365
Dr. Matjaž Kmecl,  Novela v literarni teoriji
DR. MATJAŽ KMECL,
OD PRIDIGE  DO KRIMINALKE
Od pridige do kriminalke je zaokrožena zbirka literarnozgodovinskih tekstov istega avtorja,* ki nudi manj teoretično, zato pa prijetno ali celo razburljivo branje. Informativno kompo-nirani prispevki so uglašeni na dokaj nepoznano temo: zdaj mučno zdaj spodbudno porajanje slovenskih proznih začetkov in njihovo zorenje v prve sklenjene pripovedne estetske sestave nekako v sredini prejšnjega stoletja.
Motili bi se, če bi od knjige pričakovali sistematično monografsko ekspli-kacijo. Njen namen je bežnejši: tako rekoč mimogrede, v kratkih znanstvenih diskurzih pokazati na tiste dinamične duhovnozgodovinske principe in narodnopraktične pogoje, ki so tudi odločilno pripomogli k specifičnemu formiranju slovenske proze, pa jih literarna zgodovina doslej ni upoštevala ali pa jih je sploh prezrla. Večkrat je področje toliko novo, da se avtorju ni treba   utrujati  s  polemiko.   Literatura
* Dr. Matjaž Kmecl: Od pridige do kriminalke, Mladinska knjiga 1975, oblikoval Borut Kovše,  148 strani.
366
Peter Kolšek
kot estetska struktura je torej v središču Kmeclovega zanimanja le tedaj, kadar njeno sporočilo priča tudi o svoji zvrstni genezi (deloma zdaj avtor literarno opazuje na način temeljnih pripovednih enot, kot jih je osnoval v prejšnji knjigi). Odločilnejše je konkretno zgodovinsko zaledje. In tako se znajdemo najprej v sklenjenem esha-tološkem svetu, kakršnega zaznamuje pridiga s svojim izrazito funkcionalnim, zgolj k poslušanju vabečim pripovednim elementom, v svetu torej, ki mu z nekoliko epsko razširjeno moralno poanto pripada še Ciglerjeva Sreča v nesreči, nato pa sledimo vprašlji-vosti apriornega sveta, ki ga načenja meščanska opozicija, kakršna si v na-rodnobudniških salonih spleta svoj premoženjski karakter in literarni okus, dokler ga končno ne izrazi v potrebi po kriminalki kot neproblematični literarni vrsti, ki naj deklarativno oznani in ubrani položaj mladega slovenskega meščanstva. V nazorskem razponu od avtonomne duhovne strukture do njene relativizacije išče avtor razloge za konstitucijo pripovednih elementov v vedno bolj sintetične in komplicirane tvorbe, kakršne se že ustalijo pri Jurčiču. V svojih zaključenih pa vendar dopolnjujočih poglavjih tako avtor prikaže razvoj proze od Ciglerja do končne faze vajevskega snovanja, ko se pripovedništvo razloči v osnutek realizma in svetobolja. Pri tem opozori na posebna izhodišča in učinke Jenkove, Mencingerjeve, Erjavčeve, še prej Trdinove proze in nas prek Zar-nikovega feljtona pripelje do formiranja  kriminalke  pri  Jakobu  Alešovcu.
Znotraj tega razvojnega loka opaža številne prozotvorne pobude, ki jih — zaradi ljubezni do visoke Prešernove poezije — nismo navajeni videti: od folklornih elementov (tim. godčevske zgodbe) do časnikarskih potreb in soočeno preverjanje tistih sugestij, ki so jih prozi ponujale Novice. Primer natečaja za kvalitetnega podeželskega bika je dovolj poučen zgled o stanju jezikovne deskriptivne aparature. Avtor poda tudi kratek oris tedanjih poeto-loških proznih prizadevanj ter opozori na njihovo notranjo opozicijo med elitno in neelitno literarno koncepcijo. Presenečeni smo lahko nad Jurčičevimi refleksivnimi postopki.
Tako knjiga osvetljuje štvilne zgodovinske, družbene in družabne pojave, ki so s svojimi socialnimi učinki zanesljivo pristopili k rojstvu slovenskega pripovedništva kot kake vile soje-nice. V načinu pisanja se avtor zavestno odreka razkazovanju vsake znanstvene nečimrnosti, mimogrede in za vsak primer nam kaj pojasni (npr. kaj je to motivacija), z elegantno humorno jezikovno gestikulacijo namerno ruši avtoritativno profesorsko distanco in tako vabi bralca, da bi spoznal nekatere priročne čare literarne zgodovine. Čeprav je knjiga po svoji raziskovalni disciplini daleč od neobveznega esejističnega pisanja, ne skriva, da hoče biti tudi dostojna popularizacija vede. Skratka, delo dr. Matjaža Kmecla zmore prijazno prepričati najširše bralstvo, da je literarna zgodovina lahko tudi sproščeno in duhovito opravilo.
Peter Kolšek