'>
ê
Y . •
y
-	v

)
вкњлјзд:.
“ 1477
ftilŽICl
PREDRAGI SLOVENSKI MLADOSTI ZA EK INO KRATEK ČAS,
JO
&
IZ ČEŠKEGA PREPISAL
OROSCAV CAFOV.
—	i \m
Zaloga pri Francu Dirnbok'u v Gradcu.
Tisk pri J. K, Jeretiii’u v Celi 1849,
\L I fi I -
6K 91013028977
lau*'
Predgovor.
/
Vota jako koristna kniga, kolikar nam je znano, se je v izvirnem : Nemškem je -ziku vže pred dva j st i m i leti osem ino d v a j s t e g a i zela n j a učakala kar je ne muli dokaz njejne verlosti, ino to tem razvidne j e, ker se je, kakor je sam spisa-vec Kampe uze pri sedmem izdanji opome-nol, v vse Europejske jezike preložila. Menimo zato , da bode pr el oženje (ali vsej prepisanje iz Češkega : „Robin s o n M l a d š i.“ K nizka ti šle h tile m l a-d e ž i c e s k e k po u c en j a zabave, j iz to v jazgku n e ni e c k e m s ep sai J. G. Kampe. V Praze -1838, na slovensko našim milim rojakom ugodno, kaj ti da je eti spis ne le za mladino odviše prilézen, temoli tude staršem ino rednikom pri reji — odgojenji otrok zlo koristen — užitečen.
Namen — cil ino konec te knige, kakor je sam Kampe ovadil — povedel, je:
1.	Da bi se mladim bratcem prijetne zabave — kr alko c aš en j a ponudile,
. 1 *
polder izkušenost uči da se otročja misel nigdar z vekšo liotjo — radostjo k koristnim naukom ne gene, kakor če v njih tude prijetne zabave nahajajo.
2.	Da bi se raznih — različnih z a-kla dnik — p er v i n s k ih ve d n o sti mladeži podalo, t. j. da bi se privlastnilo mladim znanosti od reči iz domačega življenja , iz prirode — nravi ino iz prestra-nega okresa — okroga občinskega ljudskega delovanja, ko so brez njih vsi drugi načini izrediteljstva stavljenju brez glavnega zaklada podobni. Za tega delo je tude spisa-vec k poglavnemu prameni pripovesti toliko pervinskih znanosti pripletel, kakor je le brez nime predirečenega namena — prijetne zabave — biti moglo.
3.	Da bi se otrokam ugodna priložnost dala, r a zu m si o striti ino s er d ce plemenititi — zla h 1 iti, kar je naj poglavitejši namen te lmige. Etega namena veindar ne dostigne — dosegne ti, kir otrokam za učenje v branji toto knigo podava, ker jim to delo le navadilo ne biva prijetno. O dr aš eni sami imajo iz te knige deci citati — brati, ali p a k jo le samo takim v roko dati, kteri so v branji uze zadosta izučeni. A kedar jim bero, imaje tako ravnati, kakor da bi oni v bukvah pripovedujoči oča bili; t. j. cesto — pogosto imajo otroke
pr usati, ce je pri ti ali oni priložnosti Robinson prav ravnal, ali ne, kaj bi si oni v ti ali oni prigodbi bili počeli L t. d. Da se k temu obilno priložnosti nateza, ne bo nig-dor dvojil.
Polle je Kampe za dobro spoznal, celo foto pripovest, ko Robinson na otoku — ostrovi — sali prebiva, v tri glavne dobe razdeliti. Dobe se nasledujoce:
1.	Robinson je samoten brez vsakega orodja — nastroja, si s svojim vlastnim umom ino vlastnima rokama pomagati mora. Tu pozna dete, kakega premišljanja ino prizadevanja se k temu potrebuje, ce si človek svoje življenje ohraniti, ino svoj stan poboljšati hoče.
2.	Robinson do stan e — dobi sp olii ika — tovariša, ino tu le se vidno javi — kaže, kako je družtvo človeku veliko koristno , ino kako zlo mu k poboljšanju jegovega stanu pripomaga.
3.	Pri bregu otoka se raztresketa — razbije Evropejski korabelj — velika ladja, Robinson si po tem dobi mnogo Ev-r o p e j s k e g a orodja, ino svojim potrebam izvekšega zadoli — izgovi. Iz tega lehko dete pozna, kako veliko si mnoge, ako-ravno na oko maliche reči važiti — tehtati imamo.
S kratkim, tota kniga, dobro apotre-bovana, mladini zastri razum, oplemeniti serdce, obudi v njem žlahtne, pobožne občutke , nauči, da ludsko društvo neizrečenih koristi človecanstvu dobavlja, da vsaki stan spoštovati, da si vsako hale maličko reč važiti imamo, ino pri vsem tem, kako previdno, modro mo dobrotljivo nebeski stvarnik vse tude najmenjše prigode redi ino vodi. To nas je izvlasti k izdanju totega spisa podbodlo, ter upamo, da bo naša volja dobrega sadu v našemu narodu prinesla
•M»ar se besede tiče, jo, ljubi bravec! vidiš, da ui tvoja — niti moja; nego da je S I o v e n s k a ! ino samo taka mora biti ; ker se nas jaki narod prestira daleko po sveti po Vlaškem, Krajnskem, Koroškem, S tajarskem, Her-V a t s k e m ino Ogerskem : vsaki kraj pak uži ti ima svoje posebnosti : Ako pisem samo po svojem, se sem pois v svoji lupini zapert; če bi pak pisal ravno po tvoje m, kakor bi ti rad, bi se jas imel svojega u m a odpovedati ino bi ne bil vreden, Slovenec imenovan biti. Po tem takem bos na veliko besed zadel, kterih ne umiš— zadi jih poisi, ino mi v e r i m i, če neso tvoje, pak so izčista Slovenske — suho zlato, vsakemu pametnemu ravno zato, ker je zlato, če ravno ne iz domače — vlastue rude, po voljji. Ljubi bravec! utegnol bi se na kaj druga v tem prepisanji mer-zeti, prijazno ino dobrovoljno razodeni, pak tude dokaze p ri daj, da bo se bratovski ino z razumom popravilo. — Ce se ti, dragi sloveuec ! tako berilo poljubi, sem pripravljen, ti ga, kolikor le pri sveči, od svojega večega dela koti počivaje — premorem, mislim ponujati. Sprejmi tičas to troho tako rad, kakor rad ti jo podavlje.
(Sodnik! presodi najpred to le:
Vili
„Si formidaret irridentes, non perveniret Apostolus ad credentes S. Aug, Tract, cont. Epis, et stol. c. 2.
„Scribendum est more gentis, loquendum vero more regionis.“
„Si quae forsan aliter, quam dicenda sunt, dixi aut aliter, quam formandum erat, apposui — cbaritas, quae omnia suffert SC tolerat, confitenti mihi ignoscat: idque apud animum tuum obtineat, ut quod imbecillitatis nostrae sensus minus docte formavit, prudentia tua supplementum corrigat, elucidet et exornet.“
Julianus Toleut. Epist. ad Idol. Epist. Bar.)
prepisaverc.
l^egda je bila nemala rodbina — obitelj, k kteri so se steli otroci ino odrašeni ljudje, bodi si kervni prijatelji, ali drugi znanci. Gospodar ino gospodinja sta vse ljubila kakor svoje otroke, akoravno je le Milica, najmlajša ize vseli, njujna vlastna hči bila; ino ravno tako sta ju rada imela ino ljubila dva znanca, Hotimir ino Svetoš. Jih prebitek je bil nedaleko od mesta Hamburga blizo Severnega morja.
Geslo prigovor tote rodbine je bilo: Moli ino delaj! ino kakor mladi tako tude stari neso znali boljše sreče na sveti, razve kakoršnja jim je iz izpolnjevanja te zapovedi izplivala — izvirala.
Pri delu ali vsej po dokončanem delu je vsaki iž njih želel tude nekaj slišati, kar bi je razumnejše , modrejše ino boljše učiniti moglo. Ino zato jim je tude oteč vcasu pak od nečesa drugega pripovedoval, ino otroci so ga veseli miloradi ino bedljivo — skerbno poslušali.
Jedna iz takovih pripovesti je tude nasledujoca prigodbo MlajšegaRobin-sona. Pokler si je pak misliti bilo, da bi še več tako pridnih otrok bilo, kteri bi tude radi toto lepo ino čudno prigodbo slišali ali brali; jo je oča spisal ino tiskar je moral veliko tisoč — taužent takših knižic izgotoviti — napraviti,
Tota kmžica, ljubo dete ,t ko jo zdaj v rokah imaš, je jedna iž njih. Če tedaj hočeš , lehko kčasu pri nasledujoči strani začneš.
Skoro bi ti bil pak pozabil povedati, kaj se je pred zgodilo, ko je oca praviti počel. —
„Oče! ne boste nam drugoč kaj pripovedoval (-li) ?“ je uprasal Stanislav jedno-krat — jednor po leti za jasnega večera. — „Zlo rad“ je oča odgovoril ; „ue bilo bi pak prav ako bi za toliko krasnega — lepega večera v svetlici — ispi — sobi — hiši — cimru ostali. Pojte, posadimo se na ledino — trato.“
„I to je prav ! to je prav !“ so vsi za-vresali ino se veselo iz svetlice podali.
Pervi večer.
Stanislav, (reče). Tukaj oee ?
Oca. (reca). Eno, tu pođ jablano.
Lepo ! Lepo ! so vsi zakričali, ter od vesolja poskakovali ino z rokami pleskali.
Oca. Kaj pak boste tičas delali, dokler vam pripovedujem ? Vsej sc ne boste lenili — man-juhovali ?
Dragotin. To se ve da ne ; da bile gde kakšno delo imeli.
Oca. O za to ni skerbi. Tu je grah prebirati ino še Insiti; komu se to hoče? — gdo ima hot do tega ?
Vsi. Jaz! Jaz! Jaz!
Stanislav. Jaz ino Milica ino ti, Prostirad, mi bomo grah prebirali, vite — glejte?
Milica. Jaz ne morem , jaz moram to dogotoviti , kar so mi mamka izšivati ukazala — li.
Stanislav. Tedaj madva vkupej ; pojdi Prostirad, sedi si. >
Hotimir. Jaz vam(i pomagam prebirati. (Si sede poleg njuju ha ledit^o-.)’'!	..
Svetoš. Ai' jaz bom z drugimi lušil; vsej ne boste temu soper f •
Ljubov. I ne bomo. Le posadite se , tu še imate dosta prostora. To se nam dobro zđi. Borno videli, gđo nas največ izluši.
Oca. Sedite si lepo v okrog, da boste videli solnce zahajati. (Vsi si posedejo ino se dela lotijo — preimejo.)
Oca. Dnes vam bom, otroci, prečudno prigodbo pripovedoval. Od groze vam bodo najberže vlasje vstajali, k slednjemu pak vam bo serdce od radosti plesalo.^
Stanislav- Oj ! le prežalostnega nikar !
Milica. Le nič preveč žalostnega ! Vite — glejte tatek , le ne ! Sicer bi morali plakati — jokati, ino ne moremo za to.
Dragotin. Le molčite ; vsej oča vejo, kar storiti imajo.
Oca. Ne bodite si v skerbi, otroci, vsej bom jaz toliko zadolel — nehal, da bi to črez moč žalostno ne bilo. — Negda je bil v Ham-burze mož, kir se je Robinson imenoval, ino je tri sine imel. Najstaršega iž njih je mikalo k vojski, sam se je tuđe na vojsko podal ino bil v boji od Francozov ustreljen. Drugi, kteri seje hotel na više učiti, se je jedno krat vroč sila napil, na kar je sušico dobil ino umercl. Ostal še je tedaj le naj mlajši, kteremu se je Krusoe reklo zakaj ? nevem. Na njega sta gospod Robinson ino gospoja Robinsonova vse svoje upanje — nadejo zlagala , ker je zdaj njujni jedini sin bil. Ljubila sta ga črez vse ; nju ljubezen do njega, kakor ljubezen mnogih staršev do otrok je bila nespametna — nerazumna,^)
Stanislav. Kaka pak je ta ljubezen — ta nespametna ljubezen.
Oca. Kmalu čuješ. Mi vas res ljubimo , kakor vam je znano ; pak ravno zato vas k delu priganjamo , ino mnogih prijetnih ino koristnih reči vas učimo, dokler vemo , da boste skoz to nravni — pošteni, dobri ino srečni. Krusoevi starši pak tega tako ncso činili ; v vsem so bili svojemu premilemu sinčku po volji, ino ker si je premili sinček rajši igral, kakor delal ali da bi se bil česa dobrega učil ; so ga nehali celi den se potepati ali si igrati, ino tako se je malo ali gladko ničesa ne naučil. To je tedaj nespametna — nerazumna — negodna ljubezen.
Stanislav. Ha ! Ha !
Očrt. Mladi Robinson je tedaj rasel, ino niše ni vedel, kaj bode iž njega. Oča je hotel, da bi se kupčestva učil, k temu pak sinko ni imel volje — hoti, ino je rekal, da bo rajši v daljne kraje cestovai, da bi vsaki den dosti novega videti ino čuti mogel. To pak je bila nespametna beseda od tega mladenča. To bi mu res ne hodilo za kvar , ko bi se le pred bil česa dobrega ino koristnega naučil ! Kaj je le hotel taki neumni hlapčič , kakor je Krusoe bil, po sveti delati ? gdor si v tujih zemljah srečo udelati hoče , temu je sila treba, da bi se popred mnogih reči naučil. Na to pak toti mladenčič še neti mislil ni. Bil je uže sedemnajst let star , ino je skoro teti celi čas svoje starosti spohajkovanjem pogubil. Vsaki den je očo trapil — močil, da bi ga predse — berž cestovati nehal ; oča pak od tega neti čuti
ni hotel, ino mu rekal, da bi si uže berž tako neumne reci iz glave izbil. Sinko! je vseli mati priložila : „Le doma ostani ino se pošteno živi!/
Nekega dne —
Milica. Ha! Ha! Ha! zdaj bomo tedaj kaj jakega čuli!
Tehomil. I le tiho bodi ino poslušaj.
Oba. (Nekega dne, ko je po svoji navadi k pristavu — loki tekel, se je snešel — vkup prišel s svojim znancem, ko je bil plavčev sin, ino se je ravno na cesto v London strojil — pripravljal,/
Prostirad. Sta li se v kočiji ta vezti — peljati hotela, vite ?
Ljubor. I ne Prostirad, v London se v ladji pelja črez velikansko — grozno vodo, ktera se severno morje imenuje. — Dalje tedaj.
Oba. Plavčev sin ga je opital, če bi se ne hotel žnjim peljati? — Oj rad , je odgovoril Krusoe, pak moji starsi ne bodo tega dovolili ! — I le poidi, je oni rekel: napravi si le jednokrat to šalo brež njih dovoljenja. Crez tri tejdne se drugoč vernemo, a staršem daj povedeti, gde si. — Pak penez ne imam, je Krusoe pristavil. — Ni ti jih treba, je plavčev sin odgovoril vsej bom te jaz na poti živil — krušil. Mladi Robinson še se je nekoliko časa razmišljal, pak mu je roko podal ino vpil : Ino ! s tobo se peljam , brate ! Le kmalu v ladjo ! — Pred pak si je moža najel, da bi črez nekoliko na k njega oči šel ino mu izporočil, da je le na kratek čas v Anglicane —
na Anglicane ođcšel ino da se , drngoc skoro verne. Potem sta oba v pristan odešla,
Dragotin. Ne, ne , Robinsona bi ne mogel rad imeti.
Tehomil. Jaz tude ne.
Svetos. Zakaj pak ne ?
Dragotin. I nu za to, da je brez dovoljenja svojih staršev odešel.
Svetos. Prav imaš , Dragotin , v tem je res zablodil, moramo vendar ž njim smiljenje imeti. Dobro, daje takših nemodrih mladenčev le malo, kteri ne vedo, kar so staršem dolžni.
Tehomil. Kaj je takših še več ?
Svetos. Jaz še nesem nijednega takšega poznal ; to pak gotovo vem , da se takšim leh-komiselnim mladencem po sveti dobro goditi ne more,
Dragotin. Posluhnimo tedaj , kaj se je z Robinsonom godilo.
Oba. Plavci so iztegli — izvlekli kotve — mačake, ino razvili plahte — jadra — vetrila ; veter je začel ladjo gnati, ino za popotnico —* odhodjno — slovo se je šestkrat za cdendrugim iz topov — del izstrelilo, Robinson je sedel za svojim prijateljem na palubi, ino je od radosti, da uže jcdnokrat predse po sveti prüde , skoro od uma šel,4
/Den je bil zlo lep, ino veter je tako prigodno vel — pihal, da jim je mesto IlaAburg berzo iz °ci izginolo. Drugega dne so uže bili na mesti, gder velika reka Laba v morje vpada , ino tu so na morje vpluli — se vpeljali, '
Robinson se je zdaj beržčas splašil, ko razve neba ino vode ni ničesar pred sobo videl. Zemlja, iz ktere je bil prišel, se je pomalem uže jegovim pogledom skrila. Le še veliko vežo — (stolp) na otoku svete zemlje, gder Hamburžanje luč varujo, je mogel nekoliko časa videti, ali pak tude ta je izginola, ino Robinson ni videl nič , kakor nad sobo nebo ino okoli sebe vodo.
Dva dni so imeli lepo uro — dobro vreme ino pogođen veter. Tretjega dne se pak je nebo z oblaki omračilo, bolje ino bolje se je temnilo, ino silni veter se je vzdignol. Berzo se je tako zablisnolo , kakor da bi celo obnebje v ognji stalo; berzo se je drugoč stemnilo , kakor najčernejša polnoč, ino grom ni nehal strahotno bučati — tontoneti. Z oblakov je le lilo , ino burja je tako grozno po morji udelovala , da je valove , velike kakor hrami, kvišku metala. To bi imeli videti, kako je z ladjo delalo! zdaj jo je močni val pognal v zrak — vzduh, zdaj pak jo je drugoč v globočino tresnol, ino jo je zdaj na to, zdaj na ono stran kotal. To je bil Krič, to je bil germot ino persket! Ljudje so se morali deržati, če neso hoteli vsaki čas pasti. Robinson, kteri še tega ni bil navajen, pade v omotico, prišlo mu je teško ine je hitro tako razbolel, da je mislil, da vsaki čas dušo pustiti mora. Tako medlobo imenujo morsko nemoč — bolezen — nedog.
Dragotin. To zdaj — nine iz tega ima!
Oca. Ah, moji starši, moji ubogi starši! je Robinson neprestanoma —neprenehama vpil. „Mene uže več ne vidijo. O jaz nespametni, da sim je tako razžalostiti mogel!“
V lem udari grom v podlago — v podval. „Bodi nam Bog milostljiv! “ so vsi kričali , obled-noli kakor stena ino, obulipvo z rokami tornili, „Kaj sc je zgodilo,“ je zakričal Robinson, od straha skoro umiruje?)
„Ali po nas je — proč smo!“ je zavpil jeden iz plavcev; grom je raztreskal glavni steženj — jadrenih —- jadrcno drevo, ino posredji tuđe brez obrane — podpore stoji, se skoro podere ino v morje padne.“/
„Joj nam!“ je kričal od zdola glas, „ladjaje predrena — olla, ino vse v njej četiri črevlje visoko stoji,“)
Robinson, klr je v kamrici — ispi sedel, je pri teh besedah vkup zlezel ino omedlel. Vsi drugi so tekli k čerpalom — pumpam črepat , da bi ladjo, če bo mogoče, na vodi zavarovali. Crez nekoliko časa je k Robinsonu prišel vcslar, ga stresel, ino vpil, zakaj sam jedini kakor lenuh leži, dokler vidi, da vse do pada dela? — Dokler kora-belj - ladja ne vtone:
(Ako ravno je Robinson zlo medel bil, se je predse vzdignol, ino tuđe k čerpalu pristopil. Za tem je ukazal korabeljnik iz topov streljati, da bi ladjam, če jih je kaj blizo, svojo nesarčino osna-nil. Robinson ne vedoč, kaj to germanje znamena pomeni, jo mislil, da sa je korabelj raztergnol, ino je vzpet omedlel. Vezlar, ko je na njegovo mesto vstopil, ga je s poti koti mertvega zbil — nastran sunol?)
Voda je ze vso močjo kipela, zato jo pak lude zmirom več ino več v korabelj prihajalo, lako daje vsakteri z grozo zdaj tisti strahovitih
%
hip očakoval, da se ladja potone. Za polehčanja voljo se je vse, čegar se preveč ni potrebovalo, v morje metalo, kakor so n. pr. topove — dela — sodove i. t. d. Vse to pak vemdar nič ni pomagalo.)
Med tem toga je pak drugi korabelj uslišal na pomoč klicajočo strelbo, ino je, poslal čoln, da bi se ljudem, kolikor se da, iz nevarnosti pomoglo, Skoze grozne valovje pak čoln knjim ni mogel doiti, ino skoro bi sam bil utonol. Vemdar so se pak toti smilečni ljudje rajši, v nevarnost podali. Kakor da bi svoje bližnje brez pomoči nehali.;
Te/ioiiiil. To so bili gotovo Hamburžanje?
Oca. Iz česa to sodiš?
Tehomil, Iz toga, ker so Hainburžkemn ko-rablju kmalu za pomoč hiteli ino so se zato v hudo nevarnost v vergi i — podali.
Oca. Ali imamo le rojakom — zemljakom streči? Toga res nesi tako menil, ljubi Tehomil. Ali li k j bi n. pr. nekšnji človek iz Amerike v tem le lupu v naš ribnik padel, popred uprašati imeli, odkod da je? Ali bi ne skočili vsi, da bi mu življenje oteli? Tako smilečni so bili tude oni ljudje v čolnu, če ravno ne -so bili Hamburžanje, niti Europčanje, niti kerstjanjc, ampak Turci, ino sicer Turki ize Smyrne, ktero mesto, kakor mo--rebitr veste^ v Asiji leži.)
Dragotin. Tega bi si pak jaz nigdar ne mislil, da bi Turki tako dobri ljudje bili.1
Oba. Mili Dragotin! ti še si često izkusiš, da so med vsemi narodi ino ve vseli zemljah dobri žlahtni, tako, kakor da so med vsemi narodi ino ve vseh zemljah hudobni ino malovredni ljudje.
Dolgo so se loti ljubeznivi ljudje upirali — izkušali v razgncvljcnimi — sentitimi valovi, ki so sc kakor visoke gore vzdigovali, ino je ino jih čoln vsaki cas pogoltiti hoteli. Polle so se predse k zadnjemu delu korablja srečno tako blizo pri-ervali, da so nesrečnikom lano — ože — vero do-metnoti mogli. Z lanom so čoln k sebi pritegli, ino vsi, kakor je gdo le mogel, so ve - nj skakali, da bi si življenje zabranili. Robinsona, kteri na nogah celo stati ni mogel, so nekteri miloserd-čnejši veslarje popadli ine ga v čoln vergib Jedva — komaj so še le nekej od korablja bili, ino uže se je potopil.4)
K veliki sreči se je potem b'urja lišila; ovače bi bilo čoln, na ktcrcm je toliko ljudi sedelo, gotovo tuđe valovje pogoltilo bilo. Po mnogem jako težavnem trudu so s čolnom srečno k korabelju došli, ko je k njemu slišal, ino vsi so bili odviše ljubeznivo prijeti.,
Stanislav. Ah! to je dobro, da se toti ljudje ndso utopili !
Prostirad, Jaz sem imel grozni strah za voljo
njih.
Milica, Iz tega se je mogel gospod Robinson naučiti, da ne ima za napred tako nepremišljeno ino nemodro nič, začinati.
Mati. Vsej res; jaz vem, da bo prihodnič uže previdnejši.
Ljubor. A kamo pak je potle prišel?
Oca, Korabelj, ko je zdaj na njem z drugimi Hamburžani bil, je plul — se peljal v London. V nekoliko dneh so uže bili v tem mesti, gder reka Temza v morje vteka, ino skoro po-
% #
tem so pred Londonom zakotvili — mačake vergli.
Vsi so izetopili na breg, ino vsaki-slederni se je radoval, da se je iz tako vidne nevarnosti srečno otel.
Robinson, celo ni vedel, čemu se ima popred v tem velikanskem mesti čuditi, hode iz ulice, je vse pozabil, kar ga je bilo srelo, tude mu ni v glavo prišlo pomjsliti, kaj bo se zdaj ž njim najberše zgodilo, ino kako se gde drugoc opet v zpet k staršem poverne. Zadnjic ga je želodec opomenol, da tude nekaj jesti mora, lioce li v tem velikim mesti živ bili. Sel je tedaj k plavcu, ko je žnjim v London priplul se-pripeljal. ino ga je prosil, da bi mu tude nekaj jesti dal.
Plaveč ga je vzel z vso pripravljenostjo k mizi,
(Pri jedi ga je vemdar popital, pokaj je iz-vlasli v London plul? ino kaj zdaj tukaj početi meni ?
Robinson mu je odkrito povedoval, da je le za kratek čas ino brez vedenja staršev toto cesto nastopil, ino da zdaj ne ve, kaj činiti,
„Brez vedenja staršev?“— je plaveč Ves prestrašen zakričal, ino nož mu je iz roke izpä-dnol, „Milosten Bog ! da tega popred nesem vedel ! Verimi mi, nepremiselni mladenič, da bi te ne bil s sobo vzel, da či ravno bi mi bil bečvo — Cpu-čel — sod) polno zlata za plačo ponujal, ako bi to v Hamburze bil vedel.
u
Robinson je od srameža zaerdel — ga je kri polila ino je oci povesil.
Pošteni plaveč še ga je bolje za njegove pogrehe voljo svaril, ino rekel : da ni nikoli mogoče, da bi se mu dobro godilo, razve, če bi se po boljšal, ino svoje roditelje za odpušenje prosil. Robinson se je v jok—plač spustil. ,,Kaj pak te imam stvoriti?“ je črez nekoliko s plačem rekel.
„Kaj imaš stvoriti?“ je plaveč odgovoril, „domu se verni k staršem, padi jim k nogam ino skesan prosi za odpušenje, da si se s takovo ne-premišelnostjo pogrešil.)
Milica, Toti plaveč je bil zaisto *— res, ker se spodobi, pameten mož, ni li tako? očal
Oća. Učinil je kar je vsaki činiti dolžen, ker vidi, da bližnji greši, upametoval je—je opome-nol mladenčiča na njegovo dolžnost.
„Vzemete li me drugoč s sobo v Hamburg?“ je Robinson vzpet uprašal.)
( „ Jaz ?“ je vzdehnol plaveč, „Kaj si pozabil, da je moj korabelj utonol! Pred se domu vratiti ne morem, dokler se mi priložnost ne nagodi, si drugi korabelj kupiti, ino to še leliko predse dolgo terpi ; ti tako dolgo ne moreš čakati. Kakor hitro se ti ktera ladja na meri, ko bi v Hamburg plula, vsedi rajše na njo, ino to sčem pervie pred, slem je boljše.“
„Jaz pale ne imam pcncz,“ je Robinson rekel.
„Tu imaš nekoliko gin,“ je odgovaril plaveč. Stanislav. Kaj je to ghia?
Oca. Gina (guindé) je zlati anglički pcnez, kor pri nas zlat—-dukat, ino velja blizo šest tolarjev.
Dragotin. O le dalje pravite.
Oča. „Tu imaš te gine“, je rekel oni milostljivi plaveč, „jaz ti jih posodim, naj (nehaj) si ravno zdaj - nine sam pcnez močno potrebujem. Idi ž njimi k pristanu, ino naimi si prostor — mesto na gdč kteri ladji. Obžaluješ li serdčno svoje dejanje ti da dobrotljivi Bog, da se srečneje domu včrneš, kakor si sem v London prišel. Pri teh le bese'dah mu je prijazno roko stisnol ino mu srečo na pot prijal — vošil. — Robinson je odešel.
Tehomil. O ljubi Bog ! kaj ide uže vzpet domu? Jaz sèra si mislil, da to še le zdaj, kor se spodobi, začne.
Mati. A kaj li nesi zadovoljen Tehomil, da se k svojim staršem verne, kteri brez dvojbe za njega veliko skerb ino žalost imajo.
Hotimir. Ino nési rad, da svojo pogrého obžaluje, ino se popoljšati hoče?
Tehomil. Pač; pak mislil sem si, da še le kaj prav veselega priide.
Oča. Le poterpi, vsej še ga ni doma ; le po-slulini, ko se mu je dalje godilo.
(Na poti k pristanišu mu je zdaj to, pak zdaj ono v glavo prišlo. „Kaj poreko moji starši“, si je pomislil, ko domu prüdem gotovo me bodo kaznili — tepli, da sem si to pregrešil ! A moji znanci ono drugi ljudje se mi bodo posmehovali, da sc tako hitro vernem, ino da sèm krom — razve nekoliko ulic vLondoni ničesa ne videl. Zamišljen je postal.
Kmalu mu je napadlo, da bi še ne odešel, ino kmalu drugoč, kar mu je piavec rekel, da se
mu drugače dobro ne godi, če se k staršem no po verne. ;
( Dolgo je pomišljeval, ne vedoč, kaj činiti, dokler ni k slednjemu k pristanu prišel.)
K uemalimu obveseljenju je pak uslišal, da onde ni nikar nijednega koravlja zdaj ravno, kir bi v Hamburg plul. Toti človek, kteri mu je bil to povedel, je bil teržec — kupec, kteri se je često v Quinéjo plavil.)
Prostirad. Kaj je to Quinéja?
Oca. Naj ti to Ljubor pove, on uže to naj berže ve.
Ljubor. Menim da uže veš, Prostirad, da je jeden del zemlje, kir se Afrika imenuje.
Prostirad. Ano, to vem.
Ljubor, Jedno pomorje totega delu. ■—
Prostirad. Pomorje ?
Ljubor. Ano, ali kraj, kir pri morju samem leži — počakaj — imam ravno pri sebi zemljevid (kaže na zemljevid) toti kraj tule, ko se dol slo-či — krivi, je pomorje ktcro se Quineja imenuje.
Oca. Ino tam dovažajo kupci blago, ino drugo vzpet za nje privažajo. Oni človek, koje Robinson ž njim govoril, je bil tuđe taksi kupec,
' kteri je z Quinejskimi teržil — kupčeval.
Totemu korabeljniku ali poglavarju korablja se je Robinson dopadnol, ino zato mu je ponudil, da bi ž njim na koroblji čašo čaja —• teja pil. Robinson je bil k tomu privolji.
Dragotin. Kaj li je Robinson tude anglicki umcl,'da je s tem možem govoriti mogel? V Hamburgu se govori nemški.
Oca. To sem pozabil povédeti, da se je Robinson uže v Hamburgu Anglički naučil, kar se mu je zdaj, ko je v Angličaneh bil, jako dobro prileglo.
Iz razgovora je kupec izrazumel, da ima Robinson veliko željo do sveta, ino da bi mu nemilo bilo, se kmalu drugoč v Hamburg vratiti, ino zatega delo mu je rekel: „Imaš li tedaj voljo — kot, podaj se z meno v Quincjo.“ Robinson se je tote misli ustrašil. Ko mu je pak kupec terdil, da bo po poti radost imel, da ga, da bi le gde kakega tovariša imel, brez plačila s sobo vzemc ino preživi, ino da si moreda s to cesto veliko pridobi ; se je v njem razvnela — pianola plamena želja do cestovanja tako, da je namesti na vse pozabil, kar mu je pošteni Hamburžki plaveč svetoval, ino kar si je ravno popred sam namenil učiniti.
„Ali ljubi gospod!a —je rekel, ko si je razmislil — „jaz ne imam — razve tri gine. Kaj pak morem za tako malo pénez nakupiti, da bi
„Jaz sc ti k temu šest gin posodim,“ je kupec odgovoril. „Za te peueze si blaga nakupiš, da v Quinéji lehko obogatiš, ako ti le nekaj po
„A kaj kupim?“ je uprašal Robinson.
„Same drobnosti — sam drobež,“ je kupec odgovoril, „različne — razne igračice, korale — grole, nože, škarje, nožiče, sekirice, trake ino tem podobne reči; oni čemi ljudje v Afriki imajo nad tem tako veliko Jjpvdenjc, di io stokrat draže.
tam, kamor se vi plavite,
kakor je vredno, s zlatom, slonovimi kostmi ino drugimi rečmi plačajo.“
Robinson se ni mogel več zderžati. Pozabil je na starše, na prijatelje ino na domovino ino vesel je izklical: ,,Gospod! jaz pridem z vami!“ „Moz'beseda,“ je rekel kupec ; segla sta si v roke, ino sklenjeno je bilo, se vkupcr na pot po-
Dragotin. Ne ! Ne ! tega glupega — neumnega Robinsona več, ne obžalujem, ino ko bi se mu tude še toliko hudo godilo.
Oca. Te ga ne pomiluješ, Dragotin?
Dragotin. Ne, ne smili, se mi, oča; zakaj je tako glup, ino drugoč pozabi na dolžnost do svoji staršev ! To pač mili Bog drugoč nad njega dopusti, da bi se mu prav hudo godilo.
Oba. A misliš, da taki nesrečni človek, kir na svoje starše pozabi, ino kterega Bog zato s kaznjo na pravo cesto pripeljati mora, da taki ni nikakšnjega pomilovanja vreden ? Res da si je vsega tega sam kriv, kar koli ga zadene ; ali pak ni za to s tem nesrečneji ? O ljubi sin! Bog tebe ino vse nas raci hraniti pred tako grozno nesrečo, naj groznejšo ize vseh, kedar si človek sam sebi vzrok pripisati mora, da se je sam sebe nesrečen učinil! Kedar le od takovega nesrečneža slišimo, pomislimo, da se je naš brat s ceste zablodil, po kteri mu dolžnost hoditi u-kažujc, imejmo ž njim smiljenje, pomilujmo ga, ino kolikor le moremo, na pot blaženosti ga zaver-nimo.
Vsi so molčali predse časa, Potem je oče drugoč dalje pravil takole :
Robinson je zdaj k casu s pénezi v mèsto tekel, ino nakupivši si raznih reči, kakor mu je bil kupec posvetoval, je je dal v korâbelj odnesti.
' ( Po nekoliko dueli, kedar je prigodni veter, nastal, je razkazal kupec iztégnoti kotvice — ma-čakc, ino so tako od bregu odrinoli.
Ljubor. A kode pak so se plaviti morali, da bi v Quinejo pripluli?
Oca. Vsej imaš zemljevid pri sebi, daj ji sem, jaz ti to pokažem. — Vidiš, od Londona so pluli po Temzi dol v severno ali polnočno morje; té pak so se spustili k zapadu, po morski ožini pri Kaléji na preliv — kanal. Odtoda so prišli na veliko atlantsko morje, ino po njem skoz dalje ino sicer k jugu, naimer k poldnevni strani okoli kanarskih ost rovov — otokov, ino zelenega predgorja dokler k slednjemu né so pri-rinoli — pristavili tu le dolu k brégu, kteri se, kakor uže veš, Quineja imenuje.
Ljubor. Gdé pak po pravem izstopijo na suho zemljo.
Oba. Naj berže v Ivapo - Korsu, ktero mesto Anglečanom sliši.
Mati. Bode pak uže tuđe čas, da bi se mi k večerji plavili. Solnce je uže davno zašlo.
Stanislav. Oj meni še se celo jesti ne hoče.
Milica. Jaz bi še tude rajši poslušala.
Oba. Zautra! Zautra ! ljubi otročiči, uslišimo, kako se je Robinsonu dalje godilo.
Vsi. K večerji tedaj, k večerji!
/
Prug! večer*
Drugega dne v večer, kedar so se vsi na tem istem mesti zopet usadili, je oča dalje pripovedoval takole:
Robinson se je iz začetka drugoč srečno plavil. Brez najmenjše pomiide ino ukaze so užc prešli morsko ožino pri Kaléji (Calais), ino oni predirečeni preplav, ino so zdaj bili na sredi atlantskega morja.
Zde gledajte—motrite, otroci, jaz sem s sobo vzel veliki zemljevid, na njem lèhko lepše kakor na malem vidite, kode je po pravem toti korâbelj plul. Tukaj ga povesim na strom — drevo da bi ga, kedar bi nam ga le koli trebalo, vezda— vsegdar pred očmi imeli.
Po nekoliko dneh so sc dostâli brez vse zmotnjave k ostrovu. 31 a d c r a imenovanemu, ko mu Portugaljanje tude Madeyra rćkajo. Po motrite na zemljevid, tukaj leži, nedaleko Afrike nad Kanarskimi ostrovi.
Ljubor. Ano, sliši Portugalom.
Dragotin. Gdćr Madcrsko vino raste?
Stanislav, Ino sladko
Milica. Ino gdćr je
(ptičev) !
Oca. Prav imate, K totemu ostrovu so pristali, ino Robinson je na zemljo izstopil.
Krasi — le poti ino rodovitnosti tote krajine sc celo ni načuditi mogel. Koder je koli videl, povsode je vérhe z vinsko térto obrasle smotril. Kake skomine ni imél do teh krasnih sladčkih grozdov, ko jih je na vsakem tersu obilno viselo ! Ino kako se je občerstvil, ko mu je kupec dovoljenje najel, da se jih lèhko kolikor se mu ljubi, naje.
Od ljudi, ko so v viuici— v vinogradu bili, je izvedel, da se pri njih sok — mest iz grozdja s tisom—tiskalom — tlačivnico, kakor v drugih zemljah ne mèsti — tlači — (preša).
Stanislav. A kako pak?
0'ca. Oni grozdje v veliko drevéno posodo pomécejo, ino potem sok — mest z bosimi nogami iztéptâvajo — tlačijo ali pak nagi navznak poležejo, ino ga z laktmi tlačijo.
Milica. Fuj ! Maderskega vina bi ne hotela piti.
Dragotin. A jaz bi ga ne pil, ko bi tude kor v drugih zemljah udclano bilo.
Prostirati. Zakaj pak ne?
Dragotin. O ti še tule nesi bil, ko nam je oteč dopovedoval, kolikor je vino mladim ljudem kvarno. To bi ti bil imel čuti.
Prostirati. Je li to istina, oče !
Oca. Več da istinita resnica, Prostirad ! ker so ti otroci, kteri često vina, ali drugih močnih napojev pijó, poredi bolehavi — slabovečni ino topi — tèpasti — tropici.
Prostirad. Aj, té pač nigdar več vina piti okusiti ne hočem.
O'ća. Dobro stvoris, drago dete ! — Vernimo se sopet k Robinsonu.
Ker se je kupec tu nekaki cas pomuditi, moral, dokler bi sc kolikor toliko vctkega— starega kordblja ne popravil, se je po nekoliko dneh Robinsonu stesnilo. Nemirna jegova misel je opet po nečem drugem, hrepenela - hlépenela-želela ; kn loti si je Robinson želel, da bi kolikor naj bistrèje celi svet, preleteti mogel, Zatem je priplul portugalski korabelj iz Lisabona,kteri je v Ameriko, ino naimer v Brasilijo plutiménil.
Ljubor. (Kaže na zemljevid) Sem v toto krajino, vite, gdér je toliko zlatega péska ino dragega kamenja.
Oca, Ano tamta ! — Robinson se je s portugalskim korabeljnikom zeznanil ino ker je od zlatega péska ino dragega kamenja slikal, bi tedaj naj rajši v Brasilijo bil šel, da bi si tega polne vreče nabral.
Tehomil. Gotovo ni vedel, da to portugalskemu kralju sliši ino nigdor zbirati se sme ?
Oca, Ino to za tega voljo, ker se iz mladega ničesa ni učil, —
Ko je tedaj izvedel, da ga portugalski ko-riibeljnik zastoj s sobo vzeme, ino da se tu an-, glička ladja naj menje štirnajst dni zaderži, se je kmalu na cesto podati razmislil. Svojemu dobremu prijatelju, angličkemu kupcu je deržo povedel, da ga zapusti ino v Brasilijo poide. Kupec, kii* je bil malo pred tem od njegačul da se brez vedenja ino volje svojih staršev po sveti klati, je bil tega rad, da se ga z vratu iznebi,
mu je peneze daroval, ko mu je v Londonu posodil, ino mu je na cesto se mnoge dobre nauke dal.
Robinson tedaj na portugalsko ladjo vstopiv, se je v Brasilijo plavil. Peljali so se nedaleko otoka Tenerife, na kterem so previsoki, do-tènkega se ože'či verh P i k o reče ni smotrili; To je rés bilo za večera jako gledanje, kojesolnce zahajalo, ino se je morje s temo pokrivalo. Konec — ert tega verini, ko je na celem sveti najviši, je od solcnih žarkov—trakov — pramenev— pableskov toliko megetal — migljal — se lesketal, kakor da bi plamenem gorel. Velika množina le-tavih rib se je vzdiglo nad vodo, ino kakor srebro se blišece, so daleko svetlobo od sebe davale.
Prostirati, Kaj li so tmle letajoče ribe ?
Oca, Vés da so, meni se koj zdi, da smo tude mi tu onda jedno videli.
Stanislav, Aj, rés je v mèsti smo jo videli! Ta pak ni iméla ni perja ino ni kritófi.
O'ća. Pak dolge plavóti, ko se ž njimi vmésto kritóti na vodo vznaša.
Nékoliko dni so se srečno peljali. Na jédnor — na jedno krat se je pak med poldnemino izhodom burljivi véter vzdignol; valove na morji so se pénili, se kakor veže visoko napihovali ino so ladjo sem ter ta premetavali. Ta burja je trajala — terpéla šest dni, nakar so se tako dolece zašli, da ni neti korâbeljnik sam uže vedel, gdè so. Vemdar so si predse mislili, da od kanarskih ostrovov dalece ne bodo. Sedmega dne, ko se je uzé denilo, tzkric/ plaveč naglo k velikemu potešenju —- obveseljenju vseh : zemlja !
Mati. Otroci! večerja na vas uže caka.
Stanislav. Le miceno — trohico se, dokler nam oteč ne dopove, kam so prišli} ino kako se jim je onde godilo.
Oba. Vsi so vun posmukali na palubo, vsaki hoče vedeti, k kaki zemlji pristanejo — pririnejo. Ali kmalu — v tem hipu je vémdar po radosti bilo, ino od velikega prestrašena néso vedeli, kaj činiti, — Na naglici je naimer ž njimi'tabo silno terčilo, da so se vsi prekotnoli.
Dragotin. Aj kaj pak je to bilo?
Oca. Ladjaje priplavala na plitvino — mél-čino, ino tako silno, kakor da bi jo z žreblji pribil, se je v pesek zarila, ino v tem hipu je morsko valovje toliko vode na palubo naslapilo — nametalo, da so vsi v kamre — ispe obégnoti morali, da bi jih ne zatopila.
To je bilo jokanje - ino togovanje ! Nekteri so molili drugi kričali, drugi obupljivo z rokami tornili, drugi vzpet kakor omračeni tcrdi — drevčn stali.
Med poslednjimi je bil tilde Robinson, kirje bil več mertev, kakor živ — ner živ.)
Najednog — nagloma je postal krič, da se je korâbelj raztergnol. Skoz toto strahot no povest s° se opet vsi spametovali, kmalu na palubo iz-bežali, ino odvezavše čoln, v njega poskakali.
Itilo jih je pak toliko, da se je čoln jedva —-komaj za dlan više nad vodo deržal. Breg je bil se daleče, a burja je bila tako grozna, da so vsi zanemogoče' imeli, k bregu dostignoti — priiti» Polle pak so si predse, kolikor so le mogli, z vesli pomagali, ino veter je je srečno k bregu gnal,
V tem so smotrih val, koti garo visoki s šumom k čolnu se valiti. Vsi so od groze otér-pnoli, ino vesla jim iz rók izpadle. A tu je nastala strašna doba! Stcrmeči valove so se prikotali k čolnu ; čoln se je prevergei, ino — vsi so se v razstekljenem — serditem morji potopili:
Tuje oteč vmolknol, cela družba je od strahu pobita v globoki tihoti obsedela; ino nekteri so od smiljenja vzdihali, V tem je mati z večerjo prišla, ino je iz bolečega občutka iztergla.
Tretji veceг.
Stanislav. Ah mili otče ! je li tedaj Robinson resnično mertev ?
Oca. Včera smo ga nehali v nevarnosti življenja. Poslušajte dalje. Čoln se je prcvergel, ino Robinson se ze vsemi v morji potopil. — Ravno oni prodki - nagli - silni valove pak , kleri so ga zahvatili - prejeli, so ga s sobo p oj eli -vzeli, ino na melčino - plitvino - pròde izverglf; Tako močno so pak ž njim ob skalo trošili, da je od bolesti - za bolenja ize smertnega sna -spanja drugoč prečutnol - se prebudil. Odperši oči, je videl, da je na suhem, ino svoje poslednje moči’ je napel, da bi še se više celo na suho spravil.
To mu je po sreči šlo ; ali pak vso moč izgubiv , je na zemljo zlezel - klesnol, ino dolgo časa brez sebe - nezaveden ležal. л
Potem drugoč oči odperši, je vstal ino se na vse strani ogledava!, O Bog ! kako to gledanje ! Niti korablja niti čoIra; tude niti koga iz tovarišev, s kratkim, ničesa ni bilo videti, krom razve nekterih odterganih ddsek , ko je je valovje na plitvino bilo nagnalo. On sam , on jedini ize vseli je smerti ušel ! !
Od radosti pak gioze se tresoč , je padnol na kolena , po vzdiguol k nebesem roke ino na
glas ino z velikim plačem — jokom je hvalil gospoda nebes ino zemlje, da mu je tako preču-dovitno življenje obvaroval.
Dragotin. Zakaj pak je le Gospod Bog samo Robinsonu življenje obvaroval ino vse ostale -druge utopiti se nehal ?
Oca. Moreš le pak, mili Dragotin ! vseli pričine - vzroke spoznati, zakaj mi starši, kér vas serdčno ljubimo, to alj ono za vas činimo.
Dragotin. Ne morem.
Oca. K prikladu , onda kedar je tako lepi den bil ino bi mi radi bili v V... na sprehod šli, kaj sem tedaj učinil ?
Dragotin. Jaz vem, tedaj je moral ubog Tè-homil doma ostati, ino mi drugi smo morali namesti v V... v W.. iti.
Oca. A zakaj nesem Tehomilu nikakor dovoliti hotel, da bi tude z nami šel?
Te/ioviil. O jaz še si dobro pomnim - pametujem se! Tedaj je po mene potem naš Bogumil prišel, ino me k staršem dovedel - pripeljal, kterih uže davno nesem videl.
Oca. A jeli pak iz toga nesi imel veksega veselja, nego - kakor da bi bil z nami šel.
Tehomil, O vekše , veliko vekše.
Oba. Jaz sem vedel, da Bogumil prüde, ino zatóre sem ti tude dema ostati ukazal. — A s kom si se pakti, mili Dragotinček, v W... snešel ?
Dragotin. Z mojimi predragimi starši !
Oca. Tude od toga sèm uže vedel. Moja volja vam toisto krat celò ni hotela po godi biti,
zato kér néste vedèli, kako pricino imam. Zakaj pak vam je nèsem povédel?
Dragotin. Da bi nas veselje prestreglo, ko neprevedoma starše uvidimo.
Oča, Prav imaš. — Kaj si tedaj mislite , otroci, na ljubi li tude milostni Bog svojih otrok , vse'h ljudi, ravno tako , kakor mi vas ljubimo ?
Stanislav. O popravici, ino še veliko bolje !
Oča. Ali uže toga ne veste davno da Bog vse mnogo, boljše zna, kakor mi ubogi, slabi ljudje , ko malo gda vemo , kar bi za nas posebno dobrega bilo ?
Dragotin. To verujem ; vsej je Bog vsega vedoč, ino né vse, kar se godi, toga mi ne vemo.
0'ca, Ker tedaj Bog vse ljudi tako očinski ljubi ino je pri tem tako moder , da le sâm vé, kar nam je keda k dobremu ; ne učini li tude vsega , kar bi za nas najboljše bilo ?
Stanislav. Oj resnično vsegdar.
Oča. Ali nam je mogočno , vseli pricino -vzrok poznati, zakaj Bog to ali ono tako ino ne drugače z nami čini ?
Dragotin. Tè bi pač morali tude vsega vedoči ino naj više modri biti, kakor on.
Oča. Ali imaš zdaj, Dragotinček ! mot - voljo, popredšnje uprašanje ponoviti - povtoriti ? - poope-tovati ?
Dragotin. Kako uprašanje, otče ?
Oča. Zakaj je Bog le samo Robinsonu življenje obvaroval, ino je ostale v valovji utonoti pustil ?
Dragotin. O nigdar !
Ota. îno zakaj ne?
Dragotin. Zatole ker spoznavam, đa je to nespametno uprašanje bilo,
0'ca. Zakaj pak nespametno ?
Dragotin. Zatole, ker Bog naj bolje ve, zakaj to ali ono cini, ino ker mi tega vedeti ne moremo.
Oca. Bog je tedaj res imel, kakor dobrotljivi oteč, modre ino dobre pričine da je dopustil, da bi vsi zagiuoli ino da bi le Robinson živ ostal, mi pak jegovih modrih namenov vseli preuméti nikakor ne moremo. Domišljati si vémda moremo , zakaj Bog tako ino ne inâko gde kaj redi, nikoli pak si misliti, da smo ugónoli - ugodli,-Bog je postavim predvcdel, da bi to ljudem, ko so utonoli več hudilo - kazilo , kakor pomagalo-koristilo, če bi delje živeli; da bije more biti velika nuja - sila - nevolja sretla, ali pak da bi se moreda k zadnjemu v nepravosti - krivice podali. Zato je je Bog iz tega sveta vzél, ino jih neumerjočc duše na mesto, preselil, gder se jim kam boljše, kakor na zemlji, godi. Robinsona pak je naj bcrže živega nehal, da bi ga nevolje ino stiske popravile. Kajti Bog, kakor dobrotljivi oteč, ljudi ne dajo H se is dobrega popraviti, tuđe s trapljenjem - môkami - kaznimi popravlja. Pomnite - pametujte si to, draga dé-čica, ino spomnite se na to, ko bi vas keda kaj sre'lo, ino bivi preuméti - zapopasti ne mogli, zakaj to dobrotljivi nebeški oča nad vas pošilja. Le vseli si pomislite : „Bog bolje ve ino zna , kor jaz, kar mi je dobrega; zato bom tude, kar nad mene dopusti, rad térpel, Ce pak to za toga voljo nad mene dopiiša, da biše boljši bil,kakor sem
to tuđe učinim, ino Bog mi gotovo doda, da bi se mi vseli drugoč dobro godilo!“
Ljubor, Je li Robinson zdaj tuđe tako mislil ?
Oca. Zdaj je mislil, dokler je iz tako velike nevarnosti iz veznol ino se od ljudi zapiišen videl; zdaj šele je v serdci čutil, kako neprav je bil ravnal ; na kolena je padel ino Boga prosil, da bi mu grehe odpustil, ino terdno si predsevzél-sklenol, da se iz celega serdca poboljša, ino nikoli več ne učini, kar bi vedel, da bi neprav bilo.
Tehomil. Kaj pak je zdaj počel?
Oba. Ko mu je veselje prešlo , ktero je imel, da ga je dobrotljivi Bog zahranil, je svoj sedanji stan premišljati začel. Ogledoval se je, razve gcrmóvja ino lesnega - ložkega - divjega - planega drevja ni pač ničesar videl. Nigder ni nič «motril , iz česar bi bil soditi mogel, da tu ljudje prebivajo.
Groza ga je uže imela , ko si je pomislil, da ima samoten v tuji zemlji živeti! Ali pak, koko so mu še le od strahote vlasje vstajali, ko je pomislil: Kaj li? ko bi pak tule divjazve-rina ali divji ljudje bili, ino bi si zato zmirom v nevarnosti biti moral ?
Prostirati. Kaj li sotude divji ljudje, otče?
Dragotin. Veš da so ! kaj še od toga nesi slišal? S6- pak odtod proč zlo daleko - tako divji ljudje, kakor zverina.
Stanislav. Kteri skoro celo nagi hodijo , le Pomisli si Prostiradek !
Ljubor. A nič ne razumè , ni kakih domov «slaviti, stromov cepiti, ino polja orati ne ume.
Milica. Ino sirovo meso jedo, vite otče,
Dragotin. Vsej rés da, oteč nam je od njih jednokrat pravil, Ino kaj še k tomu rečeš, ti ubogi ljudje niti ne vedo, gdo je je stvaril, zato, ko še nigdar néso učitelja imeli, kir bi jim to bil povedel.
Ljubor. Za tega delo so tude tako ukrotni. Le pomisli si, nektcri celo človečje meso jedo !
Prostirad. Fuj ! to so pač ogadni - gnusni ljudje !
Oča. Nesrečni ljudje , hočeš reči, da so tako neumno , kor goveda , izrasli.
Prostirad. Priidó tude sem k nam nekteri ?
Oča. K nam ne priiđejo. Krajeve, ko se v njih nekteri taki nesrečniki zderžujo , so odviše daleče proč od nas. Tude se čislo - število broj-množtvo njih skoz bolje ino bolje poménjsüje , zato ko k njim izobraženejši - omikanejši -vzdela-nejši ljudje prihajajo, kteri se trudijo , da bi je česa boljšega naučili.
Ljubor. Ali so pak tude ónde, ko je zdaj Robinson, divji ljudje bili?
Oča. Toga še on ni vedel. Pokler pak je slišal, da so na ostrovih v tej strani zemlje takošnji ljudje, si je mislil, da so lehkič tude tuka ino to mu je toliko strahu nagnalo da se je po vsem životi tresel.
Stanislav. Se mi zdi da! Ne bila bito pak tuđe nikakšnja šala, ako bi toliko divjakov bilo.
Oča. Iz pervega se od strahu ino tésnosti neti z mesta ni genol , ino naj meniše pogenenje ga je užasilo - uplešilo. Potem pak ga je tolika žeja imela da je bil prisiljen dalje iti ino se po gdé kakem studenci ali potoku oglednoti. Srečne
je tude nalezel studenec - izvirek, iz cesar se je do volje napil ino pokrepčal, O kaka dobrota je to, če človek žejo terpi, ìho se lèhko čerstve vode napije,
Robinson je za to Boga dičil - hvalil , ino si zaupal, da mu tude jesti podeli. „Tiisti, ko ptice pod nebom kèrmi redi,“ si je v duhu mislil, „tiisti tude mene milostljivo ohrani ! w
Glad se ga sicer zdaj zlo ni imel, ker mu je od strahu ino tesnobe vsa hot do jedi minola ; tem več pak je hrepenel po počinku, kér je bil tako močno medel , da se jedva na nogah udér-žati mogel.
Gde li pak je imel prenočevati, gde li po noči svojo stajo imeti? na zemlji ino pod širokim nebom? Tu bi pak léhko bili prišli divji ljudje ali ljuta-grozna zverina, ino ga pozèrli ! Doma, hramu , hiše ali gde kake ôtlme jazvine ni bilo nigder videti. Dolgo je žalosten stal, ino ni vedel, kamo se dejati.
Na to mu je na pamet prišlo , da bi stvoril kakor ptiči, ino sc na drevo posadil, Tude hitro je strom našel, kir je tako tolste - debele veje imel, da je v njih po godi se déti ino se zadi podpreti mogel. Brez dolgega razmišljevanja je ua - nj zlezel, ino pobožno Boga pomolil, se usadi! ino kmahu zaspal.
V senjah se, mu je vsé prikazalo, kar se mo je bilo za dne priključilo. Zdelo se mu je lude, kakor da bi svoje otožne starše videl , kako se zavoljo njega žalijo , vzdihàvajo, planjo, z rokami lomijo ino se ne morejo upokojiti - umiriti. Merzel pot ga je po celem telesi polil.“ Tu sem, tu sem, preljubeznivi staršije !
na ves glas zaklical, ino ko se je hotel staršem v naročje vérgnoti - spustiti , je s sobo génol ino — z drevesa dol spadel.
Milica. Oj ubogi Robinsonek!
Stanislav. Té se pač ubil !
Oca. Ravno k sreči ni sedel zlo, visoko, no pod njim je bilo toliko trave , da se ni zlo udaril, Le na strani - v boku je občutil nekaj bolesti ; ker je pak v senjah mnogo več terpel, mu je to le maličko zadelo. Opet je na drevo splazil ino je na njem sedel do solnčnega izhoda.
Potem seje le premišljevati začel, gdé bi kaj jesti dobil. Vse, kar mi v Evropi imamo , mu je hibelo - ni bilo ; kruh , méso, mléko ino ko bi bil tude imel kaj si kuhati - variti ali peči vsej ni imel ognja, ter gladko nikše posode. Vse stro-movje - drevje, ko ga do sih dob videl, je le bilo samo divje - ložke , kteremu kampeše rékajo.
Dragotin. Kako je to drevje ?
Oca. Ima listje , pak je bres ovoča - sadja. Le lés je za šarjenje - krašenje-farbanje dober. Raste na nekterih mesteh v Ameriki ino odtod ga kupci obilo v Evropo privažajo, Toti lés v vodi kuhan, jo temnošarjeno čini ino s to ša-rarje - farbaje druge šare-farbe zasénjujo. Pak le drugoč k Robinsonu.
Nevedoč kaj početi, je ze stromù slezel. Ino kèr uzé včera ničesar ni jedel, ga je glad jel močno tréti. Vse križem je pretékal, pak vem-dar ni nič druga našel, kakor lésne ströme ino travo.
Jegova groza je zdaj stopila na najvišejši stopenj. „ Od gladu bom moral konec vzeti !“ je zavpil ino k nebu gledé plakal. Sila mu je pak
зх
le dodala serdčnosti ino moci ino je tekel po bregu, če bi morebiti predse gdé kaj za jed nalezel.
Ali vse zastonj, m' našel druga razve kam-peš, indičkih vérb , trave ino peska. Omèd-ljen ino skoro napol mèrtev se je z obràzem k zemlji vergei, se spustil v glasni jok, ino si želel, da bi sc bil rajši z drugimi vred utopil, kakor da mu je zdaj tako revno od gladu pogi-noti. Uže je pri sebi sklenol, od lakote na počasno - kesno ino grozno smért čakati. V tem se je oglednol ino uzérel zagledal morskega sokola, kako je ribo ulovil ino ž njo v zrak - vzduh leti. Kmalu se spomenol na besede, ko je je negde bral : „ Bog, kir tude vrkne nasičuje ,
Si človeka kam pred zahranjuje, “
A zdaj je sam na sè mèrzòl, da se je tako malo na božje previdnost zanašal. Brez pomude se je vzdignol, ino si namenil , da tako daleko poide, dokler mu moč zadolè - pripusti. Ino rès je tedaj tude šel skós pri moiji, povsode se ogledavaje , če bi gde kake jedi nalezel.
Tu je najednoč zagledal v pesku lupine -skèrlupme od morskih polžev, kterim se ostrice pravi. Želččno je bežal k onemu mèstu, ino skerbuo gledal, so li ktere med njimi polne. Jego-vo iskanje ni bilo zastonj, kajti je resnično ne-ktere polne našel, nad čemur je kakor si vsaki lèhko pomisli, neizrečeno veselje imel.
Dragotin. Kaj Ii leže ostrice le tako po zemlji ? 0'ca, Po pravem ne. So pak le v morji , gdèr se na skalinje - pečevje na jedna drugo tako uahitajo , da jih kupec postane. Gder bodi jih va-lovje splakne, ino struga jih na breg nanese.
A kédar po pritoku opet odtok nastane, poosta-nejo na suheUi,
Prostirad. Kaj pak je to odtok ino.pritok ?
Milica. Kaj li toga nikar ne vès ? To je , kedar vode pribiva - Voda raste , ino opet ubiva -voda pada.
Prostirad. Kake vode ?
Milica. Inu morske !
Hotimir. Poprosi Dragotina , Prostirad, da ti to razloži ; on bo od tega paè naj berže jas-no govoril.
Dragotin. Jaz ? — Inu , bom se pokusil ! Nèsi opazil, da se včaseh voda iz reke po zemlji' razlije, ino potle drugoc opadne , ino da se potier onde opet hoditi more , gdèr je pèrvie voda stala ?
Prostirad. Ves da sem to uže opazil.
Dragotin. Tedaj , kedar vode toliko nakipi , da se črez breg izlije, se reka , daje pritok, ino kedar epet opadne, ino brèg osèkne - se osè-hne , se rèk'a, da je odtok.
Oca. Vèrh toga se ti moram povèdeti, Pro-stivad, da v velikemu morji vseli za stiri ino dvajsti ür na to dobo - tako voda dvakrat naraste -pribi ino dvakrat opadne - ubi. Sest ur - godin «no nekoliko drobcev naràsa, ino drugoc šest ur ino nekoliko drobcev - minut opàda. Pervo se imenuje pritok, drugo pak odtok. Razumiš zdaj to ?
Prostirad. Razuraim, ljubi o tee! Zakaj pak morje naraša?
Stanislav. Jaz vèm; to prihaja od meseca; mesec vodo na se vleče, da mora izstopiti.
Ljubor. I od toga smo uže zadostikrat čuli, nehajte zdaj to, da bo mogel oteč dalje praviti.
Tehomil. Drugokrat ti, Prostiradek, od toga več povem. — Tedaj dalje.
Oca. Robinson je imel veliko radost, da je nekaj nalezel, s čemer bi svoj pregrozni glad ukojil. S totimi ostricami pak se vèmdar docela ni nasititi mogel, bil je pak silno hvalèzen, da je le nekaj jesti imèl.
Zdaj ga je močno staralo , gdè bode za prihodno stanoval da bi pred zverino ino divjimi ljudmi varen - okovarjen bil. Pervo prenočiliše je imèl tako nepovoljno , da se je malo ne zgrozil, ko je pomislil, če bi vse noči tako prebivati imel.
Stanislav. O jaz vèm , kar bi bil učinil !
Oba. A kaj, povej nam pak predse.
Stanislav. Bil bi si bil postavil hišo z debelimi zidi, ino z debelimi, železnimi dvermi. Pak bi si bil okoli prikop udèlal, črež - enj vzdiga-tji most, ino toti totega bi bil vsaki večer odvzdi-gnol. Te bi jaz bil videl, kaj bi mi bili mogli divji ljudje udèlati, kedar bi spal.
Oca Prav imaš ! Le žal je , da nesi tamde bil, bi pač lehko ubogemu Robinsonu svetoval ! — Pak povej mi, Stanislav', je li pak si keda sparii , kako tesarje ino zidarje hram staviti počinajo ?
Stanislav. I veste da sem spazil, nejednor. Zidar pripravi apno ino je s peskom premeša. Pak klade - dèva kamen na kamen , ino posredi 55 apnom maže da bi se terdno deržah. Potem priido tesarje otesavajo bervna trame, ino je tako pripravijo , da bi popolno na sebi ležali. Pak je potegnejo na zid , ino jeden z drugim zbijo. Po-
tem narežejo iz desek -blànj late, je na krokve » ■strepila - škarje - Iemeze pribijo , ino na nje opeke -crepe , ali pak kaianice - skodlje klado, A potem —
Oca. Vidim, da si si dobro v pamet vzel, kaj vse delajo , kedar hišo staviti hočejo. Zidar pak potrebuje apna , žlice , kladiva ino kamenja , ktero se pred lamati mora ; ino tesar mora imeti sekiro, pilo, sveder - nebózec , žreblje , kline ino ôgelnico - oglomer. Odkod pak bi si bil vse to vzel, ko bi na Robinsonem mèsti bil ?
Stanislav. To pač res da ne vem !
Oba. Vidiš ! to tude Robinson ni vedel, ino zato je moral hoti-želji, da bi si hišo po redu postavil j slovo dati, Izvuna rok ni imel nikakega orodja, ino samo z golimi rokami se take hiše, kor je mi imamo , ne dajo staviti,
Tehomil. Pak vsej si je bar veja z drevja nalàmati mogel ino si iž njih šater - lopo napraviti.
Oca, A kaj li bi ga bila takova lopa iz protja-hoste pred gadi - modrosi - kačami, volki, risi, tigri, levi ino drugo divjo zverino branila -varovala ?
Dragotin. Ubogi Robinson ! kako bo še se ti le godilo ?
Tehomil. Kaj li ni umèl - znal streljati ?
Oba. Je, je ume!, ko bi le bil puško ino prahu imel.
Ni pak siromaček , kakor sera uže povedel, razve rok čisto ničesar imel.
Ko si je toliko revšino predstavljal - ga je SOpet velika ožkost-tesnoba-strahota prevzela, „Kaj mi pomaga“ si je mislil; „da mc dnes ni
glad pokončal, ko me lehko toto noe ljuta - divja zver razterga ? “
Ino zdaj mu tude ni bilo inàce, kakor da bi uže serdit tiger pred njim stal, gobec razteg-noi, ino z velikimi ostrimi zobmi na - nj regnol. Mislil si jo, da ga uže za gertancc popoda, ino je zavpil: O moji ubogi starši !u — ino brez obranbe se je prevèrgei - poderel.
Ko je uže predse casa ležal ino se z ozkostjo boril - bojeval, se je na pèsmo spomnol, ko je je jegova mati, kedarkol jo je gdè kaka žalost imèla, spèvala. Začina se le tako:
,, Gdor le terdiio se zanaša,
Da Bog lèhko pomagà;
Temu tude Bog prenaša,
Kedar reva ga ima:
Gdor se na - njega spolegà (naslanja)» Tej si k blagu pomaga.“
To je jegovo serdce vzpet pokrepilo. Neko“ likokrat si je toto pesem vroče natihem prerekava*! potle pak jo je počel tude na glas prepevati. Potem je vstal ino je šel gde kake jazvine - otline, pečere iskat, v kteri, bi varno ino brez strahu stanovati mogel. Gde je popràvem - ali na suhi zemlji gdè v Ameriki, alipak le na kterem ostrovi, dozdaj ni vedel. V dalji - dalečini pak je videl vèrh - goro ino onamo - ta je tude zamèril kroke. Po poti je k svoji veliki žalosti pozoroval - videi-pazil, da v toti celi krajini nie druga ne rase, kakor lèsno drèvje ino trava. Kako je beržcas siromaku pri tem ozku - tćžko bilo , si lèhko vsaki pomisli.
Trudovito je na vèrh, kterije predse visok bil, došel, ino je Iehko veliko mil daleko okoli gledal, pak groza ga je obšla, koje videl, da je zarès na ostrovi, ino da nigder, kamor je le z očesem dostići - dogle-dati mogel razve nekoliko ostrovkib,kteriso se nekoliko mil dèlje iz morja izpinali, nikake druge zemlje ni.
,,0 jaz ubogi, preubogi človek!“ je izkričal ino poln ozkosti spete roke k nebu povzdi-gnol. „ Tè je le .prav rès , da sem ode vseh ljudi odločen, ode vseh zapušen, in da nike- nijedne nadèje - upanja ne imam, da bi keda iz tote strahovite pušave osvobojen bil? O moji ubogi žalostni starši ? Vas tedaj uže nigdar več ne vidim ! vas nigdar ne bom mogel za odpušenje prositi , nikoli vec prijaznega glasa prijatelja ali kakega drugega človeka čuti! ■— Pak jaz sèm si to zaslužil. Bog ! ti si pravičen ! na tebe toga ne smem izvračati - tišati, to je moja vina - krivica , jaz sem to sam tako hotel. “
Kakor brez zavèdenja - smisla ino kakor v senjah je na miru obstal, ino neodvèrneno na zemljo poglede upiral. „Od Boga ino od ljudi zapušen!“ to je bilo vse, kar je misliti mogel. K sreči mu pak je drugoč jedna vèrsta one lepe pèsme na pamet prišla.
„V revšinine imaj zdanja, (zdènja - misli) Da s’ od Boga zaveržen,
No da se le k tomu sklanja (je dober) Gdor je v srečo pogrožen ;
Mnogo često zmeni čas,
Sliši joku tožni glas.“
Z gorečnostjo je padnol na kolena, Boga vzival-klical na pomoč, je obljubil vse poter-
pežljivo 1џо pokorno prenašati ino je prosil, da bi mu moči ino stanovitnosti k tomu milostljivo podeliti râciL
Milica. To je pač bilo odviše dobra, da je Robinson tako lepe pesmice znal, ktere so ga v nesreči tešile - krepčale.
Oca. Veš da je to jako dobro bilo! Ino kaj bi si bil tude še začel, ko bi ne vedel, da je Bog vsega mogočen, povsode navzočen , naj dobrotljivejši oteč vseh ljudi ? Od ozkosti ino strahote bi bil obupljivo preminoti moral, ako bi ga tega starši ne bili naučili. Tota misel na nebeškega očo ga je pak vsegdar potolila - potešila -utolažila , vseli mu pokrepčice dodala , kedar koli je beda - reva na - nj močno ulegala - ga stiskala, ino ga zagubiti hotela.
Milica. Boš me tude od Boga še več učil, kakor si druge učil?
Oca. Z radostjo mila Milička ! čem razumnejša boš prihajala, tem več bom ti od našega dobrotljivega Boga povedal. Vsej veš da od ničesar tako rad ne romonim-govorim, kor od njega, kir je tako dobrotljiv , tako mogočen ino ljubezniv.
Milica. Meni tude nič ni milejšega , kakor če se z nami od Gospoda Boga razgovarjaš. Na se uže zlo veseljim.
Oca Ino imaš tude pričino , draga Milicien! Kajti če se Boga kakor se spodobi, znati - spoznati »«učiš, stem več si boš prizadevala, da bi vsa verla bila ino potem boš tude vekše veselje ‘те1а, kakor zdaj.
Robinson se je tedaj opet pokrepčan čutil, 'n° je opet pokrepčan Čutil, ino je opet sem
ino tam po verini lezel. Pak dolgo je zastonj si mestečka iskal, gder bi varno prebivati mogel. K koncu je prišel k celcu - holmcu - kolku, kteri je s pred nje strani koti zid raven - sterm bil. Ko je toto stran skerbnejše pregledal, je nalezel duto - olio skalo - pečino v ktero je vhod pač ozek ino tesen bil. Ko bi bil imel dleto , kladivo -kij ali podobno orodje, bi si tam za se pogodni prebitek léhko bi napravil ; tako pak ni imel ničesar , ino je moral samo premišljati , kako bi to predse nekakor izpeljal.
Ko se je uže prav dolgo napremišljal, mu je v glavo prišlo : „ Toto drevesje se mi zdi biti kakor pri nas vèrbe , ktere se lehko presaditi dajo. Izgrebem jih do dobrega mnogo, ino jih tu pred toto diro - luknjo v skali prav gosto nasadim, da bi kor zid bile. Kedar zrastejo, bom mogel tu tako varno spati, kakor bi v kakem domu bil, kajti zâdi je pečina kakor zid, ino prèdi me bo okoli gosto nasajeno stromovje pred zverjo hranilo. “
Pač močno sc je obveselil, da mu je kaj takovega na pamet prišlo , ino kmalu si je to izkonjati prizadel.
Jegova radost pak še je bila grozno veča ko je uzerel - videl, da nedaleko odtod čist studenec izvira. Pač tekel je k njemu , da bi se pervie čerstve vode napil, ino se pokrepil, kajti ga je , ker je v veliki vročini - sparici tekel, velika žeja imela.
Stanislav. Kaj li je bila na tem ostrovi to' lika vročina?
Oëa, Te si pač lèhko domisliš ! Le sem poglej (kaže na zemljevidu) tu le leže kanarski o-strovi, ko je na jcdnem iz njih zdaj Robinson bil. Tu vidiš, da so ostrovi nedaleko ravnika (æquator), gdér vcasu ljudem solnce ravno nad glavami stoji. Tu veš da mora uže velika spa-rica biti.
Izgrebel si je tedaj trudovitno z rokama nekoliko teh drevesc, ino je je odnesel na ono mesto, ko je tam hotel prebivanje imeti. Tuka je vspet jame za nje kopati móral, ino ker mu je to jako kesno - počasu šlo , se je uže k večeru nagnolo, pred ko jih je pet ali šest zasadil. Od gladu primoran je opet šel na breg» ostric iskat. Pak k nesreči je bil zdaj ravno pritok; ino ker na ti naijjn ni nič našel, je moral lačen spat iti: Ali kam ? — drugoč na strom ; kajti si je umćnil — skie noi, dotle na stromi prenočevati, dokler si Varnega prebitka ne napravi.
Da bi se mu pak kakor pretečeno noč ne namerilo, se je k veji črez perse z robcem terd-no privezal, ino se stvarniku v ohranbo izročiv, j« pokojno zaspal.
Dragotin. To si je modro naredil.
Oe«. Sila — mija nas mnogih reči nauči, kterih bi drugače nigdar ne vedeli. Zato je tude dobrotljivi Bog zemljo ino nas tako naredil, da bi česar bodi potrebovali, česar drugače kakor s premišljanjem ino izmišljanjem dobiti ne moremo. Pri takih potrebah tedaj razuma dobivamo. Kajti, •ko bi nam, kakor pravimo, pečeni kopuni v usta letali ; ako bi nam hiše, domi, lože - leŽiše, oblačilo - odev, hrana - kèrma ino napój ino vse
drugo, česar k hranjenju iuo k povoljnosti življenja potrebujemo, od samo sebe ino uže gotovo - pripravljeno ize zemlje rastlo, bi zaisto nič ne delali, kor jéli, pili ino spali, ino bi dar do smòrti ostali tako glupi — kakor neumna živina.
Tehomil, To je tedaj dobrotljivi Bog res prav dobro učinil, da vse tako ize zemlje rasti ne dava, kor tega potrebujemo.
0'ca. Tako, kor je vse drugo na sveti močno dobro ino modro naredil ! — Le poglejte ondi krasno večernico (zvezdo), kako preljubezni-vičko na nas sveti ! Tude' to je nebeski Bog stvaril, kteremu se tude zahvaliti imamo, da smo toti dòn opet zdravi prebili. — Pojte, otroci, podajmo se ta v lopo — besédko — (uto.)
V
Sterti vece r.
Oca, Note, otroci ! gdé pak smo včera Robinsona nehali ?
Dragotin. Vzlezel je opet na ström ! da bi na njem prenočeval, ino —
Oca, Dobro, dobro , uže vem ! Totokrat se mu je to bolje ugodilo ; ni spadnol, ino je pokojno spai do rana.
Ko se je razđenilo , je bežal najpervo na breg, ostric iskat, ino posle drugoc k svojemu délu. Tokrat je pak sel po drugem poti, ino k ne-malemu potesenju — razveseljenju je nalezel ström, ko je na njem veliko ovoce - sadje viselo. Ni vedel sicer, kako da je, vémdar si je pak mislil, da se predse jesti da, ino zato si ga je tude nekaj utèrgal. Bil je to podolgovati, skoro trigrani -triogeljni oreh, kakor otročja glava velik. Zvèr-bnja lupina — glinjavica, ko jo je z ostrim kamenem jako težko razrazil, je bila žilovata ino kakor ize zlepljenih — sklejenih konopelj. Druga lušina pak je bila tako tèrda, kor želvova lupina, ino Robinson se je kmahu prerazumel, da se je lèhko na mesto bljuda — mize — sklede služi. Jedro je bilo zlo sočnato ino je kakor lesniki dišalo, le samo menje oleja je v sebi imelo. lkTa sredi je bilo duto, tno tu je Robinson našel sok dobrodišec, sladek, kir je močno občerstoval.
4 »
Tùli sok se da skoze tri dirko - luknjice, ko so v vsaki lupini, izcedili, tako da ni trebe, zno-ternje tèrde Iušine razkalati ; ino je to pač dobro tako narejeno, kajti, ako bi teh le direk ne bilo, ino bi se tcrda lušina razklati morala, bi se tako toti toliko dobri ino toliko zdravi sok i’z-vekšega pošterkal - raztrosil.
To je bila sladčica za od gladu zmorjenega Robinsona ! Z jednim oreham pak še si prazdne-ga želodca ni upokojil ino sije zato utergal drugi, tretji, ino je vse želečuo snedel. Od radosti so ga solze polile, ktere je Bogu za to dobroto hvaležen daroval.
Toto drevo je bilo zlo visoko, pak ni imelo, kakor palme nikakih vej, ampak le verholee — veršič iz listja, ktero je podolgovato ino meče-kom podobno.
Stanislav. Kako pak je le gde to drevo, takega tu ni.
Oca. K o k u s, kteri izvlasti v izhodni Indiji (kaže na zemljevidu,) ino zde na ostrovih velikega, južnega — poldenjega morja, ino sploh v gorkem podnebji mnogo raste.
Dragotin. Bi pač rad jednokrat kokusov oreh videl.
Oca. Rad ? te pak počaj, nekaj ti pokažem, kar mu je sila podobno.
(K sreči je oča tega dne od prijatelja kokusov ordh tako obderžal. Šel je tedaj po - nj. Ko se je z velikim orehom v roki vračal, so mu vsi proti tekli, ino ne malo se čude so dvojili — pohibovali, imajo li vlastnim očem verjeti, ali ne.)
Oca, Kaj mislite, kaj je to ?
Dragotin. Ah ! to ti je nuj beržo kokusov oreh ?
0'ca. Prav imaš, ino ravno ti kir v Indiji rase.
Vsi. O! O!
Tehomil. I kako pak ste, otče, k njemu prišel - šli?
Oca. Da še sam v Indiji nesem bil , ino da kokusovih orehov pri nas na prodaj ni, veste vsi. Poslal mi ji je moj dobri prijatelj gospod Morina, ktcri je, kakor sem vam negda povedal, uže nekoliko let na korablji glavar, nadkorabeljnik — (kapitan.)
Tehomil. O to je pridni gospod, ker nam je takovo radost napravil, jaz bi ga —
Oca. Pocajte, izkusimo, da li se ta škorlu-pina razlupati.
(Oča se je dosti narezal, pred ko je zver-hnjo tolsto žilovato lupino razrezal, ino oreh l'zeti mogel. Potem je z nožekom prevertal jedno iz treh direk, ko so skoz znotrenjo terdo lušino ino le skoz orehovo mezgro zarasle, ino zdaj je po dirki caško soku nateklo. Ti sok pak ni bil ravno toliko sladek — lagoden, kolikor se od njega po navadi pravi; naj berže zato, ker je oreh uže preveč star, ali pak, ker je pred ko je celo dorrei, utergan bil. Potem je oteč oreh s pilko razrezal, ino je prišel do belega na sredi dutega jedra, ktero je vsem bolje, kakor najslajši lešnik, dišalo.
Ljubor. Jojmene ! Robinson je pač imél dela, pred ko je to terdo škorlupino razlušil !
Oca. To zdaj stem bolje lèhko presodite, ker ste videli, koliko smo se mi stem utrudili,
ako ravno smo si pri tem z ostrim nožem ino pilico pomagali, čega Robinson ni imél. Pak ni reči tako težke, ktere bi glađen človek ne premogel, Če si upa, da se nasiti.
Da si je ravno s totimi orehi nekoliko glad odegnal, še je vemdar na breg tekel, da bi pogledal, če je tam dnes kaj ostric. Nalezel je zde sicer nektere, pak ne toliko, da bi se jih bil do sitega na jesti mogel. Imel je tedaj Boga zakaj zahvaliti, da mu je dnes druge jedi milostljivo podelil; kar je tudi ze serdčno gorečnostjo stvoril.
Te ostrice s sobo za obed vzem — vzemši se je vesel k včerašnjemu delu vernol.
Na bregu je tude veliko lupino našel ; kte-ra mu je na mesti lopate služila, ino tako je zdaj tude leže delati mogel. Berzo potem je tude raslino tako vlaknovito nalezel, kakor pri nas len ali konoplje. Inda bi se na to niti oglednol ne bil, zdaj pak mu to ni bodi kaj bilo ; zdaj je vse iskal — iskušal, ino vse premišljal, če bi mu mo-reda k čemu ne služilo.
Domišljevaje se, da se tota raslina, kor len ali konoplje pripraviti da, je je mnogo natergal, jo v otepine — snopiče zvèzal ino v vodo vložil. Ko je po nekih dneh spazil, da je zvcrhnja tolsta škorja omokla, je otepine opet izpotegnol, ino je na solnce razesterel — razgernol. Kakor hitro so, kor prav, usehle bile, je ročno izkušati jel, če bi se kakor len z debelim batom treti mogle; ino glej! ugodilo se mu je to!
Iz vlakna — ličja, ko je je iz toga dostâl, jc hitro vervi — prevesla — konopce — ožince plesti začel. Vsej veste pak, da neso bili tako
močni, kakor je pri nas ozar dela, zato, ker ko-lese ino pomočnika ni imel, predse pak dosti močni, da je ž njimi to lupino k protu terdno privezati mogel, ino si je tako nastroj — orodje izgotovil, kir je bil lopati zlo podoben.
Potem se je skerbno dela prejel, sadil ströme poleg jedendrugega, dokler si na to cin svojega prihodnega stanovališa predi ni ogradil. Videc pak, da bi ga samo jedna red — versta drevesc se zadosti ne varovala, se je opet sajenja lotil, ino se drugo versto okoli perve nasadil, ino potle obe versti s zelenimi panogami — granami — vejami preplétel. Potle se si je domislil, da bi med nje dermi — celine ino persti nametal, kar je tude predse učinil. Na tako dobo — čin je imel tako močno steno, da bi jo gdo težko brez velike moči bil prederei.
Vsaki večer ino vsaki jutro je sadeže z vodo iz hladenca — studenca — vrelca zalival, pri čemur so go kokusovc lusine namesto posode le-gotile. Berzo je tude k nemalemu veselju spazel, da se drevesca razvijajo ino zelenijo, da je je lepo bilo gledati.
Ko je bil z ogrado gotov, je jel močne vervi plesti, ko sije iž njih potem, kakor je le koli Wogèl, vervéno Iezvico udclal.
Tehomil, K čemu pak?
Oba. Ravno zdaj čuješ. — Ni hotel celo uikakoga vhodu v svoje prebivališe ponehati, tc-tooč še tude ostalo poslednjo verzel zasaditi.
Stanislav. Kako pak bi bil vhàjati ino izhajati mogel?
Oca. Zato si je lczvico _ gred iz vervi naredil. Skala nad njegovim prebivališem je kakor dom na dva pètra — postropja — nahišja —poda visoka bila. Gore je stal strom, na njem je privezal toto lezvico, ino jo je dol k sebi spustil. Nine — zdaj je vardeval, je li bi po njej izlezti mogel, ino res je to šlo, kor si je bil prijal — želel. Ko je to napravil, je pričel premišljevati, kako bi si le svoj prebitek povekšal. Da toga z golima rokama ne napravi, to je vedel. Moral se je tedaj po nečem oglednoti, kar bi mu pri tem na pomoč biti moglo.
S tem umislora je tedaj šel na mesto, gder je bil popred zarad — veliko zelenih ino velma — zlo terdih kamenov ležati videl. Med njimi zvesto gledaje , je jeden našel, nad kterim mu je serdce od veselja zaplesalo.
Toti kamen je bil naimer skoro koti sekira, na jednem konci oster, ino na drugem je imel diro — luknjo, da se je na toporiše nasaditi mogel. Robinson je hitro videl, da je iž njega leh-ko dobra sekira, če le diro v njem bolje izdela, kar je tude resnično po dolgem prizadevanji si z drugim kamenem napravil. V zvekšano diro je vsterči’1 — zabil debili prot vmcsto toporiša, ino ji je tako terdno z vervjo privezal, kakor bi ji z žrebljiči zatolkel.
Kmahu je šel izkušat, utne li — useče li kako drevesce ino nedopovedano veselje je nad tem imel, ker se mu jo ugodilo. Ko bi mu zato sekiro gdo tisoč tolarjev ponujal, ne bil bi je dal, kajti je videl, da mu je velma mnogo —'• zlo k koristi.
Dalje med kameni iskaje jo nalezel je dva ko sta ae mu (ude jako koristna zdela. Jeden jo bil skoro koti kij, kakor je kamenarje ino mi« aaijc imajo, drugi pàk koti kratka, debela zagozda, ino epoder ertast — končit — ipičast, koti klin. Oba tota je s sobo vzel, ino z veseljem domu bežal, da bi se urno k delu spravil. Delo mu je jako od rok šlo! Ertasti kamen je zasadil ▼ skalo, tolkel na - nj s kijem, ino tako je kos za kosom oddiral! dokler si ni jazvine — otline zadosti razširil. V nekoliko dneh jo je tako prestrano udelal, da je tam po moti — po volji prebivati ino spati mogel.
Užć pende si je do dobrega travo natergal, ino jo na solnce raztresel, da bi iž nje séno udélal. Ta jo bila zdaj zadosti suha, ino zato jo j« T jazvino nanosil, ino si je iž nje pogodno ložce napravil.
Ino je drugoč kakor človek leže spal, dokler je popred grobo noči kakor ptice na drevesi sedeti moral. O kako si je počinol — pogovil, ko je trudne ude na mehkem senu raztegnoti mogel. Vroče jo Bogu zahvalil, ino si pomislil; „O ko bi moji zemljak! v Evropi vedeli, kako je to, če človek več aoči v strahu presedeti mora! resnično bi se za srečne deržali, da se vsakega večera lehko na mehko, varno ležiše položijo, ino uigdar bi dobrotljivega nebeskiga otčeta za tako veliko dobroto zahvaliti no zamudili.
Drugi den je bila nedelja. Robinson si je od dela počival, ino saita sebe premišljeval. Dolgo je n* kolenih prebil, uplakane bei k nebu povzdig-Hene imaje, ino je kolikor je le naj bolje goreče
mogel, Boga vzival, da ti mu grehe odpustil, iuo jegove starše blagoslovil ino je utolih Po tem je Boga zahvalil, za tako čudežno pomoč, komu jo je v taksi sili udeliti racil, ino je obljubil, da bô se vsaki den boljšal ino da ne bo opustil, mu ve vsem sinovski poslušen ino pokoren biti.
Milica. Po takem je Robinson veliko boljši, kakor je iz perva bil.
Oca. To je pač ljubeznivemu Bogu dobro znano bilo, da se poboljša, ako se mu hudo godi,; ino zato je tuđe na - nj toto nevoljo ino tote móke dopustil ! Tako z nami dobrotljivi nebeški oca vsegdar obrača. Ne ize serdu, ampak iz ljubezni na nas včasih kaj hudega dopusti, pokler ve, da bi se inače ne popravili.
Da bi pak Robinson ne pozabil, kako dnevi za jeden drugim nasledujo, ino kedaj nedelje pripadajo, si je gledal časoslov — meseceslov — časopis — kalendar—- pratiko napraviti.
Dragotin. Časoslov ?
Oca. Tako dokonjanega ino na papiru na-tisnenega veš da ne, kakor pri nas v Europi ; temoč takov, da bi le dni|po njem počitati — čteti mogel.
Dragotin. A kako pak je to tedaj naredil?
Oca. Dokler tedaj niti papira, niti česar druga imel ni, s čemer bi pisal, si je četiri poleg jedno druga stoječe drevesa z gladko skorjo iz-iskal. Na najvećem iž njih je vsakega večera z ostrim kamenem čarko — cèrto udélal, ktera je vseli minoli den znamenâla. Kakor hitro je sedem čark bilo, je tejden minol ; ino potem je naredil nra drugem drevesi certo, ktera je tejdén pomenola.
Ko je na (em drugem stromu četiri, al ipak kakor je mesec nanesel, pet čert napravil, je čarko na tretjem stromi poznamenal, da je uže celi mesec pretekel. Ino kedar je takošnjih čarek na tretjem drevesi dvanajst bilo , je zaznamenil na štertem drevesi, da je celo leto prešlo.
Ljubor. Vsej pak meseci neso vsi jednako dolgi ; neki ima trideset, drugi jeden ino trideset dni ; kako je tedaj vedel, koliko dni kteri mesec ima?
0'ca. To si je imel na pèrstih izpočitati — izračunih.
Dragotin. Na pèrstih?
O 'ća. Ana ; ino če imate mot, vas toga tude naučim.
Vsi. O naučite nas tega, ljubi otče!
Oca. Imejte tedaj pazko — dajte pozor! — Tako je le zaperel — stisnol levo roko; potem se je s pèrstom druge roke dotèknol najpred členka — sklepu — gungelja, potem pak jamice poleg njega, ino pri tem je imenoval mesece, kakor za jeden drugim ido. Vsaki mesec, kir na členek prüde, ima jeden ino trideset dni, drugi pak, kteri v jamico prüde, počitajo — krojijo samo trideset dni, razve meseca svečna — uno-ra — veljače, kteri ima le osem ino dvadeset ino vsako šterto leto devet ino dvajsti dni. Začel je tedaj s členkom pri pèrstu poleg palca, ino ko Se ga je doteknol, je imenoval pervi mesec v leti naimer prosenec — sečen. Toti ima tedaj koliko dni ?
Dragotin. Jeden ino trideset.
Oba. Zdaj bom tedaj dalje na ti način mesece na perstih brojil — odpočitaval, ino ti Dragotin ! vselešnji počet — čislo dni poveš. Pri prosenci sém ukazal na členek, zdaj se dotèknem jamice ino poimenujem drugi mesec, naimer sveče n — Dragotin ?
Dragotin. Imel bi pač trideset dni imeti, ker se s perstom jamice dotikate, ima pak le osem ino dvajsti, včasu devet ino dvajsti dni.
Oca. Sušeč — brezen — ožujek ?
Dragotin. 31.
Oba. Mali traven — doben?
Dragotin. 30.
Oba. Veliki traven — sviben — mujnik — cveten ?
Dragotin. 31.
Oba. Rožni cvet — lipen ?
Dragotin. 30.
Oba. Mali serpan ?
Dragotin. 31.
Oba. Zdaj se drugoč na členek pri pèrstu poleg palca prüde, kor popred, ko sem prosenec imenoval. Veliki serpen — kolovoz tedaj ?
Dragotin. 31.
Oba. Kimovec — rujen ?
Dragotin. 30.
Oba. Kozopcrsk?
Dragotin. 31.
Oba. Listopad — guilolist — studen?
Dragotin. 30.
Oba. Gruden — leden ?
Dragotin. 31.
Oëa. Ljubor! zvesto si v časoslavnik — kolendro kukal, je li smo broj duev prav zadevali — povedali ?
Ljubor. Prav, na vlas se je vse zravnavalo.
Oca Kaj takega se ima pametovati, ker ča-soslovnika nikar zmirom pri roki ne imamo, ino kolikokrat nam je sila treba vedeti, koliko dni toti ali oni mesec imâ ?
Dragotin. Oj toga jaz uže do smorti nepo-zabim.
Ljubor. Jaz tudi ne; to sèm si dobro v misel vzel.
Oca. Robinson tedaj je na skerbi imel, da bi ne pozabil, gda da je kteri čas, ino da bi vselej vedel, gda nedelja prüde, da bi jo kakor kerstjan svetiti — posvečevati mogel, zatem je pak použil veci del kokusovih orehov s toga stromü, ko ji je najpervle nalezel, ino morje je tako malo ostric izvergovalo — izmotavalo, da se samo ž njimi ni mogel živiti. Drugoč ga je tedaj starati jelo, kako bo se vprihodno živil.
Hoje se zverine ino divjih ljudi že se do sè dobe daleko od svojega prebitka ni podal. Zdaj ga pak je sila primorala, da sijezupal, se dalje po otoku po gde kaki hrani oglednoti. Umenil si je tedaj — si odločil, da se drugi den v imeni božjem na pot poda. Da bi se pak pred žigavo solnčno gorčico — vročino nokoličko uhranil je celi večer na to obernol, da bi si gde kakov soln-čnik ali senčilo — streho naredil.
Tehomil. Gde pak je vzel platno — pèrt ino terstje ?
Oca. Ni ti imel ni platna pak ni terstik, ni noža aiti škarj, ni igle neti niti, ino vemdar — k°j si mislite, kako si je ti nolnčnik naredil ?
r
4 M
TehoMiil. To pri moji veri ne vem.
Oca. Iz verbovega šibja si je malo streško npletel, ino na sredo hlod vteknol, ko ji je s konopcem terdno privezol, potle je širokih lepenev — listov nabral ino je s erti na streho pripel.
Dragotin. S erti ? i kako pak je berž cas k tem prišel ?
Oca. Gudajte — uganjajti — gonetajte.
Milica, Oj jaz uže vem ! nalezel je je v smelih ali pak v razkolih med deskami; jaz tam tude kedar bodi nekteri najdem.
Dragotin. Ti si tomu dàla! ti umiš dobro gađati. Kako pak bi se onde èrtove naiti mogli, gder jih nigdar ni izgubil ? gde pak so bile smeti ino dèske v diri pri Robinsoni ?
Oca, Gdo tedaj ugodne — ugóne? — Kaj pak bi si vi počeli, ko bi nekaj priterdniti imeli, pak bi ne imeli nikakih èrtov?
Dragotin. Jaz bi vzel terne s šipka.
Stanislav. Ino jaz s serstek - ostrog - ter-
nolic.
Oca. To je uže bèrze megoce! — Moram pak vam reci, da Robinson tam nie ni takega imel, ker ondi neti šipki, neti serstke ne rastó.
Dragotin. Kaj je tedaj na to obernol?
Oča, Ribje kosti. Morje je na breg poginene ribe izmetavalo ino ko so zgnile, ali so je di-rave ptice ožerle, so po njih kosti ostale. Robinson si je iž njih naj močnejših ino naj kon-citejših izbral, ino je je namesto glavičastih igel imel
S temi si je napravil tako terdno streško, da solnce crež njo ni prenikati - predirati moglo.
Kedar koli se mu je takovo délo ugodilo, se je vseli' veliko razradoval, ino potem sam sebi rekah Kako veliki lenuh sem le jas od mladih nog bil, da sem se naj več casa prepotepal! O ko bi zdaj v Evropi bil, ino toliko krasnih nastrojev imel, kakoršnjihi je tam tako lehko imeti; kaj vsega bi jaz ž njimi, ne opravil?! O kolika bi to moja radost bila, ko bi si sam, česar potrebujem, napraviti mogel!“ Ker se se hi k večeru nagibalo, si je izmisle], če bi si tudi torbice - tobolc'a napraviti lie mogel, v kterim bi kaj jedila s sóbo jemati, ino bi si ga, ko bi ga gde tude nalezel, domu nositi mogel ? Premišljal je kratčki 'čas ino tudi to si je domislil, kakor bi to'naredil, '
Imel vam je predse za logo-zasobo napravljenih, prevezov - vervi; ino pred se si je vzel, iž njih mrežo - set uplešti, ino iž nje si kakor lovečki tobolec - torbo uddlati. Ino to je počel tako le : k dvema stromoma, ko sta nekaj črez laket narâzno odjeden druga stala, je navezal pre-vezkov pod jedendrugim. kolikor je naj gosteje mogel, To je imelo biti, kar tkalci osnovo ime-hujo. Posle je odzgor dol drugoč prevčzke poleg Jodendruga kolikor naj gosteje navezal, ino s vsakim totim dol visečim prevezkom okoli vsakega poprečnega ožel napravil, ravne tako, kakor ke-dar se set dela. Dol viseči prevezki so bili tedaj òte k. Ino tako si je bérzo mrežo napravil ktera je gosti ribički seti podobna bila. Potle je konce na jedni strani od stromu odvezal, je dole Zvezal pak gore je je odpèrte nehal. Tako sije naredil lovečki tobolec, na gornjima koncema je
močen prevezek k njemu priveza), tako da el ji je po mòti na vrat - kerk povesiti mogel.
Od samoga veselja, da mu je to tako po sreči Slo, celo noč skoro spati ni mogel.
Stanielac. O jas bi si taki tobolee tudi rad napravil.
Tehomil. Jaz tudi, ko bi le prevezkov imel.
Mttli. Ako bi nad svojim delom takovo veselje, kokor Robinson, imeti hoteli, morali bi si tude pervie prevezkov napraviti, iuo tude sami najpréd len ali konoplje pripraviti. Pak le poite jaz vam prevezke dam.
Slanielav. Das, zlata maminka?
Mati. Z veseljem, če hočete. Le poite.
Stanulav. O to bo dobro.
Milica. Ako bi keda na estrov prišli, gder ni nikakih ljudi, boste bar vedoli, kake je torbo delati, Vito, otče ?
Oea. Veš da: le delajte. Zdaj Robinsona dar do rana spati pustimo, ino za tem se pokusimo, če bi se od njega tude solnčnike delati naučili.
Peti veëer.
Drugega dne v večer, kedar so se ua na-vâdnem mesti vsi vzpet snešli, je Tehomil s to-bolcem ponositi - košato prišel, kteri si je bil sam zgotovil, ino vsaki je nanj s čudovanjero gledal. Na mesto solnčnika sije od kuharice sito v zajem vzel, ko je je nad glavo na palici nesel, ter je možki ino čestito postopal.
Mati. Lepo, Tehomil ! ti si si to dobro naredil. Brez malega bi te bila za Robinsona imela.
Dragotin. Jaz še si svojega tobolca nesem mogel dogotoviti: sicer bi bil tudi tako prišel.
Stanislav. Tako je tude z meno.
Oća. Dobro, da je s tem jeden iz vas gotov j bar le vidimo, da se to napraviti da, Pak tvoj solnčnik, Tehomil, nič ne velja.
Tehomil. Napra vil sem si ji tude le za silo, zato, ker si inačešnjega tako nagloma nesem mogel narediti.
Oca, (Izpotegne solnčnik, ko ji je bil sam tidélal ino za germovjem imel). Kaj pak k temu fcčeš, prijatelj Robinson?
Tehomil. I toti je krasen - lep.
Oca. Jaz ji dotle shranim, dokler s celo pri— povestjo gotovi ne bomo. Gdor največ Robinsonovih del ponaredi, tiisti bode naš Robinson, ino temu istemu toti solnčnik darujem,
Stanislav. Ima li si tiisti tilde sater — kalup-ko postaviti ?
Oča. Zakaj pak ne ?
Vsi. O to je prav !
Oca. Robinson se ni mogel dne dočakati. Jedva je svitati jelo ino uzd je vstal, ino se na pot napravljal. Zavesil je na se tobolec, opasal »e je s prevezom, vtèknol je za - nj sekiro namesti meča, ino vzemši solnčnik na ramo, je vesel izšel.
Naj pèrvie je šel k kokusovemu stromu, ino vtéknol nekoliko orehov v torbo ; potem je bežal na breg ostric iskat, ino ko se je tako z brašnom — kèrrao omislil, ino se iz vrelčine — izvirka bistre vode napil, se je odbral na pot.
Bilo je prekrasno jutro. Ravno je solnce izhajalo, kakor bi iz morja izstopovalo, v svoji slavi - diki, ino je veršice dreves zlatilo. Na tisoče ptic, velikih ino malih, ino čudnih šarov — farb je prepevalo pèrvo rano pésen, ino se novega dne radovalo, Povéterje — zrak — vzduh — nebna sapa je bila tako čista ino čerstva, kakor bi še le od Boga stvarjena bila, ino iz bilin — zelin ino cvetja je vel — puhtel preljubeznivi duh — ônja.
V Robinsoni je serdce od radosti igralo — plesalo, ino se hvaležno k Bogu povzdigovalo. „Tude tukaj“, je k sam sebi rekel, kaže Bog, da je predobrotljiv! Posle je pripojil — pridružil svoj glas k ptičjemu prepévu, ino si je tude rano pésmo pél.
Boje še se zavoljo divjih ljudi, ino ljute zverine — čudi, se je ogibal, kar je naj več mogel,
gostega lesu — gozdu — sume — hoste — goše — češe ino germovja, ino je najrajši šel, gder je krog sebe na vse kraje videti mogel. To pak so bili ravno naj inènje rodovitni delci ostrova. Zato je pak uže tude predse kós pota prišel, ino še celo nie ni nalezel, kar bi mu za kaj biti moglo. Potle je vgledal mnogo nizkih gèrmov, kte-ri so ga k sebi lakali - lodili — vabili, ino k kte-rim jo je tude kmalu potégnol. Na nekterih je videl erdeckasti, na drugih modri — plavi, ino vzpet na drugih beli cvet. Nekteri so imeli namesti cvetu zelenkaste jabolčka, tako kakor cre-šnje velike.
Urno je jedno nakósnol — ugriznol, pak videl, da za jed ni. To mu je močno zamèrzelo, ino kakor bi si na germu, ko je ž njega jaboleka utergal, serd izliti hotel, je za - nj popadnol, ino ji iztergel, ko je pak ž njim imel jezno ob zemljo udariti, je k nemalemu zacudevanju zapazil — »agledal, da na koreni mnogo malih ino velikih gomoljic — grušic — gumpic — glut, kakor jabolka visi. Na naglici mu jena pamet prišlo, da je to berž čas pravi sad — ovoče tega ger-nin, ino ga je začel pokušati. Ugrizši ve - nj — je opet videl, da ga je nadeja oblodila, kajti so jabolka bile tèrde ino netočne. Hotel je je uže edmetiioti, se je pak k sreči domislil, da bi naj kerže še le zakaj, akoravno zdaj toga ni vedel, kiti utegnole.
Dragotin. Jaz uže vem, kaj je to bilo.
Oca. Povej nam tedaj.
Dragotin. I bil je to korun — podzemelski
bob — vlaška repa pođzemljica zemljak ! Vsej ravno tako rase, kakor ste ji, otče popisovali.
Ljubor, Ino je tuđe iz Amerike prišel.
Stanislav. Veš' da, Frančišk Drake ji je iz Amerike prinesel; — To pak je le neumno bilo, da ga Robinson ni poznal.
Oca. Kako pak ji ti poznaš?
Stanislav. Inu, vsej ji često vidim, ino ji rad jem.
Oca. Robinson pak še ga nikoli ni videl, niti jedel.
Stanislav. Ne?
Oba. Kako pak da ne ! kajti toistokrat od njega pri nas niše nič ni vedel. Pri nas še je le blizo devetdeset let, ino kar je Robinson živel, je uže minilo črez dvé sto lét.
Stanislav. Tè uže —
Oba. Vidiš tedaj, mili Stanislavek, kako dostikrat krivično ravnamo, če koga na naglem zasramujemo, Najpred se moramo na njegovo mesto vmisliti, ino potle se prašati : je li bi to bili boljše napravili, kor on, Ako bi, kakor Robinson, koruna nigdar ne bil videl, niti keda slišal, kako se za jéd pripraviti da, bi ne bil, kor on, iz-pèrvega vedel, kaj ž njim stvoriti. To ti bodi za svarilo, da bi se s svojo modrostjo ino s svojim razumom nigdar nad druge ne poviševal.
Stanislav. Ne jezite se na me, mili otče, tega več ne učinim.
Oba. Odtoda je šel Robinson dalje, pa li po malem ino velina varno je šel. Vsakega zahre-šanja — zušumenja, ko je je veter med drevjem ino germovjem napravil, se je uleknol — ustra-
šil — splasil, ino k mahu po sekiri segnol, da bi se, ako bi potreba bila, branil. Vseli pak se je z veseljem preumil, da se brez pričine lekâ — strasi. K zadnjemu je prišel k nekemu potoku, gdér si je poobedovati skleuol. Posadiv se pod košato drevo, je uže želečno jedel, ko je na naglici grozen hrup — germot začul ino prestrašen odskočil. Boječe so ogledaje je smotril - zagledal celo čredo — stado — kerdelo —
Tehomil. Ah ! zaisto — gotovo čredo — ( trumo ) divjakov ? !
Stanislav. Ali pak lèvov ino tigrov ?
0'ca. Nič takšega, ampak celo stado divjih zveret, ktere so nekoliko našim jelenom podobne, samo da so imele sila deljši vrat — šijo — kerk na način velbloda — kamele , ino glavo, kakor pri nas mali konj.
Hočete li vedeti, kake so te zvereta bile, ino kako se imenujejo, vam povem,
Dragotin. O le povejte !
Oca. Imenujejo se lamice, inače gua-naki, ali tude ovčji velblodi. Jih kraj je toti del Amerike (kaže na zemljevid) kir je inda Spa-nijolom slišal, ino se svobođnovlađstvo Peru imenuje. Zato jim tude Peruanske ovce pravijo, da si ravno razve mehke volne ovcam nič podobnega ne imajo. Tu so Amerikauje, pred ko so še Evropljanje jih zemljo nalezli, toto zvere krotili, ino kor osla za nošenje imeli. Iž njih volne so umeli plati za robce delati.
Dragotin. Te Peruanje neso bili tako divji ljudje, kakor ostali Amerikanci.
Oba. Vsej res da ne ! Stanovali so tako, kakor Meksikanci tule v severni — polnočni Ameriki uže v porednih domeh, so imeli krasne — jake hrame — božnice — hiše božje, ino tude carje — kraljeve so nad njimi gospodovali.
Stanislav. Ali ni to ta zemlja, ko so iž nje išpanijoli toliko zlata ino srebra domu sivozivali?
Oca. Je ravno ta! — Ko je tedaj Robinson videl, da se cte zveri, ktere bomo mi tude zdaj lamice imenovali, k njemu približujejo, se mu je pečenka odviše zahotela, ker je uže tako dolgo ni bil okusil. Rad bi bil tedaj jedno zaklal, ino zato se je tude s kameno sekiro k stromu postavil, si misleč, da bo najberže ktera iž njih tako blizo okoli njega šla, da bi jo s sekiro zasegnoti mogel.
To se je tude res zgodilo. Lamice, ko jih tu lèhkic nigdar niše ni plašil, so šle brez vsega strahu k vodi okoli stromu, ko se je za njim bil Robinson deržal, ino ko je jedua iž njih, ino sicer mlada lamička, tako blizo k njemu prišla, da jo je doseči mogel, jo je s sekiro tako močno po šiji udaril, da se je namesti skotnola.
Milica. O fuj! Kako je mogel to učiniti? Vbóga ovčička!
Mati. Ino pokaj bi tega ne učinil?
Milica. Vsej ga to nedolžno zverêtece z ničem ni užalilo; bil bi mu rajši življenje pustil!
Mati. Pak on je jegovega mesa potreboval, da bi kaj jesti imel; kaj li ne veš, da nam je Bog dovolil, da bi zveret uživali, k čemur jih nam je trébé.
Oba. Brez potrebe govedo — živino ubijati, ali pak močiti — trapiti — ali pak je le dražiti, bila bi ukratnost— ljutost, bil bi greli; ino toga nijeden dober človek ne deje. Pak uživati jih, k čemur so, ino za voljo mesa je klati, to nam ni zabranjeno. Ne veste uže, kar sem vam tuon-da povedal, da je to za živino tude prav, če ž njo tako ravnamo.
Dragotin. I veste da, veliko več bi prestati morala, ko bi klana ne bila , marveč bi od bolezni ino starosti hirala ino pogibala — poginovala — cerkala — lcrcpala ; ker si tako pomagati ne more, kor človek jeden drugemu pomaga.
Oca. Ino mimo toga si ne misiimo, da ji smért, ktera se ji od nas stvori, toliko bolesti nareja, kakor se nam zdi. Govedo nikar ne vè, da je bomo zaklali; živi tedaj dar do poslednjega hipu mirno, ino bolest, ko mu jo klanje dela, bèrzo mine. Vèrh toga tude ni nikakega drugega svetu; kajti mi moramo stvari jesti, drugače bi one nas, pokler bi se, ako bi jih ne gubili -— odpravljali, tako grozno razmnožile, da bi nam na zemlji neti prostora — neti piče —- jedi ne ostalo, ino mnoge stvari, ktere nam zdaj neso kvarne, n. pr. psi, bi bile od lakote prisiljene, nas grabiti, smertiti ino zežirati.
Kčasu pak, ko je Robinson lamičko ubil, Mu je še le na misel prišlo, kako bo si le nigde Meso pristrojiti — napraviti mogel ?
Milica. Si ga pak ni mogel kuhati ali peči, kaj li?
Oca. To bi bil veš da milorad učinil ; k nesreči pak mu je vsega hibelo — mènkalo, česar
je ktemo treba. Ni imel lonca — piskra — gèrnea, ražnja — ino kar je najhujše bilo — m' ognja.
Milica. Ognja ni imel? vsej si ji je lèhko naredil.
Oča. Prav imaš ; ko bi le bil imel ocel, g&bo — trocl, kresni kamen ino žveplo ! On pak vsega toga ni imel !
Dragotin. Jaz pač vem, ki bi si bil naredil.
Oča. Ko li?
Dragotin. Bil bi dve suhi poleni — dèrvi tako dolgo jedno ob drugo tèrel, da bi bile pianole — se užgale ; kakor smo negda v cesto-piseh brali, da to tako divjaki delajo.
0'ca. Vsej je Robinson to tude na misel prièlo ! Vzel je tedaj ubito lamico na rame, ino pot k svojemu prebitku nastopil.
Na poti so jc nekaj zagledal, kar ga je zlo razveselilo. Našel, je najmer šest ali osem citro-novih — limonovih dreves, ko je pod njimi nekoliko zrelih citron — limon ležalo. Zvesto je jo pobral, si to mesto zapomnol, ino z neizgovorljivim veseljem k prebivališu hitel.
Tu je bilo jega pèrvo delo, da je z lamice kožo potegnol — oderel, pri čemur mu je namesto noža ostri kamen služil. Potle je kožo nateg-nol, kolikor je le koli mogel, na solnci, da bi vsehla, kèr je videl, da bo je lehko dobro potreboval.
Tehomil. A kaj je iž nje napraviti mogel ?
Oca. Jako dosti ! Zajedno so se mu uže začinali črevlji — škorni tergati. Mislil si je pac, kedar bodo črevlji proč, da si iz te kože podplate — podšve napravi, ino pod noge priveže,
da bi končemar bos hoditi ne moral. Potle sc jo tude zime nemalo strašil, ino zatoga delo se je tude veliko radovai, da zdaj ve, kako si kože dobivati, da bi ne zmerznol.
Kar se zime dotiče, si je pač lehko brez skerbi bil, ker v ondešnjih krajinah nigdar zime ni.
Stanislav, Nigdar zime ?
Oca. Nigdar. V gorkem — toplem podnebji ni nikake zime zato pak tam nekoliko mcsecov neprènehama perši — dcžj gre. — Toga pak se Robinson ni ve’del, dokler — ker se iz mladosti ni hotel marljivo učiti.
Dragotin. Pak, otče, jaz se pametujem, da smo jednor čotli — brali, da na visoki gori Tene ri fi ino na visokih Kordilerah v Peruanski zemlji zmirom sneg leži.
Tu pač mora zima poredu bitij ino tote gore so vemdar v gorkem podnebji ?
Oba. Prav imaš, mili Dragotin ! zlo visoke gore se morajo izeti, ker na verheh tako visokih gor zmirom sneg leži, ino Içd nikoli ne raz-taja. Pametuješ še se kaj sem vam od nekterih krajev v Indiji pripovedoval , ko smo tam onda Po zemljevidu pot opravljali?
Dragotin. Pametujem se, da sta tam v nekterih krajeh poletje ino zima le nekaj mil daleče uarazno! Na otoku Ceyloui, ino potle — i gdé pak je to bilo? —
Oba. Na prednjem ostrovi izhodnje Indije. Kedar je najmer z jednega kraju gore Gatte na M a 1 a b a r s k e m pobrežji je z drugega kraju gore na Koromandelskem pobrežji poletje, ino opêt naopak. Ravno tako je to prè — vê — boj
tuđe na ostrovi, ko se rau Z e r a m pravi, ino ko k Molućkemu ostrovju siisi, gder niti tri mile ni trebe iti ino se ize zime v poletje, alipak iz poletja v zimo priide.
Pak vspet smo se od Robinsona proveč daleko spustili. Glejte kako lehko človečji duh z jednim jedinim skokom naglo kraje dostiže — dosegne, kteri so veliko tisoč mil dalece proč od nas ! Iz Amerike smo zadeli v Asijo, te pak
—	pazko imejte ! — smo kmalu opet v Ameriki na ostrovi našega prijatelja Robinsona. Ni li to cudovitna reč?
Ko je tedaj kožo potegnol, drob iznel ino zadnjo četvert za pečenje urezal, je počel pre-misljavati, kako bi si raženj napravil, I utel — usekal je tenčki stromek, skorjo olupal, ino jeden konec zaostril. Posle si je poiskal veji veličam — razrožkam podobni, na kterima je raženj kakor na konjicama — kozlikoma obračati mogel. Ino ko je tude eti vejici zaostril, ju je proti sebi v zemljo udaril, nateknol pečenje na raženj, položil raženj na konjiča ino silno se je razveselil, ko je videl, da se dobro otâka — obrača — suče.
Zdaj pak mu se je naj potrebnejega hibelo
—	menjkalo, najmer ognja. Da bi si ji s trenjem naredil, je usekel z suhega debla dve poleni — dervci ino kmalu treti jeJ, pak terel — (ribal), da so mu velike srage — kaplje potu po lici tekle; ali to mu ni hotelo po sreči iti. Kajti, ko se je dervo uže tako zagrelo, da se je iž njega kadilo, je bil Robinson tako unavljen —strujen
—	ohabljen, da je moral hote ali nehote nekoli-
ko lupov prenehati, da bi drugoc nove moči dobil. Med tem pak se je dcrvo ohladilo, ino zastonj je bilo jega pervlenje delo.
Tu si je drugoc izkusil, kako težko jo človeku, v samoći živeti, ino kako velma koristno da je, živeti družtveno z drugimi ljudmi. Ako bi le jedinčkega pomočnika bil imel, kteri bi, ko bi se on ohabil — strudil hitro za njim bil terel, gotovo bi bilo dervo zagorelo. To mu pak ni bilo možno — mogljivo — mogoče.
Dragotin, Jaz pak menim, da si divjak, če ie hoče, lchko celo sam, brez pomoči, s trenjem ogenj naredi.
Oca. Rés da si lèhko. To pak po tem, da so divji ljudje ponavadi veliko močnejši — jakši, kakor miEvropčani, ker smo mehkužno izrejeni. A mimo toga je pak to tude po tem, da boljše razume, kako si je pri tem počinati. Vzemejo najmer dve derva, jedno mehko, jedno pak terdo, ino terejo tordo kolikor naj čerstveje mogo ob mêhko, dokler ne zapali — ne zagori. Ali pak tudi diro v drevo napravijo, ino drugo dervo v njo vteknejo ino ž njim med rokama tako čerstvo ino stanovito točijo — sučejo, dokler poleti — goreti ne počne.
Tega pak Robinson ni vedel , zato mu pak bide ni steklo.
Dresel — žalosten je po tem drevci proč Vergel, si sedel na ložce, si podperel otožno z roko glavo, ino vzdihaje cèsto pogléjoval po le-Pi pečenki, ko je okusiti ni mogel. Ino ko se ■Ie spomnol, da zima nastane , ino kaj si potem Zftčne, če ne bo ognja imel, ga je takova ozkost
pograbila, da jc vstati ino vun iziti moral, da bi se obcèrstvil — utolil — utažil.
Ker se mu je pak pri tem kerv zlo ogrela
—	razpalila, je sel k izvirku s kokusovo lušiuo po bistre vode. Z vodo je zmešal sok iz nekoliko limon ino si tako hladečo pijaco naredil, ko mu je zdaj v takih okolšinah grozno prav prišla.
Zmirom pak še je imel želje — laskomino do pečenja. Potle mu je na misli prišlo, kar je negda od Tatarjev slišal, da najmer Tatarje, ki so tuđe ljudje, kedar hočejo meso jesti, je pod sedlo denejo, ino na njem tako dolgo jezdijo, dokler se ne spèrha — perhko ne postane. To bi se pač, si je domislil, lehko najberže tude na drugi način zgodilo, ino je sklenol, to pokusiti. Šel si je urno po dva široka, gladka kamena po takova, kor je jegova sekira bila; je med njo kos mesa vložil, ko v njem ni bilo nijedne kosti, ino je brez prenehavanja s kijem na zverhnji kamen bil — tolkel. Še ni minolo deset minot — drobcev, ino se je uže začel kamen greti. Robinson je tolkel s tem hitreje ino za pol ure se je meso od gorkote kamena ino od tolčenja tako sper-halo, da je je jesti mogel. Ni bilo sicer tako vkusno — smačno, kakor pečeno, pak Robinsonu je vémdar predse dišalo, ker uže dolgo mesa v ustih ni imel. — „O vi sladkosledni zemljaki moji!“ je zakričal, „vam se naj boljše jedi zato otemajo
—	gabijo, ker po vašem pokvarjenem vkusu — smaku pripravljene neso, ko bi le osem dni na mojem mesti bili, bi zanapred s vsakim božjim darom gotovo dovoljni bili ! Gotovo — zaisto bi se habali — varovali, kako zdravo jedilo psovaje
'no zaničevaje, božjo previdnost, ktera vse živi, Uražati — žaliti, ino za tako velike dobrote nehvaležni biti !“
Da bi še tej kermi več vkusu dodal, je na njo limonov sok iztlacil, ino je imel dobro večerjo. Pak pozabil ni, za toto novo dobroto, darovnika vsega dobrega ze vso gorečnostjo tude zahvaliti.
Po večerji je premišljal, kterega dela bi zdaj naj bolje treba bilo. Od strahu, ko ga je dnes napadel, kaj po zimi začne, je umenil, da nekaj dni samo na to oberne, da bi si prav veliko lamie nalovil ali pobil, ino so s kožami osker-beti. Pak ker so tako močno krotke bile, se je nadeval — upal, da si svoje želje brez velikega trudu dopolni, S tem je na ložko legel, ino tako ljubo zaspal, kakor da bi se mu spanje za tako mnoge dela, ko je je toti den izkonjal, pover-noti hotelo.
e § t i večer,
(Otec pođeljšuje pripovest.)
Robinson je tokrat dolgo spal. Ko se je prebudil, se je nemalo ulekel — ustrašil, spaziv, da uže je tako pozdno ino se je hitro napravil, da bi se na pot podal po lamice. Pak to se mu ni dalo, kajti ki je glavo iz šupljine — ôtline pomolil, si jo je moral kmalu drugoč shraniti.
Milica. I zakaj pak le?
Oca. Taka ploha — lijavica se je iz oblakov valila, da na izitje — izidenje celo misliti ni bilo. Umenil si jc tedaj počakati, dokler se ti grozni dcžj ne preleti.
Dčžj pak se ni preletel, ino je še le zmi-rom bolje ino bolje lilo — persalo. Pri tem se tako silno bliskaše — je bliskalo, da ni bilo drugače, kakor da bi jegova drugda temna jazvina
—	otlina v ognji stala; ino potle je tako ramno
—	zlo germelo, kakor germeti še nigdar ni cól, zemlja se tresoše — se je tresla od tega pregroznega tresketa, ino v gorah to tako hrupe-še da temu tontoncnju konca ni bilo.
Ker Robinson ni bil prav izrejen ino iz-' učen — navajen, se je burje nespametno bal.
Stanislav. Gromu ino blisku ?
Oca. Robinson ni bil od mladih nog dobro izùcen, zato tude ni vedel, kake velike dobrote da so burje — nevihte, kako se po njih zrak —
nebna sapa ohladi ino izečisti; kako skoz nje na polji ino v vertih — ogradili vse veliko lepše rase; ino kako se skoz nje ljudje ino živina, drevje ino zcliuje velraa prijetno občerstve.
I sedel je u šupljini ze spetima rokama, ino suiertni strah ga je imel — bilo. Med tem toga v*hta bucaše, blisk zasvečevaše, 1er grom ropo-•aše. Uže se je k poldnevi bližalo, pak burja še se ne ulegavašc, — še ni prenchavala.
Gladu veste da ni čutil, ker je od strahu na vse jelo pozabil; pak grozne misli so ga stcm več trapile — močile — imele. „Čas je prišel14, si je mislil, da imam kazen — karo — pokoro za Svoje pregrešenje preterpeti! Bog me je uže zapustil; moram konec vzeti, svojih staršev uže Več ne vidim.14
Hotimir. Tokrat se Robinson ni prav zaderžal !
Ljubov. Zakaj ne ?
Hotimir. Zakaj ne? Ali uže mu ni dobrotljivi Bog mnogo dobrega učinil ? Ali ni mogel iz izkušenosti vedeti, da nikogar ne zapusti, gdor Ve - nj terdno zaupa, ino se resnično poboljšati Sleda? Ali ga ni iz vidne nevarnosti otel? Ali nžc mu ni tako daleko pomogel, da bi se mu ne jdlo bati, da bi od lakote umčrel ? Pak vemdar je bil tako maloveren ! I to se ni spodobilo,
Alati. Tako tudc jaz sodim; pak pomilujmo lega ncbogega človeka! Nedavno še se je le na-ue*l premisljavati, ne more tedaj tako po-P°lu biti, kakor gdor se je hitro iz mladosti po-Polnejšati ino boljšati gledal.
Oba. Dobro tako, ljuba moja, da Robinsona Pomiluješ ino ž njim smiljenje imaš, jaz uže ga
predse casa zlo ljubim, ker vidim, da je na dobrem poti.
Ko je tako v strahu ino skerbi sedel, se mu je zazdelo, da se burja ulega. Ko se je gerralja-vica uže počasoma tifila, ino dežj prejenjeval, je tude Robinson opet nadeje — upanja — upazni dobival, ino mislil, da bo uže iziti mogel : vzél je tedaj torbo ino sekiro, pak nagloma — odrevenet ■— izumljen se je kor mèrtev zvèrnol.
Dragotin, Aj, kaj pak ga je prekanolo — kaj mu je bilo ?
0'ca. Jako močno je zagermelo , zemlja se je stresla, grom je vdaril v drevo, ko je nad njegovo jazvino stalo, ino je je s tako groznim tresketom raztresnol, da je ubogi Robinson oslepljen ino oglu,šen inače ne mislil, kakor daje ubijen — ubit.
Dolgo je brez sebe — izumljen — nezaveden ležal ; dokler ni občul, da še je živ, ino je vstal. Pervo, kar je ugledal, je bilo pred otliuo kos drevesa, ko ji je grom razčesnol ino dol tre-snol. Vzpet nova nesreča! K čemu je imel zdaj svojo lezvico privezati, če je celo deblo, kor si je mislil, raztrupano ?
Ko pak je liti prestalo, ino je grom utihuol, je vun šel, I česani vidil ? To, iz česar je kma-hu drugoč hvaležnosti ino ljubezni do Boga dobil, ino se za svojo malovernost zasramoval, Stromovo deblo, ko je v nje grom vdaril, je plamenem, gorelo. Tako mu je najednog — najednokrat s tem pomagano bilo, česar je naj več potreboval; ino ravno ti čas je božja previdnost najočiteje za njega skerbela, dokler je on v svoj ozkosti me-
nil, da ga je zanehàla, Mati. Kako prečuđovit-no! Ravno to, kar si je Robinson za svojo naj-vekšo nesrečo imel, je bilo k njegovi najvekši sreči. Pak taki modri ino dobrotljivi namen ima božja previdnost pri vsem zlem - hudem, ko je na sveti pripuša.
0'ca. Robinson odviše razveseljen, je pov-zdigel roke k nebu, ino od radosti solze prelivaje je dobrega nebeškega oča kteri vse ravna ino pri najgroznejših dogodkih, kojih pripuša, vseli najmo-drejši,ino ljubeznivejši vmiscl namen ima,hvalil. „I !“ Je skričal, „kaj je človek, toti revni, neumni červičck da bi smel proti Bogu gondrati, ter se temu so-perstavi, kar Bog čini, česar človek nikar ne razumi,“ Imel je tedaj ogenj, kteri mu nikakega dela ni zadel, ino ji je lehko zavaroval; tude se ni smel več bati, da se na tem pustem otoku ne preživi. — Na lov dnes ni šel da bi kmalu ogenja ožil ino si je pekel pečenko, ko jo je od včerašnjega na ražnji natekneno imel.
Pokehdob je spodnje deblo, ko je na njem lezvica visela, še celo bilo, je mogel brez ne-varšine gor izleti. Učinil, je tako, ino vzemši u%ano glavnjo — razpaljeno poleno — ogorek Je drugoč dol zlezel; pak je raznetil ogenj pod Pečenjem ino je opet izlezel k gorečemu deblu, da bi je vgasil, zdaj je bil kuhar, je deval na °genj, ino počenje skerbno obračal. Ogenj ga je z*o veselil. Za dragi dar božji ji je imel, zato ker mu je bil z oblakov poslan, Kedar koli je Potem na ogenj poglcdnol ali le pomislil, vselej Je imel te besede na misli: „I toti je dar Božji.“ ï*ri včeranji večerji je Robinson iz vkusa obču!,
6
da perhkemu mesu, ko je je dobro stolkel, sili hibi — menjka. Zanesel se je, da je je tude na svojem ostrovi naide; tekel je tedaj le na breg, ino v kokusovi lušini vode prinesel, pečenje ne-kolikrat polil, ino tako je tude drobet osolil. Ko je mislil, da je uže dosti počeno, se je k jedi pripravil.
Radost, s kakoršnjo je pervi kos s pečenja Urezal ino pervi košek v usta del, popiši tiisti, gdor kakor Robinson uže štiri tejdne po redu napravljene hrane nikar ni okusil, niti se nadel — upal, da bi je keda več okusiti mogel.
Potle ga je zlo staralo, kako to učini, da bi mu ogenj nigdar ne utuhnol — ne ugasnol.
Stanislav. I tude to je bilo lehko! ko bi le bil zmirom derva prilagal.
Oca. Prav; če pak je spal, ali je po noči ploha vstala, kaj je imel deljati?
Milica. Bila bi ogenj v jazvini napravila, onde ni mogel dežji iti.
Oba, Prav golčiš! Pak jegova jazvina je bila tako mala, da je v njej le s težavo ležal ; ino pak tude ni imel dimnika, kako bi bil mogel od dimu V njej obstati?
Dragotin. To je paki grozna reč, da mu je vseli nova nadloga nastala! Dostikrat si človek misli, da je uže srečen, pak ga hitro drugoč kaj sopernega preime.
Oba. Tako je odviše zlo težko samotnemu človeku, da bi si vse sam napravil ; ino velika je ta korist — dobrota, da z drugimi v tovarištvi živimo ! Otročiči ! nadložni bi' mi ljudje bili, ko bi vsaki iz nas le sam za se živel, ino ne mo-
gel pomoči od drugih čakati! Razmislite, kolike-rih rok je treba, pred ko se vse pripravi, kar nas jeden vsaki den potrebuje, če vzemem, postavimo, le posteljo.
Dragotin. Na kteri so žiniki — žimnice.
Oca. Ano! —žiniki so s konjskimi žinjami naphani. Te žinje dve človečki roki urežete, dve vagate ino prodavate, dve zvažate ino odšilate ; dve prijimatc ino razvezujete, dve drugoč sedlarju ali preponarju prodavate. Sedlarjevi roki žinje, klere so pletene, razsučete, ino ž njimi žinike nadevavate.
Žinik je s pasastim —■ prižanim —■ pestrim ragastim — gatrastim platnom povlečen — odkod pak je ono?
Dragotin. Tkalec je je naredil.
Oca. A česa k temu potrebuje?
Dragotin. Statev — stolu ino preje, moto-vila ino snovala, klija ino —
Oća. Uže dosti! Kolikere roke so delale, pred ko so statva gotove bile ? Le recimo : dvaj-stere! klij se dela iz móke — melje; kaka ve-l*ko je treba, pred ko móka imamo ! koliko sto г°к mora k tomu biti, da bi mlin postavili, ko se v njm móka mèlje 1 — Tkalec pak preje potrebuje, a odkod jo ima?
Dragotin. Predice — prelje jo iz lenu predo.
Oca. A vć.šli, v kolikere roke len priide, Preden so prèsti more ?
Dragotin, Vem, nedavno smo to spostéli. ^ajpred selak - kmet — seljanin séme prečini, da 1 čisto bilo; pak njivo pognoji, ino dvékrati prc-°ГЈ®? potle séme razséje ino zavlači. Kedar léu
6 *
poizraste, ji ženske pléjo ino kedar dozréje, ji izpipljejo, ino glavine s semenem na dergâlu der-gnejo.
Tehomil. Pak se v snope veže k močenju ali na roso, ino ko jc zadosti umolcel, se izpo-tegne —
Stanislav. Ino se na solnce razdévlje, da bi uséhnok
Prostirali. Pak ji teró. —
Milica. Ne takó; najpréd ji morajo tolčti — lamati! Vite! otče?
Prostirad. Prav imaš ; tè pak ji terejo te-rice — terilje, ino potem ji mikajo na mikalu — grebeni, da bi v njem kodelja ne ostala.
Oca. Glejte ! kaj usega je treba, pred ko platno imamo; pomislite, kako delo je z orodjem, ko ga kmet, terice ino predice potrebujejo. Gotovo ni veliko, če rečem, daje na žini-ku, na kterem vi tako dobro spite, črez tisoč rok delalo. Ino zdaj pomislite, kako mnogo drugih reči vsaki den potrebujete ; ino rečete, ali jc čudo, da je Robinson vsaki migljej nove težkosti ; občutil ; kajti izvuna njegovih rok ni nijedna druga roka za njega delala ino tùde ni ne jednega nastroja imel, kterih mi zdé k vsaktcremu délu zadosti imamo.
Nine si je tedaj najbolje v skerb jemal, da si ogenj ohrani. Zdaj si je dergnol čelo z roko, kakor bi iz glave dober svet iznuditi hotel, zdaj je drugoč z zloženima rokama sem ino tam hodil, ne vede kaj početi. Na naglem je poglednol na skalo, ino namesti vedel, kaj učini.
Ljiibor. Kaj je videl?
Oča. Ize skale, laket više od zemlje je ster-mel - molel veliki ino tolsti - debeli kamen - peč. Persalo je sicer silno, pak pod temle kamenem je, kakor pod streho suhi kraj ostal. Robinson je berž vedel, da je tu za ogenj varen kraj. Ino tude je zgledal, da je tu kuhinjo z ognjišem ino dimnikom léhko postaviti. Ino ko bi trenol, je bil pri tem delu. Skoro na laket globoko je zemljo izkopal, ino si pomislil, da z obeju kraju dar do kamene zid napravi.
Stanislav. Kaj! tè je hotel zidati?
Oča. Nikar se ne čudi! Robinson je bil na vse bister, kar mu je v oko padlo, ino za vsako se je sam sebe opital: „Kčemu bi mito bilo?“ Tako je jednor negde na ostrovi glino zagledal ino kčasu pomislil : „I iz te si lòhko opeke delam, ino mi za zidanje prav prüde!“ Na to glino se je zdaj tude spomnol, ino ko je s kopanjem gotov bil, je vzel lopato ino nož iz kamene, ino je šel, gder je glina bila, ter se dela lotil.
Ker je zemlja od dežja namokla bila, si je lèhko gline nakopal; iž nje si je nadelal opeke ino je z nožem gladko obrezal. Ko jih je prav grobo imel, je je nasolnce razstavil, ino umenil, da bo je jutre drugoč delal, Vcrnovši se domu, je pečenje snedel, ino prav dobro mu je po delu dišalo. Da bi se pak toti radostni den dositcga najedel, še je tude kokusov oreh snedel, ako ravno mu je uže skoro dohajalo. Tèda je imel krasno večerjo. — „Ah !“ si je potle radostno ino bolestno vzdehnol, ah, kako srečen bi bil, ako bi prijatelja, le jednega človeka, bodi si najubožnejši berač za
đružebnika — spolovnika — tovariša imel, da bi mu povedeti mogel, da ga rad imam, ino da bi on ravno to tude meni ovadil. O ko bi le bar tako srečen bil, ino krotko zvere, psa ali mačko — točko imel, da bi mu dobro tvoriti mogel, ino si jega ljubezen pridobil! Pak tako samoten, od vseh sèm vès odločen !“ gorke solze so ga polile.
Tude se je spominal, da je svoje brate ino druge otroke , gder je le mogel, dražil, ino jim svojevoljno često hudo zadeval; tega se je zdaj serdčno kesol. „Ali !u je pomislil, kako malo sèm si teda prijateljstvo važil! O ko bi bil drugoč v teh leteh, hotel bi žnjimi krotko ino ljubeznivo zahajati, ino jim vse rad pregledati! Rad bi terpel, ko bi me gdo žalil, ino z dobroto ino ljubeznivostjo bi vse ljudi silil, da bi me ljubili ! Bog ! Bog ! da pred nesem poznal, kaj je človečko pri-jatelstvo, kako da je velika sreča, dokler ga nesem izgubil — ah ! ah na veke izgubil !
Ko v tem na otlino pogleda, zagleda pavka, kir je v koti pavčiuo predel. Vidi živo stvar v svojem prebitku je bil takove radosti napolnjen, da ni pomenol, kaka bi ta stvar bila, ino kčasu si je tude umenil, da bo pavku muhe lovil, da bi spoznal, da pri prijatelji stanuje , ino če se da, da ga tude okroti. Ker se je den bil, ino sapa od burje ohlajena ino zdrava, se mu se ni hotelo spati; da bi pak brez dela nikar ne bil, je vzel lopato, sel v kuhinjo, ino opet pèrst izmetoval. Nanaglem prüde na nekaj terdega, čudo, da se mu lopata ni zlamala. Mislil je , da je to peč; pak kako se je pač začudil, ko je grudo izteg-nol, ino poznal, da je — rumeno — žolto zlato.
Ljiibor. I tako je najednor srečen ?
Oca. I velma srečen ! Ta gomolja zlata jo bila tako velika, da se je iž nje zlatov za sto tisoč tolarjev nabiti moglo. Tako je zdaj na jednog bil velik bogateč ; ali si zdaj ni mogel vsega opraviti? si čertoge—palato zazidati, voze konje, služebnike, tečce, opice deržati?
Ljubor. A gde bi bil to na tem ostrovi vzel ? vsej tu ni bilo nikogar, gdor bi toga bil odaval? — prodavai ?
Oca. Prav imaš! na to nesem pozabil, tuđe ftobinsonu je to pri ti dobi na misel prišlo.
Kako radost je imel imeti, da je zaklad nalezel ? Z nogo ji je odbil, rekoč ! „Leži tu, ni-èemurna reč , ko ljudje po tebi toliko hrepene ! K čemu si mi ! O da bi bil rajši kos železa našel, bi si iž njega bar sekiro aiipak nož napravi mogel! Rad bite za ge'rst —pregerštje (permise) — pést železnih žrebljev dal, ali za kteri Potrebni nastroj !“ Tako je toti veliki zaklad zajčeva!, ino na - nj več poglednol ni.
Milica. Učinil je tedaj ravno tako, kakor °Пеј kokot — petelin, ko od njega Esop pravi, je v smetih praskal, si piče iskâje, ino biser »alezel, I je rekel k njemu : „O predraga reč, kako tu pohojena ležiš; marsikomu bi bila prijetna ; '»eni bi pak vsej ljubljeje bila, ko bi na mesti tebe ječmeno zerno bil nalezel !u Ino ko se mu •Ie za nič zdel je odešel.
Oba, Ravno tako je ucinil Robinson z gručo grudo zlata. Potem se je noč delala ; kajti s°lnce se je uže davno v morje vtopilo.
Ljubor. V morje?
Oca, Tako se to zdi tém, kteri na ostro vi ali v krajini, ko k zapadu, pri morji leži, prebivajo, Tem se to ravno tako prikazuje, kakor bi sc solnce, kedar v večer zahaja — zapada, v morji vtapljalo. Z druge strani je izhajala — prijazna luna, ino Robinsonu tako, krasno v šupljino svetila, da od radosti .dolgo ni usnoti — zaspati mogel.
Milica, Glej ! Glej ! ljubi otče, tam ravno tude nas mesec izhaja.
Dragotin. I res da, kako le lepo sveti.
0'ca. Ljubi otroci ! Robinson tedaj spi, ino jega ogenj pomalem na miru gori. Ka mislite da bi tičas delali?
Tehomil. Ne poidemo v lopo (— sater), pred ko spat ležemo ?
Oca. I poite, ino pri svetlobi stvoritelju krasne lune hvalnico —• hvalno pesem zapéjmo, da smo tude to ti den v radosti prebili.
Sedmi večer.
Drugega dne v večer so Dragotin, Tèhomil ino Stanislav oče posilama iz hiše vedli — peljali. Na njihov krič so vsi drugi vkup pritekli, ino oteč je hote ali nehote moral ž njimi iti.
O'ća. Kam pak me tè vlečete ?
Dragotin. I kam pak inam, če ne pod jablano !
Oca. Pak pokaj tâ?
Tehomil. O pripovedajte nam drugoč od Robinsona ! Pripovedajte nam!
Stanislav. Ena, od Robinsona! vsej ate nas mili, ljubeznivi oča!
I zakaj ne? pak močno se mi dozdeva, da se vam Robinson več ne ljubi!
Dragotin. Ne ljubi? gdo pak je to rekel?
Oca. Nise ; pak, če se ne motim, vas je včera v večer nekoliko zevalo — zehalo, in s tem 8e navadno na znanje davlje, da nam je dolg čas.
Dragotin. O totokrat ne, ljubi oča! To se je le izgola zato zgodilo, kèr smo v ogradu dolgo kopali* ino če se celega pol dne na miru, koplje «i čuda, da je človek troho dremoten — zaspan.
Tehomil, Dnes smo le mèrvo — bètvo — troho — malo pléli ino zalivali, dnes se to zai-sto ne stvori.
Oca. Bom vam tedaj pravil, če se vam tako hoče, pak to vam povem, da mi rečete, ke-dar se poslušati na volite.
Dragotin. I rečemo, rečemo ! —» Tè pak ?
Oca. Po keli mal je na onem ostrovi za dne preveč neprenosna vročina bila, je Robinson moral izvekšega za časa rano ino večer delati. Zato je tude vseli pred izhodom solnca vstal, ino na-loživ na ogenj, ostanek Kokusovega oreha pojedel, kteri mu je od včera prebil. Hotel je tude pečenje na raženj nateknoti ; pak je zgledal, da je meso uže od toplote zasmèrdlo, zato je toto-krat le pri željah ostati moral.
Ko se je na pot pripravljal, hote glino kopati, ino je lovečki tobolec na sc povesil, je v njem korana — podzemljik našel, ko ga je pred-včeranjim na kovo koli srečo s sobo bil vzel. Ino na misel mu je prišlo, da bi ga v topel pepel zagernol, da bar izve, če je zakaj, kedar se upeče. Ko je to učinil, je odešel.
Delal je tako skerbno, da si je se pred poldnem toliko opek nadelal, kolikor jih je za zid k kuhinji potreboval. Potem je sel na breg ostric iskat. Na mesto jih, ko jih je tu malo bilo, je k svojemu velikemu razveseljenju dragega jedila našel, ktero je mnogo boljše kakor ostrice — ali ostrige bilo.
Dragotin. Kaj pak je to bilo ?
Oca. To je bila stvar, kakove še sicer nig-dar ni jedel, od ktere pak je le slišal, da je jej— no meso zlo dobro ino zdravo.
Dragotin. Kakova stvar ?
Oba. Želva — črepaka — sklednica — škor-njača, ino sicer tako velika, kakoršnje zde nig-dar ne vidimo. Lehko je sto liber — funtov važila — vagala.
Stanislav. I tè je bila grozovinska! So li Pak tako velike?
Dragotin. Ino se mnogo vece! Kaj li uže Пе veš, kako smo tuonila v onej lepi knigi celli brali, da so ljudje v poldenjem morji želve lovili, btere so tri sto liber vagale ?
Stanislav. Tri sto liber ? aj to je čudo !
Oca. Robinson si jo je del na ramo, ino ko J® ž njo trudovitno domu prišel, je s sekiro po spodnji lušini tako dolgo tolkel, dokler se ni raz-Cepala. Potem je izel želvo, jo ubil, urezal kos Za pečenko, ino natèknov jo na raženj, je tako dolgo rekâje nevoljno čakal, dokler se ni spekla, Pokler je pri deli prav ulaknol — se ugladil.
Pečenje neprestänoma obračaje je premišlje-Val> kaj da z ostalim mesom počne, da bi mu ne ^asrnerdclo? Naložiti ga dì mogel, ker ni imel sodka, ai soli. I močno je žaloval, da tega lepega mesa, ko bi lèkko ž njim štirnajst dni iz-b®jal, užč ne bo zautra užiti mogel, ino rano za 'Hjeden posredek — pomoček ni vedel, kako bi s* je okovaril •— ohranil, Najednor mu je vemdar j'ekaj pripadlo. Zverhnja lupanja je bila kor nič-e> „Lèhko je mesto sodca potrebujem,“ si je P°Diislil: „gde pak soli vzemem?“
„I kako sem jaz glup — têpast!“ je.izkli-Cal> ino se s pestjo na glavo udaril. „Vsej lehko ^eso ž moreko vodo polijem, iuo bo, kakor bi je nasolil. O jaka reč! jaka reč!“ je zaplesal, 0 od veselja še urneje raženj sukal.
Pečenka je dopekla, „Ah !“ je Robinson ^2dehnol ko je pervi košek z veliko hotjo snel, 0 bi le košek kruha k tomu imel ! O kako sem
jaz v svojem detinstvi blazen — glup bil, da nesem premislil, kolika dobrota od Boga je kos suhega hrulm! Onda so mi na - nj sirovo maslo — (puter), celo voaseh tuđe sterdi davati morali. O jaz neumnež ! zdaj pak ako bi le černi kruli iz otrobov, ko so ga doma za pse pekli, imel) kako bi se mi to velika sreca zdela !,c
S to le miseljo se je bavil — motil, kar mu podzemljike v glavo priidejo, ko jih je vju-troma v gorki pepel bil, zagernol.
„Ta sem pač želečen, kaj je iž njih?‘c je rekel, ino jedno izgrebel.
Kaka radost je to za njega ! Ti terdi korun je bil nine mehek, ino ko ga je razmuckal, je dišal tako prijetno, da se ni mogel zderžati, ve -nj kosnoti, ino glej ! vkus te rasline — kajti da je to korùn, še Robinson ni vedel — je bil jak-Ino na misel mu je tuđe kmahu došlo, da ga leh-ko mesto kruha jé.
Imel je drugoč izbrani obed. — Ker je soln-ce silno palilo — žgalo, je na ložko — ležiš® legel, da bi tiča«, dokler delati ne more, kar s* bodi premišljal.
„Česa se le najpervle lotiti imam ?“ je rekel k sam sebi. Opeke morajo pred na solne’ vsehnoti, ner — nego — ko iž njih zid — ini( delati morem. Naj bolje tedaj bo, ce na lov greiB) ino nekaj lamie ubijem. Kaj pak ze vsem tei® mesom počnem? Lehkič da bi si kuhinjo tako ude' lai, da bi si v njej ga nekaj oditi — sušiti m®' gel ? — „Prav za prav J“ je zakriknol, ino ve' selo iz loža skociv se je na mesto postavil, gd®( si je kukinjo napraviti mislil, ino považljivo
ponmivo premišljati počel kako bi le naj boljše t°ti svoj nmisel izvedel — izpeljal. Berzo je spo-znal, da se to izvesti da. Vsej ni nič druga potreboval, ner — kor v zid, ko ji je narediti ho-1°!, nekoliko dir — lukenj napraviti, ino skoz nje debeli hlod vteknoti. Na — nj je po tem lehko mesa navesil, ino odivnica je bila gotova — su-mvnica kredu.
Ta misel mu je nezmerno veselje napravila. ®il bi ne vem kaj za to dal, ko bi uže opeke suhe imel, da bi se uže berž tako velikega dela lotil. Pak kako si pomagati? moral je hoteč ali uchoteč dotle čakati, dokler mu solnce opek ne Usuši.
Kaj pak pol tega dne delati ? Ko si je opet gde kako delo mislil, da bi brez dela ne bil, Sl je nekaj celo novega domislil, ino sicer tako imenitnega, da se svoji gluposti ni zadosti načuditi mogel, zakaj mu to uže davno ni na pamet prišlo.
Tehomil. I kaj pak mu je na pamet prišlo ?
Oca. Nič ostudnega ! Zavoljo kratkočasenja, *»o da bi le bar nekaj živega krog sebe imel, si je umenil, nekoliko stvari rediti — kovati — deržati — pitati,
Stanislav. Berž čas lamice ?
Oca, Ano lamice ! drugih stvari še tudi dar d° sihmal ni videl. Lamice so se mu zlo krotke fcdćle, ino zato si je tuđe upal, da sc mu jih nekoliko živih uloviti da.
Stanislav. I to je bila dobra misel! Ako bi Pri njom bil, bi si tuđe jedno zgrabil.
Oca. Kako pak bi to udélal, dragi Stanislav? Tako krotke pak uže celo néso bile, da bi se z rokami loviti nehàl,
Stanislav. Kako jih je tedaj Robinson loviti mogel?
Oca. Tega ravno tude Robinson ni kčasu vèdel, ino je zato dolgo ino razumno to reč premišljati moral, — Človek pač le potrebuje resnično ino brez utrujenja — opešanja — oneraa-ganja to, kar jo možno —mogoče, izkonjati hoteti — pač volje, ino gotovo jegovemu razumu ino jegovi skerbnosti ne bo nič pretežko. Tako velike ino različne so moči, ko nas je ž njimi dobrotljivi stvarnik obdaroval.
Pomnite si to, ljuba deca ! ino ne obupajte nikoli pri težkem délu, ko da bi ga ne mogli do-konjati; terdna —krepka volja ino neutrudljivost nas zagotovo k vsakemu cilu dovede — pripelja ! S skerbno delavnostjo, s neprestajanim premišljevanjem ino z možko poterpljivostjo so uže mar-siktere reči opravljene, ktere so se izperva ne-mogljive zdele. Ne dajte se tedaj nikoli težko-stem odstraniti, če se vam pri kterem delu, bodi si tude trumama soper postavijo, ampak rude — stanovitno — skoz pametujte, da boste po opravljenem delu tem vece veselje imeli, čem več ste si prizadevali — se upirali.
Tude Robinsonu se je hitro dalo, posredek — pomoček nalezti, kako bi si žive lamice loviti mogel.
Dragotin. Kako kak ?
Ota, Napravil si je debeli pervez — konopce — ozinec — vèrv, ino na njem zamko —?
^adergo, ino si mislil, da se a lem za strom postavi, ino ko ktera lamica blizo okoli poide, da ji zamko na glavo metne.
Po nekoliko ur je to dogotovil, ino kmalu nekolikrat izkušal, da li se zamka dobro zadcr-gnoti. To se mu je vedlo po želji.
Ker je pak kraj, koder so lamice k vodi hodile, predse daleko bil, ino ker ni vedel, če tude k večeru po tem poti hodijo, ker so onokrat h poldnevi onde bile, si je lovitvo na drugi odložil ino se ti čas na pot gotovih
Tekel je naimer na ono mesto, gder je ko-r«n rasel, ino si ga polno torbo prinesel. Nekaj ga je opel zagernol v gorki pepel, da bi se u-Pekel, ino ostanek v kot v otlini izsipal, da bi ga tude drugi den imel. Potem si je kos želve 2a večerjo ukrojil — urezal, ino kos za drugi den ino ostalo meso z morsko vodo polil.
Po tem délu je izkopal jamo ino jo je imel t‘ čas mesto hramu — kleti. Ta je položil na lupini nasoljeno želvo, k njej meso, ko je jezaju-tro urezal, ino je jamo z vejami prekril.
Drugi del due je oberimi na svoje razve-Seljenje ; šel je naimer na breg k morju, gder se Je prijetno pohajati dalo, ker je tam izhodni ve-tfiček ljubeznivo vél — puhljal, ino parno — vročo sapo ohlâjeval. Z radostjo je gledal na to nézmer-veliko morje, na kterem so se mali vaici kro-žih, jeden drug pretekali ino ljubili. Tožno je gle-stran, gder je jegova mila domovina bolestna solza mu je lice polila, ko se •*e na svoje naj ljubše starše spomnol.
uai na to ježala, iuo
„Kaj to le zdaj delajo moji nebogi, preža-lostni starsi!“ je zakričal, ino si solze z rokama brisal. „So li še živi po tako terpki — gor-jupi — grenki — bridki bolesti, ko sem jo jim jaz nesrečni napravil! ah, kako veliko toga pač vsaki den imajo! kako vzdihajo ino žahijo, da nijed-nega deteta več ne imajo , da so tude jedinega sina izgubili, kteri je je kor izdävec zapustil! O moj naj ljubljejši ino ljubeznivejši otče ! o moja preljuba, zlata mati, odpustite, oprostite nehvaležnemu, nesrečnemu sinovi, da vas je tako močno razžalostil! Ti pak moj nebeški — niue moj jedini otče — moj jedini pomočnik ino varavnik — (tu je na kolena padnol ino molil) — o moj stvarnik, dodeli svoj otčevski blagoslov, dodeli vse radosti, kteri si za me pripravil, ino kterih sòm se jaz po svojem vlastnem zakrivljenji nevreden učinil, — oh! dodeli da vse to mojim dragim od mene tako hudo razžaljenim staršem, da bi za tako veliko toga nadomestilo — nagrado — povračilo imeli! Vse, ah vse bom rad voljno terpel» kar tvoja modrost ino ljubezen k mojemu pobolj-ševanju še delje nad mene dopusti; če bodo le moji nebogi, nedolžni starši srečni.“
Še je predse dobe tako klečal, ino bolestno s solzavima očima k nebu gledal. Potle je vstal) ino je s kamenim nožem v Strom svojih premi' lih staršev imeni izrezal, ino nad njima te besede : „Bog vas blagoslavljaj !“ ino dole : „Odpustite nehvaležnemu sinovi.“ Potem je vroče poljubil izbezani imeni, inu ju s solzama zmakab Pozde je tudi še inde gdé gdè po ostrovi ti imeni v drevesa izrezal, ino po navadi je pri te 1>
stromeh svojo molitvo opravljal, pri čemur nig-^ar ni opustil, se na svoje starše upametovati.
Stanislav. O zdaj je, kor se spodobi, priden človek.
0'ca. Je na naj boljšem poti, da je iž njega lèhko popoln človek; ino zato ima božji prehodnosti zahvaljevati, da ga je sèm vedla.
Stanislav. Zdaj bi pak ga Bog predse léh-k° osvobodil ino ga staršem vèrnol.
0'ca, Bog, kteri vse prihodno preve, ve najboljše, kar mu je dobro, ino poleg tega ustanovi lude jegovo srečo. Robinson je zdaj sicer na cesti vsakodenjega poboljševanja; gdo pak ve, kaj bi iž njega bilo, ko bi uže opet z ostrova prišel ‘Do se k staršem vèrnol ? Oj človek lèhko v svoje Popredšnje popake — slabosti — pogréhe vpada !
otročiči! resnični je pregovor! Gdor stoji, gledaj, da bi ne padel.
Ko se je Robinson kraj morja prehajal, mu Ie na misli prišlo, da bi ne kvarilo, da bi se jed-. J101- predse izkopal. Svlekel je tedaj obleko : pak ako se je pri pogledu srakice — robače, ktero Ie jedino imel, zgrozil! Pokler jo je rude — zmi-r°m v tako gorki krajini na telesi nosil, je bila *ак° umazana ino nesnaža , da se ni več znalo, .a je iz bčličkega platna ušita bila. Preden se le tedaj kopal, si je, kolikor je le mogel, sra-
lc° izpral, ino jo na drevo obësiv je v vodo skočil,	J
V mladosti se je plavati naučil. Plaval je äaJ za kratek čas z mesta, gder je bil v vodo °Cll) k ozki zemlji, ko se je daleko v morje te-
gla
vlekla,
Tu je imel clrogoc sreco. Spoznal je, da toto krajino, kedar je pritok, voda zatopi, ino da, kedar vođa opade na njej velika množina želv, ostric ino drugih polžev ostane. Tokrat toga sicer tu ni bilo, ino toga tuđe ni potreboval, kajti ce je domo za svojo kuhinjo zarad — zadosti imel; vemdar ga je v serdci razveselilo, daje dru-goc nekaj za silo nalezel,
Na tem mesti, ko se je kopal, je bilo velma mnogo rib, da jih je lèhko z rokami lovil, ino ko bi bil mrežo — set imel, bi si jih na legoti leh-ko na tisoče nalovil; palčje pomislil, ko so mu uže druge dela po sreči šle, da si tude mrežo napraviti utegne.
Uro v vodi pobiv — prebivši, je izešel vun ino se radoval, da je vzpet nekaj novoga našel. Ti cas se mu je sračica na solnci posušila, ino zdaj je drugoč jednokrat mogel cisto robačo obleči, kar se mu je nemalo dobro zdelo. Kako pak mu je le berž čas bilo, ko je pomislil: kako dolgo bom le to veselje imel ? ino kaj potle začnem, ko mi ta jedina sračica spadne ? —• Ta misel ga je kroto razžalostila. Berzo se pak je potolil — potolažil, se spešno — hitro oblekel, se v božjo voljo vdal, ino se je pobožno pesen pevaje, v šupljino ubiral.
Druyotin. To se mi dobro zdi, da ni več tako malomiseln, ino da v Boga zaupa.
Milica. O jaz bi si želela , da bi Robinson k nam prišel ; nine ga imam prav rada.
Stanislav. Ako bi mi tatinck — očka le papira dati hotel, jaz bi mu pisal.
Tehomil. Jaz (ude.

Dragotin Jaz kmalu.
Milica, Jaz bi tude pisala , ko bi le znala.
Mati. Le povej mi, kaj mu pisati misliš, ino
to mesto tebe napišem.
Milica. O to je dobro.
Mati, Poite tedaj, vam drugim dam papira.
pol ure je jeden za drugim priskakal, ino so Pokazali, kar je kteri bil napisal.
Milica. Tu, tatinek — očka ! poglej to je mo-J® pisanje ! prečti — preberi si je.
Oča je bral :
Ljubi Robinson!
Prizadevlji si, bodi delaven ino vcrli. Tako u®iniš ljudem veselje , ino tude svojim staršem.
stokrat te pozdravljujem. Nine vidiš, kako koristna daje nadloga. Dragotin ino Stanislav Te Pozdravljata, Ljubor ino Tchomil tude. Priidi je-dnokrat k nam, té še Ti tude več naukov dam.
Milica.
Stanislav. Zdaj pak moje pismo, atek! tuje,
Oča bere:
Ljubi p r i j a t e lj !
Serdčno Ti vsi srečo prijamo *— želimo! Aedar si troho penez — bečev — novec slira-B‘n,> Ti tude nekaj kupim. Aj bodi le zmi-rom tako priden, kakor si zdaj počel. In Ti po-jdljam kos kruha, le ne zboli nikar. Kako Ti je "j ’ Bog Ti daj dobro, ljubi Robinson! Akorav-
7*
no Te ne znam, Te vcmdar serdcno milujem, ino sem	Tvoj zvesti prijatejl,
Stanislav.
Te ho viil. Tuje moj list ! Le kratko sem pisal,
Oča je četel — stel — bral.
Dragi Robinson!
Žalost me ima na Tvojimi nesrečami! Ako bi bil pri starseli ostal, bi se Ti nikar tako hudo ne godilo. Srečno ! Verni so skoro k staršem. Se jednor : Zdravo ! Sem	Tvoj
ravnoserdčni prijatelj, Tehomil.
Dragotin, Zdaj mojo pisanico.
Oča je bral :
Visokourojeni gospod Robinson !
Pomilujem Te, da si ode vseh živih stvari odločen. Mislim, da se zdaj tega kešeš. Srečno ! Iz celega serdca Ti prijam — želim da bi dru-goč k staršem prišel. Lc zmirom lepo na Boga zaupaj, on Te gotovo ne zapusti. Se jednokrat ; Z Bogam !	Tvoj
verni prijatelj Dragotin.
Ljubor. Moje pisanje malo velja!
Oca, Pak pokaži.
Ljubov. Na naglici sem le nekaj načogital — načerčkal, da bi le skoro tu drugoč bil.
Oca je bral :
Ljubi gospod Robinson!
Kako se kaj imaš na tem ostrovi ? Cul sem, da si uže mnogokrat žalosten bil. Naj beize še nikar ne veš, ce na tem ostrovi ljudje prebivajo : Rad bi to vedel. Tude sem slišal, da si jako grudo zlata nalezel ; tam na ostrovi pak Ti ni za nič.
(O č a. Lehko bi pridal : tu v Evropi obilnost zlata ljudi tude boljših ino srečnih ne dela.)
Boljše bi bilo, ko bi bil mesto zlata železo našel, ko bi si iž njega bil lehko nož, sekiro, ali drug nastroj udelati. Z Bogam! Pozdravlja Te Tvoj
prijatelj L j u b o r.
Dragotin. Kako pak mu te liste pošljemo :
Milica. I dajmo je plavcu, ktcri v Ameriko poide, ino pri ti priložnosti še Robinsonu tude kaj druga lehko pošljemo. Jaz mu pošljem su-hega grozdja ino naših orehov, vsej mi jih, majica, troho daš ?
Dragotin, (oči v uho.) Pri moji veri, ta mi-
da še je Robinson živ !
0'ca. Zahvalim vam, ljubi otroci ! na mesti Robinsona, da ga tako prijateljski radi imate. Va-^'h pisem pak mu poslati — ne morem.
Stanislav. I zakaj pak ne V
n
Oca. Zato, ker je jega duša uže davno v nebesih, ino jega truplo uže davno zberznelo — sperimelo.
Dragotin. Ah, je uže mertev ? Vsej pak se se je le ravno zdaj kopal.
Oca. Zazabil si se, ljubi Stanislav, da se je to, kar od Robinsona pripovedujem , uže berž pred dvema sto letoma godilo? On je tedaj uže davno umerel ; V njegovih dogodkih , ktere zdaj od njega spisujem, pač dam natisnoti vase pisma. Morebiti da v nebesih izve, da ga tako serdčno ljubite, ino to mu ravno tako veselje napravi.
ШШса. Pak se bos, otče, od njega več pravil.
Oča. Ves da bom ; dosti še vam od njega imam pripovedovati, kar bo nas tude tako veselilo, kakor to, kar ste od njega uže slišali. Za dnes pak, mislim, bi tega uže berž, zadosti bilo. —• Robinson je šel iz kopelje pobožno pevajoč domu, je povečerjal, ino opravivši svojo večerno molitvo se je na posteljo položil.
Ino to tude mi zdaj učinimo.
© s ni i t e è e i*.
Prostirađ. Maminka ! maminka Î
Mali. Ka bi rad, Prostirad ?
>	џ
Prostirad. Dragotinku imaš diligo aracico poslati !
Mali. Pokaj pak drugo sraèico ?
Prostirad. Ne more drugače iz kopelje ili.
Mati. Zakaj pak ne ! kaj li ne more roba-ce. ko jo je na sebi imel, opel oblecti ?
Prostirad. Ne more; pral si jo je, pak se sc ni posušila. Hotel je po Robinsoni delati.
Mati, Tu imaš tedaj drugo ; pak hiti, da sie skoro (u. Oca bo nam drugoc nekaj pravil.
Mati. (Dragotinu z drugimi prihajajočemu.)
4 prijatelj Robinson! kako pak je po kopelji?
Dragotin. Dobro ! le sracica usèhnoti ni hotela.
Oca, Ti si nesi premislil, da pri nas ni tako gorko, kor na ostrovi, gder je Robinson bil.
Pak gdé pak smo vcera prenehali ?
Ljubor. Kako je Robinson na loze legel.
Oca. Uže vem. Drugega dne je rano vstal c ,laš Robinson, ino sc na lovijo — Tov gotovih ^ tobolec si je del pečenega koriina, ino predse kos pečenke, ktero si je v kokosovo listje zav-balil — zavil. Pak si je k boku — na stran sekiro vteknol, prevez okoli se omotal, ko si ji je
za lovljenje lamie upletel, ino v roke vzemši soln-cnik, se je napot podal.
Bilo še je moč — sila—zlo zagoda— rano. Umenil si je ledaj , da si nekoliko drugam . zaide, da bi opet drugo stran ostrova poznal. Med množtvom ptic po drevji je videl izvlasti dosti papig raznih šarov — farb. Kako rad bi si bil jedno iž njih dobil, da bi jo vkrotil, ino za družebnika — druga — tovariša pri sebi imel! Stare pak se neso dale uloviti, gnezda z mladimi pak tude nigder ni vjdel. Moral je tedaj tokrat na sami želji prestati — prejenjati.
Za to pak je na tem poti nekaj našel, kar mu je veliko potrebnje, kor papiga bilo. Ko je naimer na naveršje blizo pri morji zlezel, ino dol med skoline gledal, je smotril — ugledal tam nekaj, kar ga je silno vabilo. Brez vse pomiide se je dol spustil, ino je nalezol k svojemu ne-malemu obveselju kaj mislite, kaj je to negde bilo ?
Ljubor. Biseri — perljni !
Dragotin. A — ti bi ga tako ne razveselili! Železo je brez dvojbe nalezel.
Tehomit. I kaj li pak ne veš , da v toplih krajeh železa ni ? Gotovo je to sopet kos zlata bilo.
Milica. Prosim te, kaj bi ga to veselilo? Vsej zlata ni mogel potrebovati.
Oča, Vidim, da vas nijeden ne ugone; povem vam to tedaj sam. Bila je to — sol.
Ugrešek — nedostatek — pomenjek soli si je sicer z morsko vodo nadomeščeval, pač namesti soli je pred imel morsko vodo, ta pak predse ni bila sol. Morska voda je vkusu — smaku gorka ino soperna ino Robinson se je motil — blodil,
če je mislil, da bi se ž njo naloženo meso der-žati moglo, zato, ko morska voda, kor studenčna ino rečna — potočna, stoji li dolgo, zasmrađne. ßilo mu je tedaj moč ljubo, da je pravo sol našel, ino zato si je je kmalu v žepe — aržete nadeval, da bi je hitro nekaj za potrebo imel.
Stanislav. Kako pak je ta sol prišla?
Oca. Kaj si uže pozabil, kaj sim vam tuenda povedal, odkod sol priide?
Dragotin. Jaz še to dobro vem ! V zemlji j° kopljejo tudi jo iz slane vode izkuhajo, ko ize 2emlje izvira, ino pak tude v morski vodi je je nekaj.
Oca. Dobro. Iz morske vode jo tedaj ne le ljudje, temoč tude solnce kuha.
Stanislav. Solnce ?
Oca. Dà ; kedar morska voda po pritoku na z°mlji ostane, jo solnce počasu izsuši, ino kar Usedc, iz toga je sol.
Milica. Aj, aj, aj !
0'ca. Tako dobrotljivo je za nas mili Bog skerbel, da brez velikega dela iuo brez umenja lèhko obilo imamo, česar naj bolje potrebujemo.
Robinson je nine vesel šel na ono mesto, k° je lamice loviti menil. Pak še nijedne ondi ni nalezel: pak vsej še tude poldne ni bilo. Legel ■Ie tedaj pod strom, ino tičas seje s pečenko ino knuinom gostil. Oj kako močno so mu zdaj te ■|edi dišale, ko si je je osoliti mogel ! Ravno ko Je Poobcdval, so se v dalji smešne lamice obja-vile — prikazale.
Urno se je Robinson k drevesi postavil ino z napravljenim'prevezom čakal, da nektera bli— 6 njega priide. Mnogo jih je prebeguolo , pak
njeđne ni mogel zasegnoti ; pak najeđnog je jedna tako blizo njega bežala, da druga nič ni potreboval, nego roke povzdignoti ino ji zađergo na vrat veržti. To je učinil, ino lamica je bila ulovljena.
Jela je bečat; Robinson pak, se boje, da bi se s tem ostale ne splašile, je zamko tako silno zategnol, da je lamici bečanje presti moralo, ino ve vsej tihosti jo je v germovje zavlekel, da bi drugim iz oci prišla.
Ta lamica je imela dve mladi, kteri ste za njo bežale, ino Robinson je bil odviše razveseljen, ko je videl, da se ga ne bojite; gladil ju je, ino oni ste mu roko lizale, kakor bi ga prosile, da bi jima mater pustil.
Stanislav. Pač predse bi jo imel pustiti !
Oca. Bi pač velik blazen bil , ako bi to bil učinil !
Stanislav. Vsej pak ga to ubogo zvere nič ni razžalilo?
Oča. Res da ne; on pak jih je potreboval; vsej veš, da je pripušeno, stvari, za kar so, potrebovati, če jih le svojevoljne ne močimo.
Robinson se je radoval, da si je svojo željo tako srečno izpolnil. Močno , ker se mu je zlo upirala, je za sobo vlekel vlovljeuo lamico, ino lamički ste za njo bežale. Sel je zdaj, kar je prav pametno bilo, po najkratčern poli ino zato je tuđe hitro do svojega prebitka došel.
Kako pak zdaj lamico na dvorek dobiti, ko je bil, kakor veste okoloina ograjen? da bi jopo prevezi s skale dol spustil, je bilo nevarno, bi se lehko pobila. Umenil je tedaj, zatega delo poleg
dvorčka hlevček udelati, ino lamico z mladima ve -nj zapreti, dokler si kaj boljšega ne izmisli.
Tičas je tedaj lamico k stromu privezal, ino 8e koj — hitro k delu na pravil. Nasekal je naiver mnogo stromkov ino poleg jeden druga tako gosto v zemljo nasadil, da so kakor stena bili. lamica si je tičas od medlobe legla, ino mladi, Devedoče, da ste v vjetji, ste brezskcrbno pri ma-lerinem vimeni ležale , ino jima je prav dišalo, Robinson je imel grozno veselje, ko je na nje j*o— gledaval ; po desetkrat je obstal ino motril — gledal na te ljubeznive stvarce, ino se je za srečnega deržal, da zdaj bar nekoliko živih stvari hrog sebe ima ! Od sili dob mu ni več na misel hodilo, da je v samoti, ino pak ta radost mu je toliko moči ino urnosti dodala, da je v kratkem ''asu hlevek dogotovil, ve - nj potic lamico z mladima vvedel — vpeljal, ino diro — verzcl — luk-njo z gostimi vejami zagradil.
Kako je nine zadovoljen ino vesel bil, se Pač ne da z besedami popisati ! Mimo toga, da Je predse nekoga za družtvo imel, kar mu je uže s°mo črez mero ljubo bilo, si je tude od teh zve-ret vsakojakega užitka pričakoval ; ino to po vsi Pravici. Iž njih volne se je sčasom lehko naučil, s* gde kaki odev — odetelj — oblačilo napraviti ; lehko je jih mleko jel, celo najberže tude maslo ‘“o sir iž njega delali. Kako bi vse to začeti imel, 8e res ni vedel; zadosti pak sije uže' izkusil, da člo— 'ek nad svojimi umnostmi, dvojiti — pohibovati Jte sme, če le k delu hot — voljo ima, ino si sker-n° prizadeva.
Jedno se mu je mcnjkalo — falilo — hibelo, 'da bi prav srečen bil. Rad bi bil z lamicami za jednim zidom — mirom prebival, da bi je kedar je doma, rude — zmirom pred očmi imel, ino je sebi privajal — priučal.
Dolgo sije s premišljevanjem glavo težel, kako bi to bèrz izpeljal, kar mu kmalu na misli prüde, da bi po jedni strani steno pri dvorci stergai, podolgoma drugo postavil ino tako dvorec razširal. Da bi pak tičas, dokler z novim stavljenjem gotov ne bo, v svojem prebivališi brez nevarnosti bil, je nehal stare stene stati, dokler bi nove ne postavil!
Ker je pak neutrudljiv skerbno delal, je v malo dneh vse naredil, ino se serdčno radovai, da niue s tremi živimi stvarmi vltuper prebiva. Zato pak predse ni pozabil, kakih radosti mu je pavk, jega pervi tovaruš, napravil, ino zato tude ni prestal — nehal, še mu vsaki den za muhe skerbeti, A ta stvarca je tude hitro prijateljstvo svojega gospoda spoznala, ino tako krotka postala, da je, kedar koli se je Robinson jejne pav-cine doteknol, kmahu dol pritekla ino mu muhe iz roke brala.
Tude lamica ino jejni mladi so se mu berzo privadile — privikle. Kedar koli je domu prišel? so okoli njega skakale, oliale, nese li kaj za nje, ino kedar jim je cerstve — presne trave ali mladega vejevja dal, so mu hvaležne roke lizale.
Kmalu potle je lamički odstavil, ino staro sam dvekrat za den, rano ino večer, podojil. Mesto malih posod — latev za mleko je imel ko-kusovc lušine, ino mesto vekših zverhnjo želvo-
L
Vo škorlupino — lupino, ino pozivanje mleka, kte-Го je včasi sladko, včasi pak kislo jedal, ga je ninogo veselejšega učinilo.
Ker mu je kokosov strom k velikemu užitku bil, bi ji bil rad razmnožil. Kako pak je to *®el napraviti, Slihaval je sicer, da se stromove Cepijo ino ockujo, kako pak da se to dela, toga s* ni bil v skèrb jemal.
„O kako malo sem jaz izmladega na svoj nžitck gledal,“ je vzdihaval, „da sem na vse, kar sem videl alipak slišal, ne prav pozoren — pa-zliiv bil, da bi se vsega umenja bil naučil! Лко h* možno — mogoče bilo, da bi še jednog mlad h'l, kako bolje bi zdaj na vse paznejši bil ino si Vse v pamet jemal, kar le koli človečja roka ino umnost napraviti premore! Zaisto — gotovo bi re-•"eselnika — rokodelca ino umelca — umeteljnika 1,6 bilo, ko bi se od njega nekaj ne naučil.“
Tokrat bi mu sicer cepljenje ino očkovanje, ftko bi si to tude naj bolje umel, nič ne pomagalo, ^ег kokos razve verholca — verhunca — veršiča, konice iz velikega listja, nikakih vej ne ima. A mdar se drevo cepi, moramo letorast — mladiko ^ tega drevesa — debla vzeti, ko je razmnožiti hočemo ; mlado deblo, ko na nje cepimo, se raz-cep]jc — razkolje, ino letorastka — mladika se ve -^ vtekne, se oboje : deblo razklano ino mladika drevesno smolo — voskom ali ilom obmaže ino 55 hkom ali platnom terdno obveže. Tako sc potle 'lcknena letorastka z razrezanim deblom zraste, 110 prirodo — nrav — vlastnosti tega debla prii-toe> s ktercga je vseta.
Robinson ni vedel drugega sredstva — po-sredka — pomočka načina, kako bi kokosov stroffl razpleineuil, nego da bi nekoliko orehov v zemljo vsadil. Tude učinil je tako, akaravno mu je za tako vkusno ino imenitno jed žal — zlo žal bilo, pak razradoval se je, ko je v kratkem času zagledal, da uže nekoliko kokosovih drevesc ize zemlje tisi.
Počasoma so se uže tude lamice okrotile, da so bile, kor pri nas psi. Robinson jih je tedaj zdaj, kolikor je mogel, za svoje legole začel potrebovati, ino kar mu je za nesenje težko bilo, je na nje nakladal — nalagal.
Dragotin. Kako pak je je s sobo jemal, če jih iz dvorca izvesti ni mogel ?
Oca. Pozabil sem vam povedati, da je v novi steni na jednem kraji, gder je ravno gosto germovje bilo, tako prostrano vèrzel pustil, kar bi lamica skoz iti mogla. Od zvuna je ni bilo videti, znotroma pak jo je vsaki večer z gostimi vejami prepletel.
Oj bilo je to pač milo gledanje, če je Robinson domu sel ino je lamica pred njim tekla! Vsej ti je vedela pot nazad tako dobro kor on, ino ko je k dvercam prišla, je obstala, dokler ni bremene ž nje vzel, ino pak zgenovši se je diro prelezla ino Robinson za njo. Tu je bilo radosti za mladi lamički! skakale, bečale ino zdaj k materi, zdaj k svojemu gospodi tekajoče ste ju sprejemale — vitale ino lizale. Robinson se je od veselja nad njujno radostjo zavzel, kor oča nad radostjo svojih otrok, kedar se s poti verne, ino je serdčno obimlje,

Do se dobé so sc mu opeke, dobro, usu.šilc, 'ta jih je lehko potreboval. Iskal je tedaj, polder •hkakcga apna ni imel, klijevite — ilovate zemlje "—persti, ktera bi za zidanje dobra bila, ino jo ■Ie tuđe nalezel. Pak si je s ploskega — plosua-,ee<i kamena zidarsko žlico udelal, ino da bi vse imel, cesar je za zidanje treba si je tudc grozilo ‘no pravilo naredil, Moreda uže veste, kake reci «o to ?
Tehomil. Aj veste da, vsej je zadosti cesto P1' zidarjeh vidimo — vidivamo.
0'cu, Ko uže je vse pripravljeno imel, si je °Peke za zidanje na lamici znašal.
Dragotin. Kako pak je le mogel na njo ope-ke nalagati ?
Oca. Dvojim — somnim, da bi vas kteri ugo-del — ugonol; sam vam tedaj to povem.
Uže davno je čutil, koliko bi mu k koristi tata, ako bi kose plesti umel. Iz mladega pak na ta ni pazil, ino tako kočarskega, dasiravno leh-kßga remesla - rokodelstva, kakor drugih koristih umenj celo nič ni razumel.
Iver se mu je pak streha za solncc iz po-’’etka povedla se je potem pogosto, kedar je le tagnol, v tem delu vadil, ino zdaj to, zdaj ono Pr‘izmislil, dokler tude ni zadosti močnega kosa "fdctal. Za lamico je tedaj dva, taka kosa na-Ptavil, ino jti vkup zvezav, ji ju je črcz hèrbet tako položil, da je s vsake strani jeden visel.
Stanislav. A jaz bi se, tatek, tude rad ko-se Plesti učil.
„ Oca. Tude jaz sam, mili Stanislavek, po-K-lte, da pred kor morem košarja poprosim, da bi nfts tega za silo naučil.
Stanislav. O to je dobro! te tuđe Milici le-pički košiček upletem.
Milica. I vsej bom se jaz tega tuđe učila; veste, tatinek — očka ?
Oca. Kako pak; za kvâr ti to ne bô. Gdč keda vam predse lehko dela menjka, ko vam kaj pripovedujem; te bo nam pletenje košev naj bolje prav prišlo,
Robinson se je tedaj zidarskega prijel, ino jako se mu je vedlo. Na jedni strani je zid uže gotov bil, ino uže je tude zaklad za drugi položil, zdaj pak se mu je nekaj nepričakovanega prigodilo, kar ga je v počinanji močno zmotilo,
Dragotin. I kaj pak opêt ?
Milica. Gotovo so prišli divji ljudje ino so ga snedli !
Stanislav. I za božjo voljo! res, tatek?
Oca, Ne nikoli, to ni bilo ; pak nekaj se je primerilo, kar mu je ravno toliko strahu nagnalo, kakor dabi ga divji ljudje bili popali, ino ga živega pečti hoteli,
Dragotin. A kaj li je to tedaj predse bilo ?
Oca. Noč je bila; Robinson je pokojno —• mirno na ložesi — ležiši počival , ino lamice so pri njegovih nogah ležale. Luna (mesec) je prekrasno na oblogi — nebu svetila, zrak je bil čist, ino po celem okolji je bila naj vekša tihota. Robinson, od dela truden, je uže ljubo — sladko spal, Ino se mu je, kakor velma cèsto, od ljubih staršev senjalo ; pak zdaj najednor — pak ne ! s grozno prigodo dnešnjega večera ne skonpajmo! Leh-kič bi se nam od toga senjalo, ino bi potem nemirno noč imeli.
Vst. O! o!
Oca. Pomislimo rajši na nekaj veselega, da k* loti den z radostjo ino zahvaljenjem nase-niu dobremu nebeškemu oči dokonjali. — Poite, ^raga dečica Î najpervle k cvetlicam — rožam pogledamo, ino potle v lopo poidemo.
Öeveti večer.
Ko je oteč popredšnji de'l dopovedel, se mil je toliko dela nabralo, da je nekoliko večerov minolo, ner je opet čas imel, da bi dalje pravil.
Med tem toga so otroci ne malo skerb imeli? kaj se je beržčas nebogemu Robinsonu zgodilo? ino bi bili, ne vem kaj za to dali, ko bi jim gdo povedeti mogel, kaj se je v oni noči, ko je zadnjič od nje beseda bila, le po pravem prigodilo? Tega pak jim vemdar nigdar drugi, nego sam oteč povedeti mogel! pak oteč je sklenol, da jim pred nič ne pove, dokler ne utegne, da bi po redu dalje praviti mogel,
To je bilo ti celi čas gađanje ino lamanje glave, zakaj le oča tako dolgo nič ne poveda! Jeden je gadal - uganjol to , drugi ono ; pak nie se ni s prigodkom shajalo, kakor jim je oteč bil napovedel.
„Zakaj pak še le toga vedeti ne imamo so nekteri žalostni popitavali.
„Imam pričine — vzroke !“ je oča odgovoril-Otroci, navajeni, na taki odgovor jenjati — prestati, ga neso več trapili, pak so z vidno iz-vedavostjo — želečuostjo čakali, dokler k tefflu oča sam prigodnega času ne najde.
Ker pak starši otrokom lehko v serdce pogledajo, ino jih mišljenje ugonejo; tudi otcu

k*lo težko, nekterim na očeh poznati, da si milijo: „Kake pak uže le te pričine imajo biti, da ßam toga kljubemu povedati ne hoče?“ — Zato Je za dobro uznal, da še je jednog prepriča — presvedči, da bi jim to veselje rad napravil, ino dalje pripovedoval, ko bi važnih pričin — izro-k°v ne imel. Sklenol je tedaj, učenje z vajenjem jih poterpežljivosti spojiti — združiti.
„Pripravite se,“ jim je rekel za to pričino,“ Zauira rano na uže davno zaželjeni pot v Tra-Vemind po izliodnjem morji!“
„V Travemind? — Po morji? — Zautra rano ? — Jaz tude tatek ? — jaz tude ?“ Tako s° vsi skoro na jednokrat kričali; ino ko jim je °ča odgovoril, da vsi, so od veselja skakali, tude Se nikar ne da popisati.
„V Travemind ! V Travemind ! — gde je moja Palica? hlapec! gde so moji čreviji? Hitro šest, glavnik— greben — česavnik, čisto perilo ! V Tra-VeWind! O hitro, hitro!“ Taki glas je šel po ce-k*» domi.
V kratkem času je bilo vse na pot priprav-'Jeno, ino mali popotničeki so po tisočerih — lavženterih rečeh popraševali, ino od same radosti neso na odgovor čakali. Le s težavo je je d° toti večer na lože spraviti, ker neso učakati m°gli, da se razdeni ino se iz hiše izide.
Kakor hitro se je svitati začelo, je bilo po oolim domi uže vse živo ino šumno. Sovsoda se J® na dveri tolklo, ino vsaki, če je hotel ali ne, Je moral vstati.
Ko so uže vsi, stari ino mladi na nogah bili, ln° otroci od samega skakanja neso nič činiti ve-
8 *
deli, je oca k njim na glas pregovoril, kar je nft jednokrat tega velikega veselja konec bilo.
„Otroci, če mi hočete po moji — volji stvoriti, mi dnes mojo obljubo prenesite—preložite — pregledajte.“
Kako obljubo ? Kako ? — ino gdor je tako le prašal, od ozkosti ino stersnenja niti ust ni zapreti mogel.“
Ota. Obljubo, da dues z vami v Travemind poidem!
Vsi so se tako grozno užasili — prestrašili; da nijeden ni besede pregovoriti mogel.
Oca. Po noči mi je na pamet prišlo, da bi zlo nemodro ravnali, ko bi se dnes na pot podali.
„A zakaj ?“ so nekteri zajekavo pitali, ino se jedva težko joka zderžati mógli.
Oca. Povem vam to, ino pak sami razsodite.
Najpervle uže nekai času skoz veter od zapada piše, kteri vso vodo iz reke Trave tako močno v morje žene, da nikaka ladja v Travemin-deki pristav — pristaniše — loko vniti, niti iŽ njega iziti ne more, ker je namesti, gder se reka v morje izliva, preveč plitvo — mehko. Ino keđtir uže jednog v Travemind priidemo, bi pač vsi radi tamkaj videli.
„Vsej se pak veter še dnes lehko oberne ! “
Oca. Verh toga še mi je nekaj na misel prišlo. Če še steri tejdne počakamo , vidimo ravno tega času seljde —• slanike — serdune — (arin-fce), kako iz lednatega morja dol, ino tuđe v Baltičko ali izhodno morje tegnejo — plavajo, in jih tema — velika truma dar do reke Trau0 prüde, ino ribiči jih pojednor brez velikega pri-zadevanja veliko množino nalove. To bi pač tuđe predse radi videli? ni li res ? Ano — pak“-"
Oba. Naj poglavitejšo pričino se vam povera» Kaj bi si od nas mislila, nasa nova prijatelja, Milos ino Konjerad, ktera še le v štireh tejdnih k •lam prideta, ko bi odešli, pak na nju ne čakali, Ali bi na nas ne raèrzela, kedar koli bi se od radosti, našega pota le zmenili. Ino pak ali bi mogli radost imeti, kedarkoli bi na to pomislili? Goloso nel Očitati — oponašati bi si morali, da ji« ma tega nèsmo učinili, kar bi si sami želeli, da lii nam ravno tako učinila, ko bi mi na nju, ino °ua na našem mesti bila, — Kaj tedaj mislite!
Vsi so molčali.
Oba. Vsej dobro veste, da, kar obljubim — obččam, tude vseli spolnim. Hočete li tedaj, poidemo. Će pak me obljube osvobodite — oprostite •— rešite, se prikupite — ugodite meni, svojima bodočima prijateljema, pak tude sami sebi. Govo-•die tedaj! Kaj mislite?
„Počakamo44, so odgovorili, ino tako ti kratkočasni pot na drugi den odložili,
Nekterim je bilo na očeh videti, kako težko J loi je bilo, da bi se premogli, ino celi den neso bili tako veseli, kor drugda. Oča to opaziv je tako le k njim v večer govoril: „Dragi otroci! kar yas je dnes zadelo — sre'tlo, vas še v prihodnem zivlenji verlo gosto zadene. Zdaj to, zdaj ono po-Svetno srečo si boste očakovali, vaša nadeja — v pazen se vam bo neoblodna — nelodna — gotova zdela, ino preželečni boste po nji hrepeneli — hlepeli. Pak ravno v tem hipu, ko užc po nji veselo segate, ino boste menili, da jo uže v rokah Imate, naredi božja previdnost indee, ino nadeja vas žalostno oblodi — oblega,44
Pričine pak, zakar nebeski oteč tako, z nami obrača, malokeda previdno ino razumno poznate, kakor tude dnes rano neste spoznali, zakar nesmo v Travemind šli. Kajti Bog, ker je neskončno modrejši, ner — nego — kar jaz, predve-da vse tude v najudaljenejšo prihodnost zakrite veke — čase, ino gostokrat nad nas take reči dopriča, kterih dobre nasledke še le po dolgem času, ino včasu v večnosti poznavamo. Kako pak sem tedaj jaz predvedati mogel, kar se v štireh tejdnih zgodi?“
„Ako bi se vam iz mladega vse po vaši volji godilo, ino ako bi vseli to, česar bi se nadejali — upali, dosegli; o ljuba deca, kako bi vam to potle v odrašenem veku gorjupo — britko prihajalo ! Kako bi se po takem vaše serdce poterpežljivosti odvadilo — odviklo, ino kako bi po takem nesrečni bili, lcedar bi čas prišel, da bi se vam vse, kakor zdaj, po volji ne vedlo — godilo ! A toti čas priide, moja draga dečica ! gotovo da priide, tude mimo vas ne poide kako dardo dnešnjega dne še mimo nijednega človeka ni šel. Kajti še ni-gdar se ni postaral, da bi reči mogel, da se mu je vseli ino ve vsem po volji vedlo — godilo.“
Kaj tedaj imate činiti, ljubi otroci ! ? Nič druga, nego da bi se hitro od roladeju navadili, si mnoge radosti često pritergati, ktcre bi sicer verlo radi dosegli. Ta kovo često sebe samega prema-ganje vas pokrepča, na telesi ino na duši vas pokrepi, da boste potle vse poterpežljivo ino stanovitno prenašali, kar koli premodri ino dobrotljivi Bog k vašemu dobremu na vas dopusti.“
Ino glejte, otroci ! to imate tajnost — skriv-
nos* ino pričino, zakaj mi starši z vami včasih ♦ako ravnamo, da tega razumeti ne morete. Vem da se pametujete, da smo vam često gde kake dobre volje prepovedeli, kterih bi se bili radi užili. Včasu smo vam res vzrok povedeli, zakaj to činimo,— kedar ste ji naimer zapopasti mogli, pak kedar se nam je dobro ino pametno zdelo, da bi ga ne vedeli — pak včasu tude ne. Ino zakaj ? Večkrat le zato da bi vas vpoterpežljivosti ino čednosti, ktera je vsakemu človeku potrebna, vadili, ino vas tako k vašemu bodočemu življenju pripravljali.
„Nine — zdaj tude veste, zakaj vam vse te dni od Robinsona dalje nosem pravil. Toliko času sem sicer zmirom imel, da bi vam bar to prigodo, ko sem jo nagloma presekel — pretèrgnol — prenehal, dopovedeti mogel, da bi vas v negotovosti — dvojnosti — neistoti ne pustil. Pak ne ! №kar besede nesem zinol, de si ravno ste v me Risali, ino vam zlo nerad kaj odrečem. — Zakaj sim tedaj, Milica, to učinil?u
Milica. Da bi nas poterpežljivosti učil.
Oca. Prav! Ino če mi gdé keda za kaj posebno hvalo davate, bo to gotovo za to da sem vas učil ino vadil, da bi se brez velikega žalo-Vanja mnogih reči odpovedeli, po kterih sle si-Cer velina hrepeneli. —
Opet je nekoliko dni minolo, ino oča od Robinsona ni celo nič v misel vzel — v misli imel. leda pak je prišla taisla vročno pričakovana ura, da je oteč, ne imaje uže več toliko k delu, splošno željo zadovoliti mogel. Pravil je tedaj od Robinsona dalje:
Noe je bila, kor sem uže luonda pravil Robinson je mirno na loži počival, ino zveste lamice so pri njegovih nogah ležale. Okoli ino okoli je tiho bilo, ino Robinsonu se je kakor po navadi od dragih staršev senjalo ; zdaj pak se je najednor zemlje zatresla, ino pod zemljo je bučalo — ton-tonàlo ino burjalo — vrelo, kakor če zevseh krajev — strani grom bije — treska. Robinson se od groze prebudi, oskoči, nevede, kaj se mu je zgodilo, ino kaj stvoriti ima. V tem hipu se je zajedno drugim zemlja zatresla, pod zemljo je ne-prestanoma grozno burjanje odumévalo — tone'lo, v tem se je tude silni viher vzdignol, drevesa iz-vračal, skale tergal, ino ječerče morje dar do glo-bline — globočine prerival. Ni bilo drugače, nego kor da bi se cela priroda — natura zburjala, ino se k svojemu pokončanju bližala.
Od smertne ozkosti je Robinson iz jame iz-kočil na dvorek, ino ustrašene lamice za njim jedva pak so izešli, se je skala — pečina nad jazvino uderla — zrušila, ino se na njega ložko — ležiše sipala. Strahoma je Robinson iz dvorka bežal, ino lamice ôzkostno za njim.
Jegova perva misel je bila, da na blizki verh po tej strani vstopi, gder je ravina — ravnina bila, da bi ga se udirajoča skala ne ubila. Kako pak je užasnol — se prestrašil, ko je najednor z grozo smotril — ugledal, da se je ravno na tem mesti ramna — groba — velikanska prepast — prepad odpcrla, iz ktere so se čad — dim ino plamen, pepel ino kamenje ino žarjova žgalina — lavg valili. Jedva je utegnol, si s pobegom življenje ohraniti, pokler se je žgalina kor reka dol valila,
Ili
ino so veliki kosi stergane skale, kakor toca daleko na široko metani bili.
Bežal je tedaj k morju. To pak ga je nova groza, čakala. Prenagli, ze vseh krajev vejoči — pihajoči veter — viher je na kup zegnal oblake, ino iž njih je najednokrat tako močno bitje počelo, da se je kmalu cela krajina zatopila. Takemu nenavadnemu — neobičajnemu lijen— JU — plohi pravimo, da se je oblak pretergal.
Z veliko težavo se je utekel na Strom ; uboge lamice pak je prodka — nagla voda vzela. Ah! kako ga je serdce bolelo, ko so žalostno bečale, ino ko bi jim rad celo tude z nevarnostjo svojega življenja bil pomogel, ako bi jih povodenj s sobo ne bila vzela.
Potres se je nekoliko drobov — minot ter-pel — trajal; najednog pak je vse utihlo — utihnolo. Vetrove so prestali burjati, huda prepast Je zmirom menje izmetovala, bučanje pod zemljo Je prenehovalo, nebo se je drugoč izjasnilo, ino Pred ko je četvert uro minolo, sc je vsa voda Pogubila.
Stanislav. (Globoko vzdehnoč) Ah ! bodi ga gospod Bog zahvaljen, da je uže vse proč! Ne-kogi Robinson! ino lamice — oj sirotice!
Milica. Jaz sem imela grozni strah !
Prostirad. Odkod pak priido taki potres zemlje ?
Dragotin. To nam je oteč uže davno izloči) pred še ko si ti k nam prišel.
Oca. Povej mu to, Dragotin !
Dragotin. V zemlji je mnogo velikih ino probranih dir •— lukenj, kakor'kleti, pak še le ti-
sockrat večih! te so polne sape ino par — sopar. Verh toga je tuđe v zemlji veliko različnih reči, ktere se lehko vnemejo, kakor: žveplo — sera, smola ino druge tem podobne. Te reči se včasih ogrejo — razpalijo , tude celo vnemejo, kedar k temu volhkost — vlaga — mokrota prüde.
Stanislav. Volhkost? kako pak more vlažna reč kaj vneti — užgati — razpaliti?
Dragotin. Kaj li pak nesi videl, če zidar studeno — merzlo vodo na apno vlije, kako se hitro kuhati ino vreti počina, kor bi nad ognjem stalo ; ino tu vemdar ognja ni. — Tako se tude v zemlji reči užgo , če do njih voda priide, ino kedar gori, se sapa v onih velikih dutinah — ot-linah tako močno raztegne , da uže tam več ni-kakega prostora ne ima. Potem hoče ze vso močjo izprasnoti, ino zemljo trese, dokler je gde ne prelomi, ino si diro napravi. Po tej diri se potic kakor burljivi viher izvali, ino premnogo gorečih ino uže razpušenih gmot — reči s sobo izluči.
Oca. Ino ta gmota, ktera iz razpušenega kamenja, rud, smole itd. obstoji, je ona reč, ko ji lava pravijo. Jednog sem bral, da se taki ognje-metni verh da ponarediti, če se vam hoče, pak to gde keda izkusimo.
Vsi. Oj le! ljubi otce!
Dragotin. A kako pak se to dela ?
Oca. K temu druga ni treba, kor žvepla ino železnih odpilkov , pak veliko; to se v volhkem mesti v zemljo zakoplje, to se od samo sebe zagreje ino razpali, ino tu pri malički šopki — ognjemetniki vidimo, kako prava šopka udeluje. Kolikor najpred moremo, si to veselje na pravi-
“O, kedar si vas naimer vsaki penez, kar keda *a razveseljenje dostanete, toliko uloži, kar bi potroške zaleglo.
Vsi♦ Oj z radostjo ! z radostjo !
Oča. Potem od toga več govorimo.
Kedar je Robinson po dokončani burji z dre-vese zlezel je bil nad nesrečo, ko ga je opet Sréla tako močno omamljen, da mu ni na misli prišlo, da bi temu, kir ga je iz tako vidne nemarnosti smerti iztergnol, za svoje otétje — iz-*vobojenje hvalo dal. Pak res jo bil drugoč v tako veliki bedi — revšini postavljen, kakor iz-perva. Jazvina, jega dosihmal jedino varno pre-bivalise, se je brez podvojbe — brez pohličbe — najberže vsa zasipala ; jega mile, zveste lamice *uu je voda zanesla ; vse delo , ko je je dar do se dobe opravil — vse jega dosedanje trujenje ioo prizadevanje je v kvar prišlo ; vse jega priprave za bodočnost so izginole ! Verh je sicer °genj izlučevati užc prestal, pak iz odperlega žrela se se mu je zmirom gosti ino čemi čad valil, ino Pač možno je bilo, da verh uže za rude — vse-•koze šopka — ognjemetni verh ostane. Ino ko bi se to res pripetilo, kako bi le Robinson mirne «>isli biti mogel ? Ali bi se mu ne bilo vsaki den bâti, da bo se zemlja opet tresla, ino bo verh Vzpêt ogenj izmetaval ?
Te misli so ga celo poplasile. Od žalosti je b'l skoro ves pobit ino kakor brez sebe izumljen, ino ne da bi se k jedinemu pravemu studencu utehe ino tolažbe utekel, je le skoz na misli imel revo svojega prihodnega življenja, ino si jo jo,
kakor da bi najvekša ino brez konca bila, predstavljal.
Od ozkosti ino žalosti — bolesti sključen, se je na strom podperel, ko je bil ž njega zlezel, ino vun ino vun jokal ino jojmenekal. V takem žalovanji ino ojmekanji je pri drevesi prebil, dokler na iz hodi zarja ni novega dne oznanjevala.
Stanislav. Zdaj uznavam, da je tatinek — očka predse prav imel.
Mati. V čem?
Stanislav. I mislil sem ji tuonda, da se je Robinson uže izcela popravil, ino da bi ga Bog uže iz tega pustega otoka izsvoboditi mogel. Očka pak je pravil, da to sam Bog najbolje ve, ino da mi tega razsoditi ne moremo.
Mati. Ino kaj te iz tega?
Stanislav. Poznavam zdaj , da še na Boga predse takega zaupanja ne ima, kakoršnje bi imeti imel; ino daje Bog prav stvoril, da še ga ni o-svobodil.
Tehomil. Na to sem si uže tuđe mislil, ino zdaj uže ga tude tako rad ne imam.
Oca. Prav imate, otroci! Tu res očito vidimo, da Robinson tako terdnega ino nepremeklji-vega zaupanja — sinovske dovere na Boga še ni imel, kakor bi jo po takih mnogih vidnih — moternih dokazih jegove dokrotljivosti ino modrosti bil imel imeti. Pak vemdar preden se nad njim zatega voljo userdimo, postavimo se pervie na lupe na njega mesto ino uprašajmo se sami sebe, ali bi pak mi na njegovem mesti bolje bili učinili? Kaj si misliš, Tehomil! ako bi ti Robinson bil, bi li bil serdčnejši v njegovi žalosti ?
Tehovn'l. (Tiho ino plaho) Jaz ne vem.
Oca, Ali še se spomniš, ko so fe oci botale, ino ko smo ti spanijolsko muho priložili, klera ti je nekoliko bolečine napravila ? se veš, kako si včaseh malomisclni bil? 0 to je bila le ^ala bolest, ko je le dva dui terpela ? Jaz vem, (la bi zdaj v takem prigodku poterpežljivcjsi bil ‘40 pak je li bi tude zadosti moči k prenašanju s pobožno zaupljivostjo vsega tega, kar je Robinson prenašati moral — imel, — kaj misliš, ljubo ‘lete, ali bi ne imel nad tem dvojiti —se somniti?
Tvoje molčanje je dober odgovor na moje pitanje. Ti naimerič sam ne ves ino vedeti ne motes, kako bi se v taki sili zaderževal, zato, ker se te nič takega ni došlo. Vse tedaj, kar mi zdaj činiti moremo, je to, da bi se za času privajali — privikali, ve vsakem, tude v naj menjšem lerpljenji, ktero nas keda sresti utegne, se k Bogu “lehati, ino zmirom poterpežljivi ino dobre mòti kiti. Tako bo naše serdce od dne do dne zmirom Véce moči dobivalo, da tude vekše terpljenje, če 8e gda Bogu ljubi je na nas položiti, ležej pre-“esemo.
Novi den je nastal, veselo se je svetloba tazgernola, ino Robinson še je žalosten pri dre-vesi stal. Na njegove oči še se spanje ni sklonita) ino na misli ni imel nič druga, nego to skerb ‘n° žalost, kam se zdaj dene ? — oberne ? Po-ita še se je vzdignol, ino kakor v senjah se k °pušenemu prebitku motal. Pak kako silno je bilo tagovo radostno stersnenje — ulèknenje, ko so na iglici od dvofka — kaj mislite ? — jegove male lamice zdrave ino čerstve proti njemu priskoko»
vale ! Izperva niti svojemu pogledu ni verjel, ber-zo pak je prestal dvojiti, ko so lamice pritekše mu roke lizale ino bečeče ino poskakujoče svojo radost na javo davale — na znanje davale.
Kmahu je v njem serdce oživelo, ko je do-zdaj kakor mertvo bilo. Poglednol je na lamice, pak k nebu, ino solze radosti, hvaležnosti ino kesa, da je tako nalomiseln bil, so mu lice polile. Od veselja, kakor bi bil svoje najboljše prijatelje opet nalezel, je je gladil ino obimal; pak je ž njimi šel, da bi svoje prebivališe pregledal.
Ljubor. Kako pak so se berž te lamice pred utonenjem — utonôtjem ohranile ?
Oca. Naj beržje je je povodenj na kteri hrib — berbo zanesla, gder so se drugoč na noge terduo dostaviti mogle; ino ker je voda, kakor naglo je iz oblakov spadla, drugoč tako hitro opadla, so se nedvojno vjazvino vernole.
Robinson je nine — zdaj stal pred jazvino, ino je drugoč k svojemu ne malemu zasramljenju zagledal, da si je v svoji malomiselnosti kvar vekši predstavljal, nego je res bil. Strop, ko je iz kosov skale zestavljen bil, je sicer dol padel, ino kos zemlje s sobo uderel; previdei pak je, da ga te zasipine ne bodo mnogo dela stale, ino da bode, če si, otlino iztrebi — izkijudi, prebitek mnogo prostranejši ino prikladnejši - ugodnejši imel.
Mimo toga še je nekaj zavaral — ugledal, kar mu je vidni dokaz bilo, da to, kar je božja previdnost na njega dopustila, ni bilo k njega pokašnjenju — pokorjenju , ampak da bi poznal, kako dobrotljivo za — nj skerbi,
Ko je naimer toisto mesto, gder je skala vi-8еЦ bedljivo — skerbno — pazljivo preglednol, Je k svoji veliki grozi smotril — v misel vzel, da Je skala le na sipki persti ležala, ino da se nikakor zaderžati ni mogla. Ni bi lo tedaj nie ber-^ejšega, ner — nego da bi tedaj od same sebe kila spadla. To je Bog po svoji vsegavedočnosti Predvedel ino nedvojno tude to, da bi toti kos ®kale ravno tedaj bil spodnol, kedar bi Robinson v otlini bil. Ker je pak ize svoje premodre dobrotljivosti za totega človeka deljše življenje ulovil — namenil , je tedaj to zemljo hitro od zadetka sveta tako naredil, da je ravno v tem času °а tem ostrovi takovo zemljetresenje povstati inolio. Ano tude tresket pod zemljo ino fučanje burljivega vetra, nekaj si je Robinsonu strahotno P° ušeh — ušesih zvonelo — šumelo , je bila k njega odrešenju. Kajti ko bi se zemlja brez *ruša ino tresketa bila zatresla, bi Robinson ne prebedel, ino zaisto bi ga ta skala do smerti pobila.
Glejte, otročiči! kako je Bog vzpet za njega skerbel, ino sicer v tem času, kedar si je mislil, da je od njega zapušen ; ino ravno v teh ^ajgroznejših prigodah za njega skerbel, ktere si Je Robinson za uajvekšo nesrečo polagal — deržal.
Aj to si tude vi, premilička dečica, v svojem prihodnem življenji izkusite. Boste li na pote bož-Jega ravnanja, po ktenh vas ona povede , sker-bn° varali (merkali — alitali}, naiđete pri vsaki žalostni prigodi, na vas čakajoči, resnično vseli toto dvoje ;
Pervo : da si ljudje nesrečo, ko je svete — zadeve, vsegdar vekšo predstavljajo, kakor je v sama sebi ; ino
Drugo : da je vsakojaka stiska od Boga iz modrih ino dobrotljivih vzrokov ino pričin na nas poslana, ino da se nam naposledek vseli na pravo dobro oberne.
Oj, otročički ! — oj ! radujte se nad toto uteho — tolaža polno resnico ! — Bog živi, ino nas ljubi.
Deseti večer.
(Oca dalje pravi.)
Robinson , uže predse casa navajen , delo Vseli z molitvo spojevati, sklepati, se je najpred na kolena vergnol in s skrušenim — obžalovanim Serdcem Bogu hvalo daval, da ga opet iz nevarnosti milostljivo osvobodil. Po dokončani molitvi pak se je 8 hotjo dela prijel, da bi si svoje stanovališe izčistil. Zemljo je berzo izlučal ; pak pod njo je |ežal oni veliki kos skale, kir seje sicer nadvo-Je preklal — razrazil, pak še je vendar tako <ežek bil, da ga jedinega človeka moč ni ge-
mogla.
Izkušal je vendar, bode li moči tej menjši °dvaliti ; pak vse zahman — zastonj ! Niti k tomu delu ni imel dovolji moči, Te je opet v misleh pogrožen obitâl ne vedoč , kaj si začeti.
Dragotin. Jaz vem , kar bi bil učinil.
Oca. A kaj!
Dragotin. I bil l)i drog vzel, kakor smo iuonda udelali, ko smo veliko klado iz dvora v«dili.
Stanislav, Pri tem nesem bil ; kako pak ste to delali?
Dragotin. Kako ? Vzeli smo dolgi debeli drog, Pri jednem koncu smo ji pod klado deli, pode
9
nj skoro pri sami kladi, smo podložili kos derva tuđe kamen se lehko podloži —■ ino potle smo drugi konec drogu črez toti' kos derva tako silno k zemlji tlačili — tišali, dokler se klada z mesta ni genola ino se ročno odvaliti dala. Tako bi Robinson tuđe lehko odvalil.
Oca, To mu je tuđe po dolgem premi-sljanji na pamet prišlo, Upametoval se je naimer, da je doma vidival — večkrat videl, kako delavci velike teža vzdvigajo ino se je lotil tuđe sam to vardcti ■— izkusiti. Ino po pravici se mu je to tuđe povedlo. Za pol ure sta bila kamena iz jazvine izvaljena, kteru bi naj beržej niti štirje močni z golimi rokami ne bili genili. Aj vzradoval se je, da zdaj veliko prostornejši prebitek ima , ino da je v njem, kakor je pre-vidal, nine izcela varen ino bez strahu ; kajti zdaj so kakor stene, tako tude strop iz jedne skale koti iztesanc bile, v kteri tude niti nar-menjše razpokline ni bilo videti.
Tehomil, Kamo pak je le paok prišel !
Oca. Prav, da si na—nj spomnol; skoro bi bil na — nj pozabil. Za resnico pak ne vem , kaj se je ž njim zgodilo, najberžej je v raz-sipinah pokopan bil. Robinson ga res ni več videl , pak toto izgubo — potrato so mu jegovi drugi đružebniki, lamice nadomestile — nagradile.
Nine se je pustil k ognjemetnemu verhu , ko je iž njega še zmirom černi čađ izhajal. Pao čudo ga je vzêlo nad to razpušeno gmoto , ko se je daleče po širokem razlila ino še je ohla-dla — neustidla. Le izdaleka je pozoroval — gledal — motril toto strahovito i poleg toga tude
krasno gleđališe kadeče se prepasti, kajti od straha ino od lave — razpustline, ko se je žgoča bila , ni mogel bliže stopiti, Ivo pak je videl, da se je lava k temo istemu mestu, gder je korun rasel, kakor reka valila , se je nemalo leknol — ustrašil, pomisle, da je toti ognjivi tok vso to rastlino gotovo pogubil; pak ni imel miru, dokler ne uve, ali ga to strašno pomišljenje ne ukani — oblodi. Kmahu je tedaj ta dirjal, ino k neizgovorljivemu potešenju — razveseljenju je uašel ; da nikar jedna ni pokvarjena. Ino v to dobo si je umenil, da si na različnih krajeh ko-runa nasadi tako da bi se , priide bi opet gde kaka zla — huda prigoda, te le imenitne rastline ne znebil. Zdaj pak je ravno, kakor se mu Je dozdevalo , zima nastajala , pomislil si je tedaj : gdo ve , ni li to takava rastlina , ktera se tuđe črez zimo v zemlji uderžati ino hraniti da.
To si dokonjavši, si je opet kuhinjo rediti — praviti — delati jel. Ino pri tem delu mu je ona strašna prigoda k veliki sreči bila. Ognjemetni verh je med drugim tuđe zarad — došli apnenega kamenja iznametal. To le kamenje, kakor veste, se najpred v peči na rahlo izpaliti — už-gäti mòra, kor se iž njega ugašeno apno dela. Tega to res ni več treba bilo, kajti se je uže zadosti v gorečem verhu užgalo.
Robinson tedaj nič drugega delati ni potreboval , nego jamo v zemlji izkopati, apnenega kamenja v njo nametati, pak z vodo politi ino premešati. Apno je na ti način ugašeno ino k zidanju pripravljeno bilo. Posle je je s peskom
m
razdelal, se k delu napravil, ter Se oveselil, da k temu zadosti umnosti ima.
Med tem toga se je iz verhu kaditi prestalo , ino Robinson se je osmelil — si upal, dar k prepadu doiti. Po straneh ino na dni —■ podni je videl ohladio lavo, ino ker se odnikod ni več kadilo , si je upanje delal, da je ogenj pod zemljo celo izgasnol, ino da se ga prihodnič več bati ne ima.
S to misijo upokojen — u mirjen , je pomislil , da bi si živeža na zimo nazgromadil —-vkup spravil, Nalovil je tedaj blizo osem lamie, ino vse ubil razve kozla, katerega je za tovarištvo svojim krotkim lamicam živega nehal, ino naj več tega mesa je v kuhinji povesil, da bi se preodilo — presušilo, Najpèrvle pak je , kakor je to doma od svoje matere videl, meso nasolil, ino je nekoliko dni nasoljeno ležati pustil.
Bila ti je to uže nemala zasoba — priprava mesa ; pak vemdar še se je bal da bi mu ne zadolelo — došlo — zadosti bilo, ko bi preveč ostra — toga ino dolga zima pripadla. Hotel je tedaj še nekoliko lamie uloviti ; pak to mu ni več pokazalo ; kajti so one uže jegove zvijače — lest spasle — opazile, ino se odsega mal njega varovale. Hotel jih je imeti, pak si je tude drugi posredek — pomoček izmisliti morah
Pokler Si pak ljidski — človečji razum , če se dobro vadi ino uri, lehko vsaki posredek za svojo potrebo zmisli, tedaj je tude Robinsonu kmalu v glavo prišel. Zavaral si je , da so lamice , kedar so ga pri potoku zagledle , kmahu na gomilo — hribec bežale, ino odtod germovje,
ko je ž njim gomila z druge strani koti s plotom ograjena bila, preskočile ; ino da za ger-movjem skala dva lakta više stoji — moli. To tedaj preiskav — vsi je hitro vedel, kaj ima činiti.
I umcnil si je , da na etem mesti globoko jamo izkoplje, da bi se lamice, kcdar zgore skočijo , v njej lovile. S tem novim delom, ker se je silil, je za pol drugega dne gotov bil ; pak je jamo z rožjem — vejem prikril, ino na zau-tra k svojemu veselju smotril, da ste dve dosti veliki lamici v njo skočile ino se ulovile. Kakor si je mislil, je bil zdaj z mesom dovlje osker-bljen — založen.
Bil bi pak nemalo skérb imel, kako je črez zimo hrani, ko bi si božja previdnost pri tem zemlje potresu ne prizadela , da bi poredno klet — kamro — hrabo imel. Blizo pri jazvini se je naimer drugi kos verhu skoro dva sežnja globoko prepadel — sedel, ino od tega je druga otlina povstala, iz ktere je dira tuđe v njegov dvorek sla, zdaj je tedaj imel prebitek, kuhinjo ino hram blizo sebe, ravno kakor bi to s trudom ino z remeselno (rokodelsko) roku na pravljeno bilo.
Zdaj še je trojo reč na skčrbi imel ; da bi se na celo zimo prav omislil. Moral je za lamice sena nasekati — nakositi, dero za kurilo — palivo nabrati, ino koruna ize zemlje dobiti ino v hrambo odnesti, Ize sena, kterega je mnogo vkup spravil , je na dvorku ertasti stog — kopico naredil, kakor pri nas kmetje delajo ; ino vseli, kedar je na stog sena nametal, je je tako silno pohodil — potlačil, da se tako leliko pre-Bteknoti ni moglo, Pak pri tem delu je skoro û&jpred izučenje dostal.
On naimer ni bil tako preveden, da bi seno nujpervle prav posušil ; če pak toga nikar , ino se seno močno stlači, te se potle zagreje , pari ino naposled se vneme — užge. Od tega iz mlar dega nič ni slišal, ker za kmetovsko gospodarstvo nigdar ni maral, Nine pak je v potrebi spoznal, kako je dobro, če si človek vse v ske'rb ino misel vzeme, ino kolikor si le mòre znanosti — znanj nabere, ako bi ravno bèrzo ne vedel, k čemu bi mu kedaj bile.
Te pak se je nemalo začudil , vide , da se najednog ize stogu kadi , ino se je zgrozil, ko je v seno roko vtek — vtekši čutil, da je notre kakor ogenj gorko — vroče. Ino ni mislil drugače , ner da gori, da si ravno preumeti ni mogel, kako bi ogonj v nje bil prišel. Spešno -— berzo je v stog spustil, ino seno razmetaval, pak k velikemu začujenju nikakšega ognja nalezel, nego to, da je povsode gorko ino volh-ko — mokrotno. Potle je sam prišel na to gotovo misel, da vzrok te gorkote le volhkost biti mora , akoravno , kako bi to bilo , zapopasti ni mogel.
Dragotin. Kako pak te to je , da volhkost tuđe kaj zapali ?
Oca. Ljubi Dragotin ! tako čudovitih reči je na tisoče v prirodi — stvarjenji, ino človečkcmu razumu , kteri je je uže ne koliko sto let premišljal , se je dalo , da je pričine mnogih teh reči na vlas preiskal. To umenje , ktero nas te pričine ali vzroke znati uči , ino kterega še vi dozdaj niti po imeni ne poznate, se sploh imenuje :	Prirodopis — naravoslo vstvo
ali drugače f i s i k a. Tude od tote reci, tako , kakor od mnogih drugih, črez mero čudovitnih, je to učenje ; ino Če boste vseli pri vsem tako skerbni kakor kar vas zdaj učimo, vas tude to-tega omenja poučimo , ktero vam pre veliko veselje napravi. Zdaj bi bilo nepotrebno od toga govoriti, ker še tega , kar sem pravil, prav ne razumite,
Robinson je tedaj iznova seno sušil ; pak je drugoč kopico naredil, kteri ni mogel niti veter uiti dežj kvaru delati. Za boljše ovarovanje je nad njo iz terstja streho napravil, ktera je zadosti terdna bila.
Potem si je v priidočih dneh suhih derv nanosil, kolikar sc mu je treba zdelo. Pak je koruna spravljal, ino si ga predse kup nagro-mâdil. Potle še je vse zrele citrone stresel, ktere je tude za zimo posliranil. A tako je zdaj brez skerbi bil , s čem bi se v hudi zimi zivil,
Pak vsej ta huda zima še le skoz ni hotela priiti, ako-koli se je uže mesec kozopersk k koncu hilil — nagibal. Mesto zime pak je dežjevati jelo , ino je vun ino vun persalo, kakor bi se vso nebo v vodo bilo obérnolo. Robinson pak ni vedel, kaj si ima od tega misliti. Celih štirnajst dni niti z nogo iz prebitka ni kročiti — koračiti — mogel , razve v hramec — kamro , k stogu ino izvirališu, da bi za se ino za svoje lamice kenne ino vode prinesel. Ostali — drugi Čas je moral kor jetnik — ôznik — suženj prebivati.
O kako dolg mu je le čas bil, ker ničesa k delu ni imel, ino je zmirom samoten biti mò-
ral. Kakoršna je ta móka, si otročički ! pač predstaviti ne morete ! Ko bi mu gdo knigo , ali papir , pero ino cernilo bil dal, gotovo bi se mu ne mililo , za vsaki taksi list jeden den svojega življenja dati. „Ah !“ je cesto vzdihal, „kaki blasen sem jaz v svoji mladosti bil, da sem včasu ctenje ino pisanje za težko ino nevoljno, reč, prazdnovanje — lenuhovanje pak za prijetno imel. Bukve, pri kterih se mi je tolikokrati studilo — grozilo, bi mi zdaj bile naj dražejse blago, ino list papira , pero ino černilo za veliko kraljevstvo,“
V	tem času, kir mu je toliko dolg bil, se je iz sile k različnim delom gnal, kterih še do sega dob ni pokusil. Davno je na to mislil , če bi si mogel lonec — gernec — pisker ino svetilo — lampico narediti, dve reči, kteri bi mu v njegovi potrebi nemalo k koristi bile. Pak je derknol v najvekšem dežju , da bi si gline nanosil ; ino se je dela lotil,
Pak veste da se mu hitro izperva ni hotelo dati, ino se je zastonj zadosti natrudil — nadelal ; ker pak nič potrebnejega k delu ni imel , je, kar je napravil, če ni bilo zadosti dobro, drugoč polamal ino , iznova delal. S tem kratkočasnim delom je nekoliko dni prebil, pak je lonec ino svetilo tako dobro udelal, da bi bil svojevoljen , ako bi to drugoč bil raztrupal.
V	kuhinji nedaleko od ognja je te posode postavil, da bi počasu usihale — se šusile. Pak še je druge piskre pekve ino ponve, vekše ino menjše, ino na uazlični način delal, ino čem
m
delje se je s tem bavil — obiral, — trudil, s tem vekšo ročnost ino urnost je dobival.
Med tem toga je brez prestanja persalo, ftobinon je tedaj primoran bil, se druge dela sis izmišljevati, da bi ga dolgi cas ne trapil. Pred vsem drugim je sklenol, da si mrežo — set za tovljenje rib udela. Uže pred tem si je mnogo prevezkov — vervi — konopcev — ozincev — ftotozov napletel, ino ti so mu zdaj, prav prišli. Ker je poterpežljiv bil, ino dosti času imel, reČ ktera se mu izpervega po sreči vesti ni hotela, desetkrat ino večkrat pokušati, dokler ni pravega Načina nalezel, kako bi ôzle vezati imel : je v tem toliko urnosti došel, da se mu je to le igračka zdelo. Izmislil si je tude nastroj — orod iz lesu , podobni vozači igli, ktero je z kamenim nožem izrezal. Ino tako si je napravil mrežo , ktera je naši navadni ribički mreži po dobroti ine rabljivosti — užitečnosti malo ustopila'
Potem mu je na misel prišlo, ali bi se ne dalo, tude lok ino strele — šipiee (psice) udenti ? Aj , kako gorko ga je razvnelo — podžgalo, ko je dalje mislil ino razvažil — pretehtal, kako bi mu lok k veliki koristi bil ! Lehko b* ž njim lamice ino ptiče streljal, ino se nadto tude preti divjim ljudem, če bi gde keda nad ^jega prišli, v svojem prebitku branil. Od žedosti želje je le gorel, da bi uže lok gotov imel, *n° nič za dežj ino veter ne maraje , je le roč-00 tekel, da bi si za — nj lesu poiskal.
Ni se mu pak zdelo , da bi k tomu vsaki les dober bil ; zato si je izbral, kteri bi terd ino
poleg toga geževit bil, da bi se ogenol — usločil, ino kmahu drugoč sam vzravnal.
Dragotin♦ Da bi bil sprožen — uprog — žilav, vite ?
Oča. Prav ! nesem si mislil, da še si pomen te besede pomnite , ino zato je tude nesem hotel imenovati.
Ko je takovo dervo našel, je je utel —■ vsekel, ino doma se je hitro k delu posadil. Pak pomislite ! kakih težkosti da si je izkusil, ker navadnega noža ni imel ! Zaisto z dvajste-rim regnenjem ni toliko urezal, kolikor mi na jedno z jeklenim — ocelnim nožem urežemo. Celih osem dni je pri tem delu prebavil — prebil, ako ravno je od rana dar do večera vjednomero delal. Jaz jih dosti poznam , kteri bi tega tako dolgo ne izderžali.
Stanislav. (K drugim.) To si oteč od naS
misli.
Oca. Ugonol si, Stanislavek ! a ne imam li prav !
Stanislav. Ah celo prav ! — pak zanapred tude od dela ne neham, če se ga jednor preimem.
Oča. To prav učiniš ! Robinzonu pak je pri tem vse prav prišlo. Deveti den si je k veli' kemu razveseljenju lok dogotövil, ino mu nič ni več menjkalo — hibelo, nego še tetiva— struna ino strele — sipice. Ko bi se bil na to spomnol, kedar je lamice ubil, si je lehko izkusil , če se iž njih čreves dajo strune delati ; kajti je vedel, da je v Evropi tude iz ovčji!1 črev delajo. Pak strune ne imaje, je preve-
zek kolikor jo naj terdneje mogel usukal ; pak se je za sipice obernol.
Kaj bi bil zató ne dal, ko bi,le košek železa bil imel, da bi v sipico oster èrtec — spie zabiti mogel? Pak je zahman bilo. Ko je to v dvereh stoje premišljal, je nagloma grudo zlata zagledal , klera je tu dozdaj koti o poveržena reč ležala. „Proč s tobo!“ je izvpil jo z nogo odbersne,“ bodi železo, hočeš li, da bi te važil — v počtenji imel.“ A vêc na njo ni poglednol.
Dolgo premišljaje se je potem spomnol, kar je negda cul, da, vê — pré, divjaki, da bi sipice ino kopje ertasto imeli, kosti iz velikih rib, ino tude ostre kamene k temu rabijo, — upotre-bljajo — uživajo. Ino je sklenol, je posnemati — nasledovati ino si je tude umenil, da si kopje udela. Zdaj ti je tekel na breg, ino bil tako srečen, da je kosti ino kamenev, kolikor si je že-dal — želel, nalezel. Pak je usekel dolgi ravni prot za kopje — kopjiše, ino ves premočen se je domu vernol.
V nekoliko dneh je imel kopje ino sipice gotove. Na kopje je ertasti kamen, ino na sipice močne bodeče kosti, ino na drugem konci na njih pera terdno privezal, da bi dobro letale. Lòk je kmahu izkusil, če se ga je potrebovati, ker zavoljo pomenjkanja železnih nastrojev ni bil, kakor bi imel biti ; pak vendar je previdei, da je k streljanju ptic ino menjših zveri predse dober $ tude 11 * dvojil, ko bi nagi divji človek blizo njega prišel, da ga lehko nevarno rani. S kopjem pak je prav zadovoljen bil.
Tičas sta se mu tude lonec ino svetilo radosti posušila. Hotel ju je tedaj izkusiti. Naj-pervle je v Iončič kos loja vergei, kteri je iz droba ubitih lamie zébrai; mislil ji je razpustiti, ino mesto oleja v svetilu paliti — žgati. Pak k svojemu najvekšemu merzenju je spoznal, da kakor se je loj razpušal, se je kmalu v glino etegnol— vlekel, ino spoder iztekal, tako da ga je maličko v lončiću ostalo. Iz toga je hitro sodil, da tude druge posode to hibo — pogrešek— napako imajo, ino da se ne bodo potrebovati mogle, kar je tude resnica bila.
Merzljiva ree! Vsej se je zlo veselil, da bi nine vsaki večer pri luci sedeti, ino drugoè jed-nor kako troho tople juhe — polivke snesti mogel; pak je tu videl, da mu je ta dobra nadeja najednor drugoč v kvar prišla.
Ljubor. Pak vsej je to res nemerzljivo — nevoljno bilo !
Oca. To verijem ; marsikteri človek bi se bil nad tem razserdil, ino te crepe proč zalučil. Pak Robinson sc je uže predse poterpežljivosti navadil, ino si je terdno pred se vzel, da vse, kar jednokrat začne, ino se dokonjati da, tude do-konja.
Sedši tedaj v kot, si je z rokami čelo terel-„Odkod jele berž to,u je pomislil, „da so piskri v Evropi, tude iz gline delani, tako terdni, ino ničesar v se ne tegno — vleko ? — Ano, to bo zategavoljo, ker so lošeni — polivani. —u Lošc-ni? kaj pak je le to, ino kako to tam delajo? — Aha ! menim, da to uže vem ! A to bo ! Kaj li nesem jednor bral, da je izvun peska ino dru-
gih reči tuđe glina, ktera nekaj stèkla — »larvine v sebi ima, ino se pri naglem ognji v steklo preobeme? — A tako to gotovo delajo? nakladejo loncev vrazkurjeni peči, ino kcdar se glina razpušati jeme, je vun izestavijo, da bi se v steklo ne obernoli. Tako bo to ! Tude jaz to napravim.“
V kuhinji je tedaj kčasu veliki ogenj razdelal, ino ko je naj več gorelo, je lonček va—nj vteknol. Pak ni bilo vsega dolgo, kar je lon-^ес poknol. „I za božjo voljo !“ je Robinson zakričal, „gdo bi si to bil pomislil?“
Opet se je tedaj žalosten v kot posadil, ino Vzpet premišljavati začel. „Pak se mi uže ni nič Podobnega zgodilo?“ je rekel, ,,Ano, uže vem!
se po zimi steklenice — mužoli — glaži s Nudeno — merzlo vodo ali s pirom na gorko peč Postavijo, do bi se ogrelo, ne poknoli? — A koda ne pokncjo ? kedar se peč pregorka ni, ali kedar se pod njimi listek popira podloži. — Prav ! nekaj pazim ! to bo tako, posoda se ne sme najed-n°g v nagel ogenj deti, temoč najpred le tako, do bi se skoz ino skoz pregrela. — Tude se gle-d&ti mora, da bi se na jedni strani pred negoli Па drugi ne impalila. „Juhe !“ je veselo zakrik-n°l, ino poskočiv je šel, da to iznovega vardene. drugič se mu je bolje povedlo; lončič ni pokel, Pok vem dar ni bil, kakor lošani.
„A pak kaj je to ?“ je Robinson pomislil, »Vsej je ogenj, si mislim, zadosti prodek — silen kd ; — kaj še se k temu le greca ?“ Ko se je 2odosti namislil, je vzrok tomu dal, da ogenj ni kil v peči zapert, da je gorkota prehitro minola,
ino se na vse kraje jako razdelila, ino da se tako glina ni izpalila, da bi svojo gladkost, kakor druga lošana posoda imela. Kakor je sklenol, da nič ne začme, česar bi ne dokončal, tako je tude na tem ostal, da si peč za žganje loncev postavi. Pak za to delo je vsej ugodnejše vreme imeti moral.
Persalo še jo zmirom, ino še le po dvema mesecama se je drugoč nebo nanaglo izjasnjevalo. Robinson si je mislil, da se sedaj zima začme; pak glej ! uže je po njo bilo. Svojim vlastnim očem ni veijel, ko je smotril, da oživljajoča jara, — spomladna — viležnja — vigredna moč drugoč novo travo, novo cvetje ino novo berstje — šibje poganja; ino vsej je tako tude bilo. Ni mogel toga preumeti, akoravno je z očima na to gledal. „I to mi pakihode k naučenju,“ si je pomislil, „da prihodnič kmalu niče sar ne tajim —■ ne upiram čegar zapopasti ne morem !“
Mati. Kaj li ni šel spat, ko si je to izgol-čal? — rekel?
Stanislav. Mi še nesmo zaspani, matinka!—• mamica !
Oca. Gotove povesti od tega ne imam. Pak vsej, ker v njegovih starih prigodkih , dokler je na tem ostrovi, v samoči živel, na toti den nič poznamenanega ni; si sam mislim, da je s temi besedami legel. Ino tako tude mi stvorimo, da bi kakor on zagoda rano, kakor solnce izide, drugoč vstati, mogli.
«ledena j sii verer.
Stanislav. Otče ! pač rad bi na Robinsonovi» mesti bil!
Oca. Rad?
Stanislav. Veste da, nine ima vse, cesar potrebuje, ino je na lepem kraji, gder nikakšnje zime ni.
Oca. Vse, česar potrebuje ?
Stanislav. Ano, vsej ima meso, ribe, ostrice, korun, sol želve, citrone , ino iz lamičjega mleka si lehko masla ino sira dela.
Oba. A res da je to tuđe uže predse času delal; jaz sem vam pak od toga povedeti le pozabil.
Stanislav. Tude ima lok ino kopje, ino do-prebivalise ; kaj bi se tedaj več hotel ?
Oca. Robinson je to tude preudaril ino va-pak Bogu za to hvalo daval ; pak vemdar k* polovico svojega prihodnega življenja bil za lo dal, ko bi ktera ladja bila priplula, ino ga dru-goč v domovino odvezla.
Stanislav. Aj ! česa pak še mu je menjkalo ?
Oba. Mnogo — premnogo. Menjkalo milje, krez česar na sveti nikake prave blaženosti ni prijateljstvo, ljudje, kakor on, ktere bi ljubil, ino kteri bi ga drugoč ljubili. Kako radost je, Postavim, imeti mogel, ko je bil, od staršev, ko
je je tako močno razžalil, od prijateljev, kterih si niti več videti ni upati mogel, ino skratkim ode vseh ljudi na celim sveti odločen bil ? Izkusi si to, Stauislavek, ino le jedini den v samoti bodi, pak uvidiš, kako je to življenje. Razve toga še je tude'^druge reči grešal; oblačilo je po-časoma kos za kosom ž njega padalo, ino do sega mal ni vedel, kako bi si drugo spravil.
Dragotin. I vsej je tu, gder nikše zime ni, tudi lehko brez njega bil.
Milica. Fuj ! da bi berž nagi ne hodil !
Oca. Za zimo rez ni oblačila potreboval ! pak sram ga je bilo zavoljo nagote, ino pak tuđe merčes, našim muham podoben, kterega je onde na otoku vse polno bilo, ga je preveliko trapil. Kajti če ta muha ušene — pikne napravi grozno bolest, ino po nji se bulja, tako kakor če osa ali bčela piči, na telesi izpehne. Robinson je lice ino roke skoro zmirom od tega otekle imel. Ino kaka moka še le mu je tedaj nastajala, kedar bi vso oblačilo ž njega bilo spadlo ! Ino do toga ni bilo dolgo.
Zaradi toga, ino izvlasti ker je po svojih milih staršeh, ino poprek po ljudskem tovarištvu tožil, je pogostoma globoko vzdehnol, ko je na bregu stal, se solznatima očima na široko morje poglednol, ino nikeder nič razve vode ino neba pred sobo ni videl.
O kolikokrat mu je prazdna nadeja veliko radost naredila, če je izdaleka mračni oblak na nebu smotril ino menil, da korabelj s stežnji ino plahtami vidi! Ino ko je tej blod spoznal, kako bridko je potom plakal, ino se z zmočenim serd-cem v jazvino vernol.
Milica. Ako bi le goreče bil milega Boga prosil, gotovo bi mu bil korabelj poslal.
Oba. To je tude činel, milo dete ! molil je Boga po noči ino po dne , da bi ga rešil ; pak ni pozabil priložiti: „Pak ne moja, o Gospod, ampak tvoja volja se izidi!“ — Ino to je činil zato; pokler je presvedčen — prepričan bil, da Bog bolje ve , nego mi, kar nam je dobrega.
V skerbeh si, če bi gde keda korabelj okoli plul, alipak tičas k ostrovu pristal, kedar bi ravno na bregu ne bil ; je sklenol znamenje postaviti, iz kterega bi vsaki, gdor sem priide jegovo potrebo lehko poznal. To znamenje je bil kol , ino na njem mesto praporca — zastave naj bolji kos sračice — robače, ktere uže več nositi ni mogel, obešen.
Bil bi tude rad napis na ti kol privesil, da bi s tem svojo silo tem očitneje oznanil ; pak kako je imel to učiniti? — Drugega posredka ni vedel, ner da bi besedo s kamenim nožem izrezal. Pak tu je opet bilo pitanje : v kterem jeziku ima napis napraviti? Bil bi li v anglič-kem , ali nemškem, bi morebiti priidoči Francozi ali Španijeli, ali Portugali ne razumeli, kar te besede znamenajo, K sreči se je upametoval na nekoliko latinskih besed, s kterimi je lehko svojo žedost — željo izjedril — izrazil — povedal,
Stanislav. A to bi bili razumeli?
Oca, Latinski jezik — govor, kako veste , Se je po vseh zemljah v Evropi razširil, ino izvekšega ljudje, kteri so le nekoliko višejše vzdelanosti — izobraženosti deležni bili, ga vsej nekaj razume, Robinson je tedaj smel upati, dft
10
na vsakem , korablji, kteri bi sem priée] , kar jeden človek jegov napis- porazumi. I izgotovil ji le tako: Ferte opem misero Robinso-n i o ! Razumiš to , Ljubor.
Ljubor. Razumim ; to je : Pomozite ubogemu Robinsonu.
Oca. Nine je najveći pogrešek — nedo-statek—silo na črevljiv — škornah imel ; pomalem so mu kos po kosu z nogu spadali. Muhe, ktcreso se v čas dežja veliko množile, so ga tako grozno sipale
—	pikale , da si od bolesti ni vedel kaj početi. Obraz, roke ino noge so mu od pikanja tako zatekle, da človečkemu telesi neso več podobne bile.
Pogostoma je pomišljal na gdc kaki posre-dek, kako bi se oblekel ; pak vseli zahman, kajti ni imel nastrojev — orodja niti potrebnih znanosti, da bi to napravil, kar si je zase narediti hotel. Te še mu je na misli prišlo , da temu lehkič najležej zadoli —■ predipriide — izgovi, če se s kožami ubitih lamie oblači.
Pak dozdaj so še bile sirove ino toge — terde — okorne ; ino najhujše je pri tem, ker nigdar ni za to maral, kako usmarje — kožarje
—	koželugi ino irharje sirove kože udelavajo; Pak ko bi to (ude bil videl ino vedel, vsej pak ni imel niti igle pak ne niti, da bi si iz kož jedno ali drugo učil.
Potreba pak, je ta le med tem toga zmirom bolje ino bolje nađe — ni dolegala — silila. Ni ne mogel za dne delati, ne po noči spati, tako stalno so ga muhe sožile — trapile. Na posled je bil prisiljen , da bi se česa lotil , če ni hotel naj revnejše smòrti zaginoti.
Ljubor. K čemu pak je berž Bog toii merces — ničemno stvar stvoril, če človeka le moči
—	trapi — soži?
Oca. Kaj misliš, k čemu je mili Bog tebe ino mene ino vse druge ljudi stvoril ?
Ljubor. Da bi na sveti srečni bili.
Oca. A kako pričino je imel, da bi to učinil?
Ljubor. Ker je dober , ino ni hotel, le sam srečen biti.
Oca. Dobro praviš. Kaj pak mislis , da čud
—	merčes nikake blagosti ne poziva ?
Ljubor. Pač ; vsej pak vidimo, kako se na solaci raduje.
Oca, Moreš li tedaj zapopadnoti zakaj je Bog tu de to čud — merkej stvaril. — Gotovo, da bi se tude na zemlji jega radovala , ino tako srečna bila, kolikor po svoji prirojenosti biti mòre. Ni H tej umisel — namen velina ljubezniv ino tako dobrotljivega Boga vreden ?
Ljubor. Jaz pak si mislim , da je ljubi Bog le take zvereta stvoriti mogel, ktere nikomur kvaru — hudobe ne delajo !
Oca. Diči — slavi Boga ino mu hvalo daj, da ni tako učinil.
Ljubor. Zakaj ?
Oca. Zato , ker bi drugače ti ino jaSS ne bila, ino bi nâs vseh tu ne bilo !
Ljubor. Kako, imam to razumeti ?
Oca. Polder mi ljudje ravno med naj dira-vejše — zgrabljivejše ino naj kvarljivejše — pogubnejše zvereta slišimo.
Vse drugo stvari na zemlji so no le nasi fahove ~~~ sožnji, ampak je tude po Ijubosti
10 »
ubijamo , bodi si zavoljo mesa ali kože, bodi si opet, ker so nam na poti , alipak iz druge ma-lovažne pričine. Kolik večo pravico bi tedaj zvereta imele prašati:	zakaj je Bog to kroto
zvere, človeka stvaril ?	— Kaj bi jim na to
pitanje odgovoril ?
Ljubor. (Z ozkostjo.) Jaz res ne vem.
Oca. Jaz bi jim uakratce tako le odgovoril : Vedite ve, da ste le zvereta , ino da toga , kar najmodrejši ino naj dobrotljivejši Bog čini, nikakor presojevati ne morete ; a mi vas s svojim prikladom — izgledom v tem predhajati hočemo. Kaj misliš, bi li bile zvereta, ko bi razum imele, s tem odgovorom zadovoljne ?
Ljubor, Jaz sem zadovoljen.
Oba. Tedaj se vzpet k našemu Robinsonu vernimo. Sila ga je primorala, da bi si kor si more pomogel. Vzel je kožo $ izrezal iž nje, pač res da ne brez malega dela , s kamenim nožem svoje črevlje. Zešiti jih ni mogel, ni bilo tedaj druge pomoči, nego da bi direh — luknjic v njih napravil, ino si je z usukano vervco na noge privezaval. To pak mu je veste da težavno bilo. Kajti akoravno je kožo z volno navzverh obernol, so ga noge le zmirom silno žgale , ino toga — okorna terda koža, če je le malo kam šel, mu je noge do kervi oderla, kar mu je velike bolečine delalo. Predse pak še je rajši to , kakor šipanje muh prestajal.
Iz ine — druge prav toge kože si je naredil ličino — naličnik, v kteri je dve dirki za oči, ino jedno za usta, da bi dihati mogel, izrezal. Ino ker je uže pri etem delu bil, je sklenol
da pred ne prestane dokler si tude jopica ino nogavic iz kož ne udela, K temu pak je res ittervo vekšega premišljavanja trebalo ; kajti kaj pak uže je brez dela ino truda , ino kaj se na posledne opravi, ce le vse s poterpljivostjo ino skerb-nostjo obračamo ? Pak tude to delo mu je srečno od rok šlo, ino je nad njim veliko radost imel.
Jopič je naredil iz treh kosov, iz dveju rokava ino iz tretjega život, ino je to s pre-vezki vkup zvezal. Nogavice , kakor je pri nas za jezdo jahanje imajo, je napravil iz dvü kosu, predek iz jednega pak zadek tude iz jednega, ktera je po obema stranema zvezaval. Kakor hitro je gotov bil, se je kmalu v to oblekel, si umenivši, da si svojo staro uže celo razcundra-no evropejsko obleko le za obletne svètke ino za rojstvene dni svojih staršev, ktere je kakor prazdnike slavil, zavaruje. Zdaj je res imel pra-tcž — odetelj — oblačilo , kakoršnjega na sveti čudnejšega ni. Od glave dar do pete je bil v kosmati koži zaobvaljen — odenen; mesto kordu — kordca — meča je imel po boku — strani kameno sekiro; črez ramo tobolec, lok ino zvezek sipic — strel, v pravi roki kopje , dvakrat vekše kor je sam bil, ino v levici — Šujici pleteno streš-ko — solnčnik, da bi ga solnce ne peklo, ino na glavi namesti klobuka črtasti košek, tude s kosmato kožo povlečeni. Deca le prestavite si, kako ga je bilo v tem gledati ! Gdor bi ga bil videl, nigdar bi pač ne bil iz tega čudnega kroja '—■ noše na človeka pomislil. Ano sam sebi se je moral smejati, ko se je najpred v potoku zagledal.
Poslé se je paki — drugoč lončarskega lolii. Pec za žganje je berzo postavil, ino hotel izkusiti, bode li v naj hujšem ognji piskre tako izžgati — izpaliti mogel , da bi kakor lošani bili. Naložil jih je na jedendrugi, ino raznetil počaso-ma tako silni ogenj, da se je cela peč razbelila — razpalila. Toti prodki — silni ogenj je gojil — deržal dar do večera, pak je nehal pornalem peč ubladnovati, ine od velikega hrepenenja ni dočakati mogel, kaj bode iž njegovega dela. Pak kaj je bilo? Pervi ino drugi lonec, ko ji je izte-gel, ni nikar lošan bil, pak tude drugi ne: Ko je pak med spodnjimi jeden pregledel , se je vzra-doval ino počudil, da je na dnii čisto lošan.
Kako to razumeti ima , ni vedel. I gospod Bog! si je mislil, kaka bo ta pričina, da je le toti pisker na dnu lošen, drugi pak nijeden, vsej so iz jedne gline udelani, ino tude v peči žgani? — Mislil je sem ino tam, pak dolgo mu nič ni ho' telo pripadnoti, da bi to reč poumel : Naposledek se je spomnol; da je v tem loncu betvo soli bilo, ko ji je v peč deval.
Dragotin. A ta sol je to naredila ?
Oca. Taka je. Kar je Robinson tu po nagodi nalezel, to so v Evropi davno vedeli. Sol naimer, z mnogimi rečmi zmešana, se v ognji v steklo spreoberne. Imel je piskre le ze slano vodo politi, ali le drobet soli v razpaljeno peč metnoti, ino bili bi se mu gemei — lonci kmalu kakor steklo lèsnoli.
To je tedaj jutre izkusiti hotel. V peči je uže gorelo, on pak je uže nektere posode ze slano vodo polil, ino v ine — druge drobet soli na-
sipal, da bi najedrior obojo izkusil ; vtem se mu je prigodilo, čegar se jc uže davno bal — obajal, prejela ga je bolezen — nemoč — horoba, glava ga jc razbolela, čutil je težkosti ino veliko medlobo po vsem životu. Kar naj groznejÿega na človeka priiti more, to se je na njega zger-nolo — zvabilo.
„Veliki Bog !“ si je mislil, „kaj počnem, ne vstanem li več z loža ? Nikar človeka ni tu, kteri bi mi postregel, ino v moji bolezni pomogel! Ni-kakega prijatelja, kteri bi mi smertni pot — srage obrisal — uterel, ino kaj k pokrepčanju podal ? — Bog! Bog! kaj si začnem?“ — To povedevši, je od velike ozkosti zmočen ino strapljen v medlobo padel — omedlel.
Ako je keda trebalo, da bi na Boga, pov-sode navzočnega — pritomnega ino naj ljubeznivejšega, pravo sinosko zaupanje imel ; zdaj zai-sto najbolje. Ode vseh ljudi zapušen, brez vse pomoči; kaj mu je zdaj druga ostalo, če ni imel v svoji revi zaginoti ? Bog, Bog sam, ovače niše drugi na celem sveti.
Ležal je ino sc ze smertnimi težavami ino ozkostmi boril. Roki je močno spèl, ino ne möge govoriti niti misliti, je neprenehama v nebo gledal. Bog! Bog! Smili da se! — To je vse bilo, kar je včasoma globoko vzdihaje pregoleati mogel — pregovoriti zamógel.
Pak le tesnoba mu ni dala, da bi si po-einol. Zebravši svojo poslednjo moč je šel, da bi si napotrebnejše reči za svoje obživljenjc k ložku znesel, ino ko v bolezni vstati ne mogel, da bi cisto brez obcerstvljenja ne bil, Z veliko težavo
je prinesel dve skarlupini polni vode, ino ju k ležišu postavil. Pak je tude priložil nekaj pečenega konina ino stiri citrone , ktere še so mu ostale, ino omedlev je padel na svojo žalostno posteljo.
Ako bi se ljubemu Bogu poljubilo, ga z rano smertjo iz esega — totega sveta poklicati o! o kako rad, kako velma rad bi bil umerel! Opovažil — podstopil se je Boga za to prositi; pak predse se je upametoval, da ta molitva ni prav. „Nesem li otrok božji ? je pomislil,“ nesem li delo jegovih rok, a ni li on moj ljubeznivi! moj predmodri ino mogočni oteč ? Kako bi mu tedaj predpisovati smel, kaj bi z meno učiniti imel ? Ne ve li naj boljše , kaj mi je dobro, ino ne oberne li z meno, kako bi mi koristno — pro-spešno bilo? Gotovo! tako učini toti dobrotljivi, ljubeznivi, močni Bog ! Upokoji — umiri se tedaj moje nebogo žalostno — dreselo serdce ! Na Boga se zanesi — nasloni, moja uboga utrapljena duša — na Boga, velikega pomočnika ve vseh potrebah! ino on ti pomore; ti gotovo pomaga ob življenji ino smerti !“
Po teh besedah se je vzdignol, na kolena padel, ino z veliko vročnostjo svojega serdca molil! „Tebi se izročam, ljubi moj otče ! celo se izročam tvojemu očinskemu ravnanju! Oberni z meno, kakor se tebi raci ino ljubi ! Rad bom prenašal, kar nad me pošleš ! ino ti mi k temu pomoči dodeliš. O podeli mi moči, moj Otče! — to je vse, za kar te prosim — udeli mi poterplji-vosti v mem — mojem križu, ino stalnega zau-
panja do tebe! Usliši toto prošnjo svojega stiskanega otroka!
Tu se ga je lotila uročinska treslika — zimnica — merzlica, Bil je sicer v kožah vsi obaljen
—	odenen, pak vemdar se zagreti ni mogel. Zima
—	mraz ga je skoro dve uri tresla — lamala.
Potle pak ga je vročina — gorkota razvnela, kakor bi mu ize vseh žil ogenj piai — plah-tal — plapolal. Serdce je v njem silno bilo, kakor v človeku, kedar sc v begu usope ino jedva k sapi — dušku priide. V tej grozni težavi je le jedva toliko mogel, da bi lušino z vodo k ustom prigenol, ino si suhi — izpragli jezik zvlažil —
—	namočil. Potem se je pot kakor velike kaplje
—	srage na njem izpehnol — šinol, ino Robinson je nekako polehčanje čutil. Ino ko je črez uro v potu ležal, seje opet spametoval; ino tu mu je pripadlo, da je na ogenj deti' trebe, da bi ne ngashol. Po četverceh je lezel, če se je ravno od medlobice jedva vlekel, ino je nalučal derv na ognjiše, da bi do rana ogenj zavaroval, kajti da se je uže temnilo.
Toto noč, kar jih je živ prebil, je imel naj hujšo, zdaj zima ino zdaj drugoč vročina mu je hudo zadevala ; grozno bolenje glave mu ni nikar za dobice odleglo, ino celo noč ni očese sti-saol. Od toga je tako zlo omedlel — oslabel, da je drugega dne rano jedva le lezel, da bi drugoč derv na ogenj priložil. Ti celi den ni več z postelje vstal, ino k večeru še mu je hujše bilo. Hotel je drugoč k ognju dolezti, pak več ni mogel. Moral je tedaj od toga nehati, ino zato ni
grobo — dosti več maral, kajti da se je zagotovo nadeval — upal, da ne bo več dolgo živ.
Ta le noč je bila kakor snočesnja — po-predšnja. Ogenj je tičas izgasnol; ostala voda je v lušini usmerdla, ino Robinson je uže tako ob moč prišel, da se ni mogel z jedne strani na drugo obernoti, I mislil si je, da se uže k zadnji urici popira, ino od radosti nad tem se je toliko okrepil, da se je se z nabožno molitvo na to daleko cesto pripravljal.
Še jednor je Boga ponižno prosil, da bi mu grehe odpustil. Pak mu je zahvalil za vse dobrote ktere mu je — tako nevrednemu sinovi, skož njegovo celo življenje izkazal. Izvlasti pak mu je zahvalil za križe ino težave — strasti, ktere je na — nj k njegovemu poboljševanju postal, ino ktere zdaj veliko bolje negoli pred spoznava, kako veliko so mu koristne bile. Na po-sléd se je prosil, da bi Bog jegove ljube starše potešil —utovil—potolažil, ino je poblagoslovil ; pak izporočiv svojo neumerjočo dušo v otčevsko ljubezen svojega večnega Boga — ino legoč na pravo stran, je z raddostno nadéjo svoj konec čakal.
Pak bilo je tude videti, da se k smòrti bliža. Vun ino vun, so šle vekše medlobice nad njega; v persili mu je hriilo — hropotalo, ino sapa se mu je zapirala. Zdaj je, kakor si je videlo, poslednji hipec prišel! Ozkost — tesnoba, kakor-šnje še nikedarni počutil, mu je na serdcc vstopila; dèh se je naglo ustavil, on se je davil — dergnol, glavo sklopil, ino — za sebe ni nič več vedel.
Vsi so molčali, veliko času, ino z bolestnimi občutki so čestili spomin svojega prijatelja, letečega živi neso videli. — Ubogi Robinson ! so nckteri vzdèhnoli; bodi ga Bog zahvaljen ! so drugi pravili ; ninc je vseh môk izprošen — osvobojen ! — Ino tako so se tega večera z vckšo tihostjo ino bolje premisljavajoče, nego inda ra-zesli.
Dvanajsti večer.
Ko so se vsi drugoč pod jablano zešli, ino kože pletli, česar so se tičas naučili bili, ino ko se je oteč pripravljal, kakor bi svojim ljubim o-trokom drugoč nekaj povedeti hotel ; je Milica pitala: Otče, kaj pak boš nam zdaj pripovedal?
„Od Robinsona!“ je oteč odgovoril; ino vsi so oči izvalili, — debelo pogledli
Milica. Vsej pak je umerel.
Dragotin. Le počai ! lehkič je drugoč obži-vel ; vsej veš kako smo jednor tude mislili, da je umerel, ino je vemdar živ bil.
Oba. Na Robinsona so kakor ste tuonda Čuli smertne medlobe pritisnole; on je glavo sklopil, ino za se ni nič več vedel. Če je popravici v-merel, ali je le v medlobah bil, še se ni moglo vedeti.
Dolgo je tako ležal za se nič ne vede : pak je — gdo bi si to bil mislil ! — drugoč k sebi prišel.
Vsi. Ah! to je prav, da le ni umerel!
Oba. Z globokim vzdehnenjem je jel opet kakor drugda — inda dihati; ino je oči odperel.
Občul je sicer, da je grozno ohabel — slab pak teh velikih bolesti ni več čutil. Mesto gorke vročine, ktero je pred imel, se mu je zdaj iz ce-
lega telese pot izpustil — sino]. Da bi se pak tem bolje izpotil, sc je s kožami prav dobro prikril, ‘no jedva da je pol ure tako ležal, je veliko po-lehčanje počutil.
Te pak je ramno — silno žejo dobil — destai. Kar je vode ostalo, ni bila več za pitje; pak dobro, da se je na citrone spomnol. Zadosti težko je jedno nakosnol, a s sokom iž nje se je Oemalo pokrepčal. Pak rahlo je usnol — zaspal, bo stalno v potu leže, je spal dardo belega rana.
Koliko mu je zdaj ležaj bilo, ner včera! Iz Daj vekše nemoči — bolezni je izvêznol — prišel bo ni čutil na sebi, nego da se je medel, Ano tude hot je drugoč k jedi imél, ino snel pečeni korun, na kteri je troho soku iz citrone izcedil, da bi za občerstvljenje hotnejši — vkusnejši bil.
V tej težki bolezni se cela dva dni na latice niti spomnol ni; nine pak se je v serdci genol, vidé, da mu pri nogah leže, ino nekakor ze smiljenjem na — nj gledajo, kakor bi ga pramati hotele, če mu je zdaj uže boljše? Prav! da So te zvereta, kakor velblodove, mnogo dni brez Pkja lehko ; ovače bi pač ob nje bilo, ker uže dva dni nič néso pile, ino še je Robinson tako sbb bil, da vstati ino jim vode prinesti ni mogel
Ker je stara lamica tako blizo njega legla, kaj jo je dosegnoti mogel, je napel vso moč, ino udojil—umolzel troho mleka da bi ga ne izgubila. To verstvo mleko je moralo jega hiravemu telesi tude tek-noti—prospeti — dobro deti, kajti mu je po njem prav dobro bilo. Pak opet je sladko usnol, ino šele ob zapadu solnca prebedel. Snedel je opet nekoliko ko« funov s citronovim sokom, ino drugoč legel,
To stalno spanje, s kterira se je krepil, ino ker je poleg tega dobro prirojenost —- postavo imel, mu je toliko moči dalo, da je drugi den rano dru-goč vstati ino nekoliko krokov — koračajev—stopinj — ce so se ravno pod njim noge tresle —iti mogel.
I motal — plahtalseje iz otline dama dvorek.
Tu je oči k nebu povzdigel ; topel pramen — žarek — trak — poblesk juternega solnca mu je skoze stromovje na lica padel, ino bilo mu je, kakor bi se iznova naredil. „O ti večni izvir življenja.“ je zaklical padoč na kolena „Bog! Bog! hvala ino čest tebi, da si mi dal se jednor tvoje krasno solnce smotriti, ino v njega jasnosti velike čudeže tvojega stvarjenja razimati — premišljati. Slava!hvala! dika tebi, da me v sili nesi ostavil — zapustil; da si me še jednor v življenje pozval, ino mi s tem še več času k mojemu po-bolševanju udélil!
Daj ! dabi ostale dni svojega živlenja tako obernol, da bi vsakega hipu pripravljen bil, na ono mesto oditi, gder plačo — odplato za dobre ino zle dela priimemo. Po sej kratki, pak vroči molitvi je gledal zdaj v nebo, ktero je z modrim — plavim stropom — oblogo obstérto — ope-to bilo, zdaj na drevje ino germovje, ktero je lepo zelenelo, ino se od rose kakor od biser lesketalo ; ino zdaj drugoč na svoje, verne lamice ktere so se radostno iuo s prilizavanjem k njemu tišale — tlačile. Bilo mu je pač ravno, kakor bi se iz daljnega pota drugoč k svojim domačim vernol; serdce je v njem plesalo — igràlo, ino od veselja ga solze polijaho,
ш
C'erstvi zrak—vzduh, čerstva voda, ktero je z mlekom zmešano pil, ino veselejša mòt so velina k temu pripomogli — prospéli, da se je celo Pozdravil. V nekoliko dneh je novih moči dobil, ino je cul, da drugoc lehko dela.
Prede vsem je šel gledat, kako so se mu kaj piskri podali. Odperel je peč, ino glej ! vsi so kilo tako lepo lošaui, kakor, bi je kteri naših lončarjev bil delal. Od radosti nad tem se dolgo ni spomnol, da zdaj tega dobro opravljenega dela ne •nore potrebovati, za to, ker mu je ogenj izgâ-sel. Ino ko mu je to na um došlo, je s sklopljeno glavo stal, zdaj na piskre, ino zdaj na ognjišč gledè, ino si je globoko ozdèhnol.
Tako zlo kakor inda, se pak zdaj vemdar ni žalostil, pomislil je naimer : „Dobrotljivi Bog, kir ti je tuonda ogenj poslal ti ji lehko ravno na ti ali drugi način, raci li se mu, drugoc oskerbi.“ —■ Vedel je pak zdaj tude da se tukaj nikake zima bâti ne potrebuje, ino ako ravno je od mladosti mesa navajen bil, si je upal, da tude brež njega, ino le od ovoča — sadja ino od mleka svojih lamie lehko živi.
Pri tem pak mu predse ni bilo žal, da sije loncev nadelal, vsej jih je lehko bar za mleko potreboval. Naj vekši iz njih si je za posebno potrebo uložil — odmenih
Dragotin. Aj, za kako pak?
0'6a. Mislil si je, če si korun z maslom o-màsti — zabeli da bo mu s tem bolje dišal. Stanislav. Oj to verimem !
Oba. Pak da bi si mctilnico iZ Iesil udelal to sc mu jo nemožno zdelo — ino tude bilo. Ho-
tel je tedaj izkusiti da li se tude v velikim lonci maslo — sirovo maslo — puter delati. Vkup je spravil smetene, kar je mislil, da bi došlo. Pak v mali leseni pokrivki je nasredi diro naredil, skoz njo hlod prctèknol, ino tako dolgo metel—-tolkel, dokler se ni izmetenec — maslo — puter od izmetkov oddelil, potem je maslo v čisti vodi izpral, ino drobet nasolil. To se mu je tedaj srečno obneslo; pak ko je sad svoje marljivosti v-žiti hotel, še seje le spomnol, da si koruna peči ne more, ker ognja ne ima, kar mu od same skerbnosti pri delu niti na misel ni prišlo. Tu je bilo lepo maslo, ktero k nikaki potrebi biti ni imelo, ino Robinson je žalostno na nje gledal. Na-jednokrat je drugoč v takovo bedo—revšino padel, kakoršnjo je hitro iz začetka imel. Krom—razve ostric, mleka, kokosovih orehov ino sirovega masla, mu je drugoč vse druge hrane menjkalo, ino bilo je ob to če bo tude te reči zmirom imel.
Naj hujše je bilo, ker posrédka ni vedel, kako bi si v tej sili vzboljšal.
Česa se je zdaj lotiti imel? Vse, kar je z rokami napraviti mogel, je bilo gotovo. Zato, kakor si je mislil, mu nič druga ni ostalo, nego da bi svoje celo življenje v prazdnovanji ino lenobi prebil, Pak nič groznejšega mu ni bilo, kakor to. Kajti da se je dela privadil, mu ni bilo več možno — mogoče, da bi brez dela živ bil, ino so z nečim koristnim ne bâvil — motil. Ino potem je češko rekal : da za popravljenje .svojega serdca posebno tej prigodi kaj zahvaliti ima, de je iz perva, ko je na ti pusti ostrov prišel, ino ttike pomoči ni imel, k neprestanemu delu prisil“
jen bil. Delavnost, je doložil, je i z v i rek mnogih čednosti; kakor lenoba začetek vseh nepravesti.
Dragotin. Tu ima gotovo prav! Je li človek brez dela, ga različne gluposti — tupavosti za-lèzajo.
Oca. Prav imaš ! zato je potic Robinson tilde mladini ljudem svetoval, da bi se kmalu od detinstva zmirom delati vadili — privikali. „Kajti“ je rekel, „kakor se človek iz mladega navadi, tako potic tudeskoze celo življenje ostane, len ali skerben, umen ali neumen, dober ah zel — hudoben — zanikam.
Teliomil. To si bomo pametovali.
Oca. Panietujte sito, otroci! ino poleg tega se tilde deržite ; tega vas ne bode žal. Nebogi Robinson je dolgo sem ter ta mislil, kakega dela se prejeti ima, da bi ne prazdnoval ; pak kaj mislite, kaj mu je posle napadlo ?
Dragotin. Jaz vem, kar bi bil delal !
Oca. Povej nam tedaj to.
Dragotin. JJil bi kože iz lamie izdelavah Vsej pak mu je to moralo grozno težko prihajati, da bi v ti gorki zemlji rude — zmirotn v kosmatih kožah hodil.
Oca, Pak kako bi bil to delo začel?
Dragotin. Pri usmarji — kožarji — kože-lugu sem to videl, Najpervle sirove kože .za ne-bteri den v vodo klade — dene, da bi prav razzolinole — se razmočile. Potem je na klado pretegne, ino na kozlik povesi, da bi izsêkle-izséhle. Pak je posoli ino prikrije, da bi zrak — sapa nanje ne prišel. To se imenuje zagrevan je, ker se tali
ko zagrejo, kakor človek, klcri silno dela. • Potem ž nijh s topo koso kosminje na kladi poreže ; Potle je klade v šare — farbe, ktere ize smrekove skorje ino kiselice obstoje, ino to kiselico dela iz dobove — hrastove skorje, na ktero vode nalije, ino vkisati da. Potle je dene v kadi, vsako s čreslom ali dobnico posiplje, vode nalije, ino vseli po nekoliko tejdnib trikrat tako cini, dokler jih izcela ne izdela.
Oca. Prav, Dragotin ! pak veš li, kake so to kože, ktere usmar — koželug na ta cin izdelava ?
Dragotin. I vem ; iz kterih črevlje — škornje, (bote — sa p óge) ino remenje delajo.
Oca. Tedaj to neso te gibke — mehke kože za rokovice, svitice — gače — spodnjice, ino za druge podobne reci ? A gdo pak te izdeluje ?
Dragotin. Irhar : pak v njega delavnici šc nesem bil.
Oca. Pak Robinson tuđe ne ; on ni videl ne pri usmarji, neti pri irharji kože izdelavah, ino zato po njih tudi nie ni mogel delati.
Ljubor. Kako pak irhar izdela ra?
Oca. Krojar ali irhar najpred skoro kakor usmar, pak le samo ne z lugom ino apnom, kar usmar tude imeti mora , temoč le s toplo vodo, ktera je s pšeničnimi otrobi, soljo ino kamencem — galunom zmešana. Pak vsej tude jednor k ir-barju poidemo !
Zdaj je Robinson noe in den na to mislil, bilo li bi možno — mogoče ladjico napraviti, da bi iz to puše, ko se mu je na nji zavoljo izgube ognja opet otchi-ogabilo-pristudilo, omrasilo prišel,
ino opet k ljudem st igel — se dostal. Imel je pri— cino si domišljati, da bi Amerika od suhe — ter-de — pevnc zemlje predaleko biti ne mogla ; ino umenil si je tedaj , da se, ko bi le ladjičko imel, v vsako nevarnost vaga, ino se, bo li možno, k ti zemlji popclja, S temi mislemi se stalno obiraje — bave, je najednokrat derknol, da bi strom poiskal, kteri bi izdolbsti ino za ladjičko prigotoviti mogel. S tem namenom nektere mesta pretekoč, gder še nigdar ni bil, je nalezel mnoge neznane razstline, ktere je s sobo vzel, da bi izkusil , če so za jed dobre. Med drugimi je tude našel indičko žito, ko mu mi turska pšenica alipak kuniza rékamo, Počudil sc je nad temi velikimi klasi — kijemi ali rogi , ko je na vsakem črez dve sto velikih, kakor gyolc, nasajenih zern naštel. Ni dvoji), da bi se iz te pšenice močna — meljna jed ino kruh delati mogel ; kako pak jo mleti ? kako bi móka od otrobov oddelil? a kako kruh ali hlebe ino kolače pečti mogel, ko ognja ni imel ? Vzel pak je vemdar nekoliko klasov s sobo, da iž njih nekaj zern nasadi. Pomislil si je: gdo ve, če jih s časoma k čemu dobremu lehko ne rabim —uživam? Pak J° nalezel sadovni strom, klerega še etu — tu tilde ni videl. Visele so na njem velike ježiće — lušine, ino ko je jedno razlušil, je v njej bilo do Šestdeset zern, To zerno mu je predse dišalo; zato je tude jedno zrelo jezico v tobolec vergei v torbo del.
Dragotin, Kakošnje pak je le bilo to ovoče « sad?
Oca. Bilo je to kakavj iz kterega čokolado delajo,
Tehomil. I zdaj bo pač lehko čokolado pil!
O co. Še pak ne tako hitro ! Najpred Robinson kakav ne zna ; pak se mora najpervle na ogenji pražiti — žgati, na drobno stolčti, ino s sladkorom — cukrom zmešati ; pak vsej vemo, da ne ima ne ognja ne cukra. Tuđe se običajno
—	navadno različno korenje pridavlje, koti kar-domom, vanilja ino klinci, česar tude ni imel. Pak vsej je brez toga tudi lehko bil, ako bi le bil vedel, kako k ognju priiti,
Potle še je veliko, tude celo neznano sadno drevo nalezel, na ktcrem je veliko ovoče — sadje, kakor kokosovi orehi pak brez lupin — škorlupov viselo, ino se je celo jesti moglo, ino je velma prijetni vkus imela. Tej strom je bil zevsema drugak, kakor kokus ; kajti toti obstoji iz jedinega debla, ktero verh ima iz dolgega listja, pak ovi je imel letorasti — veje — panoge — grane ino listje ravno kakor pri nas sadno drevje. Po času je izvedel , da je jeden iz teh čepov, ktere krušno drevo ali pak hi e p ovnik imenujemo, ker ovoče ž njega bodi si sirovo ali raz-mèckano ino koti testo izgneteno divji ljudje mesto kruha jedo.
Csej — toti strom je bil od starosti po jedni strani nekoliko izgnil. Robinsonu je hitro na misli prišlo, da bi lehko za ladjico dober bil, ko bi ji le podseknoti — podreti ino dobro izdolbsti
—	izôtliti mogel, Pak groza ga je obšla, ko je drugoč pomislil, ko bi tako koristni strom, nevede, če bi še ladjo iž njega imeti mogel, nepremi-šljama skazil. I dolgo ni vedel kaj činiti. Med tem
loga si je mesto pametoval, gder je stai, ino k ničemur se ne razmisliv, je domu sel.
Na poti je nalezel, česar je uže davno že-dostiv — želečen bil, papigovo gnezdo z uže godnimi mladimi. Veliko se je uradoval ; ko pak je k gnezdu pristopil, hoté mlade izéti, so vsi izleteli, dar do jedinega, kterega je srečno zgrabil. Vsej pak je tuđe z jednim dovoljen bil, ino vesel je domu hitel.
Ljubor, Kaj li pak mu je papiga pomoči mogla ?
Ota. Res ne mnogo ; hotel jo je le nekoliko besedi naučiti, da bi se potešil — poveselil, ko bi drugoč jednor glas človečkemu podoben slišal. Nam sicer, kteri v ljudskem družtvu živimo, ino to srečo imamo, da ljudi zmirom vidimo, je slišimo, ino lehko ž njimi romonimo — kramljamo — govorimo ino občujemo — obhajamo — se družimo, se ta radost, kterc se je Robinson ize žlabodranja te papige nadejal — upal, ne zdi toliko velika. Ko bi pak na njega mesto priti utegnoli, bi spoznali, da je to, kar mi za tako ničemurno imamo, za njega ne mala blaženost biti moralo.
Spel — pospešil se je tedaj vesel domu, kakor je mogel še je tude kletko naredil, ino jo je postavil zc svojim novim prijateljem pri postelji, ino šel spat.
Trina j st! verer.
Drugega dne večer je oča otroke nekaj pred zezval, rekoč, da se ž njimi posvetovati mora, pervie nego bo dalje pravil.
„Od česa se bomo posvetovali ?“ so otroci kričali, okoli ga obstopivše.
Oca. Od reči, ktera je Robinsonu celo noč v glavi tečala, tako da tuđe oka ni zaperel. Mislil si je naimer zmirom, ima li beržčas krušno drevo, ko je je včera videl, ino je iž njega na dobro srečo ladjico udelati menil, podreti, alipak ■— stati nehati.
Dragotin. Jaz bi je stati pustil.
Ljubov. Jaz pak bi je bil podtel — podse-kel •— poderel.
Oca. Tu je tedaj dvoje razdelno menjenjc: jeden lioče drevo podreti, drugi pak, da bi obstalo. Kaj ktemu vi drugi pravite?
Stanislav. Jaz mislim, kakor Dragotin.
Prostirad. Nehaj — naj se podtne — podere, da bi nebogi Robinson ladjičko — čoln imel.
Oca. Tedaj se na dve strani postavite, pak čujmo, gdo kaki vzrok svojega menu — zdenja—• umisla ovadi — pove, — Ti Dragotin počni: zakaj ima strom ostati ?
Dragotin. Zato, ker lepi sad nese, ino ker je naj beržej na celem otoku jedini,
Ljubor. I vsej je «(ar, ter evoca — sadja tako dolgo več ne nese !
Dragotin. Kako ti to veš? Vsej je le troho izgnil — perhek, ino dosti takš.ih stromov vidimo, pak predse dolgo sad neso.
Tehomil. Trebalo je le, da bi Robinson mnogo vejčic — graučic s toga stromu na druge debla bil cepil, ino bi leliko dosti krušnih dreves imel.
Stanislav. Kaj li pak mu kmalu izraslo? gotovo štiri leta mino preden ovoče nesti počno.
Prostirad. Pak li ni boljše , da bi ladjico imel, ino drugoČ med ljudi prišel, nego da bi rude — skoz na ostrovi sedel, ino drevesni kruh jedal ?
Dragotin.' Ano, ko bi ladja kmahu gotovo bila ! S čem pak drevo podere, ino s čem je izdolbe, dokler le kameno sekiro ima ?
Ljubor. Sekaj le dolgo v nje, če bo voljen ino poterpežljiv, si to predse izkonja.
Stanislav. Pak vsej še tude plaht — jader — vetril ne ima! Kaj li ze samo ladjo začine?
Tehomil. Z veslom si mora pomagati !
Milica, Ano! to bi lepo šlo! Kaj li ne veš, ko smo pri Travemiudu na izhodnem morji bili, ino sc je plavcu — veslarju — grebcu veslo zla-malo, kako bi skoro po nas bilo ? Vsej jo oteč pravil, ko bi se to zlamano veslo ne bilo še potrebovati moglo, da bi nas drugi veslar sam jedini ne bil k zemlji dovezcl — pripeljal.
Ljubor. To pak je bila velika ladja, ine je bilo na njej osemnajst ljudi ! Ce si Robinson malo ladjičko ino dve vesli napravi,tedaj jo lehko sam ruda — ve^e,
Oca, Otroci, po tein vidite, da turee ni leh-ka za razsojcnje, ■ Kàr ste tu povedeli, je tuđe. Robinsonu moždjane motilo; ino tò rečemo reč razvaževati — pretehtavati — preudarjati, če pre-, mišljamo,. ali’ bi bilo bolje jo učiniti ali pak ne učiniti. Od-se dobe, kar je Robinson breze vsega pretehtanja —1 premisljenja. v svet izesèl, ino si potle izkusil, kolikor zlega — hudega je iz tega izvrelo — prišlo, si je, za pravilo — vodilo vsta-novil,—postavil, da ni k oli nigdar aič.nikar ne učini, č e s a r b i sa pred m d dr o ne p r e-važ il—pretehtal—premotril. Ino tega pravila se je tude zdaj deržal," Ko se je ob tefti zadosti dolgu' nameslil, je videl, da vše na sem.— tem pitanji leži: Bilo bi li modro, malo pak bar gotovo korist — dobiček — užitek za ve liso pak vemđar negotovo opustiti? Ino tu mu je najpred na misli prišla basen od psa, kir je prek potoka beže ino kos mesa v gobci nese, je izpustil, da bi ovo (meso), ktero je ,v tenii — vodi videl, dosegel, ino posle celo ničesar ni imel. Pak kmalu se je drugoč spomnol, kako gospodar — kmet čini ; da naimer jeden 'del zčrnja v zemljo s tem upanjem zaseje, da bi si ga obilše — vec dobil. Tega psa vsaki imenuje ne m o drega kmeta pak razumnega ino previdnega; „kakši bi blizó vtem razloček bi 1“, si je Robinson pomislil.
Se nekoliko je to pretehtaval, ino pak k sebi pravil : Zaisto, pač res bo to tako ! Tej pes je nespametno činil, zato ker se je le po svojih željah ravnal, pak si nič ni razvažil — pretehtal, more li to, kar je popadnoti hotel, tude gotovo
. dosegnotiv Kmet pak pametno čini zato , ker si z gotovóstjo upati mora, da več pridela, kakor jo izsejal, Ni' li to tude ž meno- tako ? je dalje' pravil. Ni li verojetno, da ze skerbno marljivostjo to yemdar izpeljam, ino si iz tega starega drc-veta .ladjico . napravim. Ino če mi po sreči gre, ne iroam'li upanja, -da si iz te žalostne» pušave p.omorem ? Na odrešenje pomislivši, je kor bi treno! take radosti občutil, da je, se naglo vzdigši, zc sekiro -skokoma k dreveti dirjal , ino tu hitro veliko delo začel.
Pak res-če se gdo keda nevoljnega ino mu-%iega dela preime, je pač lòto zaistino takse bilo ! Tisoč drugih ljudi bi se kmalu po pervem tefji —sečenji odstrašilo bilo, ino to reč za nemožno — memogočno imelo. Pak Robinson, kakor se je bil jednog umenil, da se nikakosnji težkosti od pametnega predsevzetja odstraniti ne da, je tude zdaj terduo na tem ostal, da to reč izvede — iz-Pelja, ako- bi ga tude ne vem kolikor času ino kudu stalo.
Ko je od rana noter do poldne brez preganja delal, ino je tisočkrat bil v deblo tel — šekel, še ga tako globoko ni nasekal, kar bi le r°ko v nje vložiti mogel. Iz tega sodite, koliko cnsu bo potreboval, preden ti celi, dosti debeli skom podere, da bi iž njega ladjico naredil. Vi-de tedaj, da je to delo, ktero bo mnoge leta ter-РеЦ je za potrebno uznal, da bi den poredno lazdelil, ino si za vsako uro — godino gotovo delo odločil. Kajti da se je uže iz izkušenosti naučil ^ da pri delavnemu življenji marljivost n*č tako ne pripomaga, ino je ne polehčuje, ka-* ìor red ino pravilno razdeljen je ur
vsakega dne. Tukaj imate razgled, po kte-rem videte, kako je vsako uro oberimi.
Ko se je razdeoilo, je vsfav, tekel k studencu, da bi si glavo, roke, persa ino noge umil. Ne imaje pak nikakše brisače —■ ročnika, je hitro domu tekel, ino v etem teku ga je zrak — vzduh osušiti moral. Posle se je oblekel, vstopil na verh nad svojo jazviuo, odkodar je celi kraj pregledal, ino paduoč na kolena je opravil nabožno juterno molitvo, pri kteri nigdar ni na starše pozabil, da bi jih Bog obilno oblagodaril. Pak je pomolzel lamice , kterih si je počasoma jako čredo — stado zaredil. Jeden del mleka je shranil v klet, ino drugi del je za jed spotrebo-val — za zaufrek použil. Pri vsem tem delu je berž čas kako uro potrošil. Potle se je ves oz-brojil — oborožil, izšel ali kmalu na mesto, gder je strom stal, alipak , če je morje opadalo, naj-pervle na breg, da bi si gde kaj ostric za obed zebrah Po navadi so vse lamice za njim bežale, ino kedar je strom podiral, so se okoli njega pasle.
Ob desetih je običajno tako sparno bilo, da je od dela nehati moral. Šel je vzpet na breg ali ostric iskat, ako jih rano ni nalezel, ali pak se kopat, kar je po navadi dvakrat za den čini— val. Ob jednajsti uri se je zc vsemi lamicami dómu verno!, ino je drugoč pomolzel — podojil. Iz kiselega mleka je tlačil — stiskal sir, pak si je napravil čedni obed, naimer mleko, v ktero je sira nadrobil, nekoliko ostric ino pol kokusovega oreha. Bilo je za njega dobro, da človek v teh gorkih krajinah, kakor v hladnih studenih — fherzlih, nikar za polovico toliko hoti do jedii ne ima. Nič
ttienje je predse po mesu tožil, ino naposled so ni mogel zderžati, da sc je drugoč posredka lotil, kteri si je s početka zmislil, ino si je meso s tolčenjem perhal — perhčal.
Pri obedu se je s papigo igral ino obiral, •no ji kar bodi predrekaval, da bi jo nekoliko besed govoriti — oponašati naučil.
Stanislav. S сеш pak jo je kermil - hranil ■— pital.
0'ca. S sirom ino kokusovimi orehami. Krotke papige jedo uaimer tude vsako naše jedilo.
Po obedu si je blizo uro v’jazvini ali pak v senci počinol, iuo papigo ino lamice vsegđar okoli sebe imel. Tu je včasih z dovoljno miseljo posedal ino k neumnim stvarem govoril ; ravno kakor mali otrok — dete, kteri se ze svojo lilo — punco meni ino si misli, da ga lila razumi. Oj kako močno si je jega serdce želelo, da bi kteri živi stvari svoje misli ino občutke ovaditi — u-javiti mogel, da mu nekterokrat še na pamet ni prišlo, da se z nemimi — nerazumnimi zvereti •azgovarja — meni. Ino ko je gđa keda papiga to ali ono razumljivo besedo po njem zažla-bodrala, mogel li je gdo od Robinsona srečnejši biti ? Vsej si ni drugače mislil, nego da človečji glas čuje; je pozabil na ostrov, na lamice, ino na papigo , ino se je v misleli nasredi Evrope prebudil — očutil. Pak esä — età radostna senja '•avadno ni trajala — terpela , nego kratek čas ; bitro se je opet na svoje nevoljno ino pušav-uičko življenje upameloval, ino žalosten vzdehnol ; Ubogi Robinsou !
Od dvuju — od druge ure popoludne. —
Ljiibor. Kako pak je vedel, koliko na uri — ob kolikih je, ker ni imel nijedne ure — godinke.
Oca. Ravnal se je po solnci, kakor to mnogi ljudje po krajeh delavajo.
Od dvuju tedaj po poludné je hodival k delu k drevesi ino celi dve uri dar do potu delat. PaU je drugoc bežal na breg, nekaj, da bi se drugič izkopal, ino nekaj da bi ostrice pobral. Ostali dé» je z raznimi opravili potrošil, tu je sadil tursko pšenico, ali pak koriin, v tej nadčji, da bi, ko bo, drugoc ogenj imel, ga užil, zdaj je cepiče s krušnega dre veti cepil — kajti da se je tega bil zadnjič po dolgem premišljanji in čestem izkušanji tude resnično naučil, potle je drugoc te cepige zalival, ali pak okoli Sadovnika — ovočnika — sadeža plot delal; ali pak je predjazvino drevesca obrezâval, ino s protjem tako prepletal, da bi S časoma vkup zraslo, ino iž njega loba — lopa — podsònje — besèdka — (üta) bila.
K njega veliki žalosti na tem ostrovi naj delj-ši den ni bil nego trinajst ur, tako da se je ob sedmih večer uže mračilo. Moral je tedaj opravila, pri kterih je svetlobo potreboval, pred le tó uro dokončati.
Ob šesti uri, če ni imel nič imenitnejšeg» pred rokama, se je izvekšega v junačkih—vitez-kih igrah uril — vadil — obučival — se je v boj— škili urnosteh učil.
Stanislav. Kake pak so te igre ?
Oca, Uril — učil se je v streljanji iz lok» ino v metanji s kopjem, da bi v sili ino potrebi, ko bi divjaki na — nj prišli, kterih še se je vseskoze bal, se braniti mogel, V jednei»
'no drugem se je počasoma tako izučil, da je u tarčo — krog, če je ravno menjša kakor tolar bila, skoro, vseli zadel — ugodel — nameril.
Kakor hitro se je zmračilo, je opet lamico Podojil, ino prav pokmetovski povečerjal, pri če-®4ir so mu zvezde ali mesec svetile. Poslednjo üro si je za premišljevanje samega sebe odločil — odménil. Ali se je posadil najviše na vèrhu, gdèr je nebeški strop — ncbez polni migljajočih Zvèd nad sebo imel, ali pak se je pri večernem hladku po bregu sprehajal. Pak se je v misleh sam sebe tako le pitâval — praševal :
„Kako si dnešnji den opet prebil? Si li se sPominal na Boga, tega dobrotljivega darovnika, kedar si jegove dare použival, kterih ti je dncs ‘Ifugoč udélil ? Ali je počutilo tvoje serdce ljubezen ino hvaležnost do njega? Si li imel na njega upaznost — zaupanje če te je kaj neprijetnega zadelo, a li nesi na njega pozabil, kedar si Se radovai? Si Ii udušil — udâvil kmalu vsako hudo misel, ktera ti je pripadla, ino sléderno ger-*1° željo, ktera je v tebi povstala. Ino si li tako lude dnes v dobrem dalje napred prišel?
Gdar koli je jegovo serdce na te ino podob-n° prašanja z radostnim „Da“ odgovoriti moglo, kako radost je te imel, ino kako vroče je pél Pesmo na čest ino hvalo velikega Boga, da mu Je k dobremu činjenju svoj blagoslov udelil! Će Pak je videl, da se celo tako, kor bi se spodobilo ni zaderžal, kako grozno se je kesal — ža-i°val, da je jeden den svojega življenja izgubil ! Kajti vsaki den je imel za izgubljeni,
m
kt e rega j c kaj mislil ali cin il, cesai’ večer za dobro n znati ni mogel. Ino to-istokrat je pri čerki — certi, s ktcro je taki den v’ svojem časoslovniku — kolcndri pratiki na stro-mu poznamenal, vselej križek napravil, da bi na njo pogledne se na svojo pregreho spomnol, ino se je prihodnič s tem skerbneje babai — varoval.
Glejte! ljubi otroci! tako je Robinson cini! da bi od dne do dne boljši ino nabožnejši prihajal. Imate Ji tude vi terdno voljo, si tude svoje scrdce popravljati, vam svetujem, da bi ga v tem nasledovâli. Odločite si, kakor on, vsaki večer gotovo uro za premišljavanjc, če ste se tega dne vredno zaderžali ali činili, za kar bi pred Bogom ino svojo vlastno vestjo odgovoriti morali, vpišite si to v bukvice, da bi se na to vseli upameto-vali. Tako boste den za dnem, kar on, boljši, ino tude den za dnem zadovoljnejši ino srečnejši.
Ko je oča to povedel, je vstal ; ostali so sc ra-zešli po vertu vsaki posebi, da bi kmahu jegov dober nauk — svet izpolnili — svojo vest izpraševal/.
Š t i r n si j s i I v e è e a*.
Robinson je iedaj kakor sem včera povedel tri cele leta jeden den kakor drugi den jednako ^ivel. V tem casu je stanovitno ladjico delal; pak Цј mislite kako daleko je skoz ioti cas le s svorrà delom prišel ? Sterstnite sc! do nino se ni 1)1 ti polovice debla izdolbel ino gotovo se ni bilo li to delo, ko bi si (ude sc več prizadel, po 'reli ali stiroli leteli dokončati mogel ?
Pale vemdar je z voljo delal, kajti da_ druga delati ni imel; ino ker si je tako ustanovil —od-j°cil, je nekaj zmironi delati moral. — Jednog mu Je naglo pripadlo, da je uže tako dolgo na ostro-V|5 ino da bo posihdob malo kam inani prišel. To pač ni prav, si je pomislil, da sc iz boječnosti dalje ni pustil —• podal ; ino da pota od jedne-£a kraju k drugemu ni važil — vagai. Gdo ve, ^aj na drugih mesteh za svoj užitek naideš?
Tako pomislivši, se je kmalu gotovil, da se drugega dno za jutra na pot poda, ino še tega dne je vse kredu pripravil. Rano je na lamico ^‘veža naložil, ker bi ga na štiri dni došlo, je na se vzêl vso zbròjo — orodje, ino v Božjo obran-fJt) se izronivši je z veselim serdccm izšel. Bo-J® se pak divje zveri sc je gostemu lesu—gozdovi — goši vgibal, ino se izvekša bregu deržal ob morji šel.' )Pervi den sc mit nič imenitnega Pogodilo, Sel je skoro tri mile, ino s čem dalje
*) Gle i? p o d o o > «. ЖI
je prihajal, s tem očitneje je videl, da je ravno ti' kraj, ko se je na njem usadil — useli], na celem otoku najpustejši. Na veliko mest je nalezel ströme s sadjem, kakega še nikeda ni videl, ino je smel upati, da ga kakor zdravo ino vkusno jelo lehko užije. Med drugimi je tude našel papirno drevo ko iž njega skorje Japanljanje lepi papir, ino prebivanci na ostro vi Otahayti lepo tkanino za poletno oblačilo delajo.
Tega dne je Robinson boje se divje zveri črez noč na drevêti preležal, ino za svitanja drugo« dalje šel.
Jedva pak je kos pota prišel, je bil uže na kraji — koncu ostróva v poldenji — južni strani gder je zemlja na mesteh peskovita bilo. Ko pak je dalje ino po drugi strani iti hotel, je najednor obstal, kakor da bi gTom v njega udaril, je obledel kakor stena, ino se je ves tresel.
Dragotin. Pak zakaj?
Oca. Ugledal je — česar se ni tukaj nadel — človečke stopinje v pesku. ’
Tehomil. Te toga seje tako ustrašil—lèkl? I vsej ga je to le imelo potešiti — poveseliti !
0'ca. Vsej res da, ko bi se bil nadevati — upati mogel, da je to takov človek, kteri bi do njega ljubezniv ino kakor brat bil, ino kteri bi m« v sili pomagati ino streči gotov — pripravljen bil-Pak v etem hipu si ni mislil inače, nego da vidi stopinje groznega človečjega neprijatelja — divjega Amerikana, kteri ga kakor Ijudojcdec — peS-jan vzteklo popadne ubije ino zezrè; kajti je slišal, kakor tude vi to veste da so tedar — toi-stokrat na Karajbskih ostroveh ljudojedci bili.
*) Glej porlo
Prostirati. Te se je pač ustrašiti — lêknoti móral !
Oca. Bilo bi pak predse bolje ino modreje, ko bi se bil od mladosti navadil, da bi se nikâ-ke, bodi si tude naj vekše nevarnost tako ne strašil, da bi ob razum priite mogel. In to vam je vsem, moji mili otroci, lehko, ce si le za času Prizadevamo, da bi zdravi ino silni — močni na telesi ino na duši bili,
Dragotin. Kako pak to učinimo ?
Oca. Tako, ljubi Dragotin ! če si prizadevamo, da bi si z delavnostjo, zmernostjo ino kolikor le moremo s prostim življenjem svoje télo otožili — ožilavili — ukrèpili — uterdnili ino si Nepokvarjeno dušo, s čednostjo ino strahom Božjim proti vsakterim premenam osode — sreče oznojili — oborožili. Ako se tedaj naučite, da bi Po našem izgledu v zmernosti, zdravih prostih mo nepokaženih jedi uživali, mlaskačič — slad-oic pak se ino drugih slastnih reči kakor jadu— strupu habali — varovali, če boste pred lenobo — lenem postopanjem kakor pred kužno rano niésa ino düse utékali — bežali, ino kolikor vam n koli moč zalega — dohaja zdaj z glavo z Папјет ino premišljevanjem — ino zdaj drugoč z rokami delali ; če se boste pogostama vadili, da П gde kaj jako prijetnega, kar bi sicer radi imeli, j110 tude lehko imeli, dobrovoljno opustili : neprijetno pak, ino kar se vam črez vse soperstavi mo grozi ino pred čemur bi se lehko uvarovali, milo radi prijeli ; če boste gledali, da bi tuje — ljudsko pomoči kar najmenje potrebovali, ino si rajši sami z vlasta m razumom ino vlastno močjo
n
pomagali, si svetovali ino se tako nepotrebnih skerbi sprostili — osvobodili; ino potle ce si prizadevate, da bi si skoze svoje celo življenje veliki zaklad — nai boljše blago dobre vesti ohranili, ino se tôdi ljubezni ino prijazni našega vse-gamogočnega ino najdobrotljivejšcga nebeškega Océ zagotovili — udeležili — tedaj bodete, preljuba moja decica ! zdravi ino krepki na duši ino na telesi ; pri vsaki osodi — prigodi, oberili se na ktero koli stran, ostanete mirne ino upokojene mòti, zato, ker boste tedar celo prepričani —• presvedčeni, da vas nie sresti — zadeti ne more, nego kar na vas toti premo dri ino ljubezni polni Bog k vaši resnični blagosti dopusti.
Naš Robinson, kakor vidimo, še se v staio-sti — stanovitnosti ktera je na strahu Božjem — na bogoboječuosti založena, ni tako izučil — navadil, kakor je k upokojenju — umirjenju ino blaženosti jemu trebè bilo. Pak naj beržej je temu bil ti vzrok, ker je te nekoliko let zaporedoma pokojno brez vse nevarnosti in brez hudih prigod živel. Kajti, otročki ! pomnite si to tehtno —■ imenitno resnico ! — prepokojua misel ino varnost skazi človeka, stvori ga plahega ino boječega, ponavadi tude malovrednega; ino zatore je to pravo dobrota od Boga, če včasu sopernosti ino nevolje nad nas pošilja, ktere morajo moči našega telesa ino duše k delavnosti prigenoti — privesti, ino našo mòt z vajenjem pokrepčati.
Robinson, kakor ste slišali, je 3 ko je človečke stopinje zagledal, stal, kakor od groma omamljen, Ze strahom se je oziral — ogledava!) z veliko ozkostjo posluhal, ino ko je le listje za*
šustnolo, ves zmočen dolgo ni vedel, kaj početi. Pak vzdignovši se je bežal, kakor bi ga gdo gnal, ino ni imel ne toliko serdenosti, da bi se le oglednol. Pak nanagloma se je nad nečim zavzel — ostermenel, ino od ztrahu ino groze užasnol — se prestrašil. Ugledal je — pripravite se otročki, da bi se ne uplašili te grozne nesreče, v kakovo ljudje prihajajo, ako brez izučanja -—vaj ino vzdelanja rasto, ino nikogar, gdor bi je k dobremu vel — peljal, ne imajo — ugledal je mesto, gder je zemlja okrog izkopana, ino posredi od ognja izpaljena — izžgana bila. Okoli ino okoli so ležale — da mraz po meni gre — da v meni pogomezi, ker to reči moram — lebanje —■ buče človečkih glav, roke, noge ino druge kosti iz človečjih teles, ko je ž njih meso ožerto bilo.
Vsi. Pak od koga! od koga?
Oba. Od ljudi; pak vsej nikar! le od stvari ljudem podobnih, kteri so v taki toposti — sirovosti ino poživinjenosti izrastli, da jih, tako kakor divje zevri, niti ogabljivost —gnusljivost ni ti smilečna ljubezen do ljudi, da bi svojih pobitih bratov mesa ne jedli, zderžati ni mogla. Kakor sem vam uže povedel, so tedar na karajbskih ostroveh divji ljudje prebivali, ko so je Karajbe ali ljudojede —— pesjanc nazivali — imenovali ino to zaradi tega ogavnega — gerdljivega običaja — navade, ker so vse svoje sovražnike, ko so jih v bojeh živih polovili, ubili, ino je skakajoče ino popevajoče pekli, ino ukrotno — ljuto kakor gladovni volci zžerli.
Milica. Fuj ! to so gerdi ljudje 1
Oba. Jih nečlovečke nravi Vftdê — običaje
lŽ *
mila Milica, si pristudimo, pak teh nebogih ljudi ne, kajti da za to ne mogo, ker jih niše ni učil niti izobražal. Ko bi ti tako nesrečna bila, ino se med temi ubogimi divjaki tude bila narodila, bi gotova bila kor oni naga, divja ino neumna po gozdeh — leseli begala, — letala; bi si bila lice ino telo z grudko mazala; bi ti bili uba ino nos prepelmoli -— predcrli, ino bi se bila nemalo pobaliavala, ki bi v njih ptičje perje, lupine polževe ino druge reči vteknene jmeln, ino pri tak-ših nečlovečjih godovinah svojih divjih staršev ino zemljakov — krajanov bi bila ravno tako vesela ino potešena — uradovana, kakor sedaj, ko boljših jedil uživaš. Veselite sc tedaj, radujte se ljubi otroci! ino zahvalite Kogu za to, da stese od nravnih , razumnih ino po človečki mislečih roditeljev narodih, kteri vas leliko k temu nagnejo, da bodete tude vi nravni, razumni ino človečki misleči, pak omilujte to grozno nesrečo naših nebogih bratov, kteri še zdaj v zverinski divjoti ostajajo.
Prostirad. Kaj li so še gde takšnji ljudje?
Dragotin. So Prostirad! pak daleče od nas. Oteč nam je to minoh' zimo čtel — bral iz lepega cestopisa. Tam so pré — vè, — boj še zdaj tako divji ino ukrotni ljudje, da človečko meso jedo.
0'ca. Tadaj drugoč k Robinsonu. Od tega grozljivega gledališa je spešno — hitro oči od-vernol ; hudo mu je prišlo, ino bil bi omedlel, ko bi si priroda — nrav — natura s silnim davljenjem — dergnenjem — bljuvanjem ne bila pomogla* Kakor hitro je polehčanje čutil, je bežal kar je mogel, da mu je jegova zvesta lamica jedva do«
hajala, pak vemdar je za njim tekla. Od velike« ga strahu je bil tako zmočen, da v pobogu niti se ni na njo spomnol, ino sliše za sobo topot, si drugače ni mislil, kor da divji mož za njim hiti; zato je v najvekši ozkosti svojo poslednjo moč napel, da bi pred njim utekel. Tega pak Še ni bilo zadosti : tuđe zbrojo — orožje, kopje, lok ino tuđe kameno sekiro, ktero si je predse nad vse tehtati — važiti imel, je od sebe spometal, da bi mu na uteku — vbégu zmotnjave ne delali. Pri tem tude na pol ni pazil, ino se je zdaj sem ino zdaj tam ugenol, tako da je naposledek, gde hi bil, ne vedel, v okrog je bežal, ino v uri se je drugoČ na etem mesti, odkodar je bežati začel, znašel.
Iznova se je prestrašil ino vžasel. Kajti ni znamenal — spazil, da je to ravno toisto mesto ko je je pred videl; imel jo je za drugo gder bi divjad bili, ko je pred njimi bežal, tude človečje trupla snedli. Tedaj še je hujše bežal, dokler zadnjič ni preohabljen — vnavljen omedlel ino kakor mertev na zemljo padel.
Ko tako leže nič ni od sebi — za se vedel, je lamica prišla, ino k njegovim nogam legla. K sreči je bilo to ravno onde, gder je pred zbrojo od sebe vèrgei. Ko je pak po času drugoč k sebi prišel, je vse v travi blizo sebe zglèdal. To ino kar ga je druga zadelo, mu je le kakor v senjah prihajalo, ni vedel uaimer ne kako je sam niti kako je to vse sem prišlo tako je od strahu od umu prišel! — ob um bil!
Opet se je vzdigel; ko se je pak poneko-liko spametoval, se je pred vsem na orožje—bra-
nivo spomnol, da bi je kor jedini posredek za svojo obrano hranil, pak je je s sobo vzel, Nine
—	zdaj pak je takse medlóbe počutil, da ni mogel vêc tako spešno — hitro, kakor koli ga je strah priganjal, bežati, Tej celi den se najelo — jed niti spomnol ni, samo pri studenci se je zastavil, da bi si žejo ugasil.
Mislil si je, da se lehko do svoje jazvine doide, pak ni bilo mogoče, pomalem se je zmračilo, ino imel se je dobre pol ure iti, pred ko je prišel k mestu, koje je svoje poletne certoge — palato — palačo— dvor — grad imenoval. Bila je to lopa — loba — besédka ino zravno nie postrani okol — ograd, gder je nekoliko svojega stada — créde varoval, zato ker je tam tucnejša paša, nego okoli njegovega prebitka bila. Natem mesti je minolo leto ker je esu — tukaj menje muh bilo mnogo noci po leti preležal, ino zato je to lopo—sen poletni grad imenoval — nazval.
Ker je tedaj zmegljcn bil, ni mogel dalje iti ino akoravno si je mislil, da je v tej neograjeui seni — lopi — uti ne malo v nevaršini, je vem-dar v njej ostati uménil. Pak jedva je od medlo-be premožen — premoren — premagan ino še poln strašnih misli legel, se je opet tako ramno
—	zlo lêkel, ustrašil, da je čudo, da na mesti ni umèrel.
Dragotin. Za božjo voljo ! kake čudne pri-godke da ima!
Stanislav. Kaj pak je drugoc bilo?
Oca. Cul je glas ravno kakor z neba kličoči: Robinson ubogi Robinson, gdé si bil? kako sem prüdes?
Prostirati, Ï kaj pak je to le bilo.
Oca. Robinson od strahote splašen je odskočil, ino se kakor osika — trepetljika trese, ni Vedel, imali bežati, ali ostati, V tem sc je jed-nor te besede uslišal, ino ko je oči k temu mestu obèrnol, odkodar je glas prihajal je spoznal — kaj mislite? da —
Vsi. I gdo bi pak to vedel.
Oca. Je spoznal, kar bojazljivi skoro vseli spozna, ce si le času k prciskanju vzeme, da gladko nikake pričine ni imel da bi se lêkal —• bài. Tej glas ni z neba prihajal, temoc z vejice na lopi — seni, na kteri je jegova ljuba, papiga Sedela. Brez dvojne — somna se ji.je doma u-mérzilo, ino ker je uže nekolikokrati ze svim gospođom v sej lopi bila, ga je tudo zdaj tam iskala. Robinson jo je césto te besede učil, ktere je tude govorila, iito zato si je je tude pomnola. Kako vesel je bil Robinson, ko je drugoc vzrok svéga prestrašenja izvedel. Roko po papigi vzteg-novši, je na njo zaklical, ino tej krotki veseli ptič mu na palec skočivši, mu je kljunek na lice položil, ino stalno šebetal: Robinson, ubogi Robinson, gde si bil?
Robinson skoro celo noč od strahu ino skerbi ni spal. Rude — zmirom je imel pred očmi to grozno mesto, ko je je bil smotril — videl, ino se nikakor tem mislim ni mogel ubraniti. Ako strasti človeku raziim zaslepe, kako mu tè ne-môdre ino kvarne reči pripadajo ! Robinson si je za svoje ohranjenje sto posredkov zmislil, pak je bil, jeden od drugega ncspametnejši. Med drugim — verimetc li to ? — je umenil da, kakor hitro
se razdeni, vse razdéne — razvali, kar je bil si dosegamal tako trudno ino v potu svojega obraza napravil. Hotel je lopo, gder je zdaj ležal, ino ograd pred njo stergati, ino lamice narazno vsa-kosebi razpustiti. Pak si je hotel svoj prebitek razoriti — razdreti, ino steno, ko je bil okoli njega iz dreves udélal, razmetati. Ino potle seje hotel cepuik s cepigami ino sadež zgubiti — pogubiti tako da bi na celim ostrovi nikar nie sledu ne bilo, da so tu keda človečje roke delale.
Dragotin. Zakaj pak le?
Oca. Da bi divji ljudje, priido li keda do tega kraju, niti znamenja ne našli, da bi tu človek prebival.
V teh nepokojnih misleh ga zdaj nehajmo, kajti mu tako pomagati ne maremo, ino ko se sami, na svoje varno ložko položimo, dajmo z veseljem dobrotljivemu Bogu cest ino hvalo, da nam je v takovi zemlji se narnditi dal, v kteri med dobrunravuimi, ljubezvimi, ino postrežljivimi ljudmi živimo ino sc pred divjimi ukrotniki—gro-zovitneži nie strašiti ne imamo.
Vsi. Lehko — dobro lèhko noe, etČe zahvalimo ti, kar si nam dnes lepega povedel.
Petnajsti leèer.
Vsi so se vzpet zešli ino oteč je drugočpo-cêl ;
Otròci, resničen je oni pregovar: Z dobrim svetom (ratom) čaj do zautra. Robinson nam je to tude poterdil. Vite da, kako nemarne reci so mu včera iz nezmernega strahu pripadle. Bilo pak je to dobro, da je to na drugi den odložiti moral ; kajti ko se je razsvitalo, si je uže vse inače razložil. Kar je včera za dobro, modro ino potrebno uznal, je dnes za ni-čemno, blaznivo — neumno ino nepotrebno imel. S kratkim, vse je zavergel, kar si je bil v na-glosti uménil, ino k čemur je iz nezmernega strahu dognan bil, pak seje k nečemu drugemu fazmislil, kar mu je razum odobrival — hvalil.
Jega razgled, ljubi otroci ! vam v svarilo bodi da bi v rečeh, s kterimi se predléti -— prebiti more, nigdar kmalu, kakor si kaj vmislite, n&nagloma k temu ne prikročili — pristopili, am-Pftk rajši, če se koli da, to do drugega dne odnašali — odlagali.
Robinson je zdaj spoznal, da je ti strah, bteri je bil včera pokusil, prevêc prepet bil. Tu sem uže tako dolgo“, si je pomislil, ino še
nigdar ni divji človek k inemu prebivališu prišel. Vse je to zadosti gotov dokaz, da tu na ostrovi teh ljudi ni. Kako verojetno je, da le keda keda sem — sé z drugega ostrova prehajajo, da bi veselice svéga junačtva — vitežstva slavili — obhajali, ino kervave gode imeli ino najberžej k ostrovu vseli le na poldenji strani pristano, ino dalje nikamor ne priido ! Tedaj je opet veliki dokaz dobrotljivosti Božjega ravnanja, da sem jaz ravno v ti pusti krajini iz morja izveržen bi! , ktera je za mene najvarnejša bila. Ino kako bi tedaj na Boga zaupovati ne imel, da bo še me delje hranil, ino pred nevarnostjo branil ko so jega modri ino dobri svetove ino sklepove do sihdob tako očitni bili.
Tu se je sam, ostro svaril ino vadil, da je vcera v tem ne modrem strase — strahu tako malo zaupnosti na Boga imel, ino poln kesu je padoc na kolena prosil, da bi mu to pregrešenje oprostil. Pak pokrepčavši se, je šel k prebilku da bi se k delu napravil ktero si je zdaj bil u-menil. Hotel je naimer še nektere priprave za svojo vekšo varnost učiniti; ino v tem je res prav modro ravnal.
Kajti akoravno na božjo previdnost se zanašati moramo, da nas, Če se po njegovi sveti volji živeti trudimo, v nikaki potrebi ne zapusti: tedaj predse sami nič zamuditi ne smemo, kar k naši varnosti ino srečnosti nekakor teknoti more. Zato nam je tude mili Bog razum ino vse druge dušne ino telesne moči dal, da bi je k napredovanju — pospešanju svoje blaženosti obračali.
m
Fervo, kar je pred se vzel, je bilo lo, da je nedaleko od stene, ko je ž njo prebitek ograjen bil, gosti les gozd zagajil — založil, da bi skože — nj nigdor izdaleka jegovega stanovališa ne videl, Zatóre je počasoma do dvuju tisoču protov — šib s tega stromu, ko se kakor verba plemeni ino spešno — hitro raste, nasadil, pak pač ne porodoma, temoč navlas le kakor bodi sem ter ta, da bi se ne znalo, da je ta šumica delo človečkih rok ampak kakor bi od sama sebe bila izrasla. Potem si je umenil, da iz jazvine prehod pod zemljo dar do drugega kraja verini prekoplje tako da bi tode v sili, ko bi neprijatelje jegov grad prepadli ino oblegli, si življenje oteti mogel. To pak je drugoč bilo trudno ino n>udno delo, ino se ve, da je tičas od delanja ladjice nehati moral.
Ko pak je kopal, je to prehodiše tako delal kakor če rudarje —• rudokopci podkope zaklada-jo — delajo,
Stanislav. Kaj so to podkopi?
Dragotin. Povem ti ! Rudarje najpervle ravno v zemljo kopajo, kakor bi studence delali, ino to imenuje r o v, ino kedar nekaj globljeje priidejo, delajo poprečne prehode po straneh, ino je podkope imenujejo, Pak drugoč kopljejo rov ino drugoč p o d k o p, dokler na mesto ne priidejo gderrude dobivati imajo.
Oca. Prav si mu to izložili Kedar pak na Poprek kopljejo, bi jim zemlja odzgora na glavo padala, ko bi je gde kakor ne utérdnili. Morajo j° tedaj če hočejo dalje delati, s hlodi — koli — stebri ino poprečnimi lemezi — drevesi podpreti,
ira
da bi se dol ne sipala, ino tako je to tude Robinson delal.
Vso perst, ko jo je izkopal, je k steni nametal, ino jo dobro pohodil, tako da je počasu koti zid udelal, kteri je bil šest črevljev debel, ino blizo deset črevljev visok. Zde pak onde je nehal v njem malih dir — lukenj, da bi skoz njo gledati mogel. Pak je tude shode — grednico iz-ril, da bi po moti gor ino dol hoditi, ino svojo terdiuo, ce bo keda trebalo, s tuda zidu braniti mogel.
Nine — njan — zdaj je pomislil, da je pred nenadejanim — naglim neprijatelskim napaden-jem zadosti varen — okovarjen, Kaj pak li, ko bi neprijateljem pripalo, da bi ga oblegli?
To je za mogljivo — mogoče uznal ino za-togadelo videl, da je trebe se tude na to pripraviti, da bi od lakote ino žeje k vdanju prisiljen ne bil. Iz te pričine je umenil, da bode bar vsej jedno dojno lamico neprestanoma na dvorci deržal, ino za njo stog — kopico sena nagro-madi — vkup spravi, da bi jo le v naj veci po-trebšini s čem kermiti imel, pak tude, da si sira, kolikor bo moči, ushrani, ino zalogo — pripravo sadovja ino ostric, ako bi se le dolgo deržati dale, od dne do dne omišlja.
Potle še mu je nekaj na misli prišlo, od če-gar pak je prestati moral kajti je previdei, da bi pri tem preveč času strošil. Mislil si je vrelec—■ vrutino — vrelčino — izvirek — vir ko je nedaleko od njegovega prebitka klokotal, ino potočeni tekel skoze svoj dvorek vesti — peljati, da bi v Čas oblege — obleženja tude z vodo o-
skérbljen bil. Bil bi vsej veliko gomilo prekopati moral, čegar jedini človek brez velike izgube casu izkonjati ni mogel. Zato je za dobro uznal, da bi tičas od tega namena pustil, ino se opet k delanju ladjičke vernol.
Tako je drugoč nekoliko let minolo, ino nie znamenitega se ni pripetilo. Pak posle se je namerila čudna prigoda, kakoršnja se dozdaj — dar do nine — Robinsona na ostrovi ni zadela,
Jednor za rana, ko je nebna sapa lepa ino topla bila, ino je Robinson ladjico delal, smotri nanagloma grozni dim, kir se je visoko k visku Valil. Zagledši ji se je lèkel — ustrašil, pri tem pak želečen izvedeti, kaj bi znamenal-pomena!,je kakor je naj hitreje mogel, na verh za svoj prebitek tekel, da bi vse bolje razvidel. Jedva je na verh prišel, je smotril v velikem vžasnenji berž pet čolncev pri bregu, ino do trideset divjih Ameri-kanov pri velikem ognji, kteri so plesajoče s u-krotnimi šalami v okrog skakali. Kakorkoli je Robinson na takši pogled — pozoriše pripravljen bil, je vemdar malo menjkalo — hibelo, da bi drugoč od ozkosti ino strahu ob vso pamet prišel. Pak tedar se je spešneje spametoval, ino ko sejeuže z vekšim zaupanjem na Boga zanesel, je kmalu dol zlegel, da bi se, k potrebni obrani prigotovi. Vse orožje je na se vzel, ino na Boga ter-dno zaupuje je z junačko miseljo umenil, da bó svoje življenje, dokler mu moč dohaja, branil. Jedva da se je k temu razmislil, ino se v tem s kratko molitvo pokrepil, mu je pri serdci tako iehko bilo, da je drugoč serdčno po ledvici goç
izIezeJ, da bi sovražnike, kamo bi se obornoli» z verhu pozoroval — varal —- gledal.
Pač kako mu je serdce od gnévii ino groze v telesi tolklo , ko je očitno videl, da so divji Amerikani dva nesrečna človeka ize čolnka po' padše k temu mestu , gder ogenj goreše, vlekli-Ni mogel inače misliti, ko da so ja k ubitju peljali» pak skoro je tude ugledal, da se v tej misli n1 motil. Kajti ti ukrotnici so jednega vklenencga na zemljo porinoli, ino drugi padse na —nj so ga brez dvojne razrezavali, da bi ga k svojin1 grozovitnim godom prislrojili — pripravili, TicaS je drugi óznik stal pri tem groznem gledali, s strahoto čakajo, dokler tude na njega versta ue prüde. Pak pazé, da se vsi ze svojim zaklani® tovarišem obavljajo, na njega pak posebne paz-ke ne imajo, se je, kor bi trenol se vzdigši s te® upanjem, da bi si življenje otèl, v pobeg podal» ino pritisnol ravno tam , gder je Robinson svojo stajo — prebivanje imel.
Serdce Robinsonovo je radosti, nadeje, str»' hit ino groze najednog napolnjeno bilo, ino lice mu je zdaj kakor roža zaerdélo , ino zdaj kakor na mertvečkem truplu obledelo ; radosti ino nadeje» ker je videl, da eti, kir uteka, mnogo hitreje beži» nego kteri ga gone; pak proti temu strahu io° groze, ker je spazil, da se vsi k njegovemu pre' bitku nagibljejo. Med tem so pak še na poti imeli mali morski zatok — zaliv, kteri je nesrečni oZ' nik, hotel li je neprijateljem iz rok niti, prebresti imel. Pak jedva da je do njega pribežal, je bre^ vsega pomišljanja po glavi ve — nj skočil, in° ji s takovo hitrostjo, s kakoršnjo je pred bež*!?
preplaval. Dva jegova preganjavca, ko sta naj №že njega bila, sta za njim plavala , drugi pak so se k svojim strahovitnim veselicam vernoli. Robinson vide, da ga niti v begu, niti v plavanji dostignoti — doseči ne moreta, je nad tem imel Serdcno veselje ; kajti esej — toti se je uže k njegovemu prebitku bližal, ona pak še nesta neti do pol morskega zatoka preplula.
V etem hipu je Robinson toliko hrabrosti dobil, kolikoršnje še do sili dob v sebi ni počutil. Iz oči se mu je iskrilo ; serdce ga je gnalo, da bi nesrečnemu prispel — pomògel? pak zgrabil ]e kopje, ino več se ne razmišljajo je tekel z verfall , ino k hipu je bil med vliajavcem ino jego-vim stigavcem — preganjavcem. „Stoj !“ je s u-pornim ino prediravim glasom zavpil, iz germovja izskočiv ; stoj !“ Ubogi ôznik sc ogledne je bil od strahu kakor izumljen, ko je na Robinsona poggici, kteri je bil ves v koži zagaljen, ino bolje gošni spaki, kakor človeku podoben ; pak ni vedel, ima li pred njim na kolena podnoti, ali pak se v pobeg izpustiti.
Robinson pak z roko pokinov mu jo dal na ai'aziimenje, damu k pomoči prüde, ino sc je kmalu k njegovima prenasledovnikoma — preganjav-Cema bližal. V mali dobi je prišel k pervemu tako blizo , da ga je s kopjem dostići — dosečti m°gel. Ino kmahu se upenši, mu je kopje tako silno v nago telo vtékel, da se je po pervi rani na zemljo zvalil. Drugi, ko je blizo sto krokov *— stopinj zado bil, je se pozastavivši, hitro sipico —. strelo vzél, ino strelil po Robinsoni, rav-ho ko je on v njega kopje metnoti hotel, pipica
je Robinsonu ravno k serdcu vletela — pak k veliki sreči tako slabo , da se je od koženega jopica, kakor od bernje — železnega oklopa odbila, ino mu ni kvaru stvorila.
Za to pak mu ni casu pustil, da bi drugič strehi; ino k njemu priskočiv, ga je s kopjem pregnal, ko je opet lôk na pinal. Ino tu se le seje po ózniku ozòrel — oglêdel, ko ga je smerti rešil.
Toti ubogi je stal do zdaj v nadeji ino strahu na tem mesti, gder je Robinson na njega skričal , ne vede , ali sc je to, kar je videl, za njegovo ohranjenje zgodilo, ali pak je red n» njem, da bi tude smert stvorih Pak junak — vitez opet na njega skričavši je z roko pokinol, da bi k njemu pristopil. Ustrašeni Amerikan je po-slchnol ino šel ; pak nekoliko krokov ide, je dru-goč stal — še je bliže šel, ter opet z očevidno ozkostjo ino koti prose obstal. Robinson, kolikor je mogel, mu je dobro prijateljstvo na znanje da-val, ino je drugoč z roko kinol, da bi le k njemu pristopil. Učinil je tako, pak jedva je deset ali dvanajst stopinj šel, pak je vse li z najvekšo ponižnostjo klekal, kakor da bi dokazati hotel, da mu zahvaljuje ino zvestobo prisega. *
Robinson je tude kmalu ličino stergel, da bi mu človečko ino prijazno obličje pokazal ; ino zdaj je on, se nič več ne razmišljaje voljno pri— stópil, ino pred njim zemljo ljubal — celoval — kuševal, ino je jegovo nogo objemši si jo na svojo šijo — vrat kladel — del, kakor na znamenje, da hoče jegov rab — sožnik biti. Robinson pak, kte-remu je prijatelj ljubljejši bil, kakor soženj, gaje ljubeznivo od zemlje poyzdignol, ino? kakor koli
*) podoba - t ò
je le mogel, mu je gledal dokazati, da se od njega nie zlega, temoć vsega dobrega nadeti ima. lJak v tem se je drugoe nekaj prigodilo.
Jeden teju dvu Amerikanu, kteriga je Robinson, kakor si je mislil, k smerli prebodel, ni bil ubit, ampak le samo težko uranjen ; ino zato se spametovavši, je trave natergal, ino rano zatikal, da bi kerv zastavil. Robinson to ugledavši, je pokazal Amerikanu na njega, on pak je v svem jeziku nekoliko besed pregovoril, kterih Robinson sicer ni mogel razumeti ; ker pak je po tako mnogih leteli drugoe jednog človečki glas cul, mu te besede neso drugače, nego kakor mila godba — uiusika v ušeh pele. Amerikan tedaj vide, da ga Hobinson ne razumi, je pokazal na njegovo kameno sekiro, pak tude na sebe, kakor ni mu recti hotel, da svojega sovražnika dobije. Robinson, kteri človečje kervi nikakor ni bil željen, je Vendar predse potrebo tega uznal, da bi ranjeni Celo umorjen bil 5 podal je Amerikami sekiro, ino °èi proc odvernol. I oni jè hitro oddirjal, ino z jedno rano mu glavo dar do ramenu raztenši — razsekši, ino seže smehom včrnovši je Robinsonu pred noge sekiro ino lebanjo svojega neprijatelja na znamenje hrabrosti — vitcžtva z mnogimi čudnimi šalami položil.
Robinson pak mu je z različnimi znamenji °Znanil, da bi ubitima loka ino šipice pobral, ino га njim šel. Amerikan mu je pak pokazoval, da Se prede vsem trupli ubitu v pésku zagérnoti gorate, da bi ostali Amerikânjc, more da prudori ino svoja tovariša izkajoče, ju ne nalezli. Robinson je jegovo previdnost jako shvalil, ino
13
oni je pri tem delu tako uren — maren bil, da je sa cetvćrt ure obe telesi zagernol. Ino potle sta sla, gder je Robinson prebivanje imel, ino tu sta na verh izlezla.
Milica. Pak otče ! te je Robinson ubij ec umoritelj bil.
Prnstirad. Vsej sta to le divjaka bila, ko ju je ubil, vsej to nie ne de.
Milica. Pak vsej sta človeka bila!
0'ca. Bila sta — bila, Prostirad; divji ali v-zdelani, to nič ne razloči, Samo pitanje je : je li imel kako pravico, da bi ta nesrečna ubil ? Kaj misliš, Dragotinček !
Dragotin. Mislim, da je prav učinil.
Oba. Zakaj ?
Dragotin. Zató kér sta bila vkrôtnika, iuo ker bi tega ubogega Amerikana tude bila ubila, kteri ju še najberžej z ničim ni razžalil.
Oca. Kako pak je to Robinson vedeti mogelt Lehkič pak si je on smert zaslužil? Ktera sta ga gonila, sta lehkič bila prava posla od viših k temu postavljena. Ino pak, gdo li je Robinsona za sodnika nad njimi postavil?
Tehomil. Se ve, pak ko bi ju ne bil ubil, bi bila jegov grad ugledla; pak še tude ovim od njega oznanila.
Stanislav, Potle pak bi bili vsi prišli, ifl0 nebogega Robinsona umorili ino sneli.
Oba. Nine ste na pravi kraj prišli, zavoljo svoje vlastne varnosti je to moral učiniti, praV imati! Pak imamo li pravico, da bi zastran hranjenja vlastnega življenja drugega ubili?
Vsi. Da, imamo !
Oca, Zakaj?
Dragotin. Zato, ker Bog to hoče, da bi si življenje, kakor le moremo zavarovali. Hoče li tedaj gdo nas ubiti, je prav, če bode on sam ubit, da bi to nehati moral.
Oca. Prav ! ljubi otročki! taka obrana—bran-ba je poleg človečjega zakona postave pravična pak — pomnite si to — le v tem jedinem pri— godku, če čisto nikakega drugega posredka k našemu ohranjenju ni.
Imamo li pak priložnost, bôdi si da bi vtekli ali da bi nas drugi ohraniti — ovarovati —— u-braniti mogel, ali pak da bi protivniku — soper-niku, da bi nas ne gubil, napotek — zmoto učiniti mogli: tedar je urâza — poguba jegovega življenja premišljeni ubój ino viša oblast ji tude tako kazni — (žlrafuje).
Ne zaziibite se, ljubi otroci ! Bogu zahvaliti, da živimo v taki zemlji, gder gospodska za našo varnost tako dobre posredke čini, da je med sto tisočami ljudi malogda jeden prisiljen, da bi pravico obrane v silni potrebi rabiti — upotre-bovâti moral,
Dnes tedaj bode uže dosti.
v
šestnajsti » e è e p.
Ko so se drugega dne večer drugoč vsi zbrali ino po navadi vpili: „Le od Robinsona!“ je oca jegove znamenite prigodke tako le dalje pripovedoval :
Kar bi sc z Robinsonom, ljubi otroci dalje lehko zgodilo niše ni vedel. Kar ste včera slišali, je z ohranjenim Amerikanom izlezel na verh za svojim prebitkom; ino tam smo ga nehali ne vedoče, kaj še se ž njima zgodi. Dosiheas še je bil v veliki nevarnosti, kaj ti kaj li je bilo go-tovejšega, kakor to, da se divji Amerikani po kervavih godeh za svojima tovarišema pusté, ino ožnika, ko jim je bil všel — perhnol, poišejo? Ino učinijo li tako, ali se ni bilo bati, da Robin« sonovo prebivališe naido, ze silo je dobodó — dobijo, ino njega z ohranjenim vred ubijo.
Robinson na to pomisliv, je ostermenil ; ino stoje naj više na verini za stromom, ino glede izdaleka na ogavno, veselico ino skakanje divjih vkrotnikov, si je na noti — urno razvaže-val — raztehtaval, kako bi naj bolje udélal, ima li ubegnoti ? ali pak se v svoj grad pobrati? Da pak je na Boga, varuha nevinosti — nedolžnosti pomislil, je dobil tòde moči ino sèrdca ino kmalu si je umenil, da v grad poide. Lezel je tedaj.
du bi ga Amerikânje ne ugledali za nizkim ger-movjem dar k lestvici ino svojemu tovarišu znamenje dav je ukazal, da bi ravno to učinil. Ino tako sta oba k jazvini zlezla.
Divji Amerikanec je s počudavanjem oči iz-valjeval, ko je tako ugodno ino porèdu napravljeno prebivališč uzèrel — zagledal, kajti kar je živ ni nič kaj tako lepega videl. Ravno tako mu je bilo, kor kedar človek kteri še kar živi, iz vesi ni prišel, pervokrat v krasne Čertoge — palate — gospodske hrame prüde.
Robinson mu je razumeti dal česar se od njegovih ukrotnih krajanov — rojakov boji, ino pak mu tuđe na znanje dal, da je pripravljen, svoje življenje si do poslednje kaplje kervi proti njim braniti. Divjak ga porazumevši, se je serdito zamračil, ino sekiro, ko jo je še s po-pretki — pogrožnjami proti neprijateljem obernol, kakor bi je k boju klical, da bi s tem svojemu otemniku — ohranbu dokazal, da tude jemu serd-čnosti —hrabrosti ne menjka, ino da se jim junački braniti hoče. Robinson je pohvalil jegovo vitežkost, mu dal lok ino kopje, kajti jih je naglem uže več bil naredil, ino ga je postavil na stražo k mali diri, ko jo je navlaš v steni pustil sam pak se je tude na drugem kraji steni, ves oborožen, na stražo postavil.
Prebitek tako varujoče, sta blizo celo uro stala. V tem uslišita izdaleka divji krik mnogih glasov, ino sta nemalo zastrašena bila. Oba sta se h terdncmu boju prigotovila, ino jeden na drugega bivajoče, sta si serdce dodavala. Pak po mali dobi je bilo tiho, iznova pak drugoč taksi
krič, ino se je sicer uže mnogo bliže razlegal, pak drugoc je vse utihlo. Najednor pak —
Milica. Otče! priidejo li, jaz ubežim!
Prostirad. Aj poide uže gdo pak bo laki bo-jazlivec !
.Stanislav. Le poierpi Milica ! Robinson bo se branil, to me nikar ne stara.
Milica. Boste videli, da ga usmertijo !
Oca. Najednor pak sta dosti blizo uslišala jeden grobi glas, kteri je skoz germóvje strašno donel, ino se ob verh odbijal. V to dobo sta sc naša junačka bojevnika pripravila, ino tetivi napela, da bi temu gdor se pervi prikaže, sipico v sérdce vsula. Oči so se jima od serdnâtosti iskrile, ino njih nesta iz tega germóvja spustila, odkodar se je eti strahovitni glas razlegal. —
Tu je otu naglo prejenjal — prestal, ino vsi molčaho čakajoče, kaj bo jim dalje dravil. Oteč pak je molčal. Naposled so vsi pitavili zakaj bi dalje ne pripovedoval ? na kar je on odgovoril, rekoč t
Drugoc vam priložnosti ponujam, da bi se sve žedosti — želje skročevati učili ! Mislim da ste vsi zlo želečni izvedeti, kaki konec je oni strašni boj vzel, ko je našemu Robinsonu nastajal ino jaz vam tude če hočete, od njega povem. Kaj pak, ko bi dobrovoljno od toga upustili? ko bi svo žedost premogli ino do jutra počakali ? Vsej imate svobodno —- prosto voljo, govorite, hočete li, ali ne? Hočemo! Hočemo! so z jednim glasom skričali ino s spokojeno motjo do drugega večera čakali — ždali.
Tičas so, preden so k večerji šli, po navadi delali ino se razgovarjali od reci ktere so jim k ponaučenju bile. Nekteri so košeke pletli, drugi vervi — prevézke — krotili — sukali pletli, ino še drugi risali malo terdinjo — gradeč, ko so jo kterega dne na dvoru staviti hoteli ino oteč še je le drugega dne odsoda, gde'r je prenehal, tako le dalje praviti jel :
Robinson ino jegov drug — tovariš, vdrli junak, sta, kakor smo včera culi, k obranbi prigotovljena, dar do večera stala, pak nesta naj-•Uenjega več niti slišala. Naposled jima je v pamet prišlo, da so divjaki najberžej videče, da bi zahman iskali, drugoč v Čolnke vskakali, ino se domu vernoli. Zložila sta tedaj oba orožje ino Robinson je nekaj ize svega hramca za večerjo prinesel. Ker se je pak prigoda, ktera je v pri-namerkih našega ljubljenčiča izvlasti znamenitna, v petek priključila je umenil, da to ime svému Amerikanu da, ino tako ga je potem zmirom P e t-k a imenoval.
Robinson še je le zdaj utegnol, da ga bolje ua tenko pogleda. Bil je dobro izrašen mladi človek blizo dvajsti let star. Imel je kožo načerno — černkasto ino lesknato, vlase Černe, dolge, pak nikar kodravih kakor je Zamorci imajo, nos* kratek, pak ne razpleskel ustnice male ino zobe bele kakor slonova kost. V ušeseh je imel razne kišinke polževe ino pérje ino se je zato kor se Je videlo ne malo zdel. Drugače je bil nag od glave dar do pete.
Jedna iz naj lepših Robinsonovih čednosti je bila sramežljivost — stidljivost. Kakor koli je
zlo lačen bil, je predse si najpervle času vzel, da bi za svéga nagega gosta ize stare kože krilo — zastiro izkrojil — urezal, ktero mu je s pre-vežčičem na bedrah obvezal. Pak mu je dal znamenje, da bi prisedel, ino s njim večerjal. Petek tako bomo tude mi tega divjaka zanapred imenovali, se približav z naj vekšo spočtljivostjo ino hvaležnostjo, je pred njim na kolena padel, ino glavo na zemljo pripognovje kakor pervokrat nogo svojega odrcšnika na njo položil.
Robinson, kteri je uže davno po drugu ino prijatelji tožil — hrepenel, je v serdcu take radosti počutil, da bi ga rajši bil obimal ino ljubil ; pak pomislivši, da bi za svojo vlastno varnost dobro bilo, da bi si novega gosta ino prijatelja, kterega nravi — cene — vrednosti, povage — telite ni znal, nekoliko času v mejah — granicah spo-čtljive poddanosli — podložnosti zaderžal, kakor bi mu po dobri pravici šla — slišala, ter je pred njim koti kralja igral, ino od njega soženjsko pokor-šino žedal — tirjal. Zato mu je porazumeti dal, da ga je sicer pod svojo ohrano prijel, pak s to pogodbo, da bi mu ve vsem poslušen bil, ino tako da mora vse činiti ali pak nehati, kar mu on, ka-korti jegov gospod ino kralj ukazati ali zapove-deti ino prepovedeti za dobro uzna. Pri tem je rabil — vpotreboval besedo „kazik“ s ktero divji Amerikam svoje najviše vladavce ali carje imenujo, kakor sc je Robinson upametoval, da je to ime negda cul.
Petek je po tej besedi več nego po vseh znamenjeh menjenje svojega gospoda razumel, ino na dokaz, da je s tem zadovoljen, je nekolikrat
besedo kazik na glas opetoval — povtoril — ponovil, pri tem za Robinsona pokazoval, ino mu drugoč k nogam padel. Celi, da bi dokazal, da dobro ve, kaj kraljevska oblast znamena, je kopje popadoč ino je svojemu gospodi v roko dav je-gov ertec si na svoje perse priložil, kakor bi recti hotel, da se mu s telesem ino življenjem pod njegovo oblast padava. Te mu je potle Robinson kakor dostojni veljak po prijatelski roko podal, na znamenje sve kraljevske milosti ino u-kazal, da bi se posadil, ino ž njim večerjal. Petek je poslehnol, pak le na golo zemljo k njegovim nogam sedel, gder je Robinson nekaj vise na dernu sedel.
Glejte, otroci ! na eti ino podobni način so pervi kraljeve — carjeve na sveti postali. So moži bili, kteri so z modrostjo, močjo ino sćrdč-nostjo nad drugimi iznikali. Ino zato so ti le k njim prišedše žedali — prosili, da bi je pred divjo zverino, ktere je iz pervočasu več bilo kakor zdaj, ino pred takovimi ljudmi, kir so jim botili krivico delati, ze svojo močno roko branili. Naproti tomu so obljubili, da jim bodo ve vsem pokorni, ino da jim od vsega dobitka ino zemeljšnih pridelkov vsako leto nekaj odlože, tako da bi si živeža dobivati ne morali, ampak se samo za podložnike očinski starali ino skerbeli. Taki dar, kteri so podložniki svemu kralju davati obljubili, «o nazvati imenovali dačo — dan. Tako se je začela kraljevska oblast, tako tude dolžnost — poslužnosti pokorsine ino podložnosti jednemu ali pak večim osobam, pod kterih ohranbo so se drugi utekli.
Robinson je tedaj nine zares kralj bil, le samo da je nad jednim jedinim človekom, nad nekoliko lamicami ino pak nad papigo kraljeval. Jegova kraljevska svetlost se je pak k svojemu podda-niku tako poniževati racila, kakor je le jega dostojnost dopustila. Ko pak je po večerji bilo, so Jih najmilostljivejša Svetlost narediti racila, kam bi kteri lečti imel, ino so za dobro uznali, da bi Jih poddanik — kteri je nine tude Jih pervi der-žavski svetovnik — minister ino dvorjanin —• ključar — komornik, vojvoda — polkovodec ino cela vojska, posteljnih, naj vissi dvorski konjuš-njanin— maršal ino gradoderžatelj bil — še ne hitro v Jih jazvini, ampak v kleti spal, kajti da je Robinson pomislil, da bi modro ne učinil, ko bi svoje življenje ino skrivni prehod iz jazvine novaku upati imel, ktercga zvestobe še ni izkusil, ino zato tude za voljo njega ni bil brez sker-bi. Zato je Petku velel, da bi mervo sena v klet vnosil, ino si tu postlal, Jih Svetlost pak so k svoji veci varnosti vse orožje v svoje čemnate — ispe — sobe odnesli.
Pak so račili prede vso deržavo priklad — razgled — izgled ponižnosti ino pohlebnosti na sebi dati, od česar moreda kar je živ, nigdor ni slišali. Vi se nad tem počuditi, ino bi tega leh-kič še ne verjeli, ko bi vas ne uistel — ugotovil — urésnil, da se od toga v letopisih kraljevanja našega Robinsona z uvidnimi besedami bere, ino da je to uže davno celemu svetovi znano. Verimite li pak, da je Robinson, samo-đeržec — močnar, neobmejeni — neograničeni kralj ino vladar na; celem ostrovi, gospod nad
življenjem ino smertjo vseh svojih poddanikov, pred Petkom, vsej je na to z ocima gledal, službo kravarice opravljal, ino na dvorku ze svojo kraljevsko roko lamice dojil, da bi svojemu naj višsemu dvorjanu — ministru, na kterega je posle to delo preložiti umenil, pokazal, kako bi je pri-hodno konjati — opravljati imel!
Petek se do zdaj ni vedel, kaj bi to, kar je od svega gospoda delati videl, znamenati imelo ; kajti on ino vsi jegovi rojaci ze svojim slabim razumom se neso na to prišli, da bi mleko od živine zdrava ino zaživna jed bilo. Se niddar ni mleka okusil, ino je zato, ko mu ga je Robinson k okusenju podal, nad njega prijetnim v-kusom ves užasnol — ostermel. Po vsem tem, kar sta tega dne prestala, sta oba po spanji ino počinku tožila. Robinson je tedaj svojemu podložniku ukazal, da bi spat sel, ino tude sam je to ucinil. Pak ni pozabil, preden je ulegel, Bogu z gorečnostjo zahvaliti, daje tega dne nevarnost °d njega odvernol, ino člove'ckega pomočnika mu poslal.
Sedemnajsti večer.
Ljubor. Zdaj Robinson gotove, več opravi, nege pervie, kajti da pomočnika ima.
Oča. Delje ino delje, otroci, zmirom bolje poznate, koliko je človeku družtvo koristno ino koliko vzrokov imamo, da bi Bogu za to hvalo ino diko davali, da je hrepenenje po družtvu ino obhodu z drugimi v nas tako globoko vcepil.
Pervo, kar je drugega dne Robinson s Petkom predsevzel, je to bilo, da sta na toisto mesto šla, gder so divjaci pred tem dnem svoje ukrôtne vitezne—junačke gode imeli. Na poti sta naj-pred prišla k mestu, gder sta od Robinsona ubita divja Amerikanca zagrebena bila. Petek je gospodi pokazal na to mesto, ino je očitno na sebi znati dal, da bi s hotjo ti mértvi trupli izgrebel ino si iž nju obed ustrojil — napravil. Pak Robinson serdito na — nj pogledne je kakor gnev
—	jezo ino ostudo •— gursnost na sebi pokazal, ino kopje z grožnjo — poprétkom povzdigne, ra« je dal izrazumeti, da ga kmalu prehodne, ako še se keda človečke meso jesti opovaži — podstopu Petek zrazumevši to pogrožnjo, se je s pokoršino volji svega gospoda podvergel, da si ravno za-popasti ni mogel, kako pričino bi imel, da mu slast brani, od ktere da bi gnusna ino ogavna
—	nesklutna bila, celo nič ni vedel.
A

Potle sta došla k mestu, gder so divjaci o-genj — vatro imeti. Robinson je od groze oter-nol—ostermet. Tu so kosti Ježale, onde po ko-seh ožerto človečje meso, pak na mesteh je zemlja okervavtjena bila. Robinson je od tega žalostnega gledališa oči odvérnoti mora!, ino je Petku ukazat, da bi vse na kup zmetal, jamo izkopal, ino te ostanke ukròtnosti — grozovitnosti jega zemljakov zagrebel, ino Petek je takoučinil.
Med tem toga je Robinson v pepeli zvesto grebel, če bi v njem kaka iskrica —škindra ognja ostala; pak zastonj! ves je izgasnol. Nad tem se je močno razžalostil ; kajti ko mu je Rog tovariša poslal, ni želel ničesar z večim hrepenenjem, kakor — da bi ogenj imel. Ko je tako ze sklopljeno glavo stal, ino žalostno na izhladli pepel gledal, je Petek nekoliko na — nj glede, mu nektere narazumijivi znamenja dal, ino naglo sekiro popadoč je kakor strela v les — gošo—ceso — gozd — stimo — hosto dirjal ino Robinsona stati pustil, kteri ne vede jegovega namena, se je le nemalo temu ubégu počudil.
„Kaj je to?a je pomislil, s čudovanjem za njim glede. Moreda te tej nehvaležnih zapusti, pak še ti sekiro vzeme? More da bo tako vkro-ten da si tvoje stanovališe, osvoji, pak še k zadnjemu te svim ljutim krajanom — zemljakom izda?
•— „Malovrednež ! Malovrednež !“ je zavpil, ino nad tako nezahvalnostjo od gnevu razpaljen je kopje zgrabil, da za izdajcem pobegne, irto jemu zabrani, da bi svojega hudobnega namena izpeljati — izkonjati ne mogel, Uže se je v beg po-dal, v tem pak je Petka ugledal, kir je, se opet
vračaje, skokoma tekel. — Robinson je odrevenet obstal, ino k svemu začujenju smotril — u-glêdal, da dozdevani izdajec gerst — pregerše —jpergiše suhe trave gor derži, ino da se iž nje kadi. V tem se je vnela — užgala ; Petek jo na zemljo vergši je priložil še več suhe trave ino nekaj hoste, ino Robinson je kor bi trenol k velikemu veselju videl da jasni ogenj polje. Ino kmahu je porazumél, zakaj je Petek tako naglo odbegnol, ino od radosti kakor brez sebe mu je okoli vratu padel, ino ga z vročnostjo objemši, je v misleh tisočkrat za odpušenje prosil, da ga je brez vse pričine v podzrenji — somnu imel.
Tehomil. Gde pak je Petek sej ogenj vzel?
Oba. Bežal je s sekiro v lés da bi si s suhega debla dve dérvi utél — vsékel. Umel ji je tako čerstvo ino dobro ob jedno drugo treti — dergnoti da ste se v hipu zapalile. Pak je tleče dervo urno v travo zaobalil, ino ker je hitro bežal, od tega se je trava v begu plameuem vnela
—	razpoléla.
Hotimir. Tu se mi Robinson drugoč ne ljubi
—	povidi — dopade.
Dragotin. A zakaj ?
Hotimir. Zato, ker je Petka podziral, v podzrenji imel — dolžil, kakor da bi neveren — nezvest bil, akoravno k temu nikakšega vzroku ni imel.
Dragotin. Vsej pak bi lehko resno bilo, česar se je Robinson bojal, ino tako je treba bilo, da bi si pred njim v skérbi bil.
Hotimir. Le dobro me razumej Dragotin ! da mu podtika, ko bi Petek nezvest bil, mu za zlo
ne vzemem ! niti tega, da je za njim bežal, da bi ga prestregel, ko bi gde kaj zlega proti njemu naklepal, kajti ta previdnost do še neznanega človeka je rès potrebna bila. Pak to le mu zamerim, ker je to podzrcnje kmalu za gotovo imel, da se je svoji strasti premoči dal, ino od gnevu užgan se na to nikar ni spomnol, da bi Petek le predse nedolžen — nevinen biti utegnol. — Naša neupnost — somnljivost — somnež — pod-perljivost do drugih ne ima nikoli tolika biti, razve ko bi nam bila jih nezvestoba dokazana. V dvojnih —■ pohibnih primerkih imamo nigdar najhujše, temoč vseli — vse krati naj boljše soditi.
Oč«, Dober nauk! Pomnite si ji, otroci lino se ga deržite.
Robinson tedaj, kaker sem pravil, je od veselja kakor brez sebe bil, ker se je Petek opravičil, ino ker zdaj drugoč ogenj ima, pokteremje uže tako dolge tožil, ino brež njega biti moral. Dolgo je s potešenjem na plamen gledal, ino se ga ni mogel zadosti nagledati. Pak vzemê žerjavi ôgelj, je k ôtlini tekel, ino Petek ž njim.
Ino ročno je v kuhinji razdelal veliki ogenj, nekoliko koruna k njemu pridél, ino je kakor ši-pica — strela k stadu po mlado lamico fuknol — perhnol, ktero je zdaj ubil, kožo ž nje stegnol — potègnol, ino meso razsekav četvart na raženj napéhnol — nateknol. Petek je moral obračati.
Kar je Petek pečenko obračal — obraćaše, je Robinson vsekel kos persnine ino jo dobro iz-prav v pisker del. Pak je olupal nekoliko koru-nov, ino vzeme gerst — pest turske pšenice, jo
je med dvema kamenema na moko — meljo raz-mel — razmenol — razterel, oboje na meso ver-gel, ino kolikor trebaše, na to ciste vode nalil. Tude ni pozabil troho soli prideti ino je lonec k ognju pristavil. To sta imela jelo, kakegar Robinson gotovo za osem let ni okusil ! Lehko si pomislite, kako so mu do njega želje sle.
Petek vide te priprave pač debelo gledaše, kajti da ni mogel preumeti, k čemu bi vse to bilo zato si tude ni mogel razmisliti, kaj bi voda v lonci pri ognju delala ? Ko je pak Rabinson nekaj dobe v jazvino odešel, ino je voda v piskru vreti začnola, je z glavo vertel ino se veliko čudil, od česa bi se ta voda najeduor pogibavala; ino ko se je s klokotom varila ino kipela, mu je ta neumuost pripadla, da je v njej lehkič zver, ktera jo tako naglo pogibavlje ino ji to zabraniti hote ino jo zgrabiti, da bi vse vode ne razburkala, je roko hitro v pisker vteknol, V tem hipu pak je tako močno zakričal, da sc je skala v jazvini zatresla.
Našega Robinsona je velika ozkost ino strahota napala, ko je grozni krič uslišal, kajti v to dob si drugače ni mislil, nego da so divjaki tu ino uže Petka derže! V strahu, ino da je pri tem na svoje ohranjenje mislil, si ni vedel drugega svetu, nego da bi po skrivnem prehodu, ko ji je pod zemljo imel, utekel, ino si tède svoje življenje uhranih Pak kmalu je ti namen drugoč za-vergel, po vsi pravici si za sramoto jemaje, ko bi svega novega prijatelja v nevarnosti zapustiti imel. Nič tedaj ne pomišljaje, je iz jazvine iz-begnol s térdnim predsevzètkom, da se mu za
À
Petka, da bi ga iz rok ukrotnikov oprostil, ne bo niti kri niti življenje dati mililo.
Svetos, Tako se mi ljubic — dopadeš, prijatelj Robinson !
Oba. Izbegel je tedaj s sekiro; kako pakse je začudil, ko je uzerel— videl, daje Pcteksam ino kako nespametno z groznim vpitjem v okrog skače, ino oci čudno preobrača. Dolgo je stal kakor omamljen, ne vede, kaj ima od toga soditi dokler mu ni Petek s znamenjemi, svoje nesreče izložil, da si je roko nekaj oparil, Robinson je pač imel kaj dela ž njim, da bi ga drugoč upokojil — utólil.
Da bi pak vedeli (kar je Robinson se le k leti izrazumel, ko je uže Petek naimer ž njim lehko romonil — govoril) zakaj je zavoljo take maličkosti tako grozen hrup delal, ino se tako čudno deržal, vam najpervle povem, kar si neumni ino v svoji mladosti — junosti neizucevani ljudje mislijo, če je gde kaj sréte —zadene, ino Vzroku tega zapopasti ne moro — mogó.
Taksi ubogi, sprosti ljudje si ponavadi mislijo, da je gde kteri nevidljivi duh temu vzrok, česar zapopasti ne morejo, ino menijo, da bi to ti duh po ukazu gde kterega človeka to naredil ko bi mu v službo podveržen — podrabljen bil. In takega človeka, od kterega si mislijo, da nad jednim ali večimi duhi gospoduje, nazivajo v r a ž-nika — volhva — čarovnika, ali če je žena, v r a ž ti i c o — volhvico — čarovnico.
Če, postavim na razgled, nebogemu neüm-hemu selaku — kmetovi konj ali krava naglo krepne •— cerkne ino ker on vzroka te bolezni
14
ne ve, mu berž v misli prihajajo one glupe —• blaznive misli, da je čarovnik ali čarovnica v vesi, kteri je jcgovega konja ali kravo o v r a-ž i 1 — očaral — mu naredi 1.
Milica. Ah veste da, vsej je to tude naša L j u b u š a istila — tcrdala, ko je krava najed-nog menje mleka davala.
Oca. Pazi tedaj, mila Milicka, na to dobro, kar še vam nine od te vražnosti — povere povem, da bi to vbogo devko drugokrat iz hlodu
—	zmote izvesti mogla.
Ako tedaj takovi preprosti ljudje v ti vraži
—	preveri — paveri vezo — teče, sc berzo hin-javski lestljivi ino brez božni goluf — zapeljavec naide, kteri si jih neumnost ino pavernost k svemu užitku — koristi obernc, da bi si penez iž njih izšalil. Takši marnez je v hlodu — zmoti poterdi, doda, da to je tako, pravi, da imajo prav, da je to govedo zares očarano; da je to v njegovi moči ; dàjo li mu bar toliko a toliko penez ali drugega blaga, da je drugočtega očaranja — narêjenja sprosti — osvobodi, ali pak da čarovnika ali volšvico prisili da bi od toga pustil.
Ncmodri ljudje tako učinijo, ino roti ve c — Z a k 1 i n a v e c hudih duhov (tako tega hin-ca — ukanjàvca imenüjo) zato različne — razne glupe glume — sleparstva — prazdne one dela. Zgodi li se potem, da se živiuče okoravno po goli nagodi opet zazdravi, te prisegajo, da je po pravici očarano, pak od tega modrega moža ali (kakor temu kanjuhu rekajo) drugoč osvobojeno bilo. Ce pak se govedo iztegne tu ovi modri mož tisoč izgovorov ve, s kterimi ljttd - ljudstvo —
polk omami, za cesar voljo to zaročenje — za-klinanje brez njega dolgu nikakcga tek« ni imelo.,
Scem glupcjši so ljudje, s tem bolje se na take kvarne pavere zanašajo. Ino lehko si mislite, da jih jo posebno pri divjih ljudeh naj več. Vse, česar zc svim glupim razumom zapopasti ne mogo, pripisujo hudim —- zlim duhom; ino ravno to ti je tude bilo, nad čemar je Petek tako močno kričal. Nigdar še naimer ni zlišal ino ne izkusil, da se voda kuhati dà; tude nikedar ni počutil, kako da toboli,če se roka« vrelo vodovtekne pak zalore tude ni mogel nikakor zapopasti, od-koda ta pregrozna bolest — bolečina prihaja, ko ga je napala, kakor hitro se je vroče vode do-tekel. Terdno je tedaj vehi, da se to s čarami a vražami deje, ino da je jegov Gospod čarovnik.
Tedaj, otročci, pripravile se k temu, tude vam bo se gde keda kaj takšega prigodilo, da ne boste vzroku dognali — iztražiti — iziskati mogli. Videli boste mamice — mameže ino sleparje — glumnike, kteri ume prečudne reči delati, postavim, kakor bi ptiča v miš premenili, ptiča brez glave drugoč oživili, ino še več kaj takega; ino ko bi tude, nevera kako dobro pâz-ko imeli tega sleparstva vendar ne previdite. Ako bi vam tedaj gde kedar na misli prišlo ; to ni možno — mogoče, to mora čarovnik biti ! te se le na Petka upametujte, ino vermiete, da se to vam kor jemu godi, da bodete iz napreumnostni bodi kaj za čreznravno — črezprirodno reč imeli, ako-" ïavno v resnici ni. Da bi vas pak še bolje poti-cil, vam gde keda nektcrc sleparske koske—glu—
me izložim, ino iz teh boste potle tnde druge presoditi mogli.
Kakor sem pervlje pravil, je imel Robinson kaj dela, da bi ubogega Petka upokojil ino pregovoril, da bi drugoc k pečenju sedel ino je obračal. Posle je to sicer učinil, pak na toti pisker je stalno z grustljivostjo, ino pak na svojega gospoda, kterega je zdaj za nekaj druga, nego za golega človeka imel, z bojazljivo spočtljivostjo pogledavah Ino v tem svém zdenji se se je bolje uierdil, pokler je Robinson, koti Evropčan, belega lica — ličese bil, ino dolge òse — ruse — baruse imel, po čemer je bil celo inače ner Petek ino jegovi zemljaci videti, kteri so načerneli ino brez ôsov.
Tehomil. Kaj li ljud v Americi ne ima ôsov.
Oca. Tako se je negda mislilo, da so tam moži od narojenja brez ôsov; zdaj se pak je iz-tražilo — našlo, da jih za to ne imajo, ker sije, kar jim rasti počno izkubajo — pukajo.
Ti čas se je polivka — juha skuhala, ino pečenka ino korun spekel. Robinson žlic ne imaje, je juhe v dva lončeka nalil, za se ino za Pet-• ka, Pak ni ga mogel k temu nagovoriti, da bi lonček v roke vzel, kajti polivko je za vražni napoj imél, ino se grozil, ko je videl, da Robinson lončec k ustam nagiblje ino to ovraženo — občarano juho pije. Pak pečenke ino koruna je z veliko hotjo pojel.
Kako radost je Robinson imel, ko je drugoc tople ino zauživne jedi ukusil, si nikar pomisliti ne morete. Pozabil je na vso revšino ino težave, kterih je minole leta zakusil, pozabil, da še zdaj
na pustem osredku prebivlje ino si mislil, da se je zdaj v drugi krajini ali na sredi Evrope predramil. Tako božja dobrota rane našega serdca, ktere je v nas k našemu dobremu uràzila, ino kterc si mi v bolesteh za nczaceliteljne imamo — polagamo, umi čestokrat v hipu z neiipano radostjo drugoč popolnoma illéciti — uzdraviti! Da je pak Robinson najberže se v pozivanji teh novih božjih darov tude na jih darovnika z lju— beznjo ino hvaležnostjo spomnol, od tega se nam ni trebe meniti.
Po obedu je Robinson v kot sedel, ino premišljal, kako je zdaj srečen. Vse se je izmenilo, ino vse mu je bilo ljubše. Ni bil več samoten; imel je druga — tovaruša, s kteriin se sicer ni mogel pogovarjati še, pak vemdar dosti na tem da mu je k veselju ino k pomoči bil, imel je drg-.goč ogenj, ino v obilnosti vkusnih ino zdravih jedil, da se je po ljubosti dositega najesti mogel.
,,I kaj li ti zdaj,“ je pomislil, „more braniti, da bi v radosti ino brez skerbi živel? Uživaj tedaj teh mnogih dobrot z nebes ; poživlji ize stada — črede svoje ino zemeljskih užitkov — pridelkov, kar je naj boljšega, kajti da vsega zadosti imaš, ino nadomesti si zdaj, da v miru živiš, dobro ješ ino piješ, za to revšino ino silo, ktero si si pretečene leta izkusil! Petek tvoj za te delaj; vsej je mlad—jun ino močen, ino tosi si na njem zaslužil, da bi tvoj služebnik bil.“ Tako je Robinson mislil; pak stérsnol se je, ko so mu o tem druge misli prišle,
„Kaj pak li,“ — je pomislil, dalje — „ko bi vsa ta tvâ blaženost drugoč konec vzela? Ako
bi Petek limerei? Ako bi drugoe ogenj ugasel ?££ Tega se je tako zgrustil, da je mraz po njem sel. „Pak kako bi le potic biloj“ je dalje mislil, „ako bi se nemarnega življenja ino pak samo-pašnega privadil — priviknol, ino ne bilo bi to mogoče da bi opet v svo popredšnjo revšino ino stradanje vgrêznol, ino predse k temu primoran bil? Nad tem si je globoko vzdehnol.
Pak dalje še si je mislil: Čemu to posebno pripišeš, da si z božjo pomočjo mnogo slabost ino nečednost ze sebe odpravil, ko se te je pred térdno deržala? Ni Ii resnica, da izgola le samo delavnosti ino zmernemu življenju, k čemur si dar do nine — dozdaj siljen bil? ino zdaj bi hotel črez lenobo ino telesne razuzdanosti — slasti sc v nevarnost podati ino ob zdravje telese ino duše, ktero si si po zmernosti ino delavnost dobil, se opet pripraviti? Vari Bog!“ Tako pomisliv, seje vzdignol, ino po dvorku spešno — hitro gor ino dol hodil. Med tem je Petek ostanke od obeda v klet znosil ino kakor mu je Robinson zapo-vedel, lamice molzt šel.
Pak Robinson si je drugoe tako le razteh-taval : Ako bi od esc dobe pokojno ino leno življenje vedel — peljal bo li tega dolgo, da bi na vso negdašnjo nevoljo — bedo ino na otčevsko pomoć ne pozabil, ktero ti je mili Bog zmirom skazoval? Ali bi ne bil berž napuhnen — ohol, terdovraten — terdošijn ino boga prazden? I to je strašno!“ je zakričal, ino padne na kolena je Boga prosil, da bi ga pred tako gerdo nehvaležnostjo obaroval.
Se je nekoliko casu v globokih milsleh bil pa je toto ravno vzveličavno predse vzctje ze sevdčno miseljo stvori!: ,,Onih novih božjih darov bom sicer pozival, pak vsakokrat z naj vekšo zmernostjo. Naj prostše jedi ako bi ravno lehko boljših imel, bodo vseli moje hrana. Svoje delo, tako kakor do sih cas, bom se tude posle rad ino neprenéliama vpravlja! da si ravno več tako potrebno ni. Ve vsakem tej dni jeden den, ino to bobi sobota, ostanem pri sirovih jedeh, s kterimi sem sc donine živil, ino zadnji den vsakšega meseca tako na samoći prebavim — prebijem — prebom, kakor sem ves pretečeni čas prebil ; Petek pak ticas noe ino den v mém poletnem prebitku prebodi.“
Ko je to hvalitveno predsevzetje učinil, je toliko radost počutil, kakoršnjo po navadi ime-vamo — imamo, kedar se silimo, da bi svoj razum k vekši popolnosti privedli. V serdci je prevedel, kar ga vse dobrega iz tega čaka, ino je bil prav vesele mòti. Ker je pak nestanovitnost človečkega serdca, ino tako tude svojega znal, mu je pripalo, ali bi se ne moglo lehko zgoditi, da bi predse kcda na to dobro napredvzetje pozabil. Da bi je tedaj rude — skoz — zmirom v pameti imel, je pomislil, da bode naj bolje če si nektere vidne znamenja mlela, ktere bi ga vsaki den na to spominale — upametovale, S tem namenom — umislom vzem sekiro, je nad diro — luknjo koder je v jazvino vhajal, v pečini tote besede iztesal: Delavnost ino zmernost.
Nu, otroci ! nine vam dar do zautra časi dam, da bi o tej reči, ko je v dogodkih našega
prijatelja teliko imenitna, ino vam k dobremu na-ucenju služi, premislili, če pri tem kaj takega naiđete, kar bi za svoje vlastno dobro posnemati — nasledovati mogli, Kedar se vzpet snidemo, mi povejte svoje menjenje ino jaz vam tude svoje menjenje ovadim — oznanim.
O s e ш m a j s t i ieèer.
Drugega dne so otroci zmirom med sobo šepetali, ino znati je bilo, da nekaj znamenitnega prednesti hočejo. Pak nič se ni moglo izvedeti, kaj bi to po. pravem bilo, dokler ni ura odbila, kedar je imel oteč od Robinsona praviti. Te so se vsi stekli ino se okoli njega tlačili, tako da je prisiljen bil na travnik uteči, da bi ga ne stis-lioli.
Oca, Kaj je? Kaj je?
Vsi. Prosimo, mili otče ! prosimo !
0'ca. Zakaj prosite? povejte po jeden drugem, da vas razumim! Ljubor, ti začni!
Ljubor. Jaz ino Tehomil ino Dragotin prosimo, da bi se nam dovolilo, zautra ne obedovati,
Statiislav, Jaz pak ino Prostirad ino Milica prosimo, da bi jutre za zautrek ne imeli nego kôs suhega kruha, ino za večerjo nič.
Oca, Pak zakaj to?
Dragotin. Radi bi se tude učili sami sebe premagati.
Tehomil. Pak hoteli bi se vaditi, gde kaj gladu terpeti da bi nam keda težko ne bilo, ko bi stradati morali.
Stanislav. Pak tude prosimo, da bi nam dovolil, jedno celo noč bedeti.
Oca. Pak k čemu to drugoč?
Stanislav. Lelikič sc tude keda prigodi, da bi nas to nikar težko ne stalo.
Oca. To me tési — to se mi dobro zdi, ljuba dečica! da potrebo tega uznâvate, da bi si nekaj prijetnega dobrovoljno pritergali, ino se, ko keda inače ne bo, brez toga bi ti učili. To človeka na telesi ino na duši krepča. Izidi se po vaši želji — žedosti, pak le s to pogodbo, da to prav radi — sami radi činite, ste pri tem pokojne mòti, ino . zravno rečete, ko bi vas to težko stalo. f"i ■
Vsi. Nas to zaistino ne bo težko stalo.
Hotimir. Jaz bom se, vi mlajši, kakor vi, jutre večer postil.
Svetos. Jaz pak z vami staršimi ne bom o-bedoval, ino po noči bom ze vsemi bedel.
Oča. Prav! Prav! — Vsej morebiti jaz na poti k dobremu sam jedini zadi ne ostanem? —• Slišite, k čemu sem se jaz razmislil ! Veste, da sem v junosti — mladosti zlo skažen bil. Davali so mi kavo ino čaj — tej, pivo ino vino piti. Iz same ničemurnosti — blaznovstva sem se kor mladenič tabaka privadil, sem ga duhal ino puhal — šnofal ino kadil — pil—žgal — pražil. Vse to telo grozno slabi ino medli, ino iz toga nam toliko potrebšin naizvre, da nam vsako dob kaj menjka — hibi, ino dava vzrok, da smo, ne moremo li tega imeti, nepotcrpljivi — nevoljni. Čestokrat me glava boli pak bi me gotovo nikar, ko bi se od mladih nog ne bil toplih ino gorkih napojev — pijač navadil. To ino razgled našega Robinsona me je k temu nagnole — privedlo, da

O d O t
m
sém si umenil, se vsega tega odreci. Od dneš-njega dne tedaj ne bom več tabaka niti duhal niti puhal; od dnešnjega dne ne bom vêc pil niti kave, niti čaja, ne vina pak ne piva olu, razve na svoj rojstveni den ino v nektere prazenike — svetke gder bomo družki — z drugimi vrrd troho vina pili, da bi se tude tega daru božjega veselili, ino darovniku za — nj hvalo davali, Toto obljubo veste da zadosti težko izpolnim kajti da sem uže star — ino tega davno navajen. Pak nehaj bo! s tem vckšo bom radost imel, če to vemdar izpolnim. Tude ljudje bodo soperto mermrali; esejpo-rečej, da sem Diogenes , kteri si je vse, česar k ohranjena življenja tako prezlo ne treba, p ri— •orgel, na izgled : v sodu je prebival, s pestjo si vode zajimal itd; ino ovi: da sem zamišljivec — težkoserdčen, ino da se mi dobro zdi, če se sam sebe trapiti morem. Tako ti dobri ljudje poreko pak ljubi otroci, kedar kaj stvoriti hočemo, kar je pred Bogom ino naša vlastno vestjo prav ino dobro, se nigdar ne pitajmo: kaj ljudje k temu porečejo? ampak nehajmo je, govoriti, kar hočejo mi pak činimo, kar za prav ino dobro uznamo.
Ino tude lekarje — zdravniki — vračeve — Vračniki bodo z glavo nad meno majali, ino mi ne vem kake nemoči — bolezni prerokovali, da si prizadevam da bi najednog na telesi ino na duši bolen biti prestal — nehal. Pak, ljubi otroci! imamo lito serdcc ino to voljo, da bi se na pervlenji pot prirode — nravi obernoli, tedaj ne prašajmo vračev za svet — (rat), kajti da so sami od nje odstopili.
Menim, da bo dobro, če vam vse napred povem, da se iz mojega priklada — izgleda na-
učite, tla človek mnogo more, ce mnogo hoče, ino da se nijedna zla razvada v nas tako globoko ni vkorenila, da bi je, ako le resnično hočemo, z božjo pomočjo ne izrali — premagali. Izpervega, moji otročki! bo tega vajenja, ko smo si je umenili, v zdérzljivostjo ino premaganji sebe zadosti, ino ce to srečno prestojimo, posle bo nam vsako drugo vajenje s tem ležejše, Tedaj pri tem ostane, vsaki učini to, k čemur se je ra-dovoljno razmislil, ino tako,_Äe~opet k Robinsonu vernemo.
Zdaj je ЦД veliko srečnejši, nego kedaj pervie, kar je na otok prišel. Samo to veliko skérb je imel, ktera ga še je motila, da se naj-beržej divjaci drugoč vernejo, ino svoju umorjenu bratu poiskat priido, ino da te ž njimi drugoc kervâvo bitvo — boj dobi. Na to pomisliv, se je ves stresel ko bi ize sile vzpet človečko kerv preliti primoran bil; ino za svoje življenje si je zravno ne malo v straheh bil. Da bi tedaj sebe ohranil, se je dolžnost tega izkazovala, da bi kolikor more na svojo vlastno varnost mislil. Uže davno si je mislil, kako bi si iz svojega prebi-vališa malo terdino — pevnost — krepost — taber — grad napraviti mogel; dokler je sam bil, je videl, da se tega dela kratko nikar ne more lotiti. Zdaj pak, ko je pomoči imel, je lehko kaj takšega pokusil. Sel je tedaj najviše na verh od-kodar je to celo mesto pregledel, ino premislil, kako bi začnoti imel, ino berzo mu je to pripalo. Ni trebalo, ner da bi za spleteno steno okoli ino okoli prebitka nekaj širši ino globši prekop iz-
kopal, iz izkopane persti nasipe zdelal, ino prekop po straneh s koljem ogradil.
Prostirati. A kaj je to kolje.
Oca. So derva — polena ertovite, ktere se -pred tabrom — gradom — tcrdino gosto poleg sebe v zemljo zabijo, ino se sploh stakete ali pa-lisâde imenujejo. — Tedaj dalje. V eti prekopje sklenol, da mali izvirek popeljâ, ko je nedaleko proč od njegovega prebitka izviral, ino sicer tako; da bi pol tega potoka posredi dvorca teklo, da bi, ko bi ga lehkič neprijatelje oblegli, zadosti vode imeli.
Dosti težavno je bilo, Petku vse le s kazanjem na znanje davati. Med tem se je vemdar Robinsonu udalo, ino Petek je kmalu na breg bežal po različne nastroje — orôde za kopanje, nai-mer po polževe lušine, ino ploske ostre kamene; pak sta se oba dela poprijela.
Lehko si pomislite, da to ni bilo nikako ročno delo. Prekop, če je imel k čemu biti, sta morala bar tri lakte globoke ino najmenje stiri lakte široko kopati, ino dolg jo gotovo osemdeset pak vsej tude sto kročajev — korakov •— krokov stopinj biti mogel. Ino k temu nesta imela nikâk-sega železnega orôda — nastroja, nikake motike ino nikakove lopate. Le pretehtajte, kako grozno mora to delo biti ! Kolov sta potrebovala do štiri sto, ino glej, morala sta je le s kameno sekiro obtesati -r- obkresati ino zaertiti— ošpičiti; ino po resnici, to ni tako lehka reč ! ino mimo toga sta od izviranjeka dar k prekopu morala skoro tude tako globoki žleb — strugo izkopati, po kterem bi vodo vedla — peljala, ino med iz-
virkom ino prebitkom se je gomila bila, ktere sta tuđe prekopati morala.
Pak vse te težkosti neso Robinsona vem-ilar odstrašile. Skoz zmerno ino vseli delavno življenje je tilde pri vsakem imenitnem delu serdč-néjsi ino krepši bil, nego razmazani — omêku-žeui ljudje, kteri so le v lenobi ino slasteh — nasladah — razkošch izrojeni, Z Bogom ino S e r d c u o ! je bilo jegovo gezlo — pregovor, s kterim je vsako vekse delo zacèl, ino vsej vemo, da od njega pred tudc ni upustil, dokler ga ni dok o n j al.
Ino tako je tilde zdaj bilo. Oba, on i Petek sta vsaki den od božjega rana noter do noci s hotjo ino neprestanoma delala, ino začuditi seje bilo, kaj vse sta na den s temi ubožnimi nastroji opravila. K sreči je po dva meseca stalno taki veter vel — pihal, kir je divjim ljudem na Robinsonov ostrov priiti branil. Ino tako se tuđe bati ni bilo, da bi v čas tega dela na njega pia-noli.
Med tem si je Robinson pri sem delu prizadeval, pomâlem Petka svoje besede učiti da bi bar razumel, kedar bo kaj ž njim govoril; pak on je bil tako zapopađojočen — umen, da je v kratkem času dosti mnogo zapopadcl. Robinson je to tako delal, kakor mi z vami, če vas nemški ali latinski učimo; pokazal mu je na to ali ovo reč, če je bila na očeh, o kteri je govoril, ino pak mu jo je na glas ino razumljivo imenoval. Ce pak je o rečeh govoril, ko mu jih pokazati ni mogel, mu je je s zamenjemi izjašnje-val — razlagal da ga je Petek razumeti morah
Na ti način se je Petek, pred ko je pol leta mi-nolo, toliko naučil, da si je jeden drugemu svoje misli dosti jasno ■— razvidno povedeti mogel.
Tu je Robinson drugoč srečnejši bil ! Dosle je Petek bil jegov nemi — muti pomočnik, pak odšle resnični drug ino prijatelj, tu še je le da-lečc vekše radosti počutil, nego ktere mu je papiga ze svim nerazumnem šebetanjem naredila.
Petek je zmirom bolje dokazoval, da je mla-denec zvesti ino dobrega serdca, pri kterim ni-kakše lesti ino hinbe ni ino videti je bilo, da svega gospoda z največo odkritostjo ljubi. Zato je tude on od dne do dne do njega prijaznejši bival da se je s tako ljubeznjo k njemu naklonil, da ga je pri sebi v jazvini spati nehal.
Preden sta dva meseca minola, sta s prekopom okoli jazvini uže gotova bila, ino ker sta se zdaj za svojo varnost oskerbila, se jima ni trebalo več tako bati, da bi divjaki na nja pla-noli. Kajti, pred ko bi kteri iž njih prekop bil prešel ino kole prelezel, bi ga leliko s sipicami do smerli ustréljala, ali pak z dolgim kopjem u-bodala. Ko sta potem jednokrat Robinson ino Petek blizo pribregu na gomilo izlezla, odkodar sta lehko daleko po morji videla, je Petek v to stran bistro gledal, gdér je nekoliko zlo daljnih ostrovov ležalo, Pak je začnol najednor od veselja skakati, ino je razne prečudne šale — glu" »ne delal,
Ino ko ga je Robinson upitalj kaj bi mu bilo na misel prišlo ? je izvpil radostno neprene-kama skakaje : Hejsa! Ilejsa! Onde le je moja domovina! Tamde prebivljejo moji zemljaci! Ino
ker se je v licu razpalil, ino z ocima iskril, ko je to pregovoril, je iz tega znati bilo, da do domovine veliko ljubezen ima, ino od zêdosti —-želje gori, da bi ta drugoč prišel, Jegoveinu gospodi to ni ljubo bilo, akoravno sije Petek za to ne male pohvale zaslugoval, ker svojo domovino crez vse zemlje, ino svoje prijatelje ino žlahto veliko serdčneje, nego vse druge ljudi ljubi. Robinson se boje, da bi ga Petek k volji svojim rojakom sčasoma lehkič zapustiti utégnol, je iskal ga tega izprašati ino se je dal ž njim v toto razgovaljanje iz kterega se počteuega Petka še bolje znati naučite :
Robinson, Ali bi rad bil, ko bi drugoc med svimi krajani — rojaki živel.
Petek. Oj se ve da ! močno bi vesel bil, ko bi opet med njimi bil.
Robinson. Lehkic bi žnjimi vzpet človecje meso jel.
Petek. Gotovo ne ! poučil bi je pač, da bi v divjoti več ne živeli, da bi zverinsko meso ino mleko, pak nikar človečjega mesa jedli.
Robinson. Kaj pak, ako bi tebe tude snedli?
Petek. Tega pak nikar ne učine 1
Robinson. Vsej pak človecje meso jedo?
Petek. Jedo, pak le ubitih neprijateljev.
Robinson. Lehko bi si pak ladjico udelal, na kteri bi sc preplavila ?
Petek. Ano, lehko !
Robinson. Tedaj si jo vdelaj, ino se k njim peljaj.
Petek si je oči sklopil, ino je žaloste bil, Robinson, Kaj ti je, nad čem ti žališ ?
Petek. Žalim se, da je moj ljubi gospod name hud,
Robinson. Da sem hud ? Pale zakaj ?
Petek. Zato ker me proč odslati hoče.
Robinson. Vsej pak si v domovino želiš?
Petek. Ano, pak vsej, ni li tam mojega gospoda, si tude Petek ta ne želi.
Robinson. Tvoji zemljaci bi me za sovražnika imeli, ter me snedli; zato le sam idi.
Po teh besedah je Petek svemu gospodi od boku sekiro iztergnol, ino mu jo v roko dav, je glavo nastavil, da bi mu jo raztnol — razsekel.
Robinson, Kaj to pomeni — znamena?
Petek. Da bi me msmertil? bolje je, da me usmertiš, kakor pak da bi me proč poslal !
Pri tem so ga solze polile, Robinson se pri— pognov mu je v naročje padel ino rekel : „Ne boj se, moj mili Petek ! Vsej tude jaz ne želim, da bi se keda od tebe ločil, ker te sereno ljubim! Kar sem rekel, je le zato bilo, da bi te izkusil, ljubiš li ti mene tako, kakor jaz tebe. Pak gaje drugoč obinol —— objel, ino si solzo obrisal, ko mu je od veselja iz oka priigrala — priderla. Ko pak je od Petka izvedel, da lehko ladjičko napravi, se je jako razradoval , ino vzeme ga, za roko, ga je vedel na to mesto , gder je uže sam nekoliko let ladjico delal. Tu mu je pokazal deblo ■— ril, kterega še ni tretji del izdolbel, ino mu jo povedel, kolikor času da je pri tem delu stro-sil. Petek je z glavo majal ino se posmehoval. Ino ko ga je Robinson uprašal, kaj bi proti 'temu imel, je odgovoril, da bi vsega tega dela ne Kilo trebalo, ino da sc taka klada — ril veliko boljše ino spešnejše z ognjem izdolbite da. Nad
15
tem se je Robinson zlo razveselil, ino v hipu ni inače mislil, nego kakor da bi uže gotovo ladjico imel, se po morju vozil, ino k tordi zemlji, gdcr so Evropčanci, pristal. Serdce je od radosti v njem tolklo, ko je na svoje bližnje osvobojenje pomislil. Ino zato je sklenol, da se kmalu za času rano tega dela loti.
Stanislav. Zdaj bo pak skoro nasa radost proč!
Oca, Kaka ?
Stanislav, Ko bo ladjico imel, sc berzo po-! pelja; ino ko v Evropo priide, te nam oteč od njega več praviti ne more.
Oca, Kaj li bi se nikar rad tega veselja ne odrekel, ako bi s tem ubogemu Robinsonu osvobojenje izkupiti mogel?
Stanislav. Aj rad, po resnici ! le da se na to spomnol nesem.
Oca. Vendar pak gdo ve , kaj se sc leliko prigodi, da delanje ladjice ino pak svoje potovanji drugoč odložiti morata. Bodeče — prihodne reči so negotove, premenljive , ino po navadi drugi konec zemljo, nego — kakor se nadejamo — upamo. Nasa nadeja — apàzen, ino ko bi se tuđe najgotovsa zdela nas često lòdi — ukanjava; ino zategovoljo je velina — zlo modro, če se za času k temu pripravimo.
Robinson, kir se je tega uže nekolikrat ize izkušenosti naučil je šel zdaj s Petkom domu, s tem dobrim namenom — umislom, da svojo vročo žedost — svojo gorečo željo najmođre'jše-mu ino najdobrotljivejšemu Bogu izroči, da bi jo izpolnil, dokler boljše, nego — kakor on ve, kaj bi mu naj najkoristnejšega bilo. Ino tako mi, ljubi otroci! v podobnem prigođku učinimo.
D e v e t ai a j s 11 тесег,
Ko so se drugi deu večer drugoč vsi skupili — zgromadili, pak vesali ino dobre volje bili je oča k njim rekel: Otroci! kako vam je po postu ?
Vsi. Dobro, prav dobro !
Ota. Vidite, jaz sem sc tude živ, če sem ravno dnes le vodé ino mleka pil.
Tehomil. Ako bi treba bilo, bi se se delje postil !
Oca. Ni trebe, da bi se dolže postili; leliko bi to vašemu zdravju v kvar bilo. Hočete li pak, vam jaz drugo vajenje ponudim — navcržem — predložim, ktero bo ravno tako koristno.
Vsi. Hočemo! Hočemo! mili otče!
Ota. Dues nas je vsaki zadosti učinil, posebno, ker se nekteri to noč bedeti hočejo. Pak hočete li resnično, da bi prav popolni ljudje bili, kteri so zdravi ino krepki na telesi ino na duši, ino tako tude urni, da k dobremu svojega bližnjega mnogo, prav mnogo leliko pripomâgajo: čujte, kaj učinimo !
Jaz vam bom bral spise starih nmdercev, ko so bili učitelje onih slavnih ino jsreljubih možev, kteri so se vam ko sem vam stare dogodke pripovedoval, tako močno ljubili — dopali. V teh so ti nauki, ktere so oni môderci svojim učen-
15* '
cem davali, ino po kterih so jih učenci, je polneče, tako dobri ljudje bili. Vsaki tejden vam jedno teh naučenj na deski napišem, ino vam je bom razkladal. Pak vam vseli rečem, v čem se vaditi imate, da bi se taki nauk lehko ino z veseljem polniti navadili. Res je da vam to tako lehko ne bode, kajti da sc vi pogostama rado-voljno razmisliti morate, da se mnogega vam milega veselja odrečti, pak včasu nekaj grozno so-pernega terpeti hočete, da bi tode te dušne moči dobili, ktera nas urne čini, da vsako nedovoljeno željo v sebi potlačiti, ino vsako izgubo, uterpek ino vsako pomenjkanje z razumno dobromiselnostjo prenesti zamoremo.
To se razumi, da vam bomo mi starši ve vsakem tem vajenji predi hodili, ino da od vas nič ne pohočemo, razve to kar sami učiniti moremo, Hočete li k temu privoliti?
Vsi so zakričali: Hočemo! ino so od radosti z rokami pleskali. V to dobo sc je za nje u-redila učilnica modrosti ktera se je izvlasti od drugih učilnic v tem ločila, da so se v njej otroci le pol ure v tejdni učili, ino v tem, česar so so naučili, so se najmcnje osem dui zaporedoma po sebi vaditi morali. — Zdaj tedaj drugoč od Robinsona ! je oteč rekel, ino je tako le dalje pravil :
Jaz sem vam otroci ! včera večer povedel, da se čestokrat naj gotovejša nadeja nagloma skazi ; ino da se tude Robinsonu, kolikor koli si je mislil, da bo s kratkim rešen, celo lehko nepričakovana zmotnjava — napota nameri, ktera bi ga prisilila da bi še dolže onde ostal; pak tako
se je lude res dogodilo, kajti uže drugega dne mu je ta zmotnjava na pot stopila.
Tega dne je opet nastalo đežnjevno vreme, od kterega je Robinson skoz veliko let iz izkušenosti vedel, da vsako leto dvekrat, ino sicer vsegdar v cas ravnodenosti prihaja. Dokler je tej dežj šel, ino to po navadi jeden ali dva meseca ticas ni bilo možno kaj delati, ker je silno ino stalno bilo ! Tude Robinson je čutil, da v ti krajini, če človek v tem času izhaja ino se zmoči, to jegovemu zdravju zlo na kvar prüde. Kaj tedaj je imel činiti ? Delanje ladjice je moral odložiti, ino tej čas v domačem delu prebiti.
Pač dobro je bilo za Robinsona, ko je to dežjevno vreme pripadlo, ino so dolge temne noči nastale, da je drugoč ogenj, ino če boljše, da da je tovaruša ino prijatelja imel, s kterim je lehko pri domačem delu ino v zaupnem razgo-varjanji čas trošil — travili Pred tem je te žalostne večere brez dela ino v temi sam strošit ■—straviti moral, nine pak je s Petkom pri sve-tilnici sedel, ali pak ne daleče proč od ognjiša delal ino se menil, ano nig dar mu ni bil dolgi čas, kir človeku veliko zadene.
Petek ga je učil različne maličkosti, s ktc-rimi si divjiaci v svojih potrebah pomagajo; Robinson pak je njega drugoč druge reči učil, o kterili oni nikake znanosti ne imajo. Ino tako sta oba v umenji ino urnosti bolje napredovala — prospevala, ino z družko skérbnostjo in marljivostjo mnogo izkusnih koškov izdelovala, kterih bi jeden ali drugi, ako bi samoten bil, narediti he bil mogel. Tu sta tude oba prav spoznala,
kako dobro je to, da ludje družki — vkuper pri— jatelski žive ino neso kakor divja zverina, ktera nerazumo po sveti teka.
Med drugim je tude Petek umel delati rogoznice iz ličja ktere je tako čisto ino gosto pletel da je iz njih tude oblačilo — odevalo lehko bilo. Robinson se je tega od njega naučil, ino sta jih vkuper toliko nadelala, da jima je vsaki celo oblačilo imel. Kako se je pač Robinson ra-doval, da tega težkega oblačila iz togih — ter— dih ino neizdelanih kož vêc ne potrebuje !
Pak je tude umel iz vlaknja, ko je v njem kokusov oreh obaljen — ovit, ino iz raznih rastlin, ktere lenu podobno vlakno — ličje imajo, niti ino vervi — konopce — prevezke sukati, ino so bile mnogo boljše, nego ktere je dozdaj Robinson delal. Iz niti je umel na izvlastni — posebni način ribičke mreže — seti vezati; ino to je jima bilo tako vgodno delo, da sta si marsi-kteri dolgi večer ukratila.
Pri tem domačem delu je posebno Robinson na to gledal, da bi razum svega ubogega divjega prijatelja nekoliko osvetil, ino mu pomalem ne-kakor pravo ino potrebno znanost o Bogu v pamet vcepil — vprâvil. Kakor slabo ino blodno znanje o veri — neboženstvi je Petek imel, lehko iz nasledujočega razgovaijanja, ko sta je med sobo imela izražumite,
Robinson. Reci mi, prijatelj Petek, ves U pak, gdo je morje zemljo, zverèta ino tebe stvo-ril ?
Petek. Aj vem ! To je Tupan učinil*
Robinson, Gdo je toti Tupan?
Pelek. Germélec — Germovnik — Perun !
Robinson, Gdo pale je toti Germelec ?
Petek. Stari, oj stari mož, kteri je delje nego vse reči živ, ino grom dela. Je veliko starsi nego solnce, mesec ino zvezde; ino vse reči k njemu ,,0!“ kličejo. (To toliko pomeni, kakor: Vsi ga vzivajo — na pomoč kličejo.)
Robinson, Prihajajo li pak kam ljudje v tvoji domovini, kedar umro — umerjejo.
Petek. Kako pak ; k Tupanu priido.
Robinson. Gdé pak je on?
Petek. Na visokih gorah prebiva.
Robinson, Ga je gdo tam videl?
Petek. Nisi k njemu gor ne priide, razve Ovakakove, (kar predpostavljene ali pak žerce — duhovnike pomeni) kteri k njemu „Ou vpijo ino, kar je govoril, nam potle povedo.
Robinson. Pak je ljudem pri njem dobro, kedar po smérti k njemu priido ?
Petek. Oj dobro, če so zde — tukaj mnogo neprijdteljev ubili ino pojeli.
Robinson sc je lèknol — prestrašil tega groznega blodu, pak je od se ure gledal, da bi ga v Bogu ino prihodnem življenji boljše podučil. Učil ga je, da je Bog, nevidljive najmogočnejše, naj-modrejše ino najdobrotljivejše bitje — bitnost — bivnost, da je vse, kar je, stvoril, ino se za vse stara — skerbi; sam pak ni nikoli začetka imel, da je povsode navzočen — pričen — pritomen, ino vse ve, kar koli mi mislimo, govorimo ino činimo; da dobro ljubi vse hudo pa sovraži — nenavidi — studi, ino da za toga delo tukaj ino onde v prihodnem življenji le teiste srečne učiniti premore,
kteri si ize celega serdca prizadevajo, da bi dobri bili.
Petek je loto imenitno ino razveseliteljno naucenje z veliko paznostjo ino počtljivostjo po-sluhal, ino si je globoko v pamet vtisnol. Zmi-rom več je iž njega izvedeti hotel, ino ker je Robinson ravno tako pri volji bil, ga učiti, kakor on, od njega slišati; je tedaj v kratkem času naj-glavnejše resnice vere — naboženstvo tako jasno ino k svojemu presvedčenju — prepričanju po-razumel, kakor mu je je jogov učitelj prednesti umel. Od te dobe se je tude za najsrečnejšega polagal — dérzal, da je iz svoje domovine na toti ostrov prišel, ino sam je to uznal, da je ljubi Bog pač le zlo dobro z njim mislil, ko ga je v roke jegovili neprijateljev izdal, ker bi se inače z Robinsonom nigdar ne bil zeznanil, „Ino tako bi,u je priložil, „bi tega dobrega Boga v totem življenji nikoli znati se ne bil naučil !u
Od esega času je Robinson svoje molitve vseli v navzočnosti — pritomnosti Petka opravljal ino serdce se mu je nad tem gibalo, ko je on z gorečo nabožnostjo za njim molil. Ino nine sta oba živela tako radostno ino srečno, kakor koli dva ode vsega tovarištva odločena človeka živeti moreta.
Tako jima je preminolo to dežjevno vreme da si ga celo v pamët ne'sta vzela. Potle se je nebo opet pocasoma vedrilo—jasnilo; burljivivetrove so utilmoli, ino se dežjevni oblači —mègli razegnale. Robinson ino jega zvesti' tovariš zdaj imaje čistše ino toplejše vreme, sta drugoč ležej oddihovdla, ino nove moči dobivše, sta z veselo
niotjo k delu prikročila — pristopila, ko sta si je pred dežjem bila umenila.
Petek kakor ti učitelj v stavljenji ladjice, je hitro začnol ril — deblo izžigati — izpalivati. Ino to mu je tako hitro ino dobro od rok slo, da se je Robinson za tepca imel, ker mu tude tej po-sredek ni na pamet prišel. Pak vem dar je pomislil za svoje potesenje : „Ino pak ako bi mi to tude na misli bilo prišlo, vsej pak tega nesem mogel stvoriti, kajti da nesem nikakšega ognja imel?
Da pak vam povem na kratce, toto ladjico, ktere bi samotni Robinson morebiti nigdar, ali pak vsej bar za mnogo let ne bil napravil, sta z jedinjene močjo za dva meseca dočista izgotovila, Ino tu jima posle nič ni menjkalo, razve plaht ino vesel. Petek pak sc je jednega, ino Robinson drugega poprijel,
Stanislav. Kako pak sta plahto napraviti mogla, vsej je k temu platna treba ?
Oca, Platna — pertu tkati ves da ni znal, niti k temu tkalčevskih statev — stoki ni imel; pak kakor sem vam pravil, je umel tenke rogoznice iz ličja delati, ktere ilivjaci vmésto plaht —-jader — vetril rabijo — imajo.
Potle pak sta skoro najednog Robinson vesla Petek pak plahto dodelala; ino dalje nič ni menjkalo •— liibelo, nego da bi ladjico na vodo spustila,
Pak k nesreči je to mesto, gdc'r sta jo izdelovala, nekoliko tisoč krokov — stopinj od bregu proč bilo, ino zdaj se je morala gledati, kako jo ta pripravita. Da bi jo nesla, vlekla, ali
valjala, k temu nesta moči imela, kajti tla je bila odviše težka. Kaj sta tedaj činiti imela? Tukaj je vzpet dobrega svetu trébaio.
Ljubor. Robinson je drugoč lehko takove droge udélal, kakor je je tedar imel, kedar je teiste velike kôsé pečine iz jazviue izvaljeval.
Oca. I spomnol se je tuđe na to, pak zdaj je pokiisiv jo vedel, da k temu neso, ino da bi najmenje celi mesec valjati moral. K sreči pak se je potle na drugi, ravno tako prosti posredek —■ pomoček upametoval, kterega se tesarje ino drugi remeselniki rokodelci v Evropi pri odvaljevanji velikih tež poslugujejo — uživajo — rabijo ; ino to so vaici.
Prostirad. Kaki je toti nastroj — orod?
Oca. So derva podolgovate ino okrogle — kuljate, ino zato se tude lehko valjati dajo. Pod-kladajo se pod težo, ktero na drugo mesto prevaliti hočejo, ino kedar to težo le maličko prc-meknejo, se od sama sebe po teh vaiceli vali.
Robinson jedva to pokusiv, je k svojemu veselju ugledal, da se ladjica lehko ino spésno odvaliti da. V dvema dnema je uže na vodi bila ino oba sta imela ne malo radost, videče, da je prav lehko potrebujeta.
Ino tako zdaj nič druga ni bilo trebe, nego da bi se na pot — vožnjo pripravila, naimer da bi ladjico, kolikor je nesti mogla, z živežem založila, ino pak da bi se na pot, po kterem sta oba moč tožila, podala. Pak kamo? Petek si je žedal —• želel na ostrov priiti, odkodar je rodu bil; Robinson pak drugoč poničemur ni toliko tožil, kakor da bi z ostrova k terdi — pevni zemlji
prišel, ino se ondeka ze Špannijoli ali pak drugimi Evropčani znašel. Petkova domovina je le blizo štiri mile, terda zemlja pak dvanajst mil da-leče bila. Ako bi hotela naj pervie k oni pinti —• se peljati, bi si bila nekoliko mil od tote zašla, ino tako sta se po poti še véce nevarnosti nadeti — upati mogla, Pak še druga zmotnjava jima je na poti bila : Petek drugega pota ni znal, nego po kterem bi se v svojo domovino plaviti mogel ; pot pak k terdi zemlji mu je bil izčistega neznan. Pak Robinson ji je kam me'nje znati mogel, kajti da se po tem morji še nikoli ni vozil. Tu je tedaj dober svet bil drugoc kaj vreden!
Naposledek je Robinsonova želja, da bi dru-goč med dobronravne ljudi prišel, vse te'žkosti ino nametke — vgovore — sopergovore svojega tovaruša premagala. Ostala sta tedaj pri tem, da hitro za goda rano vse priprave za po poti uci-nita, ino, kakor hitro bosta ugodni veter imela, se v imeni Božjem k tej strani poplavita — po-peljata, gdér bi k brégu térde zemlje kakor je Petek menil, naj bliže imela.
Pak tega je dnes, zadosti, kajti da cas imamo, da bi se tilde mi k prebedenju te noci, ko smo si je umenili, pripravili.
Na to so se skupili — zgromadili — vkup prišli v stražnici, gder je mati uže različnega dela za nje pripravila, da bi celo noe bede se s ceni motiti — obavljati imeli. Vseli po dva ino vsaki iž njih posebe so se v vertu v jednem rogu postavili, ino črez cetvert ure sta je drugoc druga dva pri polni straži z bobnjevanjem inopis-
kanjem namestila, Ino ko je ura odbila, so vseli nekaj sadja za počertvljenjo pojedli.
To je bila krasna noe po leti. Na jedni strani je mesec svetil na drugi strani pak so oblaci vstajali, iz kterih se je stalno bliskalo. Pri tem je bila sapa po meri topla, ino cela priroda tiha. Drugi den rano so vsi pravili, da nigdar neso nijednega dne, iie rečem noči, z vekšim veseljem prebili, kakor toto noč.
Dvajstl veèer.
Oca. Otroci ! Robinson ino Petek imata na pòtu vse vkuper, ino lude dober veter. Pripravite se, da bi jima na veke slovo dali, kajti gdo ve, izvemo li ali pak čujemo li kedaj drugoc kaj o nju !
Vsi. (Z bolestjo — žalosljo vzdelmoče). O Bože !
Oca. Ko je Robinson ize svega gradii ize-šel, je na verini nad njim v misleh obstal, ino svćmu tovarišu velel, da bi napred šel. Pak še si je jednor na pamet vvél — vpeljal vse te nesrečne prigode, ko so ga v ti pušavi zadele, ino sćrdce se mu je gibalo, da ga je Bog dar donine tako čudežno ino prav za prav ze svojo sveto mogočnostjo ohranil. Od velike hvaležnosti se mu solze iz oči Iijaho, ino roke k nebu razpenši, je 2 vročo nabožnostjo na glas molil.
Po tej molitvi pokrepčan je drugoc vstal, mo še jednor to krajino preglednol, ktcra mu je tako mila bila, ino ktero je zdaj zapustiti imel. Л. bilo mu drugače, ner — nego kakor če človek svojo ljubo domovino zapustiti ima, pak si ne more upati, da bi jo kedaj drugoc videl. S sognatimi očmi je na vsaki strom, pod kterim se je tada v senci občerstvil ino na vsako delo svo-
jih rok ko je je v potu svojega lica izdelal. ljubeznivo ino žalostno pogledel. Ino to mu je ravno tako k sérdcu šlo, kakor bi se s tolikimi prijatelji poslovil — razesial — razločil. Ino ko je posle še svoje Jamice vgledal, ko so se pod goro pasle, je moral za voljo velike bolesti oči od njih odvernoti, da bi se pred odhodom še drugače ne razmislil.
Naposlcdek je vse te težkosti premogel, ino se spamefovav, je roke po celem okraji iztegnol kakor bi hotel vse, kar je v njem bilo, obimoti — obinoti — objeti, ino je na glas izklical: „Srečno ostanite vi svedki — svedoki — priče mojega negdašnjega terpljenja! Srečno ostanite! Srečno na veke!“ — Poslednje besede uže zavoljo groznega plača več povedeti ni mogel. Te še jejed-nokrat oči k nebu povzdigel, ino se voljno na pot k morju podal. Ko je odhajal, je na naglem svojo zvesto papigo zagledal, ktera je za njim z jednega drevese na drugo letala. Nad zvestobo tega ptičeta vesel je sklenol, da je s sobo vzeme, je iztegnol roko, ino na njega poklical. Papiga mu je hitro na roko zletela, ino na ramo mu vskočiv je obsedela.
Tako je Robinson k svojemu Petku prišel, kteri je z nepoterpljivostjo na — nj čakal, ino o-ba sta v ladjico vstopila.
Bil je 30ti den meseca Listopada rano ob osmi uri, v devetem letu Robinsonovega prihoda na ti pusti ostrov, kedar sta ladjičko, jasno vreme ino pogodni veter imaje od zemlje odrinola. Jedva pak sta nekoliko tisoč kroko — stopinj odplula, sta na skale prišla ktere so se črez dve
mili daleko ino zavijato pod vodo ino nad vodo tegle — vlekle. Da bi je preplula, sta videla, da brez očitne nevarnosti ni možno — mogoče ; za česar voljo sta plahto — jadro inače zavesila, da bi se na drugo stran obernola, ino se tega skalovja — pečevja ognola.
Tehomil. Kako pak sta mogla vedeti, kako daleče se je skalovje v morji teglo, ko je voda črež nje rinola — tekla.
0'ca. To sta lčhko poznala z voln - va-lovja, ktero se v teh mesteh, gder so skale pod vodo, deli, se vise dujc ino grozno peni za to ker je te skale zaderžuje ino pak naglo — prod-ko razbija.
Jedva pak sla k naj poslednjejši skali priplula, je ladjica najednog tako berzo začela bežati, kakor bi ne vem koliko plaht na njej bila zavesila, ino kakor bi jo najhitrejši veter gnal. Oba se grozno prestrašivše, plahto kmalu zvine-ta — zvijeta ; kaj ti drugače si nesta mislila, nego da nagli viher ladjico tako silno žene.
Pak zastonj je bilo ; ladjica je tude brez plahte v jednakem begu bila, dokler celo ustra-šena ne porazumita, da sta na sredi nagle struge — striamene.
Prostirad. Kaj li so v morji tude struge — * strumeni — (prodove).
Oca. Se ve da! kajti v morji je tako neravno, kakor na zverhu zemlje ; tamkaj ti so ver-hi, gomile ino doline kakor na zemlji; ino zato se voda, ker odzgora dol teče, s tem nagleje vali ino odtod sc na sredi morja delajo ravno tako veliki strumeni — struge, kakor je naša Laba (re-
ka), ino zlo naglo beže. Pak zato tuđena takovi strugi za korablje, izvlasti pak za male ladje, odviše nevarno biva, kajti ni možno, da bi se tako lehko iž nje otele, ino mnogokrat po petdeset tuđe več mil daleko po morji zanesene bivajo.
Milica. Imel bi rajši na ostrovu ostati ! Vsej sem si mislila, da si paki .kako nesrećo na se navali !
Oca. Tokrat tega ni učinil iz radovednosti, tude ne iz lehko miselnost, da se je na pôt podal; pak imel je nažne pričine. Kar ga je tedaj taka srelo, je bilo božje dopušenje ino Robinson se je kakor vemo, popred Bogu izročil, da bi ž njim, kakor bode jegova sveta volja, obernoti račil.
V esi — toti nevarnosti sta oba vso silo — moč uperla, da bi ladjico, ako se da, iz te struge spravila; pak zastonj! Voda je jako močno bežala ino sta uže bila tako daleko zagnana, da sta ravino svojega Ostrava iz oči izgubila.
Vse se je k temu nagibalo, da jima za življenje gre; kajti bilo še je le pol ure kaj činiti, ino bili bi jima tude najvišši vèrbi gor iz oči iz-ginoli. Ino tako bi posle ko bi se tude ta nagla Voda bila utišila, ne mogla več drugoč nazad k ostrovu na pot priiti, zato kèr nćsta đralke — kompasa imela.
Prostirad. Kaj je to dralka ?
Tehomil. To ti kmaliu povem! je igla z o-cela —— jekla — nada, ktera se s kamenem, kir se dralec — magnet imenuje, nadergne — natere. Od toga ima ta igla tako čudežno moč, da zini-
rom na polnoč k severu kaže. Tega se plavci derže ako izvun neba ino vode nič druga ne vidijo, sicer bi na velikem morji berzo zablodili, ino ne vedeli, na kteri kraj se vezti — peljati imajo.
Oba. Robinson tedaj ne imajo take dralke, bi, kakor hitro bi bil ostrov izoči izgubil, ne bil Več pota k njemu našel, Ano kakor grozna nesreča mu je potem nastajala! le pomislite si! Bil je vguan nasredo morja, na mali nevarni ladjic— ki, ino ni imel razve na nekoliko dni živeža. Ali se pač kaj groznejšcga misliti da?
Pak tukaj se vidno poznava, kako preveliki zaklad je v sili ino nesreči prava nabožnost ino dobra vest! Ako bi Robinson tega ne bil imel, kako bi le nezmerno težo tc nove nevolje ino ozkosti bil prenesel? Gotovo bi bil rad sam sebo obupal, ino svojemu revnemu življenju konec uči-nil, da bi tako dolgo ne térpel, ino od strašnega gladu ne umerel.
Dober Petek, kij v božjem strahu še tako uterjen ni bil pak tude ne karjegov gospod skoz tolikere nesreče pokrepčan, čudo da ni obupal. Ves medel je veslo položil, ino z bolestjo svemu gospodi v oči poglcdnovši, pital: če ž njim v morje ne vskoči, da bi vsej nevolji ino vsému terpljenju, ktero jima nastaja, na jednokrat všla? Robinson je izperva ljubeznivo k njemu govoril, ino mu gledal mòti ino serdea dodati ; pak ga je s prijaznimi besedami nagovarjal, da je takó male vere, ino na Boga ne zaupa, kteri skoze svojo moč vse narèja ino ravna, ino ga je opomenol, na to naučenje, ko mu je je bil pred tem o tej reči dal. Potem je dalje pravil: Kaj li smo le na
16
zemlji v rokah vsegamogôenega Boga ? Ne vlada li tuđe nad morjem ano ne more li, Čc je jegova sveta volja, tudc temu razburjenemu valovju ukazati, da bi nas drogoč na varno mesto doneslo? Ali misliš, da jegovi mogočnosti uideš, če v morje skočiš? Vedi, nepremišljeni mladenčič, da tvoja neumerjoča duša vsegdar ino na vse večne čase v nezmernem kraljevstvu božjem poddana ostane ino da ni mogoče, da bi se ji po tem dobro godilo, ako bi kakor vihrivka ino sópcrnica proti Bogu, preden, bo od svojega stvarnika poklicana iz totega življenja ubegla.
Petek je v serci resnico tega čutil, kar mu je Robinson predstavil, ino sram ga je bilo svoje malo miselnosti. Ko še ga je pak Robinson pregovarjal, je drugoč veslo vzel, ino oba sta do potu delala, akoravno jima je vsa nadeja—upanje izginola, da bi juju delo kaj pemagalo. „To je najna dolžnost“, je Robinson rekel, „dokler še le troho življenja v sebi imava, sva dolžna je kolikor naj bolje moreva, hraniti. Potem pak, ne more li drugoče biti smeva s tem potešenjem ino s to gotovo nadejo vmreti, da se je to Bogu tako račilo. Ino jegova volja, ljubi Petek, je s povišanim glasom ino vročo gorljivostjo — gorečnostjo dalje pravil, jegova volja je vseli dobra ino vsegdar modra, da si ravno bije mi slabi ino medli červički dostignoti — zapopasti ne mogli/4
Med te je struga zmirom naglo strilla — bežala — tekla, ino po nji ladjica; ino na dal-ješnjili ostroveli nesta videla, nego še le herbolke — verhe gor. Pak skratkim so se tude ti skrili, ino nesta več videla, kakor le herbolek jednega
verini kir je naj vissi bik Ino tako jima je vse upanje v kvar prišlo. Pak kedar vsa pomoč na sveti mine, kedar beda — nevolja nesrečnih ljudi naj više stopi ino kedar se zdi, da uže nikakega posredka ino nikakše pomoči več ni tedar ! ljubi otroci, tedar božja previdnost očitno iztegne svojo mogočno desnico, ino nam posredkov poda, na ktere še niti pomislili nesmo.
Ino tako le se je tude tukaj pripetilo. Ko uže je Robinson sam menil, da je vsa nadeja izčista izginola, ino od medlobe vesla več gnati ni mogel; je na nagloma poznal, da ladjička tako silno več ne leti, ino v vodo pogledne je videl, da ni več tako skaljena, kakor je pred bila. Ko je pak drugič na vodo poglednol, je porazu-mcl, da se tu struga deli, ino da jej na naj sil— neja panoga k polnoči — k severu struje — rine — beži, druga pak sc slabša, po kteri je ladjica plula, zavitinato k poldnevi — k jugu obrača.
Poln radosti je zaklical k svemu drugu, kir je na pol mčrtev bil. „Gor! Gor! Petek! Bog hoče, da se otmcva — rešiva!“ Povedel mu je vzrok svojega upanja, ino od veselja oba ple-sajoča, sta se drugoč vesel lotila, ktere sta ravno od velike slabosti odložila. Pokrepčana z ne-pričakavanim upanjem ohranjenja svojega življenja, sta se opet z velikim prizadevanjem proti strugi upirala ino k svojemu naj vekšemu veselju ugledala, da jujni trud zastonj ni. Robinson kuje tako dolgi čas črez tolikere nesreče poučen bil, da bi na vsako reč dobro pazko imel, je poznal, da mu tude toti veter ni dober. Zato je tude kmalu plahtu— jadro razesterel — razpnol, v
16*
ktero je veter močno vél — dui — pihal, ino ker sta oba z vesli jako pomagala, sta skoro to nei-zrcčcnsko radost počutila, da sta iz te nagle struge izbegla, ino na tiho morje stigla — prišla.
Petek je od veselja plakal, ino gor skočiv je hotel svojemu gospodi okoli vratu padnoti. Pak Robinson mu je dal izrazumeti, da bi ma-licko počakal, ker še jima mnoga težkost ino delo nastaja, preden pomisliti moreta, da bi celo osvobojena bila. Kajti po tej strugi sta bila tako daleko zagnana, da se jima jujni ostrov ni drugače prikazal, nego kakor bi neočitno černo zna-menjcc, ktero se naj zadi kakor v nebezi vzna-ša, videla.
S to dobro nadejo pokrepčana sta še se z vekšim trudom upinala, ino ker je veter po južni strani k ostrovu, ko sta se k njemu plavila, pogodi ino cèrstvo vlekel sta drugoč črez malo na ostrovu gore smntrila — vzerla.
„Dobre moti !££ je Robinson na Petka skri-čal, kir je predi sedel, ino k ostrovu s hérbtom obernen bil; dobre mòti, Petek najne béde bò berž konec! Jedva je to povedel, je ladjica v nekaj tako močno tòrcila da sta oba plavca zc sedel spadla. V hipu je tude ladjička obstala, ino kmalu so se črež njo valove prevalili
Mati, Rada bi pač, kakor vi, večerjo opustila, ako bi s tem ubogemu Robinsonu pomoči mogli pak zdaj moramo iti. Večerja na nas čaka Ljubuška je uže dvakrat klicala.
Vsi. Žal! Žal!
«Jeden Ilio d vaj §11 večer.
Neideri. Le hcr/., ljubi otče ! da bi najpervle slišali, kako je z ubogim Robinsonom bilo.
0'ca, Ravno kedar si je mislil, da je uže resen, ga je nova nesreča, kakor ste slišali, vjéla, ktera bi pač lehko veliko vekša bila, nego iz ktcre sta malo pred tem izvezla — prišla. Ladjica je naglo vgreznola — vvêznola, ino so uzd valovi v njo štcrkali. Bila li je to pec — skala, na kteri je ladjica tèrdno stala tedaj ni bilo druge pomoči, ner da bi duše Bogu izročila. Pak Robinson, se ne mude, je v tem hipu dno v vodi z veslom obiskaval, ino našedši, da je okoli ino okoli ladjice tórdo, ino da voda črez dva Jahta globša ni ; se nič ne razmišljaje je v vodo skočil, ino Petek za njim, ino k svemu velikemu o-bcselju sta zgledala, da je to le mél — melčina — plitvina — prod, pak ne skala, na kteri je ladjica uvezla.
Oba sta vso moč napnola, da bi ladjico drugoč nazad v globljejšo vodo porinola. To se jima je dalo, ino ladjička je jela pluti, ino oba sta v njo skočila. Ko sta potem našterkano vodo, kakor sta z vesli ino rokami le mogla iž nje iz-pravila, sta sklcnola, da bosta previdnejša, ino se brez plahte — jadra vezeta peljata tako da
bi ladjico, kamor bi hotela, varneje rudati mogla. Plavila sta se poleg meli — produ s to nadéjo, da jo skoro mineta.
Pak sta se morala gotovo četiri ure peljati preden se jima je nadeja izpolnila, kajti tako daleko se je ta mel od polnoči k poldnevi têgla. Robinson je v pamet vzel, da se ravno na to strano vleče, gder je on pred devetimi leti tonol ino da je to ravno ta raci, na kteri je toistokrat korabelj uvèznol, ino se več génoti ni mogel.
Naposled sta drugoč prišla na pogodno vodo ino kolikor sta le mogla se uperše, sta se na ravnost plavila k ostrovu, ko jima je nine celi pred očmi bil. Tu sta potle k bregu priplula, ravno ko je solnce zahajalo, ino vsa umedljeua, pak nad svojim osvobojenjem nezmerno razveseljena, sta na zemljo izstopila.
Nijeden jima celi den nič ni v ušteli imel; ino zato se tude dočakati nesta mogla, da bi domu prišla, ino sta pojedla vso zalogo živeža, ko sta jo pred s sebo na ladjičko vzela. Pak sta ladjico v mali zatok — zaliv potègla, ino sta se ze vsem, kar sta na — nji imela, domu vernola.
Robinson ino Petek sta se po teh mnogih nevóljah ino težkosteh, ko sta jih na morju prestala, v počinek podala; Petek je uže skoro dremal, ino Robinson še je Boga goreče pomolil, da ga je drugoč pred smértjo ohranil.
Mi bi to tude lehko učinili, pak ker še po-zdno ni, preskočim to noč, ino vam povem, kaj se je drugega dne zgodilo.
„No Petek,“ je Robinson pri zauterku pital
„ne hotel bi se se jednor z meno vagati, kakor včera ?“
Petek. Obari Bog !
Robinson, Tedaj si voljen na tem ostrovi z meno življenje prebaviti — prebiti?
Petek. Ako bi tukaj le tude moj olcc bil,
Robinson. Ivaj li še imaš otca?
Petek. Je li ti cas ni limerei, —
To povedev je korun položil, ino gorke solze so ga polile. Robinson se spomnov na svoje starše, se je tude v scrdci génol, ino zavuljo joka besede pregovoriti ni mogel. Oba sta dolgo sedela pogrožena v terpkih — trapnih — težkih misleh.
Robinson, Bodi dobre moti, Petek ! tvoj oteč še brez dvojbe živi, ino bò li božja volja, se kar naj pervio k njemu preplaviva ino ga k sebi v-zemeva.
Petek to sliše je takovo radost počutil, da je dopovcdeti ni. Glasno je jokal, ino se vzdigši je Robinsonu k nogam padel, sc jih z obema rokama oklenol, ino od groznega plača besede ni pregovoriti mogel,
„Otroci !u je mati zavpila, „glejte, koliko lepi izgled ljubezni do staršev imate tu nad tem divjim človekom! Nad divjim človekom, kteri svojemu oči ne za dobro iz rejenje, neti za učenje, ampak le za golo življenje, ino sicer za prerevno življenje kaj zahvaliti ima !“
„Res jeu je oteč dalje pravil, „Bog je ljubezen ino hvaležnost do staršev vsem ljudem v serdca vcepil — vsadil ! — Ino kako grozni hudobnež bi tedaj biti moral! — ko bi predse gdo
med dobronravnimi ljudmi taksi bil — kteri bi toto prirojeno nagnenje v sebi potlačil, si staršev svojih črcze vse ne vozil — stimai, pak jim skérb. žalost ino bolest delal! Če bi se keda priname-rilo, da bi s takim hudobnim človekom kaj opravljati imeli, tedaj se pod jedno streho ž njim ne spravljajte ! Varujte se jegovega tovarištva kakor luižne rane, ino kakor tega, kirje iude k vsaki drugi hudobnosti uren, ino kir pravični božji šibi nikedar ne uide.
Ko se je Petek posle drugoč nekoliko spametoval, ga je Robinson uprašal, če pot, k svojemu domu prav ve da bi se drugoč takove nesreče kakor včera bojati ne morala ? ino Petek ga je uistil—zagotovil, da mu je tej pôt dobro znan, da si ta tude v noči priiti upa, ker je prè — ve — bojê često poleg bil, kedar so se jegovi rojaki sem preplavili ino svoje vitežke — junačke gode slavili —- obhajali.
Robinson. Ali si tedaj čestokrat poleg bil, ko so ljudi sbijali.
Petek. O se ve !
Robinson. Ino si je pomâgol tude jesti?
Petek. Bogu žal — Bogu bodi potoženo, te-dar še nesem vedel, da bi to kaj zlega bilo !
Robinson. V kteri strani pak ste prihajali k najnemu ostro vu?
Petek. Vseli na poldenji, kajti ta stran nam je naj bližša, ino tam tude mnogo kokusovega drevja raste.
Robinson je iz tega še očitneje poznal, da ima Bogu gotovo velike zahvaliti, da ni dopustil, da bi v poldenji strani pri tem ostrovu bil
tono], inače bi bil divjakom v roke prišel, ino u-krotno smert stvoriti moral. Pak še jednog je Petku obljubil, da se ž njim vkratkem po otca poplavi ino pak zdaj ni bilo mogoče zavoljo dela v vertu, za ktero je zdaj ravno najpogodnejši cas bik
Zato sta tude k temu delu kmalu ségla. Robinson ino Petek sta kakor za stavo kopala, ino kedar sta uro počivanja imela, sta stalno premišljala, kako bi si zmirom potrebnejših nastrojev — orodov napravila. Robinson, ktcrijeza izmišljanje reči prebrisane glave bil, ino pri delu poterpežljiv, si je »skoro zmislil, kako bi tude grablje napravil, akoravno je dirke — luknjice za zôbe v njih z ertastim kamenem — si lchko pomislite kako dolgo ! vertati moral. Petek pak je počasoma s kamenim nožem izrezal dve lopate iz tako ter-dega lesu, da ju skoro, kakor bi iz železa bili, leliko potrebujeta.
Ino zdaj Robinson ni imel več na tem zadosti, da bi se le za naj potrebnejše reci staral; ampak je pomalem tude na to mislel, kako bi si svoj prebitek okrasil. Ino tako, ljubi otroci! je na sveti zmirom bilo. Dokler so ljudje le na to misliti morali, kako bi si kruha dobili, ino ze svojim življenjem varni bili, jim nigdar ni pripalo, da bi sc takovim umenjem oddali — se jih lotili, ktere so jedino za to, da bi reci, ko je na očeh imamo, okrasili — uresili, ino svoji duši žlahtnejše naslade, kakor so telesne, napravili. Pak, jedva so se s preživitkom ino varnostjo zadosti oskcrbcli so tude na to pomislili, da bi, kar je lepega, z užitcčnim — koristnim, ino kar je
prijetnega, s potrebnim spojili — združili — zje-dinili. Ano, odtoda ravno so postale umenja, kakor staviteljsko ; zidarsko ino tesarsko, malarsko
—	živopisno, rezbarsko — kiporezno, godbeno
—	musično, ino vse druge, ke kterim je posebne urnosti treba, ino ktere so pod imenem lepe u m e n j e obsežene — zapopadene.
Robinson se je prede vsem vertničtva- ogradničtva poprijel, da bije popravil ino okrasil. Vert — ograd je poredome razdelil v lehe — ogone, med kte-rimi je po vervci — konopcu stezice napravil, zasadil žive piote ino lope — seni — besedke ; jeden kos vertu je odmenil—odločil za cvetice — rože, drugi za zelenje, ino tretji za cepige—cepiče, gder je nasadil citronovih drevesc, kar jih je gde našel, ino mnogo drugih sadik — sajenic, na ktere je cepce — letorasli — mladike s krušnega stromu cepil: (pozabil sem vam pervie po-vedeti, da je jednor ide skoz les — gozd se jeden taki strom nalezel.jNa to delo je Petek posebno debelo gledal, kajti doumeti ni mogel, k čemu bi to bilo, dokler ga Robinson ni poučil.
Takaj sta mnogo koruna ino turšice zasadila ino ker je naj beržej ta zemlja v ugoru — prahi paru ležala od stvorjenja sveta, je na nji vse zlo obilno ino rodovitno raslo. Med tem sta takaj ribe lovila, kajti Petek je, kor sem tuonda pravil, v tem dežjevnem vremeni mrež nadelal. Vseli sta nalovila veliko več, nego li sta potrebovala; za-tore sta, kar jima je prebilo — preveč bilo, dru-goč v morje vcrgla; kajti Robinson je rekaval : Darov božjih ne imava nikoli več vzeti, nego kar za potrebo doide, ino to bi bila velika brezbož-
nost, ako bi več zveret, ko nama ncso v kvar, zagubila, ner vsaki den za svoj preživitek potrebujeva.
Pri lovitvi sta se običajno — navadno kopala. Robinson se je zlo zlo čudil, s kako obèrt-nostjo — urnostjo — gčbljivostjo je Petek plaval, ino se potapljal. On si je tolikokrat navlas breg iziskal, gdcr visoka skala bese — je bila, ino ob ktero sc valove nagloma bijàlio ■— so bili. S te skale je s smehom skočil med vale ino nekoliko drobcev—minut je ostal pod vodo, daje pri tem Robinsonu ozko bilo, pak je opet na vodo vipla-val—izplaval, se navzniik položil, da bi ga valove kolebali—zibali, ino je delal različne glume, ko bi vam o njih širje govoril, hi se vam pač neverjetni zdeli. Robinson se pri tem ni mogel zadosti te veliki urnosti človečke prirojenosti načuditi, če se naime k malu izmladega uriti — vaditi začne.
Drugi čas sta se z lovino — lovijo — lovom
—	gonbo obveseljevala ; kajti Petek ni le uniči lòke ino sipice dobro delati, temoč tude izverstno
—	dobro streljati. Streljala sta ptice ino mlade lamice, pak vsej nikoli več, nego kar sta jih vseli potrebovala, zato ker je Robinson, kor sem uže upomenol, po pravici za greh deržal, ako bi se stvar, bodi si kaka koli, le za kratek čas, ali pak za nič ino nič trapiti — močiti ino usmertiti imela.
Kakor koli je sicer Robinson dobrega Petka z razumom ino mnogo urnostjo daleko prcstignol -— presegel — prehitel, je Petek vemdar drugoč mnoge maličkosti umel, ktere so popred jcgovc-mu gospodi neznane bile, ino ktere so jima zdaj
celo prav prišle ; umel ti je iz kosti kamenev, polževih lušin — škorlupin ino drugih reči raz-zlične posode delati, s kterimi lehko reč tako dobro izdelujeta, kakor bi železne nastroje — orôde imela. Tako je postavim iz človečje gnati, ko jo je po nagodi nalezel, dleto udelal, iz grol strugalo — pilo, iz lušine nož, ino iz ostre ribje kosti pilo ino tako tude druge reči. S temi uastroji je naredil mnoge male potrebnosti, ktere so se jima v domu za vekšo legoto dobro ugodile.
Posebno se je Robinsonu to dobro ino imenitno zdelo, da ga je Petek naučil, kako bi iz ovočo — sadja krušnega drevese testo udelal, ktero je kakor pri nas kruh zaužitno bilo, ino je tude v nečem kruhu podobni vkus imelo. Divjaci to testo sirovo uživljejo ; Robinson pak je je pred na gorkem kameni upekel, ter pak skoro kakor drugi kruh jedal.
Potle še se je od Petka naučil, da se tude bob, tako rečeni kakov, potrebovati more, ktere-ga je jednor po ostrovu hode našel, ino nekoliko zern na dobro srečo v tobolec — torbo vergei. Te zèrna je zagernol kakor korun v gorki pepel, ino nehal, da so se spekle. Pak je iz njih bila dosti prijetna, ino poleg toga velina zauživna ino zdrava jed.
Ker je pak Robiusou vsako reč še vseli bolje izkusiti hotel, tedaj je takaj te spečene zèrna med dvema kamenema razeterel — razmèl, potle v lonec vsipav, ino na nje lamičjega mleka naliv, k ognju pristavil. Kako se je čudil, ino koliko radost je imel, ko je te skuhane juhe — polivke okusil ino poznal, da je to prava čokolada.
Milica. Tè je nine tuđe čokolado imél?
Oca. Je samo da v njej korenja ino cukra ni bilo — Tako je počasoma dobri Robinson skoz vêc posrcdkov k svemu preživljenju ino pote-šenju dobival. Pak k njegovi pohvali moram reci, da od svega predsevzetja vemdar ni upustil, ampak je tako čedno ino prosto živel, kakor je bil začel.
Ino hodil je sedaj cèsto s Petkom dalcce po ostrovu, ino izvlasti v teh dneh, kedar je divjakom odporni — soperni — protivni veter ve'l ; ino tako sta še kar bodi nalezla, kar se jima je goditi — ugajati moglo.
Ticas sta ograd — vert celo zdelala ino si den ustanovila, gdar se na Petkov ostrov preplavita, ino odtoda jegovega otca s sebo privežeta — pripeljata. Kamor bolje pak se je ti cas bližal, tam gošše — cesteje si je Robinson v serdci mislil. „Kaj li? ko bi pak Petkovi krajani s tc-bo vemdar kakor z neprijateljem ravnali. Ko bi na jegovo besedo nie ne deli, ino bi se on sam tem ukrôtnikom, kir po človečjem mesu tako že-lecno hlepe, v žertvo podati moral?“ — Ni se mogel zderžati, da bi te svoje skerbi Petku ne ovadil — neoznanil. Petek pak mu je terdil, ino za Boga se mu rotil, da ne ima pričine se bati, ber sve krajane zna , ino zaisto ve, da nikogar, gdor jih neprijatelj ni, v naj menjši reči ne ura-zijo — užalijo. Robinson je bil presvedčen —• prepričan, da bi toga ne govoril, ko bi to res ne bilo. Zato je vso ozkost ino starost — skerb ze sebe zložil, veril počtenosti svega prijatelja, ino
na tem ostal, da se drugi den rano v imeni božjem ž njim poplavi — pelja.
Za toga delo sta ladjico, ko sta jo pervie na breg potegnola, opet na vodo spustila, ino jo na kol v zemljo zabiti uvezala. Pak sta večer s pečenjem koruna ino s pripravljanjem drugih jedi za po poti, da bi bar za osem dni hrane imela, prebila. Petek je pri tem dokazal, da tude v kuharstvu nekaj umi, ino je svega gospoda naučil, kako bi se cela mlada lamic a, ko jo je ravno ustrelil, spešneje ino mnogo perhčeje, nego na ražnji upečti mogla. Učinil je to tako le :
Izkopal je v zemlji blizo dva črevlja globoko jamo, ktero je po verstah s suhimi dervi ino kre-menjem napolnil. Potle je derva užgal, ino lamico nad ognjem deržal, dokler ni vse sersti — dlake opalil, pak jo je s polževo lušino tako čisto os-krabal, kakor bi jo bil z vrelo vodo oparil. S to le lušino je lamico razrezal ino drob iž nje vzel. Ti čas so derva na ogelje zgorele, jama se je dobro iztopilà ino kamenje razpalilo. Pak je hitro iz ogelja kamenje izmetal; drobet razbeljenega kamenja je vergei na dno v jamo, ino jo s čerst-vim — presnim kokusovim listjem prekril. Na nje je položil lamico, jo drugoč z listjem prekril, ino ostalo razpaljeno kamenje na njo metnol. Te pak je celo jamo s perstjo zasipal.
Po nekoliko urah je jamo opet izgernol, ino lamico iztegnol, Robinson košek te pečenke oku-siv je viznal — ovadil, da je veliko perhčejsa, sečnatejša ino vkusnejša, nego da bi se na ražnji pekla: ino je tako umenil, da bo prihodnio vseli v razbeljeni jami pekah
Dragotin. Tako delajo tude Otahajti, gder pse peko !
0'ca, Prav imaš.
Stanislav. Pse ? Iva li pesje meso jedo ?
Dragotin. I veš da! vsej smo to v cestopisu cetli — brali; ino Angličanje térdijo, da ono dobro diši.
Nekteri. Pesje meso ? fuj !
Oca. Vejte pak, da onde psi inače nego li naši živo; ne jedo mesa, temoč samo ovoče — sadovje, ino tako mora jih meso tude celo drugače dišati, nego li meso naših psov.
Otroci! vse je za pot prigotovljeno, Nehajmo tedaj, da se naša potnika izspita — naspita, ino jutre vidimo, kako bo dalje.
Il ¥ a ino il va j s t i večer*
Oca. Robinson ino Petek sta jedva uro spala, kar je grozna burja nastala, ino Robinson se jo prebudil. Burljivi veter je strahovitno fučal — dui, ino grom je trešil, da se je zemlja tresla. „Cuješ li Petek?a je Robinson pital, bude svega tovariša. „Joj !“ je on odgovoril, ko bi naju to na morji bilo sretlo ! ino jedva sta se tako zmenila, kar najednor uslišita germot, kakor bi daleko odsod iz dela — topu izstrelili. Petek je mislil, da je grom udaril, pak Robinson je terdno na tem obstal, da je strel iz topu slišal, ino se je nad tem zlo razveselil. Spešno je z loža izskočiv, v kuhinjo bežal, ino Petku velel, da bi za njim šel. Te popadne gorečo glavnjo — ogorek, je po lestvici gor lezel. Tude Petek je lezel, da si ravno ni vedel, kaj bi jegov gospod činiti hotel. Na temeni — ertu vcrhu je spešno ogenj razdelal, da bi tem, kteri bi moreda v nevarnosti bili, znamenje dal, da pri njem utočiše — pribežiše naido. Kajti da je menil, da je ncgder blizo korabelj v nevarnosti, ino da to z izstrcljenjem iz topu vadi — na znanje dava. Pak jedva — komaj se je ogenj plamenem vnel, kar je grozna ploha najednog ogenj drugoč ugasila, Robinson ino Pe-tek sta bila prisiljena v jazvino zlesti, da bi ju povodenj ne ujela.
Zdaj še le je burja razsajala — divjala, persalo — le lilo je kor iz ročke, 1er se je »er-miljavca vzdigla, da so jima vlasje kvišku vstajali, Grom je bil stalno za jedendrugim ; akoravno se je Robinsonu dozdevalo, da je med tem še nekobkrat iz topu izstreliti cul, na posled si pak je le vemdar pomislil, da bò najberžcj tej tresket le od gromu. Ničmcnje se je celo noč s tem tešil —- dobro mot delal, da je korabelj k njegovemu osvobojenju blizo, da pred kor sled tej nevarnosti, v kteri je sedaj bil, srečno uide, ino da njega ino jcgovcga tovariša v Evropu odveze — odpclja. Bcrž čas še je desetkrat ogenj iz nova razvneti hotel, pak ti neprcnehani dežj ji je vseli ugasil. Ni bilo tedaj druge pomoči, ner da bi za te nesrečnike molil, kar je takaj z najvekšo vro-čnostjo učinil.
Stanislav. Tedaj se burje ni več toliko bal, kakor inda?
Otia. Brez dvojbe se je lega blaznivega — odurnega — neumnega strahu znebil, ino kaj misliš, zakaj ?
Stanislav. Zato, ker ga zla — huda dušna vest ni več gnetla — sipala—pekla.
Oca. Prav! ano berž takaj za to, ker je zdaj prav za prav presvedčen — prepričan bil, da je Bog Bog ljubezni, ino gdor je nabožen, ino dobro tvori, da ga nič sresti ne more, kar bi mu posle k pravemu dobremu ne bilo.
Se le ko se je razdenilo, je burja utihla ; Robinson Petka s sebo vzem, je v strahu ino nadeji *— upanji na breg bežal, da bi izvedel, če je dobro slišal, ali ne? Pak kar sta tuka najpervle smo-
17
trila — zaviđela , jima je bilo strašno žalostno, pak izvlasti ubogemu Petku; kajti ta nesrečna burja —— (fortuna) jima je ladjico utergnola ino daleko na morje zanesla. Bil je to pač dreseii— žalostni pogled, kako je ubogi Petek žaloval vide, da mu je ta dobra nadeja, da bi se zc svim dobrim otcem opet videl, najednog izginola. Obledel je korti stena, za dolgo času ni ne besede pregolčal — pregovoril, ino oči imaje k zemlji sklopljene, je stal, kakor da bi v njem ni duše ne bilo. Pak se je pustil v glasni plač, z rokama lomil, se v persa bil, ino si vlase z glave er ca! — pipai — teza!. Robinson, kir se je iz vlastne nesreče poučil, da bi tilde, kakor drugi nesrečni človek, občutljivega serdca bil, je imel nad to jegovo žalostjo veliko smiljenje, ino ga je z ljubeznivimi ino prijateljskimi besedami drugoč k razumu privesti — spraviti gledal. ,,Gdo pak ve,“ je rekel med drugim „k kolikemu dobremu da nama je to, da sva se ladjičke znebila ? Gdo ve, kako veliko korist je ta burja, ko je tega kriva, nama ali pak drugim napravila ?“ — „Lepa korist!“ je Petek s terpkimi besedami odgovoril; „odneslo nama je ladjico, ino to je vse!“ — Ino ker ti ino jaz, „je Robinson rekel,“ ma—midva človeka slabega razumu, nikakega drugega učinka — posledka te burje ne čutiva, krom — razve, da nama je ladjico zanesla ; tedaj misliš, da tuđe Bog, toti naj modrejši vladavcc nikakše druge pričine ni imel, da bi jo poslal? Nerazumni člo-veče, kako pak se podstopiti — opovažiti moreš, delo — skutke velikega Boga posojevati — soditi! ?
„Pak vsej, k kaki koristi bi le tuđe nama
mogla biti ?“ je Petek prašal, — „Za kaj le mene za to pitaš ?“ je Robinson odgovoril. „Sem li jaz vsegavedočen , da bi umisel •—■ namen Gospodina celega sveta poraznmel ? Domišljati se vemdar moreni tega ali onega, kedo mi pak pove, da sem ngodel — ngonol ? More biti da sc je na najmen ostrovu na kupilo — nabralo mnogo nezdrave pare — soparice — sape, da je borje trebalo, ktera bi jo razegnala, da bi ne zbolela ali celo ne umerla! More da bi nama ladjica, ko bi nama bila ostala, lehko na skazo — v skvar bila ! More da —- pak k čemu toliko besed, zadosti je tega, da veva, da je Bog, k ir vetrom zapovedavlje ino da je ti Bog modri ino dobrotljivi Oteč celega stvarjenja.“
Petek se je spametil, obžalil svoj nerazum, ino se v voljo Božje previdnosti izročil. Tičas je Robinson po širokem morji povsôdc oči obračal, če gde kaki korabclj smotri. Pak zastonj , nigder ni bilo nič videti. Pak je videl, da se je le motiti moral, ino da ti tresket, kteri je nekolikrat slišal, ino za streljanje iz topov imel, druga nič ni bilo, ner grom, kteri je tolikrat udaril. Tega žalosten, da se je v toliko dobri nadeji ublôdil. se je drugoč domu verhol.
Pak doma ni imel nikâkega pokoja, nikâke-ga stanja; rude — zmirom je korabelj, kakor bi pri njegovem ostrovu zakotvljen — z mačaki uter-jen bil, na očeh imel. Izlezel je tedaj iznovega na verli, odkodar je celo izhodno pobrežje pre-glednoti mogel ; pak neti odsòda ni mogel tega ugledati, kar mu je jegova radostna senja predstavljala. Pak na tem še zadosti ne irnaje ino v misli s tem nemirnejši, je drugoč skokoma na
17*
ini — drugi verli bežal, kir je mnogo višejši bil, ino s ktercga je tuđe zapadno pobrežje ugledali mogel. Kor strela je bil na njem, ino pogledne, odsôd k izhodni strani — Bože! kako močno se je zaradoval ino lekel — sfersnol, ko je uzèrel — uvidel, da se vemdar ni motil ! !
Vsi. Kaj je videl? Kaj je videl?
Oca. Karabelj je videl, ino sicer tako očevidno, kakor koli je oddaljen bil, da več dvojili — sômniti — pohibovati ne more, ino k vsemu temu je to bil preveliki korabelj. Prosim vas, de-čica ! ne trapite — močite me zastonj, da bi vam jegovo radost, kor se vekša pomisliti ne da, dopovedoval. Jedva sopoč — sapo predihajo je zad — nazad v jazvino tekel; vzel zbrojo — orožje, brez kterega nigdar ni izhajal, ino k Petku, na kterega je le s čudovanjem gledal, ni mogel nie druga recti, ner :	„So tu, oj hitro ! hitro !“
Kakor strela je izlezel po Jezvici, ino k bregu bolje letel, ner bežal.
Petek iz te raztergnene misli, naglosti, ino očitnega govora svojega gospoda inače ni sodil, ner da so divjaci tu. Pak je zgrabil orožje, ino takaj tako hitro za njim bežal. Crez dve mili sta imela dobro iti, preden sta na breg prišla, gder je korabelj, kakor se je Robinsonu videlo, proti njemu zakotvljen — zasidran stal. Ino zdaj še le je Petek izrazumel, o čem je govor bil, Robinson mu je zdaleka korabelj pokazal, na kteri je on oči iztrešil, kajti kolikor koli je vzdaljen bil, je vemdar dobro lehko razeznal , da je stokrat veci, nego najvekša ladja ize vseh, ktere je dosihmal kar je živ bil videl.
Robinson oiì radosti ni vedel kaj činiti, ali kaj govoriti. Zdaj je skakal, zdaj kričal, ino zdaj drugoč Petku v roke padne je s solznatima očima prosil, da bi se tude radovai ! Kmalu mu je na misel prišla Evropa, kmalu Hamburg ! ,,To vidiš,“ je zavpil: „kako ljudje v llamburze živo! Kako ljudje dome staviti ume! Kako tam pogodno, mirno ino radostno živo!“ Tega pravljenja ni ne konca bilo. Mislim, da bi morella dar do rana bil govoril, ko bi se najednor ne bil upametil, da ne tegne z nepotrebnimi besedami času kvariti, ino da je prede vsem trebe, da bi se ljudem korablja znati dal. — Pak kako, to je pač bilo naglavno pitanje.
Kar je mogel, je glasno vpil, pak hitro je spazil, da je zahinan, da si je ravno veter v čas burje oberimi, ano nino od ostrova k korablju vel. Pak je Petku ukazal; da bi kolikor spešno more ogenj razdelal, kteri bi ljudje na korablji ugledali. Pettek se je pri tem urno obračal, ino Robinson je plamen raznečeval , da je visoko gor plahtal — piai.
Potem s karablja ni ne oči spustil, ino s hrepenenjem čakal, če se skoro čoln od korablja odtergne ino k bregu priplovc. Pak čolnu ni bilo videti. Ino ko je ogenj celo uro zastonj gorel, je Petek svoj namen ovadil , da kakor daleko bode mogel, poplava, ino tem ljudem oznani, da bi k njima na ostrov prišli. Robinson ga je zato ljubeznivo objel, ino žedal — želel, da bi pri tem tude na ohranjenje svojega življenja pametovah Petek je tedaj urno ze sebe odev — odetelj — oblačilo z rogožja stergnol, ino utergne zeleno
vejčko, ktcro je v usta vzèl, je serdčno v vodo skočil, Robinson ga je z vročimi željami sprevajal ■— sprejemal.
Milica. Pokaj pak je vzel to zeleno vejico —■ graučieo?
Oca. Pri divjem ljudu je to znamenje miru; ino gdor se k njim tako približa, se bati ne potrebuje, da bi mu kaj zadeli. Vzel je tedaj to vej-ko za svoje varnosti voljo.
Ino srečno je k korablju prišel, plaval ue-kolikrat okoli ino okoli njega , ter kričal : Hola ! Hola! Ni ga pak bilo, gdor bi mu odgovoril. Pak je zagledal ladjino lezvico, ko je po strani dol visela, je doplul k nje , ino gor izlezel, zeleno vejico v roče derže.
Ko je tako visoko izlezel, da je na palubo — pokritec videl , je uzerel — ugledal neznano zvere, kterega se je veliko lekel — ustrašil. Bilo je belo — gunjato — kosmato; ino kakor hitro je Petka zagledlo, se je na glas ozvalo, ka-kegor še kar je živ ni slišal. Berzo pak je dru-goc umolklo , ino se krotko delalo, tako da je Petka ti strah, ko mu ga je nagnalo, drugoč minol.
Pak se mu je prilizavalo ino krotilo ino z repom verteč je žalostno cvililo, kakor proseč, da bi jegov ohrannik bil. Petek to razumev, je je gladil, dokler mu ni k nogam prilezlo, ino to zvere od radosti ni vedelo kaj činiti.
Petek je potem hodil sem ter tam po palubi, ino stalno vpil: Hola! pak niše seni oglasil. Pak se je zavzel, ino se močno čudil tem neznanim rečem, ko je je na korablju vgledal, ino pri tem je bil s herbtom k stopnjam — gredem
oborncn ; po kterih so s polube dol v korabelj hodili, ino tu jc nenadejama — izncnadeje nekaj tako močno ino naglo od zada v njega udarilo, da je z usti na tla padel. Ves prestrašen se je opet uzdignol, ino ogledne se, cudo da ni umert-vel, ko je videl dosti veliko zvere z dolgimi slokimi — krivimi rogi ino z grozno brado, ktero se je ravno na zadnji nogi stavilo, da bi ga še jeduor tako nemilo sprejelo — privetalo. Petek se je izderel, ino se vec ne razmišljaje je s ko-rablja v morje skočil. Ovo pervo belo zverc, ktero ste moreda iz popisanja spoznali.
Dragotin. I vsej ! to je bil koder — kodrasti pes !
0'ca. Vgodnol si! — Tej kôder, vidé Petka, kar dela, je tuđe s korablja skočil, ino za njim plul. Petek sliše, za sebo vodo šplohtati — bun-kati — šterbunkati, inače ni mislil, ner da je to rogato zvere za njim skočilo, ino napadel ga jo taksi strah, da bi skoro, znebivši se moči k plavanju, bil vtonol, Tu imate opet priklad — izgled, kako da jc bojazljivost kvarljiva, ino kako često sc sami v nevaršino podamo, ktero bi se sicer lehko, ko bi se ji premoči ne dali, uvarovali. Tega se je toliko ustrašil, da sc ni ne oglednol, ino ko si jc maličko oddehel, je tako čerstvo plaval, da ga je koder jedva dohajal. Posle k bregu priplavav jc Robinsonu k nogam kor mertev padel, ino ni besede zinoti mogel. Po kratki dobi je lakaj kodi ek na breg izskočil.
Robinson jc vse činil, da bi svojega zvestega tovariša spamctil. Ljubal — celoval — k lise val ga je, gladil, ino ga tresel, ino ga na glas
po imeni imenoval. Pak velika doba je minola, preden je Petek opet oci odperci ino znamenje od sebe dal, da sc v življenje povraća. Pak je drugoč pregovoril, ino mu pripovedoval, kolikor grozna prigoda ga je srela, da se mu je tej ko-rabclj kakor velika lesena gora zdel, iz ktcrc so trije visoki sfromove izrasli (mislil je stežnje — jadrene drevesa — (jambore) , da se mu je to belo zvere ljubeznivo prilizavalo , ino da ga je rogata ino osata — bradata obloda — spaka — pošast usmertiti hotela; ino kakor bi sodil, da je ta spaka gospodin tega lesenega verini, ker razve nje ni ne jedinoga človeka vidci,
Robinson ga je s čudovanjem posluhal. Iz tega popisanja je poznal da to rogato zvere ni nego koza, ino ize vsega ostalega je sodil, da je korabelj na meli — prode vbegel , ino da so ljudje ji opustivse, se na čolne bili vtekli. Kamo bi se pak bili deli, tega ni zapopadnoti mogel, Ako bi bili na njegov ostrov prišli, bi bili morali, kakor je verjetno, ravno na tem mesti k zemlji pristati, gder sta on ino Petek , nine bila, tu pak njih ni bilo ne sluha ne duha. Ako bi je pak na colneh nesreča oila zalezla, bi morala jih inerivo trupla videti ino čolne na meleh — prodcli. Polle pak se je spomnol, da se je v čas burje veter najednog obernol, ino od izhoda vlekel, kir je iz početka zapadni bil. Tako, kakor si je mislil, se je cela tajnost — skrivnost izložila.
Gotovo, je pomislil, ti ljudje, ko so v čolne vskakali, so od izhodnega vetra, kir je najednor postal, zaderžani bili, da k najnemu bregu neso mogli pristati. Burja je je k zapadu gnala, ino te
so na poti ali nesrečni bili — morebiti na to strugo prišli —ali pak je je veter k kteremu ostrovu zanesel. Bog da, da bi to res bilo! si je vzdeh-nol, ino to svoje inenjenje Petku povedel, kir je tude tako sodil, da bi leliko res bilo.
„Pak kaj imama zdaj ciniti?“ je Robinson uprašal. „Nekaj so li ljudje mertvi ali še živi nekam zaneseni, v oboji prigodi ne morema nie boljega stvoriti, ner da bi iz korablja toliko reci, kolikor le koli morema, zavarovati — oteti gledala. Pak kako? ker ladjice vcc ne imama?“ Tu je zdaj zavoljo izgube svoje ladjičke skoro tako, kakor pervie Petek, žalosten bil. Mislil je na vse strani, da bi mu kaki posredek pripadel, pak dolgo nie zmisliti ni mogel. Da bi si drugo ladjico napravila, k tomu je mnogo, aj mnogo času trebalo. Da bi pak tam jeden pak drugi plaval, se mu ni zdelo, kajti da je preveč daleko bilo ; ino kaj bi le tude v plavanji bila mogla od nesti ?
Dragotin. Jaz vem, kar bi bil učinil.
Oca. A kaj ? povej !
Dragotin, Plav — plit — vor !
Oca. Ravno to je tude Robinsonu na misli prišlo. Plav, si je mislil, se da naj hitreje narediti.
Ljubor. Kaj je to plav ?
Dragotin. Je versta — red vkup zvezanih berven — rilov, na kterih sc stati, ino kakor na ladji plaviti da.
O'ća. Dobro praviš ! takovo plav je hotel Robinson napraviti, da bi se na nji k temu velikemu korablju plaviti, ino iž njega mnogo reči, kolikor bo le možno odnesti mogla. Potem se je s Petkom zmenil, da bi jima jeden domu tekel, ino ži-
veža na den, ino vse preveze — vervi, kar jih gotovih imata, ino vse remeselničko — rokodelsko orodje prinesel; ino ker je Petek urnih pet bil, se je na pot podal, a Robinson je tieas debla za plav podsekaval — podiral — podtinal.
Bil je skoro večer , ko se je Petek vernol. Robinson je tieas s kodrom serdčno veselje imel, kterega je koti svojega krajana Evropčana, močno zaljubil, ino milovah Pak tude koder se je odviše radoval, ino brez ukazu je delal različne šale, ko se jih je bil naučil. Ko se je Petek vernol, ino živeža prinesel, je Robinson pervi košek kodru dal, okoravno sam celi den nič ni v ušteli imel.
Ker pak je noč svetla — jasna bila, sta brez oddehnenja delala dar črez polnoč; pak po tem sta bila toliko zaspana, da se snu — spanju nesta braniti mogla. Legla sta v travo, ino koder je moral stražati, položil se jima je k nogam, ino tako tiho ino pokojno so dar do jutra spali.
Tri ino clvajsti veèer.
Oca. Jedva se je razđenilo, je uže Robinson Petka budil, da bi začeto delo dodelala. Celi den sta z naj vekso hotjo — motjo delala ino tako sta tuđe plav do večera dogotovila. Dve redi debel — bérvcn sta nekaj s prevezi, nekaj pak z verbovim šibjem — prôtjem tako térdno zvezala, da sta prav varno plavise imela, ktero je blizo dvajsti črevljev dolgo, ino skore toliko široko bilo ; tilde sta bila tako previdna, da sta to plav na samem kraji brega ino na vaiceli vkup zvêzala, da bi jo brez pomude ino brez velikega dela kmalu pojednor na vodo spustiti mogla.
Dobro je bilo, da je drugi den rano ob svitu ravno morje odlekalo — opadalo — ubivalo. Nesta se mudila ne hipu, pak sta plav z bregu po vaiceli spustila, da bi z vodo, ktera je od bregu nazad ustopovala, kakor po strugi k zaritemu korablju pluti mogla. Tako tedaj sta sc plavila, ino pred kor je pol ure minolo, sta bila na mesti.
Kako je Robinsonu serdce tolklo, ko je veliki Evropejski koräbelj pred očima imel! Malo jc menjkalo — hibelo, da bi ji bil celoval — ku-scval, kako veliko si ji je bil céstii, ker je iž njegove domovine prišel, od Evropljanov postavljen bil, ino ker so se na njem Evroplanje pripeljali! Pak joj! toti Evropljänje so izginoli.
Morje je je najberžcj pogòltlo. Ko je Robinson na to pomislil, čudo da v njem od žalosti sérdce nipôknolo, ino rad bi bil polovico svega pri— hodnega življenja za to dal, ko bi s tem zagubljene ljudi drugoč nalezti, ino se ž njimi v Evropo plaviti mogel! Pak možno ni bilo; ine tako druga nič ni prebilo — ostalo, nego da bi iz na-loženegu korablja, kolikor bi naj več mogel, zatirani), ino k svoji pogodnosti obernol.
Stanislav, Ali pak je tudc smel s teh reči vzeti, ko mu ncso slišale?
Oca. Kaj misliš Dragotin! Smel li je? Dragotin. Aj smel je je iz korablja vzeti, ino na ostrov odnesti, ko bi se pak ti ljudje našli je bil dolžen, jim vse povernoti,
0'ca. Prav tako ! kajti da ako bi teh reči ne bil iznosil, bi je valove bili počasoma ukončali. Zalo si je tudc z dobro vestjo ino kmalu prisvojiti smel, česar je naj bolje potreboval, ino tem ljudem, ako bi koda drugoč prišli, za svoje delo ino svoj trud odpočitati — odračuniti, ko je je za voljo ohranjcuja tega blaga imel. — Ko se je nad tem korabljcm dosti naradoval, je perva želja ko je v njem postala, bila ta: da bi le loti ko-râbelj pokažen pokvarjen ne bil, ino bi drugoč po morji pluti mogel. Ino je h tako si jo tcrdiio umenil, da s Petkom na — nj sede, ter se ali v Evropo, ali pak vsej bar do ktere druge Evropejske osade — selitve — naselbine v Ameriki poplavi; da si ravno bi to nevarno biti moglo, da bi sc na tako velikem korâbiji, brez izkušenega ljudstva, ino brez vse brodarske znanosti naširoko morje
vagai — odvažil. Plavil se je lcdaj na plavi okoli ino okoli korâblja, da bi globino v morji ogledal, ino je našel k svoji preveliki žalosti, da si ne pomisliti, da bi korabelj na morje pripravil.
Burja ji je ravno med dve skali vgnala, s ktcrima je tako tesno zevert bil, da ga ni bilo ne zad neti napred genoti. Ni bilo tedaj pomoči, ner da bi tu tako dolgo vezel—tecal, dokler ga valove na kose ne razbijo. Robinson vide, da se je jcgovega »kvarjenja nadejati, je na korabelj vstopil, da bi blago pregledno), ko je na njem bilo ino se je presvcdčil — prepričal, da skaženo ni. Dobri Petek še je ode včera tako ustrašen bil, da se je razmišljal, ima li z gospodem na korabelj vstopiti. Pak je vem dar šel pak ves se je tresel, izvlasti ko mn je ta rogata spaka prede vsem v oči prišla.
Pak ta rogata obloda — spaka ni bila več tako bujna — divja — ljuta, kakor pred včeraš-njim ; medla je ležala, kakor bi več na noge pov-stati ne mogla, kajti da nji od predvčerašnjega niše ni več piče — kenne dal. Robinson v pamet Л'z c niši pričino te medlobe, je pred vsem skerbel, da bi za to zaglajeno stvar nekaj piče poiskal, Ker je pak dobro vedel, kako da je korabelj vnotrema, je berzo kar je iskal tude našel ino je z veseljem gledal, kako koza, kar je pred njo metal, žclečno popada. Tičas pak sc Petek temu neznanemu zvereti ni mogel zadosti načuditi. To potic je počnol Robinson vse porodoma prcglejevati. Iz jedne kamre — liramca je tekel v drugo, ino z jedne palube na drugo, ino povsode je smotril — videl natisočc reči, za ktere se v
Evropi jedva gdo zmeni za njega pak so toliko imenitne bile. Tu so stali polni sodove suliarov, vinskega pšena — riže, moke — melje, žita — zernja, vina, strelnega prahu — smodu, kugcl — krugel ino drobi — šprihov; etu so bili topove — dela — (štuki — kanone), puške, pistole, kordove
—	corde — meci ino tesaki — sablje ; onde pak sekire — topori, pile, dleta, svedri — nebozci, strugala, skobli — strugove — (hobli), kladiva, železa, žreblji, noži, škarje, igle; etu opet lonci
—	gemei, sklede — mise — bljuda, okrožniki — talerje; žlice, kleši, mehi, ročke — buče — verči ino druga lesena, železna, činova ine medena kuhinjska posoda; esu — tu so takaj bile polne trüge — škrinje oblačil, perila — perfenina — ru-šenske odeteli ; črevlji škornice, škorni -— boti ino sto drugih reči, za ktero vsako bi vždsneni —• zavzeti Robinson z radostjo bil to celo grudo zlata dal, ko je na njo davno pozabil, ko bi mit kedo jedno ali drugo iž njih bil prodavai.
Petek je pri vsem tem stal kakor dreven ; kajti kar je živ, nič ni podobnega videl, ino tuđe ni mogel ugonoti, k čemu bi ta ali ona čudna reč biti imela. Robinson pak je bil kakor v zamek-nenji. Od veselja se je jokal, korti malo dete, je po vsem , na kar se je nameril, segal, ino to vzpet vergei, kakor hitro je gde kaj druga smo-tril, kar se mu je še potrebnejše zdelo. Na po-sled je hotel tude na dno korablja — ladje prih1 pak je zagledal, da je vse z vodo zatopljeno, kajti korabelj je bil silno razdren,
Te je s sam sebo sklepal, kaj bi le najpred odsod vzel, ino dolgo se ni mogel razmisliti. Zdaj
sc mu je zdelo, da je to ino zdaj da je ovo najpotrebnejše, ino tako je kmalu zvergcl, kar sije ravno izbral, da bi d rugo ci kaj druga vzeti mogel. Potier je iziskal reči, kakor ti ize vseh naj važnejše, ktere je takaj s sobo vzel, naimer : polni sodek strelnega prahu, drugi sodek polni drobi, dve puški, dve pištoli, dva korda, dva tc-saka, dvoje oblačilo od glave do pete za sebe ino za Petka, dve dvanajsterici — tuceta sračic — robač dva topora — sekiri, dve pili, dva sko-bla — struga, nekoliko železnih protov, kladivo, ino druge nastroje — orode nekoliko knig, nekaj papira za pisanje, ter peroti ino černilo, kresalo z gobo —- trodom ino kresnimi kameni, sod su-harov, nekoliko kosov plaht — jader ino kozo.
Stanislav, Vsej koze ni potreboval,
Oća, Prav imaš, pak koza je njega potrebovala, ino Robinson je imel snidenje nad vsako stvarjo tako da toga ni mogel učiniti, da bi jo ctam nehal kajti bilo je mogoče, preden bi se dru-goč vernol, da bi burja koràbelj raztreskala, ino vsej je na plavi tude dosti prostora imel. Vzel jo je tedaj s sobo.
Naproti tomu pak je pustil nekaj tu ležati, po čemur bi ljudje v Evropi najpcrvle segali — polni sodek zlatega peska ino skrinjico z najkras-nejšimi diamanti — prežlahtnimi kamenimi, ktero je v korabljcvodčevi — kapitanovi hiški — svetlici našel. Da bi to s sobo vzel, mu pač ni na misli prišlo, kajti Bog me ! ni vedel, k čemu bi to bilo.
Med izkanjem, odpiranjem, izlaganjem, radovanjem, ino pak med izbiranjem ino nakladanjem na plav je toliko času preteklo, da nesta
imela, nego uro, kar je morje ilrugoč pritekali — pribivati imelo. Pak na to sta morala čakati, sicer bi s plavjo težko nazad bila prišla. Robinson je to nro na to obernol, da je drugoč jeđnor po Evropejski jedel.
Prinesel je tedaj kos ojenega — poòjcncga govejega mesa, nekoliko slancev, nekaj suharov, masla ino sira pak lagvico vina ino vse to na mizo v korablje vodčevi svetlici znosiv sc je s Petkom na stolici — stolu posadil. Da je drugoč jednog pri pravi mizi ino na stolu sedeti, ino po-redu z okrožnika z nožem ino vilicami jesti mogel, je nad tem takse veselje imel, da vam ga res popisati ne morem. Tno pak se potier te jedi izvlasti kruh — hleb, po kterem je tako često pak zaliman tožil, si naimer predstaviti na morete, od kolike radosti je plesal. Pač po pravici bi moral človek devet let, kakor on vseh teh jedi ino pogod življenja zncbavljen biti, ako bi to radost, ko jo je nine — sedaj Robinson imel, prav počutiti hotel.
Petek, kako bi se v Evropi jedalo, je tako malo vedel da mu tude ni na pamet prišlo, k čemu bi nožev ino vilic potreboval. Robinson mu je to pokazal; ko pak je po njem delati, ino kos mesa na vilice v usta deti hotel, je to k uhu tišal, ino vilične Černe k čobam oberno).
Vina, ko mu ga je Robinson k okušenju podal, nikakor ni hotel piti, kajti vode navajen, mo-> čnjsega napoja prenesti ni mogel. Suhar pak mu je nad vse dišal.
Nine je morje pritekati začelo, oba sta spesino na plav stopila ino se po morji pustila, da
bi s to povadnjo k bregu prišla. V mali dobi sta bila pri bregu, iuo urno naložene reci na zemljo iznašala, Tu je Petek velnia žclečcn — žedostljiv bil, izvedeti, kaj bi vse le reci znamenale, ino k kaki koristi bi bile? Pervo, kar je Robinson k upokojenju jegovc izvedavosti — radovednosti ucinil, je bilo to, da se je, zaide v germovje, v belo sračico ino celo oblačilo, ko je bilo jednkko-kroj — uniforma — obleka za vojnskega dostojni-ka — oficirja, oblekel, ino ter si hlačice ino črev-Ije obul, pak je kord —meč k boku pripnol, pozlačeni klobuk na glavo del , ino najednor kakor pretvorjen izstopiv se je Petku pred oči postavil. Petek ves prestrašen je nekoliko krokov — stopinj nazad odskočil, kajti v pervem hipu je resnično dvojil, če ali vidi svèga gospoda, ali pak kaj druga, ali berž golega duha. Robinson, kir se je jegovemu prestrašenju smejati moral, mu je prijateljski roko podal, ino ga uistil — ugotovil — mu utcrdil, da je vsej le Robinson ino jegov prijatelj, akoravno se je zdaj jegova obleka ino negdanja nesreča zdaj v srečo bila jnemenila. Pak vzemc celo plavčjc — brodarsko — mornarsko oblačilo je Petku pokazal, kako bi kos po kosu na se oblačiti imel, ino mu je velel, za germovje iti, da bi se tude oblekel.
Petek je poslehnol — (bolgal); pak predse času je minolo, pred ner je vse na sebi imel. Zdaj se ni v to, pak zdaj ne v ono obleči umel. Sračico — robačo, postavim, je na opak vzel, v-teknovši noge v rokave, kakor bi si hlače oblačil. To je tude s hlačami — bregešami učiuil, v ktere je z nogama, od spodu vlezti hotel, ino je
18
telovnik — pođjopič — brezrokavnik zade zapinal. Potic je le počasu te blöde -—- hibe spazi], ino je popravil, dokler se po mnogem preoblačenji ni ves oblekel. Te pak je od radosti skakal kor o-frok, ko se je tako pretvorjen vidci ino pak ko Ге spoznal, kako bi tej odev pogođen bil, ino kako bo ga pred pikanjem — sipanjem muh dobro hranil. Samo s črevljemi ni bil zadovoljen — spokojen, kajti je videl, da je lehko brez njih, ino da so mu na poti. Prosil jc tedaj za dovoljenje, da bi je drugoč zuti smel, kar mu je Robinson na voljo pustil, kako bi sam za dobro uznal.
Te potle mu je Robinson pokazal, kako bi se sekire ino drugih nastrojev — orodov potrebovati imelo, nad čemer je Petek od veselja ino čudovanja kakor od umu šel. Ino tuđe kmalu sta se tega poslužila, ino ström za steženj na plavi pođerla, da bi na njem plahto — jadro zavesiti mogla, ino bi ne bila primorana dotle čakati, dokler bi morje ne odtekalo ino pritekalo Robinson se je ù temu delu sam podal, ino tičas Petka v jazvino poslal, da bi lamice pomolzel, kar sta uže dva dni odložiti morala, Te pak kedar je Petek v jazvini bil, je Robinson puško nabil, hote si to radost napraviti, da bi svojega prijalelja s čudežnim učinkom — stvorkom strelnega prahu prestregel. Po nedolgi dobi se je Petek povernol, ino s zavzetjem je gledal na delo, ko jc je Robinson tičas izkonjal —• opravil. Ino v tem smotri — zagleda Robinson sokola, kir je ribo zgra-biv ž njo kvišku letel. Kmahu je puško popadel ino za kričal: „Pazko imej, Petek, kako ga dol uderem !“
Ino jedva ta poveđev je sproži — spustil, ino sokol je na zemljo spadnol. Predstavite si da veliko začddovanje ino prestrašenje ubogega Petka! Zvernol se je na zemljo, kakor bi sam ustreljen bil, kajti da mu je v tem hipu drugoč stara povera o Tupann ali germéleci — gromšeku pripala za kterega je v pérvem leknenji—ustrašenji svega gospoda imel. Kotal se je, razpel roke k Robinsonu, kakor bi ga za milost prositi hotel. Govoriti ni mogel.
Robinsonu pak to celo ni na misli prišlo, da bi si iz česa, kar se vere — naboženstva tiče, sale — smehc delati imel ; zatorej je ko je zra-zumel, kaj bi si Petek mislil, kmalu obžalil, da ga pred v tem, kar je učiniti namenil ni podučil pak si je k mahu toto zmoto — hibo popraviti zadeval. Ustrasenega Petka je prijaznivo vzdignol, ga objèl ino prosil, da bi se nič ne bojal, da ga tude k hipu nauči kako bi se blisk ino taksi grom napraviti mogel da se to po nravi — prirodi — (naturi) godi, Pak mu je puško pokazal, kako bi za streljanje napravljena bila, ino mu je povedel tude vlastnost ino učinek — moč strelnega prahu; je puško pred njegovimi očmi nabil, ino mu jo v roko dal, da bi tude sam izstrelil. Pak Petek, kir še je prebojen bil, gaje prosil, da bi to rajši sam učinil. Robinson si je tedaj postavil cil — name-rek na sto krokov — stopinj, ino Petka poleg se postavivši, je iz puške izstrelil.
Malo je menjkalo, da bi se Petek opet bil zvernol, tako se mu je to čudno ino čreznravno — preknaturno zdelo, kar je ravno videl ino slišal, Robinson je v cil — namarek grobo — veliko
18*
drobi — srekeljnov vstrelil, pak je zadosti globoko v drevesi obveznola. Potem je Petku dal razumeti, da bi sam poleg toga sodil, kako sta zdaj pred vsakim neprijateljskim vpadom divjega ljudu — ljudstva varna, ker toto preumno iznaideno bliskanje ino gcrmljenjc v svoji moči imata.
Petek je skoz to, ino kar je vse na korab-lji — ladji videl Evropcane, ino posebno svojega gospodina v tolikem spoštovanji imel, da mu nekoliko dni ni bilo mogoče, da bi tako zaupljivo ino prijateljski kakor inda ž njim zahajal. Tičas se je noč približala, ino konec jujnemu delu tega veselega dne učinila.
Stiri ino «liitjsti lecer.
Oca je drugi večer k velikemu veselju svojih ljubih otročičev tako le dalje pripovedoval.
Nas Robinson se nikcdar ni tako ljubeznivo sladko spal, kakor toto noč; kajti od tega dne, kar je na ti pusti ostrov — otok — osredek prišel, se nijednokrat ni bil tako srečen, kakor se si je zdaj zdel. Pak vsej tude nijeden človek ni nikoli vekse hvaležnosti v serdci svojem ino ljubezni do nebeškega dobrotnika, ko ga je za vso to srečo zahvaliti imel, počutil, kakor on. Pogo-stoma, kedar je sam bil, je na kolena padel, ino hvalil tega dobrotljivega darovnika za to, kar mu je podeliti račil! Ino tude Petku je iskal toto nabožno počutnost hvaležnosti vdehnoti.
Učil ga je preden sta spat šla, to pesmo : „Boga zahvalimo! ino pak sta z genenim serd-cem k česti ino hvali svojega nebeškega oče pela.
Na drugi den sta zagoda rano vstala, vse reči v germovje — šumo zložila, ino z vejami prekrila, ko bi persati — liti imelo. Ino ko je počuolo morje pritekati — pribivati, sta plav od kraja — zemlje odrinola. Ker pak vcera, kar sem vam zabil povedeti, nesta nikdkih vesel s sebo vzela, pak nesta na nje dnes pozabila, ino sta plula — sc peljala veliko spešneje nego ko bi brez
njih bila. Opet srečno sta k korablju došla, ino pervo, kar sta pred se vzela, je bilo, da sta vse deske — blanje — dile, kar sta jih tu nalezla, na svojo plav spustila, ino dvojo podlago imela, pak reči, ko sta jih hotela s sebo vzeti, sušeje nego li včera, na ostrov dopraviti mogla.
Tu je Roainson drugoč vse pregledal, da bi si iz teh premnogih reči, ko jih vseh najedno-krat vzeti ni mogel, gdc kaj znamenitejšega izbral. Sedaj mu ni bilo več tako težko izbirati, za to ker je uže vse najpotrebnejše na varno mesto spravil. Pak je vsej le veindar kakor včerah previdno volil. Med drugim je umenil da tude jeden izmed šestih malih lopov — (štukov) s sebo v-zeme ko je je na ladji našel.
Dragotin. Topov? I vsej bi si uže pač kaj potrebnejšega lehko vzel.
Oca. Tako se nam zdi, ker teh reči bolje považiti — počitati — ceniti ne umimo ; Robinson pak, kteri je vse dobro premislil, je hitro poznal da tega topu, ino akoravno le k upokojenju svoje misli, najhujše •— najviše potrebuje.
Dragotin. Pak zakaj ?
Oca. To mesto na bregu, gder je za tičas zabranjene reči skladati moral, ni bilo uterjeno — uvarovano, ino k nesreči je ravno na tem kraju ležalo, gder so divjaci po navadi na zemljo—na suho izstopovali. Zdaj se je sicer na branbo svoje puške ino pistole lehko zanesel, ko bi morebiti na njega planoli; pak mraz je po njem šel, ko je pomislil, da bi drugoč gde keda ize silne potrebe jednega ali drugega ubiti primoran bil. Mislil si je tedaj, če bo top na bregu imel, ino če se div-
jaki na ladjicah k njegovemu ostrovu približajo, da jim lehko z daleka kugle črez glave izstreli, ino da se potem brez dvojbe od strahu prepadeni drugoč nazad vemo,.
Glej, moj dragi, kako je ne gotovo, ce dela
—	cine drugih ljudi posojevati hočemo. Pač odviše malo keda nam je možno, da bi znali vse pričine — vzroke, po kterih se drugi v svojih dc-leh ravnajo, kako bi nam tedaj na misel priiti moglo, da bi je sodili? Zato modri mož druge nerad posojuje ; ino če ni poklican — pozvan se tega nič ne ujima, kajti da ima sam zadosti o sebi ino o svojih vlastnih deleh — čineli misliti ino soditi, ino tako borno tude mi, otročki, za napred činili.
Robinson ino Petek, sta razve topov še te reči odnesla vrečo žita, drugo vrečo ječmena ino vrečo grahu, tružico polno žrebljev ino vretenc
—	svorkov — lerkov, dvanajst sekir, sodek strelnega prahu ino pak brus.
Stanislav. Pak k čemu brus ?
Oca, Za brušenje sekir, nožev ino drugih nastrojev — vrodov, kedar sc stopijo, Kajti toti kamen mora celo drugo vlastnost imeti kakor — nego drugo kamenje, mora naime mehek biti, ino takšega na svojem ostrovu ni imel. Nič se tedaj ne razmišljaje, si ji je važil — počital — cenil črez zlati pesek ino diamante, kar je vzpet na ladji ležati nehal.
Pervie ner sta sc odplavila, seje Robinson korabclj pregledal, ino videl, da je voda v njem nekaj više izstopila, ino da so tude valov mnogo desek iž njega skoz trenje ob skale odderli. Prc-
vedel je da celi naj pervejša burja na kose raz-tresketa. Umenil je tedaj, da hiti, da bi se tude ostale reci, kolikor bo le mogel, zahrauil ino zavaroval. Ino ker je zdaj veter k bregu vel — pihal, sta lehko s pomočjo plahte ino vesel odesla akoravno je morje jedva do polovice odtekalo. Na poti si je Robinson očital — oponašal, iz cesar sc jegova počtenost kaže.
Stanislav, A kaj si je oponašal?
0'ca. Da zlatega peska ino teh diamantov s sebo ni vzel.
Stanislav. Kaj bi bil s tem delal.
Oba. Za sebe tega res ni hotel; pak pomislil je, vsej pak je mogoče, da še gospodar korablja ni zaginol, ino drugoc lehko prüde, da bi izvedel, dali še se kaj oteti? Ak bi tedaj naglo burja postala, ino koràbelj razbila, preden bi drugoc nazad priiti mogel, ino bi zlato ino drago kamenje v kvar — v strato prišlo, kako bi za to pred Bogom ino tvojo vlastno vestjo odgovor dal, ker si si same takašnjc reci ubranil, ktere so le tebi koristne ino ne teh, za ktere je gospodarju vseh tehle reci naj bolje mar? V kterih morebiti jega ino mnogih drugih ljudi vsa sreča — vse blago leži ? „Robinson ! Robinson !“ je dalje govoril, se s pestjo v čelo bije, „oj koliko še ti menjka
—	hibuje, da bi bil tako dober, kakor bi imel biti.
Jedva je mogel čas učakati, da bi k bregu prišla, ino se drugoc k korablju plavila; toliki nepo-koj je čutil v svoji vesti, ker je v nemar pustil dolžnost, ktera se mu je po pravici sveta zdela !
—	Po tem takem sta se k bregu približala, pak ravno, kedar sta k zemlji pririnoti hotela, sta v
veliko nevaršino — pogibel prišla, kaj bi se ves naklad v morji bil potopil. Zakaj, ko še je morje odtekalo, še je voda pri bregu plitva — melka bila tako, da jc prednji podel plavi najednog naglo na pesek vbegnol, ino je tako mnogo više stal, ner zadnji podel — del, kir še se je na vodi vznašal.
Dobro jc bilo, da sta Robinson ino Petek na zadnjem konci stala, ino sta tako naklad — nalog zaderžati mogla da bi v vodo ne padel. Ko sta drugoc vse poterdnila, sta morala dar do kolen se po vodi ino blatu — muzi gleni broditi, da bi reči na ostrov iznosila, kar pak sta čerst-vo ino previdno stvorila, da se nič ni pokvarilo, ino da sta mogla še pred odpluti, ner sc je morje drugoc prignalo. Jedva se je Robinson opet k korabelju vernol, mu jc naj več bilo za sodek s zlatim peskom ino za skrinjico z diamanti, da bi to na plav odnesel. Zdaj se mu je, jc pravil, pri serdci ulehčalo; tako tedaj to izkonjav, si jc mislil, da se pa — palci drugoc lehko za sebe stara
—	skerbi.
Tokrat jc vzel razve druga nekoliko kolesc
—	teleg, ktere so, ne vem za kako potrebo na korablji bile ; mnogo različnega odeva — svit — oblačil, belih šatov, mnogo nastrojev ino orodja, jedno lučnico — laterno, pak vse spise, ktere je v korabljevodčcvi — kapitanovi svetlici — hišici nalezel ; iuo ker je morje opet pritekalo, ino je veter pogođen bil, sta berzo drugoc k bregu priplula.
Ostatele dne jc Robinson obernol na delo, ktero se mu jc zdaj naj petrebneje zdelo. Od strahu
je sehnol, ko je pomislil, da bi blago lehko, ko bi dežji prišel, razmoknolo, ino se jegov naj vekši zaklad , strelni prali skazil. Da bi to uevaršmo odvernol, je umenil — sklenol, da še toti den iz velike plahte — jadra, ko jo je s korablja prinesel, stan — šater napravi, pod kterim bi jcgovo celo bogatstvo pred dežjem varno ležalo, Ker pak je imel škarje, igle ino sukanec — niti, tedaj mu je to delo hitro od rok šlo , ino Petek se je od njega toliko naučil, da mu je tude pomagati mogel. Tej sc ni mogel dosti načuditi, da je tako izverstna reč, škarje ino igle, iznalezena, ino je drugoč priznal — ovadil, da so jegovi krajani — zemljaci ino on ubogi ljudje, če se k Evropčanom primerijo,
Eto delo sta dokonjala še pred večerom, ino zdaj še se je Robinson razveselil, da je Petku preveliki učinek —moč — opravek dela— topu (štuka) pokazati mogel. Nabil je je s kuljo — kuglo — kruglo , ino tako postavil, da je strel gladiuo morja zaseči moral, da bi Petek videl, kam daleko kulja poleti. Zdaj je je izstrelil, ino akoravno je bil Petek uže črez dva strela iz puške k totemu Čudelu pripravljen, se je vemdar opet tega silnega germota toliko vlekel — ustrašil, da se je kakor osika — trepetljika tresel. Kulja je skakala po morski gladčici, ino se v daljini izgubila, ktere ni bilo preglednoti. Petek je potem terdil — istil — gotovil, da bi le jednega takovega strelu trebalo, ino bi vse jegove krajane , ko bi se jih ravno mnogo tisoč snešlo, razegnalo, zato, ker bi tega, gdor je tej germot učinil, gotovo za Tupana imeli.
Ko se je stemnilo, je Robinson luònico — laterno razsvetli, da bi spise preglede], ko je je iz korablja prinesel, će bi se iž njih izvedelo, čiji — čegav je ti korabelj bil ino kamo je pinti imel? Pak k nesreči so vsi ti spisovc ino knige, ktere je pervie s sobo vzel, v taki besedi, ktcrc ni razumel. Kako mu je zdaj drugoč žal delo, da si v svoji mladosti — junosti ni bolje prizadeval, da bi se tujih — ljudskih jezikov naučil! Pak je bilo pozde žalovati. Med tem je vemdar iz dvoje prilike, ktero je spazi!, spoznal, kam bi bil korabelj ino zakaj plul. Nalezel je naimer med drugim nekoliko pisanj—-listov, ktere so se v Barbados dodati imele, na ostrov — otok pri Ameriki, gder se z rabi — sožnji silno kupčuje — terži.
Prostirati. Z rabi? — s sožniki?
0'ca. To ti izjasnim — razsvetlim, V Afriki — ves li pak se gde leži?
Prostirati. Aj vem? ta bi se šlo od nas črez zeleni most ino črez gosinjo pašo! — Le dalje!
Oca. V Afriki tedaj, keder Maurenini — Mo-rovc — Zamorci prebivajo, je naj več ljudi še tako neizobraženih — zarobljenih ino nenravnih, kakor goveda. Jihovi vodci ali kraljeve, kteri neso veliko boljši, ž njimi tude tako obračajo, kakor bi res goveda bili, Keder se Evropčanje tam pri— plavijo, tedaj jim cele črede — stada takovih cernili ljudi prodavajo, ravno tako, kakor kedar pri nas živino na terg — senjem prižene. Mnogi očeve — otci tude svoje vlastne otroke privedo — pripeljajo, da bi je za kako bodi reč prodali, ino tukaj jih Evropčanje vsako leto mnogo kupijo, ino se ž njimi v Ameriko plavijo, gder morajo
naj težje dela konjati — opravljati, ino mnogo hudega prestati. Takšcniu rabu — sožitju (tako tem nesrečnim prodanim ino stiskanim ljudem rekajo) sc pač hudo hudo godi, ino želel bi si dostikrat raji umreti, ner li živemu biti, — kakor živeti.
Ljubov. To pak celo ni prav, da se z ljudmi tako dela!
0'ca, Veš da to ni prav; pak vsej je tude nadeja — upanje, da to grozovito kupčevanje vernila jednog mine, vsej sc zato zdaj užc posebno Angličanje jako izkušajo. —
Dalje je Robinson našel počet — račun — čislo — število, iz kterega je mogel toliko izra-zumeti, da je na tem korablji blizo sto takih ra-bov — sožnjev bilo, kterc so v Barbados odpraviti hoteli. Vse to Petku povedevši, je doložil : „gdo ve, ne imajo li ti nesrečni ljudje za svoje osvobojcnje burji kaj zahvaliti, klera je ti kora-bclj k skali prignala ? Lehkič so se na colticeli uhranili, ino negder na gde kteri ostrov pripluli, na kterem jim zdaj ne smejo jih ukrôtniki —- gro-zovitniki ukazovati, ino gder nino po svojem prav srečno ino mirno živo.“ Petek je uznal, da je to verojetno.
„Blagor tebi, mili Petek !“ je Robinson pristavil, se zaerde,“ ali bi še si upal, tuondašnjc svoje pitanje ponoviti — opetovati?“
Petek. Ktero ? !
Robinson. Toto : kako korist bi burja mogla imeti, ko nama je ladjičko zanesla?
Petka je kri polila, ino je obžalovano oči povesil. „O Petek!“ je Robinson skričal z nabožno gorečnostjo; uznaj pravičnost Boga vsegamogo-

enega ino naj modrejšega, kfera je ln opet lako oèilno vladala — ravnala. Vis — glej ! kako obilno nama je burja drngoò (o nadomestili — dostaviti morala, kar ji je narejeno bilo, da bi nama pobrala! Pogledni na lo celo zalogo — pripravo živeža, da bi po legoti ino srečno živela — ali bi jo imela, ako bi barja ne bila naslala! Vsej jelo res žalostno, če mora človek svojo srečo zahvaliti nesreči drugih ljudi ! Ko bi pak zdaj največ téh, kteri so bili na tem stresketanem kora»1 ji, srečneje živelo ner pervie? Ino da je to zdaj res lude takó, ni bar neverojetno ? Kaj se ti ninc zdi do božjega vladanja svela ?
„Da je neizgovorljivo modro ino dobro, ino da sem blaznik — tepec bil,“ je Petek odgovoril, spné roki ino k nebu poglednc, da bi Boga za greh odprosil, kteri je iz nerazuma stvorih
Se sest dni sta se za jednodrugim plavila, ino na den dvekrat lude trikrat k razbitemu ko-rablju, ino sta vse kar koli sta le genoti mogla, na suho spravila. Premnoge maličkosti sta imela za velike — važne reči, ino sta je s sobo pojemala, klere bi se jedva vredne zdele, da bi je mi vzdignoli, dokler sc jih pomenjkanja — nedostatka nikoli nesmo čutili. Drugi naklad na tem korablji so bili slonovi zobje; te sta ondeka nehala, za to ker jih potrebovati ne umesla. — Tako sta tude učenila z nekolikimi sòdi — bečva-mi kave, kterc je Robinson takaj zavergel, zato ker ni menih da ki se keda več nepotrebnih ino pogubnih sladčic — lagodb vadil. Za to sta gledala, da bi desek naiamala, ino jih, kolikor bi le mògia, nabrala, ker so se jima koristnejše ino te-
daj (ude vece cene zdele. Ino (e sc sla ostalih pet lopov spravila na suho zemljo (ako, kakor vse železo, ktero sla le nalezla, ali iz korablja dobiti mogla.
Kedar sta uže osenmajstkrat sem ino tam poplula, ino ze svojim nakladom vseli srečno na mesto prišla, sta spasla, ko sta vzpet na razbitemu korablji bila , da se burja bliža. Pospehala
—	hitela sta tedaj kar sta mogla nalagati, ino sta plula upajoče , da k bregu do ploveta , pred ko burja nastane. Pak — jujno prizadevanje je uže za liman bilo ! Pred ner sta do polovice prišla, se je vzdigel strasno vibrasti veter z germen-jem, bliskanjem ino dežjem, da so se valove crez plav valili, ino reci na nji v morje zmetali. Sama pak sta se tako lerdno privezala , da ju valove neso zmetnoti mogli, akoravno so jima na laket cirez glava švigali — piali. Pak naposledek ni mogla slaba plav razpijanju valov odoleti — soper-stati ; vezi, s kterimi so bervna — rilove spojene
—	zvezane bije, so pustile, ino cela plav se je razpadla.
Milica. Aj za božjo voljo , ubogi Robinson !
Oba. Petek se je upnol, da bi izplaval — izplinol, Robinson pak je bervno popadel, s kte-rim je bil zdaj v morsko propast — globino, ino zdaj drugoc k višku metan. Bil jc pri tem česteje
—	večkrat dole ner h nad vodo , ves zmamljen je bil, ni cul pak ni videl. Pomalem je pogubil moč ino ž njo poeutke — smisle. Se jednor je zakričal ino izginol v groznem valu, kteri ga je z bervna stergcl. K sreči pak je bil jegov zvesti Petek rude — zmirom pri njem, ako ravno bi bil
lehko, ce bi le hotel, veliko hitreje izplaval. Vide tedaj, da jegov gospodin tone, se celo nie ni razmišljal, se je pogrozil, ino ga z levo — šiijo roko popadné, si je s pravo — desno drugoc gor pomagal. Ino^e je tako silno trudil, da je v nekih drobceh — minutah z mértvim telesem svojega gospodarja na breg prišel.
Vsi. (prestrašeni) Ah!-—-Ah! z mertvim telesem?! —
Oca. Tako ga imenujem, zato, ker nie ni bilo znati, ce še je živ.
Petek iznesel mértvega celo na zemljo, v obupanji sc je na — nj metal, vpil — klical ino kričal, ga po celem telu terci — dergnol, ino svoje usta k njegovim desetkrat pritisnol da bi mu drugoc duh vdehcl. Pak je dostal to neizrečeno radost, da je drugoc zavaral — občutil, kaj še je živ, pričinil se — prizadel si je s tem več, ino Robinson je začel opet okrevati -—- se kolebati.
,,Kede sem ?a je z medlim glasom opet pre-glednoč uprašal.— V mojih rokah, mili gospodar! „je Petek odgovoril, ino solze so sc mu iz oči derle : — Aj to je bilo zavzetim gledati, ko je Robinson svemu osvoboditelju — rešniku hvalo daval ino on od radosti, da sc je jegov ljubi gospod drugoc vzbudil vzkresii, ni vedel kaj početi.
Pak, ljubi otročiči! s čem lepšim ne moremo dues te prigode skončati ; tedaj bodi tega dosti,
Pet ino fliajsti večer.
Nagodile so se drugoč mnoge zmotiijave, za voljo kterih oca ni mogel dalje pravili, K mlademu družtvu se je tičas sest drugih sternolo —pridružilo, Tiso sluli — se imenovali: Tehomil, Do-morod, Vlastimil, Konjrad, Meslislav, Dragotin, Pervejši — pervlešnji so se med sobo skoro prepirali, hotel je naimer vsakši najpred novim prijateljem praviti, kar je uže o Robinsonu slišal. Vedel je o njem jeden to, drugi ono, ino tretji jim je v besedo vskočil. Ko so tedaj vsi najed-nokrat govorili, je na posled tako zmočeni k ri c postal, da svoje besede slišati ni bilo. Ino oteč je videl, da je sila, to zmešnjavo pretérgnoti, ino pripoved je dar do tam opet pravil, gder je tuonila prestal — prenehal. Pak je počnol sploh vsem k veselju tako le dalje pripovedovati:
Otročiči ! Robinson se je opet pozdravil. Sen
—	spanje, kterega je to noč pod svojim šatrom
—	stanom na perinah blazinah užival, ga je tako občerstvil, da je, ko je svitati počelo, drugoč imel vso svojo moč, ino je Bogu zahvalil za dobito zdravje ino za sve življenje. Burja je celo noč udelovala — razsajala — razgrajala. Zelečnc je tedaj dne čakal, da bi videl, kaj se je z raztres-ketanim koràbljem zgodilo. Zdaj je solnce celo
m
nebo — ves zrak osvetilo — obsijalo, ino tu je k svoji žalosti smotril — videl, da je korabelj do celega izginol. Déske ino tramove, kteri so se k bregu prignali, so bili svedki — priče, da ji je burja popolnoma stresketàla. Ino ljubo mu je bilo, ker si je bil svest, da mu za skerb ni bilo žal, kaj je blaga na tem korablji toliko ohrand, kolikor je le mogel, ino blagor temu človeku, kteri se celo tako modro derži, da ve vsaki neprijetni prigodi kakor sedaj Robinson k sebi reči sme: ,,tega nesem kriv!‘‘ Ino ta vest lehko mnogo o-sladi, kar bi našemu serdeu prejako terpko bilo.
Robinson ino Petek sla zvesto vsaki ostanek korablja na breg vzvlačivala, zato ker sta prevedela, da bi lehko vsaka deska ino vsaka lata k koristi bila. Pak sta poredil umenila, kaj bosta dalje činila. Te reči sta morala v jazvino — otlino spraviti ; ker sla pak se vseli imela toliko udaliti, se jima je to za resnico nevarno zdelo. Robinson je tedaj to tako naredil, da bi po jedcu drugem s kolesci — telegami vozila ino varovala — stražala, jeden do poldne, drugi po poldnevi. Nabil je tope, ino je na bregu proti morju postavil. Pak je ogenj razdelal, na kteri je tiisti, kteri je ravno stražal, prilagati moral; ino zravno topovje vnetilo kredu pripravljeno ležalo, da bi se iž njih, ko bi trebalo, kmahu izstreliti moglo.
Robinson je začel sam reči voziti. Da bi si pak lepši odev — oblačilo prihranil, se je oblekel koti plaveč ino mesto svojega negdanjega braniva je zdaj nosil lovečki tesâk —• meč, ino dve nabiti pištoli za pasom. Najpred je naložil nekoliko sodkov strelnega prahu z drugimi rečmi
za voljo kterih se je naj bolje moče bal, ino je odeše J.
Koder, kir nigdar ni od njega šel, ga je prevajal, pak lude ni bil nekoristen. Robinson je okoli njega prevez — verv — konopec obezal, ino ga prede k lolegam privezal, da bi mu lude vlečti pomagal,
Ker se kodri bodi kaj hitro nauče, tedaj je ta-kaj toti kmalu za to bil, tako dobro, kakor bi izučeni tegun — vlekavt bil. Tude je vseli ozlek v zobeh nesel, česar so ga pred naučili.
Kedar se je Robinson veruol, je vzel vse krotke lamice, ktere so uže bremena nosivalex da bi je za nošnjo napel. Ker jih je sedem bilo, ino je vsaka pol drugi cent nesla, si lehko pomislite, koliko so vse, jednor nesle. Ker pak se v jaz-vini toliko reči ni moglo podevati, sta spešno razbila še jeden veliki šater — stan na dvorci, kteri bi jima za shrambo bil. Za tejden sta vse odnosila, le samo gromada — kup dii — desek je tam ostala, ktere sta tičas v gošo — češo odpravila, dokler bi jih drugam vložiti ne mogla.
Milica. Ti pak nam, otče, od koze nič nesi povedel.
Oca, I skoro bi bil na to pozabil. Kozo sta res, kakor si lehko mislite, takaj s sebo vzela, ino jo v okol — grad k lamicam dala, s ,kterimi se je dobro pogodila, — Oj zdaj sta imela Robinson ino Petek mnogo prijetnega činiti, tako da sta jedva vedela česa bi se naj pervie lotila. Pak Robinson je, ker je rèd ino pravo razdeljenje v svojih deleh ljubil, hitro razloček med potrebnimi ino naj potrebnejšimi deli napravil ino se naj pred
k potrebnejšim podal. Naj potrebneje je bilo postaviti sen — staj ali kolarnico, da bi onde shranil reci, ktere v jazvino neso šle pogodneje ino varneje, ner se je v šatru — stanu zgoditi moglo. Etu je bilo činiti, da bi se vadila — urila — učila v tesarskem remesli — rokodelstvu kterega se jima veste da nijeden ni bil učil.
Pak kaj je moglo zdaj težkega biti marljivosti prebrisanega umnega Robinsona, ko je videl, da vse nastroje ima, kterih je k temu po-trebeval? Pretežke ino nenavadne dela so mu zdaj pač igrača bile, zato ker jih je pred veliko drugih brez nastrojev — orodja ino brez pomočnika srečno izkonjal.
Podiral je tedaj ino ströme tesal — kresal, trame spojeval — zlagal, stene iz užganih opek — cigla zidal, ino dvojo streho delal, jedno iz desek, drugo pak iz kokusovega listja, ino vse to mu je dobro ino hitro od rok šlo. Zdaj je tu hram stal, podoben kočam naših kmetov — Selakov'. Jako modro je Robinson tude okna iz hišk na korâblji izêl, ino te so mu zdaj silno dobro prišle, da bi hram znotreh obsvetil, ino nikake odperte —odverzte dire— luknje ve—nj ne imel. Steklu — (glažu) se je Petek močno čudoval, zato ker ga nigdar ni videl, ino je nine izvedel, koliko pogodnost da hramu naredi.
Ko se je vse pod streho položilo, je Robinson mislil, kako bi si pogodni vhod v grad na-pravil, ino k teinu se mu je naj gotovši posre-dék zde), ko bi brano — vrata ino vzdigatui most udelal. Ker je imel vsega zadosti, česar je k temu treba, kakor žrebljev, verig — retezev, sle-
19*
žajev — tečajev— čepov, ključenic i. t, d., se je kmalu dela poprijel, da bi, kav si je umenil, izpeljal. Pred sta vse napravila, cesar je trebalo; pak sta prekopala diro v nasipu ino v steni po velikosti uže gotove brane — gatra — vrat. Brana sc je postavila, ino vzdigatni most sta tako naredila, da je, kedar se je vzdignol, celo brano zakril. Pak sta postavila nabite tope na nasipu tako, da sta jih dva pravo stran, dva levo, ino dva predek — prednji del tardine — pevnosti branila — varovala. Ino tako sta bila varna pred vsakim vpadom divjih ljudi. Zdaj tedaj je ženj •— žetva nastala, Robinson je imel stari meč mesto šerpu da bi turšico požel, ino za kopanje pravo motiko, ktero sta med drugimi rečmi nalezla. Kako jima je pač vse to pri takih nastrojeh po sreči šlo — od rok šlo! Lepo bi to gledali bilo, ako bi le več delavcev bilo delalo.
Domor od. Jaz bi rad pri tem bil, da bi bil ž njima vred delal,
Dragotin. A pak kaj bi bilo treba, da bi za Robinsonom na pusti ostrov — osredek na morji šel? Vsej lehko tukaj delaš; le oči reci, ino dosti dela ti ukaže.
Oca. Kakor vsem drugim, zdaj na polji, zdaj v vertu da bi nikedar brez dela ne bili, Pak zakaj vas imam k takovim delom ?
Dragotin. Iver nas to zdrave ino krepke čini.
Oca. Taka je bila tude z Robinsonom, kakor uže vemo, pri tem je zmirom zdrav bil, tude mi si počasu tega izkusimo, kaj dobrega iz delavnega življenja izvira.
Zdaj se je žetva skončala, pak Robinson ino Petek sta začnola tursko pšenico — kuruzu lupati — likati — kožuhati, ko sta jo pospravila. Lehko ste je bile dve vreči. Za nekoliko mesecev sta imela suharov, ino tako mu ni menj-kalo — liibelo, ner — razve gosto sitece, da bi moko čisto presejal, ino peč, da bi v njej kruh pekel. Za obe reči sc je moral postarati. Mesto sita je vzel tenkega platna — pertu, kterega je bil obilo na korablji našel, ino kako bi peč postavil, ni imel velike starosti — skerbi. Tude eso delo je izkonjal, pred ner je navadni dežj nastal.
Ino zdaj sc je pečenja kruha poprijel na dvoji način — sposob — dvoje peke, nekoliko hlebov — kolačev je spekol ize žitne moke ino nekoliko iz turšice, pak je kmalu poznal, da je žitni kruh mnogo vkusnejši. Zato je umenil, da mesto turšice najvekši del svoje njive z žitom obseje, da bi ga zmirom k pečenju kruha do volje imel. Ino ni se mu zdelo, da bi to za njega ino za Petka preveliko delo bilo, kajti na tem ostrovi sta lehko vsako leto dvékrat zasela — obsejala ino žela — spravljala.
Se nekaj jima je menjkalo, česar med drugimi rečmi na korablji nesta nalezla, ino kar bi jima vemdar groznu koristno bilo, naimer nekoliko železnih lopat. Petek jih je sicer iz terdega lesu izrezal; pak z železno lopato se vemdar lehko več opravi, nego li z leseno. Ker pak si je Robinson térdno umenil, da bode posle orba — oranje jegovo naj ljublejše ino glavno delo: je skoz in skoz na to mislil, da bi tude kovačnico nzložil, gdčr bi si lopate ino lehkič tude drugo po-
trebno orodje sam delal. Ta jegova misel ni bila brez razvaženja — raztehtavanja, kor bi se vam lehko zdelo, kajti česar je za kovačnico trebalo se je vse v njegovi zalogi nalezalo, naime malo nakovalo, nekolikere kleši, dosti veliki meh ino toliko nekaj starega pak nekaj ne zdelanega železa, da ga je berž za svoje celo življenje lehko zadosti — zarad imel. Kar je umenil, je takaj k malu izkonjal.
Ko je nad kuhinjo vcčo streho iz desek u-delal, je to mesto — prostor tako razširil, da sta tu vigenj, ognjišč postaviti, mo tude v čas dežja kovačko delo delati mogla. Obernola sta tedaj nekoliko dežjevnega vremene na kovačstvo, ino to se jima je, ko sta sc malicko v njem poiirila — navadila, izverstno — na urok pogodilo. Ko sta lopate gotove imela, je Robinson dalje pokročil
—	šel, ino je pokusil, če bi tude plug — oralo udelal, za kteri bi dosti moči imela. Ino ji je izmislil, ino nad tem prevoliko radost imel.
Esej — toti plug je bil od našega velma — zlo razločen ; bil ti je napravljen iz jedne ogene-ne — sloke veje pri kteri je na jednem konci, kir je na zemlji ležal, terdno pribiti lemež — oralica
—	oralnik bil, ino deržalo — ročnik s kterim je orač — rataj plug rudati ino kamor je hotel, na-gnoti mogel; pri drugem konci bi pak lehko konje ali vole junce zapregla, ko bi je bila imela.
Na mesto teh pak je moral jeden ali drugi sam stopiti. Iz kratka, toti plug je bil izcelo o-ncmu podoben, kakoršnjega so stari Gerki potrebovali, kedar so se v orbo kmetovstvo podavati začuoli.
Ljubov. Kaj li ti plug ni nikaksih kolesc—r plužuic imel ?
Oba. Nikaksih ; ino kakor je ti plug bil prostega tlela, tako prost je iz početka tuđe vsaki drugi nastroj — orôtl bil. Pomalem so sc ljudje naučili, da se jedna ino druga reč bolje popraviti more, so menili — premenjali, poboljševali, ino zmirom bolje ino bolje užitku — koristi ino pogodnosti vsake reči pripomagali, ktere so za svoje delo potrebovali. Za toga delo je imel Robinson pričino — vzrok se radovati, ker je izmislil ino naredil reč, ktere izrisane nigdar ni videl. Kar nam je znano, je mnogo stotin let pervie minilo, ner so ljudje taki nastroj, kor ti plug, iznašli; ino oni so od odvetka — ostanka — zaroda — potomkov — mlajših za tako pre-modre ljudi imeni — deržani bili, da so jim za pamètvo — spomin ravno božjo čest izkazovali. Dragotinček ! veš li koga so Egypcaujc za Boga imeli, ker je bil plug iznalezcl?
Dragotin. Oj vem ! kralja Osirja, kteremu so sc potem za to kakor Bogu klanjali.
Oba. Feničanje so toto koristno iznaidenje nekemu D a g o n u pripisali, kterega so ko ti božje bitje čestih, ino ga sina z neba nazivali — imenovali.
Dragotin. Pak kaj li Robinson lamie k o-ranju ni mogel potrebovati.
Oba. Najpred je dvojil — pohiboval, če bi se za to godile — za to bile, ker je spazil, da so bolje za nošenje, ner — kakor za vlečenje, Vemdar pak je hotel tu.le to izkusiti ; ino glej, dalo se je, česar se ni nadel — si ni upal. Na-
učile so se počasoma te zvereta, iuo pak je to tako dobro slo, kakor bi Robinson ino Petek izučena kmctovavca bila, iuo lamice volove ali osli. Zdaj jima za obdelavanje njiv je sc le jedinega nastroja menjkalo, brez kterega nesta biti mogla, ino kterega tude na kordblji nesta našla.
Dragotin. Pač vem, kaj je to bilo.
Oca. A kaj misliš ?
Dragotin, Brane.
0'ca. Prav imaš ! Zemlja se brez bran ne moro dobro zdelati, zato ker se ž njimi morajo najpred velike grude razdrobiti, da bi vsejano seme v vlažno zemljo prišlo ino se z zemljo prekrilo. — Robinson je najpervle toliko železnih žrebljeh — zôbi skul — skoval, kar je mislil, da jih bo zadosti. Pak je napravil, nekolikrati to po-kusivši tude brano v ktero bi bil žreblje zabil. Polle je navertal v brano, toliko dir — lukenj, kolikor je zôbi imeti imela, jih je v njo zabil, ino brana je bila gotova.
Zdaj je po dežji razšel — posejal dve meri žita, jedno ječmene, ino pol mere grahu, pak se je po peleh mesecih zaradoval, ko je dvanajstkrat toliko nažnol nažel, naimer štiri mere žita, dvanajst mer ječmene, ino šest mer grahu, kar je bilo več ner sta s Petkom použiti mogla. Kajti kakor previden gospodar je na to mislil, da bi mu vsega nekaj prebilo — prek ostalo, zató kèr v časeh huda letina potegne, ali ker bi se jegova žetva skoz točo, ali pak drugo negodo — uimo skaziti mogla. Umenil jo tedaj, da zernja — silja založi, da bo ga imel zmirom na pol leta napred ko bi mu gde keda žetva v kvar prišla. Iz tega

namena — umisla sta za jasnega vremena streho s ko lamice — seni stergala, da bi na njo postala se drugi peter — petro — pod — ponebje, gder bi se zernje založilo. Tukaj je veste da uže več umenja ino dela trebalo, nego ko sta pervi peter pod delala, vcmdar je stalna marljivost vse te težkosti premogla, ino stavljenje — hram je po malo dneh izgotovljeno stalo.
Tičas je skolnola koza dva kozleta, tako da so se tude te stvari na ostrovi razplcmeniti mogle. Koder jima je bil za ponočnega stražavca, ino papiga ju je obe seljevala pri mizi ino tude cèsto pri delu. Za lamice jima je pak zdaj bolje bilo kakor drugda, zato ker sta od njih imela ne le mleko, sir ino maslo, ampak ker so jima tude polje delati pomagale. K Robinsonovi zadovoljnosti — spokojcnosti tedaj nie ni več menjkalo, ner — kaj mislite?
Dragotin, Da ni bil pri svojih starših.
O'ća. Ino — ker stâ le dva bila, iz kteru bi lehko jeden prej ali slej umerel, ino drugega kakor odo vseh ljudi odločenega pušavnika — sa-motnika — samonjaka ostavil—zapustil. Pak Robinson si je to za greh polagal, da bi se imel s tem žaliti, boje se nesrečnih prigod, ktere bi še le vpri-hodnic nastati utegnolc. „Bog,“ si je mislil, „kteri mi je vseli pomogel, lehko tude vprihodnic pomore.“ Ino tako mu je sedaj vsaki den v zadovoljnosti minol, zato ker je nine znotrema ino zvunoma pokoj — mir imél! Ino k temu nas vsakemu Bog pomósi.
Šest ino dvajsti večer.
Oca. Otročci, tokrat vam imam mnogo kaj praviti.
Vsi, O izvérstno ! izvérstno ! — lepo !
Oca. Je li bom le za jeden večer ze vsem gotov?
Nekteri. Oj boste ; mi vam, ljubi očka nijednog v besedo ne skočimo.
0'ca. To tedaj pokusim. Pak pripraviti se k novemu, strahovitemu dogodku, o kterem še sc ne more vedeti, kako se najberžej izide.
Otroci so na se kuknoli — pogledli ino v liceh javili — vadili — kazali, kaj bi to beržčas biti moglo.
Oca. Ako bi vam zdaj pripovedoval, kar sta Robinson ino Petek s svojimi nasfroji vsaki den činila, to bi vas pač nikar zlo ne tešilo — veselilo — kratkočasilo.
Dragotin. Oj, tešilo bi, pak to se lehko u-goniti da.
Oca. Povem vam tedaj le, da sta počasoma srečno po vseh remeselnikih — rokodelcih činila — je posnemala ; bila sta pekarja, kovača, kra-, jača, šivca — črevljarja, tesarja, mizarja — Škrinjarja — stolarja, kolarja, lončarja, vertnika — 0-gradarja, selâka — kmetovavca, lovca, ribiča, ino
druga remcselnika, ino sta se mnogo reči naučila delati, k čemur je nam Evropejskim lenuhom — manjuhom toliko ljudi trebe. Čem bolje sta se silila ino napinala, tem več moči sta dobivala j ino jujna mot — misel je bila pri neprenehanem koristnem delanji čem dèljc tem veselejša, čem delje tem boljša. Očitni dokaz, da nas je Bog k delu posebno stvoril, zato, ker smo po njem skoz zdravejši ino srečnejši.
Več ner pol leta jima je bilo pri takem prijetnem delovanji preteklo, kar že se Petek ni o-považil — vagai — podito pil svojega gospoda na pot v svojo domovino — otčino opominati, ako-ravno je pogôstoma po dokonjânem opravilu na verh dirjaval — tekal, s kterega je bilo videti na ostrov jegovega narojenja ino pak vseli je zde kakor v senjah stajal v globokih misleh pogrêz-nen, nad nesrečo vzdihaje, da morebiti na vseg-dar od svega oče odločen ostane, Robinson pak navlaš do sihdob ni hotel o tem govoriti, zato, ker želje svojega prijatelja pred ni mogel spolniti, dokler nesta z najpotrenejšimi deli za svoje novo življenje gotova bila.
Nine — zdaj se je naj potrebnejše dokončalo ; ino sedaj je Robinson pervi bil, kteri je ponavergel, da bosta sopet korabelj — ladjo stavila, kaj bi po Petkovega očo plula — se peljala. Radost dobrega j unaka — mladenča je po tej veseli obljubi tolika bila kakor tuonda, ino jegova hvaležnost do Robinsana se je na ravno ti način razodevala. Podala sta se tedaj hitro drugega dne za rana k delu, ino jima je zdaj deset-
krat čerstveje ino boljše od rok slo, ner pervo-krat, dokler sta itine s pravimi sekirami delala.
Nekega jutra, ko so je Robinsen z domačim delom motil, je Petka bil na pobrežje poslal, želv — kledujač iskat. Zato ker te prijetne jedi uže dolgo nie nésta povžila, kar je toti pridirjal, onde se dolgo ne pomudivši, vés prestrašen, ne mogoč od begu ino strahu dihati, ino je zaikavo jedva tole besede pregovoril: Tu so !u Robinson sc je vleknol — prestrašil ino nagloma pital, gdo bi tu bil? „O gospod, gospod!“ je Petek zavpil ,jedna, dve, tri, šest ladjic !“ Od ozkosti ni mogel čisla — števila šest naiti.
Robinson je urno izlezel na pdgorek — verh ino se z grozo za res tega presvedočil, kar je bil Petek povedel, zagledav šest ladjic z divjaki, kteri so ravno na breg izlezati namenili. Na to hitro s stopiv je trepetajočemu Petku serdca dodava!, ino ga uprašal, če bi gotov bil, mu zvesto prispeti — pomagati, ko bi se s temi divjaki biti imela ?
„Ze vso močjo !“ je toti odgovoril, ko se je opet ukrepil ino bojske moti — serdčnosti dobil. No tedaj „je Robinson rekel, „pokusiva če tem ukrotnikom ubraniva, da bi ne mogli svojega gerdega predsevzetka izkonjati. Svoj namen — umisel ti na poti ovadim — povem, zdaj pak ne vtegneva govoriti, ampak nama je činiti.“
Te je svezel — speljal jeden ,top z valu, kteri je bil na kolesih, prinesel je šest nabitih pušk, štiri pistole ino dva korda — sablji—meča. Vsak jima je vteknol dve pištoli ino jeden kordi za pas, vzel tri puške na ramo, ino se zapre-
gel pred top, pak se omislivše s kuljami—kugl-jami, drobjo — streteljni ino prahom dovoljesta tegla — šla tiho ino plaho skoz vrata vun. Prc-šcdše vzdigatji most, sta sc zastavila. Te se je moral Petek drugoc vernoti, da bi vzdigatji most iztegel, ino brano — gâter zapcrel. Opra-viv to, se je opet spojil — združil z vodcem po prevezu — vervi, kteri se je zmirom s skale visci izlezši. S to prividnostjo je Robinson za to ravnal, Uo bi se jegovo prcdsevzetje nesrečno izešlo, da bi jima neprijatelje terdinc —gradu — pevnosti prevzeti ne mogli. Ino zdaj je Robinson svoj namen razodel, kteri si je bil dobro razmislil. , Poideva— potegniva,“ je pravil „okoli ver 1ш po lesu gđćr je naj gessi, da bi naju neprijatelj ne zaglêdel. Pak se k njemu po česti — gosti šumi, ko se skoro dar na breg — kraj morja razprostira, tako približava, kolikor se le moreva, da bi naju ne smotrih — videli ; ino ko ta doideva, najednor jedno kuljo iz topu črez glave jim izstreliva. (Zato privino je s sebo vzel goreče vnetilo. Najberžej se ti vkrotniki tega tako velma vlekno — uplašijo, da svoj plen — korist ostavijo — puste, ino na ladjicah uperimo — ubeže.“
Pelku se je to jako verojetno zdelo. ,,Pak,“ je Robinson dalje rekel, „okusiva to radost, da nesrečnike, ktere so pecti hoteli, osvobodiva — oprostiva, pak nama ni treba, kaplje kervi preliti. Ko bi pak nadeja — upanja naju nepričakovano-ma vemdar ulodila — oblegala, ko bi sc ti ukrot-niki soperstavili — protivili, ker jih je mnogo, ino hi se ne hoteli v pobeg podati, to pak, ljubi Po-
tek pokaživa, da sva moževa, ino da ideva der-zo — serdčno nevarnosti v sretenj — vstret, v ktero sva se iz najboljšega namena postavila, Tiisti, kir vse rèdi, ino ve, zakaj svoje življenje vagava, nama je gotovo ohrani, če nama je to k dobremu. Zgodi se volja jegova !“
Pak je podal svojemu sobojevniku — zrav-nobojevavcu roko, ino oba sta si obljubila, da si bosta jeden drugemu zvesto pomagala, dar do poslednje kaplje kervi.
Medtemtoga sta bila tihim krokom skoro dar na konec goše prišla, ino se zastavila. Zde je Robinson svojemu tovarišu v uho pošepctal, da bi se, kar more previdno za veliko drevo u-kradel, ko mu je je pokazal, ino mu oznanil, če se odsog neprijatelj preglednoti more. Petek se vernov je pravil, da se odonod prav dobro paz-ko imeti da, da vsi okoli ognja sedè ino ogriza-vajo pečene kosti jednega ujetega, kterega so bili ubili. Da še drugi dalje proč zvezani na zemlji leži ino jega tude berž ubijo ; eti pak da se mu ne zdi iž njega narodu, ino da je to beli osati — rusasti mož ?
Robinson je le gorel, izvlasti ko je o belem moži uslišal. Bil pak je dalekogled — perspectiv k sebi vteknol, ko ji je na korablji nalezel ; s tem je sam k drevesi lezel ino zgleda), kar mu je Petek bil povedel,
Stirdeset ali petdeset — petredov Ijudojed-cev je okoli ognja sedelo, ino je očevidno pozval, da je ostali jetnik Evropčan,
Te je imel, kaj činiti, da bi se zderžal. Kri je v njem vreti začnola, serdce mu je silno bilo
ino ko bi bil svoji želji — žedosti uzdo popustil, bi bil brez odlaganja izskočil, ino je porêdo-ma spomoril, Razum pak je pri njem več veljal, nego slepa strast — nagnenje, dal se je tedaj razumu vladati, ino je svojo nevoljo zderževal.
Po gosi je po drugi strani nekaj dalje na-pred dirjal; onde se je tedaj vernol; je postavil top za poslednjim germom, kir je imel malo diro — verzel — špranjo, ko je zdaleka niše ni spazil, ano je nastrojil — napravil top tako, da je kulja — kuglja visoko divjakom črez glave preleteti morala, da bi jih ne urazla. Pak je Petku v uho pošepetal, da bi vse tako udelal, kakor uvidi, da bo on delal.
Na to je položil dve pištoli na zemljo, ino tretjo je v roci poderžal ; Petek je toisto učinil, Pak je preteknol goreče vnetilo k ponvici topove, ino je izstrelil.
V tem hipu, ko je, hrum — germot slišati bilo, je nekoliko divjakov z dernene klopi—lavice na zemljo padlo, kakor bi vsi kmalu bili ustreljeni.
Robinson ino Petek sta stala ino čakala, kaj bo se delo, pripravljena, ko bi to potreba ukazala, k boju. S kratkim pak so omamljeni — u-tamljeni divjaci sopet na nogah bili, Jih naj bo-jazljivejši so k ladjicam utekali, serdčnejši pak za branivo — orožje zgrabili.
K nesreči neso videli iz topu niti bliska, prahu, niti nad njimi leteče kulje, samo le strel so culi. Ulêknenje — prestrašenje jihovo ni bilo toliko, kolikoršnje se je bilo očakavalo : ino ko se ozirajoče po okolici nič neso videli, kar bi je iznova vleknolo — ustrašilo so opet okrevati jeli
vsi kmalu bežeči so se nasad vračali, vsi so sc podali v strasni krik, ino so začeli, serdito svoje orožje sukajoče, navadni bojni taneč — ples — raj.
Robinson še je stal, se razmišijaje, dokler bi bojski taneč skončan ne bil. Ivo pak je k svoji grozi uzerel — videl, da se divja družba opet po-saja, ino sta jih dva izslana bila, da bi ubogega Evropčana prinesla, mu ni bilo delje drezati—čakati. Je na Petka poglèdel, ino mu le te besede pošepetal: „Tina levo, južna pravo! Ino sedaj vimeni Božjem!“ Pri teh besedah je izstrelil svojo puško, ino tako je Petek učinil.
Petek je bil boljše, ner Robinson sam na-meiil, kajti na levi — šuji strani jih je pèt padlo na pravi — desni le trije. Troje jih je bilo resnično ustreljenih, pet pak le ranjenih. Kako so se vsi vlekli — zastrašili, kteri neso poranjeni bil, kako se izkočili ino ležali, ne morem popisati. Nekteri so sem pak tam tekali, ino pregrozni kri c gnali.
Robinson je nine hotel izskočiti, da bi je z mečem v roci popolnoma k ubego prisilil, ino svojega ubogega zvezanega krajana osvobodil, pak k svojemu užasnonju — ostermenenju je smotri!, da sc ti, kteri so bežali, iznenadeje drugoč stekajo, ino k branjenju pripravljajo. Popadel je tedaj z najvekšo spešnostjo — hitrostjo drugo puško ino Petek je to stvorih „Si pripravljen ?“ je Robinson pital, ino čuvši, da je, je drugoč sprožil — spustil, ino Petek tako.
Takrat sta le dva pala; nekoliko drugih pak, kteri so nastreljeni bili, je begalo — tekalo, kričeči ino opijoči kakor nespametni, nekaj
ш
malo, nekaj pak veliko ranjeni. Iz poslednjih se so berzo polem trije padli, ako ravno neso celo mèrtvi bili, na zemljo.
„Zdaj Petek !“ je Robinson skričal, puško, ko je iž nje bil izstrelil zavergoč, ino tretjo nabito, popadoč, „izskočiva!“ Pri totih besedahsta oba izc šume na široko mesto pianola ino Robinson je najpervle k ubogemu, klerega so ubiti namenili, hitel, da bi mu jegovo osvobojenje o-znanil. Prüde k njemu, je spazel, da so nekteri divjaki, ga zagledše, obstali, ino se iz novega vkup strinajo—zbirajo, ino se k boru —borbi — koju gotove. Pokinol je svojemu tovarišu on ga je porazumel, se približal, strehi, ino jednega iž njih ubil.
Robinson tičas razrezavaše z nožem preveze s prôtja — šibja, k so ž njim ujetemu roke ino noge ukrotilo — silno bili zvezali. Uprašal ga je nemški ino anglički : kedo bi bil ? ino vjeti je latinski odgovoril: „Christianus,, kerstjan! Hispanus, Španije! !a več ni mogel govoriti, toliko medel je bil. Robinson je imel, ko bi ke-dor ranjen bil, lagvico — bučico vina pri sebi. Tega se je dal Spanijelu napiti, ino ko se je na-jednor pokrepčan čutil, mu je Robinson podal jedno pištolo ino meč, da bi pomagal bitvo skončati, Petek je moral tičas spešno izpaljcne puške prinesti, da bi iznova nabili,
Spanijel jedva pištolo ino meč v rokah ima-je, je uže kakor lev nad sovražnike bežal, ino kmalu dva iž njih skiai. Petek je prišel, da bi mu prispel — pomogel, z nabito šesto puško. Robinson pak tičas druge nabijaše. Obema tema biv-
сеша so se branili, pak se bcrž od sebe odločili, ko je med Spanijélom ino divjakom k boju prišlo, ino Petek iz Puške izslreliv, je z nagim mečem v roki celo trumo utekajočih pred sebo gnal — podil. Nektere je razsekal, drugi so v vodo vska-kali da bi k svojim čolnom doplavali, ino drugi so v šumo utekli.
Med tem pak sc je Spanijélu hudo godilo. Sel je sicer, da siravno je medel bil, tako hrabro — serdčno nad tega divjaka, da jć toti uže dve težki rani v glavo dostal, pak zdaj se je divjak tako razpalil — razžestil, ino se je ze svojim težkim kamenim mečem tako krôto — silno na — nj metnol, da se je Spanijél s težavo jegovim ranam — udarcem ugcnoti mogel. Potle ga je divjak zgrabil, ga ob zemljo trèsnol mu meč iz rok izvil, ino mu ravno hotel glavo utnòti — useči, kar je Robinson k sreči to nevaršino zagledcl, ino ukrotniku — grozovitežu glavo s kugijo prederei.
Jedva se je bil Spanijél spametoval, kar je uže nabito puško popadel, ino za temi bežal, kte-ri so se v gošo skrili, ino Petek se je k njemu sternol — pridružil. Ker jih je le nekoliko bilo, ino k temu ranjenih, je Robinson sodil, daje bolje, da bi na bojiši ostal, ner da bi se takaj za njimi gnal, varal je tedaj genenje ostalih nepri-jateljev, kteri so* ur —— užc v svojih čolneh bili. Dolgo ni tervalo — trajalo — terpelo, kar sta se sobojevnika uže vračala, praveče, da nije d n ega ni več v gosi.
Oba sta hotela brez pomude v gde kteri čoln, kterih so divjaci zde zanehali, ino za temi hiteti,
\
Uteri so si v plavanji svoje utočišc — ubežiše iskali; pak Robinson je to branil, rekoč: „Zadosti moja prijatelja! Ше — ur smo kervi več prelili, ner bi morebiti imeli. Nehajmo ostale živeti, zato ker nas užaliti ne menijo, ino ne morejo.“ „Pak,“ je Petek pravil, „se moreda z večimi ljudmi verno ec jim uteci damo !“
Лј„ je na to Robinson, prijazno mu na ramo terkaje: „tedaj nas je tude za tretjino vec, ner dave — dnes rano !“ pokazav na Spanjéla, Zdaj zadolimo — odolcmo — soper stojimo tude celim kupom teh le siromakov, izvlàsti ce hočemc za zidi čakati, kedar nas prepadno.
Milica. To jc pač drugoč vclma — zlo lepo od Robinsona bilo, da ni pustil ostiilih divjakov ubiti.
Oca. Vsej res, da je prav včinil ; kajti grozno bi to bilo brez potrebe le jedinega iz teh le ubogih stvari zagabiti, Uteri se toga celo razumeli néso, da bi to kaj hudega bilo, kar so delali, ino Uteri so sc celo v tem žalostnem hlodu tečali, da je to zasluga — zasluženje, ako mnogo sovražnikov pobijo ino pojedo.
Nas vljudni — priljudni junak — vitez — korenjak je nine hodil, solze smiljenje prelivaje po bojiši, da bi poglcdcl če bi jednimu ali drugemu iz teh, Uteri so še živi bili, ne bilo pomoči? Pak naj več jih jc ur— uže skonjalo; drugi pak so berzo v njegovih rokah pomerii, ko jim je vina v rane lil, ino je na vsakojiki način — sposob pokrepčati hotel. Mértvih pak je vkupe jeden ino dvajsti bilo. S premazne — vitezne strani ni nijeden padel, tude ni bil kteri ranjen,, le samo
Spanijelu, ko ga je divjak ob tla malmol, sc je otok nabral.
Prostirati. Kako pak je le naj bcržej Spaniel divjakom v roke prišel ?
Oca. Za to še Robinson ni ulegnol pitati; tedaj moramo tilde mi svoje želje, nekaj novega o tem izvedeti, dar na jutre poodložili,
Vsi. Pak jc uže drugo« konec.
Sedent ino dvojiti večer.
Prositi ad. Oj otte! kuko jc Spanijel med divjake prišel ?
Oca. Le malo še potcrpi, pak izveš ! Titas sc jc nekaj druga naključilo, kar uajprcd pripo-vedati moram.
Dragotin. Pač čudno !
0'ca. Robinson je bil želcčen, jeden iz dvilju od divjakov popušcnu čolnu pregledati, je ve—nj stopil, ino k svojem nemalemu znčudovanju v jeduem nalezel, da tam nesrečni človek leži, kir jc kakor Spanijel roke ino noge zvezane imel. Zdel se je bolje mćrlev, kakor ner živ.
Robinson je prihitel, da bi ga razvezal, ino mu je pomoči hotel. Pak oni ni mogel niti stati uiti govoriti, ampak je preveliko vpil, zato ker jc brez dvojbe menil, da ga ninc povedo — po-peljajo, da bi ga ubili.
Ker pak ni bil Evropčan, temoč divjak : jc Robinson svojega Petka poklical, kteri jc ravno merliče — trupla vkup znašal, da bi ž njim v materski besedi govoril. Pak jedva mu je Petek prav v oči pogledal, se je zgodilo, na kar Robinson ino Spanijel brez solz gledati nesta mogla. Petek jc bil najednor kakor brez sebe — izumljen. Letel je naime ujetemu v naročaj, ga lju—
bal — kuševal, ga ke sebi tiskal, kričal, se smejal, skakal, plesal, plakal, z rokama lomeč se v lice ino perse bil, opet kričal, ino delal, kakor bi se mu v pameti mešalo. To je predse času trajalo, preden je Robinson na svoje pitanje iž njega odgovor izmogcl: „Moj oča!a Ne morem vseh znamenj radosti ino sinovski ljubezni tega dobrega junaka —mladenca popisati. Pač dvajsti-krat je izskočil iz čolna ino drugoč vskočil ve
-4
Zdaj se je posadil, se razpel, ino glavo svojega oče na svoje perse položil, da bi ga zagrel; zdaj mu je roke ino gležnje térel — dérg-nol, kteri so od zvezanja sternoli — oterpnoli ; zdaj mu je okoli vratu padel, ino ga ljubeznivo celoval — kuseval. Robinson še je imel nekaj vina v lagvići — kupici, s kterim mu je očine otekle ude treti — dérgnoti poročil, pakje za nekoliko času poodešel, da bi mu v radosti na poti ne bil. Po dobri dobi se verne, ga je uprašal če je svojemu otcu košek kruha bil dal? „Ti hlapec je sam vse snedel !“ je Petek odgovoril; sam na sebe pokazav. Robinson pak mu je dal svojega zaùterka, kteri še je v torbici imel, ino Petek ji je svojemu otcu dal. Jedva je bil to učinit, kar je tude nagloma iz čolnu izskočil, ino bežal, kar je naj več mogel. Preden je Robinson „kam ?“ izgovoriti mogel, je uže bil iz oči izginol.
Za kratki čas se je opet vračal, pak kes-neje, ner je bil pervie bežal. Ko se je bil približal, se je, pokazalo ; da v jedni roci glineno ročko — bučo — čvan vode, v drugi pak kruh i sir nese. Vodo je otcu podal, kruh ino sir pak
svojemu gospodi, da bi mu pârvle odstopljeni — pušeni zauterk nagradil — nadomestil. Čerstva voda je starca očevidno pokrepčala, kajti da je od žeje uže skoro bil omedlel.
Nine sc je Robinson k Spanjelu oberimi, kteri se je, ves oslabljen v travo položil. Naročil je Petku, da bi mu tude vode k občerstvljenju podal, sam pak mu je košek kruha ino sira dal. Spanijél je poglcdel s prijaznivo zahvalnostjo na nju, ino je hotel vstati, pak ni mogel ; veliko bolečino je čutil v gležnjeh — sklepeh na nogah ino rokah, ktere so mu od togega — terdnega stc-gnenja velma — močno otekle. Petek je moral k njemu sesti, da bi mu je z vinom rahlo polival, kor je bil pervie svojemu otcu učinil. To je bil mili pogled, kako je toti dobri sin, opravljaje kar mu je veleno bilo, vsako dobo glavo po svojem otčeti obračal, da bi videl, kaj dela? Jednor, ko se je starec, da bi si bolje ugodil — pogovél, položil, je Petek nikar besede ne rekaje, tako naglo k njemu, da ni bilo varati — videti, da sc zemlje dotika, pak kmalu se je vernol, se pres-vedciv — prepričav, da je oteč bil od medlobe troho legel. Potem je hotel Robinson vardeti — izkusiti, če bi mogla s Petkom Spanijéla k čolnu dovesti — pripeljati, pak mladi Petek, močni ju-noh — junak — mladenec — goleč, je vzel Spanijéla, kor gde kako maličkost na ramena, ino ga ie sam k Čolnu donesek Ko sta bila na to top ino puške z drugim uplenjenim orožjem ubitih v drugi čoln znesla, je Petek drugoč v pervi vskočil ino veslal, če bar je silni veter veti za-činal; tako ročno odsôd, da mu Robinson po bre-
m
gu bežc, zadolcti ni mogel. Robinson se tedaj ni došel poi poti, ko je ür — uže Petka srel, da se je Robinson na mesto došcl, gder je pervi colu z obema bolnima stal, je Petek bil uže z drugim tu. Tolika je bila hitrost, s ktero je Petek tekel ino plul. Nine sta bila naproti gradu. Da bi oba bolnika ležej ta vnesla, je Robinson po nosila dirjal. Na tote sta položila po jednega drugom, ino ga v terdnjavo — grad nesla. Koliki dobit-cek je to bil Robinsonu, k ir je toliko po ljudeh dihtel — želel ! Kako mu je serdce v teli, od veselja tolklo ko je pomislil, da se zdaj več tega bati ne ima, da bi drugoč zde, sam jedini svoje življenje prepravljati — traviti — (peljati) moral. Jcgova radost nad tem se z besedami nikar ne da dopovedati. Oba ohranjena sta zdaj spanje po-trebnejse imela, ner kaj druga. Kar je ticas Petek ohema lože — ležišč pripravljal, je Robinson nekaj vina ogreval, da bi jima otekle — zabuhle sklepe umil. Pak sta si lecti morala.
Pak zdaj sta se oba starala za pripravo večerje, ktera bi ju pokrepčala. Petka je poslal po mlado lamico, ino Robinson je vse drugo ob-skerbel, I pač se je zasmejati moral, ko je pomislil, da uže je bolje pravemu kralju podoben. Celi ostrov — otok je jemu slišal, svoje poddanc — podložnike, kteri so mu življenje zahvaliti imeli, imel na svoji volji, ino so bili dolžni, ko bi tega trebalo, za njega življenje postaviti.
Posebno čudna se mu je pri tem ta prigoda zdela, da ima ravno toliko ver, kolikor podda-nikov — podložnikov v svoji kraljevini. Petek je bil od njega to vero prijel, ktero Luterjani va-
dijo — izznavajo. (Vi dorašcni vcsle, kaj to(o ime znamena, vi menjši sc morate tičas z golim imenem zadovoliti, kedar pak bolje h razumu pri— idete, izveste tude to.) Petek tedaj je bil kakor je rečeno Luterjan ali protestant. SpanijcI ka-toljški kerstjan, Petkov oteč pak sc celo pogan — ajd.
„Kaj ti je pri tem treba činiti?“ si je Robinson mislil. „Ne imel bi le pravice, vse s silo primorati, da bi sc priznali k tej veri, ko jo ti za naj boljšo imaš?“ To je, premišljal, zato ker jc to ree bila, na ktero še nigdâr ni pomislil.
Ano kaj mislite. Sdaj mu je jegov zdravi razum na to odgovoril ? Smél li je svoje podda-nc siliti, da bi jegovo vero uaboženstvo prijeli, ali ni smel ?
Vsi. Nikoli nikakor ni smel!
Oca. Zakaj pak ni smel ?
Dragotin. Dokler za to nikomur ni mar, kar gdo veruje, če Ic živi, kakor sc sliši — spodobi.
0'ca. Če pak drugi, kir nad njim vlada, vidi, da loti v bludu živi, ne imelo bi li mu dovoljeno biti, da bi ga primoral — nudil, da bi svoj blod opustil.
Stanislav. Kaj bi to pomoglo. Tode če se gdo prisili, da bi kaj veroval, ne umnejši niti boljši
Oca. To je resnica ! kajti tako se ne pres-vedči — prepriča da je v blodu vezel — tečal. Ino kaj pomore izznanjc — ovajenje — vera, če o njem resnično presvedočeni nesmo? Ino pak, odkod pak ve gdo zagotovo, drugi, kterega k
svoji veri siliti hoče, v blodu vezi — teči ? Ni li to mogoče, da se on sam v blodu nahaja?
Vlastami. Se ve, da je.
Oca. Pak zakaj !
Vlastami. Zato ker vsi ljudje leliko blodijo.
Oca. Nikomur tedaj ne sme na pamet priiti kakor da bi jegovo menjenje neukanljiva resnica bila! Bogu tedaj, ljubi otroci! Bogu samemu gre da bi sodnik naše vere bil. Le on sam popolnoma ve, kaj je resnice, in kaj blodu v naših menjen-jih j le on sam jedini popolnoma ve, kako zvesto ino skerbno, ali pak kako lchkomiselno smo resnico iskali; on tedaj ve, koliko smo si svojega blodu krivi ali nekrivi; neukanljiva véra pak je le jedna: Rimsko - katoljška.
Naš Robinson si je to skoro tuđe tako predstavih „Kaj je,“ je izklical, „kaj je le ta nerazumna gorljivost — gorečnost, hoteti gdé kogar po silama na svojo vero obernoti. Proč ze slepo strastljivostjo, svojega bratrà preganjati ino stiskati, jedino samo za to, ker je nestečen ino blodi, pak toliko počten, da ne hoče ničesar z usti iz-znâti — vaditi, od česar še v svojem serdci pre-svcdočen ni!
Pak vsej bar na mem ostrovise ne ima ta-košnja nečlovečnost vkoreniti. Pričinim se — prizadenem si, če morem, da bi svoje nove mest-jane — Stanovnike — derželjane poučil ; ko bi se mi to ne ugodilo, da bi je jihovega blodu ino resnice moje vere prcsvedčil — prepričal: te pak veruj vsakteri, kar more, ino daj negda stvarniku sveta, ne meni — jih blodečemu bratu — za to odgovor.
Ino uslanovoljeno je bilo, da bi se jih vsaki brez izmenka — izetka svoje vere pridérzal, ce se po obderžancm vajenji za dobro ne uzna, da bi se od vseh jedna ino taista vera prijela.
Ticas se je bil Petek vernol, ino zdaj sta se urno kuhanja ino pečenja Ibtila. „Toti den/4 je Robinson pravil, „nam mora biti dvoja slavnost — obhajilo, polder sva dva bratra osvobodila iz pažnohtov — krempljev človečjih tigrov, ino polder si ti Petek svojega otca opet nalezel. Bodi tedaj, kar naj boljšega imava dnes na nasi mizi.“ Petka ni bilo več treba k radosti pobu-jevati. Vsej se ni nikoli tako vesel bil, kakor dnes. Ni ti prestal—jenjal peti si, skakati, ino se smejati; opravil pak je vemdar vse, kar je opravljati im al, kar naj hitreje ino naj porednejc ino kedor tako cini, je lehko zmirom vesel.
Zdaj sta se oba gosta prebudila. Če sta bar še nektere bolesti čutila, sta uže vemdar tako pokrepčana bila, da sta mogla s Petkovo ino Robinsonovo pomočjo vstati, ino se za mizo posaditi. Oj nine se je stari divjak vsemu čudil, kar je videl, kakor pervie jegov sin, ko je naj-pred evropejske reči videl.
Petek je moral svojemu gospodi tolmačiti, kedar je toti ž njegovim otcem ino s Spanijélom se razgovarjal.
Vlastimil. Pak je Petek takaj Spanijélski umcl?
Oca. Ni ne umel ; pak Španijel, kirje ur— užc pol leta med divjaki živel, je nekaj Petkove besede razumel ino se je ž njim lehko nekoliko zrazumel. Glavni obseg — zapopadek jegovega pripovadovanja je bil nasledujoči:
„Nas korâbclj — ladja jc bil na morje k redu napravljen, da bi robov — sožnjev nakupili. Prihajali smo z Afrikanskega pomorja, gder smo za različne Evropejske reči, zlati pesek, slonove kosti ino černuhe — zamorce — more izmenili. Čcrnuliov smo naložili 100, ktcrc smo v Barbados plavili hoteli, da bi jc onde prodali, 20 pak jih je vsej pred umerlo, za (o ker so bili kakor slanci — sledi — arinki naloženi. —
Stalna, silna burja nas je z nase plavbc dar k brasiljskimu pomorju zagnala, ino polder je pri tem naš korâbelj k skazi — v kvar prišel, si nesmo upali, sc drugoč na morje pustiti, ampak smo kraj — zravno pomorja veslali.
Na nagloma pak uas je zastigla — zasegla nova burja, prihajajoča od zapadu. Esa — tota nas jc serdito od suhe zemlje podila, ino nas v noči nedaleko jednega ostrova na skalo vcrgla. Neke krati izstrelivši, smo se na (cm korablji namenili ostati, dokler bo nam možno. Iz tega namena — umisla smo razpnoli pola ujetim čer-nuliom, da bi nam pomagali vodo, ktera je v ladjo dcrla, plati. Jedva pak so toti seznali, da so na svobodi, so se ur čolnov pooblastili, da bi todc svojo svobodo ino življenje ohranili !
„Kaj smo zdaj poenoti imeli? Siliti jih ne smo mogli, kajti da nas je bilo le petnajst, njih pak osemdeset, ino mnogo sc jih je naše orožje pooblastilo. Breze čolnov pak na stresketanem korablji ostati, jc bilo očitna smertna nevarnost. Tedaj smo prositit jeli, iskaje te, kteri so pervie naši robove bili, s prošnjo omehčati, da bi ali ostali, ali pak uas s sobo vzeli. Iuo tu mo-
ram vclikomiseliiost ino človečjost tehle ubogih rabov hvaliti. AUoravno smo ž njimi lórpko — terdo ravnali, so so vendar iz smiljenja genoti dali, dovolivšc nam k njim stopiti, pak s tem iznemkom — pristavkom — pogodbo, da bi nika-kega orožja s sobo nc vzeli. Privolili smo v to pogodbo, ter smo v čolne vskakali, v katerih se jih je uže mnogo nahajalo, da smo si vsaki čas mislili, da zagiuemo.“
,,Priložili smo k teinu vso svojo moč, da bi se k bližnjemu otoku doplavili ; pak na jednokrat sc jc veter obernol, ino nas vsemu veslanju kiju— bemu drugoc na morje gnal.
Nad svojim utonenjem—zaginoljem nismo več dvojili — pohibovali. Ali k našemu užasnotju — osolpnenju — oslermcncfju so se čelnove, na kte-rih je tako težki naklad bil, ino lite re so visoko vztekajoči valove premetavali, še srečno nad vodo uderžali, dokler sc polie, ne izgubivše ne jedrnega človeka, nesmo k nekemu nam celo neznanemu ostro vu dostali — klerega ubozi obivav-ci — prcbivavci so nas velina — zlo vljudno sprijeli — sproninoli ? “
„Pri lotili smo dar do teh le dob živeli vsaki, kakor jc mogeli pak vemdar zadosti revno — mujne, dokler ubozi divjaci sami nič nc i-mclio — so imeli, ner ribe, ktere so ulovili, ino nekaj malo ovoča — sadja, ktero je ostrov pri— nosil. Pak vemdar so se z nami s tem delili, kar imclio, včečc nas, kako bi si sami loviti mogli. Najurneji pri tem so bili naši černusi — zamorci, ker drugega življenja navajeni neso bili, ino so še nino verhka tega na svobodi bili,“
„Pred nekoliko dni je sosednji narod—ljud toti ostrov z bojem — vojsko prepadel. Vsi so segli za orožje, ino tu smo si za dolžnost polagali, da bi svojim gostiteljem primogli — prispeli. Jaz sem se bil —• bojeval po boku — na strani tolega počtljivega serca — starca, kteri je kakor lèv, ce so se mu levčeta vzele, nad neprijatelje derei, gder so naj gosteje stali. Videi sem kako so ga obstopili, ino hotečmu prispeti, sem imel to nesrečo, da so me ž njim vred zaim-noli — ujeli,“
„Dva dni ino dvé noci sva v totemu žalostnemu ujemenji — ujetji prebila, imajoče roke ino noge zvezane, pak tude nesva nikaj jela ali pak pila. Ne davaho nama nič druga, razve zgni-lih rib, ko je je morje izverglo. Dave — dnes rano, ko se je razdenilo, so naju v čolne vlekli da bi tem nečlovekom po njihovi šegi, na drugem kraji za jedilo služila. A tu je božja previdnost vaju privedla — pripeljala, žlahtna moževa, k najemu osvobojenju, da bi nama dobroto izkazala, za ktero se vama nigdar ne bova odplatiti mogla.“
Te je Spanijël umolkel, ino solze hvaležnosti mu po njegovem lici kapljaho, Robinson je bil od veselja ves zameknot, da se je njegovo ondašnje menjenjc poterdilo, ino Petek je občudoval modrost ino dobroto božje previdnosti. Na pitanje, čivo je blago na korâblji vlastno bilo, je Spanijël odgovoril, da sta kupca v Kadiksu na Španjskem naložiti dala ; pak samo jeden je bil naročil, na Afrikanskem pomorji černuhc za nje izmeniti, drugi pak, kteremu je to kupčevanje o-
merzljivo bilo je za svoje blago le zlate zerna hotel. Potem je Robinson vzel Spanijèla za roko, ga je vedel v svojo založnico — hram, ino mu k njegovemu užasnenju pokazal, da je najimenitej-sc blago ize streskelanega korablja zde nakupi. Petek mu je to prigodo pripovedovati moral ; a Spanijèl od samega cudovanja ni kar besede pregovoriti mogel.
Robinson pak je izpraševal, za koga so diamanti bili ino čiji dostojnički — (oficirski) odév •—- oblačilo, kar je na korablji nalezel? Španijel mu je na to odgovoril, da je oboje anglički vojn-ski dostojnik— (oficir) pustil, kteri se je bil dolgo času v izhodnji Indiji zderževal, pak v Anglijo se vračajo sc je tako razbolel, da so ga morali na njegovo željo na Afrikansko pomorje na zemljo iznesti. Onde je limerei. Spanijèlski korabelj je imel jcgov imetck v Barbados s sobo uzeti, da bi odtod v Anglicane prišel.
Robinson mu je potem vse spise pokazal, ko je je bil v korablji k sebi vzel, vklerihje Spanijel kupčevo ime našel, ko so mu zlate zerna slišale, kakor tude irne vdove po d ost ojniku, kteri so sc imeli ti dragi kameni ino oblačila umersega moža poslati. Od sé dobé je Robinson zlate zerna, drago kamenje ino te spise, kakor gde kako sveto reč varoval.
Tičas se je stemnilo, ino prestarla reva ino nevarnost totega dne je zmedlila moč vseh, da jim je bilo blagodarnega občertvljenja sna — spanja pervie treba, ner po navadi. Učinili so tedaj, kar tudi mi učinimo, ko Boga za stalni pokoj — mir ino blaženost, ko smo je ludeka dnes deležni bili, zahvalimo.
Osem ino (liajsti veèer.
Oca. Drugega dne za rana je Robinson svojo celo družino sklical, dahi ze spojeno — združeno — zjedinjeno močjo delo izkonjal, klero sc odložiti ni dalo.
Vlastimil. A kako je bilo to delo ?
Oca. Trupla — mcrtvole pobitih so se po bojiši ležale, ino bati se je bilo, da bi po kvar-ljivcm hlapu —• izparu iž njih nevarni mor — pomor — kuga poiti mogel. Napravili so se tedaj vsi s sekirami, ino so sli na to strašno mesto — moriše.
Vlastimil. S sekirami?
Oca. Aj no : ne da bi grob kopali: kajti k temu bi bili lopate ino motike vzeli; ampak da ni drevesa poderli ino gromado postavili, na kteri so si vse mertve tela na pepel zežgati umenih.
Dragatiti. Kakor so Rimljanjc z mértveci činivali.
Oca. Ino druzi narodove v starih časch. Robinson je na svojemu ostrovu, keder je dosti derv bilo, raji navado — običaj starih vvesti, ner bi sc približeval gerdemu običaju svojdi krajanov, kteri so tedar še v tem nerazumenji bili, kaj so tela svojih morilčev na sredi mesta, vem da tude v cirkveh, gder svojim hlapom — duhom pomor ino smert živim prinašavajo, pokapali.
Robinson ino jegovi drugove — tovariši, zžegše — zežgavše mértve trupla, so se domu vernoli. Petek je za tem svojega otca poučeval, da dobronrävni ljudje človečjega mesa ne jejo, cesar toti izperva razumeti ni hotel. Pak Petek ni nehal, mu vse to drugoc praviti, cesar ga je bil Robinson naučil, ino tako mu je v kratkem eto nečlovečjo navado ogadil — ostudil — umra-zil. Esemu starcu je Robinson dal iz te pričine ker je bil pred ner jegov sin, ime Öetvertek; ino ravno tako ga bomo za naprcd tuđe mi nazivali — imenovali.
Nine je Robinson zezval — sklical vse k zboru, pri kterem je Petek tolmačiti moral—moraše. On sam, kakor to glava družtva, je počel sedenje z nasledujočim govorom.
„Ljubi moji prijatelje! Sedaj smo oskerbljeni ze vsemi temi rečmi, kterih je treba k pokojnemu ino utešenemu žitku. Jaz pak za svoj del ne bodem mogel tega blagodarstva s pokojnim serdccm uživati, dokler so ljudje, kteri bi vekšo pravico k temu imeli, ner jaz, ino kteri nine predse v pomenjkanji — nedostatku ino bedi — revi živo. Vaše krajane, Evropejski prijatelj ! menim Spa-nijele, kteri so med divjaki ostali. Prosim vas tedaj, da bi vas vsaki svoje menjenje izustil — objavil — povedel, kako bi to naj hitreje stekli — dosegli, da bi te uboge s sobo spojili — združili.“ Je umolknol; ino zdaj je vsakteri svojo misel pronesel — povedel. Spanijel se je ponudil, da se ta po nje v gde ktrem čolnu sem poplavi. Òetveftek je ravno to učiniti hotel. Petek pak je svetoval} da bi stari oteč tukaj ostal, ino da bi
rajši jemu privošili, Španijele «prevajati. Pokler so se o tem vsi velikodušno prepirati počeli, ino jeden črez drugega svoje življenje postaviti hotel, se je Robinson prisiljen videl, sam to razgoniti — sklenoti — odločiti, čemur so se vsi, kakor se je tude spodobilo, podvergli. Ustanovil je to naimer tako, da bi Spanijel ino Četertck odplula, Petek pak bi pri njem ostal.
Dragotin. Zakaj pak ni raji Petka poslal, ner ubogega starca?
Oča. Nekaj iz ljubezni do Petka, kterega bi brez strahu ne mogel pustiti v nevarnost, pri kteri bi sam ne bil. Nekaj za to, ker se je starec znanejši z morjem ino plavbo zdel, ner je-gov sin. Spanijel pak je moral za toga delo pluti, ker bi si drugače jegovi krajanje na Robinsonovo poklicanje priiti ne bili upali.
Ureklo se je tedaj, da bi oba, kar najpred svoj pot nastopila. Pervie pak se je moralo za to skerbeti, da bi se bar desetkrat vece polje zoralo ino obselo, ker bo razmnožena družba več živeža vsaki den spotrebovala.
Vsi tedaj so na nekoliko tjednov poljedelci >— kmetje bili ino pokler se jih je vsaki skerbno pričinil, je tude delo velma dobro ino spesno od rok slo. V štirnajstih dneh se je vse opravilo, ino nine so se činile priprave k nastajajočemu poti.
Preden sta odplula, je dal ^panijcl dokaz svoje poštenosti ino svoje hvaležne ljubezni do Robinsona, kar je tude ob urni — umni privid-nosti svcdočilo. Pravil je naimer, da so bili jegovi krajanje, kakor on, le prosti plavci — bro-
darje — morjarje tedaj ljudi brez dobrega izrê-jenja. Iver jih vseh dobro ne zna ne more za njih dobrost stati. Jegov svet bi tedaj bil, da bi Robinson, kakor to gospod ostrova pervie gotove — iste pogodbe postavil, s kterimi bi je sprijêl, ino kaj nikogar s sobo ne vzerae, ner kteri bi s pogodbami zadovoljen bil.
Robinsonu se je dobro zdelo do zvestobe svojega novega prijatelja, ino je stvori!, kar mu je eti bil svetoval.
Pogodbe, kterc je postavil, so bile nasle-dujoce :
1.	Da hoče živeti po volji zakonitega gospoda ve vseh rečeh, ino da si da ljubiti vse zakone — postave ino naredbe, ktere toti k dobremu cele osade — naselbine za potrebne uzna.
2.	Da hoče delavno, zmerno ino počteno živeti, zato, ker se nijeden lenuh, nijeden ger-dun ino sploh nijeden hudoben človek ne bode na tem ostrovu térpel.
3.	Da se varuje — baba vse svaje ino vsega prepira, ino ce ga gdo užali, da ne bode nigdar svoj sodec — sodnik, ampak da marveč svojo tožbo gospodi ostrova predncse, ali pak temu, kogar toti za sodnika postavi.
4.	Da vse dela na se vzeme, ktereh bo za blagost cele občine treba nič ne gondraje — mér-mraje, ino ob času sile gospodi ostrova ze vso močjo prispcje — pomore.
5.	Ze vsemi bode, pravi, za jednega stal proti temu, gdor bi se opovažil — podstopil jeden ali drugi iz tehle dobrih zakonov prestopiti, da
21*
bi se taksi človek k poslušnosti —pokoršini prisilil, ali pak za vseli z ostrovâ zapodil.
Vsaki se opomina, da bi te reči pervie zdravo považil — potèhtal — pomislil, ino svoje ime mesto prisege še le teda podpisal, kcdar popolnoma nakani — nameni da se poleg totih zakonih — postavljenih členkov ravnati hoče, Robinson Spanijel je to zapoved pervie v svojo besedo preložiti moral, ino ugovorih so se, da bi pero ino černilo s sobo vzel ino jo pred, nego odplovo, od svojih krajanov podpisati dal.
A nine sta si najboljši iz obu vplenjenu čolnu iziskala ino se k odplutju — odplovenju pripravljala.
Konjrad, Pak so imeli vsi Spanijeli v jed-nem čolnu prostor ?
Oca. Nikoli ! pak te male ladjice sta le toliko potrebovala ko sta sc po Spanijele plavila. Nazad so lehko v čolneh razbitega korablja pluli kteri še, kakor je Spanijel terdil, dozdaj ncso po-ruhani — razdreni bili.
Ko sta dovoljno spravo življenja — živeža v čoln nanosila, ino je prijaznivi veter veti poč-nol, sta se naša popotnika z Robinsonom ino Petkom razločila, ino odplula. Petek je bil od žalosti ves ob um, kér sta si z otcem slovo dati morala. Ur — uže večer pred odplovenjem je rude — zmirom plakal, od dreselja — žalosti celo nič jesti ne mogoč. Sedaj pak ko sta se resnično ločila, nikar ni bil utišiti — titoliti — utažiti. Vse hipe je svojega očo okolj vratu obimol, lice sis solzami rose. Starec se je potle moral posilama od njega odtergnoti; pak ko je ur na ladji bil.
ino je colo ravno od bregu odriiiol je Petek za njim v morje vskočil, ino k čolnu priplaval, da bi ga se jednor poljubil, ino da bi še mu pojemaje
—	jokaje rekel: „Z Bogom !“ Pak seje opetvér-uol, ino posadiv se na naveršil, je po tem čolnu gledal, kteri je odsod pospehal — hitel, vzdiliajc ino se solze dotle, dokler mu ni iz oči izginol.
Robinson, kir ga je raztresati ino udobro-motiti iskal, je najvekši del tega dne z lovijo — lovom ino prehajanjem po gorah prebavil. Še daleko nesta prišla, kar se je koder, kir je za njima tekel, pri peti z gošo porastlc skale ustavil, ino neprenehoma ščekati — lajati počel. Približala sta se k temu mestu ino sta nalezla, da je dira
—	verzel luknja v skali, ktera je le vemdar tolika bila, da se je v njo vlezti, pak ne vstopiti moglo.
Robinson kteri je vse rad preiskal, kar se mu je znamenitega zdelo, je poročil—velel svojemu tovarišu, da bi pokusil, če bi tam vlezti mogel? Petek je poslehnol — tako stvorih Pak jedva je glava ta vteknol, je odskočil grozno kriče, ino bežal ne maraje za Robinsonovo zvanje, kakor izumljen. Robinson pak ga je dostigel — do-šel, ino. ga s čudovanjem po pričini — vzroku jegovega pobegaizpitaval? „Ohi! Obi!“ je Petek vzdihal, kir je jedva govoriti mogel „pustiva se mili Gospod ! v beg ; kajti nekaj pregroznega je v ti diri — jami — dupli, z velikima ognjivima očima ino z žerlom— labotjo — gobcem, da na ji oba na-jednog lehko pogoltne.“
„Aj to bi moralo jako žerlo biti“ je Robinson rekel j pak to moram sam videti,“
„Za Boga !“ je Petek vzkričal, pred njim na kolena padnoc ! „zžerlo bi te gotovo, pak bi u-ubogi Petek ne imel nikakega gospoda ! Robinson ga je uprašal, se smeje ce ga je to zžerlo ? ino ko tega terditi ni mogel, mu je velel, da bi urno domu tekel, ino svetilnico prinesel. On sam se je k diri vernol, ino je pred njo z nabito puško obstal.
„Za vse na sveti! kaj le to more biti,“ si je pomislil, „kar se je Petku tako strašno zazdelo ? Diravo — zgrabljivo zvere ? Lev, tiger, pardal, ali kaj takega? I ko bi to bilo, bi pre-derzno ravnal, ko bi ta lezel. A ko bi takše zveri sc na etem ostrovi zderževale bi uže to bil davno zavaral, A pak te bi se tude Petek ne bil zdrav vernol. Ne nikoli! To zagotovo ni nikaki diravec — dereče zvere. Jegova strašljivost ga je ukanila — zalodila ino mu pokazala, česar tam ni bilo. Moram tedaj to pregledati, da bi tega ver-lega — pridnega mladenca detinskc neumnosti sprostil — osvobodil.“
Ti čas je Petek prišel z užgano svetilnico, ino še je jednokrat izkusil, solze pretakaje, svojega gospoda pregovoriti, da bi se ne podaval v tako strašno nevaršino, v kteri zaisto v konec iti mora. Ali Robinson bojazni ni znal, če je reči razumno považil — potehtal — premislil, ino se ni dal v svojem nakanjenji — predsevzêtku motiti. Prosil je te Petka, da bi dobre moti bil, ino vzemši užgano svetilnico v levo, ino ostro nabito pištolo v pravo roko, je serdčno šel po svoji odvagi — nevarnosti. Jedva pak je ta glavo vteknol, je pri slabi luči svetilnice res nekaj zagledal, česar se je sam zgrozil, zato pak še
sc na pobeg ni podal, ampak je roko s svctiluico nategnol, da bi očitneje to spako videl. A tu sc je presvedočil, da to nič druga ni, kakor stari lamičji oven, kteri se je ravno od starosti ino mcdlobc iztegnol — scepenil, — krepnol. Celo razgledavši ino ničesar ne nalezši, razve tega zveretc, kterega sc ni treba bojati, je celo noter vlczel, ino Petka klical, da bi ga nasledoval. Petek sc je tresel kakor osika — trcpctljika (šiba na vodij ; pak ni si mogel črez serdce prenesti, da bi svojega dobrega gospoda zapustil. Dodal si je tedaj, plemenito sam sebe zatajiv, sérdca, ino je za njim lezel, ino kmalu je k svojemu čudovanju uzerel, kolikor se je v velikosti oči ino žerla te zveri motil. „Vidiš Petek“, je Robinson s prijaznim glasom pravil, kako lehko nas plašljivost ukani — omoti, Keđć so zdaj te velike žerjave oči? kede je grozno žerlo, ktero si se domišljal videti ?“
Petek. Pak meni se je resnično zdelo, kakor bi je videl ! na to bi bil prisegal.
Robinson. Nad tem ne dvojim — somnim, da sc ti je to zdelo ; pak vedeti si imel, da je bojazljivost ležljivka, ktera nas z rečmi mami, kte-rih ni, — Glej Petek ! tako so vse te povesti — basni starih žen o duhih ino strašilih ino ne vem o kakih drugih posestih — potvorali postale ! Početek takošnjih prazdnih pripovesti so dale bojazljive .stare babičke, ali pak jim podobni strašljivi možje, kteri so si kakor ti mislili da nekaj vidijo, česar tu ni bilo, ino pak kteri so ravno kor ti terdili, da so res gdc kaj takega videli.
Bodi mož, Petek; poglej vprihodno dvekrati, a zapodi iz svojega serdca vso babjo plašljivost.
Petek je obljubil, da bode, kolikor bo mogel, cinik Stari oveu je izdehél, ino Robinson si je zadel, s Petkovo pomočjo ga iz jazvinc izvlcčti, ino pak zagrebsti. Ino zdaj sta z vekšo paznostjo to mesto preglejevala, gdér sta bila, ino sta našla, da je to jazvina — otlina velina prostrana ino prijetna, ktera jima je zanapred lchko k velikemu pridu — koristi — užitku. Bila je naimcr kor iztesana, zlo suha, ino stene, ktere so se zdele, kakor bi iz goloti — cinjavicc — (kristala) bile, so luč ize svetilnice ze vseh strani tako živo odbijale, kakor bi to hiša bila iz ogledal — zercal — (špegeljnov.)
Robinson je kmalu umenil iz jazvinc mesto za se, gder bi se v veliki vročini občerstvil ino zravno tude kamro — klet za takse reči, ktere velike sparice prenesti ne mogo, K sreči ni bila črez četvert ure od gradu vzdaljena. Petek je tedaj brez odlaganja ta po nastroje — orode bežati moral. Z etimi sta kmahu vhod širiti poč-noia, da bi tude prave dveri pridelati mogla. Ino toto delo jima je v nepritomnosti — nenavzač-nosti ohu drugu velma prijetno obavo — raztresanje nudilo — dalo.
Devet hio clvajsti večer.
Osem dni je ur—uže bilo uplinolo — preteklo, pak izslanu dvuju se ni bilo videti. Počela sta si za nja v skérbi biti. Petek je zaistino po dvajstikrat za den na verh ali na breg bežal, pak ni iiigdar nič od nju izvedel. Pak vemdar jednog rano, ko se je Robinson doma pomudil, je naglo pribegel, si spevaje ino skakaje, ino je uže zdaleka na svojega gospoda kričal : „Uže prihajajo ! uže prihajajo !“ Robinson tega prijetnega glasu ne malo vesel, je dalekogled popadel, ino ž njim na hrib planot. Zde je smotril v dalečni dalji veliki korabelj — ladjo se ostrovu bližati, ino gledaje skoz dalekogled, je z glavo pomajal, ino pravil: „Petek, Petek! bojim se, da sva na zmôti !“ Petek je obledel.
Robinson še je jednor pogledal, ino zmirom bolje prepadal — se čudil — strašil. Nad tem pak, kar se mu je zdelo, da vidi, ni nikakor dvojiti mogel, ino je svoje užasnenje — ostermc-netje splašenemu Petku povedel, „Petek ! je rekel“ to neso naši Spanijelje s tvojim otcem; to ti je Anglički veliki korabelj ; ino orožnati An-gličanje so to, ktere na njemu vidim !“ Petek sc je na vseh udeh tresel. „Poidi !“ je Robinson rekel, ino je ročnoma na drugo naveršjc stopil od-
kodar sc je polnočno morje bolje pregleduoti moglo! Jedva sta ta dostigla—prišla, jedva sta svoje oči k morju uperla, kar sta oba kakor ti skamencla, se užč, ničesa ne pregovoreee, izumila — prepadla. Ugledala sta naimer blizo na pol Nemške mile — veliki zakotvljeni — usidrani korabelj.
Čudovanje, strah ino radost so se v Robinsonovi duši izmenjali — verstili — naméstivali ; radost je imel iz pogledu na korabelj, kajti v njem se je misel vzbudila, da bo Ielikič toti korabelj knjegovemu osvobojenju pripomočen ; čudovanje ino prestrašenje je v njem vzniknolo — vstalo, ko je razvaževal — razmišljal, iz kakih pričin — vzrokov da so najberžej sèm pripluli. Burja jih sé — sem ni mogla zagnati: kajti da uzé mnogo tejdnov ni nijedna burja razsajala. Pri porednem begu korabelj ni mogel sé doiti, kajti kaj bi moglo Angličkega plavca — mor-jarja nagnoti, se v krajino plaviti, gder Angličanje neso nikakših osad — naselbin imeli niti kakega teržtva — kupčtva onde opravljali. Jêl se je tedaj strašiti — lêkati, da so to moreda morski Iupežniki — razbojniki — lotri.
Prostirad. Kaki si so toti ljudje?
Oča. Jeso ti zde ino onde dosihčas nekši ljudje, kteri so se v svoji mladosti toliko ubožno izučili, kteri nikar ne vedo da je kradež ino grabež — lupeš velika pregreha. Ti reveži si iz toga nikše vesti ne delajo, če drugim ljudem kaj premekno — potulijo — vkrado ali pak po sili vzemô, ino si to privlastnijo — osvoje. Godi li se to na kopnem — suhem — na suhi zemlji,
jim rekamo razbojniki — lupežniki — lotri ; godi li pak sc to na morji, jim pravimo morski razbojniki.
Oca, Zdeli so sc sicer, da jeso ali Robinson je mislil; gdo ve, če mcnimda neso ti zlodeji čc so morski lupežnici, Angličkcga korablja prcdobili? pak če sc néso prestrojili — pretvorili sami, kakor bi Angličanjc bili ? —
V pervih leteh svojega tu na ostrovi samotnega prebivanja, bi si to bil za srečo pokladal, da bi ga morski razbojnici nasii, ino bi bil rad bil, ako bi ga le za robu — sožnja bili odvlekli, samo da bi le drugoč med ljudi prišel. Nine pak, ko je mnogo srečneji bil, se je nevarnosti grozil, da bi v roke takemu zaveržku ne vpadel. Povedel je tedaj Petku, česar se boji, a je žnjim ode-šel, da bi z dalečine namen teh pasel, kteri se zc čolnom približevaho.
Postavista se na naveršji z drevjem ino šumo zarašenem, s kterega sta leliko vse, kar sc de — deje, prestregala, od njih pak nikar nesla videna bila. Zde sta uzerla, da čoln, v ktcrem je jedenajst moži bilo, blizo pol Četvert mile k ravnemu bregu prihaja. Moževe so ize čolnu ize-šli. Osem jih je bilo oboroženih, a trije neso bili. Poslednjim, kteri so bili špotani — speti, so sneli — vzeli pota — vezi, ko so na breg došli. Ize žalostnega počinanja jednega iž njih je bilo očitno videti, da je orožnate prosil, pred nje na kolena padoč. Druga dva sta včaseh roke povzdigovala, kakor bi Boga za pomoč ino osvobojenje prosila. Robinson je bil, to vide, ves zmočen, a ni vedel, kaj si ima o tem misliti. Petek pak sc
m
je k njemu z vitcžkim pogledom približeval, rekoč : „Vidis li gospod, da i tvoji krajani svoje jetnike snedo ?u „Poberi se, tega ti ne učine !“ je odgovoril Robinson nekaj rezno, neprestanoma z dalekogledom gledaje.
Z grozo je smotril, da so nekteri iz orož-natih nekolikrat proti jednemu ujetemu meč po-c tezali, kir pred njimi na koleneli klecaše, je prose. Posle je varal, da so tam te tri ujete ostavili, drugi pak so se v les — gozd razešli. Vsi trije so se posadili celo objokani na etem mesti, ino se je zdelo kakor da bi obupati hoteli. Zdaj se je Robinson spomnol na svoj vlastni revni stan v ti den, v kteri je bil na ostrov izveržen, pak si je umenil , ete nevoljnike , ako si zaslugujo, osvoboditi, da bi ga tude Bog ve kaj stalo. Petku je tedaj velel, da bi toliko pušek prinesel, pištol, mečev ino streliva kar le unesti more.
Milica. Kaj je to strelivo ?
Oca. Kar se k strèlbi potrebuje, strelni prah ino kuljice — knglje, ali drob — (šrekeljni) — Robinson je za potrebno uznal, onde ostati, da bi videl, kaj bo se dajalo. Ko se je naneslo, česar trebaše, ino so se puške nabile je Robinson z veseljem spazil, da so se sprehajajoči plavci jeden sè drugi ta v senco položili, da bi pekočo poldenjo vročino prespali, Robinson še je dobro četvert ure čakal, pak je serdčno šel na te tri reveže, kteri še so na temle mesti sedeli. Bili so s herbtom k njemu oberneni, ino so se ustrašili, kakor bi v nje grom bil udaril, ko je Robinson na uje pokričal: „Gdo ste?a Uskočili so, kakor bi utekati hoteli, pak Robinson je je Anglički
klical, da bi se ne strašili, kaj je tu, da bi je vsvobodil!
„Ej tè pac morate z neba zeslani biti !“ reče jeden, klobuk počtljivo zmékne, ino se mu cude. „Vsa pomoč prihaja od Boga“, je Robinson rekel ; pak cerstvo mi, dobri ljudje, povejte, v rem vaša nadloga obstoji, ino kako mi vam je pomočti.“ Jaz sem nadkorabeljnik (kapitan — korabljevodaj „je oni odgovoril“ toti je bil moj kermnik — kerman — vcslar, ino tej je popotnik, pokazav na svoja tovariša. Moji plavci so se mi soper mene vzburjili — vzdignoli, da bi se mojega korablja preoblastili. Mene i ta dìa počte-na moževa, ktera k takošnjemu spocinanju privoliti ne hotesta, so izperva ubiti umenili; potic pak so se vemdar genoti dali, ino so nam življenje darovali. Pak miloserdčnost, ktero nam iz-kazujo, še je skoro groznejša , ner smert. Kajti tukaj so nas izsadili na ti pusti ostrov, da bi etu od nuje — sile ino nevolje zaginoli.“
„Dve pogodbi“ se je Robinson oglasil a jaz postavim za vaše osvobojenje kerv ino življenje.“ „Kteri ste, žlahtni mož ?“ je nadkorabeljnik
pital.
„Eti,“ odgovori Robinson, „da bi, dokler boste na totem ostrovi, se po moji volji deržali ino ravnali; ino pak, da bi obljubili, kaj mene ino mojega druga — tovariša v Anglicane dopravite, ce se vam da, svoj korâbelj nazad dobiti.“
„Mi, korabelj ino vse, kar je na njem,“ je nadkorabeljnik zavpil, „smo v vaši oblasti—moči.
„Prav“ je Robinson rekel, „zde imate vsaki puško ino meč, ktere vam s tem pristavkom po-
davam, da bi jih pred ne rabili, dokler jaz tega za potrebno ne iiznam. Vaši sovražnici zdaj leže ino spe, pak vsaki posebi ; na noge, pokusimo, ce jih brez prelivanja kervi v svojo moč ne do-stanemo.“
So šli, ino Petek je moral preveze s sobo vzeti, s kterimi so ti trije možje na rokah ino nogah zvezani bili. Sedaj so se k pervenni približevali, kteri je na obrazu ležal — ležaše ino tako terdno spaše, da so ga uže za roke ino noge zgrabili ino mu šatek — robec v usta vpha-li, pred ner se je prebudil. Zvezali so mu roke zadi, ino mu veleli, da bi na tem le mesti ostal niti se ne gene a niti ne celine, ležati, ker bi ovače brez odloga kuljko crcz glavo prestrelili. Položili so ga pak vemdar tako da je imel lice k morju oberneno, ino zatoga delo ni mogel izvedeti, kako ž njegovimi drugi stoji.
Zdaj so se brali — podali k drugemu, kte-remu se ni boljše zgodilo. Takaj so ga tako zvezali položili, ino mu ta kaj tako pretili, kakor jegovemu predhodcu — popredšnjemu. K sreči kajti veliko bolje se je božja previdnost tude tu pokazala, kakor ohrankinja ino mestivka — me-ševavka : nedolžnosti — ino krivice. Uže šest je bilo teh nevoljilikov na eti način zvezanih, ko sta se oba poslednja prebudila, vskočila ino o-rožje popadla. „Hudobneža !“ je Robinson vzkri-čal, u poglednita na svoje tovariše ; vejta, kaj sem silnejši od vaju — ner vidva ter kmaliu zložita orožje! Le nekoliko pomude, a vajna glava je proč.“
„O milost ! milost ! gospod nadkorabeljnik,“ sta eta zavpila, orožje od sebe metavše ino na kolena se vergnovše? Zvezali so jima na to kakor pervim — ostalim roke; pak se vse v novo objavljeno— naideno otlino jazvino v ozo peljali, z doloženjcm, da pervega, kteri bi pokusil lesene dveri pre-meknoti, straža, ktera se ovde postavi, zastreli. Pervie so jim pak vse nože pojemali.
Nine sta sla Robinson ino Petek ze svojimi združenci k čolnu, so ji s pomočjo nekoliko drogov celo na breg vitcgli — izpotegnoli ino mu dno—poden prederli da bi se zdaj ne mogel rabiti—uživati — upotrebljavati.
Đomorod. Zakaj pak tó ?
Oca. Prevedali so, da z velikega korablja drugi čoln pošlo, ako se pervejši ne verne. Hoteli so tedaj upačiti, da bi tude tega s sebo ne vzeli. — Ka-ker so si mislili, tako sc je tude zgodilo. Okoli ob treh po poldne so na korablji iz topu izstrelili, da bi plavce sklicali, kteri so na kopnem — suhem bili, ino ko se na to znamenje, ktero se je trikrat opetovalo — ponovilo, nijeden ni ver-nol, so ugledli, da je po resnici drugi čoln odplul, i se k ostro vu bliža. Robinson se je ze svojimi tovariši na naveršjc odebral — podal, da bi odsoda dalje videl i premišljal, kaj bi se dalje činiti imelo. Čoln je k bregu pristal. Bežali so k pervemu, se ne malo čudili, da je na bregu, ino k temu še predert. Ozirajoče se so imena svojih drugov zvali, ali nikogar tu ni bilo, gdor bi se oglasil. Bilo jih je deset, vsi orožnati, Robinson, kir je bil od nadkorabeljnika izvedel, kaj so med ujetimi trije počteni junaci, kteri se le iz
strahu pred ostalimi v vzburjenje (punt,) privolili, je Petka s kermanom — kermilnikotn (kteri ladjo ruda) poslal, da bi je, kar naj hitreje sem privedel. So prišli, ino uadkorâbeljnik, kteremu je ticas Robinson svoje mcnjenjc ovadil — izjavil — povedel, jim jih nezvestobo povčitav, je je opra-šal, ce mu sedaj hočejo zvesti biti, ko bi jim to odpustil? ,,Dar do smerli!“ so odgovorili trepetaje ino na kolena pred njim kleknoče. Nadkora-beljnik je dalje govoril : „Znal sem vas rude — skoz kor dobre dečke — junake ; menim tedaj, da ste ne imeli nikakega deleža na vzburjenji ino da to, kar se je prigodilo, s tem vekšo zvestostjo ponagradite — popravite. Ti trije plavci so od veselja ino hvaležnosti na glas plakali, Jjubajoče nadkorabeljnjku roko z očevidnim znamenjem kesu — obžalovanja. Pak jim je podal orožje, ino jim velel, da bi ukaze jih občinskega vodca popolnoma polnili.
Možtvo drugega čolnu ni nehalo zvati, ino med tem streljati, s to nadejo — upanjem se ko-ječe, da se jih tovariši, ko so se razesli, h njim snido. Potle, ko so videli, da je jih klicanje ino streljanje zahman, so počeli, ko se je temnilo, se za sami sebe bati, ino so odrinoli bliza na sto krokov od zemlje, da bi onde na kotveh — mačkah — sidreli ostali. Sedaj se jc bilo bojati, da v kratkem času nazad k korablju odplovo, ino pak da korabelj izgubljene tovariše zapusti ino odplo-ve, Nadkorabeljnik ino Robinson sta se tega močno bala. K sreči je Robinsonu nekaj na misli prišlo ize česar so vsi mnogo dobrega očakavali. Poročil je naime Petek tja bi z jednim plavcem v
gošo bežal, i odonod na krič, ker je le nekoliko tisoč krokov od čolnu proč bilo, klicajočih odgovarjala. Kakor hitro sparita, da jiijni glas za-slibajo ino iz čolnu izstopujo, jih iskat, da bi se počasu globljeje v sunto skrivala, ino tako ljudi iz čolnu za sobo vabila, ino se tako daleko, kar bo le mogoče, udaljevala. Pak da bi se k njim po drugem poli kar naj hitreje vernola,
Eta vojnska lest-umnost — prevara se jima je velina srečno pogodila. Plavci v čolnu jedva uslišavše, da se jim glas oživa — dava, so se uže hitro k zemlji plavili ino s puškami oboroženi v to stran bežali, od kotlar se je na njih klicanje odgovarjalo. Dva so k ostreganju — varovanju čolni pri bregu ostavili — pustili.
Petek ino jegov sodrug — tovariš sta to izvcrstno učinila, ino zalodila te, ktcri so za njima šli, skoro pol mile v gošo. Pak sta sc s hitrostjo ktera si podobne ne ima, k svojim vodcem vernola. Robinson je tičas nadkorabeljniku svoj na-verg — namen povedel, ktcri je opet ta meril, kaj bodo iskali, celo družbo preoblastiti, da bi se nikar kaplja kervi ne prelila.
Ti čas sc je celo stemnilo. Tiho kakor miš se je Robinson zc svojimi družebniki k čolnu pri— bral, ino so se uže na dvajsti krokov približali, ta dva, na straži stoječa plavca pak še naj racnj-šega nesta zavarala. Naglo so vsi z velikim kri-čem ino žvenketom orožja planoli, ino ze smertjo ino zagubo protili, ko bi se kteri osmelil — pod-stopil, se le gènoti. Oba plavca sta za milost prosila, oni pak k njima priskočivše, jima roke zvežejo,
Jedva se je te stvorilo, so hiteli, da bi tuje toti coin na breg iztegli, Pak so se z obema jetnikoma v bližnjo gošo odbrali da bi počakali, dokler druzi ne priido. Toti so prišli, pak ne vsi kmalu, vsi jako opešani po tako dolgem nepotrebnem liojenji. Jih užasnenje ino togovanje, ko čolnu tu ni bilo, se ne da dopovedeti. Ker jih je pet v kuper bilo, se je jeden iz plavcev, kterim se je pervie milost dala, s uprašanjem poslal: Hočejo li kmahu dobrovoljno orožje zložiti in sc poddati? Će pak ne hočejo, daje gospodovavec ostrova v dalji blizo 30 krokov petdeset možev postavil, da bi je postreljali, Da je jih čoln uže vzet, kakor vsi jih tovariši, ino da si oni lèliko le smert ali pak ujetje izvolijo.
Robinson pak je svojim tovarišem naročil, da bi z orožjem rožljali — brenketali — zvenkljali, da bi se bolje verjetno zdelo, kar je plaveč govoril. „Imamo h' se odpušenje nadeti — upati ?“ , je po tem jeden pital, na kterega je nadkorabelj-nik, neviden, klical: „Tomaž Smith, znaš moj glas? zložite li brez pomude orožje, tedaj se vam življenje daruje, dar na (razve) Atkina“ Tej je naimer začetnik vzburjenja bil.
Vsi so kmahu puške na zemljo metali, ino Atkin je kričal: „Za smilečnega Boga! gospod nadkorabeljnik, milost ! milost ! vsej so bili vsi tako zli — hudobni, kor jaz. O milost! milost!“ Nadkorabeljnik je odgovoril: da se za milost samo pri vladarji lehko prosi. Da mora čakati, kar iz tega poide. Na to je bil Petek izslan,kteri jim je vsem s pomočjo plavcev roke zvezati moral, Ti čas so prišli trije poslednji, ino ko so videli
ino slišali, kar sc je zgodilo, si neso upali — se neso opovažili, protiviti — soperstaviti se, a so se voljno zvezati dali.
Nine sta pristopila nadkorabeljnik i Robinson, kterega so za vladarjevega dostojnika imeli, ino nadkorabeljnik je iz med jetnikov té iziskal, o kterih je sodil, da jim je jih prestopek resnično žal. Ete so peljali dar pred terdinjo — grad, ostale pak v jazvino. Ter še je po dva iz teh, kteri so uže vjazvini bili, poslal, ino kterima je jednako upal, da sta svoj prelomek serdčno obžalovala. Kar je s temi začnol, ino kar se je dalje prigo-dilo, to le, otročki! si dar na zautrek neham, da bi vam to dopovedel.
Trideseti večer.
Oca, Sedaj, decica, se urok — osoda —sreca nažega Robinsona berž razgone — odloči. V nekolikih urah se to stvori; a pak se pokaže, ostane li sopet brez nadeje gde kakega osvobojenja na esem — totem ostrovi, a izpolni li se k zadnjemu jegova davna, vrela žedost — želja, da bi dru-goč k svojim staršem prišel.
To naimer le na tem leži, ce ali nadkorabeljnik s pomočjo oneh plavcev, kterim je milost udelil, korabelj nazad predobo — dobi, ali ne? Zgodi li se pervo , tedaj bo konec nevoljam našega prijatelja; pripeti li se pak drugo, te ostane vse kakor je bilo, ino na osvobojenje ni niti misliti.	22 *
Pred gradom se je nine deset teli suešlo, kterim se je bila milost udelila. Robinson jim je v imeni vladarjevem oznanil, da se jim prelom-ljenjc odpusti — oprosti, ako svojemu pravemu predstavljeniku dopomoreio, da bi vzpet svoj ka-rabelj imel. Ker so vsi sveto obljubovali, da to pogodbo radi ino zvesto izpolnijo, tedaj je Robinson pripomsnol, da tako le leliko ne le svoje življenje, temoč tude življenje svojih se ujetih tovarišev ohranijo, kteri bi se, ako bi se korablja ne dobilo, zautra pred svitom obesiti dali.
Ravno ti razsodek seje takaj oznikom oznanil. Pak so se vsi, kteri so v òzi, ino kteri so na svobodi bili, vkup speljali, da bi se oni skoz tote v zvestobi — vernosti uterdili, Ticas je moral ko-rabeljui tesar k mahu dno — poden predertega čolnu popraviti, ino ko se je to zgotovilo, sta se oba čolnova na vodo vpustila. Pak se je ustanovilo, da bode nadkorabeljuik jeden coin redil — rudal — vodil — kcrmanil a kermnik — ladjeredi-tcl drugi , ino da se nmžtvo med nja razdeli. Vsi so se prevideli z orožjem ino strelivom, ino ko je Robinson nadkorabeljniku srečo k totemu predsevzetju prijal — vosi!, so na morje izpluli.
Ljubov. To se mi čudno zdi, da se Robinson ni ž njimi podal.
Oca. Ni bilo to iz strahu, mili Ljubor, ampak iz razumnega razmisla. Ozniki bi leliko bili iz òze prišli, ino si v njegovi nenavzočnosti — nepritomnosti terdinjo — grad osvojili, a toto jedino varno prebivališe, ktero je tude, vse po-sredke k njegovi blaženosti obsegovalo, mu je znamenitejše bilo, ner da bi je lehkomiselno ne-
varnosti ripostavi]. Nadkorabeljnik mu je takaj sam svetoval, da bi s Petkom za varovanje tega mesta ostal.
Robinson kterega cela osodbina se je ravno zdaj razgonoti — razločiti imela, ni imel mirne misli od strahu ino nepokoja. Zdaj se je posadil v svojo jazvino, zdaj je izlezel na nasipo, zdaj je lezel po prevezovi lezvici navzgor, da bi posluhal s hribovega verhu v tihi noci, ce bi s korablja gde kaj slišati mogel. Akoravno ni celi den jedci mu veindar ni bilo za to, da bi kaj jedel. Jegov nepokoj se je vsaki hip raz-magal , ker še se ugovorjeno znamenje — trije Strelove iz topov — s kterimi se mu jo glas v srečnem izvedenji, izpeljanji tega posla — pred-prijetja dati obljubil, ni dalo, da si ravno je uže pol noči bilo. Pak se je spomnol, kaj ni dobro, se črezredni bojazni ali nadeji se toliko poddati, ino se je v pravi čas na naučenje upomenol, kte-ro je bil pred nedavnim Petku dal : „V dvojnih — dvojakih — pohibnih — dvoumnih prigodah,“ je k njemu pravil, se vseli k najhujšemu pripravi pak najboljše očakavlji. Ne zgodi li se, kar je najhujšega : tem bolje za tebe. Primeri li se pak res, tedaj si k temu pripravljen, ino te ze svojim prestreženjem ne zmaui.“ Poleg tega pravila vodila — vodbe si je Robinson mislil, kaj se to početje brez dvojbe nesrečno izide , ino je vso svojo stanovitnost, vse svoje zaupanje na Božjo previdnost zložil, da bi tude toto rano osodbine prenesel. Uže je upazen — nadeja, kaj bi to početje se po sreči izešlo, v njem minovati jela, kar je na jednog daljni strel iz topu resnično slišati bilo.
Robinson se je zavzet vzdignol, kakor ke-dar se gdo od naglega ropotea ize sna — spanja izstraši, Kmalu na to usliši drugi ino berzo na to tude tretji strel, A zdaj ni bilo nad srečnim izdobitjem korablja ino gotovim osvobojenjem dvojiti — dvoumeti.
Crez mero od radosti opojen, je več lete uer stopaje s prevezovc lestvici dol zlezel, Petka popadel, kteri na derneni klopi — lavki dremajo scdeše, za vrat, ga tiskal, ino je, ne besede pregovoriti ne mogoč, jegovo obličje s solzami zmakal. „Kaj ti je, mili gospod?“ je Petek pital, se prebudiv, ino se je temu ves zavzet čudil, da se mu tako miluje — draguje — sladi, Pak Robinson v svoji preveliki radosti ni nič več mogel pregovoriti, kakor—ner: „O Petek!“ „Bog bodi glavi mojega ubogega gospoda milostljiv!“ sije Petek mislil, ker je menil, da od uma gre — da je ob um prišel.“ Lezi, ino izspi se, ljubi gospod !“ mu je rekel, ino ga je hotel pod pa-žama vzeti ino v jazvino vesti — peljati. Ali Robinson ga je z nedopovedljivo ljubeznivostjo v lice gledal, i odgovoril: „Spati, mili Petek? Jaz nine spati vtem hipu, ko je Bog mojo jedino serdčno željo spolnil? Ne si li treh strelov iz topu slišal? Ne veš li še, kaj so kgrabelj dobili?“
Se le zdaj je Petek to porazumel, ino on se je radovati počnol, pak zavoljo svojega gospoda, Kajti misel, da mora svojo domovino — vlast na vsegdar zapustiti, mu je veselje — raz-koš zgorjupila — zgrenčila, kaj se z Robinsonom ino ze svojim otcem v zemljo poplavi — pelja, iz ktere je uže toliko čudnih reči videl, ino v kteri se je lehko vekših očakaval.
Robinson je zdaj od radosti bil ucpokojuejši ner kedar drugda. Zdaj je izlezel na hrib, se pred zvezdnatim nebom na kolena vergei, da bi Bogu za svoje osvobojenje hvalo dal; zdaj pak je nazad zlezel, svojega Petka objel, ne o ničemur govoril, razve v Hamburze, ino je uže začnol svoje reči skladati — vkup spravljati. Tako mu je cela noč minola, pak mu ni na misli prišlo, se v pokoj podati.
Kakor hitro je svitati jelo, je neprestanoma svoje oči v to krajino vpiral, gder je korabelj na kotvch — sidreh —~ mačkah stal, ino težavno čakal, dokler sc celo ne razdeni, da bi videl na-stroj — orodje — sredstvo svega svobojenjä, korabelj naimer. Razdcnilo se je ; ali-----o nebesa,
koliko je užasnol; ko je moral celo gotovo videti — da je korabelj —izginol! Na glas je zakričal, ino sc je ves odrevenet ino brez sebe s čelom na strom podpcrel. Petek je pritekel, a dolgo ni mogel izvedeti, kaj se je po pravem jega gospodi prigodilo. Posle je iztegnol Robinson svojo trepetočc roko k morju, ino s slabim umirajočim glasom rekel: „Ta poglej!“ Petek je pogledel; i zdaj je vedel, kaj je jegovemu gospodi.
(Mlada družba ni vedela, kako se ima pri tem dcržati. Rada bi se bila radosti oddala , da sc ta pripovest podeljša, ali občutek smiljenja zavoljo mnoge nesreče ubogega Robinsona je toto radostno prekipenje udušila. Vsi so tedaj umolk-noli, ino oteč je dalje pripovedoval.)
Nad Robinsonom imamo zde izgled — priklad, kteri nas poučuje, koliko se morajo i dobri ino uže napravljeni ljudje habati — stražati — varo-
vati, da bi sc črezmernim — črezrednim strastem premagati ne dali. Ako bi se Robinson pervie ne bil tako črez mero radovài, bi se zdaj tude toliko ne bil žalil; ino ko bi mu žalost ne bila vsega razuma toliko pomolila : bi bil poznal; da tude to s poterpljivo oddanostjo priimoli •— prijeti mora, kar Bog na — nj pošlje, če bi sc mu tude jegove naj lepše nadcje zagubile—učinile. Posebno bi sc bil razvâzil — premislil, da Božja previdnost tude ledar za posredke k našemu o-hranjenju zna — vé, kedar se nam samim zdi, kaj nam nikakor več pomoči ne more ; ino s to miseljo bi se bil upokojil — utolil. Glejte, ljubi otroci ! kako se je tude dobrim ljudem še treba popravljati — napravljati.
Ko je Robinson, kterega ni bilo lebko potešiti — utoliti, ob strom — drevo upert stal — staše, ino se' Petek ga upokojiti prizadevaše ; sta najednor na drugi strani hribu hrup — topot uslišala, kteri se je krokom večih ljudi podobil. Odskočila sta, ta pogledla, ino k radostnemu ču-dovanju nadkorabeljnika uzerla, kteri se je z nekoliko svojih ljudi na hrib drapai. — Jeden skok, ino Robinson je v njegovim naročji ležal. Ober-nov se, je smotril — videl korâbelj na zapadnem pomorji v malem zalivu — zatoku na kotveh — sidreh — mačkah, ino v hipu mu je jegova žalost minola. Samo goli pogled na korabelj ga je nagnol, da je nadkorabeljnik pred ner jc svitati počelo, s korabljcm v to stran ostro v a priplul, gder bi v ugodnem pristavu — pristaniši — loki varno zasidrau — zakotvljen biti mogel.
Dolgo je Robinson v nemem zameknotji, nadkorabeljnika se ž njim vred veselečega, der-žal dokler ni k medsobnenni prijanju — vošenju sreče ino zahvaljevanju prišlo.
Pak mu je nadkorabeljnik izpravijal, da se mu je srečno dalo, se korablja pooblastiti, da pri tem ni nigdor k ranjenju ali pak k usmerčenju
—	umorjenju prišel, za to ker ga v temi po noči neso varali, niti si pomišljali, da jegovi tovariši priido. Naj hujši med burjiči (puntarji) so sc menili braniti ; pak jih soper postava — protivljenje je bila zaman. Zgrabili so je ino je v okove — železje dejali. Potem to izpovcdev se je čutom
—	občutkom hvaležnosti do svojega osvoboditelja — rešnika oddal. ,,Yi ste,a je rekel, ino solze so mu iz oči kanole : „vi ste, plemeniti mož! toti, kterega smiljenost ino hitrost — umnost je mene i moj korabelj osvobodila. Tam stoji, vaš je ! dejte ž njim ino z meno, kar se vam ljubi.“ Pak je ukazal nekaj k občcrstvljcnju prinesti, kar je bil iz korablja s sobo vzel, ino vsi so željno z radostnim serdcem zauterkovali.
Med tem je Robinson nadkorabeljniku svoje prečudne prigode pravil, ktcrim se je toti preveliko čudil. Pak korâbeljnik je prosil da bi Robinson izjavil — povedel, kaj ima za njega činiti: a Robinson je odgovoril : „Mimo tega, kar sem včera za pogodbo mojega prispenja — pomaganja izrekel, še imam trojo prošnjo. Pervie vas prosim ♦ — žedam, da bi se zde dotle zderžali, dokler sc mojega počtenega Petka oteč s Spanijeli ne po-verne ; drugič da bi razve mene ino mojih domačih tude vse Spanijelc s sobo vzeli, pak sc
pred v Kadiks plavili, da bi onde na suho prišli. Zadnjic vas prosim, da bi tude tem najglavnej-šim odbojnikom (puntarjem) življenje darovali, pak je mesto druge kazni na sem mojem ostrovu ostavili, zato, ker sem si izkusil, da bode to naj bolji posredek je poboljšati.
Nadkorâbeljnik ga je uverival, da se vse to na vlas zgodi, kor ga je prosil; ino dav jetnike privesti — pripeljati, je izmed njih najhujše iziskal, ino jim jih obsojenje oznanil. Ti so nad tem velma — zlo potešeni bili, dokler so vedeli, da bi si po zakouch — zapovedih smert zaslužili. Vljudni Robinson jim je dal navedenje—nauk kako bi si živež dobivati mogli, ino je obljubil, da jim vse svoje nastrojc — orodje posodo, pridelke ino živino zaneha. Napominal je je mnogokrat k zaupazui — zaupanju na Boga, k delavnosti ino svornosti — jedinomiselnosti, ino je je uverival, da jim ete Čednosti prebivanje na totem ostrovi jako prijetno učinijo.
Ko še je tako govoril, je Petek pribegel, ne mogoč oddihovati, z radostno povestjo, da se oca s Spanijeli vrača, ino da ravno zdaj pristane. Cela družba se je zebrala ino jim proti — v srétenje šla ; pak Petek je vse prebegel — pretekel, ino svojega očo uže okoli vratu deržal pred ko so ta druzi došli.
Robinson je s čudovanjem vgledel, da ste med prišlimi dve ženski bili, ino ko je na to Ćet-vertka uprašal, je izvedel, da ste ženi dvoju Spa-nijelu, kteri sta si iz Černuhov — zamorcev vzela. Eta dva Spanicela sta jedva čula, da Robinson odpluti, ino nekoliko plavcev na tem ostrovu za-
nehati meni, kar sta ga uže za dovoljenje prosila, da bi s svojima ženama tude tukaj ostati smela, dokler si poleg vsega, kar sta o tem ostrovu slišala, boljšega stanovališa želeti nesta mogla.
Robinson je toto prošnjo rad cul ino jo z radostjo spolnil. Milo mu je bilo, da onde dva moževa ostaneta, o kteru počtenosti so j ujni so-drugove — tovariši jednoglasno svedočili, zato ker se je s to nadejo kojil — tešil, da bosta cta dva ostale možake k rednemu ino pokojnemu življenju imela. Iz tega umena — namena — umisla je ustanovil, da bi od totu dvuju vsi zaviseli.
Dal je tedaj vse predklicati, da bi jim svojo voljo oglasil. Bilo je vmes šest Anglicanov ino oba Spanijela ze svojima soprogama — ženama. Robinson je k njim nasledujoče pregovoril :
„Nijeden iz vas, tega se nadejem — upam, mi ne utaji pravice, da bi s svojim imenjem — premoženjem — to je vês ostrov — otok zc vsem, kar je na njem — cinil, kakor se mi ljubi. Prijam — želim pak, da bi se vam vsem, kteri etu ostanete, velma dobro godilo. K temu je porednega narenjenja potreba, ino meni sliši, da bi je ucinil. Postavim tedaj, da bodeta ta dva Spanijela moja namestnika ino za napred prava gospoda tega ostrova, Vam drugim tedaj gre, da bi jima vsegdar poslušni ino pokorni bili. Le ona bosta v mojemu gradu prebivala, le ona bosta imela vse orožje, vse bojske potrebe, vse nastroje — orodje pod svojo obrano; sta pak pri tem tude vemdar dolžna, vam ostalim to posoditi, cegar potrebujete, s pogodbo, ce se bòste mimo ino v vsakem ogledu
po rèdi deržuli. Priide li nevarnost, se imate vsi vkupe braniti ; bode li kaj dela, bodi si na polji ali pak v vertu, imajo vsi te dela družinski o-pravljati, ino kar se pridela, vseli med sebo razdeliti. Morebiti se mi keda priložnost ponudi, da za vas popitam morebiti si umenim, se sem ver-noti, da bi ostanek svojih dni na totem mi dragem ostrovi preživel, lieda — joj gorje pak temu, gdor tičas toto mojo naredbo preverne ! Brez smiljenja bi se vsadil v mali čoln, ino ob burljivem vremeni — nevihti bi se na morje pustil.“
Vsi so bili s tem ustanovljenjem — postavo spokojeni —- zadovoljni ino so obećali naj ostrejšo poslušnost. A zdaj je Robinson spisal te reči, ktére je namenil s sebo vzeti, ino ktere so se imele na palubo odnesti. Bile so te le: 1. oblačilo s kož, ko si je je sam udelal, solnčnik ino naličnik ; 2. od njege napravljeno kopje, lok ino kamena sekira; 3. papiga, koder ino dve lamici, 4. različni nastrojev — orodje ino posoda, kar je sam naredil, dokler še je sam bil, ino pak 5. zlate zerna dragi kameni ino svoj veliki kos zlata.
Ko se je to vse v korabelj doneslo, ino je ugodni veter veti počnol, se je odplovenje na drugi den rano ustanovilo. Robinson ino Petek sta večerjo pripravila, da bi nadkorâbeljniku ino osad-nikom — nasclnikom, kteri ovde ostano, za raz-ločitvo malo gostbo — mal — pir naredila. Kar je naj boljšega bilo, se je prineslo, ino jedila so bile tako vkusno pristrojene — napravljene, da se nadkorabeljnik Robinsonovi urnosti v kuharstvu ni dosti načuditi mogel. Da bi plemeniti razgled svojega gostitelja nasJedoval, je tude prispel —
pripomogel z nečim k blagosti teli, kteri tam o-stano, je ukazal iz korablja mnogo živeža, strelnega pralni, železa ino nastrojev prinesli, kar je tej občini v dar dal.
K večeru si je Robinson izprosil, da bi ga uro samega nehali, zato, ker se pre.l odplutjcm nekaj važnega izkonjati mora. Vsi so odcsli ; a on je na hrib vstopil, da bi se si jednor celo dogo-dovsino svojega prebivanja na ctcm otoku raz-pomenol, ino svoje scrdce polno sinovskc hvaležnosti pred Bogom razkril. Ne imam zadosti besede, da bi jegove nabožne, zahvalne občutke dopovedal — izjedril; ali gdor ima serdce, kor je jegovo bilo, temu ni treba mojega popisovanja, to bô v sam sebe bral — čelel.
Nine — sedaj je doba k odplovenju nastala. S solzami v očeh je Robinson te opomina], kteri so tam ostali, se jeden pot k svornosti —-jednodusnosli —- slogi, delavnosti ino k pobožnosti pak je je izročil z bratinskim serdcem v ohranbo Boga vsegamogoenega, kir je jega čudežno ohranil. Polle se se je jednor razgledal, še jednor Bogu za svoje ohranjenje ino osvobojenjc hvalo dalj je na to s napol puhlim glasom k tem kteri so tam ostali: „Z Bogom!“ rekel, ino je od Petka ino Cetvertka spreiman v korabelj šel.
Nekteri. O za kvar Î zdaj je konec.
Dragotin. Pak počajte ! Kodo ve, ne prüde Ji kaj na pòt?
Oca. Takó čerstev ino pogođen-veter je vel — dui, da se je ravno tako dozdavalo, kakor bi ostrov od njih letel. Dokler ji Robinson videti možcše — mogel, je nem ino žalosten na polubi stal, oči neprenehama na milo zemljo vperte imaje
ktero so mu dvanajstletno prebivanje ino razne preterpljene nevolje ino nadloge tako drago učinili, kakor svojo domovino. Potier, kedar mu je uže tude poslednji verli gore iz oči izginol, je k nebu poglednol, si v misleli pesen predrekaje : „Gdor se v Božjo obranbo !“ i. t. d. ino se je s svojimi prijatelji v hiško k nadkorabeljniku odc-bral, da bi svoje stešnjeno serdce s prijateljskim razgovorom poulehcal.
Pot jim je jako srečen bil. V 21 dneh so dopluli k Kadiksu, gder so Spanijelje na zemljo izstopili; Robinson je tude na zemljo izešel, da bi kupca poiskal, ko mu je on zlate zerna ubranil. Nalezel gaje, ino izvedel, da je toti pravični mož v veliki revšini, ino se je radoval, da ga on iž nje iztergne. Izguba korablja mu je naimcr učinila, da je pai — postradnol —- bankerot bil.
Stanislav. Kaj je to pai j e V
Oca. Ako je gdo več dolžen, kakor zapla-titi more, tedaj se mu vse, kar se ima vzeme, da bi se to med teiste razdelilo, kterim je dolžen ino totemu rekajo, da je padel — pal ali b a n-kerot, kakor bi rekel zlomljene klopi — lavico, ker je negda na Vlaškem ta le navada bila, kaj se je tem mcnjavcem — pcneaemencem, ktcrc jc taka nesreča poderla — nasla, menjavna klop (miza) ali mena lavica razlamala, na znamenje, da od sé dobé nikakc pravice ne imajo imeti, se z izmenjevanjem penez — novcev baviti — obirati.
Sodek zlatin zern je dosegnol, da bi se kupčevi dolgovje plačali. Ostanek je hotel eti hvaležni mož svojemu dobrotniku darovati, ali toti ni
ničesar vzel, dokler je, kakor je pravil, ze so-vestjo, kaj je od počtenega moža nesreče odvcr-nol, obilne nagrajen — plačan.
Odsoda so sli nazad v korablj, da bi v Anglicane pluli. Ali na totem poti se je žalosten dogodek pripetil. Stari Četvertek sc je naglo razbolel— razstenal, vse prizadevanje, da bi se mu pomoglo, je bilo zastonj; pač umcrel je. Kar je pri tem ubogi Petek terpcl, ino kolikor je smert svojega ljubljenega oče oplakaval, si leliko pomislile. Tuđe lamici neste mogli plavbc po morji prestati, ino ste krepnole,
Korabelj je k koncu k Portsmaulu pristal, k znanemu pristanu v Angličanch. Tu se je Robinson nadejal — upal, da vdovo po vojnskem dostojuiku (oficirju) naleze, kterije drage kamene dodati hotel. Našel jo je, pak v prerevnem stanu. Kajti da uže dve leti od svojega moža celo ni-kakega podpiranja — pomoči iz izhodne Indije ni obderžala, je kmalu ze svojimi otroki v naj vekse ubdžtvo vpadla. Jih tela so bile jedva z nekolikimi cunjami — starimi capami pokrite, ino glad ino reva sta obličje matere ino otrok ze smertuo bledostjo odela. Robinson je drugoč te radosti u-čil, ktere vsaki dober človek užije, kedar si ga Božja previdnost za nastroj — orod izvoli, da bi revšini drugih ljudi konec učinila. Obdal ji je te drage kamene, ino je smotnl — videl ved-nočo — venočo uže ino od stradanja umorjeno rodbino, kakor skoro uže uvelo zel — bil po občerstvujoči poletni vlagi, za malo dni opet o-krevati—se krepiti, ino blaženosti poživati, ka-korsnji seje za toto življenje uže davno bila odrekla.
Kćr pak je tu ravno korabelj na si d re h -— mačkah stal, kteri je imel v Hamburg pluli, tedaj je zapustil svojega dardoninešnjega— dosedanjega vodca, da bi ga delje ne obtoževal, ino je sel, od Petka sprevojen na Hamburški korabelj, kteri je berzo po tem v morje vplul.
Ino odtoda sta spesno ino srečno plula. Uže sta Helgoland zaglcdla, uže se je na dalekem obzoru— zraku pokazala Robinsonova, mila domovina, ko jo je smotri! čudo da nu od radosti ni serdce poknolo, uže sla se k ustju — iztoku Labe bližala: kar se je najeder viher z naj silnejso burjo vzdignol ino korabelj ze vso močjo, kteri se odo-leti — soperstati ni moglo, k pomorju zaganjal. Vse, kar urnost ino krepost premore, se je upo-trebilo, da bi se korabelj obernol, ino nazad na morje prišel; pak zastonj. Grozna vihla je vse jih prizadevanje uzahmanila — podbila, ino korabelj tako močno na prode — meli — melčino palmola, da se je duo predcrlo. V tem hipu je ve — uj toliko vode pritišalo, da na uhranjenjc ladje ni bilo več misliti ; družtvo še je ravno toliko utègnolo, v čolne vskočiti, da bi si bode li možno, svoje življenje zavarovali. Tako je Robinson ze svojimi družebniki opet kakor ubožec, kte-remu se je korabelj skresketal k Kukshavuu pri— rinol, neohraniv ze svojega celega bogatstva ničesar razve kodra zvestega psička, kir je za njim skočil, ino svoje papige, ktera mu je na rameni sedela, ravno kedar je korabelj k raztresketanje prišel. Po času je izvedel, da sc med rečmi, ktere so se iz razbitega korablja uhranile, samo jegov solnčnik — senčnik ino kožuh, kteri si
je sam zgotovi), nahaja. To je obderžal, ino plati), kar je šlo, jegova velika giuda zlata, pak se je izgubila.
Dragotin. O ubogi Robinson!
Oca. Zdaj je tedaj ravno tako bogat, kakor je bil toistokrat, kedar jc iz Hamburga odplul. Lehkic da je to Božja previdnost pripustila, pa bi drugoc vse izgubil, zato, ker bi pogled na njegovo bogatstvo lehko tega ali onega lehkomi-selnega mladenca podbodel, da bi jegov razgled — priklad nasledoval, ino se na dobro srećo po dalekom sveti pustil, te pak se, kar on z nalezenimi zakladi vernol. Ta izguba mu ni mnogo žal dela. Kajti ker si je terdno umenil — sklenol, svoje prihodnc dni v ravno ti neprene-ji a ni delavnosti, ino zmernosti, kakor na ostrovi prebiti, tedaj jc zlato po pravici lehko uterpel— gre,šal.
Zdaj je plul iz Kukshavna na korablji v Hamburg. Ko so k Stadi veslali, je uzerel veže, zvonike svoje otčine — domovine, ino se je od radosti solziti moral. Sc le štiri ure, a bil bi tu, ino bil bi objel svojega dragega, premilega otca. O smerti svoje dobre matere je uže izvedel, ino jo je nekoliko dni prežalostno oplakaval.
Sedaj je koräbelj letel od visoke struge ino dobrega vetra gnan okoli Blakcnese ; zdaj okoli Neuenstädtna; zdaj je bil proti Altoni; ino zdaj, zdaj v Hamburžkem pristanu. Iz korablja je izskočil, serdcc mu je sila tolklo, ino ko bi se gle-davcev ne bil sramoval — stidel, bi se bil na zemljo vergei, da bi poljubil domačo zemljo. Je pospehal — hitel skoz zijasto množtvo gledavcev
- f -<
344
ino v Baumhaus vsel. (Baumhaus je velika go-stinica v mesti pri pristanu).
Ođsođ je poslal posla na dom svojega oče da bi ga, preden se sam prikaže, na to pripravil. Posel je naime najpred oznaniti moral, kaj je negdo tu, kteri mu prijetne glase od njegovega sina prinaša ; posle, kaj sc sin sam v Hamburg vrača; ino potier, kaj je tiisti, kteri mu radostne glase prinaša, jegov sin sam. Ivo bi Robinson po ti previdnosti ne bil ravnal, hi bila prevelika radost starega očo prijela ino usmer-tila. A zdaj je Robinson letel po ulicah še mu dobro znanih k očinemu domu; ino je, k njemu ves zameknen pribegši, svojega od radosti se tresočega očo obimuol. „Moj otče!“—„Moj sin!“ je vse bilo, kar sta oba pregovoriti mogla. Nem, se tresoč, ino oddihati ne mogoč, je jeden drugega deržal, dokler ni dobrodejni potok solz zver-tima serdcema polehčice prinesel.
Petek je tičas debelo gledal v nemem užas-nenji na te premnoge reči — čudne, ko je je smotrih Ni sc dosti načuditi mogel, ino je bil celi pervi den kakor omamljen. Kakor ogenj se je povest — glas o Robinsonovem povernenji raz-magala — razširala, ino o njegovih čudežnih prigodah po celem mesti. Neso o ničem, razve o Robinsonu govorili; vsakši ga je hotel videti; vsakši je popisovanje jegovih dogodkov iž njegovih ust slišati hotel. Dom jegovega otca je borzo postal občinsko spravišče — zboriše ; pak nič ni pomagalo : Robinson je pač moral od rana dar do večera pripovedovati. V pripovedovanji svojem ni nikedar pozabil očem ino materem pripomenoti:
„Starši, ljubite li svoje otroke, navajajte je rano iz mladega k pobožnemu, zmernemu ino de-lavnnemu življenju.“ Л če so otroci pri tem poleg bili, jim je vseli zlati nauk dal: „Miliotročki ! posluhajte svoje starše ino predstavljene ; tičite se vse skerbno, k čemur koli se vam prilika — priložnost ponudi ; bojte se Boga, ino varujte se — o varujte sc lenobe, iz ktere nič druga ne pohaja, kakor samo zlo —hudo!“
Robinsonov oteč je bil srednik — mešetar, jžclel si je, da bi se jegov sin v teh le opravilih vadil, da bi po njegovi smorti v te stopil. Robinson pak, kteri je od mnogih let dela navajen bil, ino ktero ga je velina tešilo, je svojega otca za privoljenje prosil, da bi sc mizarskega učiti smel, a on mu je na volje pustil: Šel je tedaj ri s Petkom k učitelju v uk, ino pred ner je leto minolo, sta sc vsega tako naučila, da sta lehko učitelja bila.
Oba pak sta založila dnižko delavnico, inosta ostala, dokler sta živela, nerazložljiva prijatlja ino pomočnika. Skerbna delavnost ino zmernost ste jima tako prirojeni postali, da jima ni mogoče bilo, le pol dne v lenobi ali kratkočasnosti prebiti. Na spomin svojega negdašnjega pušavničkega življenja sta jeden den ve vsakem tejdnu odločila — uročila, v kteri sta poprejšnji način življenja, kolikor ino kakor sta le mogla, obnovila.
Svornost — sloga — jednomisclnost, poler-plenje s pogreški — slabostmi drugih ljudi, pripravnost k pomoči ino ljubezen do ljudi so jima zdaj tako navadne čednosti postale, da nesta za-popasti mogla, kako bi ljudje brez njih živeti mo-
23 *
gli. Inviasti sta se po cisti, nehinjeni ino delavni pobožnosti odličivala — silila. Kedar koli sta inte Božje	izgovorila,	se jima je	radost	ino ljubezen
iz oci prisvetila,	a zgrozila	sta se	gdar je toto
sveto	ime keda	z Iehkomiselnostjo	ali brez potrebe	od drugih	slišati bilo.	Takaj	Bog jima je
vse očevidno oblagodaril, kar koli sta počela. Učakala sta se v pokoji, ino zdravji ino koristnih opravileh dolge starosti; ino najpozdnjejsi zarod — potomstvo bode pametvo — spomin dvu-ju možu cestii, ktera sta svojim bližnjim razgled dala, kako se činiti mora, da bi zde mirno ino zadovoljno živi, onde pak negda večno srečni bili.
Tu je oteč umolknol. Mlada družba se je nekoliko časa posedela, premišljajoč, dokler ni k koncu v vseh misel : „T ude jaz bom tako vinil !u v terdni sklep dozrela.
Zbirčica tam pa tani nabranih prav Slovenskih beséd.
Baviti se — motiti sc fid; befcfyctfttgett. beda — rêva — nuja — nevolja (£ïent>, besédka — sén — lopa Çaute, glitte, bèrnja — oklop ÿatijev.
Itedljiv — pozorni — pazni ctufmerffam.
bivati öftere fern.
blagost — blaženost Söoljf.
blazen — blaziiik — glupcc — tèpcc.
bljudo — misa — skleda ÊÆüffeî.
bolest f. ©фтегЈ.
brana — gâter — lésa ©ШеефОГ.
brašno 9îetfejefjruttg.
bilju votila, üppig.
C/épuik 23аит[фцк.
Čarka — certa Sinte.
čarovnik Злибет-.
celinoti — čmergiioti mueffen.
celec — kolk — lu i bec £>ügel.
cesa — gôsa — hòsta — gozd (cest — gost).
čertogi — palate ÿaUûft.
čigati lauem — prežati — drezati.
cin Stfmt, Strt imt> SBetfe micia— sposob.
čud Г. llngegtefer, 2Mb.
'Oalekogled ^evfpectit).
dâr btP; dar do ninerij Btšlievtg.
délo — top fanone,
déni 3îafett.
dérz feef, ïüfm.
dévka — dèkla 2)?ЛфеП, 9)?agb. dira — kar se razdere, luknja £оф, dirav — drav — dereč •— zgrabljiv. dokaz 23eit'eiP.
dostići — dostiguoti — dosêgnoti. dovéra — zaupaznost SBerlvaUflt. dialo Sftagtteltčmuč. dralka fëompçrô. drezati jaubent.
družki — družinski детешЈфсфШф.
drcseljc Sraurigfctl. duhati £cikî ft^nupfen.
dvojiti — sômuiti — dvoumiti jWeifeln.
ürt m. ©рфс, ertast fpiijig.
lisi a o- cti— toli tiefer.
esu— du — tu — tuka — -asrid pier.
ctam — tarn tort.
cti — csi — toti tiefer.
ï'erk — svorck — vretence ©фгпиве.
Raditi — gabiti tabeilt, ус^фтсфеп.
gađati rati)cu — ugoditi erratpen.
gerst f. — pregerštje — pergiše £>anbbOll.
geslo — pregovor ©рпфпж!, parole.
glavnik Äamm.
glum ©фег^, Öaufelei.
glup taut, bunim, фопфК
gmota Siïatevie.
gôdba SDïuftf.
golcc — junoli Jüngling.
goveti пафГсреп, pflegen, faffen.
gran f. ©cf, Sante, grana—veja.
grede — shodi •— grcdnica ©tiege.
grozilo ©enfPIei.
ïïabati se — varovati se.
habiti {фпмфеп, n erb črten.
hčrbol ©ipfei.
hiba gepler, liibcti mangeln.
kinba Setrug.
hirav fфшаф, ћапШф.
hlačica ©trumpf.
hrabrost £apfcrfeit.
hot f. Sufi, 33egterbc, Sippctit.
Mmótek SJcrmpgeit.
isti — tristi berfeibe ber gewiffe, istina 9S5a|>rpeit unb istiti — gotoviti — terditi behaupten.
izjed ri l i ciuôbrürfen (jedru).
izid j uditi msdrćiumett.
iznikali — odličitc se jtrf) mtôjeictjnen,
izplinoti —izplivati — izvirati.
izvcrstni I;evr(icl).
•Javiti bcfcumt шафсп. jednakokroj Uniform, jedva faurn. jedro — jadro — judrilo — vetrilo, jedernik — jadrenik 9)?aftbaum. jesika — osika @fpc, 3>кС1фа('ј?с1. junad f. junge Sotere, ji ifm. junak •—- vitez — korenjak .P)elb. junoh — junak — goleč — dečko, junota — mladež junge teilte, juhiioti begierig fein.
Marne nar ©temutele, kamence — galun Sliautt.
kazen f. ]	kazniti
kerk — vrat — sija
kolk — celec .fnigcf.
kor — kakor — kor ti tvic bez.
korabelj — velika ladja.
koraheljnik — korabljcvodcc.
kord, kordec — oskord ■— corda ®egeu
kotva trte mačka ftafjc unb Stufet.
korist f. 1. pléu Sciite 2. 5(u|en,
koristni nütt(ict).
krajač ©dpicibcr.
krasni — lép — zal — jak fd)čit.
kratkočasenje — zabava Uiltevfmttung.
križevnik — serstka — ostroga ©kidjetbeerc*
krok — kročaj — korak ©ctjritt.
krokva — strepilo ©аф(роггеи.
kroj @фпШ, 3)îobe, £гафк
krom — razve — izvan — razuii außer.
krôt nnlb, gvaufam, adv. fefjr.
krotiti — sukati bremen.
kulja Stugel, kuljat vunb.
liavica — lavka — klop iöanf.
Jano'—(lance)— verv — ože ed;tjfbtljau.
lagoj — lagodni [ф!ефк
lobanja — leb — buča ©фе&ск
legota Çet^ttgfeit, Sequemt^fett.
lek ©фгеДеп, lëknoti se ег(фгес£еп, — ustrašiti se
lek Slrjtiet, — léciti— vračili feilen.
lemež ^идјфаг.
lesknat [фјттега^
lest f. Ctjî.
letorast — leterascl f. mladika, ličina—naličnik Sarue. ljut — krot — grozen ttutb. lov — lovlja — lovina 3agb.
Meli pl. f, plitvina — prodi (žanbbaitf. merva — troha — betvo — drohet, mest f. ЗЈафе, m. SOÏoft. mestiti гафеп.
misa — bljudo — skleda ©фијје!. mladež Г. — junota junge Petite, moterni ftфtl'ar. motriti feiten, betrachten.
Habožen — pobožen аnbäфtig. naboženstvo — vera jMtgton. na javo dati befanm тафеп. naklad Çûbuttg. naličnik — ličina Sorbe, naJezti — obresti — imiti ftnbeil.
napredek — napredovanje gortgang. nastroj — oroH Šerf^eug, 3nftntment, ЗАајфше. na urok — kroko — zlo — moč. fepr. naverg ЗЈог|'ф1ад, ÿlan. navcržti 23тјф1адеп.
nego 1 alë : nur паф Comparai ; 2. fonbcrtt Res. nell f ne koj : kor — kakor flehen П U V паф Ро-
negoli
nemoč — nedog — bolezen Sïvanfpett. nevinost — nedolžnost Ш[фи1ђ. nino — njau tlim sedaj zdaj. nrav f. narava—priroda fJîatUV.
Občevati — zahajati — obhajati — spravljati se
obloda — spaka—posest—strašilo ©cfpenft.
ockovati drevesa äugeln.
ocarati »erberen.
odboj 9iebetlton, — nik Diebelle.
odev — odetclj — pratež — svite Klctbltng.
odgojenje — reja — izpitavanje Gfr^telwng.
odličiti se — iznikati ftd) aubjetdjnen.
odoleti — zadoleti wibevftefien.
o dum (£фо
odviknoti — odvaditi se ftd; abgewognen, okrevati ■— krepiti sc ju јјф fontmett. okrog — okres — okol Spiare, opeka — crep
opet — sopet — vzpet — drugoč — itak. opovažiti se — vagati se wagen, orod m. — nastroj SBevf^eug. osi pl. Sai t — ruse j osat bävltg. oseknoti bevftegett.
uer
— družiti sc Umgang pflegen.
osika — j es i ka — trcpetljika Crfpc.
«smeliti sc (smeti) wagen, ostal übrig.
ostra — ostrica — ostriga Slufler. ostroga Sorti, ©tacljelbeere. osarla, sclitva — naselbina Solente, ostrov — otok — osredek sala 3ltfef. otežiti (tog — icgnoti) abftcirtcn. ovaditi bcfcnneit. ovečc gruđ)t, £>bfi. ovocnik — sadovnik ©bjigarten. odbrojiti — oborožiti rüftflt. ozkost Slngft, 2(citgft(tcf)feif. ozar ©etler.
ožina morska ÿîecrengc.
Paluba bab üßerbeef — pokritcc, pavera — po vet a Slberglaubc. perilo SSäfefye.
péter — petto (pòker) pod —strop — dile—p o ne bje
©torfwerf.
pevnost — terdinja — grad gefhtttg.
plac (plakati) — jok bas SSctnen.
plahta —jadro -— vetrilo ©egei.
plan —ložki — lesni wilb.
plav — plit — vor gloft.
plaveč — brodar — morjar ÜJîatvefc.
plaviti se fdjitffcn, fegeltt.
pleter — pletenec Äorb.
pliti — plinoti (pinti) fließen.
pinti — plavati plaviti sc fegeltt, fcfytffen, fcftwttnmen.
počet Slttjaftl, 3îed)ituttg.
počituti rottrbigeit, jaflett.
podlaga — podval gujjbobctt,
podrabiti — podrobiti (rab) шкггјофсп.
podstavili ®vutlb.
podpirali — podzreti suspicari
podzor—podzrcnjc 23t'i'bild)t suspicio, somnež soinn.
pogoda—- ugoda SBequemlicfyfctt.
pohiba — dvojba — dvojna 3wetfel.
polder — pokclidob nadjbem, weil.
polivka—juha ©lippe.
pomotriti bffefycn.
ponavcržti — ponavreci tHnfddagcn.
pojiti jufmnmcn fügen, rötben.
pospeti, pospešiti, eiten, kfovbcrtt.
považiti txn’tvbtßcn, erwägen.
povtoriti — ponoviti — opetovati wiebertjofden.
potvora—spaka — posest — obloda — strah.
pozde fpät.
pozor Slitgemnevf, 2ld;t. pozorni — pazljiv — marni aufnterffaw, pramen 1. giba—guba — pleta—kita na tri pramene, 2. кф(- ttttb S03afferjHaf)I. praporcc — zastava — horogva gabite, pratež — svite — odetelj — oblačilo, pravilo 3ïegeï, Звф1јфп1к prečutnoti roiebcv ginu 33eu>itfHfctit femmett. predbežni «ovlciltftg. preliv — prcplav—pretok danai, prcniknoti biu^bvtngcn. pred leti »erstellen, prepeti ^tvorfommat, übertreffen, prestati auf^öven — nehati.
prostro j iti se-prečiniti se--pretvoriti se ^ф »erflellen. preveslo — prevez — ože — verv — konopec. prevez — motoz — oza — vez (gtrief.
prićina — vzrok — razlog Шјасђе, Orant, pričinili se — prizadeti se jtd) beftveben. priležni paffenb.
prijati gömten, wünftfjen prijatelj, prijatelju prija prijazen.
pripojiti bajufitgen. priroda — nrav Dcatur prispeti beifpringen, Reifen, pristati tauben.
pristav — pristan —pristanišč — loka j?afen. privetati — sprijeti bettullfoinmett. priviknoti—priučiti sc — privaditi sc. prodki — nagel Ijefttg, gćil). prospeti — teknoti gebeten, prospeh gortgang, SŠortljetl.
Rab —rob (rabota — rabiti)—s oženj 0f(aue. rabiti brauchen, raditi arbeiten, reciti belieben, gerufen, ftd; ix'ürbigen. rad adv, inet zarad genug, ramni ftarf, beftig.
razeti — razimati — razbirati intclligerc betrachten
razurn (Vernunft)
retez — veriga — lanec Kette, remeslo — rokodelstvo -Çlanbmerf. remeselnik — rokodelec, ris ÿantber.
razkoš f. Surité, SBoItuft.
rotivec — zaklinavec ЗЗејфшогсг,
rudati — rediti tenfen, fîeuern.
rude—zmiroin—vedno — skoz—vun ino vim immer
radost (žmigfeit.
Sadovnik — ovočnik töaumgarten.
Sed — ser — siv gvau.
se — seni Infici’ <eci se.
sej - si - sa - so - esi - eli - foli biefer.
seknoti — sehnoti verjtegen.
seljd — slance £ârtng.
sen f. Statten, Stille, Sank, 23orbaué, babci podseuje.
sera —žveplo ©djwefel.
serstka — ostroga — križevnik.
set f. — mreža 3*1 cl?.
sidro — kotva — mačka 2lnfer.
slanee — seljd £>ćiring.
smisel m. ©inn.
skrušen contritus jevfiuvfdjt.
smotriti fcl;eit — motriti (patriti).
somu — somnež 3*veifel, SJerbadjt.
solncnik —• senčnik ©onnenfdjirm.
sopet — opet — vzpet — drugoč.
soženj—sožnik ( vezenj-ožnik) ral) — rob ©fiabe,
sožiti — trapiti quälen.
speti eilen, reifen baf;er
spesni [фпе11 — hiter — urn.
spojiti (pojiti) vereinigen &c.
spolnile — drug—tovariš ©cnoffe.
sredstvo — sredek — posredek SOîitteï.
stalni — stanoviti ftcmbfKift.
steženj —jadrenik 9)?aftbauin.
stiči — stignoti gelangen, erreichen.
stog — kopica ©d;ober.
strojiti rüften, bereiten, 2, gärben.
ström — drevo Saunt.
stropilo krokva S^fparrett.
struga — struja — strumen ©troni, Siutfi, jÇlwji panoga giujjarm von strati fließen, jtrömen. stud—stid Kalte, ©фат stidljiv fđjanif?aft sramežljiv, su — esu — tu — tuka £tet — zde.
suhar 3wtthađ.
svellica 3tinmer — ispa — soba — cernitala— Juin
©eg en fa lì ven lenmica. svite — pratež — odelelj ftleibuitg. svorek — vretence — ferk ©фшФе. svornost (svora)— sloga Smtracfyt.
Sar, m. — barva — cvet — krasa, garbe. sarar gärber.
sat £иф, Хифе! — robec — svita.
set f. ©iirjle.
sija — vrat — kerk £afë.
sipica —- psica — strela sJ5fet’L
suj—-lev Itnf.
skorlup — škorlupina — lupina — lu.šina.
Tarča ©фкјјјфеНч.
taber—• terdinja -—pevnost —■ grad var. tehtati—važiti јфdipeli ertragen.	[bitter.]
terpki —• gorjup — bridki —• gorki—grenki — žehki tesek £>aubegen.
tešiti (tih) troften, beruhigen, freuen.
teti — tnoti — tinati Imiien (naton).
tetivo ©einte.
toliti beruhigen, befänfttgen.
top —- delo Sancite.
topor — tepaca £>acfe.
trajati — tervati — terpeti bauern.
trapiti — sožtti (terpetij quälen.
trapni—terpki јфтегјкф.
tražiti (trag) šutati — iskati јифеп.
trositi— traviti — prebavljati brauđien jubt'ingetl.
Ugoda — pogoda Sàequctn-, Slnneji>rotkj)fett.
nima 91аффеИ, Sehergabe.
ukrotni — krot — ljut rctlb, gvaiifant.
nmelec — umeteljnik Zünftler.
umetelj —uma—umenje ßunft.
umeniti — namenili befdHteftctt.
unaviti (niti) abnutben — habiti,
uprog — uprožni — tog— žilav cïajh'fcfy.
nr — ure — uže (že fchfedjO Гфон.
ura7.ili јфГадеп, »erwunben, befeibigen.
usidrati anfern — macke metnoti.
ustidnoti fait werben.
ustopiti abtreten, uađjgebcn.
uteti — utnoti abbauen.
uterpek — pogrešek SDîangcI.
overiti — uistiti »crftdjern.
užasnoti — ulekiioti crfdjrccfeit,
užitek 9?u^en — tečni nitrit d;.	[fdjabett.]
Vaditi fagen, befemten, Jte^en, tabefn,anffagen, gaditi,
varati merfen, betrügen.
važiti — tehtati (teg—tež) wägen, erwägen, fd;ä|cit. velina — veliko — jako — ramno — kruto.
Verzel f. ftfuft, 3aunbffnung, (»on verzti öffnen).
vesti — vedem führen (voditi).
vezli — vezem fahren (vozim).
veth — vetk aft, abgetragen.
veti wc^cn, veter veje.
vetrilo — jadrilo — jadro — plahta Segel.
veža	Шгфе, $aud.
vihrivec Dîebettc burjič.
vigenj — ognjišč effe.	[unfdhifbig]
vina (viti—vinoli: kriv lokav) SdjUlb, lìnbtlb, nevin
vinica—vinograd Steingarten.
vitez—junak £>elb, Solbat.
vitežki ftcgretd;, trtumfsfnrenb.
vlaknovit — likovit faferidjt.
vnetilo Stinte, vneti anjitnben,
volhki—vlažni f eu tp f.
volilo— čarovnik 3aubever, vraža — vražnost Slfcevgtaubf. vražnik 3oubevcr.
vretence — svorck— ferk ©фгаи1'е. vreča @acf.
vzduh— zrak— nebna sapa Suff.
Zabava (biti) Untergattung, federe», kratkočasenje.
zaceliteljn peilbar.
zadoleti ©einige (etften, пафГоттеп.
zaertiti jufpitten. — ostititi.
zaisto — istinito —res — resinino,
zaklad ©nuit», ©фа(Ј.
zakladni — ©vunb.
zaklinavec — rotivec SBeféwêver,
zakonit gefefcmafjig.
zakotviti — usidrati atifevn.
zapreti — sklonoti — odločiti umenifi beftòttefjen.
zavarati temerteli.
zaviseti atlmngeh.
zaseniti vevb un fehl, јфаШгеп.
zaseba — zaloga — sprava ЗЗоггаф.
zbroja — orožje Stüftung.
zde—esu—etu—tu ptev dardozdežnji btbfhebevtg. zrak 23tt(f, £>ortjOnt, Suft.
Žasiti — lekati — desiti — plašiti, žedati — želeti begejivett, (žeja), žedost — želja ©egeftren, 2бип[ф. želva — črepaha — sklednjača <Scpttbfrpfe. serec Opferprtefjer. žertva Opfer.
-ЛК
%

:	л
i. .
' y








< ■'	' ;i
'


.
■
/


■

M-;1


s i
•4 ;
m
'
■ y ’
) ' ■' ' ;
' ■■■ . Ч’г.-
■]
ì
t 1	'	1






’Ј7
n'










\
>•
.. ' ■



14 •:
■

, '
7
v;


S -	; m

-xf-'.ÿ,
:;л*
УП'П
.


Slovanska knjižnica 6K Rfì	S ir 2 »
B 253	c- 3 S c
IlliilPiiii	§■ » COBISS e
91013028977