Po šestih mesecih Kako čas beži! Pa naj bo še tako trd in neusmiljen, drvi z neverjetno naglico naprej. Šest me* secev je že, odkar je izdihnil naš veliki kralj. Dogodki prehitevajo dogodke. Zemlja se maje v tečajih. Vulkanična Evropa bruha dnevno novih senzacii v svet. In vendar vsi ti mnogovrstni vtisi niso mogli zabrisati one velike žalosti iz src. Zgodilo se je pred šestimi meseci, ali kakor, da se je zgodilo včeraj. Še vedno nam brni v ušesih in srcih mrtvaška pesem zvonov vseh cerkva. Še vedno nam zveni v srcih bolesten jok in krik množic ob pogledu na krsto velikega Pokojnika. Doba formalne globoke žalosti bo te dni za nami. Ali doba resnične globoke žalosti ostane. Zakaj On ni bil formalni predstavnik našega Ijudstva in države. On je bil kralj, ki je s svojim Ijudstvom živel, On je bil kralj, ki je s svojim Ijudstvom trpel, On je bil kralj, ki je za svoje Ijudstvo in dn žavo umrl. Čudovito je bilo Njegovo življenje. Kot otrok je živel v najskromnejših razmerah. V balkanski vojrti je bil On poklican, da osveti Kosovo in je na čelu svoje vojske vkorakal v Dušanovo Skoplje. V svetovni vojni je delil usodo s pre; prostimi vojaki, bil je v strelskih jarkih in v najžalostnejših trenutkih Srbije je pre* trpel vso grozno Golgoto umika čez albanske gore. Ko je po neskončnih naporih hiralo njegovo telo, ni hiral Njegov duh, ni pe= šala Njegova silna volja. Kmalu Ga srečamo na čelu srbskih čet na solunski fronti. Z Njegovim vzklU kom »V svobodo ali smrt!« se je pognala srbska vojska z brezprimerno hrabrostjo na sovražnika, omajala je sovražnikove postojanke, prebila je ognjeno črto in strla vsak odpor. Z navdušenjem brez primera je v naslednjih tednih pometla sovražnika s svete srbske zemlje in osvo; bodila vso Srbijo. In ne samo to, srbske čete so korakale dalje. Tako se je uresnU čilo naše tisočletno hrepenenje. Po stot letjih suženjstva je vzklila svoboda tudi Slovencem in Hrvatom. Nastopila je nova doba: dobili smo svojo državo. Ali kmalu se je izkazalo, da nismo vedeli, kam s tem bogastvom. Tisočletno suženjstvo nas je okužilo, da nismo bili več zreli za nravo svobodo. Vstali so krivi preroki, častihlepni stremuhi, politični pu- stolovci irt mešetarji. V takem kaosu sredobežnih sil je grozila državi propast. In v pravem trenutku je vstal zopet naš VU teški kralj, razsekat je z odločnim zamahom ta gordijski vozel zmešnjav, pregnal je mešetarje iz templja domovine ter izčistil iako z odločno gesto Avgijev htev. Nastopila je doba notranjega miru. AH Evropa ni bila mirna. Podobna je bila razburkanemu oceanu, ki grozi. In tedaj je pokazal kralj Aleksander, da ni bil samo vojni kralj, ampak, da zna biti tudi apostol miru. Z lastno iniciativo ie pripomoget raznim zvezam do življenja, ustvaril je balkanski ttakt, prožil je Bolgarom roko in ustavil tako bratomorne iw cidente na meji. Kot apostol miru je šel tudi v Franciio in tam so Mu vzeli usodni streli za nas tako dragoceno življenje. Kratkovidni zločinski fanatiki plačani od lakomnih sosedov so nam ubili kraJja, kakršnega še nismo imeli. Presveži so še dogodki, da bi mogli zapopasti vso veliču no našega velikega Pokojnika v pravi per; spektivi. Pal je kralj. Pal je kot junak. Ni mU slil nase, ni mislil na rane, Njegove zadnje besede so Sile posvečene zopet domovini »Čuvajte mi Jugoslavijo!« To so Njegove poslednje besede, Njegova sveta oporoka. Tisti, ki so mislili, da bodo s kraljevo smrtjo zadali iudi Jugoslaviji sami smrtni udarec, so se motili. Tisti, ki so upali ob splošni zmedi na bogato žetev, so se varali. Šest mesecev je minilo: Jugoslavija ni propadla. Silnejša kot kdaj prej je! Trds neje kot kdaj prej stojijo naše meje. Kra* Ijeva mučeniška smrt nas je združila kot še nikdar, odprla nam je oči, prekalila nam je miselnost, vlila nam moči in poguma. Stoletja našega suženjstva so minila. Minila za vseleji bodi naš klic. Slovenski učitelj! Jugoslovanski učiteljf Minil je čas žalovanja. Prisluhni vase, ali ne ču* tiš kot glas iz onostranstva. Mrtvi kralj kliče: Obriši si solze in privihaj rokave! Razorana njiva čaka sejalca. Vrzi semena dokler je še čas! Bodoči rod raste. Ti mu odpri oči in srce, da spozna in vzljubi domovino in /o bo znal ceniti in braniti, ko pride čas. 5/ovenski učitelj, jugoslovanski učitelj! Ne v drugih, — v Tvojih rokah predvsem je usoda domovine. Bolj kot kdaj prej je danes potrebno tvoje delo. Le ono je svetal porok naše lepše bo* dočnosti.