VSEBINA
489
Jože Krall: Partizansko tiskarstvo v Slovenskem primorju 1
Lado Božič: Ustanovitev prve
slovenske realke v Idriji (ob 70-letnici) ........24
dr. Marija Verbič: Fabrikacija cinobra v Idriji......33
inž. Ignacij Pišlar: Katastrofa v idrijskih gozdovih novembra 1968. leta.........43
inž. Ladislav Placer: Nekaj osnovnih podatkov o idrijskem prelomu.........51
Stoletnica pogrebnega društva v Idriji..........57
Jože Felc: Psihologija koncerta 61
Lado Božič: Po partizanskih stopinjah ..........63
Milan Miklavčič: Dosežki sanka-škega kluba........7.'5
Renat Škarabot: Smučarski klub Rudar..........77
Viktor Koler: Prvi rezultati popisa prebivalstva v občini Idrija..........79
1
XVI 1971
I D R I «1 S K I RAZGLE DI
Izdaja Mestni muzej v Idriji. Uredniški odbor: inž. Ivan Gantar, Jurij Bavdaž, Anton Bolko, prof. Vinko Cuderman, inž. Jože Čar, Damijan Flander, Srečko Logar, Rafko Ter-pin. Glavni in odgovorni urednik Jurij Bavdaž. Oprema: Silvij Jereb. Izhaja vsake tri mesece. Letna naročnina za ustanove in podjetja 12 din, za zasebnike 8 din. Posamezna številka 3 din. Poštnina plačana v gotovini. Naslov: Idrijski razgledi. Idrija, poštni predal 11, tel. Idrija 86-135, telegrami Muzej Idrija, tek. rač. pri SDK Idrija št. 5202-603-119.
Tiska tiskarna »Primorski tisk«, Koper
PARTIZANSKO TISKARSTVO V SLOVENSKEM PRIMORJU
(1. nadaljevanje )
Jože Krall
PRIHOD PRVIH TISKARSKIH DELAVCEV
V	TISKARNO »SLOVENIJO«
V tiskarno Slovenijo, pri kateri so zgradili v prvi polovici septembra 1944 še stavnico (8 X 5 m) z 12 okni, podstrešje stavnice pa uredili in opremili za spalnico tiskarjev, so pošiljali iz Pokrajinske tehnike vse več osebja, ki je bilo potrebno tiskarni za uspešno delo. Tako se je do začetka obratovanja tiskarne zbralo tamkaj okoli 30 ljudi.
V	tiskarni Sloveniji so se zbrali poleg že omenjenih tovarišev, ki so začeli graditi tiskarno, še dijak Jože Arh (doma iz Srednje vasi v Bohinju), ki je prišel na mesto, kjer so začeli pripravljati prostor za tiskarno, že 25. julija. V bodoči tiskarni naj bi opravljal korektorske posle. V začetku avgusta je prišel v tiskarno tiskarski strojnik Lojze Merljak-Platon (doma iz Ljubljane). Dne 10. avgusta sta prišla iz osrednjih tiskarn na Dolenjskem še stavca Janez Lajevec in Marjan Porenta-Miško. Ko se je konec avgusta vrnil iz Trsta bodoči vodja tiskarne Rado Cenčič-Mitja, so prišli v tiskarno kot kurir Ivan Baje
H ntisbui avmnine
'IS805LOTM T
"""■•"i- o.,:
Časopisi, ki so jih tiskali v največji in najbolje tehnično opremljeni primorski tiskarni »Slovenija« pod Ogalci na Vojskem
(doma iz Belskega pri Postojni), kot kuhar v tiskarni Konrad Kovač (doma iz Rožne doline pri Ajševici), kot vlagalki Malka in Srečka Furlan (iz Prvačine) ter priučeni tiskarski strojnik Janez Zemljič-Ma-zač, ki je prišel iz osrednje tiskarne 11A na Dolenjskem.
Največ novega osebja je prišlo v tiskarno Slovenijo septembra, ko je že bila dograjena stavnica in so začeli v tiskarni redno tiskati. Kot vlagalki sta prišli 9. septembra še Štefka Pavlin (doma iz Grgarja) in Valentina Pintar-Milena (iz Šentmavra). Sredi septembra sta prišli iz tiskarne Julij 63 poklicna vlagalka Emilija Lutman (doma iz Gorice), kot kuharica pa Ana Rojc-Hilda (doma iz Šmartna ob Savi). Dne 18. septembra so poslali v tiskarno Marijo Bergman-Mimico (doma iz Slapa pri Ljubljani) kot ekspeditorja natisnjene literature. Istega dne so prišli iz opuščene tiskarne Julij 63 še Marta Ferfolja (iz Mirna) kot stavski vajenec ter stavec Mirko Ferfolja (doma iz Doberdoba), tiskarski strojnik Boltežar Gorup (doma iz Zaloga pri Postojni), sta-vec-vajenec Stanko Kovač (iz Postojne), dijakinja Vida Papež (doma iz Črnomlja), stavec Zdenko Špacapan (doma iz Mirna pri Gorici) ter vlagalka Frančiška Štrukelj (doma iz Tolminskega Loma). Iz ciklo-stilne tehnike Mlada, ki je prenehala delovati, je 27. septembra prišla kot stavec-vajenec Savka Ahačič (doma iz Črnomlja), 28. septembra pa je prišel z Gorenjske tiskarski strojnik Stane Cimperman (doma iz Ljubljane), ki je pobegnil iz nemškega taborišča. Zadnjega septembra so prišli še stavec Venceslav Gorkič-Venčko (doma iz Vrtojbe) in Jože Permozer (iz Idrije) ter knjigovez Cvetomir Skok (doma iz Idrije ob Bači).
Gradbeni oddelek Pokrajinske tehnike je imel pri gradnji tiskarne Slovenije zaposlenih 11 delavcev: 2 mizarja, 2 zidarja, 3 tesarje in 4 druge delavce. S pomočjo še drugih so namestili v tiskarni tiskarski stroj na električni pogon tipa »Rapido di Lusso — Societa Nebiolo, Gruppo 3« in mali tiskarski stroj tipa »Josef Ange et comp. Sohne, Wien XVII«, ki so ga prepeljali iz tiskarne Ančke 222, ko je ta v avgustu prenehala obratovati. Za pogon velikega stroja so postavili v tiskarni elektromotor 220 V 6 A. Na večjem stroju so tiskali tiskovine formata 74 X 55 cm, na malem stroju, ki je imel prav tako elektromotor 220 V 5 A, pa so tiskali tiskovine formata 40 X 29 cm.
Za notranjo opremo barak so izdelali mizarji 7 miz za stavce, mizo za lomljenje postavljenih tiskarskih stavkov (metiranje), 3 mize za lomljenje stavkov z regali, mizo za rezanje papirja, 10 omar za črke, 5 raznih tabel za postavljene tiskarske stavke, 13 stolov, mizico za naklade stiskanih tiskovin, omaro s 36 policami ter lopute za zatem-
nitev oken. Vse to je bilo končano do srede septembra, ko je bila tiskarna pripravljena za obratovanje.
Mesto v Govcu pri Gorenji Trebuši, kjer je stala tiskarna Julij 63, je postalo že preveč znano in nevarno je bilo, da jo sovražnik odkrije in uniči. Zato je pokrajinsko vodstvo osvobodilnega gibanja predlagalo Pokrajinski tehniki, naj čimprej premesti tiskarno na novo, bolj skrito in varnejše mesto.
Vodstvo Pokrajinske tehnike je sklenilo ukiniti delo v tej tiskarni, vse osebje pa premestiti v novo tiskarno, za tiskarno Julij 63 oziroma Doberdob, kakor se je imenovala že od 6. septembra dalje, pa naj bi poiskali nov, bolj skrit prostor. Na starem prostoru, kjer je še ostal tiskarski stroj, so uredili skladišče za papir. Ko se je osebje tiskarne Julij 63 sredi septembra preselilo v novo tiskarno Slovenijo, je ostal v stari tiskarni za varuha en sam človek.
PRVI TISKI IZ PARTIZANSKE TISKARNE »SLOVENIJA«
Ker v začetku septembra 1944 Partizanskega dnevnika še niso mogli tiskati v novi tiskarni, ga je prevzela v tisk tiskarna Julij 63. Že 3. septembra 1944 je tedanji glavni urednik dnevnika Lev Modic naslovil na tiskarje dopis, v katerem jim je naročil, kako naj stavijo in lomijo članke v prvi tiskani številki Partizanskega dnevnika. V noči od 4. na 5. september 1944 so natisnili v tiskarni Julij 63 v Govcu pri Gorenji Trebuši prvo tiskano številko Partizanskega dnevnika št. 235 z datumom: Torek, 5. septembra 1944. Tiskana je bila na dveh straneh v formatu 35X25 cm v 4000 izvodih. Iz tiskarne so jo poslali po ekspeditnem ključu, ki ga je sestavil vodja kolportažnega oddelka Pokrajinske tehnike Tone Baloh.
Prva tiskana številka Partizanskega dnevnika je pomenila za tiskarje veliko delovno zmago, saj je odtlej Partizanski dnevnik izhajal tiskan vse do osvoboditve. V tiskarni Julij 63 so tiskali Partizanski dnevnik vse do številke 247 (Nedelja, 17. IX. 1944), nakar so prevzeli tiskanje dnevnika v tiskarni Sloveniji, ki ga je nato tiskala z majhnimi izjemami vse do konca leta 1944 vsak dan, v letu 1945 pa do konca marca vsak dan razen ponedeljka. V mesecu aprilu 1945 pa so ga tiskali le vsak drugi dan vse do vključno 1. maja 1945.
V tiskarni Sloveniji so 17. septembra prejeli iz uredništva prvi rokopis za Partizanski dnevnik št. 248 (Ponedeljek, 18. IX. 1944, 4 str., 35 X 25 cm), za katerega so takoj postavili stavek in ga ponoči od 17. na 18. september natisnili na velikem brzotiskalnem stroju v 4000
izvodih ter ga 18. IX. zjutraj odposlali iz tiskarne. Ta številka dnevnika je prinesla gradivo zbora odposlancev, ki so 15. septembra 1944 izvolili Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor (PNOO) za Slovensko primorje. Ta je po odloku SNOS z dne 28. VIII. 1944 prevzel posle državne oblasti v pokrajinskem obsegu, medtem ko je POOF obdržal le politično funkcijo. V tej števliki dnevnika je bil natisnjen čez tri četrtine tretje strani velik linorez (formata 24X18,5 cm), ki predstavlja partizanskega bombaša pred žičnimi ovirami. Linorez je delo nekdanjega učenca kiparskega oddelka Tehniške srednje šole in stavca Janeza Lajevca. Istega dne kot dnevnik so natisnili na malem stroju še Izkaz za Partijsko šolo (1 str., 29 X 20 cm). Obrazec zanj je poslal v delo tedanji vodja te šole Jože Lesar. Od prvega dne rednega obratovanja do konca septembra so natisnili v tiskarni Sloveniji 13 številk Partizanskega dnevnika (št. 248 do 260, skupno 32 strani) v nakladi 52.000 izvodov in 2 obrazca (spričevala) v skupni nakladi 700 izvodov. Skupaj toraj 15 tiskov na 34 straneh v nakladi 52.700 izvodov. S številkami, ki so jih natisnili v prvi polovici septembra v tiskarni Julij 63 (od št. 235 do 247) in nato v tiskarni Sloveniji (od št. 248 do 260), je izšlo v septembru 26 tiskanih številk Partizanskega dnevnika na 58 straneh v skupni nakladi 104.000 izvodov.1"
PARTIZANSKI DNEVNIK IN NJEGOV POMEN ZA NARODNOOSVOBODILNO GIBANJE V SLOVENSKEM PRIMORJU IN NA GORENJSKEM
Partizanski dnevnik, ki so ga začeli tiskati septembra, je veljal za enega izmed najuglednejših pokrajinskih časopisov. Izhajati je začel najprej kot glasilo Triglavske divizije NOVJ (pozneje imenovane XXXI. divizija). Prva številka tega dnevnika je izšla 26. novembra 1943 v 400 izvodih. Že do konca I. letnika je izdal propagandni odsek XXXI. divizije 34 številk.
Partizanski dnevnik je porodila predvsem želja primorskega ljudstva po slovenskem glasilu. Redki so bili tod izvodi osrednjih glasil, tj. Slovenskega poročevalca, Ljudske pravice in drugih, ki so jih tiskali v centralnih tiskarnah na Dolenjskem ter so prihajali na Primorsko in Gorenjsko z velikimi zamudami. Zato so postali večkrat že neaktualni, ker niso prinašali najnovejših vesti iz domačih krajev in iz tujega sveta.
Člana propagandnega odseka divizije France Vreg-Mile in Edvard Kokolj-Martin sta hotela iz radijskih vesti, ki sta jih izdajala za borce
Mali tiskarski stroj iz partizanske tiskarne Ančka 222, postavljen v tiskarni »Slovenija« za tiskanje manjših tiskov
divizije, napraviti zanimivejši in poučen časopis. Dala sta pobudo in organizirala izdajanje posebnega časopisa, ki sta ga imenovala »Partizanski dnevnik«. Časopis so razmnoževali na ciklostilu, ki so ga prenašali na muli ali pa kar na lastnih plečih skozi vse pohode in boje divizije. List so širili borci tudi med civilnim prebivalstvom. V krat-
kem je vzbudil veliko zanimanje; prebivalstvo je željno segalo po njeni in začelo vanj celo pošiljati svoje prispevke. Tedanji komandant IX. korpusa Lado Ambrožič-IMovIjan je hitro spoznal pomen Partizanskega dnevnika in ga je zato spremenil v glasilo IX. korpusa. Od 14. II. 1944 (od št. 43) pa vse do 31. V. 1944 (do št. 142) ga je izdajal propagandni odsek korpusa. Ker je list s svojimi članki pobijal sovražno propagando, je odigral važno politično vlogo. Vanj so začeli pisati direktivne članke tudi vodilni politični delavci. S tem je postal list tudi vodilni časnik za vsa politična dogajanja ne samo na Primorskem, ampak tudi na Gorenjskem, s katero je bila Primorska med narodnoosvobodilnim bojem neposredno povezana.
Dejstvo, da je postal list politično-direktiven in informativen in ga je ljudstvo rado bralo, je napotilo vodstvi osvobodilnega gibanja za Slovensko primorje in Gorenjsko, da sta sklenili s štabom IX. korpusa NOV in POJ, da postane Partizanski dnevnik s 1. junijem 1944 glasilo Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko.
Ker je bil dnevnik glasilo obeh sosednjih pokrajin, se je formiral poseben »Medpokrajinski propagandni odsek za Slovensko primorje in
Gorenjsko«, ki je imenoval tudi novo uredništvo. S 1. junijem je prevzela urejanje glasila Milena Mohorič kot glavni in odgovorni urednik in je skrbela za politični del lista. V ožjo redakcijo so bili dodeljeni še Jurij štante-Juš, France Vreg-Mile, Edvard Kokolj-Martin in za Gorenjsko France Štiglic-Tugo.
Kot dopisnike so k listu pritegnili aktiviste OF na Gorenjskem in Primorskem, ki so na osnovi direktivnih člankov, ki so jih napisali vodilni politični funkcionarji, učili ljudstvo, kako naj gradi ljudsko oblast, in ga pripravljali na volitve, ki so bile na Primorskem in Gorenjskem poleti in jeseni 1944. O njih so poročali tudi v Partizanskem dnevniku. List se je v tehničnem pogledu izboljšal, saj ga je razmnoževalo vse do prve tiskane številke kar šest ciklostilnih tehnik.
Že štab IX. korpusa je hotel tiskati Partizanski dnevnik v svoji tiskarni Julij 63, ki je začela tiskati že v začetku maja 1944. Zaradi tehnično pomanjkljivo opremljene tiskarne, ki ji je manjkalo predvsem črkovnega in ostalega tiskarskega gradiva, pa se je tisk Partizanskega dnevnika zavlekel vse dotlej, ko je tiskarno prevzela Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko primorje in jo izpopolnila s tiskarskim gradivom ter ji dodelila še nekaj strokovnega tiskarskega kadra. Po tiskanju dnevnika v tej tiskarni v prvi polovici septembra so prenesli tiskanje Partizanskega dnevnika 17. septembra v svojo tehnično najbolj izpopolnjeno in največjo tiskarno Slovenijo, kjer so nato dnevnik tiskali oktobra že v 6000 izvodih, nato pa v decembru zvišali naklado na 7000 izvodov. V letu 1945 je zaradi raznih težav, ki so jih ob pogostih sovražnih ofenzivah imeli z nabavo papirja iz Vipavske doline, naklada časopisa počasi padala, tako da je po največji nemški ofenzivi, ki so jo sprožili na Trnovski, Vojskarski in Šebreljski planoti v tretji tretjini marca 1945, dosegla v aprilu le še okoli 1550 izvodov.
ORGANIZACIJA KOLPORTAŽE NARODNOOSVOBODILNEGA TISKA
Da bi razpošiljanje izdelanega narodnoosvobodilnega tiska in še posebno Partizanskega dnevnika na Primorskem in Gorenjskem čim-bolje teklo, je 21. septembra 1944 prišel na sedež Pokrajinske tehnike KPS za Slovensko primorje vodja kolportažnega oddelka Pokrajinske tehnike KPS za Gorenjsko Ivan Golc-Stanko. Na sestanku, ki so se ga udeležili vodja Pokrajinske tehnike Ciril Lukman-Anjo, administra-torka Pokrajinske tehnike Rozalija Menih-Barbka in vodja kolportažnega oddelka Pokrajinske tehnike Tone Baloh, so določili mejo med obema pokrajinskima tehnikama. Da bi osvobodilni tisk dobivale vse
civilne in vojaške ustanove v obeh pokrajinah, so se dogovorili tako, da je vsaka pokrajinska tehnika zalagala na svojem območju vse civilne in vojaške ustanove. Ker pa so vojaške operativne enote prehajale po potrebi iz ene pokrajine v drugo, so se dogovorili, da bo vojaške enote oskrbovala s tiskom tista pokrajinska tehnika, na katere ozemlju se bodo trenutno zadrževale posamezne vojaške operativne enote.
Po sklepu, ki je bil sprejet na tehnični konferenci julija 1944 na Dolenjskem, naj bi Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko primorje zalagala s centralnimi glasili, tj. Slovenskim poročevalcem, Ljudsko pravico in drugimi tudi Gorenjsko na desnem bregu Save. Sklenili so, da bo vse posamezne publikacije, ki so jih tiskali na Primorskem, prejemala Pokrajinska tehnika za Gorenjsko skupaj, na posamezne naslove pa jih bo nato razpošiljala gorenjska pokrajinska tehnika sama.
Glede naklad, ki naj jih prejme Gorenjska, so določili, da bo prejemala Pokrajinska tehnika KPS za Gorenjsko samo za kraje na desnem bregu Save vsa centralna glasila po 1000 do 1500 izvodov, brošure pa po 1000 do 2000 izvodov. Za Partizanski dnevnik, ki je bil
Stavnica z regali v tiskarni »Sloveniji«
glasilo OF obeh sosednjih pokrajin, pa so določili, da ga bodo pošiljali s Primorske vsak dan po 1000 izvodov, po zvišanju naklade, ki so jo že predvidevali, pa po 1500 izvodov na dan. Partizanski dnevnik so pošiljali s Primorske na naslov okrožne tehnike Škofja Loka, ta pa je razpošiljala Partizanski dnevnik za vso Gorenjsko. Vsaki pošiljki literature so morali na Primorskem priložiti spremno pismo, na katerem je bilo označeno število poslanih izvodov in račun zanje.
Vso literaturo, poslano s Primorske na Gorenjsko, so morali plačevati po kurzu 1RM = 3 lire. Izvodov, ki so bili namenjeni vojski (okoli 200 izvodov), ni bilo treba plačati.
Za čim boljše in čim hitrejše razpošiljanje literature so se dogovorili tako, da so iz Pokrajinske tehnike poslali tehnikam ali tiskarnam obenem z rokopisom tudi ekspeditno polo, na kateri je bilo označeno, katerim naslovom in koliko izvodov posamezne tiskovine naj odpošljejo iz tiskarne oziroma tehnike. En izvod ekspeditne pole je ostal v tiskarni, ki je odposlala tiskovino, drugi izvod pa je po odpremljeni pošiljki (ekspeditu) prejel kolportažni oddelek Pokrajinske tehnike. Odposlanim pošiljkam so v tiskarni ali tehniki prilagali spremna pisma, ki so jih naslovniki podpisane vračali kolportažnemu oddelku Pokrajinske tehnike in s tem potrdili prejem poslane literature. S tem načinom sta bili doseženi enotnost poslovanja vseh tehnik in tiskarn ter kontrola nad odpošiljanjem osvobodilnega tiska s Primorske na Gorenjsko ali obratno.
Že konec septembra 1944 so pošiljali Partizanski dnevnik in drugo literaturo vsem okrajem na Primorskem, okraji pa so oboje razdeljevali podrejenim odborom in teritorialnim vojaškim ustanovam in enotam ter tistim operativnim enotam, ki so se tedaj mudile na njihovem ozemlju.
DELO V TISKARNI »SLOVENIJI« OD OKTOBRA DO KONCA LETA 1944
Po prenehanju obratovanja tiskarne Julij 63 je bila tiskarna Slovenija edina partizanska tiskarna na Primorskem, ki je morala prevzeti vse delo obeh dotedanjih tiskarn: Ančke 222 in tiskarne Julij 63.
V varnem zavetju odljudne vojskarske grape so tiskarji tiskali kljub nemški ofenzivi, ki so jo Nemci izvedli od 8. do 12. oktobra 1944 na Trnovski in Banjški planoti. Namen nemške ofenzive, da bi onemogočili partizanom prezimovanje v vaseh na teh planotah, kljub požigu mnogih vasi v Čepovanski dolini, na Predme j i in Otlici ni uspel. Vodstvo osvobodilnega gibanja, ki se je tedaj zadrževalo
v Čepovanu in Lokvah, se je zaradi premoči Nemcev začasno umaknilo iz teh vasi, a se je takoj po ofenzivi zopet vrnilo vanje, čeprav je bila večina hiš popolnoma požganih. Nemška ofenziva ni dosegla nobenega vojaškega uspeha, prizadejala je v glavnem civilno prebivalstvo teh gorskih vasi, ki je zato še bolj sovražilo Nemce in njihove pomagače.
Ves čas pa so v tiskarni Sloveniji redno tiskali — z izjemo le nekaj dni (10., 11. in 13. X.), ko zaradi ofenzive ni bilo rednih kurirskih zvez med tiskarno in pokrajinskim vodstvom oziroma uredništvom. Tako so v tiskarni Sloveniji natisnili v oktobru 28 številk Partizanskega dnevnika (št. 261 do 288) v nakladi 155.980 izvodov, 2 številki Ljudske pravice (št. 19/20 in 22) v nakladi 10.060 izvodov, 1 številko Mladine (št. 12) v 4900 izvodih, 1 brošuro (M. Mikuž: Mama, zbudi se vendar) v 2295 izvodih, 5 raznih obrazcev v nakladi 2629 izvodov in 2 ovitka za brošure v nakladi 3945 izvodov. Vsega so torej v oktobru natisnili 39 raznih tiskov na 160 straneh v skupni nakladi 179.809 izvodov.il
Baraka elektrarne, v kateri sta bila nameščena turbina in generator
Ležišče nad stavnico za partizanske tiskarje v tiskarni »Slovenija«
Pripomniti je treba, da so 279. številko Partizanskega dnevnika (Nedelja, 22. X. 1944, 4 str.), ki je prinesla vest o osvoboditvi Beograda, natisnili na velikem časopisnem formatu (50 X 35 cm) v dveh barvah (rdeči in črni) in jo opremili z linorezom na prvi strani.
Oktobra se je pomnožilo tudi osebje v tiskarni, saj je kot vajenec v stavnici prišel dijak Marjan Blažič iz Mirna pri Gorici, kot pomožno moč v tiskarni so poslali iz Pokrajinske tehnike kovača in mehanika Filipa Legona iz Tilnika na šentviški gori, kot kurirja Emila Sulica iz Gradišča pri Mirnu ter kot pomočnika intendanta še Antona Veluščka-Saška iz Velendola.
Da bi v pustih jesenskih dneh v samotni tiskarni ne bilo dolgočasno, so poskrbeli za politična predavanja, kulturne in zabavne nastope. Začeli so izdajati celo lastni stenski časopis z naslovom Gra-par kot »glasilo grafičnega kolektiva S-l«. Stenski časopis je bil tipkan in bogato ilustriran, saj so bili med tiskarji tudi dobri risarji. Časopis je vseboval poleg raznih spominskih člankov tudi šaljive spise in pesmice, ki so jih napisali člani tiskarne.
Vodstvo osvobodilnega gibanja za Slovensko primorje je hotelo podpreti v njegovih naporih tudi protifašistično nastrojeno italijansko prebivalstvo, ki se je vse bolj in bolj uveljavljalo zlasti v Trstu in Gorici in podpiralo stremljenja slovenskega prebivalstva za priključitev k novi demokratični Jugoslaviji. Zato je pokrajinsko vodstvo sklenilo izdajati in tiskati italijanski časopis z naslovom »II nostro avvenire« in s podnaslovom: Portavoce degli Italiani del Litorale aderenti al movimento per la nuova Jugoslavia; urednik je bil Mario Pacor. Da bi ta časopis dobivali predvsem italijanski delavci v tržiškem okraju, kjer je bilo vse napredno delavstvo zelo naklonjeno osvobodilnemu gibanju Slovencev, so obnovili tudi relejno zvezo s Tržičem in proti Furlaniji, ki jo je vzdrževala kurirska postaja P 15. Ta postaja je večkrat posredovala tudi zvezo s Trstom, kadar je bila iz raznih vzrokov zveza čez tržaško predmestje oziroma vasi na Krasu pretrgana.
Tudi kolportažni oddelek Pokrajinske tehnike je v oktobru organiziral svojo kolportažno mrežo, tako da je ob pravilnem razdeljevanju Partizanskega dnevnika vsaka vas v Severnoprimorskem okrožju prejemala po šest izvodov, v Zahodnoprimorskem okrožju po pet, v Sred-njeprimorskem okrožju po šest in v Južnoprimorskem okrožju po dva do tri izvode. Ko so znižali naklado za Srednjeprimorsko okrožje, so presežek poslali predvsem v mesti Trst in Gorico ter v druge večje kraje Slovenskega primorja.
Nabavni oddelek Pokrajinske tehnike s sedežem v Renčah je oktobra priskrbel tiskarni Sloveniji razne stopnje črk za tiskanje časopisov in druge literature pa tudi okoli 20 stotov časopisnega papirja, kar je bilo še posebno važno za izdajanje visokih naklad časopisov, ki so jih tiskali v tiskarni.
Tako je Pokrajinska tehnika kljub nemški oktobrski ofenzivi opravila obsežno organizacijsko delo za napredek narodnoosvobodilnega tiska na Primorskem, kar se je še posebej pokazalo v številnih tiskih in visokih nakladah v naslednjih dveh mesecih do konca leta 1944, ko je tiskarna Slovenija, edina tedanja partizanska tiskarna na Primorskem, izdelala največ raznih tiskov in v najvišjih nakladah. Ko so Nemci 23. novembra 1944 zapustili Vipavsko dolino, ki so jo imeli zasedeno več kot leto dni, je to občutno koristilo tudi tiskarni, saj jo je vodstvo Pokrajinske tehnike iz svojih skladišč v Vipavski dolini neovirano oskrbelo z vsem potrebnim tiskarskim gradivom in še posebej s hrano.
Zato so v tiskarni Sloveniji v novembru natisnili kar 30 številk Partizanskega dnevnika (št. 289—318) v nakladi 198.131 izvo-
dov, 3 številke osrednjega časopisa Ljudska pravica (št. 23—25) v 15 600 izvodih, 5 številk italijanskega časopisa II nostro avvenire (No 1—5) v 23.450 izvodih, 1 številko Mladine (št. 13) v 6100 izvodih,
1	brošuro (O organizacijskih in kadrovskih vprašanjih naše partije) na 36 straneh v 2000 izvodih, 2 letaka v nakladi 25.600 izvodov, 15 raznih obrazcev in drugega drobnega tiska v nakladi 29.412 izvodov in
2	ovitka za ciklostirani brošuri v 3500 izvodih."
Vsega so natisnili v novembru 59 raznih tiskov v skupni nakladi 303.793 izvodov ter s tem dosegli ne samo najvišje število raznih tiskov, ampak tudi najvišjo naklado, ki so jo sploh dosegli v tiskarni Sloveniji v času njenega obratovanja. Pri tem je treba pripomniti, da so natisnili nekatere tiske v več barvah, kar je dalo še več dela tiskarjem, saj so morali isti tisk večkrat vlagati v tiskarski stroj.
Decembra 1944 so v tiskarni Sloveniji kljub nemški ofenzivi, ki je bila naperjena proti osvobojeni Vipavski dolini, na Trnovsko planoto in Vojsko, natisnili 43 raznih tiskov (skupno 262 strani) v nakladi 274.633 izvodov. Od tega so natisnili 30 številk Partizanskega dnevnika (št. 319—349, med njimi božično dvojno) v 196.788 izvodih, 2 številki
Zajetje studenca nad tiskarno »Slovenijo«
osrednjega glasila Ljudska pravica (št. 26 in 27) v 10.875 izvodih in 3 številke italijanskega časopisa II nostro avvenire (No. 6—8) v nakladi 16.870 izvodov, 1 pesmarico (Naj pesem naša zadoni) v 3625 izvodih, 1 koledarček v 6200 izvodih, 3 letake v 30.500 izvodih, 1 ovitek za pesmarico v 3625 izvodih in 2 obrazca v 6150 izvodih."
PRIZADEVANJA POKRAJINSKE TEHNIKE KPS ZA SLOVENSKO PRIMORJE
ZA POSTAVITEV NOVE PARTIZANSKE TISKARNE
Ker je sredi septembra prenehala obratovati tiskarna Julij 63 oziroma Doberdob, kakor so jo imenovali že od 6. septembra dalje, tiskarna Slovenija pa je bila preveč obremenjena s tiskanjem najrazličnejših časopisov in drugih tiskovin, so člani Pokrajinske tehnike že sredi oktobra 1944 poiskali nov skrit prostor, kamor naj bi premestili tiskarno iz Govca pri Gorenji Trebuši.
Osvobodilna misel je vse bolj prodirala tudi v miselnost italijanske manjšine na Primorskem. Ko so bile štabu IX. korpusa dodeljene še nekatere italijanske enote, je bilo treba poskrbeti tudi za tisk v italijanskem jeziku. Vodstvo Pokrajinske tehnike je poslalo na novo mesto, ki so ga izbrali na Šebreljski planoti v težko dostopni grapi, imenovani Strojenca, manjšo skupino ljudi, ki naj bi pripravili prostor za postavitev nove tiskarne. Ta naj bi dobila tudi nov večji brzotiskalni stroj in stavni stroj (linotyp). V grapi Strojenci pod litrskim vrhom v Šebreljskih hribih so že 16. oktobra začeli pripravljati prostor za tiskarno štirje člani nekdanje tiskarne Julij 63: Viktor Pegan, kamnolomec iz Avbra na Krasu, Peter Cvek, delavec iz Nemškega Ruta, Branko Brumat, dijak iz Mirna pri Gorici, ter Jože Kodelja, ključavničar iz vasi Plave ob Soči. Na žagi v Gačniku so člani gradbene ekipe pripravili les za barake ter ga zvozili iz Gačnika do Oblakovega vrha in od tu po poti, ki vodi proti Šebreljam.
Postavitev barak je najprej zavrla nemška oktobrska ofenziva, v novembru pa na novo zapadli sneg, ki je oviral delo. Kljub tem težavam pa so v grapi vendarle postavili dve baraki, in sicer eno skupno za strojnico in stavnico, drugo pa za kuhinjo in jedilnico. Proti glavni cesti, ki teče po dolini Idrijce, je baraki skrivala velikanska skala, tako da ju je bilo možno opaziti le iz neposredne bližine. Že v drugi polovici decembra sta bili baraki pripravljeni za namestitev strojev. Avtomatični tiskarski stroj, ki ga je nabavil Ladko Špacapan
v Milanu, so že prepeljali v Gorico, kjer so ga skrili v nekem skladišču tovarne v predmestju Gorice. Zaradi nemške decembrske ofenzive, ki so jo podpirali po osvoboditvi Beograda na Primorsko pribegli četniki in so z Nemci ponovno zavzeli Vipavsko dolino, pa tiskarskega stroja nikakor niso mogli prepeljati iz Gorice na Trnovsko planoto in skozi Trnovski gozd na Šebreljsko planoto do nove tiskarne.
Po ofenzivi sta se štab IX. korpusa NOV in POJ in pokrajinsko vodstvo osvobodilnega gibanja preselila iz Cepovanske doline na osvobojeno Cerkljansko, kjer sta ostala vse do začetka zadnje velike nemške ofenzive na Primorskem v zadnji tretjini marca 1945.
Ker iz Gorice niso mogli prepeljati novega stroja, so iz nekdanje tiskarne Julij 63 že konec decembra 1944 prepeljali mali tiskarski stroj, na katerem so pod vodstvom tiskarskega strojnika Staneta Cimpermana začeli tiskati šele konec januarja 1945. Pri prevozu tiskar-
Dve izmed strani glasila grafičnega kolektiva tiskarne »Slovenija«, v katerem so objavljali svoje prispevke člani tiskarne ter ga bogato opremljali z barvnimi ilustracijami.
skega stroja so namreč izgubili nekaj delov, zato so ga morali najprej popraviti in dopolniti. V novi tiskarni so za razsvetljavo prostorov postavili tudi majhno električno centralo, za mali tiskarski stroj pa so nabavili majhen elektromotor in ga preuredili na električni pogon. Potrebne črke so prejeli iz tiskarne Slovenije, ki jim je poslala tudi drugo potrebno tiskarsko gradivo. Veliki brzotiskalni stroj, ki ga je nabavil Špacapan za novo tiskarno, pa nikoli ni prišel v tiskarno Doberdob, ker so zavezniška letala bombardirala nekatere tovarniške objekte v okolici Gorice in zadela tudi skladišče, kjer je bil spravljen moderni tiskarski stroj za tiskarno Doberdob. Stroj je bil ob bombardiranju popolnoma uničen, stavni stroj, ki ga je Špacapan tudi nabavil za tiskarno, pa vse do osvoboditve ni prispel v tiskarno. Tako so morali tudi v novi tiskarni Doberdob tiskati na malem stroju skoraj vse do osvoboditve.
POKRAJINSKA TEHNIKA KPS ZA SLOVENSKO PRIMORJE KONEC LETA 1944
V Pokrajinski tehniki je konec decembra prišlo do nekaterih osebnih sprememb. Dotedanji pokrajinski tehnik Ciril Lukman-Anjo je že dalj časa bolehal in končno tako obolel, da sam ni mogel več opravljati poslov. Zato so mu dodelili za pomočnika prejšnjega vodjo nabavnega oddelka Martina Kokalja-Aleša. Ker pa je Lukman zaradi bolezni moral decembra povsem opustiti delo v Pokrajinski tehniki, je CKKPS konec decembra 1944 imenoval za pokrajinskega tehnika Martina Kokalja-Aleša, za pomočnika pa vodjo gradbenega oddelka Borisa Raceta-Žarka, ki je še nadalje opravljal tudi posle vodje gradbenega oddelka. Za vodjo nabavnega oddelka pa so imenovali dotedanjega člana nabavnega oddelka Franja Kroupo-Borisa.
Vodja Pokrajinske tehnike in njegov pomočnik sta na osnovi poročil, ki so jih konec leta posameznim vodjem oddelkov poslale ciklostil-ne tehnike in tiskarna Slovenija, ter na osnovi poročil posameznih vodij oddelkov sestavila za Centralno tehniko KPS 27. januarja 1945 splošno poročilo, v katerem sta navedla, da je imela Pokrajinska tehnika ob koncu leta 1944 sedem oddelkov. V grafičnem oddelku, ki ga je že septembra prevzel od Pavla Zibelnika-Paja Viktor Ilovar, so imeli ob koncu leta že dve tiskarni, tj. Slovenijo in Doberdob (ki pa še ni obratovala). V tiskarni Sloveniji je bilo ob koncu leta zaposlenih 47 ljudi. V njej so od 15. oktobra do konca leta 1944 porabili za natis časopisov, brošur, letakov in drugega drobnega tiska 177.411 pol papirja raznih formatov. Tiskarna Doberdob je ob koncu leta štela le 4 člane, že januarja pa so
poslali iz tiskarne Slovenije potrebni tehnični in strokovni kader, tako da je štela konec januarja že 16 članov.
Ker je tiskarna Slovenija v zadnjih dveh mesecih leta 1944 tiskala osvobodilni tisk v velikih nakladah, so novembra ukinili nekaj ciklo-stilnih tehnik, tako da jih je ob koncu leta delalo le še osem, ki so bile razdeljene po okrožjih.
Kolportažni oddelek je od srede oktobra do konca leta 1944 razdelil iz ciklostilnih tehnik, tiskarne Slovenije in iz osrednjih tiskarn na Dolenjskem, ki so pošiljale svoj tisk na Primorsko, 1,099.550 izvodov raznega narodnoosvobodilnega tiska.
Nabavni oddelek s sedežem v Renčah, ki je štel 14 članov (legalcev in ilegalcev), je nabavil v tem obdobju 32.000 kg časopisnega papirja, 2300 zavitkov strojepisnega papirja, 1300 kg ovojnega papirja in 46.000 pisemskih ovojnic. Poleg tega so nabavili brzotiskalni stroj za tiskarno Doberdob (ki so ga nekaj pozneje zavezniška letala uničila), 800 kg črkovnega gradiva ter 470 kg tiskarskih barv in drugega tiskarskega gradiva.
Gradbeni oddelek je izdelal od srede oktobra dalje 2 baraki za tiskarno Doberdob in dve mali baraki (knjigoveznico in radijsko po-slušalnico) za tiskarno Slovenijo. Na žagi v Gačniku so Izdelali vso notranjo opremo za tiskarno Doberdob.
Prometni oddelek, ki je skrbel za prevoze raznega tehničnega gradiva in hrane za Pokrajinsko tehniko in obe tiskarni, je štel 7 članov, prav toliko pa tudi intendantura, ki je zbirala hrano za vse postojanke Pokrajinske tehnike in jo razdeljevala mednje.
Ob koncu leta 1944 je bilo v pokrajinski tehniki z vsemi oddelki, ciklostilnimi tehnikami in tiskarnama zaposlenih okoli 150 ljudi.
Tri primorske tiskarne (Ančka 222, Julij 63 in Slovenija) so od prve pisemske ovojnice, natisnjene za Oblastni komite KPS za Slovensko primorje 4. III. 1944 v tiskarni Ančki 222, pa do 349. številke Partizanskega dnevnika, natisnjene 31. decembra 1944 v tiskarni Sloveniji, natisnile skupaj 254 raznih tiskov na 1014 straneh v skupni nakladi 1,281.635 izvodov.it
POLITIČNE IN VOJAŠKE RAZMERE V SLOVENSKEM PRIMORJU V PRVIH MESECIH LETA 1945
Ljudska oblast v Slovenskem primorju je poleg nalog, ki so jih opravljali posamezni odseki PNOO, razvijala svoje delo v glavnem v splošni mobilizaciji vseh živih sil in gmotnih sredstev za izbojevanje dokončne zmage. Utrjevala je organe ljudske oblasti v njihovi pripravi

18
SRJDVtENSIKA EITSHDA
Cmts i* nam ree^c v
Nekaj brošur, natisnjenih v tiskarni »Slovenija«
za prevzem upravnih poslov v krajih in predelih Slovenskega primorja, dotlej pod nemško okupacijo.
Konec leta 1944 so izvedli splošno mobilizacijo za orožje sposobnih moških od 17. do 50. leta starosti. Mobilizacija je skoraj povsod zelo dobro uspela. Ker je zajela večino odbornikov narodnoosvobodilnih odborov, so razpisali nadomestne volitve v krajevne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine. Zato je sledila vrsta političnih zborovanj, ki naj bi močneje razgibala prebivalstvo. Osvobodilno gibanje v Trstu se je znova močno okrepilo, po poletu v zgodnji jeseni 1944 pa so sledili skoraj dva meseca trajajoči sovražnikovi vdori vanj in aretacije, ki so trajale vse do decembra 1944 in zajele precej tržaških aktivistov. Sredi januarja 1945 so obnovili okrožni odbor OF za Trst. Tržaški delavci so bili organizirani v Delavski enotnosti. Komanda mesta Trst je začela pripravljati oboroženo vstajo v mestu.
Spomladi 1945 je CK KPS poslal v Slovensko primorje svojega člana Borisa Kraigherja, ki je postal politični sekretar Oblastnega komiteja KPS za Slovensko primorje, funkcijo organizacijskega sekretarja pa je prevzel Branko Babič. Z Dolenjske, kamor je odšel januarja 1945 na poročanje, se je vrnil tudi predsednik PNOO France Bevk.
Med zadnjo nemško ofenzivo na Primorskem je imel POOF 22. marca izredno sejo pod vodstvom Franceta Bevka. Na seji so razširili POOF, tako da je štel 18 članov. Dne 23. marca pa je bila izredna razširjena seja PNOO, v katerega so kooptirali tri nove člane (dr. Bogdana Breclja, dr. Aleša Beblerja in Borisa Kraigherja), tako da je štel 15 članov. Predsednik je bil France Bevk, podpredsedniki Branko Babič, dr. Lavo Cermelj in Boris Kraigher, tajnika pa dr. Aleš Bebler in dr. Joža Vilfan.
V vojaškem pogledu so januarja 1945 predvsem reorganizirali vojaške enote IX. korpusa, ki so v nemški decembrski ofenzivi precej pretrpele. Sovražnik je dobil v zadnjem času precej okrepitev v čet-nikih in nedičevcih, ki so pobegnili po osvoboditvi Beograda na Primorsko z namenom, da se po kapitulaciji Nemčije prvi pridružijo zavezniški vojski. Zrastle so nove sovražnikove postojanke. S svojima postojankama v Colu na vzhodni strani in Trnovem na zahodni strani Vipavske doline so Nemci zapirali Soško in Vipavsko dolino, odkoder so se največ oskrbovale enote IX. korpusa NOV in POJ ter druge partizanske postojanke na Banjški in Trnovski planoti ter na Vojskem.
Štab IX. korpusa je zato sklenil napasti in likvidirati postojanko v Trnovem, ki je najbolj ovirala dohode iz Vipavske doline v Trnovski gozd. Štab IX. korpusa, katerega komandant je postal Jože Borštnar,
je sklenil napasti Trnovo z enotami XXX. divizije NOV in POJ. V noči od 18. na 19. januar 1945 so napadli postojanko v Trnovem, v kateri se je nastanil fašistični bataljon »Fulmine« iz X. Flotiglie MAS. Borci so s pomočjo korpusne artilerije uničili sovražnika v postojanki in osvobodili Trnovo.
Nemci, ki so se zavedali pomembnosti Banjške in Trnovske planote za partizane, so začeli 7. februarja 1945 svojo ofenzivo in ponovno zasedli Trnovo in Otlico na jugu Trnovskega gozda. Ker sovražnik s to ofenzivo ni dosegel nobenih posebnih uspehov, je 15. II. začel drugo fazo ofenzive, tako da je prodiral iz Idrije proti Vojskemu in s Cola proti črnemu vrhu, Zadlogu in Mrzli rupi. Na Vojskem so držali položaje borci Bazoviške brigade, ki so odbili sovražnika. Pri Mali Lažni je sovražnik napadel Kosovelovo brigado, a se je ta izmaknila iz obroča. Po tem neuspehu je sovražnik prenehal ofenzivno akcijo in se umaknil v svoja izhodišča, ne da bi dosegel kake pomembne uspehe. Zato so enote XXX. divizije v noči s 23. na 24. februar ponovno napadle postojanko v Trnovem, odkoder se je moral sovražnik umakniti, vendar ne za dolgo, saj je že v prvih dneh marca znova napadel partizanske enote in zasedel postojanke na obrobju Banjške in Trnovske planote, ki so mu nato služile za izhodišča v največji spomladanski ofenzivi konec marca 1945.
TISKARNI »SLOVENIJA« IN »DOBERDOB« JANUARJA 1945
Dokajšnje zatišje, ki je zavladalo po nemški decembrski ofenzivi, je vodstvo Pokrajinske tehnike izrabilo za svoje delo. Na višinah Trnovskega gozda in Vojskega je bil januarja precejšen mraz, zato je začela usihati voda v studencu pri tiskarni Sloveniji, tako da ta ni mogla tiskati z vso zmogljivostjo. Vodstvo Pokrajinske tehnike je poskrbelo za bencinski motor, ki so ga namestili v tiskarni; gnal je elektromotor in s tem tiskarski stroj, da so mogli tiskati Partizanski dnevnik in druge časopise. Zaradi velike porabe bencina za motor in zaradi pomanjkanja časopisnega papirja, ki ga niso mogli redno dostavljati tiskarni, pa so morali tiskati manj, kot so tiskali v prejšnjem letu, saj so dnevnik tiskali samo na dveh straneh. Tako so v tiskarni Sloveniji natisnili v januarju 1945 vsega le 34 raznih tiskov (na 105 straneh) v skupni nakladi 189.228 izvodov. Od tega so natisnili 26 številk Partizanskega dnevnika (št. 1—26, ker v ponedeljkih dnevnik ni več izhajal) v nakladi 115.422 izvodov, 1 številko Ljudske pravice (št. 28 iz 1. 1944) v 4750 izvodih, 2 številki italijanskega časopisa II
nostro avvenire (No. 9 iz I. 1944 in 1—2 iz 1. 1945) v nakladi 8956 izvodov, 1 letak v 3600 izvodih, 1 koledarček v 18.000 izvodih in 3 obrazce v nakladi 38.500 izvodov.15
Januarja je prišla v tiskarno Slovenijo kot stavec-vajenec Božena Kragelj-Jelka, doma iz Idrije ob Bači. V peti tečaj Partijske šole pa je 27. januarja odšel stavec Janez Lajevec.
V	tiskarni so imeli v januarju več partijskih študijskih sestankov in sestankov kolektiva, na katerih so razpravljali o političnem in vojaškem položaju in o raznih tehničnih zadevah, ki so bile v zvezi z začetkom obratovanja tiskarne Doberdob. Tej so morali poslati poleg raznega tiskarskega in drugega tehničnega gradiva še nekaj osebja. Tako sta odšla tja stavec-vajenec Stanko Kovač in vlagalka Valentina Pinter-Milena. Tiskarna Doberdob je začela obratovati z malim strojem že 25. januarja. Iz tiskarne Slovenije je prišel še stavec Zdenko Špacapan. Po njegovem prihodu so začeli takoj tiskati in že v prvih šestih dneh konec januarja natisnili 14 raznih drobnih tiskov (2 obrazca in 12 pisemskih glav) za razne oblastne in vojaške forume in Pokrajinsko tehniko v skupni nakladi 11.500 izvodov.16
DELO TISKARN »SLOVENIJA« IN »DOBERDOB« FEBRUARJA 1945
Ko so v tiskarni Sloveniji po likvidaciji sovražne postojanke v Trnovem dobili iz Vipavske doline časopisni papir, so od 1. februarja dalje tiskali Partizanski dnevnik v običajnem formatu na štirih straneh. Delo v tiskarni je kljub nemški ofenzivi, ko so Nemci vdrli na Vojsko in v neposredno bližino tiskarne, nemoteno teklo. Partizanski dnevnik se je pojavil na terenu seveda vsak dan, ob tem pa bi Nemci utegnili zasumiti, da je tiskarna kje v bližini. Zato so dnevnik, ki so ga sicer redno tiskali, pošiljali iz tiskarne šele dan kasneje. Ko so se Nemci umaknili z Vojskega, je tiskarna spet redno pošiljala dnevnik na kurirsko postajo P8 na Zahumu pri posestniku Petru Ogriču, odkoder so ga nosili kurirji tiskarne na osrednjo kurirsko postajo P 7, od tam pa so ga raznašali drugi kurirji na vse strani.
V	tiskarni Sloveniji, kjer je bilo februarja zaposlenih 43 ljudi, so natisnili 24 številk Partizanskega dnevnika (št. 27—50) v nakladi 76.208 izvodov, 1 številko Ljudske pravice (št. 29 iz I. 1944) v 3175 izvodih, 2 številki časopisa II nostro avvenire (No. 34 in 5) v 6220 izvodih, 1 številko Mladine v 4100 izvodih, 1 številko Stenčasa prop. odseka IX. korpusa v 1820 izvodih. Skupaj torej 29 številk raznih časopisov v skupni nakladi 91.523 izvodov. Poleg teh časopisov so natisnili italijansko brošuro (Tito. Spunti di articoli, discorsi e interviste) in koledar-
ček (na 36 straneh) v 13.910 izvodih, dalje 2 letaka v 20.000 izvodih, 2 ovitka za brošure v 13.910 izvodih in 5 obrazcev v nakladi 13.884 izvodov. Skupaj torej 40 raznih tiskov na 191 straneh v skupni nakladi 153.227 izvodov, za kar so porabili 790 pol papirja formata 70 X 90, 1800 pol papirja 35 X 30, 58.265 pol papirja 23 X 29 in 34.035 pol papirja 100 X 70 cm. Skupaj torej 94.940 pol papirja raznih formatov.17
V	tiskarni Doberdob so tudi v februarju natisnili več drobnih tiskov, začeli pa so tiskati tudi že obsežnejše tiske, zlasti potem, ko je
10.	februarja začela obratovati tudi njihova mala elektrarna in so preuredili mali stroj na električni pogon.
Da bi razbremenili tiskarno Slovenijo, so prevzeli tiskanje časopisa II nostro avvenire, potem ko so jim iz tiskarne poslali potrebno črkovno gradivo in linorezne klišeje za glavo časopisa. Tako so že
11.	februarja natisnili 6. številko tega časopisa, ki so ga potem tiskali vse do velike nemške ofenzive. Natisnili so še 5 številk (No. 7—11).
Ker sta morala dotedanji vodja tiskarne Doberdob Stane Cimper-man in prejšnji pokrajinski tehnik Ciril Lukman z ženo Barbko 23. februarja odpotovati na Dolenjsko, so že 20. februarja poslali iz tiskarne Slovenije v tiskarno Doberdob tiskarskega strojnika Boltežarja Gorupa, ker bi sicer tu ostali brez kvalificiranega tiskarskega strojnika. Za novega vodjo tiskarne Doberdob pa je prišel 24. februarja stavec Janez Lajevec, ki je bil skoraj mesec dni v partijski šoli.
Konec februarja sta se v tiskarni Doberdob pripetili dve nezgodi, ki bi bili lahko usodni za tiskarno. Pri elektromotorju se je prekomerno segrel regulator in ponoči, ko so že vsi tiskarji spali, sta začela goreti regal za črke in omara. Požar so pravočasno opazili in ga takoj pogasili, škoda pa ni bila velika, saj so črke v regalu ostale skoraj nepoškodovane. Hujša nesreča pa se je zgodila, ko se je zaradi odjuge v strmini nad barako utrgala kakih 100 kg težka skala ter razbila streho, strop in stransko steno v stavnici. Na srečo ni bil nihče poškodovan.
V	tiskarni Doberdob so kljub raznim težavam, ki so jih imeli z dograditvijo tiskarne in njeno izpopolnitvijo s črkovnim in drugim tiskarskim gradivom, z uvajanjem novih ljudi v tiskarsko delo in kljub temu, da so tiskali samo na malem stroju, ker je dokončno propadel načrt z modernim brzotiskalnim in stavnim strojem, natisnili 40 raznih tiskov na 68 straneh v nakladi 85.818 izvodov. Od obsežnejših tiskov so natisnili 2 številki časopisa II nostro avvenire (No. 6 in 7) v 10.560 izvodih, 1 brošuro (Brigata Triestina na 16 straneh) v 2520 izvodih, 5 večbarvnih ovitkov za ciklostirane brošure v 7550 izvodih in 2 glavni notranji strani v 3500 izvodih za ciklostirani brošuri. Poleg teh
tiskov so natisnili 3 letake na 6 straneh v 30.688 izvodih ter 13 pisemskih glav v nakladi 16.150 izvodov za razne politične in vojaške ustanove v Slovenskem primorju. Za natis vseh tiskovin so porabili 4817 pol papirja formata 70 X 100 cm, za natis pisemskih glav pa 13.670 pol strojepisnega papirja.
V tiskarni je bilo konec februarja zaposlenih 22 oseb.18
(Se bo nadaljevalo)
OPOMBE
10 Podatki iz poročila Pokr. teh. KPS za Slov. prim. graf. oddelka
5. X. 1944 v AT IZDG. H Poročilo Pokr. teh. KPS za Slov. prim. graf. odd. od 17. IX. do 5. X. 1944 in mesečno poročilo tisk. Slovenije — graf. oddelku Pokr. teh. za Slov. prim. 2. X. 1944 v AT IZDG.
12	Poročilo tisk. Slovenije — Pokr. teh. graf. oddelku 15. XI. 1944 in poročilo Pokr. teh. KPS za Slov. prim. graf. oddelka 2. XII. 1944 v AT IZDG.
13	Poročili tisk. Slovenije — Pokraj. teh. KPS za Slov. prim. graf. oddelku 15. XII. 1944. in 2. I. 1945 v AT IZDG.
14	Poročilo Pokr. teh. KPS za Slov. prim. št. 106/5 — Centralni tehniki KPS 27. I. 1945 v AT IZDG.
15	Polmesečni poročili tisk. Slovenije št. 29/45 16. I. 1945 in št. 42a/45 7. II. 1945 v AT IZDG.
i« Poročilo Pokr. teh. KPS za Slov. prim. graf. oddelek 7. II. 1945 in spisek tiskovin tisk. Doberdob v AT IZDG in v arhivu Goriškega muzeja v Kromberku.
17	Poročilo tisk. Slovenije št. 126/45 — Pokr. teh. KPS za Slov. prim. 2. III. 1945 in poročilo št. 42a/45 cit. v op. 15 v AT IZDG.
18	Poročilo Pokr. teh. KPS za Slov. prim. št. 42a/45 za obdobje od 1. do 28. II. dne 7. III. 1945 v AT IZDG.
lado božič
ustanovitev prve
24 slovenske realke
• i • •• v Idriji
(ob 70-letnici)
Tik pred zaključkom leta 1900 je občinski odbor v Idriji sprejel ustanovno listino mestne nižje realke v Idriji.
Na traso poti za uresničitev stoletnih teženj in prizadevanj Idrije in njenih ljudi je bil položen prvi temeljni kamen. Toda pot je bila še dolga, saj se je vlekla preko Ljubljane na Dunaj in nazaj. Tudi časa ni bilo na pretek. Le osem mesecev je bilo na voljo za vsa dela in poti, ki jih je bilo treba opraviti v zvezi s priznanjem, ustanovitvijo in začetkom pouka na novem zavodu.
Občinski odbor je moral takoj po novem letu 1901 sprožiti ves birokratski postopek in drugi mehanizem, če je hotel do roka uresničiti naloge ustanovne listine.
Dne 8. februarja 1901 je vložilo idrijsko županstvo prek okrajnega glavarstva v Logatcu na ministrstvo za uk in bogočastje na Dunaju prošnjo za ustanovitev »Jubilejne nižje realke v Idriji«. Kmalu za pismeno vlogo pa je odposlanstvo šolskega odbora, v katerem so bili župan Dragotin Lapajne in odbornika Alojzij Novak in Josip Šepetavec, obiskalo deželnega predsednika ekscelenco Viktorja barona Heina. Predsednik je obljubil, da bo storil vse potrebno za uresničenje stvari in izrazil zadovoljstvo nad dejstvom, da se je prav Idrija odločila ustanoviti realko. Še v istem mesecu, 27. februarja, je bil župan na čelu delegacije iz Idrije in v spremstvu državnega poslanca dr. Andreja Ferjančiča ter deželnega poslanca dr. Danila Majarona sprejet pri ministru za uk in bogočastje Viljemu baronu Hartelnu ter pri ministru za poljedelstvo Karlu baronu Giovanelliju. Pri prvem so posredovali glede ustanovitve realke, pri drugem pa so sprožili vprašanje stavbne parcele štev. 344 »Za gradom«, ki je bila rudniška last. Parcela bi bila najprimernejša za gradnjo nove šole. Miren kraj, poln sonca.
Učni prostori bi imeli prav tu dovolj svetlobe in zdravega zraka. O vsem tem so obvestili tudi ministra za uk in bogcčastje. Oba ministra sta izrazila naklonjenost stvari, obljubila svojo pomoč, celo pozdravila zamisel o ustanovitvi realke v Idriji.
Zadeva okoli stavbne parcele št. 344 pa le ni bila tako enostavna. Ministrstvo je občinskemu odboru ni moglo prodati brez dovoljenja državnega zbora. Zato so iskali drugih boljših rešitev, da bi parcelo na kak način občini le odstopili. To so hoteli na poljedelskem ministrstvu. Na ministrstvu za uk in bogočastje pa so zahtevali, da je treba za ustanovitev realke samo zadovoljiti vsem predpisom. Le tako bi šoli dovolili pravico javnosti. Minister za uk pa je izrazil tudi zaskrbljenost, ali bo občina mogla dobiti dovolj učnih moči za novi zavod. Zaželel pa je delegaciji, da bi tudi to težavo uspešno premostili.
Idrijsko odposlanstvo je povsod na Dunaju dobilo najboljše vtise in se je vračalo domov v prepričanju, da je občinski odbor ukrepa! pravilno, ko je predlagal ustanovitev realke. V danih razmerah je bilo v resnici mogoče ustanoviti samo realko, če je Idrija hotela priti do srednje šole, kateri bi pozneje priključili še razne nadaljevalne tečaje.
O prvih vtisih in uspehih v zvezi z ustanovitvijo realke je poročal župan občinskemu odboru na seji dne 23. marca 1901.
V začetku aprila pa je občinskemu odboru šolski odsek sporočil, da je ministrstvo za uk Ž3 zahtevalo učni načrt nižje realke. Občina je morala predložiti ministrstvu tudi potrdilo deželnega odbora Kranjske, da odobrava sklep občinskega odbora v Idriji, s katerim občina z vsem svojim premoženjem jamči izpolnjevanje obveznosti do realke. Deželni odbor pa je v tem času že potrdil sklep občinskega odbora o pobiranju 50 % občinskih
doklad. Na podlagi vseh teh potrdil in sklepov je županstvo zaprosilo deželni odbor, naj odobri sklep mestnega odbora o ustanovitvi mestne nižje realke in potrdi njeno ustanovno listino.
Vse formalnosti, ki jih je zahtevala dunajska vlada, so bile v redu opravljene. V ospredje je sedaj stopil učni načrt realke, ki ga je zahtevala deželna vlada.
Člani idrijskega šolskega odseka so menili, da deželna vlada nima načelnega pomisleka proti ustanovitvi realke, da hoče zadevo celo pospešiti in da zato tako hitro zahteva odločitve o učnem jeziku, predmetniku in učnem načrtu.
Že ustanovna listina je glede učnega načrta določila, da se mora držati za vse avstrijske realke predpisanega učnega načrta in da se mora skladati z učnim načrtom državnih realk na Kranjskem. Ker pa je bila tedaj na Kranjskem samo državna višja realka v Ljubljani, je bilo jasno, da se učni načrt idrijske realke ne more in ne sme bistveno razlikovati od načrta, ki je predpisan za prve štiri razrede državne realke v Ljubljani. Člani šolskega odseka so menili, da je pri sestavljanju učnega načrta za idrijsko realko vedno treba imeti pred očmi dejstvo, da bodo dijaki idrijske realke v glavnem prestopali na realko v Ljubljani, dokler ne zraste tudi v Idriji popoln zavod. Učni načrt je bilo treba pripraviti tako, da bodo idrijski dijaki brez težav nadaljevali študij na ljubljanski realki.
Nujno je torej bilo, da bodo v predmetniku nove šole naslednji obvezni predmeti: slovenščina, nemščina, verouk, geometrija in geometrijsko risanje, matematika, zemljepis, prostoročno risanje in telovadba v vseh razredih, lepopisje in naravoslovje v prvem in drugem razredu; zgodovina od drugega razreda dalje; fizika in francoščina od tretjega razreda naprej in kemija v četrtem razredu.
Med prostimi predmeti so se zaenkrat odločili samo za petje.
Šolski odsek se je odločil, da je treba za porazdelitev ur na posamezne predmete sprejeti razdelitev, kakršno je imela ljubljanska realka v nižjih razredih. Večje spremembe so določili samo glede pouka slovenščine in nemščine. Da bi se idrijski učenci temeljiteje naučili nemškega jezika, ki ga bodo potrebovali zlasti v višjih razredih, je umestno, so dejali v šolskem odseku, da se nemščina v prvem in drugem razredu ne poučuje samo po štiri ure tedensko, kakor na ljubljanski realki, temveč po pet ur na teden.
Kar pa zadeva pouk slovenščine, naj se v prvem in drugem razredu, kjer bo prevladoval slovenski učni jezik, poučuje slovenščina kot učni predmet po tri ure na teden, v zadnjih dveh razredih, v katerih bodo poučevali v slovenščini manj predmetov, pa naj obdrži sl~vcnščina kot učni predmet prav tako tri ure tedensko, torej po eno uro več kot v enakih razredih ljubljanske realke.
Pri odločanju, v katerem jeziku naj se poučujejo posamezni predmeti, so člani šolskega odseka upoštevali dvoje dejstev. Na idrijsko realko bodo prihajali večinoma učenci, katerim je materin jezik slovenščina in ki iz ljudskih šol ne bodo prinesli dovolj znanja nemškega jezika, da bi mogli nemoteno slediti nemškemu pouku. Zato so se odločili: Zdravo vzgojno načelo zahteva, da se mora za večino učnih predmetov v prvem in drugem razredu idrijske realke vpeljati slovenščina kot učni jezik.
Upoštevati pa so morali tudi, da je bila na ljubljanski realki pri vseh predmetih, razen pri slovenščini in verouku, učni jezik nemščina in da bodo morali dijaki, ki bodo prestopali v višje razrede ljubljanske ali kake
druge avstrijske realke, popolnoma obvladati nemški jezik, če bodo hoteli študirati in napredovati. Zato v takih razmerah ni kazalo drugače, kot da so se odločili, da se na idrijski realki poučuje v nemščini čim več predmetov, a se pri tem ne sme zanemarjati slovenskega materinega jezika večine dijakov.
Na osnovi takih mišljenj in razprav ter na podlagi mnenj strokovnjakov je šolski odsek pripravil naslednji predlog učnega načrta za »Jubilejno nižjo realko cesarja Franca Jožefa I. v Idriji«:
Razredi in število ur na teden:
	I.	II.	III.	IV.
Vsrouk	2	2	2	2
Slovenščina	3	3	3	3
Nemščina	(5)	(5)	(4)	(4)
Francoščina	—	—	(5)	(4)
Zemljepis	3	(2)	(2)	(2)
Zgodovina	—	2	2	2
Matematika	(3)	(3)	(3)	(3)
Naravoslovje	2	2	—	—
Fizika	—	—	3	2
Kemija	—	—	—	3
Geometrija in				
in geometrijsko				
risanje	(1)	(2)	(2)	(3)
Prostoročno				
risanje	4	4	4	4
Lepopisje	1	1	—	—
Telovadba	2	2	2	2
Skupaj	26 28 32 34
Neobvezni predmet: petje	dve uri
Številke v oklepajih pomenijo pouk v nemščini, ostale pouk v slovenščini.
Od skupnih 26 učnih ur v prvem razredu je odpadlo na pouk v slovenščini 17, na pouk v nemščini po 9 učnih ur; v drugem raz-
redu je bilo razmerje 16:12, v tretjem 16 : 16 in v četrtem 18:16 v korist slovenščine.
Izrazoslovje naj bi v vseh predmetih in v vseh razredih poučevali in uporabljali v obeh deželnih jezikih, to je v slovenščini in nemščini.
Samo ob sebi je bilo razumljivo, da bo na realki uradni in občevalni jezik slovenščina.
Tak je bil predlog učnega načrta za idrijsko nižjo realko, ki ga je občinskemu odboru predložil in utemeljeval njegov odsek za šolstvo. Občinski odbor je na svoji seji o predlogu razpravljal, sprejel poročilo odseka na znanje in potrdil predlog učnega načrta.
V tem času je deželni odbor Kranjske dne 27. marca 1901 že odobril Ustanovno listino mestne nižje realke v Idriji.
Tako so potekale stvari v zvezi z ustanovitvijo realke v okviru občinskega odbora in njegovih organov. Tudi po oblastnih tirnicah proti Dunaju in nazaj ni bilo večjih zastojev in zapletljajev. Nikakor pa ni bilo vse čisto na domačem idrijskem dvorišču. V samem občinskem odboru je bila konservativna manjšina, ki ni lepo in mirno gledala na delo liberalno-napredne večine. Njej sami, kakor tudi drugim konservativnim krogom v mestu in izven njega, ni šlo v račun uspešno prizadevanje napredne večine pri ustanavljanju realke. Nazadnjaki so se namreč ogrevali za gimnazijo.
Proti konservativnemu gledanju in prizadevanju nasprotnikov realke ter v podporo naprednim silam v občinskem odboru in izven njega, ki so se trudile, da bi prišlo do ustanovitve realke, so odločno odgovorili idrijski rudarji. Zbrali so se na javnem ljudskem shodu, ki je bil 26. maja 1901 v hotelu »Pri črnem orlu«, v stavbi, kjer je danes Mestna knjižnica.
Mestna hiša
Shod je sklicala krajevna organizacija socialdemokratske stranke v Idriji, vodili pa so ga Fran Rinaldi, ravnatelj Konzumnega društva kot predsednik ter rudarja Anton Jereb in Tomaž Filipič. Shod je v zadevi idrijske srednje šole sprejel posebno resolucijo, ki so jo podpisali vsi člani delovnega predsedstva zborovanja.
V resoluciji so zborujoči najprej poudarili, da stoje idrijski rudarji odločno na stališču, da je nujno širiti izobrazbo in omiko. Utemeljevali so: Izobrazba je moč, brez katere v današnjem času ni mogoče živeti in brez katere delovno ljudstvo ne bo moglo nikoli doseči spremembe današnjih žalostnih razmer. Zato naj se ustanovi v Idriji srednja šola.
Kar zadeva odločanje med gimnazijo in realko, pa so se idrijski rudarji izjavili, da je realka primernejša kot gimnazija. Prirodne znanosti in tehnika, tako v resoluciji utemeljujejo, so se v zadnjem stoletju tako razvile, da že vsak dan prevladujejo v človeškem življenju. Učni predmeti na gimnaziji pa imajo pomen le še za posameznike in ne morejo služiti ljudstvu, ki se mora z realno znanostjo in trdim delom boriti za svoj kos kruha. Privilegirani poklici teologov in pravnikov ob hitrem razvoju industrije, prometa, trgovine, obrti niso več vabljivi za učečo se mladino. Odpiranje novih gimnazij pomeni povečevati armado tistih poklicev, ki že danes hirajo in katerim je za bodočnost skoro odzvonilo. Osnovo praktičnemu življenju ne le posamezniku, temveč tudi družbi daje samo realka, zato se shod izjavlja za realko in proti gimnaziji.
Resolucija je pribila, da ni mogoče sprejeti nobenega stališča, ki bi od srednje in višje izobrazbe izključevalo ne samo rudarske, pač pa tudi sinove ostalega revnega prebi-
valstva. Za vstop v srednjo šolo naj bodo odločilne samo otrokove sposobnosti.
Shod je protestiral proti uvedbi šolnine na srednji šoli in proti stroškom šolanja, ki bi padli na ramena staršev. Taka bremena bi omogočila obisk srednje šole samo otrokom premožnejših staršev. Če pa naj nova šola koristi idrijskemu prebivalstvu, ki je v ogromni večini siromašno delavstvo, potem je treba dostop v šolo urediti tako, da bodo zavod obiskovali vsi za šolo sposobni otroci.
Zahteve resolucije pa so šle še dalj. Od pristojnih dejavnikov je zahtevala, naj po-skrbe, da bo nova srednja šola odprta tudi za dekleta in ne samo za fante.
Shod je z vso ostrostjo protestiral proti ustanovitvi nove šole na rudniške stroške, pa čeprav bi bili ti stroški skriti pod naslov prispevka rudarskega erarja. Ti rudniški prispevki bi bili odtegljaji od revnih rudarskih plač. Vedeti je treba, da so rudarske plače najslabše in najnižje in da je rudar že na vseh koncih in krajih tako obdavčen, da ne ve več ne kod ne kam. Zato je shod zahteval, naj se realka ustanovi na račun min'str-stva za uk, tako kot se ustanavljajo druge podobne šole v državi. Rudarji najodločneje protestirajo, da bi jim na račun novega zavoda odtegovali od plače karkoli, pa četudi samo en vinar. Protestirajo tudi proti temu, da bi z eraričnimi prispevki šoli prikrito bremenili rudarske plače.
Shod je izrazil tudi dvome, ker so se rudarji bali, da njihovi otroci take šole ne bodo obiskovali.
Končno je shod v svoji resoluciji zahteval, naj se vendar že uresničijo zakonske obljube o ustanovitvi strokovne rudarske šole. Po taki šoli je velika potreba in rudarji že plačujejo zanjo svoje prispevke preko rudarske zadruge-
Tako idrijski rudarji, tako njihova resolucija o srednji šoli v Idriji.
Čas pa je tudi v Idriji hitel in bližala se je jesen. Ministrstvo za uk in bogočastje je s svojim odlokom z dne 7. junija 1901 dovolilo ustanovitev nižje realke v Idriji na občinske stroške. Odobrilo je tudi učni načrt. Prošnjo, da bi se šola imenovala »Jubilejna nižja realka Franca Jožefa I.«, pa je nam3-nilo ministrstvo reševati šele tedaj, ko bo dograjena nova šolska stavba, ko bo odprt prvi razred in bo ugotovljeno, da je šola v učnsm kakor tudi vzgojnem delu zadovoljiva. Do poimenovanja realke ni nikdar prišlo, ker stvari v Idriji ni nihče več sprožil, saj je bil predlog le pretveza, da bi čimprej prišli do srednje šole.
Teden dni za ministrskim odlokom je tudi deželni šolski svet Kranjske z odlokom z dne 14. junija 1901 dovolil, da se odpre s šolskim letom 1901/02 prvi razred mestne nižje realke v Idriji s pogojem, da izpolni občina vse zahteve zakona o zasebnem pouku iz leta 1850.
Občinski odbor se je ponovno sestal na seji dne 2. julija 1901. Poslušal je ukaz, s katerim je okrajni šolski svet v Logatcu dne 20. junija, na podlagi odloka ministrstva za uk in bogočastje z dne 7. junija, potrdil ustanovitev realke in odobril učni načrt. Občinski odbor je nato sprejel spremembo organizacijskega statuta realke. Spremembe so se nanašale na postopek z učnim osebjem, ki bi prihajalo z drugih šol na idrijsko realko. Statut jih obravnava, kot da bi neprekinjeno službovali na idrijskem zavodu.
Odbor je razpravljal o imenovanju prvega ravnatelja realke. Zakon iz leta 1850 je določal pogoje za ravnatelja zasebnega zavoda: biti mora avstrijski državljan, moralno in politično neoporečen, neomadeževan in strokovno sposoben. Ti pogoji so enaki kot za
ravnatelja na državnih šolah in za druge učitelje. O imenovanju ravnatelja je občinski odbor sklepal na tajni seji. Za prvega ravnatelja je imenoval profesorja državne višje realke v Ljubljani Karla Pirca, ki je sam prosil za to mesto.
Na isti seji je občinski odbor tudi sklenil, da učenci realke do nadaljnjega ne bodo plačevali šolnine, da bo pouk brezplačen. Tako je odbor sprejel eno izmed zahtev resolucije majskega javnega shoda rudarjev. V zvezi s tem sklepom je bilo meseca septembra ustanovljeno na realki »Dijaško podporno društvo«, ki je prevzelo nalogo oskrbovati dijake z učnimi knjigami.
Zadnji sklep te važne seje občinskega odbora pa je bilo imenovanje deželnega poslanca dr. Danila Majarona za častnega občana Idrije. To imenovanje je odbor utemeljil z njegovimi zaslugami in s pomočjo pri ustanavljanju realke.
Šolsko leto 1901/02 se je hitro bližalo. 15. septembra je razpravljal občinski odbor o otvoritvi realke. Toda nad občino so visela težka finančna bremena in treba je bilo varčevati. Zato je menil občinski odbor, da ne bi kazalo v zvezi z odpiranjem šole delati posebnih in večjih stroškov. Sklenil je, da bo po slovesni maši slavnostna seja občinskega odbora ter otvoritev prvega razreda. Namesto banketa bo občinski odbor daroval 400 kron »Dijaškemu podpornemu društvu«. V spomin na ta veliki dan se bo celotni občinski odbor fotografiral in vsak odbornik bo prejel sliko v spomin.
Končno je nastopil za idrijsko šolstvo, idrijsko kotlino in njenega prebivalca zgodovinski dan.
Dne 18. septembra 1901 je bila po maši izredna in slavnostna seja občinskega odbora. Slovesnosti so se udeležili učenci in profesorji nove realke, mestni odbor, predstav-
niki idrijskih uradov, mestni zastopnik v deželnem odboru in idrijski častni občan dr. Danilo Majaron.
Slavnostno sejo občinskega odbora je odprl župan Dragotin Lapajne, ki je toplo pozdravil vse navzoče in se zahvalil vsem, ki so z nasveti in dejanji pomagali pri ustanavljanju mestne nižje realke. Novemu zavodu je zaželel najlepši razcvet, najboljših uspehov, ravnatelja in učno osebje pa je naprosil, naj bodo pri svojem delu vztrajni in požrtvovalni. Nato je izročil prvemu ravnatelju realka ključe novega zavoda.
Ko je ravnatelj Karel Pire prevzel ključe, je takole spregovoril:
»Velespoštovani gospodje! Z velikim veseljem sprejemam posel, ki mi je poverjen in s katerim je združenih toliko odgovornosti. Z geslom našega presvitlega vladarja: »Z združenimi močmi,« se nadejam, velespoštovani gospodje, da nam boste vedno prijateljsko pomagali pri tej naši težki nalogi. Vam pa, velespoštovani gospodje, ki ste zavod oživeli, vam, ki ste delali in se v ta namen žrtvovali, vam izrekam v svojem in v imenu mladine, ki se bo izobraževala na tem zavodu, najtoplejšo zahvalo.
Naša realka je prva v naši mili domovini, ki ima v večini materinski slovenski učni jezik, in ta najmlajša realka, plod naše velike požrtvovalnosti, je bila ustanovljena v pro-
31
slavo 70-letnice Nj. V. cesarja Franca Josipa I. Ob tem predlagam, poln vdanosti, da vzkliknemo Nj. V. najmilostljivejšemu cesarju Francu Josipu I. trikratni Slava!
Dovolite, velespoštovani gospodje, da izrekam končno še eno željo. Dal Bog, da bi se mladina na tem zavodu izobraževala in napredovala v nravnosti, veri in znanosti, da bi vsak gojenec zapuščal novi zavod kot zvest, vreden član svojega naroda, Bogu v hvalo, narodu v slavo, domovini v ponos in državi v blagor!«
Redni pouk na novem zavodu se je začel 20. septembra 1901.
Za učilnico prvega razreda je bila določena soba v mestni hiši. Zaradi velikega šte-
vila učencev je bila premajhna, zato je rudniško ravnateljstvo dovolilo uporabo dveh prostorov v zgradbi rudniške ljudske šole. Ministrstvo za uk je dovolilo pouk v novih prostorih.
V prvi razred realke se je prijavilo 57 kandidatov, sprejetih pa je bilo 55. Iz Idrije same je bilo 38 dijakov, iz neposredne idrijske okolice 6, z ostale Notranjske eden, s Kranjske šest, z Goriške trije in en dijak s Koroške.
Učiteljski zbor so sestavljali: ravnatelj prof. Karel Pire; dr. Vladimir Herle, pravi realčni učitelj, z gimnazije v Kranju; dekan Mihael Arko, pomožni učitelj za verouk; Ivan Baj-želj, pomožni učitelj za telovadbo, z ljudske
šole; Alojzij Novak, vodja ljudske šole, za pouk petja. Za šolskega sluga je bil imenovan Valentin Albrecht.
Prvi proračun realke je odobril občinski odbor in je znašal: za osebne izdatke 13.720 kron, za materialne pa 6.700 kron. Balje je izkazoval proračun tudi izdatke za plačilo obresti za najeta posojila, ki so znašale 10.000 kron, ter anuitete za investicijsko posojilo za gradnjo novega poslopja realke v znesku 40.000 kron. Skupaj je torej znašal prvi proračun izdatkov 70.420 kron.
Po prvi inšpekciji zavoda, ki jo je opravil šolski nadzornik Peter Končnik, je ministrstvo za uk in bogočastje z odlokom z dne 20. januarja 1902 podelilo prvemu razredu realke pravico javnosti.
Srednja šola v Idriji, realka je zaorala v ledino idrijskega kulturnega življenja globoko brazdo. Četrt stoletja je obdelovala polja mladih idrijskih pokolenj.
Tedanji občinski odbor je opravil veliko delo. Odprl je idrijski mladini pot v srednjo šolo in preko nje v svet. Toda odbor se ni uspaval nad doseženimi uspehi. Ni mislil samo na današnji, ampak tudi na jutrišnji dan. Že takoj naslednjega dne po otvoritvi realke se je na svoji seji 19. septembra 1901 vključil v splošno slovensko akcijo za ustanovitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Na tej seji je soglasno sprejel peticijo na dunajsko vlado, ki jo je poslal ministrstvu za uk in bogočastje, v kateri se je odločno zavzel za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Idrija, drugo največje mesto tedanje Kranjske dežele, je krepko zavihtela prapor napredka in kazala svojo visoko narodno in kulturno zavest.
Naše misli so ob sedemdesetletnici prve slovenske realke v Idriji obrnjene k našim prednikom, katerim smo dolžni vse spoštovanje in zahvalo.
dr. marija verbič
fabrikacija cinobra v Idriji1
Živo srebro so včasih potrebovali ne samo v medicini in za razne tehnične naprave, temveč tudi za izdelavo cinobra. Cinober je barvilo rdeče barve, ki nastane ob spojitvi živega srebra z žveplom. Uporabljali so ga predvsem pri fabrikaciji rdečega pečatnega voska ter za ličilo. Nekaj malega so ga uporabili tudi kot premaz za zaščito železa in pločevine pred rjo, vendar pa neprimerno manj kot danes, ker je bil predrag. Bil je dražji od živega srebra, a kvalitetnejši od sedanjega cinobra. Danes pristnega cinobra ne izdelujejo več, temveč le njegov nadomestek. Ta pa nima nič skupnega z živim srebrom.
Cinober so izdelovali v Benetkah, na Ho-landskem in v Idriji. Benetke so slovele po izdelavi najčistejšega in najfinejšega cinobra. Takšen cinober so našli med tovorom stare benečanske trgovske ladje, ki se je pred skoraj 400 leti potopila v bližini dalmatinske obale, pa so jo pred tremi leti naši pomorščaki ob sodelovanju zadrskih muzejskih strokovnjakov dvignili iz morja. Na cinobru, ki je stisnjen v trde pogače, težke po 70 kg, ni nobenega znaka izdelovalca. Zadrski muzej-ci domnevajo, da je bil ta cinober izdelan v Idriji.2 Žal pa za to trditev ni nobenih zadostnih dokazov. Poiskati jih bo treba v benečanskih arhivih, ker je ladja, ki je bila namenjena v eno izmed pristanišč na dalmatinski obali, natovorila svoje blago v Benetkah. Benetke pa so dajale prednost svojemu lastnemu produktu.
Najdba starega finega cinobra, ki je za ves kulturni svet velika redkost, je vzbudila pri nas precejšnjo pozornost. Zato ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah nekoliko obudimo spomin na nekdanjo fabrikacijo cinobra v Idriji.
Cinober kot barvilo se v zgodovini baje omenja prej kot živo srebro. V mislih imam naravni cinober, ki so ga pridobivali v rud-
nikih živega srebra na ta način, da so najčistejše in najlepše kose cinabaritne rude stolkli v prah, prah pa so uporabljali za rdeče barvilo.
Naravni cinober kot barvilo so poznali že stari Grki. Rimljani so ga v Plinijevih časih uporabljali za barvanje kipov, ki so jih nosili v triumfalnih pohodih. Z njim so obarvali svoja telesa tudi rimski legionarji na bojnih pohodih, da so bili videti čim strašnejši. Slike v Pompejih so slikane s cinobrovo barvo in tudi pri pozlatitvah na marmornatih spomenikih in nagrobnikih so kot temeljno barvo uporabljali cinober.
Naravnega cinobra se pridobi zelo malo, ker je cinabaritna ruda običajno premalo čista, da bi iz nje pridobili res lepo rdečo barvo. Še največ takega barvila so mogli pri-dob'ti v rudnikih živega srebra, predvsem v španskem Almadenu, ki je slovel po zelo čisti cinabaritni rudi. Kljub temu so morali Rimljani uvoziti iz španskega Almadena velike količine cinabaritne rude, da so doma izdelali vsaj majhne količine naravnega cinobra. Na izdelavo večjih količin barvnega cinobra ni bilo misliti vse do takrat, dokler niso iznašli umetno pridobljeni cinober.
Kdaj so začeli umetno pridobivati cinober v večjih količinah, ni znano. Prvi opis umetno pridobljenega cinobra imamo iz 8. stoletja po našem štetju. Pridobivali so ga na podlagi kemične spojitve živega srebra z žveplom. Umetno pridobljeni cinober je bil čistejši od naravnega, predvsem pa so ga mogli pridobiti toliko, kot je bilo potrebno. Benečani so znani kot najstarejši in najboljši produ-centi umetno pridobljenega finega cinobra. Za njimi so fabrikacijo cinobra iznašli še Ho-landci. Eni kot drugi so ga izdelovali na svoj način. Iz enega centa živega srebra so pridobili enako količino finega cinobra. Skrivnost umetnega pridobivanja cinobra so eni
kot drugi skrbno čuvali zase ter je niso izdali nikomur. Idrijčani, ki so tudi izdelovali cinober, so se skozi stoletja zaman trudili, da bi odkrili način benečanske in holandske proizvodnje cinobra, ki je bil mnogo naprednejši od idrijskega.3
V Idriji so poleg živega srebra pridobivali tudi naravni in fini cinober. Prvega so pridobili iz najlepših in najčistejših kosov cinabaritne rude, ki je je bilo vsaj v prvih letih v izobilju, drugega pa kot umetni produkt iz živega srebra.4 Rudniki živega srebra navadno niso izdelovali finega cinobra, ampak le naravnega, zato je bil idrijski rudnik v tem pogledu izjema. Fini cinober so v Idriji do srede 17. stoletja pridobivali po suhem postopku na ta način, da so živemu srebru dodali v prah stolčeno zelo čisto žveplo, vse skupaj pa so spravili v posode, ki so jih z mehaničnimi napravami nekaj ur vrteli, nato pa dobro premešano zmes žgali v posodah toliko časa, da se je žveplo spojilo z živim srebrom in je nastal cinober.5 Žganje cinobra so opravljali v posebni zgradbi blizu rudnika, medtem ko so živo srebro žgali v gozdovih na prostem. Žgalnica za cinober je konec 16. stoletja stala ob Idrijci pri grabljah."
Produkcija cinobra v Idriji je bila v času, ko je rudnik spadal pod Benečane (1490— 1509) precejšnja, morda celo večja od živega srebra. K temu jih je spodbujala odkupna cena cinobra,' ki je bila vsaj za 20 % višja od cene živega srebra ter razmeroma večje količine zares lepe in čiste cinabaritne rude v rudniku. Iz slednjih se je dalo pridobiti precej naravnega cinobra. Ni izključeno, da so cinober v Idriji pridobili tudi pri žganju cinabaritne rude v živo srebro, če se je žveplo, ki ga ruda vsebuje, zaradi kakršnihkoli na-predvidenih okoliščin spojilo z živim srebrom, namesto da bi se iz njega izločilo.
Pod Benečani so smeli Idrijčani izvažati ci-nober in živo srebro le v Benetke. Izvoz v druge kraje je bil pod kaznijo prepovedan.8 Po eni plati so Benečani s to prepovedjo skušali izvajati kontrolo nad proizvodnjo cino-bra v Idriji, da bi jo mogli omejevati, če bi ogrožala proizvodnjo cinobra v Benetkah, po drugi plati pa so si hoteli zagotoviti stal«n dohodek od uvoza idrijskega cinobra v Benetke. Za uvoz enega benečanskega milenija9 cinobra v Benetke so morali idrijski podjetniki plačati 4 dukate daca ali mitnine.10 In čs priračunamo tej carinski dajatvi še desetino od nakopane rude, ki so jo morali idrijski rudarji odrajtati benečanskemu uradniku v Idriji za regalia takoj, ko so jo potegnili iz jame, je benečanski dohodek od idrijskega rudnika znašal skoraj četrtino dohodka od rudnika. To pa ni bilo malo. Da bi se rešili vsaj benečanskega daca, so idrijski podjetniki tihotapili svoje produkte čez mejo na nemška tla. Pri tem niso imeli veliko truda, saj je rudnik stal na meji med Benečijo in nemškimi deželami. Onkraj meje so idrijske tovore naložili na tovorne konje in jih prenesli do trgovca, s katerim so se pogodili za odkup svojega blaga.
Benečani pa so tihotapstvo idrijskih proizvodov kmalu odkrili ter so v zaščito svojih koristi takoj izvedli potrebne ukrepe. Od leta 1499 dalje so dac za idrijski cinober in živo srebro pobirali kar v Idriji namesto v v Benetkah, kot je bilo do takrat obvezno. Od živega srebra, ki so ga nameravali predelati v fini cinober, so pobrali 3 dukate za en benečanski milenij, za cinober, izvožen v Benetke, pa so ob uvozu zahtevali še en dukat daca.11
Velika produkcija cinobra v Idriji je povzročala precejšnjo konkurenco benečanskemu finemu cinobru. V zaščito svojega produkta, čigar nemoteno prodajo so ovirali še nemirni
časi, ki so se takrat zgrnili nad Benetke, so Benečani leta 1503 za tri leta prepovedali izdelavo cinobra v Idriji. Za kršitelje te prepovedi so bile določene težke kazni: cdvzem cinobra, zaplemba premoženja, odvzem prostosti in izgon iz Idrije in Benetk za dve leti.12
Ko je prepoved izdelave cinobra v Idriji potekla, je idrijski upravitelj zaprosil Benetke za dovoljenje, da bi smel iz 50 benečan-skih milenijev barvnega cinobra in enake količine živega srebra izdelati najfinejši cinober. Tega dovoljenja pa jim Benečani niso izdali pred benečansko-nemško vojno 1508. Šele med vojnim premirjem od jeseni 1508 do pomladi 1509, ko so bili Benečani zopet v posesti Idrije, — izgubili so jo že v prvih dneh vojne 1508 — so idrijski podjetniki prejeli to dovoljenje. Benečani so jim ga dali pod pogojem, da bodo izvozili ves cinober v Benetke, kjer ga pa morajo izročiti v varstvo komore za toliko časa, dokler ne bo napočil čas, da ga bodo smeli prodati.13
Idrijski podjetniki pa poslanega dovolje nja niso mogli več izkoristiti. Spomladi 1509 se je vojna med Benečani in nemško cesarsko vojsko znova razplamtela in Idrija je ž? v prvih bojih za vedno pripadla Avstriji. B? nečanski podjetniki, ki so imeli pri rudn;l< polovico rudniških deležev (72), so te leže izgubili, cesar pa jih je razdelil m d svoje vojskovodje in plemstvo, ki so se njegovi strani borili proti Benečanom. M d njimi je bilo tudi nekaj članov kranjskega plemstva.14
Pod novimi oblastniki je Idrija nadaljeva'a s proizvodnjo cinobra, ki poslej ni bila več neposredno odvisna od proizvodnje benečanskega cinobra, razen kolikor si nista obedve na tržiščih medsebojno konkurirali. Proizvodnja cinobra v Idriji pa ni bila več tolikšna kot nekoč. Zaradi tehnične zaostalosti prido-

bivanja cinobra so se produkcijski stroški za idrijski cinober neprestano večali, razlika med produkcijskimi stroški in odkupno ceno cinobra pa se je neprestano manjšala, dokler ni bila v drugi polovici 16. stoletja izenačena, ob koncu 16. stoletja pa je proizvodna cena že presegla odkupno ceno. Idrijski rudnik je bil prisiljen neprestano zmanjševati proizvodnjo cinobra, dokler je ni sredi 17. stoletja popolnoma ustavil.
Kot rečeno, so tehnično naprednejši Benečani in Holandci iz enega centa živega srebra pridobili enako količino finega cinobra. Idrijčani pa pri fabrikaciji cinobra niso dosegali enakih uspehov. Iz enega centa živega srebra (1 dunajski cent = 100 dun, funtov) so pridobili le 89 do 98 funtov cinobra ali za 2% do 11 % manj, kot so zanj porabili živega srebra. Po arhivskih podatkih iz I. 1536 so v Idriji med leti 1525 in 1533 nažgali 678 tovorov 1 cent 76 funtov finega cinobra iz 690 tovorov živega srebra ali dobrih 98 funtov na en cent živega srebra.15 Proizvodni podatki za cinober med leti 1562 in 1564 kažejo že na več kot 4 % izgubo na produktu,16 kasneje pa se je ta izguba še povečala. L. 1596 so iz 18 centov živega srebra izdelali 17 centov cinobra ali 94 funtov na en cent živega srebra,17 I. 1626 pa so iz 18 centov živega srebra nažgali le 16 centov cinobra ali 89 funtov na en cent živega srebra.18 Izguba na produktu se je z leti večala, namesto da bi se s pridobljenimi delovnimi izkušnjami primerno zmanjševala. Po Srbiku19 so v Idriji pridobili iz enega centa živega srebra samo 73 do 75 funtov cinobra. Ta podatek pa ne more biti točen, razen če je tolikšna izguba na produktu nastala popolnoma slučajno in le izjemoma. Kajti če bi Idrijčani iz vsakega centa živega srebra pro-ducirali za četrtino manj cinobra, bi morali produkcijo cinobra že prej ustaviti, kot so to
storili, sicer bi imeli prevelike izgube s produkcijo svojega cinobra. Neprestano izgubo pri produkciji pa ne more tvegati nobeno kapitalistično podjetje.
Odkupna cena za idrijski cinober je bila vedno proporcionalna odkupni ceni idrijskega živega srebra. Za kolikor se je podražilo živo srebro, za toliko se je zvišala cena cinobra. Razlika v ceni med obema produktoma pa ni bila velika. Povprečna odkupna cena za idrijski cinober je bila za 4 gld. višja od odkupne cene idrijskega živega srebra, običajno pa je bila natančno 4 gld. višja od odkupne cene idrijskega živega srebra.20
Dokler je bila odkupna cena idrijskega živega srebra še nizka, npr. 20 do 25 gld. za cent, odkupna cena cinobra pa 24 do 29 gld. za cent ter je razlika v ceni, izražena v odstotkih, znašala najmanj 20 %, produkcijski stroški pa so bili še minimalni, je idrijski rudnik še kril stroške proizvodnje finega cinobra. Nedvomno je imel od proizvodnje cinobra še kak manjši dobiček. Ko pa so cene živemu srebru konec 16. stoletja močno poskočile ter so ob izpadu španske produkcije živega srebra še naraščale, razlika v ceni med obema produktoma pa je ostala še vedno enaka (4 gld.), se idrijskemu rudniku ni več izplačalo fabricirati cinobra. Upravitelji idrijskega rudnika so večkrat opozorili deželnega kneza, naj ne sklepa več pogodb za cinober, ker ima z njegovo fabrikacijo veliko izgubo.21 Kajti stroški za proizvodnjo cinobra niso obsegali le izdatkov za živo srebro, ki je bila glavna surovina za cinober, temveč tudi izdatke za žveplo, ki so ga morali uvažati iz Italije, izdatke za pripravo in dobavo kuriva za žganje srebra v cinober ter izdatke za delovno silo in glinasto posodo, v kateri so žgali živo srebro v cinober. Za predelavo enega centa živega srebra v cinober so v Idriji porabili 39 funtov žvepla,22 glinaste
lonce pa so morali že po krajši uporabi zamenjati z novimi, ker so vzdržali le v nekaj ognjih. Leta 1593/94 je znašala odkupna cena za cent živega srebra 36 gld., za cent cinobra pa 40 gld. Stroški za izdelavo cino-bra so znašali 6 gld. pri centu, zato je imel rudnik pri vsakem centu cinobra 2 gld. izgube.23 K tem stroškom pa moramo priračunati še produkcijski kalo, ki je znašal po zgornjih podatkih 6 %, zato je bila resnična izguba pri produkciji cinobra v Idriji še znatno večja.
Še večji deficit je imel idrijski rudnik s fabrikacijo cinobra v prvi polovici 17. stoletja. Kot rečeno, so 1626 v Idriji pridobili iz 18 centov živega srebra le 16 centov cinobra ali 89 funtov na en cent živega srebra. Odkupna cena za živo srebro je znašala 56 gld. za en cent, za cinober pa 60 gld. Stroški izdelave cinobra so znašali 74 gld. 39 kr. 2 pf. za en cent ali 14 gld. 39 kr. 2 pf več, kot je znašala njegova odkupna cena. V te stroške pa je treba vračunati še izgubo na produktu, zato je celotna izguba pri fabrikaciji enega centa cinobra znašala 23 gld.24
Proizvodnja cinobra v Idriji je občutno padla. Medtem ko je v 16. stoletju znašala še eno petino letne produkcije živega srebra, je v prvi polovici 17. stoletja znašala samo še eno devetino ali eno desetino proizvodnje živega srebra. Dovoljena je bila le minimalna proizvodnja cinobra na čim večje količine živega srebra, ali pa je bilo treba plačati za cinober višjo odkupno ceno. Med I. 1648 in 1658 so producirali v Idriji le 18 centov cinobra letno, I. 1658 pa so proizvodnjo cinobra v Idriji popolnoma ustavili.25
Proizvodnja cinobra v Idriji je bila odvisna ne samo od zanimanja trgovcev za ta produkt, temveč tudi od rentabilnosti same proizvodnje. Znašala je okrog 150 do 300 centov letno. Višina letne produkcije je bila odvisna od že naprej sklenjene trgovske pogodbe ali
naročila, pogodba sama pa je bila vezana na odkup čim večjih količin živega srebra. Idrijski cinober so izvažali v iste dežele kot živo srebro: v Benetke, Italijo, Levanto, Nemčijo in Španijo. V konjunkturnih letih med letom 1539 in 1560 so ga izvozili iz Idrije 4.784 c. 39 funtov. Istočasno so izvozili iz Idrije za več kot petkrat več živega srebra ali 24.453 c. 89 funtov.26 Natančnejši prikaz proizvodnje in izvoza idrijskega cinobra je podan v tabeli A, medtem ko vsebuje tabela B podatke o odkupnih in trgovskih cenah idrijskega cinobra. Transport cinobra in živega srebra do Trsta in Beljaka so opravljali idrijski, vrhniški in logaški podložniki proti določeni prevozniški tarifi, ki pa je bila veliko nižja od normalne prevozniške tarife. Ni znano, če so ga izvažali v pogačah kot Benečani. Tovor cinobra je tehtal 3 dunajske cente ali 168 kg.
Po ukinitvi proizvodnje cinobra v Idriji se je avstrijska vlada na vso moč trudila, da bi z iznajdbo izboljšanega načina proizvodnje in z manjšimi produkcijskimi stroški obnovila fabrikacijo cinobra v Idriji. Leta 1669 je idrijski upravitelj povabil v Trst najslavnejšega benečanskega sublimatorja Benedetta Serfati-ja, ki se je ob podpori svojega založnika Antonija Francesca Benzija šest let trudil s pridobivanjem sublimata in precipitata27 iz idrijskega živega srebra. Ker pa svojih produktov ni mogel spraviti v denar, je njegovo podjetje propadlo. Istočasno je graški deželni fizik dr. Vincenc Antenori na pobudo avstrijske vlade delal poizkuse, da bi iz enega centa živega srebra pridobil enako količino cinobra. Menda je že pri prvih poizkusih iz enega centa živega srebra pridobil 96 funtov cinobra, pri nadaljnjih pa celo 101 in 102 funta. Avstrijska vlada je že računala, da bo s svojo konkurenco izpodrinila fabrikacijo cinobra v Benetkah, a se je močno uštela. Sloves benečanskega in holandskega cinobra
je bil v svetu tolikšen, da ga ni mogla zatreti nobena konkurenca tujega cinobra. Vrh tega pa je bil svetovni trg takrat nasičen s tem produktom, proizvodni stroški idrijskega cinobra pa še vedno previsoki, da bi kazalo fabri-kacijo cinobra v Idriji obnoviti.38
L. 1682 se je ponudil Johan Christofeti, verjetno Italijan po rodu, da bi začel s fabri-kacijo cinobra, sublimata in precipitata v Idriji. Prosil je vlado, da bi mu podelila 30-letni privilegij za to obrt. Avstrijska vlada mu je privilegij podelila, ker mu pa razen tega dovoljenja ni hotela nuditi nobenih drugih olajšav, posebno ne pri nakupu živega srebra in izvozu živosrebrnih fabrikatov v Benetke in Italijo, ni prišlo do ustanovitve njegovega podjetja.29 Enako so propadli Richtenfelsovi poizkusi frabrikacije cinobra in sublimata v Idriji v prvi polovici 18. stoletja.
Notranjeavstrijska komora je jeseni 1722 in leto kasneje 1723 ponovno naročila idrijskemu upravitelju, naj prične s poizkusi pridobivanja cinobra in sublimata. Delo je 1726 prevzel baron Richtenfels, ki je na lastne stroške in pod nadzorstvom idrijskih uradnikov delal poizkuse za pridobivanje cinobra in sublimata. Pri delu mu je pomagal Benečan Giovanni Sagini, ki je v Benetkah že 40 let uspešno fabriciral cinober, sublimat in preci-pitat. Ker bi rad vstopil v cesarsko službo, je na Richtenfelsovo povabilo svoj obrat v Benetkah opustil ter je prišel v Idrijo. Njegovi poizkusi pridobivanja omenjenih produktov na benečanski in holandski način so se kar dobro obnesli. Pri cinobru je bilo 24 % narastka, pri sublimatu 66 %, pri precipitatu pa 14 %. Kljub temu je graška komora na nasvet idrijske administracije ustavila fabrikacijo teh produktov v Idriji, baronu Richtenfelsu pa je naročila, da mora plačati porabljeno živo srebro po tržni ceni, pridobljene produkte pa si naj pridrži ali pa naj jih proda kot ve in zna.
Baron Richtenfels je bil zelo užaljen zaradi nenaklonjenosti komore do njegovih koristnih prizadevanj. Produkte, ki jih ni mogel prodati, je prepustil rudniku. Kasneje so jih poslali na Dunaj. Peč za izdelavo cinobra in ostalih fabrikatov so v rudniku podrli, žgalne naprave in posode pa je prevzel obrat za poizkuse (Probiergaden) v rudniku.30
Že je kazalo, da so prizadevanja za obnovitev fabrikacije cinobra v Idriji za vedno pokopana, ko je dvorna komora na pobudo idrijskega fizika in znanstvenika Baltazarja Hacqueta 1781 naročila idrijskemu upravitelju, naj zaradi obnovitve fabrikacije cinobra v Idriji stopi v stik z bivšim žgalnim mojstrom v Idriji pl. Passetzkyjem, ki je bil takrat v službi dvornega knjigovodstva na Dunaju.
Pod Passetzkyjevim vodstvom je bila v Idriji 1782 obnovljena fabrikacija cinobra, nekoliko kasneje (I. 1796) pa so začeli še s fabrikacijo sublimata in precipitata. Že prvi poizkusi pridobivanja cinobra na mokri in ne več na suhi način so dali dobre rezultate. Iz enega centa živega srebra so najprej pridobili enako količino cinobra, kasneje pa še več.31 L. 1792 so iz 100 funtov živega srebra pridobili 113 funtov cinobra,32 I. 1801 pa kar 115 funtov.33 Stroški za proizvodnjo so bili vsaj za četrtino manjši od tržne cene cinobra, zato je komora upravičeno pričakovala, da bo s ponudbo svojega proizvoda po nižji ceni, kot sta bila benečanski in holandski, pridobila dovolj odjemalcev za svoj proizvod. Največ cinobra so takrat konsumirale fabrike za izdelavo pečatnega voska.34
Idrijski cinober pa ni bil več tako kvaliteten kot nekoč. Zlasti ni bil tako živordeče barve, kot sta bila benečanski in holandski. Natančno vzeto, je bil holandski cinober svetlejši od benečanskega, idrijski pa je za ho-landskim še zaostajal. Živordeča barva cino-
bra pa je bila poleg čistote proizvoda predpogoj za njegovo kvaliteto. Zato si je komora zelo prizadevala, da bi idrijski cinober imel enako barvo kot ostala dva. Passetzkyju je obljubila 100 dukatov nagrade, če bi se mu posrečilo to doseči. Zadovoljila bi se tudi z majhnim dohodkom od fabrikacije cino-bra (5 % do 6 %), samo da bi mogla svoj produkt prodajati z enakim uspehom kot Benečani in Holandci.35
Kljub navedenim nedostatkom pri produktu je fabrikacija cinobra v Idriji vendarle stekla. Proizvodnja cinobra v Idriji je znašala okrog 600 centov letno, včasih več ali manj, kakršno je bilo pač po njem trenutno povpraševanje. Zelo živahno zanimanje po idrijskem cinobru je bilo v zadnjih letih 18. in v prvih dveh desetletjih 19. stoletja (celinska zapora!). Prodajali so ga v kosih ali pa s pomočjo mlinskih kamnov in vode zmletega v fin prah, imenovan vermillon. L. 1814 so en cent idrijskega živega srebra prodajali po 167 gld.;i8 Avstrijska vlada je tokrat sama prevzela prodajo cinobra. Na drobno so ga prodajali v Idriji in prodajni faktorji v Trstu, s prodajo večjih količin cinobra pa se je ukvarjala Prodajna direkcija za rudniške prozivode na Dunaju. Fabrikacija cinobra je bila po obnovitvi produkcije kar donosna. Produkcijski stroški za cinober so bili vsaj za 10 % nižji
od cene živega srebra, narastek pri produktu pa je znašal 10 do 15 %.
Do resničnega razcveta pa fabrikacija cinobra v Idriji ni prišla nikoli. Zaradi še vedno drage in neprimerne metode pridobivanja cinobra na mokri način je proizvodnja cinobra v Idriji vse 19. stoletje močno trpela. Res da se je rudniška direkcija na vso moč trudila ohraniti proizvodnjo cinobra na višini iz konca 18. stoletja, a se ji je to le malokrat posrečilo. Kritična leta za idrijski cinober so zopet nastopila v 80. letih 19. stoletja, ko je bil cinobrov obrat že skoro opuščen. Šele leta 1878/79 izvedeni novi poizkusi za rentabil-nejšo proizvodnjo idrijskega cinobra so dali ugodne rezultate, ki so produkcijo cinobra zopet poživili. L. 1880 so postavili v Idriji novo fabriko za cinober, ki je omogočala amalgamiranje in sublimiranje ter mletje cinobra. Čeprav se je ob koncu 19. stoletja produkcija cinobra zopet nekoliko dvignila, vendar ni nikoli dosegla desetine proizvodnje živega srebra.38
Ob koncu prve svetovne vojne (1918) je pridobivanje cinobra v Idriji in drugod po svetu popolnoma prenehalo. Uničila ga je izdelava mnogo cenejšega, zato pa veliko manj kvalitetnega nadomestka za cinober. Z ukinitvijo proizvodnje cinobra v Idriji pa je šel v popolno pozabo tudi način nekdanje produkcije cinobra v Idriji.
Opombe
1. Članek je izšel v nekoliko spremenjeni obliki v Kroniki, letnik XIX (1971), 1. zv. — 2. Vesna Bučič, Razstava »Zaklad potopljene ladje«, december 1970, Idrijski razgledi, letnik XV (1970), str. 221—223. — 3. Nogge-rath J., Geschichte des Quecksilbers, VVester-
mann's Jahrbuch der illustrirten Monatshefte, 22. zvez., Braunscvveig 1867, str. 406—413. — 4. Memorial des Ydrianischen Perckwerchs zu Ausgang des 1565ten Jahrs, Arhiv Zgodovinskega društva za Kranjsko, Arhiv Slovenije. Lj. —■ 5. Gl. št. 3. — 6. M. Verbič, O lesu za idrijski rudnik, prvih idrijskih grabljah in klavžah, IR XV/1970/, str. 95. — 7. Gl. tabelo B/cene
idrijskega živega srebra in cinobra. — 8. Consiglio dei Dieci, Misto 27/1495—1498/, 1498, 26. 9. fol. 190—191, nova pag. 223— 224, Archivio di Stato di Venezia (odslej AVI.) — 9. En benečanski milenij je 10 bene-čanskih centov; en beneč. cent male teže je 54 dun. funtov, velike teže pa 84 dun. funtov. -— 10. Gl. št. 8 in Consiglio dei Dieci Misto 28(1499—1501) 1499, 29. 1, fol. 59— 59', AVI. En benečanski dukat je 1,33 ren gld. — 11. Cons. dei Dieci, Misto 28/1499— 1501/, 1499, 29. 1. — 12. Cons. dei Dieci, Misto 29/1501—1503/, 1503, 31. 7. fol. 184, nova pag. 246, AVI. — 13. Cons. dei Dieci Misto 32/1509—1509), 1509, 29. 3., fol. 87', nova pag. 137. AVI. — 14. Orig. listina, 1509, 22. 6., ASLJ — 15. Innerdsterreichische Quecksilberbergwerke, fasc. 18320, 1536, fol. 332—395, Hofkammerarchiv Wien. — 16. Gl. št. 4. — 17. Vicedomski arhiv, 1/50, 1596, 18. 7., ASLJ. — 18. Hofkammer, Khronolo-gische Reihe, 1626, 28. 11, Landesarchiv Graz /LG/. — 19. H. Srbik, Der staatliche Export-handel Osterreichs von Leopold I. bis Maria Theresia, Wien Leipzig 1907, str. 112. — 20 Gl. tabelo B. — 21. Gl. št. 17. — 22. Gl. št. 21. — 23. Innerosterreichische GJuecksilber-bergvverke. fasc. 18321, 1593, 14. 10; 1594, 18. 5. — 24. Gl. št. 18. — 25. Srbik, c. d. str. 6— 7 in 111. — 26. Gl. zadaj tabelo A. — 27. Spojina živega srebra s klorom je sublimat /živosrebrni klorid/, precipitat pa je živo-srebrni oksid. — 28. Srbik, c. d. str. 111—
113.	— 29. Das Quecksilberbergwerk zu Idria in Krain, Wien 1881, str. 31., Srbik, c. d. str.
114.	— 30. Arhiv rudnika živega srebra v Idriji /RAI/, Berichte u. Resolutionen, fasc. za I. 1756—1760, 1760, 6. 2., Mestni muzej v Idriji /Ml/. — 31. RAI, BR. /1783—1785/, 1783, 10. 1., Ml. — 32. RAI, serija posebnih fasciklov, 1783—1814, fasc. III (Grubenbau Manipulation, Stuffensammlung, 1783—1795), 1793, 14. 2. Ml. — 33. RAI, serija . . ., fasc. III za I. 1801—1805, 1801, 3. 12. Ml. — 34. RAI, BR. 1783—1785, 1783, 19. 2. Ml. — 35. RAI, serija, 1783—1814, fasc. III./1801 — 1805/, 1801, 3. 12. Ml. — 36. RAI, serija, 1783—1814, fasc. III 1807—1814, 1814, 1. 3. M. — 37. RAI, serija, fasc. 111/1796—1800/, 1798, 20. 1., Ml. — 38. Das Ouecksilber-bergvverk zu Idrija in Krain, str. 32. in M. Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 68—70.
Tabela A1 Proizvodnja cinobra v Idriji
(1490—1658)2 1490—1509; količina proizvodnje ni znana 1515—1517; 100 dun. centov 1519;	361 c. 87 1/2 f.
1521:	200 c.
1523:	225 c.
1525—1535: 2035 c. 76 f. ali ca. 200.c. letno 1536—1538; ni znano 1539—>1560: 4784 c. 39 f. ali ca. 240 c. letno
1561—1564; 481 c. 20 f. ali ca. 120 c. letno 1565—1574: ni znano
1575—1581: 1576 c. 1 f. ali ca. 315 c. letno 1581—1587: 1386 c. 72 f. ali ca. 200 c. letno 1588—1590: 337 c. 9 f. ali ca. 110 c. letno 1591—1599: 1702 c. 94 f. ali ca. 190 c. letno
1601—1606: 543 c. ali 90 c. letno 1607—1613: 1027 c. 7 f. ali 170 c. letno 1613—1623: 1372 c. 96 3/4 f. ali 137 c. letno
1623—1630: 1372 c. 22 3/4 f. ali 197 c. letno
1631—1634: po 200 centov letno ali 1/10
proizvodnje živega srebra 1634—1639: po 300 c. letno ali 1/9 proizvodnje živega srebra 1639—1649: po 180 centov letno ali 1/10
proizvodnje živega srebra 1649—1658: 179 c. 14 f. 5 liber (32 liber = 1 funt) ali 18 c. letno
1.	Tabela A je sestavljena po podatkih iz literature in po še neobjavljenih arhivalnih virih. Za literaturo glej H. Blank, Der Villacher Burger Vilhelm Neumann als Kaufmann und Gewerke in Idria, Sonderabdruck aus 700 Jah-re Stadt Villach, 1941, str. 116—137; J. Strie-der, Studien zur Geschichte kapitalistischer Or-ganisationsformen, Monopole, Kartelle und Aktiengeselschaften im Mittelalter und zu Beginn der Neuzeit, 5. pogl.: Monopole u. Karettelle in Idrianer Quecksilberhandel des 16. Jahrhundert, str. 292—359, Munchen u. Leipzig 1925; H. v. Srbik, c. d., str. 5—7.
2.	Tabela o proizvodnji cinobra v Idriji od 1782—1918 je objavljena v Das Quecksil-bergvverk zu Idrija in Krain, Wien 1881 ter pri M. Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931, str. 68—70.
Tabela B1
Cene idrijskega živega srebra in cinobra
(1490—1658)
		Odkupna cena ž	s. in cinobra		Prodajna cena ž .s.	n cinobra	
		v dun. centih			v dun. centih		
Leto		Idrija/I/, Benetke/BE/, Trst in			Benetke (BE/, Nurnberg/Nu/, Leipzig/LE/,		
		Bsljak/TB/			Nemčija/NE/, Dunaj/DU/		Španija/Šp/
		živo srebro	cinober		živo srebro	cinober	
1490/96		ni znano	ni znano		ni znano	ni	znano
1497		ni znano	ni znano		Be.: 2 duk. 6 grošev	ni	znano
1503		ni znano	ni znano		Be.: 3,8 duk.	Be	: 4,3 duk.
1507		ni znano	ni znano		Be.: 4 duk.	Be	: 5 duk.
1510		8 ren. gold.	ni znano		ni znano	ni	znano
1515/17		ni znano	ni znano		Be.: 19 ren. gld.	Be	: 20 ren. gld.
1519		ni znano	ni znano		ni znano	Be	: 12 1/2 duk.
1521		25 ren. gld.	28 ren. gld.		ni znano	ni	znano
1523		29 ren. gld.	34 ren. gld.		ni znano	ni	znano
1525		Lj. 25 ren. gld.	ni znano		ni znano	ni	znano
		Be. 29 ren. gold.					
1525/28		ni znano	ni znano		ni znano	ni	znano
1529/34		ni znano	ni znano		ni znano	Ne	.: 44—47 r. gld.
1531		ni znano	ni znano		Be.: 11,5 do 15 duk.	ni	znano
1533		Be.: 12,5 duk	Be.: 16 duk.		ni znano	ni	znano
1534		ni znano	ni znano		Ne.: 35—37 gld.	ni	znano
1539/43		TB.: 20 r. gld.	TB.: 24 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1548		TB.: 23 r. gld.	TB.: 27 r.	gld.	ni znano	ni	znano
		27 kr.	40 kr				
1554		TB.: 20 r. gld.	TB.: 24 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1559		TB.: 24 r. gld.	TB.: 28 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1560		ni znano	ni znano		I.: 44 gld., Du.;	ni	znano
					85 gld., Nu, Le.		
					100 gld.,Šp.: en		
					kvintal (za 7 1/2 f.		
					manjši od d. c. /80		
					dukatov		
1562		TB.: 28 r. gld.	TB.: 32 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1566		TB.: 31 r. gid.	TB.: 35 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1571		TB.: 24 r. gld.	TB.: 28 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1578		ni znano	ni znano		Ne.: 18—20 r. gld.	ni	znano
1581		ni znano	ni znano		Ne.: 32 r. gld.	ni	znano
1587/88		TB.: 34 r. gld.	TB.: 38 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1593/99		TB.: 36 r. gld.	TB.: 40 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1602/13		TB.: 54 r. gld.	TB.: 60 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1613/23		TB.: 56 r. gld.	TB.: 60 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1623/30		TB.: 56 r. gld.	TB.: 60 r.	gld.	ni znano	ni	znano
1630/58		TB.: 50, 55, 56 r.	TB.: 54, 59, 60		ni znano	ni	znano
		gld.	r. gld.				
1. Tabela B je sestavljena po podatkih iz literature (glej tabelo A) in po neobjavljenih
arhivalnih virih.
inž. ignacij pišlar
katastrofa v idrijskih gozdovih novembra 1968. leta
Gozdar je pri svojem delu močno odvisen od narave. Prava proizvodnja v zelenem am-bientu je pravzaprav tisto, kar priraste, in ne tisto, kar posekamo in prodamo. Narava s svojo energijo, s sončnimi žarki ter nujno vodo in mineralnimi solmi, ki jih rastlina potrebuje, pravzaprav pogojuje rast — ali drugače povedano — proizvaja. S svojim udej-stvovanjem pa gozdar tako stihijsko proizvodnjo usmerja. Pri svojem gozdnogojitvenem delu si je gozdar postavil cilj — največjo in trajno proizvodnjo lesa po količini in vrednosti. Vsakomur je znano, da bi lahko bil tudi nedotaknjen pragozd vir surovine za lesnopredelovalno industrijo. Med gospodarskim gozdom in pragozdom pa je nekaj zelo pomembnih razlik.
V gospodarskem gozdu vzgajamo drevje izrednih kvalitet. Že v mlajših razvojnih stadijih gozda odstranjujemo negativne osebke, pozneje pa izberemo izmed razpoložljivih najlepše in jih gojimo do ekonomske zrelosti.
Znano je, da tak ali drugačen gozd na enakem rastišču in obraščen z isto drevesno vrsto prirašča enako na enoto površine, če je gost ali pa bolj redek. S primernimi gozd-nogojitvenimi posegi torej prirastek grmadi-mo na izbranih drevesih. Ta drevesa zaradi tega mnogo hitreje debele in tudi prej do-zore.
Prirastek je torej prava gozdna proizvodnja. Gozdarjeva naloga pa je, da se pravilno odloči, kje in kako bo ta prirastek akumuliral, da bi pred družbo, ki mu je dala gozd v upravljanje, opravičil svoje delo. Znano je tudi, da je Slovenija že danes, pri sedanjih proizvodnih zmogljivostih v predelovalni industriji, deficitarna na lesu in pričakuje, da bodo gozdovi v bodoče dajali še morda nekaj več, kot so dajali v zadnjih desetletjih (brez prvih povojnih let).
Trajnost proizvodnje je močan imperativ. Pretirana sečnja bi ogrozila trajnost proizvodnje. Les na lesu raste, brez glavnice in obresti.
Intenziviranje proizvodnje v gozdarstvu torej pomeni v bistvu do skrajnosti izkoristiti proizvodne sposobnosti rastišč, ki naj bi dajala kolikor je mogoče tako po masi, predvsem pa po vrednosti.
Narava ustvarja, kot smo slišali. Vendar ne vedno. Pogostokrat tudi uničuje. Skoraj ne mine zima, ki v gozdovih ne bi pustila posledic. Širok je spekter najrazličnejših škod, ki so posledica delovanja prirodnih elementov. To je npr. južni sneg, ki s svojo težo pritiska in lomi krošnje gozdnega drevja, ali led, ki kot oklep objame drevo in ga zruši. Lahko je tudi pozna pomladanska pozeba, ki uniči skoraj ves enoletni prirastek v posameznih predelih. Tu so še plazovi, ki odnašajo in uničujejo nasade. Tudi močan veter lahko napravi znatno škodo v gozdovih; strela nam vsako leto razbije precej dreves itd. In še bi lahko naštevali.
Tem škodam se pridružujejo škode, ki jih povzročajo biološki dejavniki. To so predvsem bolezni gozdnega drevja, proti katerim se je zelo težko boriti. Razne vrste zajedalcev — mrčes in miši napravijo dovolj škode. Naša gozdna divjad z nenehnim objedanjem mlade jelke je kriva, da dandanes snujemo le malo jelovih sestojev. Zaščita je namreč zelo draga in premalo učinkovita.
Vse naštete škode nastajajo skoraj vsako leto. Na skupni površini idrijskega SLP gozda, ki znaša 7123 ha, izdelamo v letu približno 2000 m3 podrtic in sušic, treščenih in zlomljenih dreves. To je tako imenovani slučajni napadek, ki nobeno leto na izostane. Povsem logično pa je, da imamo pri sečnji in spravilu teh lesnih mas 'izredno visoke stroške poseka in spravila. Nekoliko pretira-
vamo, če rečemo — vsaka podrtica v drugi grapi. Vendar pogosto tudi ni kaj bolje. To je nujno zlo, s katerim pač moramo računati.
Poglavje čisto zase pa so škode večjega obsega, tako imenovane prirodne katastrofe, ujme ali kalamitete.
V povojnih letih so idrijske gozdove prizadele tri velike katastrofe:
1.	V decembru 1953. leta — žled 100.000 m3 lesne mase
2.	V juliju 1965. leta — veter 5.000 m3 lesne mase
3.	V novembru 1968. leta — 42.700 m3 lesne mase
Ker sem podrobneje analiziral škode ledo-loma v letu 1968, bom pisal predvsem o tem. Katastrofa leta 1953 je nastala na isti način, zajela pa je več kot dvakrat tolikšno maso. V letu 1965 pa je škodo povzročil orkan, ki je divjal na področju planote Pevc in v dolini Zale. Ker imamo v tem predelu predvsem iglaste gozdove, so bili prizadeti iglavci, medtem ko je žled povzročil veliko škodo predvsem v gozdovih listavcev, to je v gozdovih čiste ali skoraj čiste bukve. Žled ni nič drugega kakor led, ki se kopiči na drevju. Škoda pa nastaja, brž ko drevje pod ogromno težo ledu ne zdrži več in se včasih prelomi, največkrat pa izruje.
Vzrok tako velike škode so bile neugodne vremenske razmere. Zelo velikega pomena pa so tudi topografske in talne razmere. Šele vzajemno delovanje vseh naštetih elementov mrtve prirode je ustvarilo tako izredno težke pogoje, da je živa priroda — drevje —- klonilo in popustilo pod ogromno težo ledu, ki se je nabiral po krošnjah in deblih gozdnega drevja. Led je objemal vsako vejico in je bil debel tudi do 1,5 cm in celo 2 cm; dober meter dolga bukova veja je tehtala celih 8 kg
Drevje je dobilo leden oklep in očem se je nudil pogled na »pravljično« podobo začaranega gozda.
Pa se vrnimo k natančnemu opisu poteka dogodkov.
V petek, 15. novembra 1968. leta, je bilo hladno zimsko vreme s temperaturami do —6 °C. Pihal je blag severovzhodnik, ki je trgal in razganjal oblake, da je vmes nekajkrat celo posijalo sonce. Vendar se je proti večeru vreme spremenilo. V višinah se je naglo otoplilo. Začelo je snežiti in snežilo je vso noč od petka na soboto. V soboto zjutraj je v Idriji sicer še snežilo, vendar je sneg že bil pomešan z dežjem. V teku sobotnega dneva je v presledkih močno deževalo. Čutiti je bilo mrzlo strujanje po dolini od vzhoda — vendar bi o vetru ne mogli govoriti. Temperatura se je gibala tesno okoli ledišča. Sneg, ki je padal v noči od petka na soboto, je v začetku še imel obliko snežnih kristalov, pozneje pa so padale ledene kroglice -— zmrznjen dež ali sodra. Da so padavine res zmrzovale ob prehodu skozi spodnje zračne plasti, dokazuje dejstvo, da je v soboto zjutraj bilo v Idriji 24 cm snega, na Vojskem 20 cm, v višini nad 1500 m pa snega sploh ni bilo, ali pa ga je bilo zelo malo oziroma je ob močni odjugi naglo skopnel. V dolinah pa zaradi nizkih temperatur in mrzlega dežja sneg sploh ni kopnel. Medtem ko je v večjih višinah prišlo do nagle odjuge, se je v dolinah še vedno zadrževal mrzel zrak, ki je bil na svoji meji, torej tik pod stikom s toplimi zračnimi plastmi, relativno najhladnejši. Tu je znašala temperatura do nekako 3 °C pod ničlo. Na omrznjena debla in veje je padal obilen dež — kapljice pa so bile precej ohlajene in so zato zlahka ostale na krošnji in sproti primrzovale. Marsikatera kapljica dežja se je torej ujela in primrznila na deblu ali vejah gozdnega drevja. Na tleh pa se je tvorila le-
dena skorja. V zgodnjih jutranjih urah v soboto, 16. novembra, je torej začelo primrzo-vati. Ledeni oklep je rastel, vendar žele okrog 8. ure zvečer je drevje začelo padati in se lomiti. Ob tej uri je zmanjkalo elektrike na Vojskem, na Revenovšah pa uro in pol kasneje. Električni vod gre namreč skozi gozd, preseke pa so ozke. Ujma se je stopnjevala proti jutru in je v nedeljo zgodaj zjutraj dosegla največji obseg. Prebivalci Vojskega povedo, da je bilo vso noč slišati hrumenje padajočega in pokanje lomečega se drevja. Ves čas je bilo megleno, čeprav megla ni segala do tal. Čutiti je bilo rahlo premikanje mrzlega zraka, vendar ne bi mogli reči, da je bil to veter. Veter torej sploh ni povzročil padanja drevja — to je storila teža ledenega oklepa.
V nedeljo, med deveto in deseto uro dopoldne, pa je začela odjuga močno napredovati. Vreme je bilo tudi v nedeljo deževno, vendar zelo toplo. Led je začel naglo odpadati. Drobci ledu debeline močne toče so se nagrmadili pod drevjem ali pa so polzeli po pobočju in se nabirali v grapah in cestnih usekih podobno kot sodra. Nevarnost je torej v nedeljo dopoldne prenehala, vendar pa moramo ugotoviti, da je v zelo kratkem času 24 ur led povzročil ogromno škodo.
Kaj imajo pri tem opraviti topografske razmere na tem področju? Zelo veliko. Hladen zrak bi se z nastopajočo odjugo takoj umaknil, pa se ni mogel, saj je znano, da je težji od toplega zraka. Nastal je tako imenovani toplotni obrat, ki je sicer v naših krajih pogost pojav, vendar po navadi nima tako tragičnih posledic.
Na eni strani so severnim vetrovom zelo izpostavljena pobočja in grape, ki se stekajo v dolino Idrijce, Belce in Kanomljice ter v Idrijsko kotlino. Ti predeli so južnim vetrovom zelo težko dostopni in odjuga napredu-

je počasi in skoraj vedno le z vrha. Tako se dogaja, da ostajajo blazine mrzlega zraka po naših grapah in kotlinah mnogo dalj časa kot v krajih, kjer ima jug nekoliko lažji dostop. Prav zaradi tega pa nevarnosti podobnih katastrof tudi v bodoče ne kaže pozabljati.
Pri taki katastrofi imajo tudi tla svoj pomen. Da ne pozabimo; ves čas ujme so tla bila tala. To je seveda čisti vremenski dejavnik. Sama tla pa seveda tudi vplivajo. Največji pomen pri tem ima globina tal prav zaradi možnosti za zakoreninjenost, ki jo drevje lahko razvije. Na skeletnih tleh s plitvo ren-dzino na dolomitni podlagi korenine ne segajo globoko. Prav tako ne na rabeljskih skrilavcih, kjer fiziološka globina tal zaostaja za geološko.
Pri nastanku škode je pomembno tudi dejstvo, da imajo listavci, zlasti bukev, v nasprotju z iglavci precej asimetrično razvito krošnjo s težiščem spodaj. Čim večja je strmina, tem bolj asimetrična je krošnja. Povsod v strminah je drevje padalo navzdol pravokotno ali skoraj pravokotno na plastnice. V strminah so tudi tla skromnejša in zakoreninjenost slabša. Med raznimi znaki, ki jih sestoj ima (starost drevja, drevesna vrsta, število drevja, gostota, nagnjenost terena, eks-pozicija terena, nadmorska višina, itd), kaže največjo zakonitost nadmorska višina. Razdejanje je zelo natančno sledilo po nadmorski višini v približno 100 m širokem pasu, ki pa ni povsod enako visok, pač glede na to, kje se je bil nagnetel hladen zrak. Največ škode smo imeli v pasu od absolutne nadmorske višine 950 do 1050 m, čeprav je v Studencu (Vojsko) glavna škoda nastala nižje (750 do 850 m), v Bukovem vrhu pa višje (1100 do 1200 m). Manjša škoda pa je bila prav povsod v pasu 950 do 1050 m, torej tudi v Bukovem vrhu in Studencu, čeprav je glavna
škoda nastala v prvem primeru nad, v drugem primeru pa pod omenjeno višino.
Področje Vojskega, Razor in Hudega polja se vklaplja v nadmorsko višino približno 1000 m. Omeniti kaže, da je bil pojav tudi krajevno zelo ozko omejen na področje Vojskega, Mrzle rupe, Razor in Hudega polja. Na vzhod seže le malo odd. (57/II), proti jugozahodu pa je samo na področju Gozdnega obrata Trnovo v Mojskem vrhu in v Govcih napravilo nekaj škode. Vendar je to povsem izolirano jedro škode manjšega obsega. Prav tako je seveda trpel tudi kmečki gozd v teh predelih. Drugih obratov Gozdnega gospodarstva Tolmin pa ujma ni prizadela.
Tretji najvažnejši znak poleg nadmorske višine in geografske lege je prav gotovo eks-pozicija. Na severnih ekspozicijah smo beležili mnogo več škode kot na južnih. Od napadle lesne mase neto 35.321 m3 smo posekali v južnih legah vsega 10.211 m3 ali 29 %. V katastrofi po žledu 1953. leta je zakonitost severne ekspozicije bila še mnogo bolj izražena. Takrat je polomija segla nižje in uničevala na nadmorskih višinah 750 do 850 m.
Inklinacija ali nagnjenost terena za čuda ne kaže, da bi bila močno vplivala na obseg škode, čeprav bi to pričakovali iz že prej omenjenih razlogov. Vpliv inklinacije bi kazalo iskati tam, kjer je podrto drevje v strminah nametano v kupih in so kupi posamično in redkeje raztreseni po površini. Sklepamo, da se je drevje podiralo, kot se podirajo domine — padajoče drevo podre drevesa pod seboj, tudi če ta niso toliko obremenjena in bi težo še vzdržala.
Vzroke smo torej proučili, posledic pa se zavedamo in smo jih delno tudi že sanirali.
Da bi si bralec mogel natančneje predstavljati pravi obseg nastale škode, podajam nekaj številk:
Skupna površina gozdov, s katerimi obrat gospodari, znaša 7.123 ha.
Obrat gospodari z dvema gozdnogospodarskima enotama: Idrija I in Idrija II. Število oddelkov v obeh gozdnogospodarskih enotah je 128.
Število prizadetih oddelkov je 45, prizadetih pododdelkov pa 69.
Skupna površina prizadetih pododdelkov:
Idrija I	460 ha
Idrija II	1.012 ha
	skupaj	1.472 ha	
ali 20,7 % celotne površine			
Posekana	neto masa:		
	Iglavci	Listavci	Skupaj
Idrija I	1.179 m3	9.456 m3	10.635 m3
Idrija II	2.092 m3	22.594 m3	24.686 m3
skupaj	3.271 m3 32.050 m3 35.321 m3
Neto masa na površino prizadetih pododdelkov:
Idrija I	23.01 m3
Idrija II	24.39 m3
skupaj	23.96 m3 Izplen sortimentov:
o _tp	tu	<T3
5 O) S" 01 _Q .—	> __O" U'~ O- Q
Idrija I 1092 m3 87 m3 3.376~m3~61)81 m3 Idrija II 1403 m3 689 m3 8.889 m3 13.704 m3 skupaj 2495 m3 776 m3 12.265 m3 19.785 m3
V obeh gozdnogospodarskih enotah je napadlo: iglavci:
oblovine 76,3 % 23,7 % cepane celuloze listavci:
oblovine 38.3 % 61,7 % drv
Ugotovili smo nadalje, da je popolnoma uničenih površin, ki jih bo freba pogozditi, 15 ha, močno prizadetih površin ca. 250 ha, srednje prizadetih površin ca. 350 ha in malo ali zelo malo prizadetih površin 857 ha.
Posledice ujme:
I. Posledice prehodnega značaja:
1.	Sem sodijo posek in izdelava podrtega drevja ter spravilo in oddaja napadlega lesa. Že izdelan plan proizvodnje je bilo treba nujno spremeniti in sestaviti novega. Sestavili smo ga na osnovi približne ocene in ne na osnovi rednega odkazila — meritev kot po navadi. Tak plan je seveda dokaj nezanesljiva orientacija za delo.
2.	Povečan plan poseka je zahteval povečane napore vseh članov kolektiva Gozdnega obrata in angažiranje dodatnih delavcev in spravilnih ter transportnih zmogljivosti.
3.	Izdelovanje gnezd podrtic je zlasti kmalu po katastrofi izredno nevarno delo. Zlasti v strminah se porito drevje komaj še drži -— ali pa celo prosto visi. Pri prežagovanju se sproščajo napetosti, ki so za delavca zelo nevarne.
4.	Ker je pri vsej masi podrtega drevja 35.321 m3 kar 32.050 m3 listavcev, smo se neprestano bali, da se bo les pokvaril. Znano je namreč, da bukev ostane sveža pozimi, poleti pa se pod vplivom toplote in vlage naglo kvari.
5.	Ocena vseh podrtih mas je odstopala od dejanskih za približno 25 %. Prav zaradi tega se je izdelava podrtic zavlekla tudi v leto 1970. Povedati je tudi treba, da pozimi podrtic ni bilo mogoče izdelovati. Ležale so pod globokim snegom. Ostalo sečnjo smo zavrli — vendar ne v celoti. Pozimi bi v tem primeru ne imeli kaj sekati. Prav tako bi izpad nekaj tisoč kubikov hlodovine iglavcev moč-
no prizadel lesnopredelovalno industrijo. V letu 1970 posekane podrtice so glede zdra-vosti lesa komaj kaj zaostajale. Piravost je napredovala z vrha in z ran na deblu. Debla pa so, če so imela po koreninah vsaj še skromen stik z zemljo, ostala zdrava in se v večini primerov niso niti obarvala.
6. Velika količina tako jamskega lesa listavcev kakor tudi drv je bila namenjena izvozu. Ti sortimenti doma nimajo pravega tržišča. Idrija kupi maksimalno 5.000 prm drv — leta 1969 pa smo jih prodali kar 22.000 prm.
Na srečo je bilo italijansko tržišče za drva tisto leto zelo odprto. Povpraševanje je bilo veliko in drva nam niso ostajala.
II. Posledice trajnejšega značaja:
Škoda v mnogih srednjedobnih čistih ali skoraj čistih bukovih gozdovih.
Kdor je kdaj šel skozi Razore ali po cesti iz Mrzle rupe na Krekovše, je te gozdove lahko občudoval. Ravna, polnolesna in steg-njena debla so tudi laiku dajala občutek le-
pote, nemotene naravnosti, pa tudi občutek potencialne gospodarske vrednosti. Ujma sicer ni povzročila totalnega uničenja sestojev, razen nekaterih manjših površin, jih je pa marsikje toliko preredčila, da se ne bodo mogli dolgo upirati prirodni pomladitvi. Ta prirodna pomladitev nas bo z leti priganjala k prezgodnjim končnim sekom v ne dovolj zrelih sestojih. Les listavcev postaja namreč vrednejši šele z večanjem dimenzij. Gladek hlod bukve šele pri premeru 35 do 40 cm pridobi svojo najvišjo vrednost. Iz kategorije žagarski hlod preskoči v kategorijo hlod za luščenje ali celo v kategorijo furnirski hlod.
Sestoji, že celih 15 let negovani po najsodobnejših načelih gojitve, ki bi v dobi zrelosti dajali visokokvaliteten les, so utrpeli dvojno škodo.
1.	Pri polomiji napadla lesna masa je bila v glavnem pretanka, da bi dajala vrednejše sortimente. Dajala je predvsem tako imenovani bukov jamski les za izvoz ter drva. V nekaterih oddelkih je napadlo tudi nekaj žagarske hlodovine. Pri prvih rednih redčenjih bi sicer prav tako napadla masa s podobnim sortimentnim sestavom, vendar bi tega bilo neprimerno manj. Pri vseh nadaljnjih redčenjih pa bi dobivali vse manj drv in vse več vrednega materiala.
2.	V močno preredčenih sestojih, ki jih je prizadela ujma, bo preostalo drevje sicer kopičilo svetlobni prirastek, ki je po drevesu dosti večji od tistega v nepretrganem sklopu krošenj. Prirastek na enoto površine pa je seveda odvisen od števila in kvalitete preosta-
lih dreves v sestoju. Vsekakor pa nas bo nagla prirodna pomladitev silila k prezgodnji sečnji preostalih dreves. Poleg tega so posamična drevesa močneje izpostavljena vetru in proti vetru in snegu mnogo manj stabilna.
3. Površine, kjer je bil sestoj popolnoma ali skoraj popolnoma uničen, bo treba obnoviti. Tekoči prirastek, ki je znašal ponekod tudi do 7 m3/ha ali celo več, je zdrknil na ničlo. Namesto tega so nastali stroški pogozdovanja. Gole površine nikoli ne puščamo. Čeprav smreka zaradi svoje ranljivosti (južen sneg) ne ustreza preveč tem pogojem, smo jo vnašali in jo v manjši meri še bomo. V primerni zmesi z naravno bukvijo bo čez čas morda le tvorila gospodarsko vredne sestoje, pogozdovali pa smo tudi jelko in javor. Naj še omenim, da je čisto golih površin vendarle zelo malo; v glavnem regeneracijo le snujemo in gradimo na naravni zasnovi. Pri ugodnih svetlobnih razmerah nenadna in močna odprtost pospešuje pomladitev plemenitih listavcev — javora in jesena. Ti dve drevesni vrsti popestrita in dvigata vrednost sestoja listavcev — zato ju kaže s primerno nego pospeševati. Treba je pač stre-či njunim nekaj večjim zahtevam po svetlobi, v primerjavi z njuno konkurenco — z bukvijo v isti etaži.
Kot sem že poudaril — raje bi videli, da pomladitev pride čim kasneje. Kadar je mladi rod gozda visok 1 do 2 m, je skrajni čas, da staro drevje posekamo, sicer napravimo pri sečnji znatno škodo na zasnovi nove generacije gozda.
Taka je torej resnična situacija o katastrofi leta 1968. Surova sila narave je v divjem zagonu podrla svoje lastno delo in zavestno delo človeka — gozdarja gojitelja. Vendar razdejanje le ni tako grozotno, gozdarji pa tudi nismo malodušni, da bi zaradi tega obupali. Gradili bomo na tem, kjer se le da, drugod pa bomo snovali na novo. To je naš poklic, naše veselje in naše delo.
Na tihem pa bomo vseskozi upali, da je taka ujma zelo izredna in da tako velike ne bomo nikoli več doživeli.
inž. ladislav placer
nekaj osnovnih podatkov o idrijskem prelomu
Idrijčani se večkrat srečujejo z zemeljskim prelomom, ki nosi ime po njihovem mestu, zato bomo skušali v kratkem sestavku pojasniti, kaj ta fenomen pomeni in kako si moramo predstavljati prelome take vrste.
Vsi premiki zemeljske skorje, ki jih neposredno občutimo kot potrese, imajo skupni izvor v zemeljski notranjosti oziroma v posebni zgradbi zemeljske krogle. O njej pa vemo kljub univerzalnosti moderne znanosti samo toliko, da si lahko privoščimo le shemo, ki ne presega ravni hipoteze (znanstvene domneve).
Naraščanje temperature, pritiska in gostote z globino ter zakonitosti pri širjenju potresnih valov potrjuje domnevo, da je zemlja zgrajena conarno (skorja, plašč in jedro) v obliki lupin, ki združujejo kamenine s podobnimi fizikalnimi lastnostmi. Lupine ločijo med seboj izrazite diskontinuitete (nezveznosti), ki predstavljajo površine s skokovito spremembo hitrosti seizmičnih (potresnih) valov. Tako je na meji med skorjo in zemeljskim plaščem v globini med 24 in 80 km mohorovičičeva ploskev, v globini 2900 km pa loči druga taka ploskev plašč od zemeljskega jedra. Skorja in plašč sta v trdnem agregatnem stanju, medtem ko bi po dosedanjih podatkih sodili, da je zgornji del jedra v plastičnem ali morda celo v tekočem stanju, kar pa verjetno ne velja za samo središče zemlje.
Tektonski procesi (procesi premikanja zemeljske skorje) na zemlji imajo svoj izvor v zgornjem delu zemeljskega plašča in so posledice konvekcijskih (toplotnih) tokov, ki nastajajo zaradi izžarevanja pri razpadanju nakopičenih radioaktivnih snovi. Visoka temperatura povzroča prekristalizacijo okolne mineralne substance v oblike z manjšo gostoto in zato večjim volumnom, tako da postanejo ta področja zaradi neprestanega širjenja izvor primarnih deformacij v zemeljskem pla-
fp
<P - MJU ; -i ,2 - JUVLfUrll
fiivunjO. ; /uIcuCiArrva vmvt jV(tfnJuvij/i {rtc~&o- jv^- stLuvnju
P
si. 1
šču. Vsa premikanja v zemeljski skorji so posledica teh procesov in jih zato imenujemo sekundarne deformacije.
Širjenje in krčenje zemeljskega plašča povzroča v skorji premike v smeri polmera zemlje (radialni premiki) in v smeri tangente na zemljsko površino (tangencialni premiki).
Da bomo lahko pravilno razumeli mehanizem nastanka preloma, si oglejmo preizkus trdnosti kosa kamenine (preizkušanec) ali kateregakoli drugega trdnega materiala. Za-
radi enostavnosti bomo obravnavali le preizkus tlačne trdnosti, ker je za razumevanje potreben le tak primer. Pri delovanju s silo P na preizkušanec (SI. 1) se bo le-ta pri dovolj veliki napetosti porušil najpogosteje po sistemu razpok, ki so od smeri pritiska odklonjene za priblžino 45° in med seboj skoraj pravokotne (sistem razpok 1 in 2). Če premikanje v bočni smeri ni ovirano, se posamezni bloki med razpokami pomaknejo v smeri puščic. Tak mehanizem, kot ga opažu-
■f?56 m tK. ^^tvocta-i^cu mi
SI. 2
SI. 3
jemo v laboratoriju, je v grobih potezah podoben mehanizmu, ki je povzročil nastanek idrijskega preloma.
Zemeljska skorja je bila v teku geološke zgodovine podvržena različnim napetostnim stanjem, pri čemer je vsako izzvalo prelam-Ijanje v določeni smeri. Idrijski prelom, ki
ima smer severozahod—jugovzhod, spada v vrsto najmlajših deformacij na našem ozemlju in je nastal v eni zadnjih faz alpskega go-rotvornega cikla. Spremljajo ga vzporedno usmerjeni manjši prelomi z istosmernimi premiki blokov in prečni prelomi s smerjo jugozahod — severovzhod, ki so na prve približ-
iUufth jVuJmn na drnotjA nuUtL ^dUtjji
55
SI. 4
no pravokotno usmerjeni. Podobne prelome najdemo po vsej zahodni, srednji in južni Sloveniji ter naprej proti jugovzhodu (SI. 2).
Če primerjamo sistem opisanih prelomov z razpokami na preizkušancu, bomo opazili presenetljivo podobnost. Prelomi, ki imajo smer severozahod — jugovzhod, sovpadajo z drsnimi razpokami sistema 1, prečne prelome s smerjo jugozahod — severovzhod pa lahko primerjamo z razpokami sistema 2. Smer
premikanja blokov ob drsnih ploskvah je identična na preizkušancu in v naravi. Taki in drugi spremljajoči pojavi dokazujejo, da je obravnavani sistem prelomov nastal pri enoosnem napetostnem stanju, ki je bilo usmerjeno v smeri sever — jug.
Prelome v splošnem karakterizirajo bolj ali manj široke cone zmletih kamenin, ki so ponekod spremenjene v glino, drugod pa spri-jete v trden sprimek. Ploskve neposrednega
drsenja so zglajene in imajo ponekod poli-ran videz (tektonska zrcala) z vidnimi razami (tektonskimi drsami), ki nakazujejo smer premikanja blokov. Idrijski prelom je bil v zadnjem času prevrtan na XIII. in XIV. obzorju, kjer je bilo mogoče izmeriti debelino prelomne cone, ki znaša od nekaj metrov do 20 m. Le-ta je izpolnjena z glino in odtrganimi bloki sosednjih kamenin. Premik ob idrijskem prelomu je dolg približno 2500 m, ob prelomih, ki idrijskega spremljajo, pa so pomiki manjši (nekaj metrov do 100 m). Ravnina prelomne ploskve vpada proti severovzhodu za 70 0 do 80
Idrijski prelom je dolga leta predstavljal veliko uganko tukajšnjim rudarjem in geologom. Šele po dolgem in prizadevnem delu geologa Mlakarja se je posrečilo ugotoviti smer in dolžino premika ob njem, kar je bilo izredno pomembno pri odkritju ljubevškega nahajališča, ki je le ob idrijskem prelomu premaknjeni del idrijskega starega rudišča.
Kot vsi regionalni prelomi sega tudi idrijski v večje globine, verjetno v zemeljski plašč približno 30 do 50 km globoko. Zato ga zasledujemo na veliki razdalji od Žage v soški dolini mimo spodnjega toka reke Idrijce in zgornje Kanomljice do mesta Idrije in naprej čez Planinsko in Cerkniško polje do Čabranke in zgornje Kolpe. Na ožjem območju mesta Idrije poteka od Razpotja proti Podobniku pod cesto Idrija—Razpotje, nato čez »Faraonovo« naselje mimo spodnje »pa-lacine« in dijaškega doma do strojnice jaška Inzaghi. Od tu poteka po strugi reke Idrijce pod elektrarno ter zavije čez Mejco med letnim provizorijem in kamštjo proti Likarici ter po desnem pobočju ljubevške doline proti jugovzhodu (SI. 3 in SI. 4).
Ker je nastal idrijski prelom v eni od zadnjih faz alpskega gorotvornega cikla, se upra-
vičeno sprašujemo, ali je še aktiven. Za tako domnevo nam govorita dve dejstvi; sorazmerno majhna geološka starost in potresna aktivnost na našem ozemlju, kar je najočit-nejši znak za delovanje tektonskih sil. Dokončen odgovor nam bi lahko dale le natančne geodetske meritve.
Kljub temu, da premiki ob prelomih običajno niso zvezni, bomo zaradi zanimivosti podali hitrost premikanja ob idrijskem prelomu, če bi bil še aktiven in če bi bilo pomikanje ob njem enakomerno. Oprli se bomo na VVinklerjevo domnevo, da je idrijski prelom pliocenske do miocenske starosti, kar pomeni v absolutnih merilih 10 do 15 milij. let. Preprost račun nam pove, da bi bila poprečna stopnja premika 0,25 do 0,16 mm na leto.
Objavljamo govor, ki ga je imel član upravnega odbora Lovre Kavčič:
stoletnica
pogrebnega društva
• i • • • v idriji
Spoštovane članice in člani!
Kot član upravnega odbora Pogrebnega sklada, prej Pogrebnega društva v Idriji, si štejem v dolžnost, da vam podam poročilo o stoletnem delovanju te naše humanitarne organizacije, ki so jo pred sto leti, to je 1871, ustanovili naši stari očetje.
Dne 27. maja 1871. leta je pripravljalni odbor, v katerem so bili Josip Serjun, Anton Jež in Franc Didič, predložil prošnjo Cesarsko kraljevi deželni vladi v Ljubljani, da odobri priložena pravila Pogrebnega društva v Idriji. Deželna vlada je že dne 10. junija sporočila, da mora pripravljalni odbor sporočiti še neke podatke na podlagi zakona iz leta 1867. Ta dopis je bil poslan v Ljubljano 22. junija in 1. julija so bila pravila odobrena. To je bil tudi začetek poslovanja Pogrebnega društva.
Po podatkih, ki smo jih zbrali iz arhiva, je razvidno, da se je prvih deset članov vpisalo v društvo do septembra 1871, in sicer:
1.	Frančiška Uršič stara 31 let
2.	Gašper Močnik star 62 let
3.	Martin Tratnik star 58 let
4.	Anton Šinkovec II. star 53 let
5.	Janez Vončina star 63 let
6.	Valentin Rejc star 50 let
7.	Leopold Vidic star 34 let
8.	Simon Alič star 65 let
9.	Andrej Jež star 75 let 10. Anton Pire star 59 let
Pripominjam, da je bilo v tistih letih vse poslovanje z oblastmi v nemškem jeziku, Pogrebno društvo pa je pisalo v svojem uradu samo v slovenskem jeziku.
Kaj je pripravilo požrtvovalne pionirje do tega, da so se odločili ustanoviti to društvo?
Revščina, ki je pred sto leti hudo pestila naše ljudi, je bila tolikšna, da so vsi delovni ljudje živeli hudo revno. Delavskega gibanja takrat še ni bilo in delavci niso imeli nobenih pravic. Plače pri rudniku so bile tako majhne, da družine niso imele ne primerne hrane ne obutve ne obleke, stanovali pa so v lesenih hišah brez minimalne higiene; v enem prostoru se je gnetlo deset ljudi in še več. Kuhali so si v črnih kuhinjah na ognjišču in v krušni peči in uporabljali železne lonce. V večini so bile družine z mnogoštevilnimi otroki, ki so bili največkrat lačni, bosi, nedohranjeni. Razne otroške bolezni, kot so davica, jetika, škrlatinka, ruske in tako dalje so kosile otroke do 14. leta, da jih je umrlo več kot starejših ljudi. Vsak pogreb v družini pa je bilo treba plačati. Rudar s številno družino, ki je prevzel žito in koruzo na kredit pri rudniku, je dobil osemnajstega v mesecu, ko je bila denarska, ie malo ali nič goldinarjev. Moral pa si je nekako pomagati za primer smrti v družini. To je pripravilo požrtvovalne ljudi, da so ustanovili Pogrebno društvo. Če to društvo ne bi bilo koristno za delavce, ne bi obstajalo sto let. Danes je najstarejše v naši bližnji in daljni okolici.
Šele po letu 1910 so se razmere za delavce nekoliko izboljšale. To pa so si delavci sami izbojevali s svojo sindikalno organizacijo. Stanovanjsko vprašanje pa še ni bilo rešeno. Leta 1910 je živelo v Idriji skoraj toliko ljudi, kolikor jih je danes. Pomislite, kako so živeli rudarji in njihove družine v teh majhnih lesenih hišah; po tri, štiri ali še več družin se je stiskalo v hišah, kjer je danes v največ primerih samo ena družina. Nobena pa ni imela v hiši vode in sanitarij. Po prvi svetovni vojni leta 1918 so Italijani zasedli Idrijo. Njihov cilj je bil iztrebiti naš narod, posebno je bil to namen fašizma, ki je pre-
povedal naš jezik v vseh uradih in šolah, za narod pa se ni brigal. V tej dobi petindvajsetih let so v mestu zgradili samo eno zasebno hišo, nekaj pa jih je naredil rudnik. Med italijansko okupacijo od leta 1918 do 1943 se italijanske oblasti niso v ničemer zanimale za poslovanje Pogrebnega društva. Leta 1924 je moralo društvo predložiti oblastem svoja pravila v italijanščini, potem pa se ni več nihče zanimal zanj. To je bilo tudi edino društvo, ki je vodilo svoje knjige v slovenskem jeziku od leta 1871 do danes, dasirav-no so se menjavale države in vladavine. Edino članske vplačilne knjižice so morale biti v italijanskem jeziku. Prišla pa je druga svetovna vojna, naš narod se je dvignil, se boril in pregnal zatiralce.
Leta 1948 je Lojze Kavčič, takratni občinski tajnik, potem ko si je pridobil nekaj somišljenikov, zahteval, da se mora društvo likvidirati, ker da je mračnjaško, preživelo, torej nepotrebno.
Sklican je bil občni zbor, ki je zasedal v dvorani hotela Didič. Ko so člani slišali o likvidaciji društva, so se množično udeležili občnega zbora in dvorana je bila nabito polna. Člani so z absolutno večino sklenili, da mora Pogrebno društvo obstajati še naprej, le nekaj jih je bilo proti. Vendar je to škodovalo bodočemu poslovanju. Medtem ko je bilo do takrat nad 5000 članov, se je v nadaljnjih petnajstih letih število članov zmanjšalo na manj kot 4000.
Po osvoboditvi je bilo rešeno narodnostno in socialno vprašanje. Zgradili smo na stotine novih stanovanj, popravili stare hiše in uredili v njih čiste kuhinje in moderne kopalnice, v katerih so tudi pralni stroji. Prej pa so žene rudarjev prale perilo poleti in pozimi tudi v najhujšem mrazu na Nikovi in po raznih grapah. Nič čudnega, da je bila umrljivost posebno med otroki tako velika.
Za revne družine je bilo Pogrebno društvo rešilna ustanova v primeru smrti v družini, zato so se tudi takoj začeli vpisovati, čeprav je bila članarina precejšnje breme.
V prvih desetih letih se je vpisalo 1551 članov, umrlo jih je v tem času 202, otrok pa je umrlo v tej dobi 586, torej več kot dvakrat toliko kot rednih članov. Od ustanovitve Pogrebnega društva do konca prejšnjega stoletja se je vpisalo 5162 članov, umrlo pa jih je 1398. V letu 1900 se je vpisalo 123 novih članov, umrlo jih je 67, otrok do štirinajstega leta starosti pa je umrlo v tem letu 115.
To so porazne številke, če jih primerjamo z današnjim časom, ko umre eden ali dva otroka na leto, največkrat pa nobeden. Da je danes tako, se moramo zahvaliti velikemu napredku zdravstva, urejenim higienskim razmeram v stanovanjih in skrbi družbe za zdravje otrok od rojstva naprej, medtem ko je bil nekdaj otrok v glavnem prepuščen samemu sebi. Po letu 1900 so se delavci še bolj vpisovali v Pogrebno društvo. Vse do leta 1948 je bilo število članov od 4 do 5000 in še več. Potem pa je začelo upadati in je sedaj že več let od 3300 do 3600 članov. Žalostno pa je, da jih vsako leto umre več, kot se jih vpiše. Pogrebni sklad je samostojna ustanova, ki se vzdržuje s sredstvi članarine in z obrestmi vloženega denarja. Ker smo danes tukaj zbrani, se lahko dogovorimo o novi članarini in pogrebnini. Sedaj izplačujemo 35.000 starih dinarjev. Če zvišamo ta znesek na 70.000, moramo podvojiti tudi članarino. Lahko določimo npr. 50.000, temu primerno pa moramo zvišati tudi članarino. Če želite, lahko napravimo glede tega nov sklep.
Vsako leto imamo manj članov, ker so mladi ljudje mlačni in se ne vpisujejo niti v takem številu, da bi nadomestili število umrlih. Posredujte pri mladih in starši naj
V spomin vzemite mojo sliko iz hvaležnosti za vaše priznanje, ker ste me častno imenovali za ustanovitelja vašega društva.
Sprejmite mojo hvaležnost tudi vi, dobri ljudje. Jaz sem srečen, če ste zadovoljni tudi vi. Hvala bogu — on nam je navdihnil to misel — in cesarju, ki nam je dal prvo pomoč in tudi tem, ki že počivajo v mrzlem grobu.
Obdržite me še naprej v spominu, drugo prepustimo ljubemu Bogu.
Z združenimi močmi
Anton Jež
ta* '}.•.'".' bi^rA^km
•V.V.'	-
Lifl&i jS"* C ' > " : >;
vpišejo svoje otroke. Za mlade ljudi je članarina majhna, za starejše je večja. Zadajmo si nalogo, da bomo pridobili nove člane, ker bi bilo škoda ukiniti tako koristno ustanovo.«
V posameznih letih se je v Pogrebno društvo vpisalo naslednje število članov:
Umrli:
Leto	članov	Leto	članov
1871	83	1872	7
1872	118	1873	16
1873	227	1874	17
1874	154	1875	16
1875	92	1876	16
1876	127	1877	17
1877	144	1878	22
1878	190	1879	21
1879	255	1880	27
1880	161	1881	43
1881	293	1882	65
1882	318	1883	45
1883	171	1884	47
1884	261	1885	66
1885	228	1886	65
1886	223	1887	57
1887	245	1888	72
1888	189	1889	58
1889	187	1890	63
1890	157	1891	59
1891	143	1892	63
1892	182	1893	114
1893	252	1894	63
1894	104	1895	72
1895	148	1896	73
1896	143	1897	79
1897	145	1898	61
1898	114	1899	74
1899	108	1900	67
1900	123		
Umrli otroci članov Pogrebnega društva
Leto	Umrlih otrok
1879	38
1880	41
1881	44
1882	81
1883	43
1884	49
1885	56
1886	58
1887	102
1888	74
1889	115
1890	110
1891	94
1892	118
1893	123
1894	159
1895	108
1896	124
1897	99
1898	66
1899	78
1900	115
Skupaj	1.895
Skupaj 5.285
Skupaj 1.465
jože felc
psihologija koncerta
Oksana Jabtonskaja — ruska pianistka, nagrajenka številnih mednarodnih tekmovanj, je gostovala 25. III. 1971 v Idriji s samostojnim klavirskim koncertom, ki je vseboval dela Beethovna, Gabičivadzeja, Hačaturjana, Brahmsa, Chopina. Dodala pa je še po eno klavirsko skladbo Scarlattija in Čajkov-skega.
Menda je bil to v Idriji prvi samostojni klavirski koncert. Prav nalašč za to priliko so pripeljali klavir iz Ljubljane, ker Idrija nima lastnega koncertnega klavirja.
Ob zadovoljivi udeležbi je pianistka z zelo samosvojo zadržanostjo, ki je tudi ob trenutkih spontanega priznanja s strani publike preprečevala prisrčnejši kontakt, izvajala vsekakor zahteven program, snovno razpet od Scarlattija do Hačaturjana. Del repertoarja je bil sestavljen iz popularne klavirske glasbene literature (Scarlatti, Chopin), drugi del pa je bil zahtevnejši — izrazno polnejši, razumljivo z nekoliko manjšim vplivom na publiko.
Ker je koncert kakor pač vsaka kulturna prireditev dvogovor izvajalca in publike, ki po avtorjevi osnovni zamisli ponuja občinstvu lasten reproduktiven koncept, si idrijski klavirski koncert oglejmo s te plati.
Pianistka Oksana Jablon-skaja je v dvogovoru z idrijsko publiko izpričala svoj po-ustvarjalni čredo najprej z bravurnim tehničnim obvladovanjem zahtevne teme, šele drugoten pa ji je bil emocial-ni karakter izvedbe, ki je pri poustvarjalcu žal bistvenejši. Za fasado njenega bleščečega igranja je poslušalec zaman iskal dramatičnosti, ki je pri solističnem koncertu nujnost.
Pianistka je tako puščala publiko na pol poti. Občinstvo je razumljivo našlo v njenem igranju vse polno vrednih tehničnih izpeljav, ni se pa ujelo z njeno umetniško osebnostjo — z njenim načinom umetniške predstavitve, ki je bila na trenutke hladna. S te plati je resnična škoda, da ni prvi klavirski koncert, ki je s tehnične plati prevzel idrijsko publiko, dvignil tak samosvoj umetniški dvogovor na višjo stopnjo.
H gornjim ugotovitvam, ki so subjektivne, naj dodam, da je koncertov vajen poslušalec hitro opazil nekoliko šibak lok prehodov med pianom in fortom. Tega je bila lahko kriva tudi slabo akustična dvorana ali pa klavir sam. Nedvomno je ta kvantitetni razpon osnova glasbene drame, ki jo poustvarjalec razvija — vpleta vanjo lastno
61
umetniško osebnost, se pravi tisti specifikum, ki ga različne izvedbe istih umetnin premorejo. Tehnična bravura je le bleščeče branje teksta, brez subjektivne čustvene note. Zato radi poslušamo različne pianiste, orkestre, pevce, ki nam ponujajo po isti predlogi svoje osebno umetniško izročilo.
Nedvomno je Oksana Ja-blonskaja dobro obvladala tudi ritem, kar je gotovo sestavni del odlično izpeljane partiture.
Občinstvo — večinoma gotovo nevajeno koncertov, klavirskih pa še prav posebno ne, je bilo najprej prevzeto s suverenim nastopom. Sestavni deli tega nastopa so bili tudi pianistkina izrazita zadržanost, hladna mimična kulisa in ne nazadnje neuničljiv tehnični potencial.
Ob poslušanju koncerta in ob hkratnem prisluhu utripa publike se je začuda ponujal vtis, kot da občinstvo čaka, želi in celo zahteva usodne pomote, ki bo dokazala, da se vendarle ne da prek vseh čeri tako vseobvladujoče — strupeno zagnano, predvsem pa ne tako suvereno. Nekaj podobnega se dogaja na drsalni reviji ali pri vajah na orodju itd. Skratka, odnos idrijskega občinstva do igranja je bil tak kot igranje samo, kar je nedvomno
pozitivno spričevalo zrelosti idrijske koncertne publike. To je odnos, ki je predvsem razumski, ki še išče tiste vrednote, ki jih glasba kot najuniverzalnejša oblika umetniške izpovedi mora nuditi, to je zgolj čustvenih resonanc vsemogočih kvalitativnih in kvantitativnih stopenj. Koncert bi tedaj moral biti celosten psihološki razplet dveh partnerjev. To pa ta koncert vendarle ni bil in z ozi-rom na povedano tudi ni mogel biti.
Nekaterim pomislekom bi nazadnje dodal še enega, in sicer pomislek glede repertoarja. Prikupnejši, za idrijske glasbene razmere pa ugodnejši bi bil program sestavljen bolj iz popularne klavirske literature (Chopin, L:szt, Grieg). S takim programom bi se oba partnerja poprej ujela, njun psihološki problem ne bi bila drama, pač pa komedija ali romanca (če se izrazimo po literarno).
lado božič
po
partizanskih stopinjah
4. V kraljestvu Storžiča
Le nekaj dni se je odmaknilo od vrnitve z Jelovice, že sem spet sprožil okončine, nabasal bisago in jo kresnil proti Storžiču. Mimogrede me je zaneslo še na Jezersko in pod Kočno do Češke koče.
Sleč je žarel v polnem razcvetu, ko sem hitel pod vrhove Kamniških planin in se čez kako urico tudi že vračal. V soparici sem se kuhal in okrog vrhov so se podile goste megle. V koči je bilo nekaj mladine in starine, pred kočo pa se je nadobudni sinko norčeval iz svojega očeta, ki je prenapeti trebušček izpostavljal sončnim žarkom. Razplamtela se je pravcata besedna bitka med pikrostjo in užaljenostjo, kdo bo koga.
Ko sem opravil kratek obisk Češki koči in se vrnil na Jezersko, so me precej »tem-perirani« fantje s fičem potegnili do Kanonirja. Odtod sem krenil proti severni strani Storžiča. Prijetna je bila pot po dolini Reke, storžiške-ga potoka. Cesta se je z dolino počasi dvigala, prešla v kolovoz in ta v stezo. Ko sem bil že visoko v kraljestvu Storžiča, me je pozdravila lična lovska koča in mimo nje sem z napetim pljučnim mehom pridrsal na Bašeljsko sedlo. Tu me je svečano sprejela in v svoje naročje ovila
neprijetna megla, ki mi je odvzela vsako orientacijo. Samo to sem vedel, da moram proti Kališu na levo, vse ostalo pa je bilo prepuščeno sreči.
Dom na Kališu sem uspešno dotipal. V njem ni bilo gneče, v ozračju je bilo razlito pravo planinsko razpoloženje in tovarištvo. K takemu vzdušju je mnogo prispevala oskrbnica z domačimi. Pravkar se je vrnila iz doline s tridesetkilskim tovorom na hrbtu. To je železna ženska, sem si mislil. Ko sem zvedel, da ima za seboj že cel ducat operacij, v tako odpornost in žilavost nisem mogel verjeti. Zjutraj nas je zbudila že pred četrto uro, nam skuhala čaj in napovedala vreme. Zelo redkokje je danes še tako. Zaradi slabe vremenske napovedi bi se bil najraje samo malo pretegnil, se obrnil in ponovno zaspal. Spanec me je že prijemal v svoje kremplje, pa sem se stresel in skočil s postelje, ko so drugi že odhajali izpred koče proti vrhu Storžiča. Po vojaško, kaj po vojaško, bliskoma sem bil nared in na sedlu že dohitel planinsko kolono. Jutro se je počasi in umirjeno prebujalo ter odkrivalo lepe poglede na planinske vrhove, ki so v jutranjem soncu že kukali iz meglenega morja.
Nič posebnega, a tudi naporen ni s te strani vzpon na vrh Storžiča. Komaj smo dosegli vrh, že je iz Žrela pri-brzel planinec, ki je bil ob petih zjutraj še v gorenjski prestolnici, čez dve uri pa že na temenu lepe gore. Samo malo je požvečil, pa je spet odvihral čez Škarjev rob. Kar mimogrede je oddrdral številne vrhove izven naših meja in tako dal vedeti, da je v domačih planinah samo na treningu. Kmalu je za njim krenila tudi naša karavana. Spuščala se je po dolgovezni stezi v dolino. Dolgočasno bi bilo, če nas ne bi presenetil trop gamsov. Kar petnajst jih je stalo na grebenu nad nami in nas vestno opazovalo. Težko se je bilo odtrgati lepi planinski sliki gamsje družine.
Dom pod Storžičem, na njegovi severni strani, je v tišini sameval in se tudi z našo družbo ni preveč razgrel. Mir je skalila šele dolinska družba, ki je že iz doline prisopihala »pod paro«, tu pa nadaljevala z rogoviljenjem in razsajanjem. Niti poletna sopara in neznosna vročina jih nista mogli ukrotiti. Šele proti večeru so se znotraj temeljito namočeni vrnili v svoje dolinske brloge.
Vreme se je počasi sprevračalo. Nevihta se je bližala. Upali smo, da bo huda ura
krenila mimo nas proti vzhodu in da bo za njo kresnil greben visokega zračnega pritiska s sončnim in jasnim nebom. Namenjeni smo bili čez Tolsti vrh. Že . rano naj bi se odpravili na pot. Kako bo z budnico? Oskrbnica nam je takoj jasno in odkrito, z gorenjsko trdoto povedala, da nas ne bo klicala, oni da vstajajo šele ob šestih. Vežna vrata so vedno odprta, je še dodala, in tako ni nobenih ovir za nemoten odhod ob uri, ki jo sami določimo. V dolinskem domu je torej pihal precej drugačen veter kot v domu pod vrhom Storžiča. Kaj smo hoteli drugega, kot naviti svoje ure budilke. To pa je pomenilo zelo rahlo spanje.
No, v resnici ni bil potreben poseg domskega osebja. Že s prvim svitom smo se začeli zbirati pred domom in merili strani neba. Obetalo se je lepše vreme in nekoliko hladnejše je bilo. Ravno pravšnje za dobro hojo. Vročina, ki je pritiskala prejšnji dan, skoraj ni dopuščala pravega koraka v breg.
Poslovil sem se od gorenjske partizanske poti in krenil z družbo proti Tolstemu vrhu, čez Križko goro proti Tržiču. Na planini Poljani ni bilo mleka, na Tolstem vrhu ne žiga. Zajela nas je gosta megla, nas spremljala skozi
lep cvetlični planinski vrt po pobočju Križke gore in nam odžirala razglede. Šele nizko na poti k Tržiču sem se rešil nadležne meglene odeje, se pošteno oddahnil in se oko-pal v toplem soncu.
5. Prek Kamniških planin
Po kratkem oddihu sva jo s hribovskim veteranom Ra-dom udarila po Trnovskem gozdu. Čez Poldanovec in Ča-ven. Tako za preizkus moči in vežbanje. Po tej turi sem si zaradi slabega vremena privoščil daljši odmor. Toda miroval nisem. Svojega dvo-kolesnega tovariša sem vlekel čez Kovačev Rovt do Dolov, kjer sem ga zajahal in ga pognal čez Veharše, Medvedje brdo, Trate, Žiberše in Ceste v Logatec, pa po asfaltu nazaj proti domu. Naslednjega dne sva jo spet mahnila na pot. Tokrat v Belo, kjer sem si ga naložil na pleča, ga nosil v strmi breg Ti-sovca in se od njegovega bremena oddahnil šele v Za-dlogu. Od tu pa je on nosil mene skozi Črni vrh in Go-dovič, po Zali domov. Tako sem čakal, da se bodo vremena zjasnila in me potegnila kam višje.
Sredi avgusta je popoldanski radijski poročevalec sporočil, da nastopa deževna d ba. Zamislil sem se i r se
spraševal, od kdaj neki pri nas nastopajo deževne dobe, če prav razumem, monsuni. Ali bo to deževje poletno in kratkotrajno ali pa bo jesensko in trajno. Zvečer so vremenski preroki svoje grožnje nekoliko omilili in naznanili samo frontalne motnje. Preko noči je vremensko poročilo še dalje doživljalo živahne spremembe: motnje da bodo le nad severnimi Alpami in nas ne bodo dosegle. Jutro so dočakali vremenoslovci še bolj vedro. Poročilo je bilo zelo kratko in jedrnato: po jutranji megli sončno. V kratkem času torej popoln preobrat, ki ga je bilo možno zasledovati skozi odprto okno. Poplave so tako odplavale, še preden so nastopile in z Radom sva se pripravila na popotovanje po Kamniških planinah.
Za predvideno daljšo turo sem se pošteno opremil in otovoril. Obložen s težkim in širokim nahrbtnikom, oblečen v visokogorsko uniformo sem svečano marširal skozi mesto proti prijateljevemu stanovanju. Skupaj bi stopila na postajo, s katere bi naju avtobus potegnil proti Ljubljani in pod vznožje Kamniških planin.
Vreme je obračalo, človek pa obrnil. Pričakal me je tovariš izletniško opremljen, s krušnjakom čez pleča. Kaj
naj to pomeni? Ni slišal vremenskih poročil, ni pogledal skozi okno in videl lepih vremen? Le za primer slabega vremena sva se bila domenila, da stopiva na kondicijski pohod preko Dolov na Vrh nad Rovtami, pa čez Zaplano in Planino na Vrhniko. O slabem vremenu vendar ni bilo ne duha ne sluha. Kaj sedaj?
Po vseh okol;ščinah je bilo jasno, da so za zdaj splavali po vodi lepi vrhovi Ojstrice, Planjave, Griritovca in Kočne. Ni preostalo drugega, kot da sem molče, s kapljico grenkega pelina v ustih ter s težkim tovorom na ramenih zakoračil po cesti proti Vrhniki. Čim bolj sva se pehala v breg, tem bolj je v meni kljuval črv nestrpnosti in slabe volje. Mlado jutro je bilo vedno lepše, na vrhu pa so se nama zasmejale v brk čiste in umite Kamniške planine. Skromen izletniški sprehod ni zaslužil takega dne in očitek, da sva zamudila najlepši dan, je bil vedno močnejši. V takem vzdušju se je vlekla dolga tovorna pot proti Vrhniki. Čaša trpkosti se je izpraznila šele na cilju, ko je padel ponovni sklep, da bova stopila na Savinjske planine že čez dva dni. Takrat sva ostala mož beseda.
Nisva se pehala mimo sv. Primoža in čez Pasje pečine. Kdo bi se danes v času zrač-
nih gondol, vlečnic in sedež-nic še potil po starih in od s kvedrovci okovanih gojze-ric zlizanih planinskih poteh na Veliko planino. Le redek primer planinca si še privošči tak špas, zato pa velja za čudaka in bedaka, ki je padel čez les. Zelo zelo prijetna je bila vožnja v bingljajoči gondoli in še lepša na zračni se-dežnici. Lep pogled naokoli in prijeten vetrič po licih.
Na Zelenem robu je bilo kot sredi Ljubljane. Prestavljena promenada, revija mode. Gneča nedeljskih izletnikov in sprehajalcev. Niti na skromno juho nisva utegnila počakati. Velika nestrpnost naju je vlekla ven iz množice promenadnih navad, v gorsko samoto in mir. Udarila sva jo proti Mengeški koči. Ko sva se prerila skozi valove vrišča in hrupa, sva spet žarela v dobri volji. Upala sva, da naju bo koča sprejela malo drugače kot iz doline prenesene gostilne in restavracije. Pa je naju spet poškropila smola. Okrog doma je vladala mrtvaška tišina in blažen mir, da je bilo kar sumljivo. Sum je potrdila zaprta koča. Samo do žiga sva prišla, za vse ostalo pa sva se obrisala pod nosom.
Krenila sva proti Dolu in nad njim zajahala precej visokega Konja. Sprejel in pozdravil naju je v svečani, no-
vi jahalni opremi. Vse na njem se je lesketalo, bleščalo in žarelo v sveži živo rdeči barvi. Prav vse je bilo rdeče: vrvi, klini in še markacije. Tudi steza se je zdela nekam bolj praznično urejena in razširjena. Na njegovo sedlo je še nekako dobro šlo, skoro brez težav sva se povzpela nanj. Druga pesem pa je bila, ko je bilo treba Konja raz-sedlati. Navzdol proti Presed-Ijaju so postajala kolena mehka kot testo, tu pa tam naju je plemenita žival še krepko brcnila. Na trdih in gotovih tleh, na sedlu, sva se pošteno oddahnila in raztegnila svoje spodnje okončine. Mišice, ki so bile testo postale, sov breg proti Korošici spet prihajale v svoje normalno delo in testo se je vedno bolj strjevalo. V domu ni bilo gneče. Upala sva, da bova konjske brce hitro ozdravila in utrujene kosti lahko raztegnila in razložila po udobni postelji. Zadovoljiti pa sva se morala s skupnim ležiščem, čeprav bi najinim letom bolj prijala mehkejša postelja.
Ponoči je Kamniške planine zajelo hudo neurje z vetrom, dežjem in točo. Vihar se je naravnost pulil za streho doma, ki je bolestno ječala pod njegovimi udarci. Naj se razdivja, smo si mislili, bomo dočakali vsaj lepo in sončno jutro. Rodilo pa se je kaj ki-
slo, ne pa brezupno. Tam v kotu na severozahodu se je v resnici začelo po malem svetiti. Z upanjem, da naju bosta na nadaljnji poti srečala nebesna jasnina in toplo sonce, sva stopila na pot združene slovenske in gorenjske partizanske transverzale. Sem prek Konja sva hodila po gorenjski partizanski poti, ki se na Korošici pridruži Slovenski planinski trnasverzali. Od tod se preko Kamniških planin obe poti v glavnem pokrivata, le s to razliko, da se partizanska steza ne vzpenja po vrhovih, saj partizani niso po nepotrebnem obirali vrhov in se z njih razgledovali zaradi ljubega planinstva. Zato se gorenjska partizanska pot ovija pod vrhovi, po pobočjih in po nekdanjih planinskih sledovih. Planinski domovi so seveda obema varna zavetišča in kontrolne točke.
Z mladeniško voljo in košem upanja sva se junaško pognala v rebra lepe Ojstrice. Razgledov ni bilo posebnih. S severa je pihal oster in mrzel veter, ki je nagnal tovariša, da je skočil v tričetr-tinsko bundo. Pokazalo pa se je, da je oblačilo kaj nepri-kladno in neprimerno za planine. Prek Škarij sva se zakadile po grebenu in štela Bab-je glave, ki jih ni hotelo biti konca, Planjave pa nikjer na vidiku. Vsaka Baba naj bi bila
Planjava, toda na nobenem babjem temenu ni bilo skrinjice z vpisno knjigo. Tako sva se jezno otepala z Babami, jih preklinjala in trmasto rinila prek njih. Verjela sva, da jih bo vrag prej ali slej vzel, naj jih bo še toliko po številu. Ko sva bila že pošteno zgarana, je bilo Bab konec in pristala sva na vrhu toliko pričakovane Planjave.
Navzdol je šlo počasneje. Kolikor naju niso zavrtele Babe, naju je zasukal še Sukal-nik, tako da sva na Jermano-vih vratih v gosti megli kot brezglava iskala vrata koče. Našla sva jih, ko sva vanje udarila z nosom. Kaj hitro sva pozabila na Babe in Su-kalnik in se udobno namestila, saj sva bila dolge ure edina gosta. Postregli so nama z gorenjskimi posebnostmi, ki so poklicale rdečico na lica in smeh na usta. Ob topli peči sva kmalu začela presti kot zadovoljna mačka.
Naslednje jutro se je prebudilo umito. Brana in Turška gora sta se kopali v ranem jutranjem soncu. Njuna obraza sta rdela in vabila k sebi. Danes pa bo poplačan trud prejšnjih dni, sem si zadovoljen mislil, ko sem zrl vrhove proti zahodu. Smelo torej naprej! V veselo pričakovanje najlepših vrhov Kamniških planin je nepričakovano kanila trpka kapljica. Moj
planinski prijatelj se je odpovedal nadaljnjemu gorskemu pohodu. Neki vrag da mu je zlezel v kolena, drugi se je podil okoli srca, tretji pa mu je pokvaril splošno počutje. Zato je sklenil izpreči preostale vrhove in zaviti proti dolini. Kaj sem hotel. Žal mi je bilo, ker sem bil prepričan, da je zamudil lepo priliko. V slovo sva si stisnila roki in zaželela srečno pot v obe smeri. Pridružil se je očetu mladih fantov, ki je prav tako nameraval v dolino, jaz pa obema fantoma, ki sta bila odločena po isti poti do pod Skute. Tu naj bi jo udarila prek Slemena na Koroško sedlo. Ko pa sta slišala, da nameravam na Skuto, sta se tudi onadva odločila za tako izpopolnitev svoje ture. Kakšna rešitev! Boljše pač nisem mogel želeti in pričakovati.
Znašel sem se v mladi družbi lahkonogih planincev. Pa se me je polotil dvom. Ali jim bom lahko sledil? Naj bo, kakor hoče, vsaj videl jih bom pred seboj, blizu ali daleč, in to mi bo dajalo zalet in silo, da bom prestal in prenesel vse težave ter nevšečnosti. Sam kolovratiti skozi Kotliče res ni kar tako navadna in vsakdanja zadeva, posebno za visoko številko čez ramo vrženih let. Z dokajšnjo trmo bi že tudi sam opravil s Kotliči. Pa ni bilo treba. Fanta sta
hodila v resnici kot dva gamsa. Ne bi se rad hvalil, še manj pa podcenjeval. Le z manjšo razdaljo sem vestno pihal za njima. Na noben način jima nisem hotel biti v nadlego in breme. Zato sem se kar se da močno trudil, pritiskal na plin, širil pljuča in poganjal srce v grlo. Naj fanta vidita, da še nisem za med staro planinsko šaro. In šlo je po sreči kot namazano. Tu pa tam sta le postala in se ozrla name. Bila sta res prava planinska kavalirja. Dobroto sem jima vračal s tem, da sem hitel in hitel, kolikor se je le dalo, da mi predaleč nista odnesla svojih peta. Pa sem pri vsem tem še mislil na mlada leta, ko sva z Radom tod prav tako živahno hodila, kot hodita danes moja mlada sopotnika. Če bi hodil sam, bi čutil morda malo tesnobe okoli srca. Opreznost in previdnost bi moral seveda priviti do skrajnosti ter kako stopinjo dvakrat ali celo večkrat ponoviti. Volje, korajže in trme mi ni zmanjkalo.
Skozi Kotliče vodi danes le gorenjska partizanska pot. Je zelo zanemarjena in zapuščena. Dobro vzdrževana slovenska transverzala se s Kamniškega sedla spusti na Okre-šelj in od tam se dvigne skozi Turški žleb. Tako obide Kotliče in se ob izstopu iz žleba združi z gorenjsko pot-
jo, ki prispe semkaj iz Ko-tličev čez Turško goro. Zato se danes planinci Kotličev izogibajo in to upravičeno. Pot ni oskrbovana, klini omajani ali celo izdrti, varovalna vrv na mnogih mestih pretrgana ali pa vsaj od strele in drugih prirodnih dejavnikov razcefra-na. Da ne govorim še o slabi markaciji, ki datira še iz časov pred zadnjo vojno.
Ne glede na vse to in še na kaj bolj črnega, kar človek opazi ali si samo umiš-Ija, pa se je skozi Kotliče le vredno potruditi, si brusiti pete in možgane, si razpraskati in oguliti dlani in prste na obeh rokah. Navdušuje divjina, bodrijo lepi razgledi in pogledi. Okrešelj s svojo zelenico na desni, Gamsov skret na levi. Čreda gorskih lepotcev-gamsov tu, tam pet koza vsaka s svojim mladičem. Ali moreš dočakati še kaj lepšega?
Ob opazovanju in razmišljanju je bil vrh Turške gore kar naenkrat pod našimi nogami. Sonce je že pošteno grelo, megle so se povsem razkadile, v sončnih žarkih so se potopile. Razgled je bil edinstven in nepopisljiv. Trud skozi Kotliče je bil poplačan, zadovoljstvo in veselje nad uspehom pa temu primerno.
Že smo obstali pod mogočnim vzhodnim grebenom Skute, po katerem se vzpenja
planinska pot. Čeprav je zelo zračna in vetrovna, je šlo brez težav, celo laže kot skozi Kotliče. Krasno se je dvigati v višave ob skrbno nadelani poti. Še lepše pa je bilo na vrhu Skute s čudovitimi razgledi v daljna obzorja in po sosednih vrhovih prelepih Kamniških planin. Težko je bilo slovo od nepozabne gore in njene samote. Spustili smo se ob Štruci na Pode, kjer smo spet stopili na partizansko pot, ki pride semkaj pod Skuto in čez Sleme. Že smo stopili v prenovljeno Zoisovo kočo. Sobota je bila in dom se je počasi polnil. Ob določeni planinski uri zvečer je zavladal v domu popoln mir, čeprav so se planinci gnetli po mizah, klopeh in po podu ter si je v gneči vsak po svoje uravnaval ude.
Že s prvim znakom dneva sem naslednje jutro sam pohitel proti vrhu Grintovca, se spustil proti Zdolški škrbi-ni in se povzpel še na zadnji vrh Kamniških planin, na Koč-no. Tura je bila s tem v glavnem opravljena. Proti Kokr-škemu sedlu sem se vračal skozi Dolce. Nič kaj zanimiva ni ta pot in le redki se je po-služijo. Za spremembo in samo enkrat v življenju. Namen, da bi pritisnil še čez Kalško goro proti Krvavcu in Kokri, sem opustil in odsek poti prihranil za prihodnjič.
Po tolikih dneh poštene hoje sem si zaželel doline in njenih dobrot, predvsem pa poštene postelje. Spustil sem se v Kamniško Bistrico, kjer me je že zagrabil pravi mestni vrvež.
6. Skozi Krmo na Triglav
Čas je hitel in letni planinski načrt je bil še v pretežni meri neizpolnjen. Treba je bilo pohiteti.
Z Radom sva bila enakih misli in želja. Po dogodivščini na Kamniških planinah je bil spet nared in pripravljen na daljši pohod. Sedaj proti očaku Triglavu. Triglavskega pogorja seveda nikakor ne moremo primerjati z zahodnim delom Kamniških planin, vsaj kar zadeva težavnosti množičnih poti in steza.
Izbrala sva pot skozi Krmo, za izhodišče ture pa določila Blejsko Dobravo, do katere je naju privlekel železni hla-pon po Baški grapi. Do Krme naj bi pobrala za seboj še precejšen kos gorenjske partizanske poti. Z izstopne postaje sva krenila proti Poljanam pod Mežakljo in se vključila v načrtovano pot. Prvi cilj naj bi bila Obranca na Mežaklji. Mnogo poizvedovanja je bilo treba, preden sva ulovila pravi začetek poti in se ob partizanskem spomeniku na Poljanah začela vzpenjati v
breg. Pot je bila z markacijami kaj slabo založena. Zato sva se držala bolj napotkov kot znamenj in hitela v strmi breg, po senožetih in skozi gozdove. Dobro mero sreče sva imela, da sva po neštetih umikih in odmikih le privrtinčila na Obranco in obstala pred lepim partizanskim spomenikom.
Markacija je tu popolnoma skopnela in stala sva sredi neznanega sveta. Živahno sva poplesovala v manjših in večjih krogih okoli spomenika, iskala izhoda in rešitve iz začaranega kroga. Najti bi morala pot po Mežaklji, proti planinskemu domu. Pa se je naju spet prijela peklenska smola. Po dolgi in brezglavi dirki sva končno le odkrila na seniku košček zastarele markacije. Vešče sva jo motrila iz vseh kotov in ugotavljala, kam je usmerjena. Razsodila sva, da je obrnjena h kolovozu, ki je nagnjen proti dolini. Sprejet je bil nagel sklep, da se spustiva po kol-niku. To prenagljenost sva kaj drago plačala. Voznik je naju vlekel vedno globlje v dolino, dokler ni obstal v Spodnjih Gorjah. Za kazen sva morala nato več kilometrov mešati cestni prah, pri križišču s turistično reklamo kreniti na stransko cesto in spet tolči pet kilometrov makadamske ceste proti Domu
na Mežaklji. Ni kazalo prav nič drugega, kot prejšnjo nestrpnost nadomestiti z brezpogojno potrpežljivostjo. Čeprav so kilometri narastli preko napovedi in mimo napisov na cestni tabli, pa je bilo kar nekam lepo korakati po skrvinostni Mežaklji, ki v svojih nedrih skriva dom, ki sva ga le s težavo iztaknila. Čisto v skritem kotu stoji, kot bi se koga bal. No, danes se nikogar ne boji in sprejme vsakega pod svojo streho. Morda pa so se njegovi prejšnji visoki lastniki v resnici koga bali. Verjetno, sicer se ne bi tako plašljivo odmaknili od poti. Po dokaj slabi postrežbi sva v rahlem deževju krenila proti Radovni.
Spet sva se začela ubadati z markacijo, dokler se nama ni povzpela na glavo. Tedaj pa sva jo ubrala po svoje. Naravnost skozi gozd v dolino Radovne. Prvo živo bitje, na katero sva naletela na svojem divjem pohodu, je bil znanec iz prvih povojnih let. Oslabele živce si je krepil z drvarjenjem in spravilom lesa v dolino. Po kratkem in živahnem pomenku sva zdrsnila v dolino, pustila partizanski spomenik v Radovni na najini levi strani, pri sušilnici krede stopila na cesto in se po njej naravnala v smer proti Krmi. Že precej zdelana sva se zvrstila v gosji red
in začela vdana v usodo, kot dve stari kljuseti, tolči trdo in neskončno cesto. Hodila in hodila sva. Ceste ni hotelo biti ne konca ne kraja, Doma v Krmi pa ne na spregled. Mislil sem na partizanske čase. Hoje je bilo tudi danes na pretek, le orožje ni nikjer regljalo svoje pesmi. Pa je pridrčal za nama osebni avto. Voznik je opazil, da sva taka, kot bi naju pravkar s križa sneli in povabil je, naj prisedeva. Upokojenska solidarnost, sem si mislil. Tudi on je bil enakega »poklica" kot midva. Upokojenec torej, ki se je vozil z avtom na sprehod. Potegnil naju je do začetka doline Krme.
Krma nas je sprejela mračna in puščobna. Po vrhovih nad njo so se vlekle črne bradate megle in vedno bolj rinile v dolino. Obetali so se nama kaj slabi časi. V Domu kovinarjev je bilo ozračje jasno in čisto. Bila sva edina gosta. Zato sva pričakovala mnogo, dobila pa malo. Večerje nisva mogla pričakovati, taka je bila namreč organizacija kuhinje, zadovoljiti sva se morala s kavarniško merico mleka. Bila sva v dolini in deželi krav. Oskrbnica je hitela dopovedovati, da ni kriva, če nima mleka v domu. Da ga dobi samo dva litra dnevno. Torej kot v času zagotovljene preskrbe pred
leti, ki še niso izginila iz spomina. Le nakaznice bi ji bilo treba dati. Izven doma da je sicer veliko krav pa tudi veliko mleka. Popijejo ga tujci, ki pastirjem plačujejo v konvertibilnih valutah in precej dražje, kot ga plačuje ona.
Spala sva imenitno kljub silnemu viharju, ki je majal trdno zgrajeni planinski dom. Deževalo je vso noč pa vse jutro tja v dopoldan. Zaradi tega sva malo poležala, toda ne dolgo, saj naju je redoljubna gospodinja kmalu pregnala na sveži zrak. Razumljivo, saj ne hodiš v hribe, da bi poležaval in lenuharil po kočah. Za zajtrk sva bila spet deležna enake merice mlekca, ki je bilo dražje kot žefran. Sklenila sva, da jo od tod čimprej pobereva. Naj bo vreme tako ali drugačno, šla bova po dolini navzgor proti cilju. Vzela sva pot pod noge in začela dolgo popotovanje po neskončni dolini. Prvič in gotovo zadnjič po Krmi! Megle so nama silile v nos in ušesa, začelo je rahlo in plaho rositi, nato pa redno in normalno deževati. Sprva naju vse to ni prav nič motilo, saj sva upala, da se bo vreme obrnilo na boljše. Pod mladim bukovjem sva od časa do časa postajala in čakala na preobrat vremena. Ali bo nehalo deževati ali pa bo udarilo še močneje. Prijatelj
je pod mlado bukvijo sam pri sebi že obupal in obup izražal z godrnjanjem in podkožnim govorjenjem. Zunanji izraz vsega tega stanja pa je bila skromna in plašna trditev, da je tu že začetek konca. Konca najine ture. To je bila pobožna in tiha želja, da bi jo enostavno pocvirnala nazaj in tako zaključila plazenje in namakanje po gorah. Nasprotna temu pa so bila moja sklepanja. Samo malo naj odneha, pa bova pospešeno stopila navzgor. Vsaj polovico poti do Staničevega doma je treba pustiti za sabo, četudi bova malo mokra. Ko bi dosegla to točko, potem bi obema splahnele želje po povratku. V tem primeru bi gotovo nobenemu ne prišel na misel sramotni umik, čeprav bi padale ošpičene prekle. Ko sva tako vsak po svoje razmotrivala, se je vreme počasi obračalo na bolje in od najinih klobukov ni več teklo niti curljalo. Rinila in rinila sva navkreber. Vrha nisva videla nobenega, pa tudi doline za seboj ne. Žive duše nikjer, le ob stezi sta samevala avtomobila tujih ljudi. To pa je naju spod-bodlo. Če si tujci upajo v takem vremenu na naše vrhove, midva, njihova sinova, ne bova cincala in se cmerila. Ali naj bi se res zbala vsake rosice in meglice?
Vendar je bila pred nama še dolga pot in Staničev dom, najin cilj, daleč tam za gorami. Iz dolgočasne zaspanosti so naju v Zgornji Krmi zdramili mladi alpinisti, ki so postavljali šotore. Pred njimi so bile plezalne ture na Tosc in na Dražke vrhove. Malo prej sva se oglasila pri pastirju in pri studenčku srečala prve planince, ki so se vračali s Triglava.
Draga, spoštovana in prijateljska Krma! Dolga si, predolga, ni te ne konca ne kraja. Steza skozi tvoje osrčje se vije, zavija levo, zavija desno, skače navzgor in se spušča navzdol. Zdela in zmehča te, da si ko mokra cunja. Enkrat v življenju se ti je le treba žrtvovati. Toda samo danes in nikdar več.
Vedno uporneje in počasneje sva se po polževo premikala prek prostrane planinske gmajne. Pogosto sva počivala, si oduškavala, dokler le nisva pririnila svojih starih kosti do najvišje točke, raz katere se nama je odkrila obljubljena dežela s Staniče-vim domom. Pa je bilo do njega še prekleto daleč. Samo to je bilo dobro, da za ta dan ni bilo pred nama nobenega klanca več.
Tudi ta noč je bila divja. Mrzla fronta slabega vremena se je spet zagnala proti Sloveniji, nezadržno prodira-
la prek nje in se nad njo tudi pošteno zdivjala. Lepo jutro je vstajalo. Na vrhu triglavskega očanca je bilo že vse živo, ko sva začela z novimi močmi jurišati na Rž. Kaj kmalu sva bila tudi midva pri železnem Aljaževem stolpu. Triglav naju ni nič kaj prijazno sprejel. Nočna vremenska vojska je pustila za seboj še obilo dima v oblakih in megli, ki so se še vedno krepko opletali okoli posameznih gorskih velikanov.
Na Planiki sva se poslovila od gorenjske partizanske poti, ki se spusti proti Velemu polju, in krenila na zahod proti daljnemu Krnu. Tudi po tem svetu, ki je bil pred nama, so hodili partizani in bili borbe. Naprej torej po njihovih stopinjah v Soško dolino!
Mimogrede sva se oglasila v Doliču, kot lokomotive so-pihala v Hribarice, na planoti srečala Francoza, ki je govoril laško, in z raztegnjeno ribiško palico zbujal posebno pozornost mimoidočih. Kaj neki je lovil? Pokukala sva še na Prehodavce, malce posedela ob jezerih in se znašla v domu. Prijazen in gostoljuben oskrbnik nama je iz spoštovanja do najinih in svojih let ter sivih las naklonil mirno in udobno prenočišče. Pa naj še kdo reče, da upokojenci ne držimo skupaj.
Dobro spočita sva jo naslednje jutro mahnila na Kom-no, se tam še enkrat močno podprla s kuhinjskimi dobrotami, švignila mimo doma Na planini na kraju in že jo brisala čez Bogatinsko sedlo ter mimo Krnskega jezera proti očaku Primorske. Mulatjera naju je spet začela pestiti in čim višje se je vzpenjala, težji je bil korak. Nedeljsko popoldne je bilo, ko sva privlekla svoje obtežene pete v skromno zavetišče pod samim vrhom Krna. Razen večkrat prekuhanega in že kislega čaja nama ni moglo nuditi ničesar. Zmanjkalo je vode, zmanjkalo jedače in pijače. Le streha je bila nad nama. Pila sva zgoščeni čaj. Njegova gošča mi je obležala v želodcu, ki se je ponoči krepko in na moj račun upiral neželenemu gostu. Kaj bi šele bilo, če bi se najedel še kuhanega fižola, s katerim bi nama še lahko postregla rezka in špičasta oskrbnica. Morda bi bilo mogoče spraviti skupaj še pravo mineštro. Le makaronov bi bilo treba na neki način skuhati. Ker ni bilo pri hiši nobene poštene pijače, si seveda tudi tako močne hrane nisva mogla privoščiti. Končno pa so ženske le odkrile nekje še lonček vode in tako smo bili postre-ženi s kančkom prave Argo juhe. Do tu torej in nič več,
ker je bila kašča kljub visoki sezoni in še nedelji povrhu popolnoma prazna.
Vsem tem nevšečnostim se je pridružil še zelo slab razgled po svetu. Krn se je bil zaklel proti nama. Naslednji dan sva se slabe volje spustila po neskončni mulatjeri proti vasi Krn in proti Vršnemu. V nižinskem planinskem domu na Vršnem se je boljši in prijaznejši postrežbi pridružila še topla beseda. V vasi sva stopila še v Gregorčičevo rojstno hišo-muzej. Skozi vasico Libušnje sva po stezi pohitela na pokopališče pri sv. Lovrencu in postala ob grobu Goriškega slavčka, nato pa v Kamnem zaključila enotedensko uspešno turnejo po partizanskih stopinjah.
7. Prek Pokljuke
Mesec september s svojim deževnim vremenom ni bil naklonjen vandranju po gorah. Že je grozilo z zaključkom planinske sezone. Šele v zadnji tretjini meseca je vreme dalo malo upanja. September je že silil pod kožo oktobra, ko je od Azorov le priplaval nad naše kraje greben visokega zračnega pritiska in vzpostavil lepo vreme z jutranjimi meglami po dolinah. Treba je bilo pohiteti.
Gosta megla je ležala po idrijski in baški grapi, ko sta
me avtobus in vlak vozila proti Bohinjskemu kotu. Z zaskrbljenim obrazom sem pogledoval skozi okna in čakal, kaj bodo prinesle dopoldanske ure. Zadnji trenutki vožnje skozi bohinjski predor so se bližali in vremenska mrzlica me je vedno bolj tresla. Konec tunela. Meglena kopre-na je izginila. Prek bohinjske doline je bila razpeta čista nebesna sinjina in ubrisano jutranje sonce je ljubo oblivalo prebujajoči se gorenjski svet, katerega gorski vrhovi so žareli v mladih sončnih žarkih. Kakšna sprememba, kakšno presenečenje! Ali je Goriška oddala ali vsaj začasno posodila svoj »sončni« vzdevek Bohinjcem? Ali pa tako vreme ne obeta nič dobrega? Bohinjci so mi potrdili, da v njihovi dolini ni lepih vremen brez jutranjih megel. Zato bo izboljšanje le kratkotrajno, morda največ nekaj dni. Želel sem si, da bi v resnici potrajalo lepo vreme vsaj dva, tri dni. Dalj nisem nameraval pohajati po planinah.
Pohitel sem skozi Staro Fužino, po Vojah proti Vodnikovi koči na Velem polju. Tu naj bi se spet pripel na gorenjsko partizansko pot in po njej pohitel čez Pokljuko v Bistrico. Kako lepe so planine prav v jesenskem času, sem ugotovil šele ob tej pri-
liki. Ob takem času nisem še nikdar hodil po višinah nad dva tisoč metrov. Pot se je sicer vlekla, ni me pa utrujala. Celo zelo zadovoljen sem bil z njo, z lepim vremenom in s še lepšimi prirodnimi slikami, ki mi jih je nudil bohinjski svet. S polnim košem dobre volje sem stopil v prijazen Vodnikov dom. Znašel sem se v družbi planincev mojih let in v prijetnem planinskem kramljanju so ure hitro potekale. Pogledovali smo na Triglav, se ozirali na Velo polje, mežikali Mišeljskemu vrhu in drugim vrhovom, ki smo jih objemali s pogledi. Čudoviti so bili v večerni zarji, nepopisni v jutranjem svitu naslednjega dne.
V razkošni lepoti jesenskega jutra, v tišini sem stopil na svojo pot. Pod Toscem, Malim in Velikim Draškim vrhom sem pobiral korake po lepi skoro vodoravno tekoči lovski, planinski in partizanski stezi čez Studorski in Se-miški preval in nato navzdol proti Lipanci. Do zadnjega prevala vodi steza v višini malo pod dvema tisočakoma, si pomaga celo s klini in z nekaj metri vrvi, samo toliko, da ne pozabim, da sem v triglavskem gorovju. Odprti pogledi v dolino in na bohinj-sko-tolminske hribe pa me zadržujejo, da ne lomastim brezglavo po udobni poti.
Onkraj zadnjega prevala sem se spustil navzdol do sedla, s katerega sem opazoval Triglav, Rjavino in se spogledoval z Gornjo Krmo. Od tu dalje se steza nekam počasno in dolgočasno povleče do novega spusta, s katerega sem kmalu zagledal pod seboj kočo na Lipanci. Pred kočo se je sončilo le nekaj redkih turistov, pa še ti so kaj kmalu odrinili v dolino. V koči je bilo toplo in domače, saj sta bila zgovorna oskrbniška zakonca v stalni pripravljenosti na klepet.
Vreme se je še kar držalo, pa sem jo po kosilu udaril na Debelo peč. Vrh je kaj odročen, vendar ga zajema dodatna slovenska transverza-la. Ker je vsekakor zelo blizu koče, zakaj ga ne bi na lahko spravil v žep! Moj zadnji dvatisočak v tem letu in v tej planinski sezoni. Z vrha sem gledal z neizbrisnimi spomini v dolino Krme in na Dom kovinarjev. Ata Triglav je medtem počasi dobival kapo in začel kaditi pipo. Nenadno in zelo hitro se je spreminjalo vreme. Pohitel sem z vrha in ni se še rodil večer, ko je že deževalo. Prav tako hitro kot je prišel, je tudi odšel in spet se je zjasnilo.
V muhastem vremenu, vendar dobro oborožen proti vsem njegovim preseneče-
njem, sem drugi dan pobiral markacije proti Pokljuki. Dokler je bila sveža, čeprav brez oznake G, sva bila prijatelja. Ko pa sva prišla v dolino, sva se pošteno skregala in ušla mi je izpred oči. Pri spomeniku pod Lipanco sva se ločila. Ona jo je najbr-že pobrala na levo, jaz pa sem začel loviti oznako partizanske poti in pobegnil na desno. Taval sem po gozdni poseki, dokler nisem stopil na lepo gozdno cesto. Obstal sem sredi gozda in ugibal: V levo ali v desno? Izžrebal sem desnico, ne da bi vedel, kje sem in kam bom prišel. Če bi jo mahnil na levo, bi prišel na planino Javorje, kjer bi se spet srečal z markacijo in z njeno pomočjo bi kmalu prikrevsal do hotela pri Mrzlem studencu. Tako pa me je vrag nosil proč od njega in me vrgel pred vojašnice na Rudnem polju. Presenečenje je bilo veliko, tudi zelo grenko in pekoče. Prvo človeško bitje, ki sem ga odkril, me je obrnilo nazaj in potolažilo z dobro uro hoje po cesti do hotela. Nasvet sem resno sprejel in začel šteti dolge kilometre. Po Pokljuki nisem še nikdar hodil, zato sem se potolažil, da je to sijajna prilika, da jo dodobra spoznam. Nadaljnje razmišljanje mi je pretrgal džip, ki je prihitel za menoj in me
pobral s ceste. Tako sem srečno dosegel hotel in lepe vile, raztresene po planoti. Gostov ni bilo ne tu ne tam in gostinsko osebje je zdehalo od dolgega časa. V hotelu sem popil črno kavo, pravzaprav samo njeno senco, za zavidno ceno poldrugega sto-taka. Naj živi turizem, toda ne na moj račun, sem stisnil sam pri sebi skozi zobe ter se pognal v vilo »Jelko«. Mrtvilo je vladalo tudi tam z zdolgočasenim in že priletnim zakonskim parom vred.
Do dobro uro oddaljenega Koprivnika vodi baje dobra in lepo markirana pot. Dovolj mi je bilo razpravljanja z markacijami, pa tudi malce spremembe sem si zaželel. Zato sem zlezel v avtobus, ki me je že po nekaj minutah razložil in postavil na sveži zrak. Teh nekaj minut vožnje pa je bilo dovolj za zanimiv kratek razgovor z domačini. Spraševal sem po kmetu s takim in takim priimkom, pri katerem bi staknil kontrolni žig partizanske poti. Okoli priimka se je vnela, celo raz-besnela prava dohtarska bitka. Ko sem omenil priimek, je zabučalo, kot da bi dregnil v sršenovo gnezdo; strupena žela so švigala sem in tja. Kmalu sem razvozlal pekoči vozel. Partizanska ideja in oseba, na katero so vsi mislili, nikakor nista imeli nič
skupnega ne sedaj ne pred toliko leti, ko je tekla borba. Ne vem pa, zakaj so se vsi vpičili ravno v to osebo, ko pa je tam okrog vse polno enakih priimkov. Ne da bi bili bolj pomislili, so se začeli zgražati, kdo mu je neki dal partizanski žig. Nič niso bili prepričani, da je žig v resnici v tej hiši. Izstopil sem, ne da bi bil s stvarjo na čistem in ne da bi vedel, kje bom sporni žig v resnici tudi dobil. Uganko sem kmalu rešil. Ko sem kolovratil po vasi, sem srečal mlajšo žensko. Pobaral sem jo, kje je kmet s takim priimkom in če ve, ali bom tam dobil žig partizanske poti. Postavila se je v razkorak in mi odločno, jasno, brez ovinkov in krepko povedala, da je domača hči kmečke hiše, pri kateri se pišejo tako, kot sem povedal, da pa oni nimajo nobene partizanske štamplijke in je nikoli tudi niso imeli. Jasno ko beli dan!
Po nadaljnjih poizvedovanjih so se nekateri vaščani le domislili in me napotili v gostilno, katere lastniki se pišejo tako kot kmet, okoli katerega je bilo toliko zmigova-nja. V gostilni so me obdale številne ženske planinske generacije in razvilo se je živahno kramljanje o partizan-stvu in planinstvu.
Proti Jereki sem nato nekaj časa drsal po cesti, nato pa zavil skozi grmovje. Od vasi naprej ni več potrebna markacija, ker pripelje bela cesta naravnost v Bohinjsko Bistrico.
8. Za zaključek še Krvavec
Moja hoja po Gorenjski partizanski poti po partizanskih stopinjah se je bližala koncu. Kakih petsto kilometrov ji je treba odmeriti. Zaokrožil sem jo od Bohinjske Bistrice mimo Mencingerjeve koče čez Črno prst in Petrovo brdo pa se s Porezna spustil v dolino, v bolnico »Franjo«. Ta del poti sem že prej večkrat prehodil in ga posebej ne opisujem, ker se vleče po znanih domačih predelih lepega cerkljanskega sveta.
Da bi pot končno zašpilil, sem v začetku oktobra ponovno shajkal od doma in se znašel v Kranju. Zaman sem čakal na avtobus k žičnici na Krvavec. Po številnih poizvedovanjih sem le izvedel, da avtobus ne vozi, ker tudi žičnica ne obratuje. Na smoli nisem obsedel, niti od načrta odstopil. Z drugim avtobusom sem se potegnil v Cerklje in nato trasiral svoje korake mimo Stične in sv. Ambroža proti cilju. Če nisem imel sreče z žičnico, sem pa toliko večjo imel z vreme-
nom, ki je bilo ko nalašč prikrojeno pešačenju. Za oktobrske dni je bilo naravnost čudovito lepo in toplo.
Hitel sem mimo novega in iskal stari planinski dom. Ne vem, kam bi bil še dirjal, da nisem opazil moškega, ki je ob hotelu nekaj brskal. Stegnil sem jezik in vprašal, kje je planinski dom. Odrezal se je na kratko: spredaj je. Na oni strani novega hotela namreč, Tako sem postal gost planinskega hotela in njegovega oskrbnika, nekdanjega idrijskega gostinskega delavca.
Ko se je znočilo, sem užival ob pogledu po gorenjski deželi, ki je mežikala v tisočerih lučeh. Zjutraj pa sem se zamaknil v Grintovec, Koč-no, Storžič in na Triglavsko pogorje, ki se je kopalo in umivalo v ranem jesenskem soncu. Lepa si, Gorenjska!
Ob stebrih žičnice sem se spuščal proti Kokri po dobro uhojeni stezi. Na Davovcu sem obrnil desno in se po mojstrsko speljani stezi, ki se vleče okoli hribov in skače preko grap, spuščal v sotesko Kokre. Tu sem v istoimenskem naselju zaključil svoje dolgo potovanje po krajih, kjer so se pred toliko leti premikale naše partizanske enote. Dolga je pot in često naporna tudi v današnjih mirnih časih. Kako je bilo šele tedaj, ko je šlo zares ne le
za življenje planinca, temveč za življenje njegovega naroda. Mladina bo po tej spominski partizanski poti morda lažje doživela odločilen, težak, a vendar ponosen čas svojih staršev.
Še več bi morali borci napraviti, da bi ta pot bila resnična živa priča nekdanjih dni.
milan miklavčič
dosežki sankaškega kluba
Zaradi neugodnih snežnih in vremenskih razmer se je sankaško tekmovanje začelo šele v sredini meseca januarja. Sankači so odšli na tradicionalno tekmovanje »Po poteh (stezah) partizanske Jelovice«, ki je bilo 9. 1. v Selcah nad Škofjo Loko. Proga je bila odlično pripravljena in sodelovali so tekmovalci iz vseh obstoječih klubov Slovenije. Pri članih (30) je bil Basile Silvo 19., med 10 st. člani pa sta bila Miklavčič
Jereb Marto (Psih. bol.). Pri ženskih ekipah je bila Psih. bolnica pred Simplexom in Psih. bol. II. V moški konkurenci pa je prišlo do neljubega delovanja stoparice. Zato je komisija odločila, da 1. mesto delijo 3 tekmovalci in to: Šinkovec Pavel (Rudnik), Obid Tine (Eta Cerkno) in Miklavčič Ivan (Rudnik). V tej disciplini je sodelovalo 61 tekmovalcev in med njimi je bil upokojenec Hladnik 39. Med 19 ekipami
Milan in Ivan 2. oziroma 4. s tekmovalnimi sankami.
V Idriji je bilo med tednom (vreme!) na hitro organizirano 7. sankaško tekmovanje »Delavske športne igre 71« z navadnimi sankami na znani progi Rovt-Likarica. Tekmovali so člani delovnih kolektivov. Tu so nastopili tudi upokojenci. Pri ženskah posamezno je zmagala Polja-nec Marija (Psih. bol.) pred Eržen Marijo (Simplex) in
je bil 1. Rudnik I pred Eto in Rudnikom II. Upokojeniška ekipa je dosegla solidno 16. mesto.
Zopet je nastal premor in vneti sankači so odšli na Gorenjsko v Selce, kjer je bilo tekmovanje za prehodni pokal društva Selce s tekmovalnimi sanmi 6. 2. in navadnimi sanmi 7. 2. S tekmovalnimi samni je pri članih (20) Basile dosegel 5., Klemenčič pa 10. mesto. Koba! je bil
11. Pri st. članih je bil Mi-klavčič Milan 1., Miklavčič Ivan 3.
Z navadnimi sanmi pa so bili doseženi tile uspehi: pri članicah je bila Slapničar Vida 3., Poljanec 5., Jerebova 6. Pri članih so bili Basile 2. —3, Kiemenčič 12. in Magaj-ne 22. Pri st. članih je bil Miklavčič Milan 1., Ivan 4., Šinkovec 7., Kavčič 8., Štekar 9. Pri mladincih pa je bil Rupnik 12. in Miklavčič Bojan (pionir) 14. Med dvosedi sta bila Basile — Miklavčič 11., Rupnik—Magajne 14.,
Štekar—Šinkovec 16. in Miklavčič Ivan—Bojan 17. Med 8 ekipami je bila Idrija 4. z zaostankom 40 sek.
V	Tržiču je bilo mednarodno tekmovanje za »Pokal Tržiča«, kjer so pri članih (40) bili Basile 17., Šubič 30., Ken-da 31., Kiemenčič 35. Pri st. članih pa Miklavčič Ivan 4. in Milan 7.
V	Idriji je bilo 14. 2. II. republiško tekmovanje s tek-
movalnimi sankami na naravnih progah. Tudi tukaj so nastopali vsi tekmovalci iz klubov Slovenije.
Pri članicah je bila Slapničar Vida 2. in Poljanec Marija 8. Pri članih so bili Basile 7., Kobal 9., Kiemenčič 19., Šinkovec 20., Močnik 22. Pri st. čl. je bil Miklavčič Ivan 2., Milan 3., Strnen 4., Šinkovec 8. Pri mladincih pa je bil Rupnik 2. Pri dvojicah sta bila Basile—Miklavčič 11.
Tu so ocenjevali tudi za pokal idrijskega Rudarja in je zmagalo moštvo Tržiča pred Idrijo in Begunjami.
Sankači so se udeležili še mednarodnega tekmovanja na Jesenicah 7. 3. 1971. Pri članih je Basile dosegel 10. mesto, pri st. članih je Miklavčič Milan dosegel 3. in mladinec Rupnik 7. mesto. Isti dan je bilo na Krvavcu sankaško tekmovanje podjetij združenja Maris. Tu je zmagal Miklavčič Ivan pred Strne-nom, Kiemenčič je bil 4., Šinkovec 7.
Na Jesenicah pa se je zaključila letošnja sezona s 5. republiškim tekmovanjem z navadnimi sankami. Okrnjena ekipa je dosegla: pri članih Basile 12., Kiemenčič 14., Magajne 18. mesto. Pri st. članih je bil Miklavčič Milan 3., Šinkovec pa na 7. mestu. Pri dvojicah sta bila Miklavčič
—Kiemenčič 10. in Magajne •—Šinkovec 12.
Po zgoraj navedenih rezultatih, ki jih lahko ocenjujemo za uspešne z manjšimi spodrsljaji na nekaterih tekmah, kjer je botrovalo delno tudi slabo vreme (odjuga), lahko sklepamo, da idrijski sankači ne zaostajajo za tekmovalci iz drugih klubov razen tekmovalcev Ulčarja—Klinarja in pri st. članih Česna, čeprav je letos dosegel po 4 letih prvi poraz prav od našega tekmovalca. Pri članih je Basile Silvo ujel korak z ostalimi najboljšimi sankači iz Slovenije in tudi Kiemenčič, Kobal in madinec Rupnik ne bi zaostajali. Potrebno bo še več vadbe in tekmovanj, da se spoznajo s progami širom po Sloveniji. V prihodnjem letu klub računa, da bodo tudi njegovi predstavniki sodelovali na evropskem prvenstvu s tekmovalnimi sankami na naravnih progah, ki bo v Italiji, ravno tako pa tudi računa, da bodo na tekmovanju za pokal »Idrijskega Rudarja« sodelovali v letu 1972 sankači iz Avstrije in Češkoslovaške, s katerimi smo v dogovoru. V upanju, da bo prihodnja sezona ugodnejša s snegom, sankaški klub pozdravlja vse ljubitelje tega športa in kliče: NA SVIDENJE DRUGO SEZONO!
Zima, čeprav za smučarje zelo muhasta in neugodna, je za nami in s tem smučarska sezona 1970—1971 končana, zato na kratko poglejmo, kaj je smučarski klub RUDAR v tej sezoni napravil.
Kot vsako leto je največja skrb posvečena vzgoji smučarjev. Že jeseni se je pričela smučarska telovadba v telovadnici, ki se je kasneje nadaljevala na snegu. Vadbe
vsem zaradi vsakodnevnega neugodnega prevoza iz Idrije v Črni vrh. Zadnji dan tečaja je bilo tekmovanje v veleslalomu, ki se ga je udeležilo 98 tečajnikov.
Zaradi pomanjkanja snega v nam dostopnih krajih klubu ni uspelo organizirati vsa tekmovanja, ki so bila predvidena na začetku sezone. Šele 17. 1. 1971 je bil izveden na pobočjih Tičnice vele-
renat škarabot
smučarski klub rudar
se je udeleževalo veliko otrok, saj jih je bilo včasih tudi nad 100. Priprava in vzgoja smučarjev se je nadaljevala na smučarskem tečaju, ki ga je klub organiziral v zimskih počitnicah. Udeležilo se ga je 105 tečajnikov vseh starosti. Tečaj, ki je bil najprej predviden v Idriji, je bil zaradi pomanjkanja snega dvakrat preložen in nato prenesen v Črni vrh, kar je upravi kluba povzročilo precejšnje težave pred-
slalom za prvenstvo kluba v vseh kategorijah. Udeležilo se ga je 62 tekmovalcev, ki so dosegli povprečne rezultate.
Drugo veliko tekmovanje je bilo 4. 4. 1971 na Vojskem, in scier 3. tradicionalni slalom za prehodni pokal »RUDARJA«. Kljub hudemu dežju in vetru se ga je udeležilo 69 tekmovalcev iz 6 klubov. Rezultati: Člani
1. Ivan Mihovilovič
Transturist Škofja Loka
2.	Silvo Logonder Transturist Škofja Loka
3.	Ivan Mohorič Alples Železniki
Mladinci
1.	Boris Likar Rudar Idrija
2.	Miran Bernik Alples
3.	Tomaž Lunder Transturist
Ekipe so se uvrstile takole:
1.	Transturist
Škofja Loka	71	točk
2.	Rudar Idrija	63	točk
3.	Alples Železniki	37	točk
4.	SK Črni vrh	23	točk
5.	Rog Novo mesto	13	točk
6.	Akademik
Ljubljana	0 točk
Tekmovanje je zelo dobro uspelo.
Poleg teh tekmovanj, ki jih je klub sam izvedel, je bilo letos republiško prvenstvo tabornikov v veleslalomu, ki je bilo v organizaciji SK Rudarja in Ob. zveze tabornikov Idrija dne 14. 3. 71 v Črnem vrhu. Udeležilo se ga je 150 tekmovalcev iz 11 taborniških odredov. Z občinskim sindikalnim svetom pa je bilo organizirano občinsko prvenstvo sindikalnih podružnic v veleslalomu.
V sezoni so se člani kluba udeležili več tekmovanj v
Sloveniji. Omeniti je vredno veleslalom na Mašunu, kjer je bil Hari Čibej prvi, Leo Svetličič pa drugi med ml. pionirji in Patricija Logar druga med ml. pionirkami, in prvenstvo Slovenije »Partizana« v veleslalomu na Starem vrhu. Tu je bil Boris Likar prvi med ml. mladinci, Boris Troha prvi med člani, Valentin Ka-strin drugi in Ivi Logar tretji med starejšimi člani ter Beno Pahor drugi med st. mladinci. Omeniti moramo tudi 13. mesto, ki ga je dosegel Boris Troha v zelo hudi konkurenci v slalomu na Ulovki. Skupno je 95 članov kluba tekmovalo na 6 tekmovanjih izven Idrije; na splošno so dosegli dobre rezultate.
Kot smo videli, je bila smučarska sezona kljub pomanjkanju snega zelo uspešna, kar nam daje upati, da Idrija ponovno dobiva tisti sloves v smučanju, ki ga je imela nekdaj.
viktor koler
I. CERKNO
1961 1971
III. IDRIJA
1961 1971
prvi rezultati popisa prebivalstva v občini idrija
Kakor v vsej Jugoslaviji je bil tudi v občini Idrija napravljen popis prebivalstva. Popisani so bili vsi stalno prisotni, začasno odsotni in začasno prisotni prebivalci na območju občine v kritičnem trenutku, to je 31. marca ob 24. uri. Sodelovalo je 78 popisovalcev, 10 inštruktorjev in 5 članov občinske popisne komisije. Popis je bil izveden v času od 1. do 10. aprila. Od 11. do 20. aprila so inštruktorji kontrolirali material, občinska popisna komisija pa je izvedla končno kontrolo in izdelala prve rezultate popisa.
Prvi rezultati o številu stalnih prebivalcev, t. j. stalno prisotnih in začasno odsotnih po naseljih, grupiranih v štiri območja, in v primerjavi z letom 1961 so naslednji:
Bukovo	248	214
Cerkljanski vrh	112	91
Cerkno	1052	1214
Čeplez	69	57
Dolenji Novaki	220	189
Gorenji Novaki	339	295
Gorje	107	99
Jagršče	108	70
Jesenica	94	99
Labinje	133	120
Orehek	156	130
Planina	136	117
Poče	143	145
Podlanišče	189	154
Podpleče	69	59
Police	64	49
Poljane	113	103
Ravne	189	181
Reka	102	97
Straža	183	185
Šebrelje	429	377
Trebenče	56	60
Zakojca	162	119
Zakriž	146	140
Skupaj . .	4619	4364
II. ČRNI VRH		
	1961	1971
Črni vrh	467	409
Godovič	454	413
Idrijski Log	101	97
Javornik	36	26
Kanji dol	60	48
Lome	169	134
Mrzli Log	93	59
Predgriže	168	171
Strmec	81	48
Zadlog	353	343
Skupaj . .	1982	1748
Čekovnik	217	160
Dole	133	111
Gore	153	147
Idrija	6030	6934
Idrijska Bela	91	89
Idršek	60	57
Jelični vrh	136	120
Vojsko	470	348
Potok	42	28
Zavratec	130	131
Skupaj	. 7462	8125
IV. SPODNJA IDRIJA
1961 1971
Gornja Kanomlja	236	200
Gornji Vrsnik	85	86
Govejk	96	86
Idrijske Krnice	215	156
Jazne	163	154
Korita	33	28
Lazeč	169	147
Ledine	111	102
Led. Krnice	73	72
Masore	148	116
Mrzli vrh	95	73
Otalež	217	209
Pečnik	101	82
Plužnje	165	154
Spodnja Idrija	857	1101
Spodnja Kanomlja	330	339
Spodnji Vrsnik	63	75
Srednja Kanomlja	311	245
Žirovnica	67	39
Skupaj . . 3535 3464
OBČINA
IDRIJA	17.598 17.701
Prva splošna ugotovitev je, da je v zadnjih desetih letih
naraslo število prebivalcev le v manjšem delu naselij, v večini primerov pa se je število prebivalcev znižalo.
Po velikostnih skupinah so naselja razvrščena takole:
Naselja
do 100
prebivalcev od 101 — 200
prebivalcev od 201 — 500
prebivalcev od 501 — 1000
prebivalcev nad 1001 prebivalcev
1961 1971 19 25
27 14 1 2
25 10 0 3
Število prebivalcev je naraslo le v 12 naseljih, odstotek porasta nad 10 % pa je le v štirih krajih:
Spodnja Idrija
28,5 % ali za 244 preb. Spodnji Vrsnik
19,0% ali za 12 preb. Cerkno
15,4% ali za 162 preb. Idrija
15,0% ali za 904 preb.
Omembe vredno povečanje je torej zaznamovano le v Spodnji Idriji, Cerknem in Idriji. Poudariti pa je treba, da v Idriji nekoliko izkrivlja sliko stalež v psihiatrični bolnišnici (brez upoštevanja psihiatrične bolnišnice bi znašalo povečanje 17,5 %).
Število prebivalcev je ostalo isto ali pa se ni bistveno zmanjšalo v tistih krajih, ki so v neposredni bližini treh večjih središč, kjer dnevna vožnja na delo ne predstavlja težje ovire, in v predelih, kjer so naravni pogoji za kmetijstvo še kolikor toliko ugodni.
Nasprotno, tam, kjer so naravni pogoji za kmetijstvo neugodni in oddaljenost od glavnih prometnih poti največja, je bil tudi odliv prebivalcev največji. V naslednji tabeli so našteti kraji, se je brebivalstvo v zadnjih desetih letih zmanjšalo več kot za četrtino.
da so bili procesi v vsej občini skorajda enaki:
o
Š k?
>
!5
Cerkno	11.7	417
Črni vrh	11.8	234
Idrija	16.8	241
Spodnja Idrija	11.8	315
Naravni prirast je v naši občini zelo nizek (4.1 % letno) in je znašal v desetih letih okrog 700 ljudi, selitveni saldo pa je bil močno negativen, saj se je od leta 1961 do leta 1971 okrog 600 ljudi več izselilo kot priselilo.
	o	> m o N J	Vrstni red desetih največ-		
	m ž? »tO		jih naselij je torej takle:		
	S N E	<D k.		1961	1971
	N	a	Idrija	6030	6934
Žirovnica					
	41.8	28	Cerkno	1052	1214
Strmec	40.7	33	Spodnja Idrija	857	1101
Mrzli Log	36.6	34	Godovič (6.)	454	413
Jagršče	35.2	38	Črni vrh	467	409
Potok	33.3	14	Šebrelje (7.)	429	377
Javornik	27.8	10	Vojsko (4.)	470	348
Idrijske Krnice	27.4	59	Zadlog	353	343
Zakojca	26.5	43	Spodnja		
Čekovnik	26.3	57	Kanomlja (10.)	330	339
Vojsko	26.0	122	Gornji		
Primerjava deagrarizacije na štirih območjih občine ob izločitvi naselij Idrija, Cerkno in Spodnja Idrija nam pokaže,
Novaki (9.) 339 295
Op.: številke v oklepaju pomenijo vrstni red največjih naselij leta 1961.
RUDNIK
ŽIVEGA SREBRA IDRIJA
Proizvaja za domači in svetovni irg
živo srebro 99.99% živosrebrni oksid 98,5 %
Železniška postaja Logatec Tel. Idrija 86-108, lelex 31-257 Idrija