VEČNE KOCKE
Bog moj, objokujem bitje, ki ga živim; boli me, ker sem jedel tvoj kruh; toda to ubogo misleče blato ni skorja, ki je zrasla na tvojem boku: ti nimaš Marij, ki odhajajo.
Bog moj, če bi bil ti človek, bi danes znal biti človek; a tebi je bilo vedno dobro,
Cesar
Vallejo
1892-1938, Peru
669                                                                                                   Španskoameriška poezija
670
nimaš srca za svoje stvarstvo.
In človeka boli namesto tebe: Bog je on!
Danes, ko gore sveče v mojih zakletih očeh,
kot gore v očeh obsojenca,
Bog moj, boš zbral vse svoje moči
in bova metala to staro kocko...
Morda, o, igralec! ko bova igrala
za usodo vsega sveta,
pridejo na dan otekle oči Smrti,
kot dva pogrebna asa iz blata.
Bog moj, v tej gluhi temni noči,
saj ne moreš igrati, kajti ta Zemlja
je nekakšna kocka, že oglodana in že okrogla
zaradi silnega in slepega kroženja,
ki se ne more ustaviti nikjer drugje kot
v neki praznini,
v praznini neskončne grobnice.