slovenski
čebelar
19 6	8
LETO LXX	ŠT.	10
■’ ':r'
umu
SLOVENSKT GLASIL° čebelarskih organizacij
SLOVENIJE
ČEBELAR St. 10	Ljubljana,	1.	oktobra	1968	Leto	LXX
VSEBINA
Program delu na področju čebelarstva, ki so g a napravili Zveza čebelarskih društev /.a Slovenijo, Zavod za čebelarstvo in Veterinarski
zavod Slovenije.............................241
Virmašun: Čebelar in	njegove	čebele v oktobru 247
Ivan Žunko: Medved	na prepihu.............251
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Dr. Leon Kocjan: Čebele iu njihove bolezni pred zazimljenjem...........................254
OSMRTNICE
Ivan Rakovec, Matija Kocjan, Franc Peklcnk,
Bruno Nussdorfer............................256
Očetu Francu Šumenjaku v spomin
UVODNA FOTOGRAFIJA
Letošnje čebelarsko leto ni bilo le hojevo, ampak tudi medvedovo. Kaj vse je počela ta sladkosnedna mrcina okrog naših čebelnjakov! Čebelar in lovec Božič iz Strahomera pod Krimom je takole zavaroval svoj čebelnjak (foto Šivic).
List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 1700 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska ČP Delo v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik Edi Senegačnik. Letna iiaročninu za nečlane 2000 din, za inozemstvo 2500 din. Posamezna številka na 52 straneh stane 230 din, na 16 straneh 120 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri Narodni bunki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska
številka uprave ZČDS 20-208
PROGRAM DELA
na področju čebelarstva, ki so ga napravili Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, Zavod za čebelarstvo in Veterinarski zavod Slovenije
Komisija za čebelarstvo pri Gospodarski zbornici SRS, Svetu za kmetijstvo, živilsko industrijo in zadružništvo, ji' imela dne 18.4. (. I. 2. redno sejo, na kateri so obravnavali program dela na področju čebelarstva Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, Zavoda za čebelarstvo in Veterinarskega zavoda Slovenije.
Seje so se udeležili predsednik ZCDS Benedičič, Brglez, Šlander, Sever, dr. Snoj, dr. inž. Rihar in inž. Sitar.
Na seji so bili sprejeti tile sklepi:
t. Vse tri programe dela je komisija sprejela. Problematična pa so finančna sredstva za izvajanje pospeševalnega dela programov.
Po določbah Zakona o varstvu narave naj se zaščiti naša čebela kot »kranjska čebela«.
2.	Na uvožen med naj se uvede dodatna davščina.
3. Komisija priporoča ZCDS in uredniškemu odboru Čebelarja, da med drugim objavlja tudi prispevke Zavoda za čebelarstvo o delu in dosežkih,
o	programu dela, o rezultatih poskusov ter ponatise prognoz za pašo in navodil za oskrbo. Vsi prispevki naj bodo napisani v poljudni, čebelarjem razumljivi obliki.
Vsi programi s kratkim izvlečkom iz zapisnika naj se objavijo v čebelarju.
GOSPODARSKA ZBORNICA SRS Svet za kmetijstvo, živilsko industrijo in zadružništvo Komisija za čebelarstvo
ZAPISNIK
2.	redne seje komisije za čebelarstvo pri svetu za kmetijstvo, živilsko industrijo in zadružništvo Gospodarske zbornice SRS
Seja je bila 18. IV. 1.1. z
dnevni m redo m :
1. Program dela na področju čebelarstva
a) Zveze čebelarskih društev za Slovenijo
b) Zavoda za čebelarstvo
e) Veterinarskega zavoda Slovenije
2. Poročevalsko prognostična služba
3. Razno
Prisotni: Benedičič, Brglez, Šlander, Sever, dr. Snoj. dr. ing. Rihar in ing. Sitar. Upravičeno odsotni: Mižigoj in Modic.
Sejo	je	vodil predsednik komisije tov. Benedičič.
Ad	1-u)	Tov. Benedičič obrazloži program dela	Zveze čebelarskih društev.
Za izvrševanje 2. tč. programa prosi za dodatno finančno pomoč Gospodarsko zbornico.
Ing. Sitar: Sredstva za letošnje leto, ki	so zelo majhna, so žc	razporejena. Ker se bo to delo opravljalo	v začetku naslednjega	leta,
predlaga, da to točko programa obravnavamo na jesenski seji, sicer pa bo morala bili namembnost dobro utemeljena,
b)	Tov. dr. ing. Rihar tolmači program dela Zavoda za čebelarst vo, 'l ov. Benedičič pogreša delo ob zastrupitvah. Če v prihodnje nihče tega dela ne bo opravljal, potem je treba dati večji poudarek komisijskim ogledom in komisijskim zapisnikom.
lov. Brglez: Sadjarji trdijo, da za opraševanje ne potrebujejo čebel, češ da za opraševanje zadostuje samo veter in druge žuželke. Ing. Sitar predlaga naj ing. Rihar pripravi članek za Kmečki glas, v katerem naj opozori na pomen opraševanja sadnega drevja.
Dr. ing. Rihar predlaga, da se v Zakonu o varstvu narave zaščiti naša čebela kot »kranjska čebela«. Nadalje predlaga pri Zvezi čebelarskih društev posvetovanje s področja selekcije in vzreje matic. Iz vsakega področja je pripravljen podati izčrpen referat,
c)	Dr. Snoj obrazloži program dela Veterinarskega zavoda Slovenije. Prosi finančne pomoči za izvajanje pospeševalne dejavnosti.
Ad 2) Delo pri poročevalsko prognostični službi teče po dveh tirih, in sicer pri Zavodu za čebelarstvo in pri Zvezi čebelarskih društev. Dr. ing. Rihar apelira na Zvezo čebelarskih društev, nuj se zavzame, da bi Mcdex sofinanciral io dejavnost pri Zavodu za čebelarstvo. Zavod je namreč svoja sredstva angažiral za nabavo panjev in čebeljih družin zaradi izvajanja selekcijskega programa, l ov. Brglez ugotavlja, da uvažamo med, zaradi česar čebelarji svojega v celoti ne morejo prodati.
Ing. Sitar: Trgovino z medom bi morali čim tesneje vezati na proizvajalce. Njegova prosperiteta bi morala biti odvisna od proizvajalcev, ne pa obratno. Predlog je, da se uvedejo posebne davščine na uvoz kmetijskih proizvodov, med katere bo uvrščen tudi naravni med. S tem ukrepom bi bili zaščiteni tudi domači proizvajalci pred dumpinškim uvozom.
Ad 3) Tov. Benedičič: Svoječasen sklep, da bi se Zavod za čebelarstvo priključil h KIS-u ali BF-u ni realiziran. Dvomi, da bo Zavod v tej obliki lahko prosperiral, ker je na splošno tendenca zmanjšati število zavodov.
Ing. Sitar: Pripravljeni smo pomagati pri težavah, ki bi nastale v zvezi s priključevanjem Zavoda za čebelarstvo k KIS-u ali BF-u, nočemo pa vsiljevati našega stališča, ker se zato mora odločiti kolektiv sam oziroma njegovi samoupravni organi.
Dr. ing. Rihar: Fuzija je bila interesantna leta 1964, ko sem delal na tem, da bi se Zavod priključil KIS-u ali BF-u. Kasneje so se stvari razčistile, tako da smo z lastnimi sredstvi prebrodili težave, ki jih celo v sklopu inštituta ne bi mogli. Razen tega smo tudi najcenejši zuvod v Jugoslaviji. Naš kolektiv ni za priključitev, bomo pa sodelovali z inštituli.
Ing. Sitar: dede na dano obrazložitev predstavnika Zavoda za čebelarstvo bi razpravo o priključitvi lahko zaključili. Prav bi bilo, da se z delom Zavoda seznanjajo čebelarske organizacije in da se v ta namen omogoči objavljanje njegovih prispevkov v Čebelarju. Prispevki naj bi bili napisani v obliki, ki je čebelarju praktiku razumljiva.
Tov. Brglez oziroma Kombinat Žalec ima težave pri dodeljevanju pašišč, zlasti pa takrat, ko gre za večje število panjev. Prosi predsedniku, da na občnem zboru čebelarjev razčisti odnos čebelarskih društev do dodeljevanja pašišč družbenemu čebelurstvu. Mnenja je, da bi pašišča moral dodeljevati občinski organ v dogovoru s čebelarskim društvom.
SKLEPI
Ad 1) Yse tri programe dela je komisija sprejela. Problematična pa so finančna sredstva za izvajanje pospeševalnega dela programov.
Po določbah Zakona o varstvu narave naj se zaščiti naša čebela kot »kranjska čebela«.
Ad 2) Na uvožen med naj se uvede dodatna davščina.
Ad 3) Komisija priporoča ZCDS in uredniškemu odboru Čebelarja, du med drugim objavlja tudi prispevke Zavoda za čebelarstvo o delu in dosežkih, o programu dela, o rezultatih poskusov ter ponatise prognoz za pašo iu navodil za oskrbo. Vsi prispevki naj bodo napisani v poljudni, čebelarjem razumljivi obliki.
Vsi programi s kratkim izvlečkom iz zapisnika naj sc objavijo v Slovenskem čebelarju.
Tajnik komisije Snoj tir. Nežka, s. r.
PRILOGE: 1. Program dela Zveze čebelarskih društev zu Slovenijo
2. Program delu Zavodu za čebelarstvo
3. Program Veterinurskegu zavoda Slovenije
Dostavljeno: Vsem člunom komisije
Delovni program Zveze čebelarskih društev za Slovenijo v letu 1968/1969
1. S sodelovanjem Republiške gospodarske zbornice razčistiti pri pristojnih republiških in zveznih organih vprašanja plačevanja prometnega davka na panje in druge čebelarske potrebščine, ki sestavljajo dejansko reprodukcijski material v čebelarski (kmetijski) proizvodnji.
2. Prirediti naslednje tečaje — v času šolskih počitnic:
a) Dvodnevne za čebelarske preglednike, in sicer po enega v Ljubljani, Nooi Gorici ali Kopru, N onem mestu, Celju in Mariboru.
b) Dva tečaja za vodje čebelarskih preglednikov. Priredi ju oddelek za čebelje bolezni Veterinarskega zavoda v Ljubljani. Za tu tečuj določijo obvezno manjša društva po enega, večja pu po dva udeleženca izmed najboljših čebelarskih preglednikov.
c) En dvodnevni tečaj zu mikroskopiranje pod vodstvom direktorju Biološkega inštitutu Medicinske fakultete dr. 11. Pchnniju.
d) En dvodnevni tečaj zu vzrejo in odbiro.
3. Dne 4. avgusta 1968 prirediti prvi čebelarski tabor po vojni, in sicer pod Zelenico. Na taboru obravnavati probleme s čebelurskegu področju in sestaviti resolucijo. Vabiti predstavnike oblasti in zastopnike čebelarskih organizacij izven republike.
Prireditev se bo delila na uradni slavnostni, kulturni in zabavni del.
4. Dokončno oživeti delo pospeševalnih odsekov. V ta namen je pritegniti v IO in IJO nove delavoljne člane, na kar je treba gledati že pri sestavi kandidatne liste. Vsak pospeševalni odsek pripravi obvezno delovni program. Vodje odsekov morajo poročati na sejali IO o izvrševanju programa.
5. Naloge Zveze za leto 1968/69 iz večletnega spominskega programa o dunajskem obdobju Janševega življenja.
a) formiranje gradbenega odbora za čebelarsko šolo, ki sestavi svoj delovni program, v katerem predvidi: ureditev posestno-pravnega stanja za zemljišče namenjeno za čebelarsko šolo; izdelavo osnutka gradbenega načrta za šolo, pri katerem naj zaradi funkcionalnosti šole izkoristi bogate izkušnje avstrijske čebelarske zveze in pripravi načrt za propagando in zbiranje sredstev;
b) v letu 1968 zbiranje gradiva, v letu 1969 pa izdaja knjige »O panjskih končnicah« po pripspevkih pok. Avgusta Bukovca (dr. E. Cevc);
c) zbiranje predmetov, knjig in zapiskov zgodovinskega pomena zu čebelarski muzej v Radovljici;
d) priobčevanje člankov o čebelarstvu v 18. stoletju;
e) zanimati se za kader za čebelarsko šolo (t čebelar mojster, 1 vodja šole);
Višino sredstev Zveze za izvrševanje prednjega programa bo izločil IO iz splošnega finančnega plana pozneje, ko bo znano, koliko bodo pripravljeni prispevati prilstojni državni organi (Sekretariat za gospodarstvo, kulturo in prosveto, itd.) in družbeni organi (Gospodarska zbornica itd.).
5. a) Izdelava makete rojstnega doma Antona Janša s čebelnjakom za A. Janševo sobo v čebelarskem muzeju v Radovljici. Izdeluje osnovna šola Žirovnica na Breznici pod vodstvom predmetne učiteljice Jelke Petak po strokovnih navodilih Zavoda za spomeniško varstvo v Kranju (ing. Fister);
b)	Proučitev slikarske in risarske dejavnosti Antona Janša in njegovega brata Valentina na Dunaju (strokovni sodelavec Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani Fr.Zupan).
Program dela Zavoda za čebelarstvo za leto 1968
I.	Pospeševalno delo
1.	Pouk in iiosvetooiilnu služba. Pri čebelarskih organizacijah in v radiu bo letos 8 predavanj, objavljeno pa bo 5 strokovnih člankov in razprav.
Na poskusni postaji Dolsko bomo imeli demonstracije o čebelarjenju v nakladnih LR panjih (19.5., 30.6. in 15.9., vsakokrat ob 9. uri dopoldne).
Poleg poučevanj na terenu bo Zavod dajal strokovne odgovore na vprašanje — preko RTV in Kmečkega glasa. V okviru pogodbenih obveznosti bo nudil Zavod nekaterim čebelarstvom posebej svojo strokovno pomoč.
2.	Napovedovalna služim o medenju. V kolikor bo rešen problem sofi-nanciranja, bo Zavod za čebelarstvo obveščal čebelarje o izgledih za medenje hoje, o stanju paš, dajal priporočila glede prevozov v gozdno pašo in žepek v jeseni ter navodila o oskrbi panjev na pasiščih.
II.	Raziskovalno delo
1. Mana iglavcev. Nadaljevali bomo s študijem dejavnikov, ki vplivajo na množično razmnožitev raznih ušic, ki čebelam posredujejo mano jelke in smreke zaradi postavitve zanesljivih temeljev za napovedovanje mane.
2. Selekcija čebel. Najpomembnejša in najtežja naloga leta 1968 bo Zavodu izvajanje selekcijskega programa: naseliti novih 80	100 naklad
s 5	7 odbranimi rodovi (ekotipi). Zato jc moral Zavod že v prvih letošnjih
mesecih investirati v nakup panjskih delov 1,637.000 S din. Za nakup rojev, družin v LR panjih ter satnic pa bodo potrebna še dodatna sredstva. V le namene jc pritegnil Zavod k sodelovanju čebelarja z višjo strokovno izobrazbo. Dodatno bomo še nekatere nove populacije čebel raziskali na morfološke oznake glede njihove genetske čistosti.
3. Izvršili bomo nekatere aplikativne, uporabne poskuse (Primerjava posameznih nadomestkov cvetnega prahu za krmljenje čebel v zgodnji pomladi in med gozdno pašo. Preizkus nekaterih zboljšanih načinov prezimovanja čebel; krmljenje družin v jeseni z okisano sladkorno raztopino; prezimovanje panjev v poševno nagnjenih enojnih plodiščih. Preizkus učinkovitosti fenotiazina proti čebeljim ušein).
III. Servisna služba
1. Opruševalni servis. Lastnikom nasadov entomofilnih rastlin, ki potrebujejo ob cvetenju čebele, bodo na voljo čebelji panji našega obrata, poleg tega pa bo Zavod posredoval za opraševalne namene panje čebelarstev, s katerimi poslovno sodeluje.
2. Servisno kooperacijska dejavnost. Zavod bo nudil čebelarjem reprodukcijski material (sojino moko, mleko v prahu, posušeni rjavi kvas, sladkor ipd.) ter preventivno tudi zdravila proti škodljivcem in boleznim čebel. Kot doslej bo sklepal s čebelarji pogodbe o kooperiranju.
IV. Proizvodnja, predelava
Čebelarstvo v Zasavju, Ljubljani in Novem mestu bomo zaradi selekcije čebel pomnožili na 200 panjev. Kot doslej bomo na pasiščih pridelovali cvetni prah, mleček, med in posojali panje sadjarjem, v kolikor jih bodo naročili. Proizvode svojega čebelarstva in panjev kooperantov bo Zavod predeloval v preparate znane pod imeni Gellee royale super, forte in mite.
Program zavoda sc opira na lastna finančna sredstva, pomoč Sklada Borisa Kidriča pri selekcijskem delu ter na sodelovanje z Biotehniško fakulteto, Kmetijskim inštitutom in čebelarji.
Program drla Veterinarskega zavoda SR Slovenije za leto 1968
Pospešenuhio delo
1. Diagnostika kužnih in nckužnih bolezni čebel in čebelje zalege. Ugotavljanje bolezni, dajanje strokovnih nasvetov za preprečevanje širjenja bolezni in za zatiranje bolezni.
2. Izobraževanje čebelarskih preglednikov in vodij čeb. preglednikov. (Usposabljamo jih za izvajanje ukrepov za zatiranje in preprečevanje bolezni čebel in čebelje zalege. Ukrepe izvajajo pod nadzorstvom veterinarske inšpekcije. Iz vsakega območja po enega čebelarskega preglednika za vodjo čebelarskih preglednikov. Za vodje organiziramo vsako leto enodnevne tečaje.
3. Izobraževanje veterinarskih inšpektorjev. Na dvodnevnih seminarjih ali s pismenimi navodili seznanjamo veterinarske inšpektorje z novejšimi izsledki s področja bolezni čebel in čebelje zalege. Dogovorimo se o načinih in organizaciji zatiranja bolezni čebel in čebelje zalege.
4. Kompleksna zaščita vzrejevališč. — Nadzor zdravstvenega stanja čebeljih družin. Uvajanje in izvajanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje bolezni čebel in čebelje zalege. Kontrola zdravstvenega stanja matic pred prodajo.
Raziskovalno delo
1. Uvajanje in raziskovanje tediona, sredstva za zatiranje pršičavosti. S tedionom bomo skrajšali zdravljenje pršičavosti od 8 tednov na 10 dni. l ed ion je namreč antiparazitik in ovocit.
2. Študij vplivov nekaterih kemičnih in fiz. sredstev na razvoj mikro-sporidije Nosema apis Zander.
S patološko histološkimi preiskavami bomo ugotavljali učinkovitost A' svetu že znanih kem. sredstev, ki po nekaterih strokovnjakih ustavijo razvoj mikrosporidi je Nosema apis Z., po drugih pa ne.
Ta nasprotujoča si mnenja lahko razčistimo samo s patološko histološkimi preiskavami.
Čebelar in njegove Čebele v oktobru
v I R M A S A N
Kakor je mesec maj najlepši pomladanski mesec, tako je oktober najlepši jesenski mesec. Vse v naravi počasi dozoreva in se pripravlja na zimski počitek. Prelep je pogled na jesenski gozd, kjer sc v jasnih dneh odbija sončna svetloba v vseh barvah. Kmet spravlja z njiv zadnje pridelke in se zadovoljen ozira po polnili kaščah in shrambah, ker vidi, da njegov celoletni trud ni bil zaman. Jesenska setevje pri kraju. Dobro ve, da je od tc odvisen uspeh prihodnjega leta. Dobra setev da dobro žetev.
Tudi čebelarjevo delo je v glavnem končano. Vse, kar ni bilo mogoče napraviti že septembra, mora biti gotovo vsaj v prvi polovici tega meseca.
Tu pride v prvi vrsti dopolnitev zimske zaloge. Ta mora biti v redu, vsaj do srede oktobra. Vsako poznejše pitanje ni več tako uspešno kot zgodnje. Večkrat nastopi že oktobra hladno vreme in čebele ne morejo več predelati sladkorja tako, kakor je potrebno. Zato ne odlašajmo s tem delom.
Prezimovanje v plodišču ali medišču! Katero je bolje? Na splošno prezimujemo le v plodišču, medišče ostane čez zimo prazno brez satja. Vanj pridejo slamnice ali papir, kar pač služi za zimsko odejo. Pri prezimovanju v plodišču lahko vložimo pod satje lepenko, kar nam olajša pomladansko čiščenje panjskega dna. Imeti pa moramo pri tem omaro za shrambo satja preko zime, ker ga v panju ne moremo in ne smemo pust iti. Če pa prezimujemo v medišču, ta skrb odpade. Na to prednost se radi sklicujejo čebelarji, ki ne morejo imeti čebel doma in jili imajo v zložljivih čebelnjakih, kjer ni prostora za omaro s satjem.
Ko smo dodali manjkajočo zimsko zalogo, prestavimo celo družino v medišče. Prej moramo pokriti matično rešetko. Ne pozabimo je za nekaj centimetrov odmakniti od stene, da bodo čebele lahko zlezle po steni od žrela. Ker imajo izlet spodaj, mora biti žrelo v medišču zaprto. V plodišče vložimo prazno satje, ki je bilo prej v medišču. Če je v njem še kaj medu, ga bodo znosile v medišče. Ker se v pozni jeseni in zimi ni bati vešče, da bi ga uničile* ga ni treba žveplati. Ker je v tako urejenem panju v medišču lepo toplo, bodo tudi dobro prezimile. Res bodo spomladi nekoliko kasneje izletele, a je to le njim v korist.
V medišču jih pustimo toliko časa, da so godne za prestavljanje. I o napravimo tako, da tedaj prestavimo iz medišča matice in nekaj satov z zalego v plodišča. V medišče damo prazno izdelano satje, v plodišče pa, če je dobra paša, satnice.
V mediščih lahko prezimimo tudi male rezervne družinice. Te smo imeli med letom v štiri- ali petsatarjih. Posamič take ne prezimijo najbolje. Če so dolge in hude zime, jih rado vzame. Take družinice prestavimo v sredo medišča. Ker je tudi v plodišču močna družina, sc bo grela tudi od te in prav dobro prezimila. Spomladi nam pride prav. Če je kakšen panj ob matico, mu jo lahko dodamo ali pa ojačimo slabo družino.
Ponos vsakega čebelarja je zaloga lepo izdelanega satja. Zato naj poskrbi, da ga tudi ohrani. Do tega ni tako lahko priti, posebno začetniku, ki še razširja svoje čebelarstvo. V dobrih letinah, ko medi vsak kol, je to lahko, a v slabih težko. Letos, ko je gozd dobro medil, je lahko vsak dajal satnice v panj. V nekaj dneh so bile izdelane in zalite. Kako bo drugo leto, ne vemo. Zato vse lepo satje v omaro za prihodnje leto. Kdor ima zadosti veliko omaro, naj jo opremi z razstojišči, da stoje sati kot v panju. Sate poberemo stihe iz panjev in jili zložimo v omaro. Najboljši čas za to je, ko je že toliko hladno, da so ga čebele same zapustile in se umaknile v plodišče. Takih satov ni treba žveplati. Če jih, pa tudi ne škodi. Jaz jih vsako jesen in sem tako brez skrbi, da ne bo vešče v njih.
To bi bilo najvažnejše čebelarjevo delo, ki ga mora opraviti v tem mesecu. Zimska zaloga je v redu, matice smo dodali, če je bilo treba, prav tako suhe čebele. 'Pako nimamo več kaj iskati v panjih. Čebele so že zadelale vse špranje in pritrdile okenca, da ja ne bo prepiha. Letos so posebno pridne z zadelavino, kar vse kaže na zgodnjo in hudo zimo. Stari vreme-
narji |)ravijo, da je huda zima takrat, kadar je jeseni dosti os. l,etos jili je neverjetno veliko. Zato jeseni ne odpirajmo po nepotrebnem panjev. S tem prihranimo čebelam dosti dela. ker jim ni potreba ponovno zadelo-vati okenc.
Ko se jeseni praznijo polja, se tudi miši umaknejo z njiv iu pridejo k hišam, kjer ni strahu, da bi poginile od lakote. Kaj rade se naselijo tudi v čebelnjaku, kjer najdejo dosti zavetnih toplih kotičkov pod razno odejo in papirjem, s katerim so panji zadelani. I u ostanejo celo zimo in si napravijo gnezdo. Ker iščejo hrane, vznemirjajo čebele, da slabo prezimijo. Čebelnjak naj bo res dobro narejen, da ne morejo vanj. Ce pa le pridejo, jih moramo uničiti. Zato jim nastavimo pasti ali zastrupljeno zrnje. To preštejemo, da tako laho ugotovimo, če so ga vzele. Ne smemo se ga dotikati z golo roko, ker jim je duh po človeku zoprn. Nekateri spustijo mačka v čebelnjak, kar pa tudi ni dobro. S skakanjem razburja čebele in če so to dalj časa ponavlja, se čebele razburjajo in lahko zbole za grižo. Maček naj lovi zunaj, v čebelnjak le pasti in strup.
Posebno nevarna je mala rovka. Ta sc splazi skozi vsako malo večje žrelo. Ce gospodari celo zimo v panju, ga lahko popolnoma uniči. Ce zaide kmalu jeseni v panj, jo čebele umore in ker je ne morejo spraviti ven, jo zvlečejo v kak kot in pokrijejo z zadelavino, da ne smrdi. Gorje pa panju, kjer gospodari po svoji volji. Zato naj bodo žrela toliko ozka. da ne more škodljivka v panj. Vendar pa ne smejo ovirati čebele pri izletu. Ce so. večja, pritrdimo nanje pločevinaste zapahe in ji s tem preprečimo vstop v panj.
Še eno nalogo imamo pozimi, ko zapade sneg. Takrat pritisnejo k čebelnjaku še ptice. Posebno nadležne so sinice. Skačejo po bradah, vznemirjajo čebele iu vsako, ki pogleda iz panja, poberejo. Teh poleti tako koristnih ptic čebelar nič kaj vesel ne gleda pri čebelnjaku. Ker se same bore za obstoj, jim pomagajmo z zrnjem. Ptičnice postavimo proč od čebelnjaka, ptice navadimo nanje in pri čebelnjaku bo mir.
V	bližini gozdov, kjer niso čebele pod stalnim nadzorstvom, so posebno nevarne žolne. S svojim močnim dletastim kljunom napravijo luknje v panj in potem brez skrbi pobirajo čebele. Ce se navadijo, so stalen gost pri čebelah. Tu pomaga puška, čeprav je ta ptica sicer zelo koristna.
Sc enega sovražnika imamo, to je medved. Letos je že poleti strašil okoli Vrhnike in okrog Krima. Napravil je precej škode. Težko je kaj narediti proti njemu, ker je zaščiten, vsaj v nekaterih krajih.
Še nekaj besed o zadelavi panjev za zimo. Kdaj je za to pravi čas? Čebelarji niso enakega mnenja. Eni so, da jih zadelamo takoj, ko nastopi hladno vreme, kar je navadno že novembra, drugi trde, da jih jc treba šele takrat, ko se pojavi v panjih že zalega. Takrat potrebujejo namreč več toplote. Res jc, da prezimijo močne družine z zadostno zalogo hrane brez vsake odeje, kar vidimo v naravi (v drevesnih duplih ali zidovih). A to so le izjeme. Tudi ni priporočljivo sredi zime v hudem mrazu odpirati panjev in tlačiti vanje odeje. Najprimernejši čas za (o delo je, ko sc čebele stisnejo skupaj, ko je mreža v okencu prazna, da sc vidijo satniki. Takrat obesimo na mrežo desko, lesonitno ploščo ali lepenko, da jc popolnoma zaprta. Zadaj in v med išče položimo še primerno papirnato blazino ali slam-
nico. ki lesno zapre ves prostor, in stvar je opravljena. Nekateri se boje, da čebele preveč porabijo, če so panji močno zadelani. Mnenja sem, da jc ravno nasprotno res. Iineii morajo svojo toploto. Ce jo panj daje premalo. jo morajo same proizvajati in to gre na škodo zaloge.
Čebelarjevo delo pri čebelah je končano. Sicer bo še vsak dan prva in zadnja pot k čebelnjaku, da pogleda, kako in kaj. I udi v čebelnjak pogleda, posebno še, če ima nastavljene pasii za miši. Ko zapade sneg, pripre brade, da ne silijo čebele v sneg. To pa lahko napravi le tisti, ki ima čebele doma, da jih, če se pokaže potreba, takoj lahko odpre. Kdor ima čebele daleč od doma, naj pusti brade odprte. S primerno desko naj jili zavaruje tako, da ima zrak dostop v panj in so čebele varne pred soncem, mrzlimi vetrovi in pticami.
Na koncu leta še malo svinčnik v roke, da vidimo, kako smo delali, lio dobiček ali izguba. Sicer čebelarji ne vodimo točnih računov, ker smo večinoma idealisti in ne materialisti. Ccbelarimo iz l jubezni do čebel, četudi večkrat doplačamo. Pravijo, da je čebelarstvo šport in vsak šport tudi nekaj stane. Ce imamo med, tarnamo, da ne gre v denar. Ce ga ni, kupimo sladkor in naše čebelarstvo gre lepo naprej v upanju, da bo drugo leto boljše.
Letos se v splošnem ne moremo pritoževati. Vsakdo je lahko prišel na svoj račun. Kdor letos nima medu. ga nima po svoji krivdi. Žal, da ga imamo precej kar v satju, ker ga ni bilo mogoče iztočiti. Tega bomo porabili prihodnje leto. Spomladi ga bomo dali v medišče in čebele ga bodo predelale in porabile. Kdor ga je lahko iztočil, naj ne sili z njim na trg, če mu res ni sila. Dobre letine so redke in vsak čebelar naj ima. oziroma bi moral imeti, medene rezerve za slabe letine. Med, ki je zrel, shranjen na suhem prostoru, se ne pokvari in kako prav pride čebelarju, če se v stiski lahko zateče k loncu namesto k vreči. Želim pa vsem čebelarjem, du bi imeli vsako leto vsaj srednje dobro pašo, da bi imele čebele zadosti in bi še zanj nekaj ostalo.
S tem zaključujem letošnja navodila. Veselilo me bo, če sem z njimi komu kaj pomagal. Že v začetku sem povedal, da bom pisal le preprosto iz lastne izkušnje in priporočal le tisto, kar sem sum preizkusil. Izogibal sem sc predvsem teoretičnih razpruv, te so za večje strokovnjake kot sem jaz.
I udi je bil moj namen svetovati začetnikom, stari čebelarji že tako več vedo kot jaz. Tovarišu uredniku se najlepše zahvalim za potrpljenje, ki ga je imel z mojo pisarijo.
Vsem bralcem našega lista pa želim v novem čebelarskem letu obilo zabave in sreče pri čebelah.
Slovenski čebelar piše leta 1898. — torej preti 70 leti v oktobrski številki pod naslovom »Vzimovanje čebel« med drugim:	Kakršna setev, taka žetev. Setev
naša je vzimovanje. Po naši misli je le gorko vzimovanje naravi čebel 11 i primerno; čebelica ni in ni kak severni (beli) medved, toplota je njen živelj kot ribi voda, mraz jej je smrt. Zato mojster-čebelar prezimuje le:
a) Močne in zdraoe polke z mlado malico. Slaba ljudstva redno poginejo tudi v najtoplejšem stanovanju. Da si namreč pri velikem mrazu ohrani toplota, treba mu je veliko gibanja, močnega pahljanju s kriki. To jih utrudi, da pridejo le še bolj trudne iz zimskega počitka. Spomladi ne morejo z zalego nikakor naprej in prva paša je zanje zgubljena. Vsled mnogega gibanja pa potrebujejo več nrane.c
M K I) V E I) NA P K E IM H U
IVAN Z U N K O
'* *^4 "'>*3
Panj. ki ga je prev mil niud-vcd, je obstal med vrati čebelnjaka. (Obe sliki priskrbel tov. Žunko.)
Gotovo se bo ta ali oni čebelar še spomnil radijske oddaje konec julija pod naslovom »Preplah med zasavskimi čebelarji«. Oddajo je pripravil Jože Zupančič iz Litije. Preplaha sicer ni bilo, medved je pa bil. Pa še grdo je gospodaril v nekaterih čebelnjakih naše okolice. Na jbrž je prišel
Ita/.dejanje v čebelnjaku tov. Miklavčiča v Gradišču nad Litijo: Medved je postavil kranjiča kar pokoncu.
k nam izpod Krima čez Škofljico, kjer je tudi napravil čebelarjem nekaj škode. Pri nas je obiskal najprej čebelnjak našega odbornika Petka in potem precej čebelnjakov po vrsti; tudi podpisanemu in našemu društvenemu čebelnjaku ni prizanesel. Našel je celo čebelnjak Ljubljančana Miklavčiča v Gradišču visoko nad Liiijo. Potem se jc premaknil na Sviben nad Radečami, od tam se je zopet vrnil k nam. Naš odbornik Zagorc in njegova sinova, ki sta lovca, so vsak večer izmenoma spali v čebelnjaku, toda ravno v noči na 1. maj, ko ni bilo nikogar v čebelnjaku, je spet prišel. Ugotovili smo, da ta zverina sila na daleč zavoha čebele. Vsega je pri nas obiskal 9 čebelnjakov ter napravil temu več, onemu manj škode. Predvsem je trgal brade panjev in skušal kak panj izvleči. Če mu je to uspelo, je
vrata panja razgrizel, potem pa vso vsebino, se pravi satje z zalego, čebelami in medom vred pohrustal. V nekem primeru je odvlekel panj 50 m daleč v gozd, kjer ga je šele razdejal. Kjer mu pa ni uspelo panja izvleči, je pa porinil dva ali tri panje v čebelnjak, da so sc razbili, vendar v nobenem takem primeru ni šel pri tej odprtini v čebelnjak, temveč je odpe-ial drugam, ne da l>i sc l>il posladkal. Prva škoda pri nas je bila 16. aprila, zadnja pa 23. junija. Potem pa vse tilio je bilo. Kaj, če ga ni kdo skrivaj upihnil?
Ker je te zverine pri nas čedalje več in sc bo škoda pri čebelah zaradi medveda še pojavljala, bi rad čebelarjem povedal, kaj morajo in česar ne smejo storiti v takem primeru. Pri nas niti najstarejši čebelarji ne pomnijo škode po medvedu, zato sc odbor ni takoj znašel. Ze po prvih škodah smo obvestili o tem občino, lovce in našo Zvezo. Ko smo ugotovili, da medved tod ni zaščiten, smo od lovcev vztrajno zahtevali, naj ga ustrele. Bili smo dovolj naivni, če smo pričakovali, da bo vsa lovska družina zdrvela v pogon na medvedu; nič tega ni bilo. Sčasoma smo ugotovili, du jim ni do tega, du bi gu ustrelili; zučeli smo jili sumiti, du ga numeruvujo prodati zu devize, če bi se le kje zu delj času ustalil.
Sedaj se je pokuzulo, kako potrebna nam je naša Zveza. Ko je predsednik Zveze zadnje dni uprilu prišel z dopusta in prebrul naše poročilo, nam je takoj poslal računovodja tov. Wulu.su s potrebnimi navodili. Rok zu poravnavo z lovci, oz. rok za vložitev tožbe zu odškodnino je namreč 15 dni od dneva, ko se zazna škodu. Tu rok je pu že skoraj potekel, tako du smo zadnji dan vložili pri sodišču tožbo za odškodnino proti dvema prizu-detimu lovskima družinama. Zveza nam je poslala izvlečke iz vseli pruvnih predpisov, ki se nanašajo na tuke primere, in nam sploh nudila pravno pomoč.
Prvemu vabilu na sodišče se je odzvala samo ena lovska družina, druga je trdila, da ni prejela vabila. Zastopnik prve je izjavil: »Mi se bomo z Zagorcem poravnali brez sodišča, suj stu njegova sinova lovca«. S tem je bil ta primer izločen iz sodnega postopka. Do danes pa je ostalo samo pri tej obljubi. Na drugo vabilo sta prišla dva zastopnika prve družine, nista pu bilu pooblaščena, da bi se z nami pogajala o višini odškodnine. Dogovorili smo sc pa, da sc bomo poskušali poravnati. Nato so lovci skliculi sejo svojega odbora, na katero so povabili predsednika našega društva in podpisanega. Urednik mi ne bi dovolil opisovati, kuko smo z lovci, katerih je bilo nad ducat, ropotali. Ker pu je nuš predsednik Vertačnik zgrešil poklic, biti bi moral namreč advokat, tudi lovci so imeli enega v svoji sredini, smo se končno le zedinili za manjšo odškodnino, znatno manjšo, kakor je bila dejanska. Na to sva pristulu iz ruzlogu, ker je obstajala upravičena bojazen, da oškodovunci ne bodo hoteli v Ljubljano na sodišče pričat, če bi teklu pravdu dalje, suj so nama nekateri ccio pooblastilo za sodni postopek nerudi podpisuli. Vseli primerov škode je bilo devet, vendar sva za dva primera škode nečlanom zahtevek tukoj umuknilu, ker društvo zastopa pač le svoje člane. Lovci so trdili, da so jim nekateri oškodovanci že izjavili, da ne zahtevajo odškodnine, du so v večini primerov škodo ocenili čebelarji in ne lovci, da ni v vseli primerih jasno dokazano, da je škodo
povzročil medved; da nimamo za vse primere komisijskih zapisnikov o škodi. Pri takem stanju nama je najbolj kazalo, da sc poravnamo, četudi za manjšo odškodnino.
Torej si zapomnite tole: kadarkoli bo medved napravil kjerkoli škodo pri čebelah, naj oškodovanec pri njih ničesar ne premika, temveč poskrbi, da 1)0 čimprej prišel lovec k čebelnjaku; najbolje, lovski čuvaj za dotični revir. Res da bo škoda vsako uro večja, (oda lovec jo bo videl. Ako pa čebelar poprej postavi razmetane panje nazaj v čebelnjak, lovec skoraj nima kaj videti. Predvsem je treba zavarovati sledove medveda in vse druge znake, ki kažejo na njega. Ugotoviti je treba osebe, ki so videle medveda v bližini. Če ni jasnili sledov, ni lahko dokazati, da je bil medved Ko pride lovec, sestaviti na kraju samem komisijski zapisnik o škodi, ki je podlaga za odškodninski zahtevek. Tega je treba vložiti pri pristojni lovski družini takoj. Rešiti ga mora v 15 dneh. Če ga ne, je treba vložiti tožbo pri občinskem sodišču še pred potekom tega roka, sicer izgubi oškodovanec po predpisih pravico do odškodnine. Ne zanašajte se na morebitne obljube! Kdor ima soliden čebelnjak, sc zanj smatra, da so čebele zavarovane na način primeren krajevnim razmeram. Ako pa so čebele na paši ali kdor ima panje posamezno razpostavljene, jili mora proti medvedu primerno zavarovati, sicer nima pravice do odškodnine.
/liani čebelar Mucek iz Iške v;isi pod Krimom pred svojim čebelnjakom. (Foto Šivie)
('j e bele in NJIHOVE IiOLEZNI P n E I) Z A Z I M L J E N ,1 E M *
Dl». I. E ON K C) C’ J A N
Danes že poznamo večino povzročiteljev čebeljih bolezni, vendar naleti preprečevanje bolezni odraslih čebel, čebelje zalege, zdravljenje in njihovo zatiranje celo pri praktičnem izkušenem čebelarju večkrat na neuspeh.
Kadar skušamo ugotavljati vzroke teli neuspehov, ne sinemo pozabiti, da čebelja družina kol celota obstaja iz desettisočev čebel, katerih življenje traja komaj nekaj tednov spomladi, poleti in jeseni. To lahko napadejo ali okužijo različni povzročitelji bolezni. Ti niso samo v navidez zdravi toda bolni čebel ni družini temveč tudi v sosednjih panjih ali stojiščih, od koder zaletele čebele prenašajo bolezni, ki čebeljo družino lahko tako oslabijo, da nam propade.
Zato je razumljivo, da pri današnjem čebelarjenju skoraj izključno na med želimo tudi pri dobro razvitih čebeljih družinah, ki so na videz brez znamenj bolezni, pred zazimljcnjem preprečevati širjenje bolezni v zimskem času, da dočakajo spomladanski razvoj čimbolj zdrave.
V	najnovejši številki svetovno znanega mednarodnega časopisa API ACT A so poudarili, da obstaja popolno soglasje o tem, da je nujno potrebno zdravljenje čebeljih družin z zdravili ob vsakem obolenju. Iz izkušenj pa vemo, da je preprečevanje bolezni z zdravili bolj uspešno in cenejše kakor zdravljenje. Preprečenje obolenja čebeljih družin doseže tem večji uspeh, čim močnejši je razvoj v čebelji družini. To pogosto imenujemo biološki ukrep. Razvoj čebeljih družin lahko pospešujemo tudi s prevažanjem čebel v razna pasišča. To prevažanje v uradno zaprta področja, kjer so tudi pasišča, je ukrep, da se bolezni ne bi še bolj širile.
I	udi pri nas je v prejšnjih letih ponekod prišlo do obtožb, da je škoda, ki so jo utrpeli čebelarji zaradi prepovedi prevažanja, na primer na hojevo pašo, kamor so prevažali vsako leto do prepovedi, veliko večji, kakor hi jo bili napravili sami povzročitelji čebeljih bolezni.
Najnovejša raziskovanja so potrdila, da čebelje družine lahko sočasno napade zajedavec pršice, ki povzroča umiranje čebeljih družin zaradi pršiču vost i, in zajedavec nosema, ki povzroča v hudih oblikah tudi umiranje čebeljih družin. Iste čebelje družine se lahko okužijo še z raznimi bakterijami in rikecijumi. Ta ugotovitev pojasnjuje, zakaj je zatiranje posameznih obolenj in dokončno ozdravljenje čebeljih družin doživelo ponekod neuspeh, ker smo zdravili samo eno teh bolezni.
Praktični veterinarji dobro vedo, kako težko je podobna obolenja pri domačih živalih uspešno zatirati in zatreti, kajti večinoma so gospodarske
* Radijsko čebelarsko predavanje dne 16. septembra 1968.
škode tako majhne, tla lastnik živali nima nobenega razumevanja za trde ukrepe zaradi izkoreninjenja bolezni. Velike izgube nastanejo le v redkih primerili, le-te pa upravičujejo vse odrejene ukrepe. Če bi povzročitelji čebeljih bolezni ogrožali tudi zdravje človeka, potem bi bilo pojasnjevanje ukrepov nepotrebno in njih izvajanje bi bilo potem vselej pravilno. Obolenja čebel za nosemavostjo in pršičavostjo, kakor tudi kuga čebelje zalege (huda gniloba), pa niso prenosljive na človeka in imajo zato pri zatiranju čebeljih bolezni gospodarski razlogi prvenstveni pomen.
Eno pa drži: v področjih, ki niso napadena oziroma okužena in kjer so te bolezni nepoznane — to naj velja predvsem za kugo čebelje zalege, ki jo v zadnjem času tu in tam ugotavljamo, so strogi ukrepi — zapore potrebne zato, da tam bolezen izkoreninimo. To lahko velja ob pristanku tamkajšnjih čebelarjev tudi za področja, kjer se posamično pojavljajo druge bolezni.
Že naši predniki so prezimovali in priporočali zazimljenje samo močnih in zdravih kranjičev in je zato razumljivo današnje priporočilo: vse čebelje družine naj gredo zdrave v zimo. Sedaj je zadnji čas, da pitamo čebelje družine z zdravilno sladkorno raztopino, z zdravili, ki uničujejo povzročitelje' noseme v čebeli. Znano in učinkovito zdravilo nosemuk ima spet v zalogi Medex. Tablete raztopimo po navodilih; 4- tablete za eno čebeljo družino in krmimo posamezne čebelje družine hkrati, sprva po pol litra vsak dan, nato vsak drugi dan po četrt litra. Ne pozabimo razkužiti tudi vse satje.
Po letošnji hojevi paši so se večkrat pojavila obolenja čebeljih družin. Čebele so počrnele in izgubile dlačice. Ta obolenja poznamo tudi pod imenom »počrnelast«. Niso še povsem raziskana. Po mnenju nekaterih povzročajo obolenje virusi. Vemo, da ima pri vseh živih bitjih, ki predelujejo zaužito hrano v želodcu, poleg encimov, ki razkrajajo in predelujejo hrano, pomembno vlogo tudi želodčna kislina. Vemo tudi, da pomanjkanje kisline v želodcu — pa tudi preveč kisline lahko povzroči velike prebavne motnje, hujšanje in slabljenje organizma zaradi pomankljivc predelave hrane. Ugotovili so tudi, da nastopi pri enostranskem hranjenju, na primer pri izdatni hojevi paši in uporabi te medičine ter pomanjkanju peloda, sprememba razmerja kisline v želodčku čebele. Dodatek kisline sladkorni raztopini, ki smo jo pripravili večjo količino za dalj trajajoče krmljenje in je postala sluzava, odpravi sluzavost in obenem zdravilno vpliva na prebavo. Pol grama citronske kisline na liter zdravilne sladkorne raztopine popolnoma zadošča, nikakor pa ne smemo dati več.
Letos bodo marsikje čebelje družine obolele za pršičavostjo. Zazimili jih bomo neozdravljene, ker je zdravilo folbeks prispelo prepozno. Zdravljenje s folbeksoin v začetku maja je bilo za en mesec prepozno in smo ga odsvetovali, saj ni moglo zadovoljivo izkoreniniti pršičavosti, kjer so spomladi prepozno začeli pliniti. Zato je ponovno spomladansko plinjenje potrebno tudi tam, kjer so lansko pomlad plinili.
Vse to priporočamo zato, ker se često dogaja, da so v čebeljih družinah številne čebele že napadli povzročitelji bolezni, ne da bi čebelarju povzročale trenutno večjo škodo, ki bi jo lahko opazil pred zazimljenjem.
IVAN RAKOVEC
FRANC PEKLENK
Nenadna smrt je kruto posegla tudi v vrste čebelarske družine Jesenice. Nepričakovano je 1. marca 1968 izgubila člana Ivana Rakovca, brivskega mojstra z Jesenic. Ni dočakal letošnjih izletnih dni svojih čebelic, ki jih je v jeseni tako skrbno zazimil.
Čebelariti je začel takoj po drugi svetovni vojni in je svoj skopo odmerjeni čas namenil predvsem čebelam, pri katerih je našel dosti razvedrila. Čeprav v čebelarski organizaciji ni imel odgovorne funkcije, je bil vseskozi aktiven član društva, se udeleževal sestankov in s svojimi predlogi tudi pomagal pri delu družine. V svojih pogovorili je vedno omenjal čebele.
Pokojnika bomo ohranili v trajnem spominu. Naj mu bo lahka ljubljena slovenska zemlja.
Čebelarska družina Jesenice
Nenadoma je maja 1968. zaradi zahrbtne bolezni zapustil naše vrste agilni član upravnega odbora viške družine Franc Peklenk, rojen 22. januarja 1916 v Podolniei pri Horjulu. Čebelarstvu se je posvetil prva povojna leta, a je nato moral čebelarjenje opustiti zaradi preobilice dela. Vendar	ga	veselje do čebel ni nikoli
minilo,	tako	da	si jih je štiri leta pred
svojo prerano smrtjo ponovno omislil.
Pokojni Franc Peklenk je bil živahnega značaja, vedno dobre volje in izredno družaben. Čebelarska družina Ljubljana-Vič ga bo zato močno pogrešala.
CD I.jiibljana-Vič
MATIJA KOCJAN
Dne 22. decembra 1967 je umrl naš član Matija Kocjan. Kot sin manjšega posestnika je moral takoj po končani osnovni šoli v uk. Izbral si je zidarski poklic. Kol zidar je delal ne samo po Sloveniji, temveč dolga leta tudi v sosednji llrvatski v Zagrebu. Poklic mii takrat ni dovoljeval, da bi se mnogo bavil s čebelami, ki so bile pri hiši in ki jih je oskrboval takrat njegov oče. Po očetovi smrti je leta 1945 prevzel skrb za čebele. Ves pa se jim je predal, ko se je upokojil. Imel je še veliko načrtov za svoje čebele. Smrt je prekrižala njegove račune. Mnogo prerano ga je iztrgala iz naših vrst in od njegovih ljubljenk.
Čeprav je pokojni Matija živel zunaj ožje domovine, je dobil zadnji domek v domači zemlji, ki naj mu bo lahka. Sre-diški čebelarji bomo zvestega in marljivega moža ohranili v lepem spominu.
J. S.
B1UJNO NUSSDORFER
( ebolarska <1 nižina Stožice-Ježica pri Ljubljani je izgubila 25. aprila 1968 dolgoletnega zvestega člana Bruna Nussdorferja. Hodil se je v Trstu leta 1894, se potem šolal v Gorici in pozneje v Nemčiji. Za svoj poklic si je izbral službo železniškega tehničnega uradnika. Že v rani mladosti se je navdušil za čebelarjenje. Na njegovo prošnjo mu je kupil oče prvi panj, ko je bil star 10 let. I5il jd velik ljubitelj narave. Zato je imel tudi tako zelo rad svoje čebelice. Pridno se je seznanjal z vsemi dosežki in novostmi na čebelarskem področju ter svoje izkušnje objavljal tudi v Slovenskem čebelarju. Bil je navdušen prevaževalec. S svojimi 50 panji je; prepotoval precejšen del naše dežele. Dobrega čebelarja in zvestega tovariša bomo ohranili v lepem spominu.
Čebelarji d nižine Stožice-Ježica
OČETU FRANCU ŠUMENJAKU
V	SPOMIN
Rodil se je 26. avgusta leta 1880 v Kicarju pri Ptuju v majhni hišici očeta tesarja.
Po končani ljudski šoli se je izučil kolar-ske obrti. Medtem si je njegov	oče zgradil hišo
v Novi	vasi pri Ptuju.
Od tod	se je oče vozil s
kolesom v Maribor na delo. Toda vožnja s kolesom je bila za njega usodna. Nekega dne ga je vsega potnega dobila nevihta. Zbolel je za pljučnico, ki ga je priklenila na bolniško posteljo za dve leti. V tej dolgi bolezni pa je postajala volja do življenja vedno močnejša. Ko je okreval, je začel čebelariti. Seznanil se je z zelo starim čebelarjem,	ki	je iinel	okoli 100 košev.
Oče	ini	je	povedal, da	je takrat njda
tako medila, da so mu čebele prinesle v enem dnevu polovnjak medu. Oče pa ni skrbel samo za čebelice, ampak tudi za svojo družino. Dve leti po poroki je dobil od svojega očeta majhno parcelo v Novi vasi pri Ptuju, na kateri si je zgradil lepo hišico. Ä vse to ga ni potešilo. Želel je imeti večje posestvo. 'Pako sta se z ženo leta 1910 odločila, da kupita majhno kmetijo v Jarenini. S seboj si je pripeljal tudi nekaj dunajskih panjev. Do konca prve svetovne vojne pri čebelah ni imel posebnega uspeha. 1918— 1919. leta se je odločil za ainerikance, ki jih je tudi deset sam izdelal. Postavljene je imel tako, da je stal vsak posebej. Toda z njimi ni dolgo čebelaril. 1921 leta je videl v Veržeju, kjer je medila akacija, AZ-panje, katerih medišča so bila polna medu. Tako se je tedaj tudi odločil, da bo čiinprej presedlal na AZ-sistem. 1922. leta si je nabavil od čebelarskega društva Ljubljana originalen AZ-panj na 10 satov. Z AZ-panj i pa je prišla tudi skrb za celoletno pašo. Ker takrat še ni bilo drugega prevoznega sredstva, je čebele vozil na pašo kar z vozom za seno. Peljal je na ajdovo pašo. Čebele so nabrale le za zimo, toda oče je bil zelo zadovoljen. Dobra medena letina pa je bila 1927. leta, ko je medila oljna repica. Takrat je točil med že 23. aprila. Tudi otava je odlično medila. Vse to je očeta zelo navdušilo, tako je začel na veliko izdelovati panje. Do 1929. leta jih je imel že 79. Redno je
vozil na ajdovo pašo, ki je bila leta 1930 izdatna. Tega leta se je odločil za nakup enotonskega tovornega avtomobila znamke Ford, ki ga je vozil moj brat.
S tem pa je bila vožnja na pašo zelo olajšana. Leta 1931 je že peljal na kostanjevo pašo. Vendar tega leta na kostanju ni imel posebnega uspeha.
Pozimi 1932. leta je bolezen spet priklenila očeta zn pet mesecev na bolniško posteljo. To leto pa je bila ko- | stanjeva paša obilna. Ker je bil oče še vedno v postelji, sva čebele opravljala z bratom. Ko je oče začel uživati kostanjev med, je zelo hitro okreval. Na ajdo je tega leta vozil dvakrat. Paša pa je bila zelo slaba. Vendar ni obupal in je pozimi napravil še 50 panjev.
V	dolgoletnem čebelarjenju je navdušil za čebelarstvo mnogo začetnikov, ki so na njegovo pobudo in pod njegovim nadzorstvom postali dobri čebelarji. Hudo mu .je pa bilo, ker je pozneje mar-sikak njegov učenec v čebelarstvu popustil ali pa ga sploh opustil.
Ko je bil oče še mladenič, ni bilo toliko čebelarske literature kot danes. Nekje je dobil majhno knjižico v velikosti današnjega Slovenskega čebelarja, ki jo je nadvse rad prebiral. Naročnik čebelarskega lista je postal takoj, ko si je nabavil čebele. Bil je član ptujske podružnice od leta 1903—1910. V Jarenini je bil soustanovitelj čebelarske podružnice leta 1921. Dolga leta je bil predsednik društva, delaven član odbora pa do svoje smrti. Imel je vso znano slovensko čebelarsko literaturo: Lakmaycrja, Praktičnega čebelarja, Antona Jajiša, Verbičeve Čebelne bolezni in Sodobno čebelarstvo I. in II. del. Mnogo je bral, bil je kot živa knjiga. Vedno je bil vsakomur pripravljen pomagati z nasveti, saj je bil široko razgledan po čebelarskem svetu.
Najlepše spomine pa bom ohranil na očetovi zadnji dve leti življenja. Čeprav je bil že 86 let star, je bil še zelo aktiven član. Priredil je čebelarski sestanek pred svojim čebelnjakom. Prišel je tudi tov. Lobnik, ki je imel zanimivo predavanje.
Pozimi pa je koval načrte, kako bo na pomlad izdeloval panje in pripravil vse potrebno. Toda še polnega načrtov in poleta do dela pri čebelah ga je 14. februarja 1968 pobrala smrt. Leta 1965 je bil odlikovan z redom Antona Janše
II.	stopnje.
Sin Martin Šumenjak
SKLAD ZA GRADNJO ČEBELARSKE ŠOLE
Začetno stanje sklada (namembna sredstva ZČDS. prejšnji prostovoljni prispevki) 242.984.92 N din. Nadalje so darovali v ta sklad: Mirko Grad, Dragomelj, 30 din; Jože Kastelic, Grosuplje, 10 din; člani čeb. družine Velenje, 30 din; člani čeb. družine Voklo, 106 din; Ivan 7-okaIj iz Brežic, 25 din; Joško Dular iz Krškega, 21 din; Pavel Bric iz Litije, 6.30 din; Mirko Sevšek iz Radeč, 12 din; Ivan Kovačič iz Sore, 6 din; neimenovani iz Avstrijske Koroške, 50 din; Konrad Seifert iz Ljubljane, 150 din; Valentin Benedičič, Boris Modrijan, Anton IJrba-nja, Ivan Globokar, Andrej Rihtar, vsi iz Ljubljane, po 100 din; Franc Resman iz Radovljice 100 din; Srečko Mlakar, Jože Wallas, Boštjan Dobovišek, vsi iz Ljubljane, po 50 din; Viktor Cedilnik. Stane Potokar, Ivanka Vedernjak in Ignac Omahen, vsi iz Ljubljane, po 25 din. Stanje sklada dne 20. septembra 1968 novih din 244.281,22.
Uprava sklada
VABILO
Čebelarsko društvo Ptuj priredi v soboto, dne 19. oktobra 1968, svoj 5. družabni večer združen s srečolovom. Pričetek ob 18. uri v dvorani SZDL poleg gostilne Breg pri Ptuju.
Vsi čebelarji in prijatelji vljudno vabljeni in dobrodošli!
Odbor
ZAHVALA DAROVALCEM
Vse organizacije, ki so se našemu vabilu kmalu odzvale in nas denarno podprle, naj nam oprostijo, da se jim nismo tako dolgo zahvalili v našem glasilu. Zato danes najprisrčnejša zahvala za poslano pomoč. Vsa društva in družine z Zvezo na čelu bom poimenično navedel. Naj bodo za zgled in v spodbudo drugim društvom in družinam in v zadovoljstvo domačim čebelarjem, ki so doprinesli levji delež k našemu domu Antona janše.
Zveza ČD Ljubljana............... 100.000
Čebelarsko društvo M. Sobota . . 30.000 Čebelarsko društvo Maribor .	.	20.000
Čebelarsko društvo Kamnik . .	19.000
Čebelarsko društvo Dol. Lendava 15.000
Čebelarsko društvo Vrhnika . .	15.000
Čebelarsko društvo Mežica . . . 10.000 Čebelarska družina Črnomelj .	.	9.000
Čebelarska družina Ljubljana .	.	5.000
Čebelarska družina Sladki Vrli .	5.000
Čebelarsko društvo G. Radgona .	3.800
Viga Ivan, čebelar, Split ....	4.000
Še enkrat najprisrčnejša hvala vsem, ki so pokazali razumevanje in dobro voljo pri gradnji društvenega doma.
Naši čebelarji so prispevali mnogo v denarju. Pomagali so pa tudi s prostovoljnim delom. Zveza je dala tudi posojilo, ki ga bomo morali v dveh letih vrniti. Čeprav smo v denarni stiski, hočemo dom letos dokončati. Zato prosimo še ostala društva in družine, naj nas denarno pod-pro, da bomo laže kos svoji nalogi.
Ignac Topolnik
Urednikova pripomba: Na seji upravnega odbora smo na predlog tov. Šlandra sklenili, naj vsi člani naše organizacije pomagajo podjetnim čebelarjem v Križevcih pri Ljutomeru. Vsak slovenski čebelar naj bi prispeval vsaj 1—2 N din. To res ni mnogo, zlasti pa še letos, ko je bila medena bera kar dobra. Apeliramo na naše čebelarje in njihovo stanovsko zavest, da ob prvi priložnosti ta denar zbero in ga pošljejo graditeljem Janševega doma. Morda bi to najlaže storili na občnih zborih svojih čebelarskih organizacij.
SLADKOR
za zimsko in spomladansko krmljenje čebel je po zelo ugodni ceni 180 S din za kilogram priskrbelo trgovsko podjetje Medex vsem našim članom. Čebelarjem svetujemo, naj si ga takoj nabavijo v zadostni količini in naj ne odlašajo z nakupom do pomladi.
ODKUPIM
9. številko Slovenskega čebelarja letnika 1967. Franc Mlakar, Ljubljana, šišenska 43.
PRODAM
26 čebeljih družin. Preskrbljene so z zimsko zalogo in so zdaj v Primorju. Juraj Černe, Delnice, Kamenita št. 18.