podobo posameznih dežel. Tn v t-eFi gospodarskih obeležjih se zrcalijo smeri preseljevanja človeške delovne moči. Industrijska območja v gospodarsko razvitih predelih sveta imajo delovno silo, ki se je bila množično priseljevala z zelo širokih pod- ročij. V nasprotju z njimi pa imajo dežele v raz- voju zaradi nerazvitosti svojega nacionalnega go- e[>odarstva znaten presežek delovne moči. Ta presežek nad lastnimi potrebami in zmogljivostmi pa se povsod ne more vključiti v selitveni tok, ki je Usmerjen v tujino, temveč jk) navadi ostaja doma, kjer je tudi nezadostno zaposlen, obenem pa tudi stalno obremenjuje iti nemalokrat tudi zavira hitrejši razvoj domačega gospodarstva. V tistih območjih sveta, kjer se že na krajše relacije kažejo značilnosti razvitih in nerazvitih predelov, je med njimi vzpostavljen selitveni tok človeške delovne moči, ki je usmerjen iz gospodarsko (in družbeno) zaostalih v razvitejše predele. Takšno preseljevanje delovne sile pa je lahko sezonsko omejeno in se pri mnogih delavcih šele sčasoma razvije v trajnejše oblike izseljevanja, oziroma tedaj, ko je že zadosti načeta in zrahljana trdnost patriarhalne vezi z domačo zemljo (kar pa je tudi posledica postopnega vživljanja v novo okolje) navadno že tudi pride do dokončne odselitve. OPOMBE 1 Zaposlitveni gradient predstavlja razmerje med stopnjo presežka delovne moči v enih ter stopnjo njenega pri- manjkljaja v drugih predelih. O tem prim.: C. MALO- VRH: „Ekonomika prostora, 1. del. Cinitelji gospodar- skega prostora". Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakul- teta, Ljubljana 1962, str. 4'J. 2 J. STANOVNIK: „Zemlje u razvoju u svjetskoj privredi". Zagreb 1965, str. 16—17. 3 DEMOGRAPHIC YEARBOOK 1965, UN, New York 1966. 1 Prav tam. 5 S. BAUM: „LA POPULATION ACTIVE DANS LE MONDE ET SA REPARTITION PAR SECTURES ECONOMIQUES 1950 ET 1960". Revue internationale du Travail. Vol. 95, No: 1—2, str. 109—126, Genova 1967; prim, tabelo II., na str. 113. 6 Osnovne skupine zaposlitvene strukture so: PRIMARNE DEJAVNOSTI vključujejo v kmetijstvu in v gozdarstvu zaposleno prebivalstvo. V sklop SEKUNDARNIH DE- JAVNOSTI sodijo: rudarstvo, industrija, obrt in gradbe- ništvo. TERCIARNE DEJAVNOSTI pa vključujejo za- ]H>slence iz naslednjih v vej : promet, trgovina, gostinstvo, bančništvo, osebne usluge, komunalne storitve, uprava, kulturno-prosvetna dejavnost, zdravstveno-socialne in se druge dejavnosti. D a r k o R a d îh j a 0 podzemeljski poledenitvi na svetu ZAMRZNJENI DELI LITOSFERE Podzemeljskemu ledu svetovna hidrologija z drugimi vedami vred doslej ni posvečala kaj pri- da pozornosti. V zadnjem času pa je tudi ta del hidrosfere pridobil na pomenu. Z njim so se za- čeli ukvarjati namreč s širšega, planetarnega vi- dika. V osnovi gre predvsem za vprašanje, koliko ledu je pravzaprav v litosferi, kakšen je njegov razvoj in njegova bilanca. Ta problem se je spro- žil med drugim tudi zato. ker življenje (neprestano išče nove zaloge vode v vseh njenih oblikah. Hkrati naraščata zavest in potreba po evidentira- nju in po čedalje bolj smotrnem izkoriščanju vode na zemlji. Znanstveniki so se lotili tega dela v okviru mednarodnega hidrološkega desetletja (1965 — 1975). Tako je led. vključno tudi tisti, ki je zako- pan v tleh, postal predmet količinskega prouče- vanja. Umestno je vprašanje: mar je pod zemljo toliko ledu, da ima ta sploh kakršenkoli pomen v hidrološki bilanci zemlje? Na to moremo odgovo- riti pritrdilno, saj že dosedanja proučevanja ka- žejo. da je podzemeljskega ledu znatno v eč. kot so sprva domnevali (Grave. 1968V S|M)znanja o podzemeljskem ledu so tesno po- vezana z razvojem kriologije. Kakor rastejo st»o- znanja o stalno zamrzlih tleh, tako se množijo ugotovitve tudi o ]>odzemnem ledu. Ta je namreč ugotovitve tudi o podzemeljskem ledu. Ta je nam- reč vezan na zmrznjena tla. Ta pa proučujejo (udi navadno označujejo kot kriolitozono ali merzlota (rusko), permafrost (angl.) oziroma tjale (švedsko). Proučevanje zamrznjenih tal je najbolje organizi- rano, razvejano in velikopotezno prav v Sovjetski zvezi. Stalno zamrznjena tla zavzemajo namreč tam skoraj polovico vsega ozemlja (47o/o). Zato so ta vprašanja za SZ takorekoč življenjskega po- mena, saj so v neposredni zvezi z gospodarskim osvajanjem Sibirije oziroma severnih delov SZ sploh. Zato je razumljivo, da se je zlasti v zadnjih dveh ali treh desetletjih proučevanje zamrzlih tal v SZ močno razmahnilo. O tem obstaja danes že neverjetno obsežna literatura. Razvila pa se je tudi posebna, samostojna znanost, imenovana merzlotovedenie ali geokriologija. Z njo se ukvar- jajo številne znanstvene in druge institucije, ki izdajajo posebne publikacije (revije, zbornike, dela), ki so posvečena izključno tej tematiki. Na univerzah pa so posebne katedre in stolioe, ki šolajo strokovnjake za to področje. Iz te obsežne in zanimivie tematike naj opozo- rimo na nekatera novejša spoznanja in na proble- me. s katerimi se ta čas ukvarjajo v SZ. Ogromen razmah vrtalnih del na področju evropskega severa SZ in Sibirije, ki jih opravljajo večinoma v zvezi z raziskovanjem nafte, plina in drugih koristnih mineralov, je omogočil vpogled v nova dejstva in spoznanja, ki v marsičem bi- stveno spreminjajo in razširjajo dosedanje pred' 28- JL stave o številnih potezah stalno zamrznjenih tal in ledu v njih. Na osnovi vseh teh del se čedalje bolj utrjuje spoznanje o znatno globlji in obsež- nejši zamrznjenosti litosfere, kot so doslej mislili. V sovjetski literaturi govore kratkomalo o pod- zemni poledenitvi (podzemnoe oledenenie). Prav tako so spoznali, da struktura in intenzivnost zmrznjenih plasti v gorskem svetu večinoma ne ustrezata splošno sprejetim predstavam tega pro- cesa iz višjih geografskih širin. Vrtine so na- dalje odkrile doslej neznan pojav, namreč globoko zakopane ostanke zmrznjenih plasti in fosilnega ledu iz pleistocenskega obdobja, prav tako pa tudi večno mrzloto pod sedanjimi ledeniki. Korigirali so tudi mnenje, da največje gmote v litosferi ne tvori žilni led, temveč so v tleh pomembne še druge oblike ledu. Zadnja leta so prinesla spo- znanja tudi o samem nastanku in razvoju pod- zemnega ledu in zmrznjenih tal ¡sploh. In to ne samo za sedanjo temveč tudi za pleistocensko dobo (Grave, 1968). Posebno pomembno je dejstvo, da se posa- meznim, pogosto zelo ozko usmerjenim raziska- vam čedalje bolj pridružujejo tudi širša prouče- vanja, ki združujejo vedno več aspektov različnih znanstvenih področij. Tako se na primer čedalje bolj skeptično gleda na velikopotezne tehnične projekte, s katerimi naj bi enostransko posegali v polarne in subpolarne pokrajine, ne da bi pri tem dovolj proučili, kakšne posledice bo to pri- neslo v njihovo celotno strukturo. Borisov, avtor zelo smelega projekta o zapori Beringovega preliva, na primer postavlja, da bodo negativne posledice, ki naj bi nastale z odtalitv i jo večne mrzlote na sovjetskem severu, v celoti vzeto, nepomembne v primerjavi s pozitivnim učinkom blažje klime v Sibiriji, ki bi z zaporo nastala. Nasprotno pa imajo s tem v zvezi geo- kriologi in tudi geografi precej pomislekov. Pred- vsem opozarjajo, da zaenkrat še ni znano, kako bo potekal proces topljenja podzemnega ledu — hitro aH počasi, z ene ali vseh strani. Prav tako ni znano, kako se bo na odtajanih tleh posedalo površje, kako se bodo posedali gozdovi, rečna korita in dna dolin, kako bfo z vodami in z vsem dosedanjim delom človeških rok v teh pokrajinah. Mar bo ta proces počasen, neopazen, ali pa bo imel katastrofalne posledice? Podobne pomisleke imajo tudi glede nekaterih drugih tehničnih projektov, ki se obetajo posa- meznim pokrajinam z večno mrzloto. To velja tudi za ogromno votlino akumulacijo na reki Viljuj, ki naj bi nastala v zvezi z izgradnjo tam- kajšnje hidroelektrarne. Se bolj pa velja to za načrte v Zahodni Sibiriji, kjer naj bi zgradili ogromne vodne akumulacije v zvezi z namakanjem sovjetske Srednje Azije. Pri tem ne gre samo za pomisleke, da bi s teim zalili bogatil ležišča nafte, plina in drugih rud temveč mnogo bolj za to, da bi te zajezitve spremenile toplotni režim tal, kar bi utegnilo sprožiti izdatne odtalitve plasti in ob- sežne spremembe površja. Vsakokratni režim zmrznjenih plasti je namreč odvisen od toplotnih tokov na njihovi zgornji in spodnji strani. Od njihovega razmerja je odvisno, ali se plast večne mrzlote spreminja ali ne. Zato je zelo težavno presojati o tem, kako se bo s posameznimi posegi spreminjal toplotni re- žim tal, kakšno dinamiko bo imel in kakšne po- sledice se bodo pokazale v pokrajini sploh. Pro- drlo pa je stališče, da tovrstne presoje niso možne brez poznavanja geoloških in prirodno-geograf- skih potez vsake od teli pokrajin posebej. Razen geološke in prirodno-geografske struk- ture teh pokrajin je za razumevanje zmrznjenih plasti bistvenega pomena tudi poznavanje ple- istocenskega razvoja teh področij, posebno paleo- klimatskega, v katerem so te plasti nastajale, se oblikovale in transformirale. Pri tem pa povzroča obilo preglavic že ugotavljanje sedanjih procesov v zmrznjenih tleh, posebno vprašanje toplotne bilance v njih, čeprav se pri tem čedalje bolj poslužujejo raznih modernih raziskovalnih metod, vključno elektronskih. To velja zlasti za procese zmrzovanja in odtajevanja v različnih geoloških in prirodno-geografskih pogojih. Leta 1954 so blizu polarnega kroga v povirju Marhe. levega pritoka Viljuja, s pomočjo razisko- valne vrtine za nafto ugotovili, da segajo zmr- znjene plasti skoraj do globine 1500 m (Grave, 1968). Tako globoko zmrznjene plasti doslej niso bile znane. Šteli so, da večna mrzlota ne presega 600 — 650 m debeline, kakor so jo bili ugotov ili v sev ernem delu Jakutije. Pri posta ji Mirni j zmrznjene plasti namreč ne presegajo 400 m in šele znatno bolj proti severu ob zalivu Tiksi do- sežejo nekaj čez 600 m. Kako pojasniti tako obsežno ohladitev zemelj- skih plasti V Odgovor na to vprašanje so znanstve- niki poiskali predvsem v geološki zgradbi tega področja. Vrtina je namreč na robu Anabarskega (masiva ter kristalinske osnove, sestavljene iz arhajskih kamenin, ki je potonjeua v globino preko 2000 m. Kristalinska osnova je najprej prekrita s predkambrijskimi kameninami, od glo- bine 1700 m navzgor pa z apnenci in dolomiti kambrijske in ordovicijske starosti. V vrtini so zadeli tudi na tri vodne horizonte: v globini 300, 1050 in 1800 m. V najnižjem hori- zontu je voda pod zelo visokim pritiskom in z zelo visoko mineralizacijo (500 g/l). Globoko zamrznjenost razlagajo s hladnimi raztopinami, pritekajočimi iz Anabarskega masi- va, ki sega v sosedstvu do površja in so zato v njem negativne temperature (Melnikov, 1966). Seveda imajo te znanstveno pomembne ugoto- vitve tudi velik praktični pomen. Kambrijske kamenine, ki so jih odkrili z vrtino, so namreč v spodnjem delu do polovice nasičene z nafto. Vendar pa je zaradi nizkih temperatur nafta pre- več lepka, da bi dotekala na površje. Zato iščejo hafto, ki bi bila primerna za črpanje, v še glob- I jih plasteh. Tudi številne druge vrtine v raznih delih Sibi- rije čedalje bolj razkrivajo, kako pestre in zamo- tane so razmere v razporeditvi, strukturi in debe- 29 lini zmrznjenih tal. Vse te podatice moremo strnit! v ugotovitev, da razen geološke zgradbe močni» vplivajo na obseg in strukturo večne mrzlote tudi prirodno-geografska svojstva ter da ti faktorji izdatino spreminjajo tudi širinsko zonalnost stalno zmrznjenih tal. Pri izkoriščanju posameznih po- krajin pa odločajo seveda regionalne oziroma lo- kalne posebnosti. Zanimivo, da so v posameznih delih Sibirije primeri poziti\mih in negativnih anomalij glede na geografsko širino hi zonalno Razširjenostjo zamrzlih tal čedalje številnejši. Nedavno so pozitivno anomalij« ugotovili v Jakutiji. Izrazita je zlasti ob srednji Leni med ki •ajenia Hatirik in Zegansk. To je 120 km se- verno od Jakutska, v področju, ki ga geologi označujejo kot Priverho janskij pregib. Tu so z globokimi vrtinami ugotovili večno mrzloto v debelini 500 do 600 m, kar je sicer za 200 do .'500 m več kot v južnejšem Jakutsku, vendar pa una jo te plasti za okoli 2° C višjo temperaturo. Pod zmrznjenimi plastmi pa se \ globini 1000 m temperatura naglo poviša ter do- seže v globini 3000 m že 00—80« C. Raztegnjena in svojstveno oblikovana geoter- nhčna globinska stopnja v zmrznjenih tleh Priver- hojanskega pregiba je po mnenju Sveoova (1966) [>ogojena z mezozojskimi in kenozojskimi sedi- mentnimi kameninami, ki kažejo na zelo dolg obstoj večne mrzlote in na postopno grezanje ce- lotnega območja. Pogrezanje in otoplitve zmrznje- nega sedimentnega pokrova naj bi sprožilo ohla- jevanje globljih plasti zaradi vsrkavanja toplote, ki je bila potrebna pri odtajevanju tal. Podobne ugotovitve veljajo tudi za gorski svet. Namreč v tem smisla, da razmere tudi tam niso enostavne. Spoznanje: čim višje so gore — tem hladnejše so in tem globlje zmrznejo tla, velja zelo na splošno. Dejansko pa celokupnost velikega števila faktorjev, tako geoloških kot geografskih, večkrat močno spremeni širinsko in višinsko zo- nalnost zamrzlih gmot. Med temi faktorji so poniemI>ne zlasti pod- zemne vode, ki so posebno aktivne v mladih gor- stvih, nadalje odloča debelina in trajanje snežne odeje, zlasti pa geotermični procesi, ki so v po- sameznih gorskih sistemih zelo različni. Veliko vlogo igrajo tudi drugi klimatski faktorji, posebno razmerje med temperaturami in padavinami, pri čemer ima razen geografske širine in višine veliko vlogo maritimnost ozir. kontinentalnost področja. V* gorskem, kontinentalnem svetu Vzhodne Si- birije se luvelj avlja kot ena izmed glavnih posledic kontinentalnosti zimska temperaturna inverzija. V gorskih dolinah hi kotlinah se namreč zaradi intenzivnega radiacijskega ohlajevanja tal ustvar- ja debela plast zajezenega hladnega zraka. V tej plasti so najnižje temperature pri tleh, medtem ko se navzgor opazno dvigajo. Tako je na primer srednja januarska temperatura v področju Ojme- kona za 20n C nižja kot v sosednjem 2000 do 3000 m visokem gorskem svetu Suntar-Hajata. Toda v posameznih zimskih dneh, ko se nad Ojmekon spusti gost, hladetn zrak, ki ustvarja obilico megle, kaže termometer 60° C mraza medtem ko so istočasno v 2000 do 2500 m viso- kem gorskem svetu temperature kar za 15 do 200 c blažje. Pojav zimske temperaturne inverzije, ki je povezan z ohlajevanjem nižjih plasti v kotlinah ujetega in skoraj nepremičnega zraka, zavisi od ohlajevanja za časa dolgovalovnega izžarevanja zemeljskega površja* Hazen tega pa prestrežejo visokogorska področja tudi zračne gmote, prite- kajoče iznad oceanov. Slednjič vpliva na manjše zmrzovanje tal v tem visokogorskem svetu tudi večja množina snega, saj je snežna odeja štirikrat debelejša kot v Ojmekonu. V kontinentalnih področjih višjih geografskih širin se po Lugovoju (1967) uveljavljajo tri etaže kriosfere (h kriosferi štejejo dele litosfere, hidro- sfere in troposfere, ki imajo negativno tempera- turo). Nižja etaža kriosfere se ujema s slojem inverzije, pri čemer se zmrzovanje tal zmanjšuje z višino. Vise, v drugi etaži, doseže temperatura zraka maksimum in ostaja v določenih višinah skoraj nespremenjena. Tod pade največ snega, zime so bolj mehke, zmrznjenost tal najmanjša ali je sploh ni. In končno še više, v tretji etaži, se temperatura zraka hitro znižuje z višino, snežna odeja se tanjša, pri čemer je zmrzovanje tal tem večje, čim višja je nadmorska lega. Za gorski svet je na splošno malo podatkov glede strukture in globine zmrznjenih tal, zlasti v primerjavi z nižinskim svetom. Kljub temu pa so že dosedanji podatki zelo instruktivni. Saj nam kažejo še v večji meri kot za ravninski svet, kako na obče zakonitosti Vplivajo številni regionalni oziroma lokalni faktorji. Na gorskem hrbtu Udokana v vzhodnem Za- bajkalju so na primer v višini 2000 m tla zmr- znjena do globine 900 m (Nekrasov, 1964). Glede na te hi druge podatke računajo, da doseže večna inrzlota največjo debelino v gorah Srednje ozi- roma Centralne Azije. V zadnjih letih je vzniknilo tudi vprašanje, kako je pravzaprav z zmr/njenostjo tal pod lede- niki. Vprašanje je pomembno že zato, ker je na zemlji prekritih z ledom okoli 16 milij. km2 tal. Splošno razširjeno mnenje, da sta večna mr- zlota in poledenitev antagonista, je v zadnjem času doživelo korekturo. Poledenitev sicer nastaja v bolj oceanskih s padavinami bolj bogatih kli- matih, medtem ko je večna mrzlota razširjena v kontinentalnih področjih. Debela snežna odeja in ledeniške gmote naj bi namreč preprečevale zmr- zovanje podlage. Zato so šteli, da pod ledeniki ni zmrznjenih tal. Zlasti še, ker je zaradi premikanja ledenikov v podlagi zvišana temperatura. Toda v zadnjem času je čedalje več podatkov, ki kažejo, tla je večna mrzlota tudi pod ledeniki. To so ugo- tovili v Centralni Aziji, v Vzhodni Sibiriji (Sun- tar - Ifajata), na polarnih otokih (Zemlji Franca Jožefa) in oelo na Gronlandiji, čeprav je tam debelina ledu 2000 in več metrov. Proučevanja temperaturnih profilov antark- tičnega ledenega pokrova in teoretični izračuni 30 a toplotnih tokov za posamezne dele tega ogromne- ga ledenika so pokazali, da pod osrednjimi deli ) Antarktike bržkone sploh ni zmrznjenih tal. Tam doseza debelina ledu 2000 do 3000 m, globoko v , podlagi pa se led celo topi in daje letno okoli \ 20 km3 vode (Zotikov, 1966). I Spričo tako ogromnega ledenega pokrova in , ogromnih ledenih gmot, ki so tu nakopičene, je , namreč toplotna energija, ki izhaja iz notranjosti zemlje, skupaj s toploto, ki se sprošča s trenjem • oziroma premikanjem ledu, večja od sicer glolio- kega mraza na površju Antarktike. V površin- skih delih antarktičnega ledu so na številnih kra- jih v višini okrog 4000 m ugotovili, da tempera- tura firna v globini nekaj metrov doseže pov- prečno letno temperaturo — 95° C (Kapica, 1964). Drugače pa je na obrobju Antarktike. Na področju raziskovalne postaje Mirnij, kjer je debelina leda 65 m, so z vrtanjem ugotovili, da se v podlagi nahajajo zmrznjena tla s tempera- turo — 6j6° C (Bogoslovskij, 1960). Več kilome- trov bolj v notranjost pa so pod več kot 500 m debelim ledom z vrtino ugotovili, da večne mr- zlote v podlagi ni. Ko so interpolirali dobljene temperaturne podatke za večje globine, so ugo- tovili, da je pričakov ati nulto izotermo približno 30 m pod ledom. Na osnovi dosedanjih podatkov in izračunov sklepajo, da zajema večna mrzlota na Antarktiki obrobje kontinenta v obliki precej širokega pasiu. Nove ugotovitve seveda ne zanikajo navzkrižja med poledenelim svetom in večno mrzloto, pač pa opozarjajo, kako različna so njuna medsebojna razmerja po posameznih področjih. Opazovanja in meritve kažejo, da na zmrznje- nost kameninske podlage pod ledeniki vplivajo številni faktorji: debelina ledu, temperaturne raz- mere na površju ledenika, hitrost premikanja ledu, intenzivnost geotermičnega toka, ki izhaja iz notranjosti zemlje itd. Opazovanja kažejo, da pod tankimi a hitro premikajočimi se ledeniki zmrznjenih tal marsikje ni tudi v sicer zelo hladnih področjih, da pa so taka tla ponekod pod debelimi pokrovi, če se led počasi premika. Zelo instruktivne so ugotovitve o fosilni mr- zloti oziroma o reliktih zmrznjenih tal in pod- zemnega ledu iz pleistocenske dobe. V Zahodni Sibiriji so pred nekaj leti ugoto- vili, da segajo zmrznjena tla nenavadno globoko in da se ponekod razprostirajo v dveh med seboj ločenih plasteh. Ob reki Obi, v okolici mesta Saleharda, so z vrtanjem ugotovili, da segajo zmrznjena tla samo do globine 20 ah 25 m, pod njimi pa so plasti s pozitivnimi temperaturami. Toda v globini okoli 80 m so ponovno zadeli na zmrznjene plasti, debele približno 100 m. Spod- njo zmrznjeno plast tolmačijo kot relikt starej- šega hladnega obdobja. Sprva so sicer tovrstne interpretacije vzbujale dvom, saj so nekateri hi- drogeologi pripisovali vmesne nezamrznjene pla- sti učinkom podzemne vode, drugi pa so celo osporavali točnost geotermičnih merjenj. Vendar pa so kasnejsia proučevanja ne satiiO potrdila, temveč tudi izpopolnila prvotno tolma- čenje. S pomočjo elektrokarotaže in termokaro- taže (fizikalne meritve, s katerimi proučujejo se- stavo in temperaturo plasti) so namreč dobili precej skladno sliko o razvoju zmrznjenih plasti na obsežnem področju med Obo in Jenisejem (Baulin, 1964). V Zahodni Sibiriji gre namreč za markantne pojave, v katerih se zrcalijo značilne paleogeo- grafske razvojne poteze tega področja za časa kvartarne dobe. V severnem delu zahodnosibirske nižine je zaradi poslabšanja klime ob koncu terciarja pri- šlo do zmrzovanja tal. Kmalu zatem je severni del tega mižavja začelo preplavljati plitvo morje, ki se je kasneje spremenilo v polsladko vodo (jamalska in kazamcevska transgresija starejšega pleistocena). Pred transgresijo zmrznjene plasti so se pod vodo odtalile. To je bilo med 62 in 66 vzporednikom, kjer se je razprostiral vodni ba- zen. Kjer pa se je morje umaknilo, so tla ponovno zmrznila. Stalno pa so bila zmrznjena južno od 63 vzporednika, segala pa so še vse tja do 56 vzporednika. Po umiku morja proti severu v drugi polovici pleistocena je približno pred 40 — 50 000 leti prišlo severno od 64 vzporednika do ponovnega intenzivnega zmrzovanja tal. Kli- matski pogoji so bili namreč ostrejši od današnjih in je v gorskem svetu prišlo do poledenitve (zir- janska in sartanska). V holocemu je prišlo znova do otoplitve, tla-' čunajo, da je bila na tem področju srednja letna temperatura za 4° C višja od današnje. V Sibi- riji je meja gozda in tundre po tekala tedaj 300 do 400 km severneje od današnje, kar dokazuje na primer pelod macesna v barjih današnje tun- dre. Na severu Zahodne Sibirije pa so se v tem času razvila oligotrofma močvirja, v katerih je nastajala šota (do 5 ali 6 m debeline). V tem otoplitvenem obdobju, ki je trajalo 4 do 6 tisoč let, so se zmrznjena tla južno od 60 oziroma 61 vzporednika odtalila v celoti, medtem ko so se severno odtod odtalila le deloma: ob tečajniku 40 oziroma največ 80 m globoko, na 61 oziroma 62 vzporedniku pa do globine 200 in več metrov. Stalno zmrznjena tla pa so se tedaj za- čenjala šele od 68 vzporednika navzgor. Poslednje poslabšanje klime je znova razširilo obseg večne ¡mrzlote. Tla so znova zmrznila, ven- dar v razmeroma tanki površinski plasti do naj- več 100 m. Tam, kjer se je večna mrzlota obdr- žala v večji globini, je prišlo do dveh plasti zamrznjenih tal: recentne površinske in losi hi e globinske, kar so najprej ugotovili v Salehardi in nato tudi v drugih delih Zahodne Sibirije. Na ta način sta v Zahodni Sibiriji dve južni meji večne mrzlote. Površinska, ki je rezultat sedanje klime in sega na jug približno do 64 vzporednika ter globinska, ki je rezultat pleistocenske klime in sega v globini 300 metrov do 61 ali celo do 60 vzporednika. Ugotovitve fosilne mrzlote na obsežnem pod- ročju Zahodne Sibirije so že same po sebi po- membno znanstveno odkritje. Hkrati pa so te ugotovitve prvi nesporni dokazi o pleistocenskem nastanku večne mrzlote. Doslej so na to opozar- jale edinole najdbe mamutov in dlakavih nosoro- gov, ki pa so iz precej mlajših plasti, poznogla- cialnih oziroma celo postglacialnih. V zadnjih letih je čedalje več podatkov o fosilni mrzloti tudi iz Srednje in Vzhodne Sibi- rije, posebno iz Jakutije. Ob spodnjem toku reke Aldane so razkrite kvartarne plasti v tako imeiio- vanih ,.mamutov ih stenah", kjer so bogata naha- jališča mamuta in drugih pleistocenskih živali. V zgornjih delih teh plasti prihajajo na dan ogromne žile ledu, ki se poleti topijo hi dajejo motno, židko in smrdljivo blato, vmes pa so ostanki ..mamutove favine". Razkrite stene so instruktivrie tudi zaradi sestav e plasti, saj dajejo prerez domala skozi celotno kvartarno dobo (Ka- tasonov, 1965). Žilni led je nastal s kopičenjem snega in z zmrzovanjem vode v mogočnih razpokah. Te raz- poke naj bi nastale zaradi zmrzovanja tal. \ sov jetski literaturi jih imenujejo „morozobojne" razpoke. Žilni led je fosilen in izvira iz pleist J- ceinske dobe. Začetek globokega zmrzovanja pla- sti, ki je povezano z nastankom ledenih žil, sega nazaj do terciarja. S pomočjo kvartarnih sedi- nientov, ki žilni led obdajajo oziroma prekinjajo, so ugotovili neprekinjen obstoj večne mrzlote v Jakutiji od konca terciarne dobe do današnjih dni. Vse to potrjuje in dokumentira osnovno idejo Sumgina (osnovatelja merzlotovedenija) o pleistocenski starosti večne mrzlote, postavljeno že leta 1929. Še nedavno so bili mnenja, da tvori žilni led najmogočnejša nakopičenja podzemnega ledu v zamrzlih tleh. Ogromne množine tega ledu, ki je nakopičen na Novosibirskih otokih, na arktičnih obalah Sibirije in v obmorskih nižinah sploh, so dolgo časa pojmov ali kot plastov ite tvorbe in jih imenovali kameninski led. Sedaj so razjasnili, da so žilnatega porekla: žile ledu so zajedene v ob- dajajoče nanose in se zaključijo v globini okoli 80 metrov. Toda v zadnjem času so v raznih delih sovjet- skega severa ugotovili prostrane plasti podzemne- ga ledu v debelini 15 — 20 im in v širini več sto metrov. Nanje so najprej naleteli v zahodnosibir- ski tundri, kasneje v Vzhodni Sibiriji, na Čukot- skern polotoku itd. Povsod so ugotovili, da gre za plastovit led in horizontalno slojevitost ter za razmeroma globoko lego, saj se začenja led veči- noma 25 — 30 m pod površjem. Ta led je vselej v zv ezi z ustreznimi morskimi nanosi. Nastal je z iinfiltracijo vode v morske odkladnine ter z zmrzovanjem teh plasti za časa transgresije. \ Zahodni Sibiriji tvori tovrstni podzemski led ogromne zaloge na polotokih Jamal in Gidan ter v nižavju Jeniseja. Cenijo jih na več tisoč km3. Ta led sega proti jugu do 68 vzporednika v Zahodni ter do 70 vzporednika v Vzhodni Sibiriji. Dosedanja proučevanja kažejo, da so zaloge injekcijskega oziroma infiltracijskega ledu razšir- jene v znatno večji meri kot so doslej domnevali. To velja ne samo za azijski temveč tudi za ameriški del arktičnega sveta, kakor kažejo raz- iskovanja v Kanadi in še posebno na Aljaski (Ross, 1964). Danes računajo, da zajema podzemni led več ko 20 milij. km2 tal, kar je 14o/o vsega kopnega sveta (Zotikov 1964, Grave 1968). Nova proučev a- nja v okviru mednarodnega hidrološkega deset- letja pa sev eda tudi v pogledu podzemne polede- nitve, fosilne in recentne, prinašajo vedno nova spoznanja. OSNOVNA LITERATURA 1. Podzemni led, I., II. in III. (Zborniki raprav), Moskva 1965 in 1967. 2. A. I. Popov, Merzlotnie javlenija v zemnoj kore, Moskva 1967. 3. Dostovalov — Kudrjaveev, Obščee nierzlotovedenie, Moskva 1967. 4. Voprosi geograiieeskogo merzlotovedenija i periglacialnoj nioriologii (Zbornik razprav), Moskva 1962. 5. N. A. Grave, Merzlie tolšei ženili, Priroda, 1968/1, Moskva 1968. 6. Materiali Vsesojuznogo mežvedomstvennogo sovešeanija po merzlotovedeniju, Jakutsk 1966. J a k o b M e d v e d Nekateri problemi sodobne Afrike Zadnje desetletje je prineslo Afriki temeljite politične, gospodarske in socialne spremembe. Leta 1950 so bile v Afriki samo tri samostojjne države (Egipt, Etiopija in Liberija), ki so obsegale 2333 milij. km2 ali 7,7o/o celotne površine in za- jemale 27 milij. ali 14o/o celotnega prebivalstva. Danes je razmerje obratno, večina Afrike je osvobojena kolonialnega jarma. Klasične kolonije zavzemajo samo še 3609 milij. km2 ali 11,9o/o celotne površine. V njih živi 19,66 milij. ali 6,3o/0 celotnega prebivalstva. Z osvoboditvijo večine kontinenta izpod kolo- nialnega jarma so se v mladih afriških državah pojavih številni problemi, ki deloma izvirajo iz notranje strukture afriške družbe in iz specifičnih naravnih razmer ter deloma iz zunanjih vplivov, zlasti kolonializma, neokolonializma in blokovske delitve sveta. Izmed številnih problemov sodobne 32..