M A C K A
S v e 11 a n a   M a k a r o v i č
1
V mačjih očeh je prostora
za eno samo noč.
Zjutraj se otrese teme
in mirno nastavi smrček soncu.
Nikoli se ne spominja
in ne pozna slutenj.
Še zvečer, ko ostra tema
stopa v njeno jasno oko,
se dolgo ne premaknejo
svetle ogrlice v šapah.
II
Aitka črna senca jo spremlja čez bele strehe, čez bele strehe Lahka je in svetla kot misel  blazneža. Skok je dolg in  mehak, drobno škrtajo koščiee. požirek mlačne krvi ii zenice za hip mehko zastre. In  više.  više čez bele  strehe. više čez bele strehe. Ostra črna senca šviga iz njenih nog.
III
Opoldne je nežen klobčič
na vročem cementu.
\   zeleni tihoti oči.
prepreženi s tenkimi žarki.
ni nobenega sledu.
Glavo nasloni, prazno, brez sanj
na bela  tla.
Ničesar ne ve o noči.
ki klije za daljno goro.
834
K A C A
S v c 11 a n a   M a k a r o v i č
I
Kot žlahten ogenj
plameni  v njej  strup.
Čez žareče kamenje se vije.
mrzla, vitka boginja.
Zlekne se soncu  v dlan
iu  se mu zastrmi  v oči.
Ubije vsako senco,
ki pade čez njeno čisto telo.
Hoče biti zlato okostje.
ko se vrne jesen.
II
Nerada  se vrne v temo. V sanjali pleše počasne, žalostne plese, njena senca je  zlata  v temi. Zelen in svetel plameni  v njej   strup.
Na njenem obrazu  ni krinke.
Vsaka noč ji  pokaže strašno ogledalo.
Vsaka noč vtisne črno verigo v  njen hrbet.
Vsako noč ždi.  črna  in  težka,  v  vlažnem   pesku
in  čaka  daljnega  sonca.
Vse bolj  grenak je  njen  ploščati  smehljaj.
III
Med žarečim  kamenjem je plesala
vitka črna boginja
srdit ples smrti.
Sonce je odmikalo dlani.
Med trave je   dahnil  september.
Vzpela se je  kot meč in omahnila.
Hotela je biti   zlato okostje.
ko se vrne jesen.
Jeseni pa je bila le ožgana  veja
v  motnem zraku.
Nikoli nas do   kraja ne použijejo zublji  poletja.
835