svoj seminar, mediteranske (kot letos) svo-
jega, za Centralno Evropo pa je organiza· 
cijo in izvedbo seminarja prevzel Luksem· 
burg. 
Vtis o prostoru, kjer je seminar potekal 
Govorimo o velikem kompleksu pretežno 
čistih smrekovih kultur, ki ležijo ob nekdanji 
meji med Nemčijama. Zgodovina dežele, v 
kateri ležijo mesta kot Eisenach, Weimar, 
Erturt, Gera, je tesno povezana z imeni kot 
Goethe, Schiller, Herder, kot tudi z jaltskim 
sporazumom, ki je deželi prinesel novo 
mejo (>>železnega« značaja), vojake, to-
varne orožja (npr. Suhi). Danes je to dežela 
sprememb. Vojaški organizaciji prilagojena 
naselja se naglo spreminjajo, zelo očitna je 
izgradnja infrastrukture. Gozdarstvo je še 
vedno pomembna gospodarska panoga. 
Naravno bi tu našli hrastovo-bukove in 
jelovo-bukove gozdove, toda kar na 47,6% 
površine thurinških gozdov raste smreka, 
na 19,7% pa bor. Slaba tretjina je listnatih 
GDK: 172.8:971 
gozdov, ki pa so močno prizadeti, zlasti 
zaradi mokrih zimskih depozitov iz onesna-
ženega zraka. Ker tvorijo matično podlago 
pretežno portiri iz srednjega perma, je zaki· 
sovanje tal izredno velik problem. Organi-
zatorji so precejšen del časa namenili 
ogledu športnih ·objektov in vožnji skozi 
smrekove gozdove. 
Pomen seminarja in naše naloge 
v prihodnje 
Udeležba na podobnih seminarjih je za 
nas pomembna, saj omogoča stik in primer-
javo z drugimi evropskimi državami. Glede 
na pripravljenost za udeležbo v podorgani-
zacijah ICP-Forests pa bi bilo primerno 
določiti potrebnost (pogostost) udeležbe na 
tovrstnih seminarjih ter kadre, ki bi se jih 
udeleževali. Predlagam, da (p)ostane ekipa 
vsakoletnih popisovalcev 16 x 16 km 
mreže stalna in da obišče tak seminar 
vsako leto eden od popisovalcev. 
Nevenka Bogataj 
9. severnoameriški kongres o mikorizi (NACOM) 
Guelph (Kanada), 3.-12. avgust 1993 
V času od 3. do 12. avgusta 1993 je 
potekal v kraju Guelph v Kanadi 9. sever· 
noameriški kongres o mikorizi in predkon· 
gresni seminar o uporabi sodobnih moleku· 
!arnih metod pri determinaciji gliv in mikori· 
ze. Kongresa se je udeležilo 400 udeležen· 
cev iz vsega sveta, predvsem predstavniki 
Severne Amerike, Avstralije in Evrope, ude· 
ležbo na predkongresnih seminarjih pa so 
omejevale laboratorijske zmogljivosti -
PCR tehnik se je udeležilo 24 udeležencev 
in 5 vodij seminarja. Program kongresa je 
potekal v prostorih Univerze v Guelphu, v 
dveh skupinah. Pri prvi je bil poudarek na 
raziskavah strukture, funkcije, ekologije, 
molekularne genetike in aplikacije ektomi· 
korize, pri drugi pa endomikorize. Od leta 
1990 dalje se je predvsem povečalo pozna· 
vanje vrstne specifičnosti mikoriznih gliv 
glede sposobnosti sprejemanja hranilnih 
snovi, tolerantnosti na različne stresne de-
javnike v okolju in kompetitivnosti glede na 
druge mikorizne vrste ter glede na prisot· 
nost drugih mikroorganizmov v tleh. Prof. 
dr. David Read je npr. poudaril sposobnost 
mobiliziranja organsko vezanega dušika v 
tleh pri glivah, gojenih v mešanih kulturah 
eriko· in ektomikoriznih gliv, ki sicer v mo· 
nekulturah niso sposobne produkcije protei· 
naz. Poudarek je bil tudi na raziskavah 
ekstramatričnega micelija v tleh, ki se raz· 
vija v krpicah ob različnih virih organskih 
hranil in postopno naseli odmirajoči rastlin· 
ski material. V preteklosti tako poudarjena 
vrsta ektomikorizne glive, ki se je izkazala 
pri pogozdovanju rudniške jalovine, Pisali· 
thus tinctorius, pa se v visoko kompetitiv· 
nem gozdnem ekosistemu, v mozaičnem 
prepletu mikroorganizmov v tleh, ni spo· 
sobna kosati z nekaterimi evropskimi 
GozdV 51, 1993 479 
vrstami gliv, npr. s kravjačo (Suil/us bovi-
nus). Prav zato se vse večje število razis koM 
valnih skupin v svetu odloča za raziskave 
tipov ektomikorize. Pri teh raziskavah se 
večina raziskovalcev ravna po navodilih za 
identifikacijo in karakterizacijo tipov ektomi-
korize po Agererjevi metodi (Agerer 1991, 
ln: Methods in Microbiology, 23, 25-74). 
Hkrati pa že potekajo tudi raziskave tipov 
ektomikorize z analizami genetskega mate-
riala s sodobnimi molekularnimi tehnikami 
PCR ('Polymerase Chain Reaction' = poli-
merazna verižna reakcija). S temi tehnikami 
je mogoče določen delček DNA, ki je spe-
cifičen za posamezno vrsto glive (ali vsaj 
za posamezni rod), močno pomnožiti, nato 
pa jo s posebnimi restrikcijskimi encimi 
razcepiti na dva dela. Metoda RFLP ('Re-
striction Fragment Length Polymorphism') 
temelji na cepljenju amplificirane DNA na 
dva dela, specifično za vsako vrsto glive. 
Če tako amplificirano in razcepljena DNA 
testiraš z gelsko elektroforezo, dobiš za 
vsako vrsto glive (in torej tudi za vsak tip 
mikorize) specifično porazdelitev pasov na 
elektroforegramu. Ker so genski markerji, 
Foto: Miha Zabret 
480 GozdV 51, 1993 
potrebni za amplifikacijo DNA, za soraz-
merno veliko število mikoriznih vrst gliv že 
poznani, sama metoda sploh ni tako učena 
in zapletena, kot se zdi ob prvem branju. 
Na Gozdarskem inštitutu smo jo v sodelo-
vanju s skupino prof. dr. Branke Javornik z 
Agronomskega oddelka že testirali (z nepri-
čakovano zanesljivimi rezultati!). Ker pa je 
klasični botaniki in mikologi ne razumejo 
prav dobro, klasični genetiki pa niso preveč 
navdušeni nad mikroskopiranjem in dolgo-
trajnimi morfo-anatomskimi meritvami, je 
na samem kongresu v okviru Okrogle mize 
za identifikacijo tipov mikorize prišlo do 
zanimive debate in napetih trenutkov. Kar 
vse samo še podpira naše uspehe pri 
kombiniranju obeh metod! 
Udeležbo na Kongresu in predkongre-
snem Seminarju o PCR metodah sta finan-
čno podprla Gozdarski inštitut Slovenije in 
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. 
Obema se zahvaljujem za razumevanje in 
podporo. 
mag. Hajka Kraigher