SREČANJA
SREČANJE Z MARCOM  ALYNOM
Z imenom Marca Alyna smo se že nekajkrat srečali: poleti 1961. leta se je mudil dva tedna v Sloveniji, kjer je pomagal pripravljati dokončno verzijo antologije slovenske poezije v francoščini. Njegova živa zavzetost je pomembno obogatila pesniško vrednost prevodov, izrazila pa se je tudi v toplo napisanem predgovoru.* Knjiga je medtem izšla in v vseh dosedanjih poročilih o njej je s priznanjem omenjeno tudi Alvnovo ime. Povsem naravno je torej, če se skušamo tudi pri nas vsaj bežno seznaniti s pesniškim delom tega prijatelja in posrednika slovenske poezije.
Marc Alyn sodi danes med najpomembnejša imena mlade, povojne francoske poezije. Rodil se je leta 1937 v Reimsu in komaj dvajsetleten je prejel za zbirko Čas drugih pomembno francosko pesniško nagrado: Prix Max Jacob. Prvo knjigo, Pot besede, je objavil s sedemnajstimi leti, sledile pa so ji zbirke Samo živeti, Jutri ljubezen, Svoboda gledanja in novela Skrivnost kamnov. S knjigo Čas drugih je uvodno poglavje Alynovega pesniškega razvoja zaključeno: predstavil se je pesnik, ki sta mu francoska kritika in kulturna javnost pozorno prisluhnili.
Kmalu sledi tej zbirki knjiga poetičnih zapiskov v prozi Krute zabave. V nji najdemo izredno žive odzive na probleme sodobnega človeka, napisane marsikdaj s prizadeto mladostno agresivnostjo, v kateri se skrivajo vrednote novega humanizma. V predgovoru h Krutim zabavam spregovori Marc Alyn o senilnosti današnjega sveta, o pisateljih, ki so postali »profesionalci odtujenosti« in katerih literarni »realizem« je daleč od resničnosti. Poezija je vseskozi človeško dejanje, pravi Marc Alyn in zahteva od nje strastno prizadetost, ki se ne ustraši niti škandaloznosti, skrite že v samem dejstvu, da sleče človek
* Naša sodobnost, 1962, str. 548.
158
svojo dušo do nagega in steče z njo na ceste navdiha. Mi, s svojim arzenalom poželenj, pravi na drugem mestu, dokazujemo premoč dejavnega življenja nad lenim, počasnim življenjem sonc. In na koncu: Človek je edino bitje v vesolju, ki zmore odpreti žile duha kot ceno za svoje trajanje. Morda bi lahko v nekaterih formulacijah tega predgovora našli odmeve surrealistične revolte iz časa po prvi svetovni vojni, vendar pa trdna zasidranost v razmerah našega časa jamči za njihovo upravičenost in sodobnost.
Naslednja Alvnova knjiga je Netiti ogenj (1959). V nji je manj upornosti kot v prejšnji, zato pa več tega, čemur je v pravkar omenjenem predgovoru rekel: obred čutov. Vendar se ta čutnost izraža predvsem v pisanosti metaforike, kajti na dnu Alvnovega ustvarjanja — zlasti v tej knjigi — se giblje misel. Pesnik se namreč ne ustavlja pri doživljanju stvari sveta, ampak se do ljubezni, smrti, mladosti, spominov in pričakovanj tudi nenehno opredeljuje. Prav v tem opredeljevanju pa je skrite nekaj resignacije, ki zmanjšuje popolnost čutne ekstaze.
Zadnja pesnikova knjiga Izbrisljiuosti (1962) ohranja neke značilnosti prejšnje, vendar se loči od nje predvsem po čistejši lirični obliki, po večji sublim-nosti in tesnejši prepletenosti resničnega in imaginarnega v človeku in stvareh.
Pesniška pot Marca Alyna je v razvoju in danes je še težko podajati celovitejšo podobo njegovega sveta. Vendar pa nas prav njegovo pristajanje na nepotvorjeno življenjsko resnico, njegova živa pesniška občutljivost kot tudi konkretni rezultati njegovega dosedanjega dela prepričujejo, da se srečujemo s pravim pesnikom, zaradi česar nam- je njegovo prijateljstvo do slovenske poezije še dragocenejše.
Kajetan  Kovic
159