Mih. Opeka: Neresničen  glas.   —   Anton  Medved: Dve jelki.                                    79
Tudi njena bala Baš  ne bode  mala. Sosed in  soseda Vse za Meto gleda. Mnoga mati rada Bi,   da njih je  mlada; Vse ti pozveduje In  o  njej  vprašuje. Mnogo se jih glasi Iz domače vasi, Mnogi  Meto  ljubi, Prosi jo  in  snubi, Meta nič ne  deje, Snubcem  se le  smeje, Z  vinom  jim  postreže,
Kruha jim  odreže.   — J eden ie  ne vpraša  — Bog zna  kaj   odlaša   — Bog  zna,   kaj   da  Čaka Ta sosedov Jaka?
Ni ga korenjaka, Kot sosedov Jaka; Priden,  pridobiten, Pameten,   nič  siten; Zmerom  gre  veselo Z  dela in  na  delo; Zjutraj   zgodaj   vstaja, Zvečer  ne  pohaja, Ni mu  mar plesišče,
Krčma,  igrališče; Prav  denar  obrača, Le potrebno plača; Pot pozna najbolje V cerkev in  na polje. Jaka  ni ubožen, Tudi ne  premožen; Jaka pridno  dela, In  dovolj je jela. Toda pridni Jaka Sel je  za  vojaka . . . Pride  spet jeseni, Da na dom  se  ženi . . . Saj  izbrana,  Jaka, Meta nate čaka.
Anton  Hribai
D
Neresničen glas.
a  sem  umrl —   raznesel se je glas, Preletel  kakor blisk je  rodno  vas In  v  materino  dušo je ljubečo Zasadil strele svoje  ost gorečo.
Pogled je materi  osteklenel, Srce ji  strah brezupen  je  objel   — „Umrl! umrl!"   —  in žalostni rodici Grenak se potok je udri po  lici!
Umrl!   —   in  ona videla ga ni, Za grob  ptujina dala mu prsti, In  ona,  ki ga toli je ljubila, Nikdar  ob  grobu  zanj   ne bo  molila .
In  zrla ga ne  bo  nikoli  več . . .
O,  nehaj   rezati ji  dušo,   meč! A vam,  ki glas raznesli neresnični, Odpusti vam  vsesveti  Bog pravični!
In  plakala in vila je roke, In pokalo ji v prsih je srce; Drugače  ni:   za sinom rodna mati, Vsaj  rodna mati sme naj  žalovati!
Ne  veste vi,   kaj   matere  srce, Ne veste,  kaj  je  matere gorje, Ne veste v lehkomiselnosti kruti, Kako  v ljubeči duši mati  —-  čuti!
Mih. Opeka.
Dve jelki.
(Jos. B.)
li moje mladosti prijatelj  najprvi, Duhov sva sorodnih, Slovenca po krvi, Rojaka v  zibelkah.
Ob  Bistrici reki oba sva rojena, Zatorej je tebi na slavo zložena Ta pesem  o jelkah.
Ob Bistrici reki, na skalnatem  bregu, Kjer vali lovijo  se  v jadrnem begu, Dve jelki stojita.
In reka ob jelkah zaganja se v skale, Obraze jim  blede  opira,  in v  vale Dve jelki strmita.
Priroda,  oblečena v  cvetno  odelo, Prebuja med  vejami petje veselo, Dve jelki molčita.
Mrakovi pokrivajo  hribe,  ravnice, Iz časov  minolih Čarobne pravljice Dve jelki šumita.
Valovje  bobneva jeseni po  strugi   — Na bregu po  sesterno  druga ob drugi Dve jelki ležita.
Anton  Medved.