Knjiga Slovenska XIX. veku. A. Janežičev Glasnik za literaturo in umetnost je Fr. Cegnarju bil jako po godu in glasil se je po njem krepko, na pr. koj v I. zvezku 1. 1858 : Prognani. Ruska narodna. Pesem jetnikova. Roža med ternjem. Sirota. Pegam in Lambergar (št. 6. Glej Koritkove nar. pesmi I. 133; II. 23. 30; III. 14). — Zv. II: Rojakom (Hej rojaki! opasujmo uraa svitle meče itd.). Noč. Pušice. Detetu. Slovenija Njegovi cesarski visokosti, presvitlemu careviču Rudolfu, pervorojencu in prestolnemu nasledniku o Njegovem rojstvu 21. avgusta (Kviško sinovi, na bregih posavskih vid. Priloga Glasn. št. 5). Vganjka. Podgorskemu. Cas. Narodne drobtinice (str. 172). Uzrok žalovanja (173). Kakor Prešern — je tudi Cegnar zložil pušico (str. 44): S e b i. čemu ti poješ, Ločan! če te je navdihnilasmojka? Vode bo v pesmi dovolj, šlo bo v pomije ime L. 1858 jel je Fr. Levstik po Novicah nekako mogočno grajati ,,Napake slovenskega pisanja", češ, kritike nam je treba — kritike! Tudi C e g n a r se oglasi v dopisu iz Pazina o narodnih pesnih serbskih po zbirki Vukovi, o potrebi prave kritike v slovstvu slovenskem, pohvalivši v tem oziru Levstika (Glasnik II. 20); v drugem dopisu priporoča pregovore, posebne priimke, imena hišč, gozdov, travnikov, njiv, basnoslovske in druge pripovedke, ki naj bi se nabirale in priobčevale (str. 73). Levstiku v nekterih stvareh oporeka Hicinger v sestavku ,,Nekoliko kritike", kar dr. J. Bleiweis podpre tudi s svojimi opazkami (Novic. 290). Nato spiše Cegnar razpravo: Je-li nam treba kritike ali ne? v Glasniku (str. 135—9), češ: Med tistimi, ki so se z Levstikom vred za kritiko poganjali, sem — če se ne motim — najpervi kramljal. Spodobi se mi toraj, da se pogovorim z Novicami, ki so nas zastran kritike nekako strastno zavernile, s prijazno in ne z mogočno besedo, ker dozdeva se nii, da gre za važno ree itd. — ,,Odgovor" na Cegnarjev spis je dal dr. Bleiweis v Novicah (str. 356—7), da overžemo krive zasege in branimo sebi svoje (kar velja tudi vredniku Neven-a), in Hicinger ,,Še nekoliko kritike" (str. 364—5). Prav dobro pa jo je zadel Cegnar v pušici: K r i t i k a r. ,Kert je, naravnost povem, ki s kritiko rije po slovstvu"; ,,Cerve preganja tedaj, slovstveni travnik gnoji"". ,,Hvala za poslane rečf, lepa hvala pa tudi za dovoljenje, da nam ne bo treba tiskati Vašega odgovora g. noviškemu vredniku in g. Hicingerju" itd., kaže Janežič Cegnarju v Glasniku 1. 1859 str. 20. V tem tečaju se nahajajo: Vganjka. Kiošica (Predmet je vzet iz čssopisa Triester - Zeitung, ki je priobčil pričujočo zgodbo v letu 1854 pod naslovom: ,,Zwei Sultans-Witwen". III. št. 3). Luni. Jurcek (Povest str. 93). Ošabnežu. — Kolišcina i n s t e p e. Spisal Mihal Grabowsky v polščini, poslovenil Fr. Cegnar. Zgodovinska povest, v kteri se živo in verno slika Ukraina s svojimi stepami in zgodovinskimi spominki. Koliščina, po malorusko koliščizna ali kolije\vščizna, iraenovala se je poslednja vstaja Ukrajnska 1. 1768. Ime to je postalo iz besede koliti, malorusko koloty t. j. na kol nabadati, raoriti (IV. str. 1—137). Vid. Narodne Biblioteke X. snopič. Novomesto 1884. 16. 96. Nat. in zal. J. Krajec. — Popotovanje iz Pazina v Terst (Glasn. IV. str. 74). Duhovnik Smirnijan (Snov je vzeta iz povesti, ktero smo omenili pri posini Kiošica. Str. 97 — 99). Veselje in žalost. Sonet (Ko stre mornarju vihre moč kormilo str. 161). — Vodnik o v S p o m e n i k. Slovesna pesem Val. Vodniku (Temna noč ležala je na bregu Save str\ 79). — Novice: Povabilo. Namenjen sem nekoliko pesem med svet poslati. Vabim tedaj častite domorodce in mile domorodke k obilni naročbi . . . Ker nisem dnaren inož, ne morem izdati knjige v zgubo; tiskala se bo toraj le tedaj, ako se oglasi toliko naročnikov, da se poplačajo tiskarni strožki . . Upam, da je zapopadek zbranih peseni v moralnem oziru čist pred svetotn in Bogorn. France Cegnar, c. k. višji telegrafist (str. 395). Različne misli: Telo. Zivljenje. Serce itd. (str. 412). Glasnik 1. 18 50. V: Nuna in tica. Iz Tersta v Ljubljano. I. Pisrao (str. 46— 49). II. Pismo (str. 73—76) svaku France Cešnarjev, kjer je verz latinskega pevca: Tempora mutantur et nos mutamur in illis — poslovenil: Cas kolesa verti in orje nam brazde po čelu. — Sonetje (I. Prijetno vbrani se glase zvonovi. II. Zgodi se časi, da drevo pobeli. III. Skoz Kras železne kola so derdrale str. 65. IV. Ko solnce bi ne peklo iz višine. V. Prosterla noč je temne svoje krila str. 161). — Zv. VI: Na mostu. Sonetje (1. Ko mila pomlad po naravi dije. 11. Vetrovi so ledeni pribučali. III. Ko prirne pereč ogenj se drevesa str. 65. 66). Hrepenenje (str. 97). Odlomek iz Scbillerjeve igre ,,Marija Stuart" za poskušnjo (str. 178—181), poslovenil Franc Cegnar. — N o v i c e : Kosec (str. 28). Različne misli: Oko — Obup (str. 94). Krajna svetlemu knezu in škofu gospodu gospodu Jerneju Vidmarju, doktorju sv. pisma itd. o nastopu prestola škofije ljubljanske 1. julija 1860 (Dans lice se žari, oko veseli itd. str. 209 cf. str. 216). 1. Pesmi. Zložil France Cegnar. V Celovcu 1860. 16. 164. Nat. J. Leon. ,,Obsegajo na 10 polab 95 pesem, izmed kterih jih je 55 izvirnih, ostale so pa pre- stave iz jezikov slovanskih (ilir., serb., česk., rusk.) in iz nemškega . . Mnogo iznied njih so pravi biserji slovenskega pesništva. Sploh so velike pesniške lepote in toliko čiste in čedne, da jih bodo brez spodtike brali rnladi in stari, duhovni in neduhovni. Večina pesem, ki so tii v venec povite, je bila že natisnjena po raznih časnikih; pa vendar ni med njimi skorej nobene, da bi ne bila na novo popiljena in popravljena. Prepričani smo si, da se bo cedna zbirka prikupila vsakemu bravcu po znotranji in zunanji obliki" itd. (Glasnik str. 159. Novic. str. 165). 2. Marija Stuart. Tragedija v 5 djanjih. Spisal Friderik Schiller. Poslovenil F r a n c e C e g n a r. N atisnil J. Leon v Celovcu 1861. 16. 223. Vid. Cvetje iz domačih in tujih logov. Izdaja Anton Janežič. Pervi zvezek. Priklada Glasniku VII. 3. Viljem Tell. Spisal Miroslav Schiller. Poslovenil France Cegnar. V Celovcu 1862. 16. 208. Nat. J. Leon. Cvetje I. Šestka 1. Vezek. — Natisek II. kot beletristična priloga Edinosti v Trstu 1886. 8. 186. Tisk. V. Dolenc. 4. Babica. Obrazi iz življenja na kmetih. Spisala po česki Božena Nemcova (r. 1820 na Dunaju, u. 1862). Poslovenil France Cegnar. V Celovcu 1862. 16. 300. Nat. J. Leon. Cvetje I. Šestka 3. Vezek. — Narodne Biblioteke snopič XIII—XVI. Novomesto 1884. 16. 413. Nat. in zal. J. Krajec. Glasnik 1. 1861 kaže: Materno oko (Kak si lesketala, o zvezda nebeška! str. 77). Sonet (Mornar na ladji pisani ozira str. 85). Sonet (Oblekla zemlja krilo je zeleno str. 110). Telov samogovor (za poskušnjo str. 131). — V Novicah str. 386: P a r 1 a m e n t a rn i j e z i k. ,,Začeli so se pomenki o slovenskem parlamentarnem jeziku. Moja raisel o tem je ta, da med književnim in parlamentarnim jezikom no sme biti nobene razlike. Slovan se mora tega pravila še terdneje deržati, nego drugi narodi, ker se njegova pisava z govorom najbolj ujema. Vsaka čerka naj se vselej izreka tako, kakor se piše, tedaj tudi čerka /. Parlanipntarni jezik mora se naslanjati na književnega, ta je njegova edina in terdini podlaga. Da dobinio dober parlamentarni jezik, je edina potreba, da se književnega jezika dobro naučimo in da ga marljivo rabitno v vsakdanjem življenji. Vse drugo pride sanio od sebe. Cegnar. — V Novicah 1. 18(52 je stavil ,,Prašanje" o predlogih: proti, na, zoper, preko in preki (prek), kteritn naši jezikoslovci pottiena še niso dosti natanko določili . . Kar setn pozvedel o njihovej razliki, naj tii poveni, da se oglase tndi drugi, ki več in bolje o teni vedo itd. (str. 140). — Svet, kako bi st> našemu slovsivu pomagalo (str. 859): -Naj bi se vsi naži pisatolji in domoljubni rojaci spojili v literarno drustvo . . Piavila bi društvenino določila, dragovoljni darovi bi se hvaležno prejemali. Morebiti bi titdi ne bilo napak, vpisovati za dosnirtno ali častne iide, ali za utenieljiteljt' tiste rodoljube, ki plačajo enkrat za vselej doloeen znesek . . Društvo bi iz nabrane driištvenine razpisovalo darila za dobre izvorne dela, kupovalo dobre spise in izvrstut1 prestave . . Uruštvo bi nioralo izdajati saino res dobre dela. Zato naj bi volili pisatelji iznied samih sebe presojevavce . . Naše slovstvo bi dobilo sredižče in trdno stalo, narodnost krepko podporo in brambo, oiuika bi med naini vspe.šno napredovala, tujščini se vrata zapirala. Rodoljubni in bistroumni inozje! prevdarite moj nasvut in če ga potrdite, skusite, da ne ostane mrtev (cf. Slovenska Matica)". Poziv. Poslovenil sem Valenštajn o v t. a b o r. Vabim torej k naročbi častite rojake . . Ako me rodoljubi podpro, da ne bodoni imcl izgube, izdain kmalo poteni vže skorej dovršeni deli: ,,Oba Pikoloinina in Valenštajnova smrt". Pr. Ceg- nar. (Glasnik 1863 str. 320. Novic. 350, 410). 5. Valenštajnov ostrog. Spisal Miroslav Siler. Poslovenil i založil Frauee Cegnar. Tisk Egerjev v Ljubljani. 1864. 16. str. 77. — Že zdavnoj napovodani Valenštajnov tabor je unidan kot ,,Yalenštajnov ostrog'' zagledal beli dan. Ceravno je lepa beseda t a b o r vdomačeiia čez in čez po vscin Slovonskem, \rendai- tudi ne prerekamo nialo znanega ostroga; saj prav za prav tudi Frid. Scliillerjev ,,Lager" ni v tej igri v strogom poniemi ,,befestigter Ort'' itd. — Kar sh tiče prevroda, laliko rečerno, da se vvrstuje najboljšini prevodom, ki jiii imanio v slovenskem jeziku... Kar se pa tiee v sedanji slovenski pisavi celo nenavadnih oblik, mislimo, da bojo še dolgo, in nektere na veke samice ostale.. Mnogo jih je, ki jih težko kdaj iz mrtvega jezika bodemo sklicali na dan. Ali še tudi iz drnzega velevažticga ozira stno zoper nektere teh oblik, in to je, da nas oddaljujejo od sedanjega jugoslavonskega pisnia naine.sti da se niu bližamo (Novic. str. 341). — ,,Pred seboj imanio željno pričakovani novi plod sloveče Cegnarjeve muze, namreč prevod klasične Silerjeve igre ,,Wallenstein's Lager", ki je pod naslovom ,,V alenštajnov ostrog" pred nekaj dnevi zaglcdal beli dan. Ze po svoji prestavi ,,Marijo Stuarl.ovu'' in ,,Viljonia Tella" se je skazal g. Ccgnar Slovencem preizversten tolkovavec Šilerjevih del; še bolj pa se je poslavil s pričujočini prevodom, ki nam s krepko, izbrano besedo in v blagoglasnih stikili, s toliko vernostjo in spretnostjo tolmači visoke inisli nemškega klasika, da ga morenio })() vsej praviei izborno delo inienovati in bi skoraj rekli, da na nfkterih inestih eeld pervopis presega. X poterjilo naše izreke naj stoji tu nekaj verstie iz poslednjega nastopa itd. —Svojemu prevodu je privzel g. Cegnar nekaj o b 1 i k, ki doslej še niso rabile slovenski pisavi. 0 nekterih je res želeti, da nam s časom vsaj v vi.ši pisavi ožive ... druge kakor ,,ljudije, umetnostijo, počo^tije, ncj naiii. ni ali nijf, glag. dvojina ženskega spola na i itd." pa so take, da se bodo po naših mislih le težko prijele sedanjih Slovencev; popolnoma nerazumljiva natn je oblika ,,sedanjest, prihodnjest, izkranjest itd.";.. prenaglo in brez potrebe jeziku ne preminjajmo oblik..; vselej in povsod bodi naša prizadeva ta, da ostane naš jezik, kakor je bil doslej, tudi vprihodnje pravi ljudski' jezik itd. (Glasnik str. 320—323)". — Godilo se je pa Cognarju, kakor vsakemu, ki svoje knjige prodaja! ,,Mnogo gospodov, ki so nabirali naročnike na ,,Valenštajnov ostrog", nej še poslalo naročnine, toži v prošnji iz Trsta (Novic. 1865 str. 145). . Opominjam svoje dolžnosti tudi tiste rodoljube, ki so si pridržali nabrano naročnino za pesmi, ktere sem izdal leta 1860 . . Ne morem zamoleati, da me je pridržana naročnina pripravila v hudo stisko, i da zarad tega tudi ne moreni izdati obečanih i dovršenih del: ,,Oba Pikoloniina i Valenštajnova smrt", ako mi kaka rodoljubna duša ne pomore, ali ne kupi del. kteri rad prodam" itd. — Priobčil pa je I. Dejanija 4. Prizor 1. 1865 za poskušnjo v gi ninaz i j skem iz vestj u Tržaškem.