V začetku vsakega šolskega leta, ko so v razred prihajali novi profesorji, smo dijaki vselej nestrpno in radovedno pričakovali, kdo se bo pojavil pri vratih. Bo strog, prizanesljiv, pravičen, popustljiv, bomo z njim dobro vozili, ali bo večini trda predla? Še posebej je bilo naše zanimanje in pozornost obrnjena na obraze tistih profesorjev, ki so učili »težke« PROF. MOLINARO V DIJAKOVIH SPOMINIH 87 predmete, med katere je sodila tudi matema tika. Pisali smo šolsko leto 1942 na takratni 4. državni moški realni gimnaziji za Bežigradom. Huda, nepozabna vojna leta. Prvi dan pouka v šestem razredu. Po zvonenju ni bilo treba dolgo čakati, niti toliko ne, da bi »dežurni« v naglici najavil ime prihajajočega učitelja. Pred nami je stal profesor Ivan Molinaro. V razred je prišel z nekako zibajočimi, valu jočimi koraki. Takšna je bila njegova hoja. Bil je manjše, drobne postave, z majhnimi brčica- mi, živimi očmi in gladkimi lasmi, ki jim očitno ni posvečal kakšne večje pozornosti in nege. Njegova temna obleka je izdajala člove ka, ne posebno vnetega za zadnjo modo. V medlem spominu mi je ostala njegova površno zavezana kravata. Vse je kazalo, da imamo opravka s človekom, ki ne da veliko na zuna njost. Je bila njegova notranjost bolj urejena, bolj bogata in razgibana? Ta se nam je pola goma odstirala med šolskim letom. Vsekakor je bil Ivan Molinaro vase obrnjen človek. Samotar. Redkih besed in ne pretira nih kretenj. Na dijake je mirno deloval. Kmalu smo ga spoznali kot srčno dobrega človeka. Svojih čustev ni skrival, na veliko jih pa tudi ni razgaljal. Vendar se je iz množice drobnih trenutkov in srečanj, ki jih čas stke v celovi tejšo podobo, dalo razbrati, da v profesorju ni kančka hudobije. Te njegove značajske lastno sti so izražale tudi mehke, skoraj otroško mile poteze na njegovem obrazu. Ob redkih razpo loženjih jeze ali razočaranja, ki smo mu ga hote ali nehote povzročili dijaki, so zadobile trpek, boleč izraz. Kadar se je razburil, so mu besede obstale v grlu. Rad je pomagal dijaku, ki je v zadregi stal pred tablo. Tudi pri pisanju šolskih nalog (beri: pri prepisovanju!) ni bil prestrog. Pri pregledovanju le-teh, pa je bil zelo natančen, temeljit in pravičen. Popravke je vselej pisal z rdečo tinto. Njegova drobna, kaligrafična pisava je kar sijala iz naših čačk in je razode vala človeka, ki nekaj da na estetiko pisnega sporočila in na red. S številkami pozitivnih in negativnih točk je ocenjeval vsako nalogo posebej. Končna ocena je bila vselej temeljita in vselej pravična. Kot predavatelja ga ne bi mogli šteti v prvo vrsto. Že njegova dikcija ni bila najboljša. Veliko je imel opravka z jezikom, ki ga je nemirno in včasih nervozno prekladal zdaj na to, zdaj na ono stran ustne votline. To mu je prešlo v navado. Nam, dijakom se je zdel ljubko smešen in smo ga radi, posebno jaz, ki sem kazal nekaj daru za posnemanje in opona šanje, prav radi vzeli na »piko«. Nekaj poseb nega je bila tudi njegova drža. Nikdar ga nisem videl stati vojaško pokoncu. Ponavadi se je njegova drobna postavica motala ob katedru. Palca je imel zataknjena za hlače ob bokih in v takšni pozi je bil skoraj vso uro. Malokrat se je sprehajal po razredu, kar je bila pogosta navada ostalih profesorjev. Di jaki smo se večkrat dolgočasili, ko nam je z mlaskajočo govorico narekoval pravila iz svo jega zvezka. Poudarjam, pravila, kajti profe sor Molinaro je bil bolj matematik-teoretik kot praktik. Dobesedno visel je na pravilih, ki smo se jih morali do pičice natanko naučiti. Na pamet seveda. Ob mnogih pravilih je meni in mojim sošolcem še do danes ostalo v ušesih to-le pravilo: Skozi dve točki je možno poteg niti eno in samo eno premico. To... eno in samo eno... je nekajkrat ponovil in bog ne daj, da bi kdo pri spraševanju pozabil na ... eno in samo eno. Profesorja Molinara, niti njegovih ur se ni smo bali, kar se je dogajalo pri nekaterih drugih profesorjih. Imeli smo ga radi, ker smo čutili, da tudi on goji do nas takšna čustva. Živel je sam, skromno, kot podnajemnik v majhni sobici za Bežigradom, nasproti voja ških delavnic. Tudi njegova sobica je bila skromno opremljena. Bil sem v njej, ko sem mu prinašal drva za kurjavo. Za to delo mi je ponujal veliko več, kot sem zaslužil. Seveda denarja nisem vzel, saj sem mu rade volje ustregel. Povedati pa moram, da to moje te snejše znanstvo s profesorjem nikakor ni vpli valo na morebitne prednosti, ki bi jih imel pri pouku, čeprav nisem bil najboljši učenec. In še en primer njegove pozornosti in natančnosti. Sošolcu, ki je med njegovim pou kom imel pod mizo knjigo in bral, mu je profesor knjigo vzel, a jo je takoj vrnil zadnjo uro pouka. Marsikdo bi na to pozabil. Kakšen odnos je imel do glasbe, bi se dalo težko izluščiti iz dogodka, ki ga navajam. Vojaška pihalna godba je imela vaje v vojašni ci, nasproti gimnazijskega poslopja. Skozi odprta okna so v razred prihajali kar harmo nični in uigrani zvoki dobrega pihalnega orke stra. Profesorja pa so očitno motili, tako, da je ukazal zapreti okna, češ da tega »organizi ranega ropota« ne bo poslušal. No, to je anek dota, s katero sklepam medel spominski zapis o profesorju Ivanu Molinaru, ki nam bo vsem ostal v srcu kot pravičen in dober človek in zanimiva osebnost. Janez Bitenc 88