OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 119 vi, da je bila »priključitev Prekmurja k matični domovini eden od največjih uspehov slovenske diplomacije na pari- ški mirovni konferenci, ki ga upraviče- no lahko primerjamo samo s ponovno priključitvijo Primorske k Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Pomembnejši do- godek v zgodovini Slovenije je bila samo še njena osamosvojitev.« Knjigi sta dodana bogata bibliogra- fija in imensko kazalo, bogatijo pa jo številne dokumentarne fotografije iz različnih arhivov in javno dostopnih virov. Zaključuje jo esej pesnika in pisatelja Dušana Šarotarja, prekmur- skega rojaka iz Ljubljane z naslovom Pesniki, vojaki, kartografi. Njegov esej sloni na sicer geografsko zamajani, a duhovo prepišni krajini, ki je bila ve- dno večetnična, večverska, večjezična in posledično resnično večkulturna. In zaključi, da »je bil obmurski svet že od nekdaj postmoderen, še preden je postal zares moderen.« Marjan Toš SLO ča Si, Kraji, L jUDjE. Slovenski zgodovinski magazin. Februar 2019/1 – št. 21. Izhajanje poljudnoznanstvene zgodo- vinske revije SLO, ki jo štirikrat na leto izdaja založba Družina, je z 21. redno številko vstopilo v šesto leto. Dejansko gre za 22. številko, saj je junija lani izšla prva tematska in zelo odmevna števil- ka, posvečena prvi svetovni vojni. Bogato ilustrirana barvna revija, v kateri sta slikovni in besedilni del za- stopana skoraj enako, lahko nagovori strokovnjaka in laika ter vse generacije od osnovnošolskih dalje. Urednik in trije področni uredniki, strokovnja- ki s področja zgodovine, literarne in umetnostne zgodovine ter arheologije, si skupaj z oblikovalcem prizadevajo približati slovensko preteklost kar naj- širšemu krogu bralcev. Uspešnost nji- hovega dela potrjujeta za naše razmere zelo visoka naklada in število naročni- kov, revija pa je dostopna tudi v prosti prodaji na številnih prodajnih mestih. Število prispevkov je stalno; na 76 straneh jih bomo tudi tokrat našli 11 z obsegom 6–8 strani. T okratni uvodnik, posvečen dvestoletnici smrti Valentina Vodnika, je prispeval področni ured- nik Luka Vidmar, ki poudarja, kako težko si danes predstavljamo razmere, v katerih se je »prvi slovenski pesnik« s sodelavci zavzemal za izdajanje prve- ga slovenskega časnika, učbenikov in strokovnih knjig ter za šolski pouk v maternem jeziku. Teme prve letošnje številke SLO so kot običajno zelo različne in pokrivajo časovni razpon od prazgodovine do ta- ko rekoč včerajšnjega dne. Še več, prvi prispevek posega v najbolj oddaljeno preteklost in govori hkrati o sodobno- sti. Marjeta Mafreda Vakar v članku z naslovom »V nas je spomin na daljne rodove« obravnava preučevanje genske informacije, ki jo nosi deoksiribonu- kleinska kislina (DNK). Arheogeneti- ka je veda, ki išče povezavo določenih genetskih skupin z različnimi obdobji, območji, ljudstvi in človeškimi mi- gracijami. Slovenci smo po genetskih raziskavah tako potomci romanizira- nih staroselcev kot slovanskih prišle- kov. Prva študija o avtosomski DNK v Sloveniji, objavljena novembra 2018, 120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/1 ugotavlja, da vsi slovenski vzorci sodi- jo v t. i. centralno-vzhodnoevropsko skupino, v kateri so tudi madžarski, češki in nekaj hrvaških. O začetkih kr- ščanstva v prostoru današnje Slovenije piše arheolog Milan Sagadin v prvem delu svojega prispevka, v katerem se v znatni meri opira na študije akademika Rajka Bratoža. Sagadin popelje bralca od potencialne pojavitve krščanske skupnosti v bližnjem rimskem vele- mestu Ogleju (Akvileja) že v 1. stoletju po Kr. prek najzgodnejših zanesljivih pričevanj s preloma 2. in 3. stoletja do prihoda Avarov in Slovanov, ki so za ostanke poznoantične družbe in zgod- njekrščanske Cerkve pomenili kata- strofo. Vendar podpis celejskega škofa leta 680 očitno kaže, da so se posamez- ne enklave staroselskega krščanskega prebivalstva sredi novega poganskega življa vendarle obdržale. O tem, kdaj bomo Slovenci dobili sodoben življe- njepis Primoža Trubarja, se v drugem delu svojega prispevka sprašuje Vinko Rajšp, ki nas seznanja s prvim temelj- nim delom o Luthrovi reformaciji, izdanim leta 2016 v Münchnu. Avtor Volker Reinhard izhaja iz stališča, da je dosedanje raziskovanje reformacije, v katerem je dominirala protestantska stran, omejilo katoliško stran na silno zoženo ozadje. Luthrovega pomena ne postavlja pod vprašaj, poudarja pa, da se zgodovinska dimenzija njegovega delovanja ustrezno pokaže šele, ko so primerno priznani tudi viri nasprot- ne strani. Na področje reformacije se neposredno navezuje članek mlajše zgodovinarke Anje Paulič o vzponu ljudskih jezikov na zgodnjenovove- škem jezikovnem parketu. Ljudski jezi- ki so postajali deležni širšega zanimanja nekako od srede 15. stoletja. Fokus se je od latinščine postopno premikal k jezikom, ki so jih razumeli in govorili prebivalci zgodnjenovoveške Evrope. K prepoznavanju jezikov množic kot tistih, v katerih je mogoče sporočati in se izražati z enako ali še večjo močjo kot v mrtvi latinščini, pa so odločilno pripomogli novi idejni tokovi, kot sta bila humanizem in reformacija, ter teh- nološke inovacije, začenši z iznajdbo tiska. Z neutrudnim delom slovenskih reformatorjev je slovenščina sicer delo- ma ujela srednjeevropski vlak, a se ji na njem ni uspelo povsem obdržati. Prvo polovico revije, posvečeno starejši zgo- dovini, sklene prispevek druge mlajše zgodovinarke Monike Deželak Trojar, ki prinaša prvi del orisa življenjske po- ti vsestranskega Ljubljančana Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681), Val- vasorjevega predhodnika in sodobni- ka. Njegov ohranjeni opus priča, da je v eni osebi uspešno združeval zgodo- vinarja, polihistorja, govornika, pridi- garja in teologa, natančneje mariologa. Sklop novejše in sodobne zgodovine, če ga smemo tako poimenovati, odpira Anja Dular s prispevkom o ljubljanski tiskarki, knjigarnarici in založnici Ro- zaliji Eger, katere tiskarna je med leto- ma 1829 in 1872 dala več kot 350 tiskov v treh jezikih – nemščini, slovenščini in za cerkvene potrebe tudi v latinšči- ni. Zelo dejavna vdova je kot prva v Ljubljani začela uporabljati postopek litografije, kar ji je med konkurenti za- gotavljalo pomembno prednost. V nje- nem času se je v mondeno zdravilišče habsburške monarhije razvila Rogaška Slatina, katere razvoj predstavlja Mitja Cimperšek. Uradno rojstvo zdravilišča je povezano z letom 1803, ko so štajer- ski deželni stanovi v okolici izvirov mineralne vode začeli graditi stavbe za OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 121 goste in zasilno polnilnico vode. Cim- peršek popelje bralca prek zlate dobe zdravilišča in razkroja njegove arhi- tekturne harmonije v drugi polovici 20. stoletja vse do težav, s katerimi se Roga- ška Slatina ubada po osamosvojitvi Slo- venije. V današnje zamejstvo, ki je to šele zadnjih sto let, v svetovljanski Trst, pa odvede bralca Metka Pekle s pred- stavitvijo tržaške družine Piščanec v stoletju 1865–1967. Prispevek temelji predvsem na avtobiografiji narodnjaka in uradnika Justa Piščanca, napisani v dvajsetih letih 20. stoletja v avtorjevem »ljubljansko-štajerskem eksilu«. Pi- ščančevi – Justova hči je bila priznana akademska slikarka Elda Piščanec – so primer slovenskega tržaškega meščan- stva, ki mu niso prizanašale narodne in družinske tragedije. Če je Just Piščanec izgubil dom v Trstu in v Maistrovi dobi zgradil obmejno carinsko organizacijo na severni meji, je to mejo na pariški mirovni konferenci leta 1919 branil di- plomat dr. Bogumil Vošnjak iz znane šoštanjsko-celjske rodbine Vošnjakov. O Vošnjaku, njegovi ženi Nadi in dru- žinskem prijatelju, antropologu, naro- dopiscu in politiku dr. Niku Županiču, piše v prvem delu svojega prispevka slovenist Milan Dolgan, ki zanimiv preplet življenjskih zgodb uvaja s po- menljivim stavkom: »To najbrž ni bil ljubezenski trikotnik.« V veliko bolj vedre vode, stran od politike zaplava bralec ob prebiranju zgodbe Marka Kumra o nastanku pomembne sloven- ske jazzovske zasedbe »Ad hoc«, katere umetniško pot je začrtal France Kapus. Orkester Ad Hoc je v šestdesetih letih 20. stoletja redno koncertiral na blej- skem in nato ljubljanskem festivalu in dobival zaradi svežih idej in sodobne usmeritve številna vabila na evrop- ska koncertna prizorišča. Medtem ko je Ad hoc obstal le eno desetletje, je njegov vrst nik, leta 1957 ustanovljeni kolesarski klub iz Kranja, svojo pot za- znamoval z različnimi imeni do danes, ko vstopa v sedmo desetletje svojega zelo uspešnega delovanja. Iz prispev- ka Alenke Pipan o prvem kolesarskem klubu na Gorenjskem med drugim iz- vemo, da v Sloveniji vsako leto kupi no- vo kolo 120 ljudi na 1000 prebivalcev, kar nas uvršča v evropski vrh. Klasičnim prispevkom se tokrat pridružuje še kratka predstavitev ak- tualnih dogodkov v petih slovenskih muzejih od Kobarida do Murske Sobo- te izpod peresa Barbare Kastelec. Tu- di zadnja številka revije SLO skratka uspešno stremi po tematski raznoliko- sti, čim bolj uravnoteženi zastopanosti celotnega slovenskega prostora in vseh zgodovinskih obdobij, po atraktivno- sti in zmožnosti nagovoriti zelo široko bralstvo. Boris Golec