče. To delo je nekakšna izpopolnitev „Knjige o lepem vedenju" in „Zlate knjige". Naslov: „Osmero blagrov" jo opravičen v tem, ker je vsa tvarina zasnovana in razpredeljena na podlagi onih čednosti, ki jih jo Jezus posebno poveličeval. Knjiga je precej obširna in sc je še nekoliko povekšala v novi izdaji. Pisatelj je namreč hotel temeljito rešiti — vprašanju o pravi sreči ter se ozirati kar moč na vse, kar se mu je zdelo bistveno potrebno v pojasnilo tega predmeta. Hkrati je pa obravnava tudi zato bolj obširna, ker se nakratko ne da dovolj mikavno pisati. „Sreča" in „veselje" pa se pač mora obravnavati v bolj veseli in prikupni obliki. V to svrho so zlasti dobro došli mnogi zgledi in razne primere, ki blagodejno prepletajo razprave. Obravnavajo sc v knjigi zlasti to-le roči: V uvodu: Kaj je sreča in kako se da pridobiti. L Bogastvo in uboštvo, delo in počitek ter štedljivost. II. Napuh in po nižnost; zdravila zoper jezo. III. Trojni vzrok naše žalosti: kes, nadloge in skrbi, — zdravilo zoper to trojno zlo. IV. Krotenje strasti sreča bogoljubnosti. V. Plemenito vedenje do bližnjika v mišljenju, govorjenju in dejanju d.maša obilno sreče. VI. čistost jo najboljši vir naše sreče. VII. Mir z Bogom, z ljudmi in s seboj donaša zadovoljnost — srečo. VIII. Če ostane še kaj bridkosti, jo odvrne nauk o izredno veliki koristi trpljenja. Konec: Kako nauke o sreči izvrševati in si v prid obračati. -Radi pritrdimo besedam, ki jih je zapisal pisatelj v priporočilo drugi izdaji: „Ta knjiga ni, kakor mnoge druge, da. bi jo čitatelj kot kako povestico, kar slastno prebravši,.vrgel v kot ter se nikdar več ne zmenil zanjo. Želim, da hi bila nekakšna družinska knjiga, ki naj se opetovano čita iz njo, skupno in posamič, ker šola zemaljsko sreče je pač šola, ki se konča šele z zadnjo uro."


mm
'omm
m

■mi
v.n
mm(
f"?-' ?r;
m
Ustanouljena 1.18BS.

0
Telefon 113.
Trgovina
mm
‘■&m

tiskalne sv. Cirila
	p M B i m	Maribor, Koroška cesta 5 je otvorila na novo prodajo papirja, pisalnih, risalnih in šolskih potrebščin ter priporoča:					'm bal iP 1 mm tM m m s M m	
			lioncelijshi, honcepni, ra pismeni, dohumentni, ministrski, ouitni in :: bnruani papir. :: Trgovske knjige v vseh velikostih črtane z eno aii dvema kolonama v papir, platno, gradi aii pol osli nje vezane. H		Štambilje pečatnike vignete, (Siegeimar- ® ken) za urade in privatne izvršuje se v najkrajšem času. Trpovci in preprodajalci imajo en nros-cene. Priznano dobro blago. Solidna in točna postrežba.			
	HHIHMIHm							

Uredniški pogovor.
Danes želi spregovoriti urednik nekaj besed pisateljem in so-trudnikom Našega Doma, pa ne tistim, ki so letos sodelovali, ampak tistim, ki niso,, pa bi bili v to poklicani. Med čitatelji ima »Naš Dom« res pridne dopisnike in dopisnice, hvala jim za trud, ampak med temi pogrešamo tiste, ki bi lahko pisali zanimive in strokovne članke za mladinsko vzgojo. Ali se vam morda zdi prenizko, pisati v mladinski list? Če je tako, se temeljito motite. Vzgoja in izobrazba odrasle mladine je tako imenitna reč, da zasluži vso pozornost. Kje so naši učitelji, duhovniki, zdravniki, pravniki i. t. d., ki bi lahko veliko dobrega storili za vzgojo in izobrazbo mladine? Ali. mislite, da si naj priprosti fantje in dekleta sami pišejo članke o vzgoji in izobrazbi? K čemu pa imamo potem »študirane« stanove ?
Kakor žejna zemlja dežja, tako si urednik želi s svojimi mladimi čitatelji mladinskih prijateljev, ki bi pisali mične pripovesti iz domačega življenja in zgodovine ter tako v mladih srcih gojili ljubezen do domačije. Kako lepo bi bilo, če bi mogel, »N. D.« prinesti iz spretnega peresa kako lahko igro za naše odre, pa ne igre, ker se sučejo grofice in pariški gospodje in kjer se prisiljeno vlačijo na oder čudeži in s tem za pravo smeši sveta reč, ampak prizore iz domače zemlje, kjer se vzbuja zmisel za lepoto in ljubezen do naše domačije, kjer se goje socijalne čednosti in šibajo naše ljudske pregrehe. Šaljive kratkočasnice bi se tudi dobro podale. Naši zdravniki bi lahko marsikaj koristnega povedali, kako naj mladi ljude pazijo na svoje zdravje, saj je zdrava mladina bodočnost naroda. — Iz raznih drugih strok človeškega znanja bi se tudi marsikaj koristnega dalo povedati.
Večina naše mladine je seveda kmečkega stanu, vendar pa bi se N. D. moral ozirati tudi na rokodelske učence in pomočnike, katerih se nam največ izgubi. In Naš Dom bi naj bil vez, ki bi vezala našo mladino v tujini z domačo zemljo.
Rodoljubi, če vam je res mar bodočnost in napredek našega naroda, podajajte koristnih naukov mladini po N. D. Marsikdo bo morda rekel: naj bi nam urednik povedal, o čem naj pišemo. No, take naloge se dajejo v šoli, izkušeni, med ljudstvom živeči ljudje vedo sami, kaj mlado ljudstvo potrebuje, želi in pričakuje. Gledajmo z odprtimi očmi potrebe in razmere našega časa. Upamo, da glas urednikov ne bo glas vpijočega v puščavi. Na delo za vse, kar je resnično, dobro, lepo v prid in blagor naše ljube mladine!
Urednik.