162 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 Novi obrazi v slovenski politiki ne vključujejo tovrstne ideje v svoj poli- tični program. Ne samo strankarska demokracija, človekove pravice, boj proti korupciji, skrajšanje bolniških vrst, dolgotrajna oskrba, gradnja sta- novanj, odprava prekarnega dela in drugo, ampak tudi preseganje kapi- talizma, soupravljanje v podjetjih, ob- vezna delitev dobička in podobno bo moral postati politični cilj levih in le- vosredinskih strank. Radikalno zmanj- šanje družbene neenakosti bo odpra- vilo življenje pod pragom rev ščine in omogočilo večji razcvet individualno- sti. Če hočemo preživeti, mora politi- ko rasti in velike neenakosti zamenja- ti politika trajnega obstoja v naravi in dostojnega življenja v družbi. Piketty se ne spušča v poveza vo naraščajoče neenakosti in naraš čajoče ekološke degradacije planeta. Oba procesa pa sta povezana. Razširjena re- produkcija in akumulacija kapitala uni- čuje oboje, tako naravo kot človeka. Koriščenje narave in človeka s pomo- čjo nenehnih tehničnih in organizacij- skih inovacij je postalo izvor profitne- ga bogatenja, ki koplje grob sedanji ci- vilizaciji. Smo v obdobju kapitalocena kot posebne oblike antropocena. Na- domestiti ga mora socioekocen. Če ne bo prišlo do tega družbenoekološkega obrata, obstaja zelo realna možnost, da bo propadla sedanja civilizacija in bo celo izginila sama človeška vrsta. Pred- videni ukrepi svetovne konference o podnebnih spremembah v Glasgowu septembra 2021 so vsebinsko prema- lo radikalni, časovno pa preveč zama- knjeni, zato je možnost družbenoeko- loške katastrofe zelo verjetna. Klemen Ploštajner, Fakulteta za družbene vede, UL Mickaël Labbé Zavzemimo prostor: Proti arhitekturi prezira Založba Krtina, Ljubljana 2021, 171 str., 22.00 EUR (ISBN 978-961-260-140-9) Prevod kratkega dela Mickaëla Labbéja v slovenski prostor vnaša kratek in koncizen opis sodobne pro- dukcije urbanega prostora ter vloge, morebiti bolje rečeno odsotnosti arhitekture pri njegovem snovanju. Avtor si zada nalogo oblikovanja ne- kakšnega programskega besedila za arhitekturo, ki je izgubila svoje mesto, s tem ko se je ujela v produkcijo na eni strani spektakularnih prostorov občudovanja in na drugi tehnicistič- nih prostorov pretočnosti in menja- ve. Pravilneje rečeno, arhitektura se je odpovedala svojemu mestu, s tem ko je opustila svojo politično in druž- beno držo, s tem ko je nehala misliti družbo – ali mesto, kar pa je v očeh Labbéja isto –, in se podredila diktatu birokratskega uma države ali pa me- njalnega imperativa trga. Postala je bodisi gola tehnika bodisi čista forma, s tem pa je arhitekt postal inženir ali pa umetnik. V obeh primerih pa se je odpovedal primarni vlogi arhitekture, ki je oblikovanje in snovanje prosto- rov družbenih odnosov. Zato avtor piše: »Zoper spektakularizacijo arhi- tekturne forme, zoper estetski popu- lizem in zoper tehnokratsko in tržno upravljanje prostora moramo utrditi dejstvo, da je značaj arhitekture pre- težno socialen in političen« (str. 29). 163 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 163 Mogoče ravno ta programska, ce- lo manifestna narava besedila, ki veje tudi iz njegovega naslova, prispeva k temu, da delo ne prinaša veliko iz- virnih uvidov tako v razmisleke o od- nosu med prostorom in družbo kot o stanju arhitekture, njeni vlogi ali nalo- gi. Morebiti je bolje rečeno, da ne pri- naša veliko originalnega na področju obče produkcije tekstov o proizvaja- nju/ustvarjanju prostora, v slovenski intelektualni in jezikovni prostor pa vnaša precej svežih idej. Pa vendar, originalnost ali prebojnost zagoto- vo nista močni plati besedila. A od manifestov tega niti ne pričakujemo, saj si ne zadajo naloge poglob ljenih premislekov ali izvirnih izpeljav, am- pak ciljajo predvsem na učinkovitost besedila ter prenos idej v praktično delovanje. Zato je treba delo oceniti predvsem z vidika njegovih izhodišč, se pravi teoretskih temeljev ter njego- vih usmeritev za prakticiranje »zavze- manja prostora«, k čemur nas spod- buja njegov naslov. Besedilo ima tridelno strukturo: zaznavanje in analiziranje problema- tike, ki predstavlja njegov analitični temelj; zamišljanje in razmišljanje o al- ternativah, ki deluje kot nekakšno za- črtanje programskih izhodišč; razmi- slek o akterju, morebiti celo nosilcu sprememb, ki ga lahko razumemo kot poskus oblikovanja programa nove arhitekture. Analitični del je zgrajen okoli idej socialne filozofije prizna- vanja (Labbé v veliki meri uporablja delo Axela Honnetha, medtem ko po- dobna besedila v anglosaksonskem jezikovnem okviru pogosteje temelji- jo na podobnih teorijah Iris Marion Young), katere temelj je ideja inter- subjektivnosti kot jedra subjektivno- sti in tudi družbe. Družba se oblikuje prek dejanj vzajemnega priznavanja subjektov in obratno, subjekti vzni- kajo ravno prek družbenega prizna- vanja. Dejanja priznavanja so hkrati individualna in tudi kolektivna, saj skoznje vznikajo raznolike skupno- sti, pa tudi identitete. To priznavanje pa je lahko tudi negativno in se izvaja v obliki prezira, ki ni zgolj zavračanje ali aktivno nasprotovanje priznanju, ampak je tudi temelj stigmatiziranja, s tem pa izločevanja. Tako prek odno- sov priznavanja ali prezira kot teme- lja družbenih vezi vznikajo politične skupnosti, te pa so neločljivo poveza- ne z določenim krajem, se pravi »mi« vedno vznika »nekje«. Še močneje: vznikajo skozi kraj, ki uteleša prete- kle in sedanje odnose ter jih okrepi, (re)producira. »… nas ni brez kje, kjer se mi instituira, zakorenini, razcveti, se odkriva in se prenaša. Če nimamo nadzora nad tem, kje smo, ne more- mo opredeliti, kdo smo ali kdo bi že- leli biti« (str. 21). In ravno to je točka, kjer avtor vzpostavi povezavo med socialno filozofijo in arhitekturo. To vez med prostorom in družbe- nimi odnosi Labbé poudari prek treh form sodobnega mesta (antisocialno pohištvo, turistifikacija in »Business Improvement District«), ki jih upo- rabi kot ponazoritve in tudi paradi- gmatske primere arhitekture prezira. To razume kot osnovni pristop obli- kovanja sodobnega mesta, ki je zgra- jeno okoli zavračanja, izključevanja določenih vedenj in kategorij prebi- valstva, razlastitve in privatizacije ter 164 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 164 temelji na inherentnem nezaupanju do uporabnikov prostora. Defenziv- na arhitektura tako utrjuje strah, krepi ločevanje, hkrati pa jemlje avtonomi- jo uporabnikom, da bi souporabljali in posledično sooblikovali prostor. Nadzor nad prostorom in njegovo rabo odvzame njegovim osrednjim akterjem, se pravi prebivalcem, in ga preda drugim logikam, kot so varnost, birokratska učinkovitost ali tržna vrednost. To pa posledično po- meni, da takšni prostori onemogoča- jo oblikovanje odnosov spoštovanja, vzajemnosti, posledično pa tudi avto- nomije in svobode. »Če nimamo nad- zora nad tem, kje smo, ne moremo opredeliti, kdo smo ali kdo bi želeli biti« (str. 21). Zato so ti prostori v te- melju antidemokratični. Na podlagi povzetega si v drugem delu avtor zastavi vprašanje, kakšni naj bi bili »prostori spoštovanja«, ki bi temeljili na zaupanju v skupnost in priznavanju avtonomije ter enkratno- sti njenih članov, predvsem pa, kje jih zgraditi. Zavrne strategije umika, ki ga udejanja ekološki eskapizem »Zo- ne a Defendre«, kakor tudi zasedba simbolnih mest reprezentacije v obli- ki »zasedb trgov«, saj obe temeljita na odmiku od vsakdana. Zato raje mobi- lizira znano tezo Lefebvra o »pravici do mesta« in se zavzame za »polasti- tev« prostorov vsakdanjega življenja. Tezo interpretira kot kolektivno prila- ščanje najbolj banalnih in vsakdanjih prostorov s strani prebivalcev in upo- rabnikov, saj so ravno ti temelj naše- ga zasebnega in skupnega sobivanja. S tem zavrne idejo umikanja iz urba- nega in njegovega prepuščanja silam špekulacije ter zagovarja njegovo osvobajanje, zavzemanje in reorgani- zacijo v smeri krepitve družbenih od- nosov spoštovanja. Prek te razprave se premakne tudi k tretjemu razdelku dela in programu nove arhitekture, ki bi moralo biti, če delo razumemo kot programsko be- sedilo, najmočnejše in najbolj jasno. A ravno na tem mestu začne delo izgubljati svojo moč in postane neja- sno. Tako začne avtor operirati z izra- zi, kot so »razcvet urbanega življenja« (str. 133), »arhitektura, ki nam dobro dene, ki nam dobro želi« (str. 131), »forme, ki omogočajo svobodo« (str. 137). Izjemno nejasno izrazoslovje vodi in rezultira tudi v nejasni vlogi arhitekture, ki niha med njenim osre- dnjim, da ne rečemo avantgardnim poslanstvom in sledenjem družbeni dinamiki ter skorajšnji odvečnosti. Tako onkraj nejasnih usmeritev La- bbéjev program za novo arhitekturo ne ponuja veliko. Morebiti je naj- bolj originalna, predvsem pa močna usmeritev in hkrati teza (saj izhaja iz njegovega analitičnega okvira), da je arhitektura vedno kolektivno delo in ne umetnina s podpisom ter lastni- štvom avtorja. Dobro arhitekturno delo je praktična umetnost, ki je upo- rabna, ki funkcionira in – predvsem – ki jo posvojijo uporabniki in jo s svojo uporabo predelujejo, preobli- kujejo in tudi spreminjajo. Je »brezo- sebno in kolektivno delo« (str. 144), katerega kakovost se meri z njego- vim opravljanjem funkcije. Vendar, ali ni to na nek način ravno izraz od- rekanja pomena arhitekturi in njeni vlogi, saj, kakor zapiše Labbé: »Dobra 165 TEORIJA IN PRAKSA let. 59, 1/2022 165 arhitektura ta čudež najpogosteje iz- pelje nezavedno …« (str. 146)? Ta šibka in nejasna opredelitev programa arhitekture, s tem pa njene vloge in naloge, izhaja iz nejasnega in ambivalentnega odnosa avtorja do ideje načrtovanja in ideje skupnosti. Ker sta obe ideji medsebojno poveza- ni, ju bomo obravnavali skupaj. Avtor kot nasprotje špekulativnemu trgu in birokratski državi, ki naj bi bila uteme- ljena v sovražni arhitekturi, mobilizira idejo skupnosti, s čimer ne odstopa od mnogih kritik sodobnega urbaniz- ma. Težava je v tem, da je skupnost izjemno nejasen termin, ki bolj delu- je kot prazen označevalec, in je v tej maniri podoben izrazu ljudstvo, ki ga mobilizira populizem. S tem izraz ne pojasni veliko, saj sam rabi pojasnilo, ki pa ga Labbé ne ponudi oz. ga po- nudi v ohlapni obliki vznikanja skup- nosti skozi kolektivne prakse. Mobi- lizacija ideje skupnosti ob tem vodi v zgrešeno predstavo, da je ta skupnost v konfliktu z nečim zunanjim, ki pa ni človeško. Skupnost proti državi, sku- pnost proti kapitalu sta le dve obliki, ki zameglita vpogled v to, da je sku- pnost sama razklana in da je konflikt vedno medoseben. To deloma nakaže tudi Labbé, a nato vseeno hitro zapa- de v romantizacijo skupnosti kot čiste, neposredovane forme človeških od- nosov, ki najbolje pozna lastne potre- be in jih tudi najbolje razrešuje, če se ji to dopusti. Tako ne čudi, da se delo v veliki meri opira na delo Jane Jacobs. S tem pa se premaknemo k avtor- jevemu drugemu težavnem odnosu, in to je odnos do načrtovanja. Ravno zato, ker Labbé svojo idejo »arhitektu- re spoštovanja« tako močno utemelji v vprašanju vzpostavljanja in delova- nja skupnosti, v tej koncepciji umanj- ka jasne opredelitve vloge načrto- valcev prostora, se pravi arhitekture. Tako avtor na določenih mestih arhi- tekte opredeli kot akterje, ki so nujni za produkcijo kakovostnih prosto- rov, saj imajo »avtentično prostorsko kulturo« (str. 133), in so zato pokli- cani, da urejajo nove družbene pro- store. Na drugih mestih pa odvzame pomen arhitekturi in okrepi pomen skupnosti, ki naj bo osnovna načrto- valka prostora, njenim potrebam naj arhitektura zgolj sledi. Obe tezi sta problematični, ohranjanje obeh pa toliko bolj. Ta napetost se odraža tu- di v avtorjevih zgledih, saj na določe- nih mestih v tekstu z naklonjenostjo obravnava modernistično arhitektu- ro, se pravi arhetipski pristop načrto- vanja družbe, medtem ko na drugih v svoj zagovor mobilizira Jane Jacobs, ki je svoje pisanje utemeljila v kritiki in celo nezmožnosti načrtovanja. Avtor tako ne uspe jasno oprede- liti vloge načrtovanja, s tem pa tudi ne jasneje opisati vloge načrtovalcev prostora, kar arhitekti so in kar nena- zadnje Labbé od njih zahteva. To pa tudi pomeni, da delo kot manifest ne uspe, saj ne začrta jasnega programa. Uspe pa kot zanimiva, produktivna in uporabna vaja v razmisleku ter spod- buja k bolj poglobljenemu razmisle- ku o vlogi načrtovanja. In to ne le ar- hitekturnega, temveč tudi na drugih področjih, ki so ravno tako izgubila svojo politično usmeritev.