ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXXIII | 25. avgusta 2024 - Buenos Aires, Argentina | Št. 15 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija ROMANJE K MARIJI V LOURDES V SANTOS LUGARES V nedeljo, 18. avgusta, kmalu po prazniku Marijinega vnebovzetja, smo, kot vsako leto, Slovenci v Argentini romali v Lurško svetišce v Buenos Airesu. Pred sv. mašo smo molili rožni venec in peli litanije. Letos smo še posebno prosili za bolnike. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nas spominja, da je ena izmed nas ljudi, do­segla polnost življenja, ki jo kristjani pricaku­jemo v vecnosti. Predno bi se najbolj naporni meseci delova­nja za mladino zaceli, smo se delegati odbo­ra SDO-SFZ zmenili za izvršitev srecanja od­bornikov. Na tem bi se mladi odborniki vseh domov združili, se bolje spoznali in debatira­li o sedanjem položaju ter našem bodocem delovanju. V nedeljo, 28. julija, smo se okoli 10. ure zbrali v Slovenskem domu v San Martinu. Najprej smo delili sveto mašo, ki jo je daroval gospod Robert Brest in kjer je mladina vseh okrajev sodelovala s petjem in branjem. Takoj po svetem bogoslužju smo se posed- Maševal je g. Toni Burja CM, ki je med pridi­go predstavil relikvije sv. Vincencija Pavelske­ga zaradi posebnega leta - 400. obletnica usta­novitve Misijonske družbe, lazaristov. Ob tem je povabil vernike na romanje k Mariji Kraljici v Lanusu 10. novembra, ki bo na obletnici Slo­venske vasi tudi praznovanje 400-letnice reda lazaristov in prilika za popolni odpustek. Po pridigi in veroizpovedi je bila prilika za prejem sv. maziljenja za zdravje. Vsakdo po li in delili okusni zajtrk, ki so ga nam mladi sanmartinske družine z veseljem postregli. Nato smo se premaknili na dvorišce in ob zanimivih igrah spodbujali skupno delo in spoznavanje med odborniki. Cas je kar hitro minil in kosilo je že bilo na vrsti. S pomocjo fantov pri žaru, smo delili hamburgerje. Okoli 14. ure nas je obiskal prof. Martin Sušnik. Povabili smo ga, da bi skupini pre­daval o identiteti in glavnih debatah, ki jih sodobna družba ponuja. Ob zanimivih mislih smo se mladi razdelili v manjše skupine in pogovorili o slovenski identiteti, naši skup­60. letu starosti lahko prejme enkrat na leto ta zakrament. Med romanjem sta spovedovala g. Robert Brest in g. Franci Cukjati. Na orglah je Janez Žnidar spremljal fante in može, ki so vodili ljudsko petje. Duhovniki nas še posebno opozarjajo o vred­nosti zakramenta svete spovedi in nas vabijo, da se bolj pogosto spovemo svojih grehov. Luciana Vombergar nosti in o vsakdanjem življenju. Kot zakljucek srecanja smo jih delili z ostalimi. Centralni mladinski odbor bi se rad zahvalil najprej g. Robertu Brestu za daritev sv. maše, profesorju Martinu Sušniku za pripravo pre­davanja in dobro voljo z mladimi. Zahvala gre tudi slovenskemu domu San Martin in tam­kajšnji mladini za gostitev našega srecanja. In ne nazadnje, še vsem odbornikom, ki so seodzvali vabilu. Želimo, da bi mladi še v bodo­ce imeli take možnosti za debato in pogovor. SDO-SFZ Centrala ŽEGNANJE V SAN MARTINU 1948 – 2024: 76 let prve slovenske maše V nedeljo, 11. avgusta, smo praznovali 76. obletnico prve slovenske maše v San Martinu, ki jo je na praznik Marijinega vnebovzetja daroval gospod svetnik Škulj. Ob 10.00 smo se zbrali v kapeli zavoda Srca Jezusovega za sveto mašo, ki jo je daroval gospod Robert Brest. Pri maši je pel Slovenski pevski zbor San Martín pod vodstvom Ariane Žigart. Za obhajilo so se pridružili mladi clani Doma s pesmijo “Besede ljubezni”. Mašo je vodil Janez Filipic. Darovali smo jo za vse rajne dušne pas­tirje, za bolnike, za pokojne rojake in cla­ne našega Doma ter za nas same. Prvo berilo nam je prebral predsednik Doma, Marjan Boltežar; psalm gospa Lucka Marincek Kastelic; drugo berilo pa predsednik mladine Federico Tašner. Med pridigo nam je gospod Robert po­vedal, da je prebral v brošuri, ki je izšla ob 60. obletnici prve slovenske maše v San Martinu, da so naši predniki skrbeli za ohranitev vrednot vere, spovedi, slo­venske maše, slovenskega zbora, pripa­dnosti narodu, spoštovanja in ljubezni do svojih korenin, znanja jezika … ter kako pomembno je, da smo 76 let kasneje še vedno zvesti tem vrednotam. Janez Filipic nam je prebral o zacetkih in zgodovini slovenskih svetih maš v San Martinu. “Naši dušni pastirji so bili: sve­tnik Karel Škulj, dr. Alojzij Starc, Jože Jurak, Gregor Mali, France Bergant, Franci Šenk, Igor Grohar, Robert Brest, bivši delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. dr. Jure Rode, in danes znova gospod Robert. Veckrat so maševali msgr. Anton Orehar, prelat Jože Škerbec, misijonar Lo­vro Tomažin, Marjan Becan, Pavle Novak in drugi. Obiskali so nas tudi naši slovenski in argentinski škofje: dr. Gregorij Rožman, dr. Alojzij Šuštar, Metod Pirih, Janez Jenko, Alojz Uran, Peter Štumpf in monsinjorji Menendez, Melgarejo in D'Anibale. Vec duhovnikov je izšlo iz našega kraja. Danes je že zelo malo žena in mož, ki so pred 76 leti obiskovali slovensko nedeljsko mašo. Veliko število jih je Bog poklical k sebi v teh dolgih letih. Mnoga mesta v klo­peh zavodske kapele so ostala nezasedena. Polni hvaležnosti Bogu, da še vedno lahko obhajamo slovensko službo Božjo, smo zakljucili mašo s pesmijo “Hvala vec­nemu Bogu”. Lucka Makek MLADINSKO SRECANJE ODBORNIKOV 2024 MAŠA IN KOSILO na Pristavi V nedeljo 11. avgusta smo se pri maši na Pristavi zbrali mladi, ki smo se teden prej vrnili iz misijona v Eldorado –nekateri iz naše skupnosti v Argentini, drugi pa iz Slovenije, preko programa POTA Katoliške Mladine. Maševal je g. Toni Burja in tudi nas med pri­digo povabil, da smo z ostalimi verniki delili nekaj naših obcutkov letošnjega misijona. Po maši smo se pa skupaj zbrali pri okus­nem asadu, ki so ga pripravili Andrej Golob, Martin Križ in Marko Cop. V prijetnem dru­žinskem vzdušju smo poklepetali, ter ob ka­vici tudi kakšno zapeli. Kot je g. Toni pri sv. maši povedal, misijo­narje pošilja verska skupnost, zato bi se ob tej priložnosti radi zopet zahvalili vsem, ki ste z odprtim srcem podprli misijon –najsi bo z darovi, s pomocjo pri izvedbi, ali z mo­litvijo. Hvaležnost, ki smo je bili deležni od skupnosti v Eldorado bi radi posredovali tudi OTROŠKI DAN v Slomškovi šoli V Slomškovi šoli so v soboto, 17. avgusta, veselo praznovali otroški dan. Pridružili so se tudi starši in dokazali, da so v srcu še vedno otroci! Slomškova šola SPOROCILO Upravnega Odbora Slovenske Hiše v Buenos Airesu Spoštovani rojaki! rešitve za prihodnost v dogovoru z vsemi Obvešcamo vas, da, od 1.8.2024 dalje, sogovorniki); najemnine prostorov in prispevki za hišo Dne 20. 12. 2022, je bil, po navodilu 2. skrbeti za transparentno financno po-se dogovorijo z upravnim odborom. Obe­msgr. dr. Antona Jamnika, odgovornega slovanje hiše; nem pa prosimo, da se, za vse aktivnosti, škofa za Slovence v zamejstvu in po svetu 3. oblikovati in nacrtovati vizijo program-povezanimi z uporabo hiše, in ostalimi pri Slovenski Škofovski Konferenci, ime-skega dogajanja v Slovenski hiši s prav dejavnostmi organizacij, dogovorite pre­novan Upravni odbor Slovenske hiše v posebno pozornostjo na cerkev Marije ko sledece elektronske pošte: Buenos Airesu. Pomagaj in grobove rojakov; slovenskahisaba@gmail.com 4. bedeti nad tekocim vzdrževanjem hiše ali na WhatsApp stik: Imenovani so: Cukjati Franc -Komar Jure (položnice, energenti, obnove ...). +54911-4526-7216 -Poznic Marjana -Modic Gregor -Golob Andrej -Lenarcic Jože -Godec Štefan -Iz omenjenega je razvidno, da bo Kakorkoli pa je v zvezi s pastoralnimi Šuc Alex - Groznik Karl - Pregelj Karel. upravljanje Slovenske hiše loceno od od-zadevami (verski obredi) in publikacije Omenjeni odbor je poverjen do 31. 12. govornosti Dušnega Pastirstva. Ozananilo, Duhovno življene, Božje stezi­2027. ce itd. Se prosim obrnete na: dusnopas- Od leta 2023 dalje smo priceli s procesom tirstvo.ar@gmail.com Naloge, ki so bile zaupane Upravnemu urejanja pravnega statusa Slovenske hiše. Odboru, so sledece: Trenutno smo v pogovorih s Slovensko 1. reševati pravni status Slovenske hiše Škofovsko Konferenco z ozirom na koncno Upravni Odbor (ugotoviti pravno stanje in iskati pravicne odlocitev glede na možne alternative. Slovenske Hiše v Buenos Airesu IN MEMORIAM | Mirko Vasle ODTISI 2 - 2024 MSGR. JANEZ RIHAR IN VIRGENCITA Na nedeljo pred velikim šmarnom sva z Mi­riam šla na romanje na Brezje. Romala sva tako, po mešcansko, z avtom. Ampak ne morem zapisati drugega kot romanje, saj na Brezje itak ne gremo kar tako, na izlet. Morda bi se tocneje izrazil, ce bi napisal, da sva šla na božjo pot k Mariji na Brezje. Ali še preprostejše: k Mariji na Brezje. Ko vstopiva, je prva postaja pri drugem desnem stranskem oltarju, pri sv. Antonu Pušcavniku, kjer na oltarju stoji kip lujan­ske Marije. Clovek ima že zadosti (in ne prevec) let, da je že marsikaj dal skozi, pa da se tega tudi spominja. To pot mi je v spomin stopil dan 17. junija 1995, ko je Virgencita prile­tela na Brnik in 24. junija dobila svoj pros-tor v brezjanski baziliki. Na Brnik je prišla v spremstvu prof. Tineta Vivoda in številnih argentinskih Slovencev, ki so obiskali Slo­venijo ob priliki petdesetletnice odhoda. Na letališcu so jo (jih) pricakali še bolj šte­vilni rojaki, tako iz Argentine kot iz Sloveni­je in ji zaželeli dobrodošlico. Med njimi je bil tudi msgr. Janez Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe, po demokrati­zaciji obnovljene Družbe sv. Rafaela, ki je od leta 1903 delovala v skrbi za slovenske izseljence. Msgr. Rihar ni bil samo gledalec tega dogodka, ampak je poskrbel, da je pri­hod bil nekaka slovesnost, – da, tudi roma­nje bi lahko rekli. Poskrbel je, da je skupina skavtov s kitarami in petjem dogodek še bolj približala prisotnim. Na videoposnet­ku je videti tudi skavtsko nošo, ki takrat še ni bila v sedanji, oranžni barvi, temvec modri, kakršno nosijo primorski zamejski skavti. Njihovo petje bilo tudi uvod v Ma­rija, mati moja, ki je zadonela iz grl vseh prisotnih. Msgr. Rihar je poleg rednega dela kot žu­pnik vsa leta svojega delovanja tudi skrbel za preseljene rojake v Slovenijo. Težko bi bilo navesti vso njegovo pomoc, a vsakdo ve, koliko je bil deležen njegove dobrote. Bog mu vse to bogato poplacaj. GB OkrOgle OBLETNICE | Inž. Albin Mozetic (1914 - 1965) Pred 110 leti, 26. avgusta 1914, se je v Sol­kanu rodil Albin Mozetic, slovenski inženir kemije in neutrudljiv prosvetni delavec v slo­venski skupnosti v Argentini. Bil je soustano­vitelj in prvi podpredsednik Društva Sloven­cev (kasneje društvo Zedinjena Slovenija) ter predsednik med leti 1952 in 1958. ŽIVLJENJE ALBINA MOZETICA Rodil se je 26. avgusta 1914 v Solkanu pri Gorici. Otroška in dijaška leta je preživel v Ljubljani, kjer je na tehnicni fakulteti pos­tal inženir kemije. Kot mlad kemik je v letih pred drugo svetovno vojno dobil zaposlitev v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Ko so leta 1941 Nemci zasedli Gorenjsko, se je inž. Mozetic kot zaveden narodnjak pred nji­mi umaknil v Ljubljano, kjer je preživel med­vojna leta. V Ljubljani se je porocil z Vido Vidmar, ki je prav tako kot on študirala kemijo. Leta 1945 se je kot protikomunist pred na­silnim režimom umaknil v Italijo, kjer je nekaj casa preživel v begunskem taborišcu Monigo pri Trevisu, nato pa se preselil v Trst, kjer je z ostalimi slovenskimi protikomunisticnimi izobraženci pomagal utrjevati slovenstvo in slovenske ustanove v Italiji. Leta 1948 je odšel v Argentino, kjer se je ta­koj vkljucil v slovensko begunsko organizacijo. Kot inženir kemije je kmalu dobil zaposlitev v podjetju Diadema Argentina družbe Shell, kjer se je od zacetniškega uradniškega položa­ja z leti povzpel do samega vodstva tega sve­tovnega podjetja. Leta 1958 ga je družba pos­lala v Indonezijo, od koder se je po dveh letih vrnil in v Buenos Airesu prevzel vodstvo velike Shellove rafinerije, leta 1964 ga je vodstvo podjetja poklicalo v glavno centralo v London. V Londonu je umrl 25. februarja 1965, star komaj 50 let. Pokopan je v Gorici. DELO INŽ. MOZETICA Vsa leta, ki jih je inž. Mozetic preživel skupno z ostalimi Slovenci v emigraciji, razodevajo njegovo veliko skrb za slovenske ljudi. Že v taborišcu Monigo se je za slovenske begunce potegoval pri angleških vojaških oblasteh. Po prihodu v Argentino je bil soustanovitelj in prvi podpredsednik Društva Slovencev ter v njem razvijal delavnost kot odbornik in kas­neje kot predsednik vse do svojega odhoda v Indonezijo in London. Društvo Slovencev je bilo ustanovljeno 25. januarja 1948. Društvo si je postavilo nasled­nje cilje: nuditi slovenskim beguncem gospo­darsko in moralno oporo; zastopati koristi clanov Društva; združevati vse slovenske be­gunce v Argentini; pomagati slovenskim be­guncem pri vselitvi v Argentino; gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote. Prvi odbor Društva so sestavljali: castni predsednik c.g. Janez Hladnik, predsednik Miloš Stare, pod­predsednik inž. Albin Mozetic. Društvo je navezalo stike z argentinskim Direktoratom za emigracijo in z upravo Mi­grantskega hotela, ki je nudil prvo zatocišce preko 7.400 slovenskim beguncem. Društvo je posredovalo zaposlitev preko 700 Slo­vencem pri javnih delih ministrstva za javna dela, mnogim je preskrbelo delo pri zaseb­nih podjetjih in tovarnah. Posredovalo je za­cetno stanovanje mnogim slovenskim druži­nam in pomagalo pri ustanavljanju slovenske kolonije v San Luisu in Mendozi. Ko je prvi predsednik Društva Slovencev Miloš Stare dne 12. oktobra 1952 zaradi pre­zaposlenosti in zdravstvenih razlogov odložil predsedstvo društva, je bil za njegovega na­slednika izvoljen inž. Albin Mozetic. Na tem položaju je ostal do 14. junija 1958, ko je od­šel v Indonezijo. Za svoje delo v Društvu Slo­vencev si je postavil naslednje vodilo: “Dru­štvo Slovencev je edina naša reprezentancna organizacija v Argentini in ni politicna. Zato svojim clanom pušca popolno svobodo v po­liticnem mišljenju in delu, v socialnem in go­spodarskem udejstvovanju. Družiti hoce vse demokratsko mislece in protikomunisticne Slovence. Prizadevanje društva in njegovih voditeljev je stremelo vedno za tem, da se med nami vzdržuje in ohranja enotnost in edinost na zunaj in znotraj. Društvo nam je bilo odslej potrebno, da smo združeni pre­magovali zacetne težave, nam je potrebno danes in nam bo potrebno še v bodoce, dok­ler bo v Argentini še kaj slovenskih protiko­munisticnih beguncev.” (govor na obcnem zboru Društva Slovencev 4. 10. 1953). Na IX. rednem obcnem zboru Društva Sloven­cev 29. 1. 1956 je pa izrekel naslednje misli: “Kljub vsem napakam in pomanjkljivostim v društvenem delovanju ali celo pri društvenih odbornikih, je Društvo Slovencev v osmih le­tih svojega obstoja v polni meri opravicilo in dokazalo nujno potrebo svojega obstoja. Ce ga ne bi še imeli, bi ga morali ustanoviti in si­cer prav takšnega, kakor ga danes že imamo. Društvo Slovencev je okvir, v katerega spada vsak slovenski protikomunisticni begunec v Argentini ne oziraje se na njegovo politicno ali svetovnonazorsko pripadnost”. Po vrnitvi iz Indonezije je bil znova izvoljen v odbor Društva Slovencev. Med predsedstvom inž Mozetica je Društvo Slovencev ustanovilo Dobrodelni sklad ter uvedlo “Slovenski dan” - vsakoletno veliko prireditev na Belo nedeljo, ki je še danes ­skupaj s spominsko proslavo in Misijonsko tombolo -ena najbolj obiskanih slovenskih prireditev v Argentini. Inž. Mozetic je delo in razvoj Društva Slo­vencev in poznejšega društva Zedinjena Slo­venija z vso ljubeznijo spremljal vse dni svo­jega bivanja v Argentini. Slovenskim ljudem je bil vedno v pomoc in korist. S svojim zna­njem in visokim položajem, ki ga je zasedal, je rojakom v Argentini neutrudljivo pomagal pri društvenem, organizacijskem, kulturnem in gospodarskem življenju. Pripravil: Jože Jan Viri: Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije KAJ JE O NOVIH IZZIVIH ZA UCITELJE POVEDAL KONGRES SIESC 24 V zadnjem tednu julija je v Vipavi potekal kon­ gres evropskih kršcanskih uciteljev SIESC. Zveza SIESC deluje že od leta 1954 in povezuje uci­teljska združenja vecine držav unije in v zadnjih letih tudi vedno vec vzhodnih držav. V zvezi so predstavniki razlicnih kršcanskih cerkva in to daje srecanjem posebno ekumensko noto. Organizator vsakoletnega srecanja v juliju je ena od držav clanic. Kongres že vsa leta poteka po enakem organizacijskem protoko­lu. Naslov in krovno temo izbere organiza­tor v soglasju z vodstvom zveze. Organizator letošnjega, že 68. srecanja je bilo Društvo katoliških pedagogov Slovenije DKPS. Znot­raj krovnega naslova Novi izzivi za ucitelje smo izbrali temo Vzgoja za spol in spolnost. V društvu smo ta izziv prepoznali kot enega najpomembnejših za ucitelje v današnji, so­dobni evropski družbi. Vemo, da je to resnic­ni izziv za vsakega vzgojitelja in ucitelja že danes in bo vsako leto vecji. SIESC navadno osvetli izpostavljeno temo z vidika vzhodnih, naprednejših držav EU in z vidika pocasneje napredujocih vzhodnih držav. Ker imamo v kršcanstvu skupne te­meljne vrednote lahko razpravljamo o pro­blemih z enakih vrednostnih stališc. Žal pa nas danes povezuje tudi silna moc globaliza­cije, ki se ne ozira vec na razvitost držav. Tako se je v Vipavi zbralo okrog 40 udeležencev iz skupaj 12 evropskih držav. Plenarna predavanja so bila zelo smiselno razporejena. Dotaknila so se najprej telesnih in medicinskih vidikov, nato vzgojnih izzivov in na koncu še duhovnih dimenzij cloveka. Dr. Urh Grošelj je govoril o eticnih in medi­cinskih vidikih spreminjanja spola. Trendi na tem podrocju so zaskrbljujoci v vseh razvitih državah. V družbi se te spremembe prikazu­jejo kot možnost za rešitev problemov od­rašcanja. Predavatelj je poudaril, da je treba zelo skrbno in strokovno pomagati tistim, ki imajo dejanske probleme na podrocju spol­ne identitete. Teh mladih ljudi pa je znotraj populacije izredno malo. Vsem ostalim pa lahko pomagajo tudi ucitelji, ce so informi­rani in ce poznajo pasti ideologije spola. S cloveško toplino in bližino lahko pristopajo k mladim in k njihovim staršem. Lahko jim predstavijo težke posledice prehitrih in ne dobro premišljenih odlocitev, ki privedejo nepopravljivih posegov v mlado življenje. Precej pretresljivo je bilo predavanje Be­njamina Tomažica. Kot ucitelj in kot razisko­valec na institutu Integrum ima dober vpog­led v življenje mladih. Opisal je mocan vpliv družabnih omrežji in internetnih vsebin na mlade. Odvisnost od družabnih omrežij in ekranov mladim jemlje svobodo, zato pot­rebujejo spremljanje in pozorno skrb odra­slih, predvsem staršev in tudi uciteljev. Starši morajo poznati vsebine, ki so jim otroci iz­postavljeni. Nasilne in žal prepogosto tudi pornografske vsebine se agresivno vrivajo na ekrane, kjer fantje igrajo igrice. Dekleta na družabnih omrežjih podlegajo pritiskom idealizirane telesne podobe, ki jih lahko za­sužnji in jim unicuje ustvarjalno življenje. Predavatelj je poudaril izredno vlogo, ki jo lahko odigra ucitelj, ce ve za vse te zablode in mlademu cloveku pomaga pri iskanju pra­vega, ljubecega odnosa do lastnega telesa. Zadnje, tretje plenarno predavanje je imel p. dr. Silvo Šinkovec. Spregovoril je o duhovni dimenziji, ki ucitelju pomaga pri iskanju od­nosa z mladimi tudi na podrocju telesnega. Poudaril je pomen molitve za lastno notranjo trdnost. Izpostavil je pomen custvene pisme­nosti ucitelja, ki pomaga prepoznavati cutenje drugega. Ucitelji morajo vse to spoznati, gojiti in negovati v sebi. Pri tem so jim v pomoc raz­licni programi, predvsem ta tišina Cerkve in molitev zase in za vse, ki so jim zaupani. Predavatelji so udeležence kongresa prepri­cali s svojo strokovnostjo, z aktualnimi podat­ki in tudi s svojo cloveško dimenzijo. V popol­danskih srecanjih so pogosto izpostavili misli in razmišljanja ob dopoldanskih predavanjih. Izredno zanimiva so bila tudi pogovorna omizja po predavanjih. V štirih jezikovno raz­deljenih delavnicah so udeleženci odmevali na predavanja z izkušnjami iz svojega okolja. Na kongresu je bilo veliko slovenskih ucite­ljev, ki so imeli svojo pogovorno skupino. V pogovorih je odmeval smeh, socutno so pris­luhnili drug drugemu, delili so svoje poglede, spodbude ter dobre in težke izkušnje iz svoje šolske prakse. Udeleženci so bili za sodelova­nje v tej skupini neizmerno hvaležni. Strokovni del kongresa in spremljajoci do­godki, ki smo jih pripravili za udeležence, so bili zelo lepo sprejeti. Naši gostje so spoznali Vipavo, Novo Gorico, Sveto goro, Kostanjevi­co in v celodnevni ekskurziji tudi prelepo do-lino Soce. Pokazali smo jim vrsto etnoloških biserov, kulinaricnih užitkov in vinorodno pe­strost Vipavske doline. Pri vsem tem pa tudi ni manjkal pogled v boleco zgodovino tega dela Slovenije. Predstavili smo jim težke case obeh svetovnih vojn, ki so jih ljudje pretrpeli pod bremenom italijanskega fašizma. Kongres je domacim in tujim udeležencem razširil veliko obzorij. Organizatorji smo želeli prispevati delcek pozitivnega v življenju ne­naklonjeno klimo sedanje družbe. Prepricani smo, da smo dali svoj, morda ne majhen pri­spevek k razgledanosti in informiranosti slo­venskih in evropskih uciteljev. Želimo si, da bi se informacija o vsem povedanem na kongre­su SIESC širila, da bi bila vir znanja in pravilnih informacij za mlade, kadar se obrnejo po po­moc k ucitelju. Upamo tudi, da smo z optimiz­mom in upanjem osvetlili dogajanje v družbi. Predvsem pa upamo, da se bodo ucitelji pred novimi izzivi odlocali v bran dostojanstva in celovitega življenja vsakega mladega cloveka. Helena Kregar voditeljica organizacijskega odbora SIESC 2024 ZA POBITE SLOVENCE MISSA PRO DEFUNCTIS SUSCIPIAT DOMINE HANC IMMACULATAM HOSTIAM - Sprejmi, Gospod, Svojo Žrtev Neomadeževano, ki Ti Jo dvigam - mašnik . k Tvojim nogám: v svoj vrc sem natocil Tvoje Krvi - sprejmi spet v dar Jo! Sprejemajoc ozri se s Križa na nas - poln mrtvih je hram: vojšcakov slovenskih, ki s Tabo so šli na Kalvarijo ­in mož in fantov, duhovnikov, mater, deklet, otrok, ženic... vsak k Tvoji Žrtvi dodaja še dar svoj najdražji - kot Marija, ko prinesla je v tempel najljubši par golobic. Trumoma zgrinjajo se ob oltar Ti in vsak odvija romarsko culico, jemljoc iz nje svojo muko -kip, izrezan z nožem iz mehkih slovenskih lip, vlit iz krvavega cvetnega prahu v podobo vošceno, polagajo jih pobožno na mojo sveceniško pateno: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Prvi gre birmanec moj, nekoc postaven kot vlit, zdaj tak, - kot je med koreninjem - ves skljucen in zvit, s tilnikom prestreljenim, v grlu z zataknjenim krikom, z razrezanimi prsi, a - zravná se pred žrtvenikom kot pri birmi pred škofom takrat - in svoj kipec podaja: viteza svetega Jurija nad žrelom rdecega zmaja: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Pristopa žena, silna kmecka mati, moža so ji ubili, sina hoteli odgnati, kot lévinja ga brani, oklene se ga v sili, v narocju, prav nad srcem, so ji ga ubili; ko péstovala v joku je telo krvavo, so z istim toplim kolom še njej razbili glavo. Iz svoje rdece rute jemlje kip vošceni -Mariji Žalostni visi Sin cez koleni: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Primika se vitez-menih s križem belim na grudih, pripet na drevo, podžgan, mesarjen v vseh udih, bojevnik božji z drznostjo nekdanjega partizana, nem in poln strelic - daruje svetega Boštjana: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Tam pa stopa nekdo z odra vaškega zabavišca, brez ušes in nosú, zlomljene celjusti, atlet duhá, pobožni mladec, v areni bojišca je prical vero kot vedec z gorecimi usti, iztocil svojo kri kot grozd pod roko stiskavca, pojoce srce je omahnilo kot mrtva glávica slavca ­ pred oltar zdaj hiti kot cez hodnik marijaniški, njegov dar: z ranami božjimi pesnik Asiški: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Vidim mater in hcerko - obe še mladi, brezcutno predani krvnikov nasladi, joj, še plesati morata nagi po goreci grmadi, kot liliji se treseta pod rok gozdovniških težo ­polagata na oltar belo ovcico in sveto Nežo: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Po cerkvi gre mežnaar - ne kot vcasih, ko je prižigal svece -, zdaj bolj kot župnik, o, bolj kot škof gori od srece: pretrpel je muko svojo ob krvavi kugi junaško kot se spodobi cerkvenemu slugi ­zdaj k darovanju z darom vošcenim prihaja: s svetim Rokom in psom, ki grize in laja: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Ni tam dijak: vso noc je gledal v knjige z ocmi prebiral božjih besed crke? Zdaj tava tipajoc, kot na verige teme priklenjen: oci votline mrke ­skoznje šli razbeljeni sta precki: daruje sveto Lucijo z ocmi kot goreci svecki: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Tam mladi srecni duhovnik: bil je na poti gorjanski z Bogom v roki, nesoc ga deci zaplanskiza prvo sveto Obhajilo… Že na sredi potí je… ustavijo ga partizani: “Tovariš umira v logu!” Hiti, da reši dušo: zdravega obhaja v brlogu…Še roko mu da v slovó: obhajanec ga - s kolom pobije. Zdaj z goreco molitvijo za ubijalca prihaja, poklanja: Boga na križu in desnega tolovaja: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Tam fanta dva: poveljnik borbene cete, ljubitelj umetnosti - in prijatelj, Pesnik s planine: s tridesetimi na straži Domovine sta stala tisto noc - v jutru skelete so našli v doma dnu, tlecega kot apnenca. Zdaj stopata k oltarju: obraz jima iznakažen, a Pesnik ves ovit v molitev svojega Venca ­polagata na pladenj - svetega Lovrénca, in kepo borcev, z njima vrženih na raženj: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Tam pokleka k oltarju družina - oce in mati, starejši, zaklani v “hiši”, vrženi pod krušno pec, najmlajši v postelji, kamor je šel k materi lec, zdaj prihajajo, kot pritice se kmecki družini, s svetim Izidorjem, z volici, ovcami in petelini: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Glej, Pisatelj tam je, hrom je bil, naglušen, zdaj ves zravnan, kot da stoji pred puškami ob zidu, v oceh gori mu ogenj, vse videl je v prividu, kar se bo z njim zgodilo, in ni bil malodušen: odložil je pero pišoce, zlatá vredno, izpraznil koše kruha za med ljudstvo bedno, povzdignil glas kot Prerok: Ne malikuj Zlocina! Bogu otrok - ne hlapec Grehu, Domovina! Kristus kraljuj! zavpil je pred Sodnika: prinaša glavo Janeza Krstnika: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! O, saj ne morem vseh darovalcev po licih spoznati, teh fantov košatih, te mladine vaške, teh mož odlocnih, hej! to so ocetje brkáti, in teh žensk in deklet, palih v jame kraške, skale in kamenje se vsipalo je nadnje: svetega Štefana polagajo na oltarne pladnje: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! Ne, ne spoznati, ne morem jih niti prešteti, kot bataljoni korakajo, ceta pri ceti, s prebitimi celi in tilniki, kažejo strte ude, razbitih okostij drže se še ábranki jamske grude. S solzami v oceh gledam te zdaj strte skelete s polkovnikom na celu - v ramo vžgane epulete - poklekajo kot navadno vojšcaki na eno koleno, svetinje mucenikov poljubljajo z ustno prsténo, polagajo na pateno vsak svojega patrona: svetega angela Mihaela, svetega generala Zenona: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! In prihajajo še krvavih žrtev hekatombe: obešenjakov, križanih vzkriž, živó pokopanih, teh, ki so jih puške ubile, granate, brzostrelke in bombe, tropi v jecah umrlih, v taborišcih podušénih, talcev, od tujih vojská usmršcénih, množic, pokošénih kot trava, z noži poklanih, v gošcarskih napadih v prve vrste pognanih, od crnih rok pobitih, znanih in neznanih, o dolga procesija njih se k oltarju pomika in sleherni daruje svojega svetega mucenika: Sprejmi, Gospod, mojo rano, Tebi v smrtni uri darovano! M a š n i k O pridi, Posvecevalec darov in posveti to našo množicno daritev, ki Ti jo s Tvojo dvigam pred oltar: strahoten je bil naš greh, strahotna naša moritev ­ naša žrtev strahotna naj Ti bo v zadostitev: sprejmi ta naša krvava darila kot vonj v Tvojo slavo zažganega kadila, z njim se dviga naš klic pred Usmiljenost Tvojo: kot to vodó in vino spreminjaš v Kri Svojo, tako našo muko spremeni v naš blagoslov! Lavabo inter inocentes manus meas et altare Tuum circumdabo! Umil si bom med nedolžnimi svoje roke in obraz in se vstopim ob Tvoj oltar, da bom vecno s Tabo! V zborih Te bom hvalil, Gospod, da sprejemaš žrtev, ki Ti jo dal je moj Rod! Bratje, molite! Molite za vse Slovence pobite, da vsak izmed njih postane božji svat, ki ga Kristus objame -Domine suscipiat! ­ v Svoje rame in posadi k Svoji mizi za gostovanje! Moli, brat, zanje, zase in zame, kakor tudi jaz molim zanje zase in zate! FRATRES, ORATE! KOLEDAR ZA RAZMISLEK IN NASMEH in prošnje, naj posreduje za nas pri Bogu. Ob njej se ucimo verovati in živeti iz vere. “ “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” ” Marijin zgled odprtosti za Boga in socutja 7. septembra 75. obletnica Slomškove šole 8. septembra Mladinski dan v Našem domu San Justo 14. septembra Mednarodno zborovsko srecanje v San Martinu 15. septembra Mladinski dan na Pristavi PREGOVORI IN CITATI NEBESA 15. avgusta katolicani praznujemo Marijino vnebovzetje -veliki šmaren -najvecji cerkveni Marijin praznik. V Sloveniji je od leta 1992 ta dan tudi dela prost dan. Po številnih cerkvah, ki so posvecene Mariji so potekala slovesna bogoslužja. Marsikje se na veliki praznik prip­ravljajo s procesijami in nocnim bdenjem. Po vseh slovenskih cerkvah pa smo se spomnili 25-letnice posvetitve slovenskega naroda Mariji in to posvetitev tudi obnovili. Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference, dr. Andrej Saje, je na Zaplazu med slovesno sveto mašo tako na­govoril vernike: “Ko izrecemo besedo »nebesa«, pogosto po­mislimo na nebo, prostor tam gori nekje v ve­solju, ki si ga predstavljamo kot kraj snidenja z Bogom. Vendar nebesa niso to. S pojmom nebes oznacujemo nekaj veliko vecjega in tež­ko opisljivega s cloveškimi besedami. Želimo povedati, da nam je Bog blizu in nas ne za­pusti niti v smrti, ampak nam daje prostor bi­vanja za vedno in za vso vecnost. Zaznavanje teh, našemu razumu presežnih dejstev tudi v nas zbuja obcudovanje, hvaležnost in vero, da nam bo Bog, kakor Mariji, stal ob strani in nam dajal moci za vsakodnevno življenje. Vzel nas bo k sebi ne samo z dušo, ampak tudi s telesom. To pomeni, da ima tudi telo oz. fizicno življenje vsakega od nas svoje po­membno mesto in vrednost. Bog nas pozna, ljubi in sprejema cloveško osebo celostno, takšno, kakršna je. V vecnost sprejme to, kar DRAGA 2024 59. študijski dnevi 30. avgust - 1. september 2024 Park Finžgarjevega doma, Opcine zdaj raste in se uresnicuje v našem življenju, ki ga sestavljajo tako radost in veselje kakor tudi trenutki potrtosti in preizkušenj. Ta resnica o neprecenljivi vrednosti cloveške osebe kot celote nas zavezuje k prizadeva­nju za njeno zašcito od spocetja do narav­ne smrti. Zavezuje nas k vzgoji za vrednote in k spoštovanju bolnih in ostarelih, ki smo jim kot družba in posamezniki dolžni nuditi solidarno pomoc, socutje in bližino. V no­benem primeru nimamo pravice posegati v cloveško življenje in ga nasilno koncati ali pomagati, da ga pod pretvezo usmiljenja in pomoci drugemu nekdo lahko konca sam. Obvezuje nas tudi k dostojnemu pokopu umrlih brez izjeme, tudi nasilno pobitih, ki še nimajo groba in imena. Temelj te obveze in civilizacijske norme je v tem, da je vsak clovek zaznamovan z dostojanstvom, ki mu je podarjeno s tem, da je in da biva; in to ne glede na raso, kulturo, jezik, narodnost, po­ liticno pripadnost ali drugo okolišcino. Tega dostojanstva mu zaradi izvorne pripadno­ sti ne more podeliti država ali kaka druga cloveška oblast. Posledicno ga slednja tudi nima pravice vzeti ali omejiti. Današnji praznik nam pove, da imamo v ne­ besih mater Marijo, ki nas spremlja tukaj na zemlji. Nismo sami! Ona pozna naša življenja in nas razume. Posluša naše molitve, je socut­na s cloveškimi preizkušnjami in potrebami, pomaga s svojo materinsko dobroto. Zaradi tega se ob prazniku Marijinega vnebovzetja zbiramo k bogoslužju še posebej v njej posve­cenih romarskih cerkvah. Kot kršcansko obce­stvo in posamezniki ji danes izrocamo molitve do socloveka nam je spodbuda in zgled. Je naša tolažba in upanje za vse, ki smo še na poti. Zaupajmo se njeni materinski priproš­nji, da bi Gospodu izprosila milost okrepitve naše vere v vecno življenje. Naj nam bo sve­tilnik in kažipot.” O nebesih nam govorijo tudi pregovori: • Dobra vaga v nebesa pomaga. (slovenski pregovor) • Kdor ima dobro ženo, ne potrebuje nebes, kdor ima slabo, ne potrebuje pekla. (bolgarski pregovor) • Ne gre se po rožicah v nebesa, ampak po trnju. (slovenski pregovor) • Knezi pridejo v nebesa, ce umrejo v zibelki. (nemški pregovor) • Bog ne vlece nikogar za lase v nebesa. (slovenski pregovor) • Križi so lestve v nebo. (angleški pregovor) • Ako bi se ljudje za nebesa tako pulili kakor se za denar, bi bila že davno premajhna. (slovenski pregovor) • Dokler ne spoznaš pekla, nebesa ne bodo dovolj dobra zate. (kurdski pregovor) • Govori, kar je res, stori, kar smeš, to sta dve stezici do nebes. (slovenski pregovor) • Nihce ne gre v nebesa s suhimi ocmi. (španski pregovor) Izbral: Jože Jan | Glasilo Slovencev v Argentini Urednika: SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Jože Jan Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Oblikovanje: email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Leila Erjavec, Sofi Komar www.svobodnaslovenija.com.ar