DVE  SATIRI Lojze  K r a k a r
LEDENA BASEN
Devetkrat že človek zagnal je svoj bič po ledu — tako iz objesti, devetkrat za njim že pognal se je psič, neumen in zvest do bolesti.
A ko jo desetič čez led je ucvrl in pal, da se komaj pobral je. takrat gospodar bi bil skoraj umrl: do krčev se psu  nasmejal je!
— Ti nori moj kuža. ti, — mu je dejal, ko pes mu spet bič je prinesel, a kužek le vdano je z repom mahljal in sneg si s kožuha otresal.
Tako sta domov šla vesela oba: človeku bila je pogodu ta strašno zabavna pokorščina psa, a zvestemu psu, ker je sodil.
da, ker je gospod zadovoljen, dobi njegovo večerjo postano, in če se gospodu slučajno zazdi, še kost, le povrhu obrano.
PRODA SE PESNIK
Podpisani književnik Lojze Krakar prodam talent Odpadu LRS. Zaslužim manj kot napitnin natakar in kaj mi bo le pesniški sloves.
In kaj le pesmice za volj denarja! (Moriti s tem ljudi je božji rop.) Zato napesnim komaj za čevljarja in kakšen golaž in dva deci. Stop.
¦4   Naša sodobnost
49
Pa še takrat se klanjam po hodnikih mogočnim sekretarkam in zvonim pri kronično odsotnih urednikih, da milostno te ficke polovim.
Ce kdaj me pri omizju kdo predstavi za pesnika, zardim, kot da sem kral. Ubogi revež, ta pa ni pri pravi, z obrazov berem. In jim dam kar prav.
Ko bi imel vsaj avto, vrtam v mislih. Brez avta sem pri ženskah slab značaj, pri kritikih ljubljanskih nič kaj v čislih in v službi vlečem slabši položaj.
In petnajst let že iščem stanovanje, pa se mi vsi smehljajo: kaj pa še! Slovenskim pesnikom je za pisanje potrebna vendar revščina, a ne?
Tako, si mislim, pa smo v lepi kaši (in zvrnem ga pri Figovcu četrt). Poeti nismo kot nogometaši: pri nas je važna šele slavna smrt!
Pred dnevi svetoval mi je prijatelj: prodaj se pri Opadu, če se da. Pojasni jim lepo, da si pisatelj in videl boš, da bodo rekli ja.
A kaj prodam naj? Stare rokopise? Skrbi in križe, kar jih je preveč? Morda še kakšno prepokončno misel in v boju z birokrati skrhan meč?
Star pravopis, ki ga je spisal Breznik, študentkam medicine svoj skelet, pa razmajano posteljo ljubezni in koledarje izgubljenih let?
A kaj, še to priščipne davkarija,
saj biti pesnik ji pomeni greh,
ker kdo ve, če ni vsa ta pisarija
le v škodo še ljudem v atomskih dneh .. .
50