PRED BARIERO t SREČKO KOSOVEL Povej, naj skočim, preskočim, povej, naj se li usločim, povej ? Poglej, pred to belo bariero pokleknem naj zdaj in molim naj in mislim na svojo kariero, ali naj klaverno grem nazaj? — da bom poljubil valptov bič, molil Boga in drugega nič, ker za vstajenje mi je poslal valpta, ki tepe in biča in da le, če ponižen bom ostal, me vzljubi in me zveliča? Ah, kar naenkrat dvoje barier ... eno časno, eno večno plačilo — tako šepeta mi zlodej sufler: Če ne zlepa, propadel boš s silo------- A jaz odgovarjam: V svetu idej ni zmage, niti poraza, živeti je samo ekstaza — bratje borilci! Z mano naprej! M I STRAL JANKO SAMEC Spi morje, razprostrto v širočino jutranjih ur, ki rde nad molkom skal, kot da, zajet v svilenih sanj tenčino, v zibelki beli tih otrok bi spal... En šum... en zvok... In že čez Nabrežino od brega vanj se vrgel je mistral in ga razmajal z vrha je v globino, da se zvrtinčil v zrak je val na val. O, brž so ladjam v daljah bela krila kot pticam splašenim se v niz spustila; v mor je so vesla zdrknila raz krov — In v vrisk voda, ki se z neba razlega, glasi iz tisoč grl se v breg iz brega en sam strahoten krik: «Domov, domov...» SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN — JOŽE PAHOR ||§||i|||enetke so drugič vzdrhtele. Turško brodovje je prispelo do š§h|I|M Korčule in vse je kazalo, da bo plulo še višje, da morda udari |s|p|lg naravnost na lagunsko mesto. Ako bi se to zgodilo, bi po-WšmiM menjalo konec Serenissime. Signoria se je dobro zavedala tega in je z vso naglico utrjevala Lido. Vsepovsod so se začeli zasipati prehodi med lagunami, da je mrgolelo delavcev na obrežjih. Izbirale so se stare ladje ter so se potapljale na mestih, kjer je bilo nevarno, da uderejo v Benetke sovražne galeje. Črez prelive pa so se napenjale mogočne verige. Zapirale so vse prehode ter vseokrog premrežile gospodarico morij z železnim vencem. Straže so se pomnožile, pozornost se je postoterila. Nikjer nisi več videl le vojaštva, povsod so bili mednje namešani bravi. Videlo se je, kakor da se je dvignilo vse mesto, da bi se ubranilo največje nesreče, ki bi se mogla zgrniti nad ljudovlado. Ko pa je narasla nevarnost, so narasla tudi sumničenja. Niso zastonj padale vsak dan kar stotine ovadb v , ne se neprestano sestajali sodniki v dvorani busole: marsikdo je izginil čez noč, bodisi da so ga ujeli, bodisi da je zbežal pred zasledovalci, ki so jih nešteti imeli za seboj korak za korakom. Obdolževanje vohunstva in veleizdaje je cvelo kakor še nikdar. Golja je imel v teh kočljivih časih službo na galeji. Kakor mu je to bilo pogodu, vendar se ni mogel otresti neprijetne misli, da rnu ne zaupajo. Zdaj ni več odločala o tem ljudovlada, odločale so osebe. Sovraštvo oseb proti njemu se sicer ni upalo naravnost na dan, zato pa je dobilo nov obraz, spreminjalo se je v zasledovanje radi nezvestobe Serenissimi. Postajalo je čezdalje bolj nevarno. «Tovariš!» je nagovoril Cerini Justa, ko sta bila skupaj v službi. «Ali bi mogel govoriti s teboj prijateljsko besedo med štirimi očmi? Določi čas in priložnost, da se pomeniva nemoteno!» «0 čem?» vpraša Golja, ki ga je iznenadila Cerini jeva prijaznost. «Tu ne moreva govoriti», pravi mladi častnik. «Stvar je pre-važna, da bi govorila vpričo vseh!> «Na ladji se mi zdi še najprimerneje», meni Golja. «Tu vsaj nihče ne sumniči!» «Morda imaš prav! A kdaj bi se razgovorila, ob kakem času?> 668