Pisma s Kranjskega. IV. Preteklo je nekaj tednov, odkar sem pisal zadnje pismo. Naznanil sem, da je sprava med obema slovenskima strankama dognana. Prav za prav pa to le ni sprava, temveč le nekako premirje za par let. Iz začasnega premirja naj bi se izcimil tekom časa popolen mir, res prava sprava. Bog daj! Želim tudi jaz iz srca z drugimi vred. Toda odkritosrčno povem, da o tej spravi imam še vedno tiste misli, katere sem izrazil v prvem pismu. «Die Botschalt hor' ich wohl, jedoch mir fehlt der Glaube*. Gled^ te akcije ostanem še v bodoče neveren Tomaž. Prvi uspeh sklenienega premirja je bil vihar v deželni zbornici koncem zadnjega zasedanja. Znesel se je nad katoliško-narodno stranko, oziroma nad kanonikom poslancem Kalanom, ki se je zelo trudil za spravo. Nemški plemenitaši naši, ki kot poslanci veleposestva sede v zbornici, so z deželnim predsednikom vred odurno udarili po posl. Kalanu, oziroma po celi stranki. Brez dvoma je bil ta besen napad izbruh maščevanja, ker so se Nemci čutili osamljene, odkar so njih slovenski zavezniki sklenili spravo in se od njih ločili. No, napad je škodoval le napadovalcem samim. Deželni zbor je poslal adreso na cesarja povodom njega petdesetletnice vladanja. Adresa je bila bistveno podobna onemu načrtu adrese, kakoršnega je stavila katoliška narodna stranka. Potrdili so jo soglasno vsi slovenski poslanci brez Netncev, oni del pa, ki ne govori o narodnem vprašanju, sprejela in odobrila je tudi nemška manjšina. Vdruštvenem gibanju se je naredil jako važen korak naprej. Dne 17. marcija je imelo novo društvo »Gospodarska zveza» v Ljublani svoj ustanovni shod pod vodstvom državnega poslanca dr. Šusteršiča. Zastopana so bila skoro vsa druStva z dežele, katera je s sličnim smotrom ustanovila katoliška stranka. Sešlo se je tudi jako veliko gospodarjev z vseh stranij. Zaniraanje za novo društvo je jako veliko; dal Bog jednako srečnih in veselih uspehov! Taka «Gospodarska zveza» je v sedanjih razmerah neobhodno potrebna. Kakor so si delavska društva postavila središče in ognjiSče v delavski zvezi, tako bo nova gospodarska zveza središče raznovrstnim društvom, ki so se ustanovila v prid in prospeh slovenskega gospodarstva. Da stojimo Slovenci na Kranjskem v gmotnem ozlru še vedno na iako rahlih nogah, pokazalo se je prav očividno pri najnovejših volitvah članov v cenilne komisije. V Ljubljani je izvoljenih polovica Slovencev in polovica Nemcev; vlada sama imenuje še šest članov. Dvomiti pa smemo, bo-li razdelila ta mesta nepristransko za narodno stranko. Tudi na Gorenjskem v radovljiškem okraju so postavili Nemci svoje može; ostali so sicer v manjšini, a vendar so njih kandidati Steli precej veliko glasov. To so sadovi neprestanega prepira med obema slovenskima strankama, ki koristijo le našim skupnim narodnim sovražnikorn. Dokler Slovenci v gmotnem oziru ne postanemo samostojni in dokler z denarjem ne bomo znali prav ravnati, dotlej tudi duševna samostojnost ne bo imela trdnih tal in nam ne bo mogla prinašati potrebnih in zaželjenih uspehov. Tudi v tem pogledu nam velja izrek: «Primum vivere, dein philosophari!* Najprej živeti, potera modrovati.