Fran HIbrecht: Dapitnica usem žiuim. (Epilog zbirki ,,mysteria čolorasa".) „Zarje so, ki še sijale niso . . ." Nietzsche. Iz neoskrunjenih čaš mi življenja, bratje, pijemo vino novih spoznanj. Že za oblaki bijo peruti — časov, ki jih naš duh še ne sluti, visoko duš gredo hrepenenja, najvišje, bratje, so v tej minuti, ko vsak je med nami proroško pijan. Caša vina, bratje, to je življenje : kdor duškoma pije, omahne vznak . . . Ali kdor srka počasi, počasi, se mu odpro vsi nesluteni krasi, bajne zavesti življenja najgloblje spoznanje * dušo njegovo prekvasi kot kruh zlatoklasi, soj njegov luči prižiga nad sleherni mrak. Bratje, dovolj smo si duše razgrebli, — parije sredi življenja temnic! Saj nismo znali, kako smo bogati in svetli kot orli pod nebom krilati, ko smo od sužnje nemoči prezebli z verigami bili k Brezmejnosti zlati, hlapci še v dušah in bolnih lic . . . »Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 11. 41 562 Janko Glaser: Premišljevanje. Prosti duhovi, bratje, to nam je geslo! In krila v dušah in hraber in lahen korak, ki poje svoj psalm nad življenja mrakovi. Koder najbližji so solncu vrhovi, v transcendentalni ekstazi nas neslo k novim bo solncem še in kot vetrovi kroži v vesoljstvu naš duh-svobodnjak! Pozna je noč zdaj, vino gorjupo, bratje, sladak in grenak je opoj najboljšega vina; najgloblje modrosti * spoznanja so jedka od grenke sladkosti . . . Ali mi, bratje, mi dvigamo kupo k novemu solncu, ki mi smo mu gosti nocoj, ko v bodočnost src izlivamo soj . . . ------- * « Tanko Blaser: *A.euh Premišljevanje. v ^>el čez vinograde sem in sem mislil grede: Kakor klopotci smo, ki v vetrovih stoje: majhen je eden in v vsaki se sapi repenči, drug, velikan, pokojno v molku se senči in le z viharjem se razgovarja grme. In kakor grozdi smo: eni že dali so vina, v žlahtne sokove so v hrastovih sodih povreli; drugi še v solncu bi radi se, šmarčki, ogreli, pa že, prepozne, zalotil jih mraz je Smartina. A. " ¦¦ i< . ;' ' : i K. Ct*; "