IVAN ERBEŽNIK: Gora, ki se kolje Z g o d b a iz davnih Iet. edeli smo deca poletnega večera pod hišo na trati. Pa pride od hiše dol težkih korakov belolasi stric Marrn. Telo so mu upognila leta, vendar nj stric nikdar počl-val pri belcm dnevu, le na večer je večkrat prisedel k nam na zeleno ledino: klobuk je položil na travo, za-svetila se je bela pleša, in še bolj častitljiv se nam je zdel dobri Martin. Prijazno so zrle rjave oči, in ne-brojne gube starosti so mu dajale nenavadno prikupen izraz. Lep starec je bil stric Martin, posebno lep takrat, ko Je utonil njegov duh v pripovedovaniu. Sai je pa tudi mnogo vedel Martin. Pol sveta Je prehodila njegova noga. Prišel je baje prav tja do devete dežele. . Prisedel je torej tisti večer Martin k nani, nas pobožal z žuljavo roko po rdečih licih, potem pa si je nažgal vivček, ki je bil kakor zmečkana hruška, pa lep skovan pokrovček je imel. Že je potegnil Martin, da ie za-piskalo v vivčku, in višnjevkast dim se je dvignil nad plešo. Krasen je bil oni večer. Podnevi je nevihta očistila ozračle, zato ie na večer vsa kraiina gorela v luči zahajaiočega solnca kot redkokda). Zdelo se ti je, da so se pribltžale daljnje gore in videle so se čeri, zaseke in mo-drikaste sence, da je človeka očaralo. Celo otroke, ki smo bili sicer v opazovanju površni, je opozorila takrat nase krasota prirode. Pa so zrle nilade oči v čarobno večerno krajino, v dušo se je vtisnila podoba, kl nikdar ne izgine in zbuja ljubezen do rodne grude. Qaleč na severu se je videla modrikasta gora, pa kal rečem gora — pol gore; saj je bila odsekana napol. V solnčni luči ie bilo Jedva opaziti pečino, ki je bila bogzna kako visoka. 161 »Čudna ie ona gora, Martin," pravim stricu. ,,Ali ste že bili pri nlel?" Jio, da, bil sem — to ie gora, ki se kolie. Kai vam še nisem pravil o te) gori?" — ,,Ne še, ne še, stric! Prosimo, povejte, povejte!" — ,,Ce le zaslužite danes, da pripovedujem? Ali ste bili Pridni ves dan?" — »Smo, striček!" — ,,No, veruiem vam — pritožil se ni nihče!" * Uprlo se Je Martinovo oko v daliavo, in roka je pokazala v smer gore: ,,Tam pod pečino one temne gore teče široka, deroča reka; zvila se in peni skozi ogromne skale, ki ]i izkušajo zapreti pot, pa ie ne usta-viio — vse sproti izpere voda in odnese, kar ji je na poti. Za reko kipi v nebo ona ogromna pečina, ki se sedaj sveti v solncu. Tako visoka )e skala, da bi od znožja ne razločil človeka, ki bi stal na robu; videti pa |e velik križ, ki stoji vrh pečine, prav gori pod belimi oblaki." ,,Pa kdo je postavil križ t|a gor, stric?" -~ ,,Le počakaj, nestrpnost mala, to vahi že še povem I" 182 In nadaljeval je stric nekako tako-le: Na oni-le gori Je stal v davnih, davnih časih mogočen grad. V n]em pa je gospodoval vitez razbojnik, tako ogromen po svojem telesu, da ni imelo devet dežel enakoga. Za kosilo je pojedel četrtino pečenega vola in prav toliko za večerjo; za malo Južino pa si ]e privoščil celo pečeno iagnie, tele ali srno, ki iih je bilo tedaj še obilo. Zraven Je bil velik pijanec — cel kozji meh vina je poluckal vselej na mastno pečenko, potem pa se je zleknil po zelenem mahu v senco borov na grajskem dvoru. Pa Je zasmrčal debeli vitez, da so prestrašene utihnile in se poskrile ptice v bližnjem gozdu. Kadar se je razbojnik zbudil, se ]e zadovoljno razgledoval po lepi krajini, ki so jo obdelovali v potu svojega obraza kmetje, njegovi sužnji. Klical je predse svoie sluge razbojnike, da mu poročajo o njegovih pod-ložnikih, o njihovi pokornosti in nepokornosti ter ka) bi se dalo izžeti iz ubogih trpinov. Sluge so nra morali natančno poročati, koliko imajo kmetje pitanih volov, koliko vina v kleteh in žita v kaščah. 163 Okrufnejši kot gospodar sam je bil njegov oskrbnik. Nikoli ni od-ložil biča iz rok, in hrbti podložnih kmetov so bili pisani od udaroev onega biča. Dovolj ]e bilo, če se ni ktnetič dosti ponižno poklonil pred njitn ali njegovimi hlapci. Gorje onemu podložniku, ki so ga oplenili do golega življenja, pa pri vsem tem nasilju njegov pogled ni bil dovoll ponižen in vdan. 2e so ga vlekli razbojniki pred svojega viteza, a ta ie dal redno vsakega vreči preko skale v globino. Kako se je naslajalo ob takih prilikah nje-govo razbojniško oko! Dal si ie vselei prinesti svoj ogromni naslanjač, in na njegovo štetje so morali vreči hlapci nesrečnega kmeta čez pe-čino. To so bili za velikana posebno slovesni trenutki. Takrat je pil vselej čez mero, razbojniki pa so morali popivati, gosti in prepevati 7. njim. Kadar je tulil ogromni vitez na pečini, se je čulo dol v vasi, ktnetie pa so si otirali solze in prosili Boga, naj jih reši tega trinoga, zakaj vsak dan so pričakovali smrti — ne le biča in ieče. Vitez ie imel baje pod svojim gradom v gori rove in votline, a teh ni uporabljal za ječe, pač pa ie dal tam spravljati blago, ki so ga na-grabili niegovi hlapci na razbojniških pohodih. Baje so bili ti prostori polni zlata in drugih dragocenosti. V vasi pod goro je živel tisti čas kmet, ki je imel obilo družino, a ni je mogel s čim preživljati, ker mu ie razbojnik pobral vse. V kmetu Je pričela kipeti jeza, in ko so prišli hlapci zopet v vas, da stikajo po hišah, iim je obrnil zatirani kmet hrbet ter se hotel umakniti. Pa že ga je zadel oskrbnikov bič. Kmet se spusti v nasilneža, hoteč maščevatf krivico, toda kmalu je ležal zvezan na tleh. in hlapci so ga odvlekli na goro v razbojniško gnezdo. Zaman le plakala za njim žena in devetero gladne dece. Valpet ie obtožil pred vitezom kmeta upora. Tolike kmetiške drz-nosti debeluh še ni doživel. Zato pa si je izmislil za kmeta posebno muko. Kmeta je dal privezati za bor, sebi pa je ukazal prinesti meh' vina, da si s pijačo poživi svoio domišljijo. Pil Je spaka ogromna, pasel oči na ubogem kmetu ter se norčeval iz njega, ubogega črva iz doline. Kmet pa je povesil bledi obraz, ker ni mogel prenesti ostudnili, krvoločnih pogledov sirovega velikana. Tiho je prosil Boga maščevanja. In izmislJi si je razbojniški nestvor okrutno kazen ne le za kmeta samega, ampak tudi za njegovo družino. Hlapci so morali privesti kme-tovo ženo in otroke pred okrutneža. Že so pripravili dolg drog in nanj so privezali prav drobno vrv, ki bi komai nekaj časa vzdržala težo člo-veškega telesa. Nato so privezali vrv krog kmetovega života, in ko so pritirali kmetovo dnižino, treso&j se strahu, Je dal vitez dvigniti ubo- m. gega očeta pred očmi družine nad prepad. Konec droga so privezali za bližnji bor, in kmet je visel na vrvci nad groznim prepadom. Kolika !e bila bolest uboge družine, ko so morali zreti stnrtno grozo svojega ro-ditella! Da bi jim žalost še povečal, je ukazal vitez svojim hlapcem prinesti vina in godal, in ostudna drhal se je bučno razveseljevala in tulila od veseJja, da so se plašili orl/ v skalovju in obletavali pečino. Pod skalo pa je šumela reka mučeniku nad prepadom smrtno pesem. Kmetu je bil obraz mrtvaško bled in Iasje so mu v malo minutah postali beli od groze. Vrv se je natezala in pokala. Družina se Je zgru-dila zaradi bolestj na tla, ker ni mogla prenesti tolike muke. Zdajinzda) se je imela pretrgati tanka vrv, le zadnji stremeni so še držali. Okrutni debeluh in drugi razbojnikl so upirali svoje krvoločne oči v ubogega mučenika in čakali nasladnega trenutka, ko se pretrga vrv. Še enkrat se je ozrl oče žalostno po svojcih, ki so se zvijali od dušne boli — zapokala ie vrvca, in nesrečnik je šinil v brezdno. Divie riovenje razbojnikov se je razlegalo, da se je čulo dol do hiš ubogih trpinov. K 166 Pa še ni zadostovala velikanu ena smrt. Pijani okrutnež je štel tisti dan še desetkrat do tri. Prvo je prišlo na vrsto naimlajše dete, ki so ga iztrgali iz naročja ubogi materi; drugi so prišli na red po starosti. Vsakega so zgrabili ne-usmiljeni krvniki, ga zavihteli na štetje viteza dvakrat, tretjič spustili, da je nesrečnik odletel v velikem loku čez rob v globino. Vse to je mo-rala gledati nesrečna mati, dokleT ni odšla za svojci še sama. Pri vsa-kem metu so zatulBi krvolokl od slasti, da se je treslo ozračje. Ko so izvršile svo]e satansko opravilo, so se zveri v človeški po-dobi pričele gostiti, piti vino in nebrzdano divjati. Končno so postali pi-iani in pocepali so drug za drugim po dvoru. Bližala se je noč. V kočah trpečili kmetov so ugašale luči, polegali so seljaki na trda ležišča, vzdihujoč po rešitvi iz razbojniških krem-pljev. Na vzhodu so se kopičili temni, grozeči oblaki, ki so kmalu za-vili vse obzorje v temo. Oddaljen, bobneč grom ]e stresal ozračje. Grozeč piš Je zavel preko zemlje, da so zaječali gozdovi. Bliže in bliže je pri-hajala groza. Vsa krajina je bila zavita v neprodirno temo, le tuintam je razsvetlil blisk trepetajočo prirodo. Zabesnel je vihar, kakršnega ni pomnil nihče. Kot da loraastijo preko zemlje divji zmaji, ie prihajala neznana groza. Hipotna ie za-bobnela zemlja in se zazibala. Nepopisen trušč in grom Je stresal ozračje. Borni seljaki so trepetali v svoiih kočah, misleč, da je prišel dan sodbe. Bobnenje in trušč sta ponehavala, neurje se je oddaljevalo in pone-halo, in preplašeno prebivalstvo ie omahnilo v trudno spanie. Kakor da ni šla groza preko kraiine, ie vzhaialo drugo iutro solnce na Jasnem obzorju. Vstaial ie seljak ob rani uri, da vidi sledi viharia. Prvi pogled ie bil na goro — a glej čuda! Razbojniškega gnezda ni več! Odklala se je plast gore in se porušila z gradom vred v brezdno. ,,Hvala tebi, Vsemogočni!" je vzdihnil seljak. Od koče do koče je hitel glas o čudnem dogodku. Strahoma so se bližali Ijudie brezdnu. Res-nica! Kazen je zadela hudodelsko družbo. V prepadu in strugi reke je Iežal v kosce razbit grad, in narasle vode so odplavile grajsko golazen in vse, kar se je dalo odplaviti. Seljaki so hvalili Boga za uslišano proSnio in so odšli na svoje do-move, da se svobodni lotijo dela. Ue poredko )e zašla človeška noga do znožja pečine. Nekoč }e stikal tam okrog pastir in prinesel v vas poln žep zlatnikov, ki jih je nabral n:cd: gruščem. Ni iih vedel ceniti, pa ie razdelil zlato med dečad. PoizkuSali so-srečo še drugi in iskali, a se jim ni posrečilo najti ničesar. Visoko v nedo-stopni pečini pa je bilo videti lukmie, dele razbojniške zakladnlce, k)er bi se morda dalo napolniti žepe s suhim zlatom. _, 166 Pa kaj zlato! Ni bilo kmetom mnogo do zlata. Srečni so bilfod onega usodepolnega dne. Pridno so delali na polju in bili obdarieni s srečo. Polni so bili njihovi hrami onega leta. Zopet so se privadili smehu, in glasnejša iim je postala beseda. Svobodni so pasli pastirji na solnčnih bregovih bele črede ovac in prepevali, da ie odmevalo od gorS. Toda še ni bil docela odstranjen strah, vtepen jim od zatiralcev. Malodušneži so celo pripovedovali, da se čujejo v temnih nočeh od gore tožeči glasovi. Hoteč utešiti nesrečne duhove in v spomin odrešenia so postavili kmetje nad prepad preprost križ. Ko so pa čez čas dospeli nekateri na vrh gore, so zapazili, da je ločen vrhunec s križem od gore po mogočni razpoki. Da so mogli dospeti do križa, so napravili brv in po niej so hodili najdrznejši, da pomoliio za duše nesrečnih. Kdor je dospel do križa, je bil v smrtni nevarnosti, zakaj skala je visela nad prepadom in bi se lahko vsak čas odtrgala od gore. Vendar so hodili nekateri do križa in izmolili kratko molitev. Govorili so: ,,Kdor pomoli pri onem križu za mrtve, olaiša trplienje duš in bo tudi sam nagraien, ker je tvegal živlienje, da iz-briše grehe nesrečnih razbojnikov in kmetov, vrženih preko pečine." Pomirili so se malodušneži. Mirno in zadovolino so živeli tanetje v svojih kočah. Minila so desetletja in izumrl ie rod, ki ie videl grozne dni tlačanstva ter doživel propast grozodejcev. Vedno redkeiši so bili ob-iskovalci nesrečnega kraja. Samoten ie stal križ vrhu gore, že ves po-rastel z mahom in nagnjen od silnih vihariev. In zopet je šla groza preko krajine, kakršne niso pomnili beli starci. t Zabobnela le in se zazibala zemlja, in obupna molitev je iokala od kme-tiških krovov v razbesnelo temno noč. Ko se )e storil dan, so videli preplaleni seliaki, da se Je odtrgala pe-čina in s križem vred zbobnela v prepad. Zopet Je vzklil v ljudstvu strah, in spomin na giozepoine čase se Je vzbudil v narodu. Prečudne reči so pripovedovali starci. Vnovič so po-stavili lcriž, a čuda! Kmalu ga Je ločila od gore mogočna razpoka. Preko nje so vrgli ljud]e borovo deblo, da Je služilo za brv redkim obiskoval-cem križa. Izumiral je rod za rodom, stoletje je teklo za stoletjem, a kadar je imel izginiti spomenik vrhu gore in ugasniti v ljudstvu spomin na čase tlačanstva, vsele] ]e prišla preko zemlje grozeča sila, odklala«in poru-šila pečino ter oživela v narodu spomin na tlaiene prednike. Nikoli niso pozabili postaviti nad prepad novega križa. Še danes stoii križ, tudi razpoka je še, ki ga loči od gore, in tudi brv, a le redki so, ki dospo do spotnenika odrešenja. 167 Tako, praviio, se bo klala od gore plast za plastjo, in kadar bo od-nesla deroča reka zadnlo plast in zadnji križ, tedaj bodo rešene duše mu-Cilcev ubogih kmetov sužnjev... * « Utihnil je Martin, zamišljeno so zrle naše oči preko kraiine, toneče v vijoličastih sencah, nad vrhovi planin pa se je poslavlial rožnatordeč oblak od solnca, zahajajočega za dalinjimi gorami.