— 9 — teče nazadnje v četirih večih žilah v levo plat serca. kjer se je kolotok začel. Iz tega je razvidno, da kri na svojej poti dvakrat svojo barvo spreminja. V vlasnih žilicah po životnih delih postaja namreč otemna, černkasto rudeča, dalje pije in jemlje nepotrebne zračne tvarine, posebno ogljeno kislino, iz živih telesnih delov ali organov, in v malih žilicah, katere objemajo kakor mrežice zračne mehurčke pljuč. postaja svitlo rudeča ali arterielna in oddaja tam vdihanemu zraku popred nabrano ogeljno kislino v zamen za kislec, sostaven del našega izduha, brez ka­ terega bi se človeško življenje še za minoto ne žamoglo ohraniti. (Konec prihodnjič.) Kurent in človek. (Posnel Merovčkov Prostoslav.) Kurent*) in človek se nikakor nista mogla pobo­ tati, kdo naj gospoduje na zemlji. Človek ni hotel Ku­ rentu priznati gospodarstva, niti Kurent človeku. — Človek je bil tedaj močan in velik. Necega dne se sni- deta s Kurentom. Kurent pravi: „Hajdi, skusiva se; kateri naju je močneji, oni naj gospoduje na zemlji; kateri naju preskoči široko morje, oni bodi gospodar zemlji in vsemu na njej ; menim, dosta boljša je, kot ta puščava." „Dobro." pravi človek, »skusiva se." Ku­ rent prizdigne svojo haijino, pa skoči črez morje, a vendar si nogi nekoliko omoči. Jame človeka zasme- i hovati; a človek se ne zmeni dosti za to; zaleti se, pa preskoči morje, kot bi bilo potoček. Ni si niti prizdignil haljine, niti se omočil. „Te uže imam," pravi človek, „lej ti si si omočil nogi, jaz pa ne." »Naj bo, zdaj si mi bil kos," pravi Kurent, „tvoja je zemlja in vse na njej, tvoje je morje, in kar je za morjem. A vendar to še ni vse; nekaj je S še nad nama, nekaj pod nama. Skusiva še enkrat, ka­ teri je močneji." Gre k nekej votlini, pa treskne z nogo, da je zagromelo tako silno, kakor bi bila strela udarila. Votlina se razčesne in videlo se je globoko, globoko do tod, kjer imajo kače svoja ležišča. Zdaj treskne pa človek, tako, da se je zemlja v oserčji zazibala; se silnim svojim udarcem je bil zemljo preklal do tod, kjer teče čisto zlato; kače so popadale v globino, ter se utopile v zlatej reci. »Tudi to je tvoje," pravi Kurent, »a še v tretje me moraš prekositi, če hočeš biti moj car. Glej na tej gori, ki presega oblake, in steza do božje mize, sedi petelin, ki čuva božjo hrano. Streliva pušico v višino; čegar pušica bode letela više, oni je močneji, njegova je zemlja, njegovo, kar je pod njo, njegovo kar nad njo." Kurent streli in pušica je letela osem dni, predno je padla na zemljo. Zdajci zgrabi tudi človek za lok; devet dni ni bilo pušice nazaj ; še le deseti dan pade na zemljo, in na njej je bil napičen božjo hrano ču­ vajoči petelin. »Ti si tedaj car," pravi zviti Kurent, »klanjam se ti, kakor se spodobi podložnemu." A člo­ vek je bil dober; pobrati se s Kurentom, potem pa odide radovaje se svojega carstva. Kurentu je zeld merzelo, da ga je bil človek osra­ motil. Sklene vjeti ga z zvijačo, kajti previdel je, da je močnejši od njega. „Zel<5 močan si res," pravi pri sebi, _a menim, da tudi zel<5 neumen; nekaj sem si iz- *) Kurent je bil visoko božanstvo poganskih Slovencev. mislil in to ti naklonim v dar." — Gre in ožme terto : in iz nje se je jelo cediti čisto rudeče vino. »To naj ; ti bode v dar! Pa kje si?" Rekoč odide iskat človeka. Najde ga na zemlji, na drugej strani za morjem. Jedel : je ravno močnik. »Kaj delaš gospod ?" praša Kurent. i ,Močnik sem si bil naredil iz bele pšenice in rudečega sadja; zdaj ga jem in vodo pijem." »Ubogi gospod! 1 svet vladaš, pa moraš piti vodo. Daj mi svojo kupo ia dam ti pijače, katero ti je napravil tvoj najvernejši j sluga." Človek se je dal premotiti, vzel kupo z rudečim | vinom, ter jo izpil. »Hvala ti, brate! Ti si sicer dober, a pijača tvoja ni dosti vredna." Kurent se skremži in tiho odide. Vedno premišlja, kako bi prevaril človeka. Zopet ožme terto, zopet je vrelo rudeče vino iz nje. Kurent nameša va-nj cepteca, kateri raste le o mesečnem svitu in ki je vilam v hrano. Potem poišče človeka. Najde ga globoko v zemlji, tam kjer čisto zlato teče. »Kaj delaš gospod?" »Tkam si zlato košuljo; a jako sem se utrudil, zelo" sem žejen; a žalibože nimam vode, do verha zemlje pa je celih sedem let hoda." »Lehko ti služim; tu imaš čašo vina; zlato solnčice ni nikdar obsevalo boljšega." Človek se zopet da pregovoriti, vzame čašo in jo izprazni. »Hvala ti, Kurent! Dober si ti, pa tvoja pijača je tudi dobra." Voljan je bil Kurent mu v novo natočiti, a človek ni hotel, bil je pameten in zmeren po prirodi. Kurent se namerda in odide, da si kaj boljšega izmisli. V tretje ožme terto, in hujše je curelo vino iž nje, a tudi to pot ni ostalo nepokvarjeno in čisto. Hu­ dobni Kurent vzame pušico, prereže si žilo, pa podstavi kupo, da mu je černa kri kapala v vino. Potem se od­ pravi iskat človeka. Najde ga na> visokej gori pri božjej mizi; jedel je ravno pečenko, ki pa ni bila za-nj, tem­ več za boga pečena. »Kaj pa počenjaš, gospod?" pravi Kurent začujen in vesel, vide da je človek hudo grešil. »Tu sedim, pa jem pečenino; a zelo se mi mudi, kajti bojim se, da pride bog in me trešči v globočino." »Nikar se ne boj! Kako ti diši pečenka?" »Izverstna bi bila, a strašansko je terda, dajo komaj požiram. »Lehko ti pomorem," pra^i Kurent, »tu je vino, ne dobiš tacega nikjer, ni v nebesih, ni na zemlji, — samo pri meni." V tretje se da človek prevariti v svojo nesrečo. »Hvala ti, Kurent! Ti si dober, a pijača tvoja je še boljša. Nalij mi še enkrat, kakor se spodobi pokornemu slugi." — Kurent nalije; — človeku se skali oko, skali se mu pamet. Ne misli več, da je pri božjej mizi in se še dalje mudi. — Kmalu pride bog, pa najde člo­ veka pri mizi spečega; prepričavši se, da mu je pojedel pečenko, se razserdi, pa ga trešči z gore. — Mnogo, mnogo let je človek pol mertev ležal na zemlji. Ko zopet okreva, ni bil več tako močan: ni mogel niti čez morje niti v zemljino globino, niti k božjej mizi. Tako si je Kurent prisvojil gospodarstvo zemlje in čez človeka. Ljudje so od tedaj vedno majhni in slabotni. Drobtine. (Spisal Fr. Jaroslav.) Slava kreposti. Dne 5. novembra 1744. I. zbrali so se stanovi kra ljevine Poljske v Grodnem, da zaradi nekih važnih der-