M. Nagajka: Admiral Graf von Spee Bil je Martin Martinčič možak vam, to vam zagotavljam. Spodobno in pobožno se je pripravljal za pouk, pretehtal je vse odloke in navodila in je šcl po zlati sredi, da je bilo ustreženo napredku in po&tavam. Včasih ga je sicer potegnilo življenje v svoj vrvež, pa je bil šc dokaj odločen in se je znal rešiti nevarnih vsakdanjosti in je rad z ostrim zamahom presekal vse delo in spravil težki voz spet na pravo pot. Tako je teklo leto za letom in zmeraj je tožil, da se godi v svetu nekaj skrivnostnega, česar ne doume več in da ni več pravega reda. V zimskem večcru je pretehtal znova vse možnosti za naslednji cian. Da, zima jc prišla, vsekakor bo treba postaviti to v sredo pouka. Tako prijetno belo je bilo po polju in breg pred šolo se je kar bleščal v soncu. In navdušen je našel koncentracijo in doživljaj in sedel za mizo. Lepo jc začel pisati, včasih z okroglo, včasih z navadno pisavo, sem in tja je kaj podčrtal in tudi pripravljalni zvezek je urcdil. Po nekaj urah zvcstega dela je bilo popisanih par strani, zadovoljno se je dvignil in zdelo sc mu je, da pripravi ni mogočc oporekati. Vsc pojdc kot namazano, človck bi si le želcl, da pride na tak dan tudi kak nadzornik. Zima na kmetih — ali ne bo to lepa obravnava? Vsi ocidelki bodo zadovoljni, zadoščcno bo vsem o domačnosti, konccntraciji, sodobnosti, celo nckak strnjcni pouk bo vmes in polcg tega, kar jc glavno, dncvnik in tednik bosta vzorno spisana. V jutru je od nekod plala rahla meglica, nekoliko sc je zamudil in moral jc hiteti. Pred šolo jc čul otroke, starejšc fantiče. Stali so z razprostrtimi rokami na pragu in kričali: »Ladja Admiral Graf von Spee se jc potopila!« Mlajši so hukali v prezcblc rokc in ponavljali: »Admiral grof Špc je utonil!« In nastajale so gruče in nekateri so pripovedovali in so pravili o križarkah, o tonaži, o Braziliji in Argentini in bogsigavedi o čem še. Martin Martinčič je nekaj časa prisluškoval, nato je zamahnil z roko in začel premišljevati o svoji enoti. Da, jutro je tako prijetno in kar lahko bo začcti. Izbiral je besede in ko je stopil v razred, jc začel: »Danes pa ni posebno mrzlo,« je dejal. »Nak!« so dejali fantiči. »Ampak Admiral Špe se je potopil.« »Ze dolgo nismo imeli tako pripravne zime,« je preslišal Martin. »Sedemnajst ur so se bojevali,« jc planil drugi. »Ti si včeraj prosil, da bi ostal doma, da pojdete v gozd po drva, Janezek. Ali si šel z očetom po drva?« je iskal Martinčič. »Šel, šel in oče so mi pravili, kje je Brazilija. In zjutraj mi je Adamčev Nacek povcdal, kako so šli sami pod vodo!« Učitelj Martinčič si je obrisal čelo. »Da, sedemnajst ur nič posebncga, potem pa kar naenkrat čim-bum in jih jc razneslo. Sami so se. Jaz bi se že ne.« »Ampak zaradi zime govorimo,« se je razhudil učitelj, »zaracli zime. Aii ni letos huda zima? Kako se vam to zdi?« Za trenutek je nastala tišina. Sto oči se je obrnilo v učitelja. Potem se je nenadoma oglasila mala cieklica: »Mrtvih pa le ni bilo!« »Mir! Sedaj govorimo o zimi!« jc zakričal učitclj. Vsi so utihnili, učitclj jc pa nemoteno govoril, Da, tako prijetna je zima. Ponckod pa nimajo drv in morajo ponje. Na primer Janezck, ki je bil še včeraj v gozdu. In potem so računali. Vo«niki so vozili drva iz gozda, koliko so bila drva vrcdna, ali bi se bolj splačalo kupiti jih kar povprck ali na metre Misli so se pa ves čas sukalc nekje po Atlantiku in pod klopmi jc romala podoba vclikc ladjc. Računali so in množili in vcs čas jc bila lcpa tišina. »HvaJa Bogu,« je pomislil učitelj Martinčič, »prevalil sem začetne težkoče in vse jc v rcdu. Tudi v dnevniku imam vse lepo načrtano. Zdaj pa dalje.« In vprašal je, če bi znal kdo sam postaviti primerno nalogo. Več rok jc sunilo kvišku. »No, Andrej!« »Ladja preplava vsako uro pet in štiridcsct kilometrov, koliko v sedemnajstih urah?« »Saj so šli hitreje!« se je oglasil drugi. »Jaz bom drugačno!« je kričal tretji. Učitelj Martinčič je preklel Admirala von Špeja in sam zastavil nalogo ... Potem so brali. Nič posebnega, vsakdanjo zimsko stvar. Otroci so brali spodobno in cnakomerno, ne slabo, tudi ne dobro. Tista megla, ki se je na sončnem bregu žc davno dvignila, je počasi zlezla v razred, prepojila s svojo zaspanostjo klop za klopjo in legla v obraze. Martin Martinčič je opazil, kaj se godi. stopil je oci dcčka do dečka. Bele strani v knjigi so bilc porisane, vsepovsod široko morje, pol ladje še moli iz vode in vsepovsod se kadi. Nevoljen jc ukazal zapreti knjige. »Čakajte, brali bomo lepo zimsko pravljico!« Obupan je stopil v pisarno po knjigo. Ko se je vrnil, je bilo pol razreda v pretepu. Srecli razreda je jokal eden izmed večjih, ki so ga od vseh strani obmetavali s torbami in knjigami. »Kaj pa je?« je zastokal Martin. »Pravijo da sem Admiral Špe!«... je zaihtel fant. Martinčič jc žc drugič in tretjič preklcl vojno in admirala Špeja. Poskusil jc brati, nckaj časa je bil mir in sc je razveselil, da mu bo končno le uspelo. Ob odmoru jih je spustil pred šolo. Vse se jc zapodilo na breg in takoj so napravili fronto. Martinčič je nckaj časa gledal skozi okno in sc obotavljal. Vse se jc spravilo na največjega, od vseh strani so ga obmetavali s kcpami, da sc je ves bel umikal proti šoli. Od v.seh strani je doncl razposajen krik: »Admiral Špe! Potopi se, Admiral Špe!« Fant se je obotavljal, nato je počepnil v sneg in kepe so nehale padati. Smeh in vriskanje sta napolnila breg. Po samotni stezi se je približal pismonoša. Počasi je stopal navkreber in se smehljal. Učitelj Martinčič je stcjpil na prag. Mogoče jc kaj posebnega. Pismonoša se jc približal in takoj so ga obkolili vsi otroci. 2eljno so ga spremljali tlo praga. Martinčič je vzel časopis in nepomembno pismo. Pismo je takoj prebral in ko je končal, je videl, da čakajo otroci okoli njega. »Kaj bi pa radi?« je pogledal na uro. »Admiral fon Špe...« so rckli večji počasi. Ozrl se jc po mladih obrazih, nato se je udobrovoljil: »Bomo pa nekoliko prebrali, če boste potem dali mir!« »Bomo!« so zahrumeli v učilnico. Učitelj Martinčič je vzdih-nil in se počasi odpravil za njimi. Bral je iz časopisa, čudna tišina je napolnila sobo, sto oči je strmelo vanj, usta so se odprla. Bral je sam, poklical je šc otroke, da so brali in na koncu se je oddahnil. »To je zdaj vsc,« jc rckel. Nekaj časa je bilo vse tiho, nato sc je oglasil nckdo izmed večjih: »Pa kako je s to Brazilijo in Argentinijo? Ali sta tudi nevtralni? Čemu so se pa šli tja bojcvat?« Martinčič je šc cnkrat pogledal na uro, nato jc vzel zemljevid polut in so se zbrali okoli njega. Potovali so po Ameriki in po Evropi, govorili o lacijah in o izvozu, tudi računali so in o petroleju in bcncinu so se mcnili in kmalu je zazvonilo poldne. Ko je Martinčič spustil otroke, je potcgnil iz miznicc dncvnik, še enkrat milo vzdihnil in iztrgal lepo popisano stran. »Zdaj bo treba vsekakor drugače .. .« Taka je zdaj zima na kmetih . ..