LETO (ASO) XLV (39) štev. (No.) 20 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 29. maja 1986 ¥ pričakovanju slovenske Antigone Kongresni koncerti za čarovnike, zbor podkupljivcev in soliste PRVI JE BIL NA VRSTI KONGRES SLOVENSKIH KOMUNISTOV. KONEIC JUNIJA ZVEZNI KONGRES V BEOGRADU. „It was the foest of times, it was the worse of times.. . “ S temi besedami začne Charles Dickens svojo povest O dveh mestih. Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi! Bili so časi, ko smo Slovenci pokazali svoje najboljše lastnosti: ljubezen, požrtvovalnost, hrabrost, odkritost, domoljubnost, vernost, navezanost na svoj jezik, zemljo, pesem. Bili smo veliki ljudje v težkih časih. Pokazali pa smo tudi naše najgr-še grehe, za katere nas bodo tepla še stoletja, za vse tisto, kar se je zgodilo pod trojno okupacijo in revolucijo: zagrizenost, krvoločnost, hinavščino, sadizem, ofolastiželjnost, nestrpnost, pripravljenost pobijanja v službi tuje ideologije, odpoved slovenski tradiciji, sovraštvo do vere, zakrknjenost, strahopetnost, suženjsko zagledanost im klečeplazenje tujemu. Bil je čas največje dobrote, bil je čas največje hudobije *— to lahko pričamo mi, ki smo doživljali in preživeli tiste čase. Bil je čas, ko se je našemu narodu, razdeljenemu med tri okupatorje, že kopal grob, ko mu je že zvonilo k pogrebu ko se je pojavil še njegov četrti sovražnik — komunizem. In vstala je neumljiva sila iz naroda — Vaške straže in iz njih je zraslo Slovensko1 domobranstvo, slovenska narodna vojska. Vstalo je, ne da bi se spraševalo, kakšni so interesi velikih si:, vstalo je v obrambo ^slovenstva, njegove kulture in vere v najtežjih trenutkih, ki mu jih je b;lo kdaj usojeno živeti. Slovensko domobranstvo je stopilo na okope naroda, ne iz želje po oblasti, ampak da mu da vsaj nekoliko oddiha na njegovi poti na Golgoto. Težak je bil boj, strma je bila pot, boleči so bili udarci, grenko je bilo zasramovanje. Že se je svetila zarja miru na obzorju in oznanjala novo življenje izmučenemu človeštvu, ki pa je pomenila našemu narodu še zadnjo postajo križevega pota. Bil je čas naj-večje hudobije, ko so sile pekla dobile proste roke. Nad našim narodom sta si podala roke vzhod in zapad, mešetarila sta zanj kot za živino, pripravljeno za klavnico. In klavec je bil lastni brat-komunist ! Slovenska vojska, ki se je zatekla v zibelko naše državnosti in svobode — Koroško — je bila sramotno Londonski „Times“ v svoji številki za 16. maj 1986 spet posveča pozornost Jugoslaviji v obliki poročila svoje beograjske dopisnice Desse Trevisan, ki pod gornjim naslovom med drugim piše tole: „Prvi jugoslovanski predsednik albanske narodnosti danes prevzema svoje, posle za dobo, enega leta po sistemu rotacije, ki ga je uvedel pokojni predsednik Tito. Sinan Hasani predstavlja Kosovo. Spričo še vedno nerešenih etničnih problemov v njegovi nemirni pokrajini je njegovo predsedništvo posebnega političnega pomena. Tito je v letni rotaciji državnega predsedništva videl sredstvo, ki naj zagotovi enako predstavništvo vseh šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Ta sistem gladko deluje. Hasani je osmi predsednik po Titovi smrti. Predsednik Hasani je po poklicu pisatelj. Je mirno govoreč in nevsiljiv človek, ki se je držal bolj v o-zadju, dokler ga niso etnični nemiri v kosovski pokrajini potisnil v ospredje. Hasani predstavlja hitro se zmanjšujočo medvojno politično generacijo. V isti rekonstrukciji najvišjega državnega vodstva pa Branko Miku-lič, ki je doslej v Bosni izvajal politiko stroge discipline, prevzema izdana iprav zanjo. Začeli so romati tovornjaki živega blaga — slovenskih domobrancev >— tiste majske dni pred 41. leti, da se dovrši kupčija, ki so jo isklenili veliki trije v Jalti. Nad narod svobodnjakov je bilo treba po črki kupčije vzpostaviti narodu tuj, umeten in človeka nevreden politični sistem, ki še nikjer na svetu ni dal uspeha. Polniti iso se začele kraške jame, rudniški jaški in strelski jarki s trupi najboljših sinov naroda. Krvave roke rdečih krvnikov se niso ustavile pred jokom dojenčka, ne pred sivo glavo starca — tožbe mater in kriki deklet V smrtni grozi so podžigale njihovo krvoločnost. Dvanajst tisoč fantov in mož je prejelo vdano in z molitvijo na u-stih mučeniško smrt in slovenska zemlja je sprejela usmiljeno juna-ke-mučence, ki so se borili za vse, kar nam je bilo najbolj sveto: Bog, narod, domovina. Dvajseto stoletje •— stoletje o-krutnosti, si je izmislilo zanje muke, ki jih niso poznali prvi kristjani, saj so sramota za naš vek. Od tod veliki molk io njih. Še do danes ni naš narod zvedel ne za pravo število pobitih in poklanih ne za kraje morišč ne za muke, ki so jih pretrpeli z^nj. Zemlja, ki jim je dala življenje, je popila njihovo kri, sprejela jih je vase, da so postali del nje, in danes nam reke in potoki Slovenije žubore o njihovem junaštvu, gozdovi Kočevskega Roga hranijo njihove sanje, iz rudniških jaškov Teharij vro njihove molitve. V mesecu juniju, ko se spominjamo naših mrtvih borcev, ne bodo gorele svečke na njihovih grobovih. Tako mi kot oni čakajo usmiljenih rok slovenske Antigone, ki bi ponesla njihove strohnele kosti v blagoslovljeno zemljo. Vemo in trdimo: Pride dan in morda niti ni tako daleč, morda ga v naši majhnosti ne vidimo, da se bliža, da je že tu — ko bo stopila pred moderne Kreonte in jim zabrusila v obraz resnico o spoštovanju mrtvih, kar je bil zakon barbarom od začetka sveta: „Njih zakon ni od danes, ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve, od kdaj!“ Morda je že bilo rojeno dekletce, v katere srce je Bog vsadil pogum in moč, in ki bo zahtevala spoštovanje za svoje mrtve brate. položaj predsednika zvezne vlade za dobo štirih let. Na tem položaju ga čaka težka naloga, da dokaže1, česar injegova predhodnica Milka Planinc ni. mogla dokazati: da ima zvezna vlada moč, da republikam vsili svoj program in da sprejme ukrepe, potrebne v času, ko je jugoslovanska gospodarska in politična kriza vedno hujša im ko se osrednji oblasti razne skupine neprestano upirajo. Mikuliča smatrajo za trdolinaša in mnogi ljudje se že boje, da bo strpnosti, ki je bila značilna za režim Milke Planinc, zdaj konec. Mi-kulič je že večkrat jasno povedal, da ne mara sv.obodne kritike vlade. Zaradi inflacije, ki grozi, da bo presegla lanskoletno stopnjo 80 odstotkov, vedno nižjega življenjskega standarda in naraščajoče brezposelnosti se kriza v Jugoslaviji zares zaostruje. Prejšnji vladi se ni posrečilo, da bi obnovila gospodarstvo, prevsem zato, ker je njen program reform trčil na močno opozicijo trdno zasidrane birokracije im krajevnih oblastnikov, ki hočejo ohraniti svoje monopole v času, ko bi bilo treba zapreti industrije, ki delajo z izgubo. Šele čas bo pokazal, ali bo Mikulin, ki uživa ugled dobrega organizatorja, mogel uveljaviti svojo politiko,“ V ’Cankarjevem domu v Ljubljani je bil v drugi polovici aprila 10. kongres Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Le kako bi izgledalo, ko bi rajni Cankar vedel, kaj kanijo njegovi zanamci počenjati v prostorih, ki se ponašajo z njegovim imenom! Najprej pa kaže reči tole: Vselej postanem na moč slabe volje, ko mi kdo omenja volitve v Jugoslaviji; ob kongresih pa mi začnejo izpadati lasje. In že jih vidim, ki vpijejo: „alergija na komunizem!“ Ne ne; to ni alergija, je preprosto povedano, naveličanost nad komedijami, ki jih jugoslovanska politika uprizarja svojemu ljudstvu. Spet jih vidim: „apatija, otopelost!“ vpijejo. Pa ne gre niti za otopelost, miti za kakršno koli kajmebrigoVstvo. Vsemu povedanemu navkljub pa je ni pod iSoncem reči, o kateri bi bolj nerad pisal, kakor o kongresih jugoslovanske „avantgardne organi- Bog, ki je vse to dopustil, ki more iz človeških napak in neuspehov, ko se dopolni mera časa, izpolniti svojo voljo, ki jo imenujemo mi zgodovina. Zapletena je naša zgodovina, štrene človeških' vplivov je težko ločiti od Njegove volje, težko pokazati na prave ustvarjalce zgodovine. Zaenkrat je gotovo samo eno: Zmagovalci iz leta 1945 niso bili' izbranci zgodovine. Danes je njihovo zmagoslavno petje samo še jecljanje starcev, ki ga pa že pregiala] o zahteve novega rodu po resnici tistih dni. Hlapčevanje mednarodnemu komunizmu, ki jim je prešlo že v meso in kri, ko so bili v istih letih v svoji gorečnosti bolj zavzeti od gospodarja, že pretresajo zahteve sinov, ki hočejo obračun za tiste čase. Orodje v božjih rokah smo bili, On sam ve, za kaj, mi to lahko samo slutimo. Posegel je po nas v zgodovino našega naroda, določil je žrtve zanj, ki naj bi zadostile za naše in njihovih krvnikov grehe. Žrtve, katerih spominov praznujemo v tem mesecu, so vdano sprejele Njegovo voljo, kar je najbolj presunljiv očitek njihovim krvnikom, da spoznajo svojo zmoto in priznajo storjeno krivico. Naj k temu pripomore tudi klic nas, ki živimo v svobodi, ko sprašujemo in trkamo na vest kneza laži in hudega: „Kaj ste storili z dvanajst tisočimi?“ Ne čakamo čudeža, ampak verujemo v čudež. Ne pozabimo, da smo seme izkrvavelega naroda, ki se je najtežjem obdobju svoje zgodovine postavil prvi na branik zahodne kulture in vere, h kateri spadamo že tisočletje in več. Prosimo Bog, ida hi strta, mlada življenja dvanajst tisočev naš narod zna! prav ceniti in da bi bil vreden darov njihovega mučeništva — svobode, za katero So se borili. S svojo smrtjo bo potrdili svoje prepričanje in nam pokozali pot. Tone Brulc »—■»■iiwu—ra*—’»wwiifMimMWBBWiww Spesata! ma ©felJrab® Enotna slovenska delegacija iz Trsta je pisala pismi predsedniku italijanske republike Cossigiju in predsedniku vlade Craxiju. Predsedniku republike izraža priznanje za stališče, Ki ga je zavzel glede problematike manjšin v Italiji. Enotna delegacija je spomnila Craxija, da je obljubil slovenskim predstavnikom, da bo Italija, spoštovala obveznosti, ki izvirajo iz ustave in iz 0-simskega sporazuma. Komisija za u-stavna vprašanja v senatu je začela s posvetovanji v zvezi z deželnimi vprašanji. Novi finančni zakon pa predvideva sredstva za uresničevanje zakonske zaščite. zacije“. Kongresi so, ker morajo biti, ker imata Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ) in ZKS v statutih zapisano, da je kongres ZKJ in ZKS vsaka štiri .leta. Z lučjo teh spoznanj osvetljena, pa kongresa ne zgledata prav nič presenetljiva, kaj šele zanimiva, kaj šele vredna naša pozornosti. In to toliko 'bolj, ker imamo ta čas v jugoslovanski Sloveniji opraviti z vse resnejšimi težavami in aferami; od tretjinskih plač in v zvezi z njimi, „pojava čarovništva“: ljudstvo pač mora čarati, da z jugoslovansko plačo preživi; do 40 odstotne inflacije v prvih treh mesecih letošnjega leta; do bojazni, kaj bo prineslo obdobje Branka Mikuliča: ljudje si z Mikuličem pripovedujejo že vsakršne grozljivke ; do čedalje bolj razširjenega hlapčevanja drugim republikam v Jugoslaviji: RTV in uradni časopisi imajo že skoraj tretjino programa alj.; prostora v časopisu namenjenega drugim republikam in drugim narodnostim. Z eno besedo: ljudi je strah prihodnosti. In ob vseh teh, za narod življenjskih težavah, naj človek posveča svojo energijo farsi, imenovani kongresi Zveze komunistov! In naj postane podoben vsem tistim časnikarskim papigam, ki posvečajo cele časopise in ure 'in ure programov tem farsam? ■Srbijo je zajel val narodnostne zavednosti, ki nekako spominja na masovno gibanje na Hrvaškem pred 15 leti. -Srbi se namreč čutijo ogrožene in otisnjene na vseh mejah svojega o-zemlja, predvsem na Kosovem. Prebivalci albanskega: porekla izvajajo hud pritisk na tam živeče srbske družine, ki so izpostavljene napadom, kraji im posiljevanju. Srbi pa seveda ne omenjajo, da so pred nedolgim tudi Albanci na Kosovem doživljali hude čase... Srbi se čutijo prizadete tudi v Bosni-Hercegovini, kjer jih je 32% vsega prebivalstva. Prekašajo jih muslimani, katerih je 40%, ki pa i-majo velik prirastek in v zadnjih letih močno narodnostno zavednost. Zato npr. ni dobro, če Hrvatje, katerih je 16%, hodijo po bosanskih cestah z značko nogometnih klubov spliškega Hajduka ali pa zagrebškega Dinamo. Res je tudi, da Srbom ni priporočljivo, če v bosanskih knjiJ gannah kupujejo srbske knjige, ki so bile tiskane v Beogradu. Kaj lahko se1 zgodi, da jih na vratih trgovine čaka bosanski policaj in jih aretira zaradi „sovražne propagande“ ali pa „srbskega nacionalizma“... Bosanci menda ne morejo pozabiti procesov, ki so se vršili pred leti proti muslimanom ter obsodbe nekega katoliškega duhovnika v Banjaluki. Srbski nacionalizem je spontano zajel ves marod. Sprožen in voden je predvsem od srbskih razumnikov in literatov. Zaznava se v vsem javnem življenju, v časnikarstvu, literaturi in v kulturi sploh. Naenkrat so se pojavile knjige in brošure, kjer pišejo o Draži Mihailoviču kot narodnem junaku in o njegovih četnikih kot narodno in povsem antifašistično gibanje. Titovi partizani pa so prikazani kot „protisrbsko nastrojeni“. Rehabilitacija vsega, kar je srbsko, pa seveda rodi odpor v drugih jugoslovanskih republikah. Predvsem se Hrvati začudeno vprašujejo, zakaj se sedaj — ob proce- Pa ker bi ravno tolikšna publiciter ta lahko koga zavedla, bi bilo nemara prav, če povemo, kaj so kongresi jugoslovanskih komunistov v resnici. Kar tako; če bi kdo tega že ne vedel in čeprav mi bo izpadla precej las. Koncert za čarovnike: „allegro vivace“ Eden od nastopajočih je na kongresu slovenskih komunistov povedal tudi tole : „imamo evropske potrebe, azijsko poslovnost, afriške plače in južnoameriško inflacijo.“ Ni znano, če je kateri časopis ali televizija javnosti posredovala to slikovito primerjavo, drži pa gotovo, da so se vodilni tovariši in tovarišice za tri dni zaprli v „konklave“ Cankarjevega doma, sveto prepričani, da ma njih sloni odgovornost za slovensko ljudstvo. S tisto primerjavo pa so posredno priznali tudi, da rešitve temu ljudstvu ne poznajo. Ljudstvo je usposobljeno za čarovnije in če bo hotelo obstati, bo moralo čarati naprej, pa maj delegati kongresa zasedajo ali ne. Za slovenskim kongresom so že imeli svojega tudi v črni gori in do tega trenutka sta bili že tudi pokrajinski konferenci ZK v Vojvodini In na Kosovu ; za tem pa se bodo zvrstili še kongresi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, v Makedoniji in Srbiji. Konec junija pa je napovedan kongres ZKJ. su proti Artukoviču — na dolgo in široko razpravlja o grozodejstvih, katere so povzročili ustaši in se tudi širi gonja proti hrvaški katoliški Cerkvi, medtem ko Beograd o četnikih piše samo dobro in jih slavi kot narodne junake... Srbi vidijo nevarnost tudi pri Slovencih, -saj jih dolžijo „defenzivnega nacionalizma“, ker se pač borijo za devize, katere so si sami prislužili in jih zato hočejo tudi obdržati za lastne potrebe. Črnogorcem zanikavajo pravico, da bi se označevali kot narod, makedonski cerkvi me priznavajo gotovih pravic in .na jugoslovanskih poslaništvih — kjer povsod prevladujejo uradniki srbskega porekla — radi uporabljajo besedo „sovražnik“, če pri obiskovalcu ne naletijo na razumevanje za srbsko unitaristično stališče. Osrednja točka srbskega nezadovoljstva in ogorčenja pa je še vedno Kosovo. Pritožujejo se zaradi popustljivosti tamkajšnjih oblasti „albanskemu iredentizmu“ in pritisku 'na srbske družine, da .naj se izselijo. • Ko so predkratkim zaprli zavednega srbskega vodjo, Kosta Bulato-viča, se je na Kosovem zbrala sedem tisočglava množica Srbov in zahtevala, da ga oblasti izpustijo. Okrog tisoč pa se jih je podalo v avtobusih in privatnih avtomobilih v center Beograda, kjer so ob močni policijski straži silovito protestirali proti popuščanju državnih o-blasti Albancem. Obdolžili so jih, da hočejo obdržati svoja mesta in kariero... Imeli so dolge in odkrite razgovore z vladnimi politiki, katerim se je kasneje pridružil tudi vodja srbske partije, Ivan Stambolič. Ogorčenim .Srbom so zvezne oblasti zagotovile, da ob povratku na svoje domove ne bodo doživeli .nobenih represalij. Zato se opažajo v zadnjem času na Kosovem skupine vojaške policije, ki naj bi skrbele za red in mir na tem tako nemirnem predelu Jugoslavije. Nova obraza v jugoslovanski rekonstrukciji (Nad. na 2. str.) ■■■anasHBimaaBMiii »**■««« Srbski nacionalizem Kongresni koncert za čarovnike, zbor podkupljivcev In soliste (Nad s 1. str.) To pa še ni vse: ob partijskem so letos na sceni tudi republiški in zvezni kongresni Zveze socialistične mladine, sindikatov in Zveze borcev. Medtem se bo oblikovala tudi nova zvezna skupščina in nova vlada, potem, ko se je v republikah to že zgodilo in do česar je prišlo po „delegatskih volitvah“, ki so bile že marca. Razburljivo leto, ni kaj reči. Tako bi lahko bilo... Zbor podkupljivcev in čarovniki Tožijo! Tudi na slovenskem partijskem kongresu