Preširen človek. Znano mi je sicer, da ženski v obče ne pristoji, ponašati se s pisateljskim peresom, in še menj, spuščati se v književne boje; a če se jaz danes usojam stopiti pred slavno občinstvo, ne vabi me k temu dehteči lovor, nego veleva mi najsvetejše čutstvo otroške in domovinske ljubezni. Prijateljska roka mi je te dni poslala letošnji 7. snopič „Kresov" z dobrohotno - ironično opazko: na, beri zopet nekaj novega o svojem ljubljenem očetu — o Preširnu! Najprej mi je odkritosrčno povedati, da vselej nekako strahoma vzamem v roke vsak list in vsako knjigo, kjer je kaj pisanega o Preširnu pesniku, in zlasti še o Preširnu človeku; kajti malokedaj me takšno berilo razveseli, in to velja tudi o zgoraj omenjeni številki „Kresovi", v kateri je natisnen na 376. str. i. dr. književno-zgodovinsk spis g. prof. dra. J. Sketa pod naslovom .„Prešfrnova „Zarjavela devici ca". Poleg nekaterih jako zanimljivih dat o porodu te pesni — za katere so čestitelji Preširnovi g. pisatelju gotovo iz vsega srca hvaležni — nahajata se v tem spisu tudi dve opazki, kateri, čisto nepotrebni v tolmačenje pesni, žalita moje čutstvo tako zelo, da mi je obširneje govoriti o njih ; Bog hotel, ne brez vspeha! V napominanem spisu na 377. str. se bere: da „ga" je „France" (t. j. Preširen) še dunajske univerze slušatelj že rad „srkal", in niže doli na baš isti strani: „da je bil Prešeren neokreten (linkisch) že kot dijak in tudi pozneje kot jurist, kakor se to dostikrat pri velikih duhovih nahaja, in to je tudi nekaj uzroka, zakaj je tako pozno odvetnik postal". S tem, kako spoštuje ta ali oni narod svoje dušne velikane, kaže najbolj stopnjo naobraženosti. Kar se tiče Slovencev, ni se jim treba sramovati, da bi v tej meri ne izpolnovali svoje dolžnosti, zlasti še, kadar velja to njih ljubljencu Preširnu. Vedno se množe dokazi, kako se ponaša Slovenec s svojim velikim pesnikom, in ako je tega vesel že vsak pravi rodoljub, koliko bolj še tisti, kogar združuje z nesmrtnim pesnikom krvna vez! Nedavno so Preširnu postavili njegovi nežno-čutni 40* 596 E. Jelovškova: PreŠiren človek. čestitelji, gospodje družabniki ljubljanskega literarnega kluba, lep spomenik v Bledu, katerega je pesnik imenoval »podoba raja", in sploh se uresničujejo v naših dneh vedno bolj besede, ki jih je o sebi izrekel Preširen v proroškem duhu: „Moj narod bode spoznal mojo ceno še le tacaš, kadar me že davno pokrije zemlja; zdaj me še ne ume!" Tako je dejal pokojni materi moji 1845. leta. Ko je moj oča februvarja meseca 1849. 1. umrl, objavil je dr. J. Bleiweis v „Novicah"*) kratek poziv, 1852. 1. se je postavil pesniku nagrobni spomenik, in — potem je bilo vse tiho do 1866. L, ko je za našo književnost mnogozaslužni pisatelj g. prof. J. Stritar s prezgodaj umršim Jurčičem v zvezi izdal drugi natis Preširnovih pesnij ter jim pridel životopis in estetično-kritično oceno. G. Stritarju gre očitna zahvala, da je za životopis vestno porabil uboge date, ki jih je imel na razpolaganje, in njegova estetično-kritična ocena pesnika imenovati se sme ne samo najpopolnejša, nego tudi najizvrstnejša, kar jih je dozdaj prišlo v slovenskem jeziku med ljudi. Toda ako je g. Stritar za svoj čas in po svoje storil več za pravo spoznanje Preširna, nego vsi slovenski pisatelji pred njim, imenovati se mora vender za njim najboljši životopisec Preširnov g. prof. Fr. Leveč, ki je v Stritarjevem „Zvonu" *) prijavil svoje vzorno, s finim taktom sestavljeno delo, katero se opera na neovržne date, in s katerim si je g. pisatelj v Slovencih in v slovenski književnosti pridobil stalno zaslugo, ako se sploh tako misli o tem delu, kakor mislim jaz. Kakor že g. Stritar, takisto je tudi g. prof. Leveč zelo delikatno in ljubeznivo ob jednem zagovarjal j e d i n o pesnikovo slabost, katero je moči dokazati in katero mu nekateri rojaki vedno ostreje očitajo, nego bi mu jo sam Radamant. A ta slabost je, ker je pesnik v poslednji dobi svojega življenja časih utapljal „vse skrbi" v zlati kaplji „vinskega boga"! Vrstniki Preširnovi, zlasti znameniti, pomrli so malo ne že vsi; zato je vse hvale vredno, če se zabeleži vsaka res zanimljiva in verjetna črtica o njem ali o porajanji njegovih pesnij; toda nasprotno kaže gotovo malo spoštovanja do pesnika, ako se mu brez konca in kraja oponaša njegova ljubezen do — vina. Kolikor jaz poznam svet, mislim, da ga ne najdeš z lepa zdravega, pametnega človeka, ki bi se branil trsnemu soku — Slovenec pravi: nihče ga ne pljune iz ust — in ko- *) Primeri: „Novice" VII. letnika 7. list, 29. str. *) Glej: Stritarjev »Zvon" V. leta 3. list i. d. E. Jelovškova: Preširen človek. 597 likor jaz poznam genijalnih mož drugih narodov po njih životopisih, reči mi je, da nobenemu neprestano in tako farizejski zadovoljno s samimi seboj ne pogrevajo životopisci njih mnogih in cesto večjih sla-bostij nego Preširnu, obče nazivanemu „prvaku slovenskih pesnikov", mnogikateri iz med njegovih rojakov jedino omenjano njegovo slabost, katera naj bi vsaj nekoliko temnila njega svetlo, čisto ime. Slovencem sploh je toleranca malo znana, saj je celo v občnem zboru nekega književnega društva brez ugovora*) smel svoj čas najveljavnejši- mož slovenski povedati na vsa usta: da Preširen za to ni toliko storil, ker poslednja leta ni nič pisal, saj se zna zakaj ne! Dosle še nisem cula, da bi kje bilo propisano, koliko mora pesnik storiti, in vrhu vsega je to očitanje ne le neopravičeno, temveč tudi nima ni kake prave opore, osobito ne, ako je obrnemo na Preširna. Da Preširen Slovencem ni ostavil debelih zvezkov svojih del, ni taka izguba, saj imajo njegove nesmrtne pesni gotovo toliko cene, kakor konjski tovor književnih „fabrikatov" ; a da res sploh nimamo vsaj še nekoliko obširnejega broja njegovih umotvorov, temu ni iskati razloga v tistem očitanem „grehu", nego drugod. Preširen je pogrešal pri svojem delu zlasti v poslednjih letih življenja vzbodbude; in posebno potem, ko ma je 1840. L umrl Smole, zadnji in jedini prijatelj, ki ga je še po polnem umel*), bil je čisto osamljen. Komur je znano tedanje razmerje v naši domovini, bode vedel, da visokohrepene-čemu duhu Preširnovemu „od zunaj" ni mogla dohajati vzpodbuda, in „v sebe" mu „je bila vera vzeta", ker je videl, kako malo ga umeje velika večina svojih rojakov. Zato mu je padlo iz roke pero „v zgubo veliko rodu, krivega dokaj zamud". Pesniki so posebni ljudje, ki jih po gostem ne umevajo ni naj-bližnji prijatelji; zatorej se radi umičejo človeški družbi, katera jim ne more ničesar dajati. Preširen je bil osamljen in je dušno trpel, kakor trpi mož, ki bi rad stvarjal velika dela, a mora žrtvovati najboljše svoje kreposti v boji za vsakdanji kruh. Kdo pametnih Ijudij bi zatorej očital nesrečnemu pesniku, ako je v dušni svoji bedi iskal ne tešila temveč le „mamila" vsaj za nekoliko hipov tamkaj, kjer ga je iskalo že pred njim in za njim toliko nesrečnikov, dušno njemu sorodnih. v O tem dovolj. **) — a ne brez splošnje in glasne nejevolje! Ured. *) Glej tudi : „Klasje z domačega polja" 10. st. 598 E. Jelovškova: Preširen človek. O moškem vedenji v družbi pristoji soditi le ženam. Moja mati mi je cesto pripovedovala o Preširnu in vselej pristavila, da zdanji možje v obče niso na pol tako fini kakor je bil on, v čemer mi pritrdi gotovo tudi naša cenjena pisateljica gospa, Lujiza Pesjakova, ki je, dasi tačas še mlada, osobno dobro poznala Preširna in ki hrani svojemu učitelju vedno najblažji spomin. Odkodi izvira opomnja, da je bil Preširen „neokreten" in da je baš nekoliko „zavoljo tega" tako pozno postal odvetnik, ne vem, a po izjavah svoje matere z veseljem tudi potrjam, ka res ni bil nikak „babij Gregor", toda med pravo gospodo se je že znal dostojno vesti; saj je bil še mladenič pri neki francoski naobraženi aristokratski obitelji na Dunaji vzgojnik, da ne omenjam v Nemcih slovečega A. Griina, ki je v svoji prekrasni Preširnu posvečeni pesni sam hvaležen in ponosen priznal, kaj mu je bil »neokretni" slovenski poet ! Nerazumno mi je dalje, v kakšni zvezi sta si „neokretnost" in odvetništvo, in opomnja, da Preširen za prve voljo ni bil „kar brž" odvetnik, ima vsaj slavo, da je čisto nova, kajti bili so in so še „jezični dohtarji", katerim bi se po pravici lehko očitalo vse kaj druzega nego sama neokretnost. Zakaj Preširen toliko časa ni dobil odvetništva v Ljubljani ali kje drugej, povedal je po vsej resnici g. prof. Leveč: zato ne, ker je bil „Freigeist". Vse drugo govoričenje je smešna kombinacija. Ako res za obeh omenjanih „grehov" voljo Preširen ni ostavil časnega imetka, očitati bi mu smela to morebiti jaz; ali dosle mi nikdar še ni prišlo na um tožiti o tem, in tudi v bodoče nikoli ne bodem rekla žal-besede o tej stvari: tako sem povedala nekoč spoštovanemu rojaku, odvetniku na Dunaji; to ponavljam danes in bi dejala v poslednjem hipu svojega življenja! Štiri in trideset let je že minilo po Preširnovi smrti; kamen, kažoč mesto, kjer počiva jedno najblažjih src, kruši se že: a rojaki Preširnovi se vender še niso naveličali očitati mu njegove jedine slabosti, ki se pri premnogih drugih zakriva s plaščem kr ščanske ljubezni! Toži se, da v slovenski mladini gine idealizem. Temu se ni čuditi. Ako se o dušnih prvakih slovenskih javno v novinah piše tako nedostojno, odkod bi jemala vzorov za vse lepo in blago, kar povzdiga človeka iz prahu? Prosim zatorej za zdaj v imenu vseh pravih čestiteljev Prešir-novih in sama, naj se v bodoče životopisci in interpreti pesnikovi bavijo L. Žvab: Redki spisi, 599 z njegovimi umotvori, a govoriti v takšnem tonu o Preširnu človeku, kakor se je storilo v „Kresu", ne služi v čast ni pisatelju, ni narodu. To je iskrena in gotovo ponižna želja — hčere Preširnove. Ernestina Jelovškova. *§* Redki spisi. Vsacemu izobraženemu Slovenu mora biti znano, koliko zaslužen je Pavel Josip Safafik o našem narodu; liki pridna bučela je zbiral snovi o knjigah in knjižnikih slovenskih, da mu je bilo naposled moči sestaviti kritično književno zgodovino, ki je dan danes jedini krepki temelj vsem natančnejšim raziskavanjem o tem prevažnem predmetu. Neuvehli venec in večjo slavo si zasluži, kdor nam s korenitimi dodatki podporni ter na čisti slovenski jezik preloži ta z nemškim jezikom pisan umotvor, nego-li da nam zveriži vrhan oprtnjak spakudranih in skrpanih nestvorov, ki služe le v nečast in poroganje našej književnosti. Safafik se je trudil z južnoslovanskimi slovstvi, ker takšen posel mu je najbolj prijal, če tudi je bil brez vsakeršnih pomagal; zatorej je bila možu pot zaprecena z neopisnimi težkočami. Cesta ni še danes uglajena po tej pustinji, kam li v ono dobo, kadar niso imevali narodnih učilišč; knjižnice so bile zelo oskodne, o starejših rokopisnih slovanskih spomenikih vedelo- se je malo, kje se hrane; zlasti mej južnimi Slovani je bila preredkim učenjakom briga za prosveto svoje domovine. Sam Safafik je mogel in smel lotiti se opisavanja južno-slovanskih književnostij, da se je nadejal obilne podpore od veščih ter neveščih privržencev izhodne in zahodne cerkve. Najznamenitejša vira, iz katerih je zajemal vesti literarni zgodovini slovenski, bila sta Matija Cop in Jarnej Kopitar. Cop mu pošlje v juniji 1831. 1. v Novi Sad obširen opis, katerega je Kopitar popravil ter umnožil, in Cop mu je še potem pri-občeval književne prinose, za katere je stoprav pozneje doznal. Prof. Leveč piše o tem v dunajskem „Zvonu" 1879. 1. na 226. strani: „Ro~ kopis vrnil je Safafik Čopu; po njega smrti prišel je v roke Kastelču, pozneje E. H. Costi, kateri ga je tudi v poročilih kranjskega zgodovinskega društva na tanko opisal. Ko je bil 1. 1875. Costa umrl, bila je pač dolžnost prvega našega literarnega zavoda kupiti ne samo ta rokopis