Tečaj III. V četcrtek 12. kimovca (septembra) 1850. SAnt SJ. Mertvee na videz. Resnična zgodba. Jle leta 1848 v 20. in 81. listu je Ve dež nekoliko zgodeb povedal, iz kterili se lahko sprevidi, kako nevarno je mertve prezgodaj pokopavati. Ker se sliši, da nevarna bolezen kolera že spet po ne-kterih krajih razsaja, naj pove Ve dež svojim mladini bravcem sledečo zgodbo: Leta 1836 je bil v neki vasi na Primorskem — ime smo pozabili — kmet za kolero vmerl, ali se je vsaj vidilo, da je mertev.*-Sosedje ga neso boječ-nosti, da bi se bolezen preveč ne razprostila, kmalo nato pokopat. Ker pa ni mogel tisti dan duhoven na pokopališče priti, da bi bil trupla poblagoslovil, dene-jo ljudje mertveca v deske zabitega čez noč v cerkvico in odidejo, ter ga mislijo drugi dan pokopat priti. Pripeti se pa, da se naš merlič, ki ni bil popolnoma, ampak le na videz mertev, ponoči v svojej mertvaškej hišici prebudi. Okoli sebe tipaje kmalo spozna, v kakšno reč da je zabit. Mislite si njegov strah, ko se ga misel polasti, da je morebiti že v merzlem temnem grobu in težko breme zemlje na njem, izpod kterega ne bode nikdar več na beli dan dospel, 290 temuč zaduhe strašan konec vzel. Z vso močjo se vpre zdaj v pokrov, kteri srečno odleti. Težak kamen se mu odvali s pers, in hvaležno vzdahne proti nebu; zakaj začel je upati, da je strašne smerti rešen. Zdaj pa se začne v temi ogledovati, kje da je. Revež stopi iz mertvaške skrinje, in gre proti luči, ki jo je vidil v cerkvi berleti. Kmalo zve, kje da je. Zdaj pa, kako vun priti? Vrata so bila zaklenjena, okna previsoko. Siromak ne more nikakor iziti. Vstavi se tedaj k vratom in čaka, dokler jih cerkovnik vjutro odpre. Komaj se to zgodi, plane mož, ki ni bil še močno oslabel, kot blisk skozi vrata in teče proti domu. Cerkovnik bi se bil strahoma skoraj znak zvernul. Kmet domu priti, terka na vrata. Ravno danilo se je. Žena vpraša: Kdo je božji? — Jaz sim, tvoj mož, odgovori on. Ona to slišati se tako prestraši, da kar v hišo nazaj zbeži in kriči, da vse otroke zbudi. Mislila je, da jo je prišel mož iz unega sveta strašit. Revni mož ji dopoveduje zdaj skozi nizko o-kno, da ni bil mertev, da se ga ni treba bati; ali vse zastonj. Zdaj jamejo groze še otroci bečati in na pomoč zvati. Vasčani, ki so ravno na polje odhajali, krik za-slišati, privrejo k hiši; ali nobeden se ne upa blizo. Vsi mislijo, da se je sosed iz unega sveta vernul, in da bi tistega, kteri bi se mu približal, morebiti na solnčni prah raztergal. Revni mož jim pravi, kako da se je ž njim zgodilo; ali pri vsem tem se ne prederzne nihče, se mu bližati, iri ženi reči, da naj odpre. „Nikar se me ne bojte, saj nisim duh, moje truplo je iz mesa, kakor je bilo; pridi vendar kdo k meni, in me podplji; bode vidil, da je res." Ali nihče se ne upa; vsak se za svojo kožo boji. Cez dolgo pa se vendar le župan prederzne, toda varno soseda tipat iti, ali je res iz mesa, ali ne. Iz daleč se steguje, da bi jo mogel hitro popihati, ako bi ga hotel nemara sosedov duh zagrabiti. Ko se ga pa tre-petaje z dvema perstama dotakne, in čuti, da je sosedova roka mesena, se oddahne rekoč: Sosedje! nič 291 se ga ne bojte! ravno tisti je, kakor je bil. Nato pravi tudi ženi skozi okno vse od kraja do konca, in ji veleva odpreti. Med tem so si sosedje s sosedom, ki so ga vsi mertvega mislili, veselo v roke segali, in mu še dolgo živeti voščili. Vsim se je zdelo, kakor da bi bil od smerti vstal. Tudi ženin in otročji strah se je, potem ko jim je bil župan skozi okno vse od kraja razodel, v nepopisljivo veselje spremenilo. Nemudoma leti žena zdaj vrata odpret, in objemanja med očetom, ženo in otročički ni bilo zdaj ne kraja, ne konca. Vsi so zdaj pokleknuli in s solzami veselja Boga hvalili, da jim je spet ljubega očeta dal, ter ga ponižno prosili, da bi jim dobrega oskerbnika še dolgo dolgo ohranil. Ne vemo, ali naš mož, ki je po srečnem pri-merleju strašnej smerti ušel, še živi ali ne. Iz te dogodbe pa se vnovič učite, ljubi bravci! kako nevarno je, merliče prezgodaj pokopavati. Vsaka fara naj bi imela na pokopališču mertvašnico ali mer ličnico, to je hišico, v ktero bi se nagloma vmeili ljudje razkriti devali, v roke pa se jim zvonč-kova verv dala, da bi lahko znamenje dali, ko bi se vtegnuli prebuditi. j. Navratil. »osp. K.nolilecIier in afrikanski divjaki. (Dalje in Konec.) S svetlimi steklenastimi koraldaini in z muziko se spreobračevavci divjim ljudem naj bolj prikupijo; pa tudi s koristnim orodjem, ki jim je bilo popred neznano. Si-vanki, s ktero je gosp. Knoblecber vpričo njih šival, se niso mogli prečuditi. Oh, kako naglo in lepo gre ta reč od rok! — so rekli, in vsak je hotel potipati, če nit zares tudi derži. Tudi žaga, s ktero se tako hitro drevo prereže, jim je bila veliko čudo. Ponarejati jim je rekel tako orodje; so storili in precej dobro pogodili. Železo so "imeli kovati, pa kladeva so imeli kamnena, dokler jim ni gosp. Knoblecher svetoval, si jih tudi iz železa narediti. 292 Njih koče so okrogle, pa brez oken, in vrata tako majhina, da morajo po štirih notri laziti. Nate vam tudi nekoliko besed Barskega jezika: Bog se imenuje mun, solnce kalem, mesec jafa, zvezda kačir, zemlja kak, voda pij o, ogenj kimati, oče ba, mati jango, sin muro, hči diet, brat limgačur, sestra čiačer. Čudno je pa, da imenuje en rod konja kejn (skoraj ravno tako, kot mi), miš pa miš, kakor mi. Gospod Knoblecher je prišel po svojem svetem opravilu v notrajnej Afriki tako daleč, da še nobeden Evropejec pred njim ne tako; samo še štiri dobre dui je imel do polovice sveta od severja proti jugu. Že od Kajre v Egiptu do Kartuna ali Ha rt um a v Nubii je 2 mesca hoda na kamelah imel v tako veliki vročini, da so se človeku mehurji naredili, če je kje solnce na golo kožo posijalo. Tod se mora voda in živež za več tednov seboj nositi, ker ni v neizmernih razbeljenih puščavah žive stvari viditi. Pri Hartumu se stekata beli in višnjevi Nil, in po unem se je gosp. Knoblecher tako daleč peljal. Potoval je skozi deželo divjih zamurcev po imenu Silukov, pri kterih imajo ženske večjo veljavnost od moških, tako da ženske z moškimi kakor s hlapci zapovedujejo. Kakšnih S dni od vravnovarja (Aequator), to je od polovice naše zemlje, ako se gre od severja protu jugu, na desnej in na levej strani potoka ni nič drugega viditi, kakor mo-čirje in velika jezera. Voda se komaj dalje pomika, v njej živi strašni povodni konj do 13 čevljev dolg; zemlja , se trese, kedar on rujove. Za sedež si je izvolil gospod Knoblecher mesto Har-tum, od kodar hodi ajdovske zamurce spreobračevat. V tem mestu ima tudi v svojej hiši šolo, ktero 20 zainorč-kov obiskuje, in sicer sami. fantički, ki se pridno po arab- -ski učijo; deklice ne smejo po šegi tistega kraja v ptuje hiše hoditi; ravno tako ne pripusti šega, da bi jih hodil gosp. Knoblecher na dom učiti. Prizadeval si bode, to napačno navado sčasoma zatreti; doslej še ni mogel; zakaj 293 navada je železna srajca, ki se ne da tako hitro sleči. iq'»tfi Gosp. Knoblecher je pripeljal seboj polno skrinjo različnnih reči afrikanskih zamurcev: orožja, semen, piščalk in rogov za trobiti, kos njihovega kruha, ki je iz neke mane narejen, sladak in rujavkast, kakor sirkov, več lepih kož ondotnih zveri, nekoliko izdelkov, ki jih divjaki sami izdeljujejo in še več drugih reči. Tudi je pripeljal seboj 4 žive živalice: 2 lepi opici, eno žival po imenu „kutnje" in enega starega zajčka, ki ni večji od pesti in več ne živi. Neposajeno .,kutnje" mu je ponoči rep od-griznulo, in revček je kmalo potem poginul. „Kutnje" je tako veliko kot mačica, rujavo, in jajca je. Jajce poskuša najpred z nogami stiskaje zdrobiti; če ga ne more, ga pa s sprednjimi nožicami ob tla verze, da se razbije, in po-em lupino izpije. Vse te reči so bile nekoliko dni, v Lju-Ijanskej duhovšnici brez plačila viditi. Nekoliko jih bode lavni gospod Ljubljanskemu, nekoliko pa Dunajskemu uzeumu podaril. Svoje ljube stariše obiskavši se bode na Gorensko odal, potem pa gre v imenitnih opravkih na Dunaj do vetlega cesarja, in nato se verne spet v Afriko katolško vero in omiko razširjat. Bolj obširno bode njegovo potovanje, afrikanska ljudstva, njih šege in kraji popisani v posebnih bukvicah, ki bodo tudi v slovenskem jeziku na svetlo prišle. Kar se za nje skupi, se bode gospodu Knoblecherju v denarjih ali v blagu poslalo, da bode imel za svojo potrebo iu pa ubogim divjakom za darove, s kterimi jih mora k sebi vabiti. Tudi mu pošiljajo dobrotljivi ljudje v blagi namen v Ljubljano gotove denarje, s kterim djanjem si bodo pri Bogu gotovo velik zaslužek pridobili. J. Navratil. Sedemnajsto pismo. Učenec se zahvali gosp. učeniku konec šolskega leta ssa vse nauke. Častili gospod učenikl Moja perva in sveta dolžnost je, da se Vam zdaj, 294 ko smo šolsko leto končali; za vso skerb hi prizadeva-^ nje prav serčno zahvalim. Ne morem izšleli, koliko do-brega ste mi, oj preblagi gospod! storili. — Vedno ste za-me skerbeli in me lepo učili. Vse, kar mi je k časni in večni sreči potrebnega, ste mi pridobiti želeli. Zmeraj ste bili moj naj boljši vodilel. Ne vem, kako bi se za toliko dobroto zadosti zahvaliti mogel. — Besed mi zmanjkuje, Vam svojo neskončno hvaležnost po volji dopovedati. — Tolika dobrota se pač ne da nikoli nikoli poverniti. Vendar vem, de Vam bo, častili gospod! gotovo dopadlo, če Vam slovesno obljubim, vse lepe nauke in napeljevanja, ki ste mi jih vtisnili, vedno v djanju dopolnovati, in si vedno prizadevali, Vam z lepim vedenjem veselje in čast storiti. — Neprenehoma mi bodo Vaša lepa vodila pred očmi, in nikdar se ne bom dal preslepiti in zmotiti, da bi mi Vaši lepi nauki memo ušes pošumeli. — Poverh bom pa tudi vsak dan dobrotljivega Boga prosil, da bi Vam milostno holel veliko srečo dodeliti, in poverniti, česar sam poverniti ne morem. Nikoli ne bom pozabil, kaj da sim svojemu učeniku dolžan, zmeraj bom z naj večini spoštovanjem Vaš .: hvaležni učenec Jože Levičnik. V Bistrici 26. velk. serpana 1850. (Osemnajsto sledi.) Kratka slovnica slovenskega jezika. §. 29. Osebna zaimena. (Dalje.) Osebnim zaimenom se prišteva tudi povračivna osebno zaime, ktera se na osebo povrača, od ktere govorimo. Sklanja se za vse tri broje in spole takole: 1. — (manjka.) 2. sčbe; se 3. sebi; si 295 v 4. sčbe: se i »ti 5. (pri) sčbi 6. seboj ali sabo. O » o m h P ¦' "*? v p o m d e. Podaljšana oblika: mene, tebe, sebe, njega, njo i. t. d. se stavi: 1. Kedar je na zaimenu stavski naglas, n. p. hvali njega, ne sebe. S. Če zaime za odgovor pride; n. p. komu je pisal? Meni, tebe, njemu. 3. Za predlogi} n. p. k meni, k njej, pri tebi, i. t. d. Me, t (S, se so vendar v 4. sklonu take moči, kot mene, tebe, sebe; n. p. za me, po te, pred se. Ravno tako še rabijo s predlogi, kteri 4. sklon zahtevajo, krajše oblike, in fičas pristopi besedni naglas na predlog; n. p. zame, zate, zanj, pome, pote, ponj ali za-me, za-te, za-nj, i. t. d. §. 30. Prisvojivna zaimena. Prisvojivna zaimena so, ktera nam povejo, čigava da je kakšna stvar. Sklanjajo se po prilogovo in so sledeča: moj-a-e tvoj-a-e svoj-a-e njegov-a-o njen-a-o najin-jna-o vaiin-jna-o njun-a-o naš-a-e vaš-a-e njihov-a-o ali njihen-a-o. Kakor povračivno sebe za vse tri osebe in broje velja, tako tudi svoj-a-e; n. p. svojega očeta, svojo mater ljubim, svoje palice režem. Opomba. Namesto najin, vajin, njun, njihov ali njihen stavijo nekteri rajše drugi sklon: naju, vaju, nju, njih; n. p. njih (namesto njihova ali njihna) domovina je lepa. CDalje sledi.) 296 Pes in petelin. (Basen.) rtfl) . L ..od83""itH joda« .8 Pes in petelin se sprijaznita, in skup popotovata. Zvečer se tako pogovorita, da bode petelin na drevesu, pes pa spodej v duplu ali votlini prenočil. Ko pa petelin po svoji navadi poje, se lesica zbudi, priteče, ter ga prosi z drevesa skočiti, ker ga namreč zavolj njegovega tolikanj prijetnega glasa lepo objeti želi. Petelin ji odgovori: Vratarja imam spodej, dokler se pri njem ne zgla-siš, ne smem z drevesa. Zejalasti lesici nič nevarnega na misel ne pride, stopi blizo drevesa in zalaja _, kar pes iz dupla na njo plane, in jo razterga. Kdor zvijač išče, se vanje zaplete, in konča. !ui >jhu[..------------ OHIil 0(17, Novice za mlade ljudi. (Novica Šolska.) Letos se bodo latinske šole v Ljubljani že 23. dan tega mesca, male šole 4., in v podkovijski in živinozdravniški učilnici 7. dan drugega mesca (kozoperska ali oktobra) začele. (Mlad tat.) Te dni je eden mestnih čuvajev v Ljubljani 12 let starega tata vgrabil, ko si je ravno za denarje, svojemu gospodarju vkradene, oblačila kupoval. Zdaj je zapert in čaka pravične kazni. Vidili smo ga grenke solze prelivati, in smo si v nadi, da ne bode nikdar več kaj takega storil. (Drobnogled, ki vsako stvar dvaiuilijonkrat večjo kaže.) V Ljubljani je že nekoliko dni kaj umetno narejeno gledalo v podobi cevi, ki vsako reč dvaiuilijonkrat poveliča ali večjo kaže. Bolha se vidi večja od slona, šivanka večja od hrasta. Drobnogled se pravi temu gledalu po gerškej besedi „mikroskop" ravno zato, ker drobne reči tako strašno poveliča. Drugikrat kaj več i--------------_ od drobnogleda Slovensko - ilirski slovniR. Dergniti, terti. Derhtali ali devhteli, derh-tati ali derktati. Derhtavica, derhtavica. (bolezen, da se udje tresejo). Dirkali, terčati. Dertn (dretaj, derm (drctva.) Dersali se, sklizati se. Derstiti, leči fod rib). Derznost, derzovitost. Založnica Rozalija JEger. - Odgovorni vrednik J. Navratil. V Ljubljani.