Poftnine plačana v gotovini.
Cena 30.— Ur
Spediz. In abb. post. I. ar.
DEMOKRACIJA
Leto XIII. - Štev. 2
Trst - Gorica, 15. januarja 1959
Najnevarnejše srčne bolezni so zavist, sovraštvo in skopost.
PEARL S. BUCK
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Obeta se razgibano leto
Začetek v znaku potovanj - Poseg Italije na Srednjem in Tita na Daljnem Vzhodu
Komaj bora dva tedna sta minila od začetka leta 1959. in že se je v njem zvrstil niz pomembnih dogodkov. S 1. januarjem je stopilo v veljavo Evropsko skupno tržišče, večina zahodnih evropskih držav je uveljavila novo denarno politiko, ki je znatno sprostila mednarodne prenose valut in obračune, z »Lunikom« je človeštvo prvič v. svoji zgodovini premagalo težnost Zemlje in pognalo svojega prvega odposlanca v daljno vsemirje, v Franciji je v polnem teku eksperiment De Gaulle, ki je izdal celo vrsto globoko posegajočih dekretov, s katerimi skuša ozdraviti državo, Sovjeti so s svojo novo poslanico še povečali aktualnost nemškega vprašanja. Predvsem pa so za začetek leta 1959. značilna številna in zapažena potovanja državnikov. Le-ti so se spustili na vse strani sveta, kot bi domenjeno čakali na znak za start.
Mikojan v ZDA
Največji poslovni človek sveta (Mi-koyan je po svojem položaju šef sovjetskega gospodarstva) se je odpravil na »zasebni« obisk v največjo gospodarsko silo sveta. Koliko je ta obisk zasebnega značaja je prikazal neki list s posrečeno karikaturo, na kateri sprašuje reporter. Mikoyana s čem se peča kot zasebnik. Mikouam mu odgovarja, da s politiko. In kaj je vaš oficielni poklic, ga zopet vpraša reporter. Mikoyanov odgovor je isti: politika.
Mikojan je torej v Združenih državah kot politik in njegovemu potovanju so dali »zasebni« značaj samo zaradi tega, da so se na ta način izognili pridržkom Združenih držav, ki zaradi obzira do svojih zaveznikov doslej niso bile naklonjene dvostranskim razgovorom s Sovjetsko zvezo. V ostalem pričajo o eminentno političnem značaju obiska Mikoyanovi razgovori in izjave. Doslej se je Mikoyan že srečal z Dullesom in Nixonom, ponovno se bo videl z Dullesom in prihodnjo soboto bo govoril z Eisenhovverjem, Na banketih, ki jih prirejajo temu voditelju grobarjev zasebnega gospodarstva ameriški podjetniki, njihovi pravniki in novinarji pa dajo izjave, ki jasno nakazujejo, da bo Mi-koyan izrabil ves svoj vpliv in spretnost, da dokaže Amerikancem kako koristni in potrebni bi bili prav razgovori med predstavniki Združenih držav in Sovjetske zveze, kaj vse si lahko obe državi obetata od svojega dvostranskega sporazuma in povečanja medsebojne trgovinske izmenjave. Posebno za slednje so ameriški poslovni krogi občutljivi. Zato je razumljivo, da spremljajo sovjetski ekspanziji bolj izpostavljeni Evropejci Mikoyanovo potovanje z nekoliko mešanimi občutki.
Priznati je treba, da je Sovjetska zveza Mikoyanovo poslanstvo dobro pripravila. Za vizitko, s katero je stopil na ameriška tla, mu je dala uspešno odstrelitev »Lunika«, s katero je znova dokazala svojo moč v tehniki raketnih iztrelkov. Medtem ko je Mikoyan že opravil prve razgovore z Dullesom in Nixonom pa so iz Moskve poslali zahodnim sila noto z novimi predlogi za ureditev celokupnega nemškega in ne samo berlinskega vprašanja. Tako bo predsednik Eisenhower v soboto lahko govoril z Mikoyanom zelo stvarno in o otipljivih stvareh.
Z ameriške strani so medtem dali nekaj izjav, ki nakazujejo kakšno stališče zavzemajo v tem trenutku vodilni možje Združenih držav. Predsednik Eisenhower je 9. januarja prebral v Kongresu svoje poročilo o stanju v državi. V njem je dejal da bodo ZDA branile svobodo Berlina, dodal pa je, da se bodo skušale z nasprotnim taborom sporazumeti o ureditvi tega in drugih vprašanj. S tem je povedal, da so vrata za sporazum sicer odprta, toda do določene meje. Značilno je tudi, da je ameriško zunanje ministrstvo prav te dni objavilo 53 strani obsegajočo knjižico, v kateri zavrača očitke, ki jih je zadnje čase večkrat izrekel Hruš-čev na račun Zahoda. Knjižica obtožuje Sovjetsko zvezo, da je kriva, če mora Nemčija še vedno ostati razdeljena, da je odgovorna za berlinsko krizo in za neurejen položaj v Evropi od konca vojne do danes. Končno so Sovjeti z ustanovitvijo močne vojske v Vzhodni Nemčiji prisilili zahodne zaveznike k pristanku na ponovno oborožitev Zahodne Nemčije.
Kakšen bo dejanski rezultat Mike.Janovega obiska v Združenih držav se trenut-
no lahko samo ugiblje. Tudi se z gotovostjo ne more trditi, ali gre samo za novo sovjetsko propagandno potezo ali ali pa tiči za vsem resnična želja za dosego dejanskega sporazuma. Razplet nemškega vprašanja, morebitni vrhunski sestanek med Hruščevom in Eisenhowerjem in, kot končni smoter, sporazum med obema največjima velesilama sveta, so trije elementi, ki bodo merodajni za naknadno vrednotenje uspeha sedanjega Mikoyano-vega poslanstva.
Fanfani v Kairu
Drugo najvažnejše državniško potovanje v prvih dneh tega leta je bil obisk italijanskega ministrskega predsednika in zunanjega ministra Fanfanija v Kairu. Tudi to potovanje je po svojem pomenu presegalo okvir dvostranskih stikov in je bilo važno za bodoči razvoj odnošajev med Egiptom in vsem Zahodom. Ni se zaman poudarjalo, da je to bil v zadnjih letih prvi obisk vodilnega zahodnega državnika v Egiptu. Po svojem povratku v Italijo je Fanfani upravičeno obžaloval, da ni do tega prišlo že eno leto prej.
Okoliščine, v katerih je Fanfani prišel v Egipt so ugodne. Prav okrog Novega leta so prišle na dan prve večje napetosti med arabskimi komunisti in Naserjevim režimom. S tem so se pokazale prve resne razpoke med Združeno arabsko republiko in Sovjetsko zvezo. Naser je po-zaprl več komunističnih voditeljev ukinil nekatere komunistične časopise in revije ter zaprl več komunističnih knjigarn. Malo pred Fanfanijem se je mudil v Kairu predsednik Mednarodne ba>:ke Blalc ki je uspešno posredoval za ureditev visečih anglo-egiptovskih finančn;h vprašanj. V zvezi s tem se v Kairu že vodijo pogajanja. Značilno je tudi, da je egiptovska vlada ukazala svoii Narodni banki naj nakaže drugi obrok za odplačilo odškodnine lastnikom bivše družbe za Sueški prekop. Istočasno z Fanfanijem se je mudilo v Kairu gospodarsko odposlanstvo
Zahodne Nemčije, ki je ponudilo Nasser-ju, da bi Zahodna Nemčija financirala drugo skupino de' gradrije Assuanskega jezu. Prvo skupino je, kakor znano, finansirala Sovjetska zveza, ki je dala v ta namen na razpolago kredit 400 milijonov (Konec na 4. str.)
Mikojan pripravlja v Združenih državah Hruščev obisk v znamenju sputnikov, lu-nikov in planjetk
Fantomi preteklosti
Dovolj je bilo, da se je v časoi piših pojavila vest o skorajšnjem sestanku Mešanega jugoslovani skontali janskega odbora za rešet vanje obojestranskih manjšini skih problemov v nekdanji coni A in B Tržaškega ozemlja, in da je iz najvišjih sodnih krogov v Trstu izšel oprezen predlog za odpravo zakonskih določil, ki prepoveduje uporabo slovenščit ne sodiščih, pa so že sledile nove zastraševalne akcije.
Takoj po Novem letu so »ne; znanci« trosili po mestu, pa tudi po okoliških kraških vaseh letat ke, v katerih grozijo »s krvjo« za primer, če bi bila dovoljena dvot jezičnost. »Italijani!« t piše na letakih s »V našem mestu se prit pravi ja jo nove bitke. Če bo odot bren le drobec dvojezičnosti pot tem bo kri, ki bo prelita, padla na tiste, ki so dali pobudo ali odobrili ta ukrep.« Podpisan je anonimni in neznani »Movimento Irredentista Nazionale«.
To je bil začetek. V petek, 9. tm, pa ,/V tržaške Slovence pret senetila vest, da so prejšnji dan, to je v četrtek ali v noči od sret de na četrtek, že običajni »net znanci« ponovno oskrunili spot menik bazoviških mučencev. Na stebru spomenika so s črnim lat kom narisali liktorski sveženj s sekiro, marmornati plošči, od ka; i rih ena spominja na borbo prot ti fašizmu v letih 1930*1945, drut ga na prvo oskrumbo spomenika,
»PLANJETKA« je ime umetnemu planetu, ki je začel krožiti okrog Sonca. ■ Izstrelili so ga Sovjeti 2. januarja tl. To je prvo telo, ki ga je poslal človek v vsemirje izven težnostnega območja naše Zemlje. Doslej so namreč krožili okrog naše Zemlje samo umetni sateliti, ki se imenujejo tako prav zaradi tega ker jih Zemlja s privlačnostjo že vedno veže nase in jih bo, izgube svojo bržino, tudi pritegnila na svojo površino.
Za iztrelitev rakete, ki je namreč dosegla brzino 11.200 metrov v sekundi. Cenijo, da je kompletna raketa tehtala pri odstrelitvi 250- 400 ton, potem ko so odpadli razni deli, ki so ji dali potrebno hitrost, pa še vedno 301,3 kg. Planetka je sla mimo Lune v razdalji kakšnih 7.500 km njena pot okrog Sonca bo trajala 447 zemeljskih dni. Z umetnega planeta so prihajala na Zemljo radijska poročila vse do 5. januarja, ko je bila Planjetka že 550.000 km od Zemlje. Potem so bile baterije izčrpane in Planjetkim oddajnik je utihnil.
Ves svet, tudi predsednik ZDA Eisen-hower, je čestital sovjetskim znanstvenikom k njihovemu izrednemu uspehu, ki je eden izmed mejnikov v zgodovini človeštva. Pri tem so znanstveniki poudarili, da bi tudi Združene države lahko že napravile kaj takega, ko bi svojo pozornost posvetile bolj moči raketnih motorjev kakor pa njihovi natančnosti.
» * >S
NEMŠKO VPRAŠANJE kot celoto je načela Sovjetska zveza s svojo noto, s katero je 10. januarja predlagala nš se v dveh mesecih v Varšavi ali Pran sestane nirovna konferenca vseh 2/! ih držav (med njimi sta J\goslavija in Italija), !;i so se borile proti r’ltlerju. Na kj". erenci naj bi sklenili mirovno pogodbo z Nemčijo, toda pod določenimi pogoji.
Pogodbo bi morali podpisati obe nemški vladi, ki bi se pa že pred tem lahko povezali v konfederacijo, v kateri bi vzhodna in zahodna Nemčija ohranili vsaka svojo sedanjo socialno ureditev, svojo vojsko in najširšo samostojnost. V tem primeru bi lahko podpisala mirovno pogodbo konfederalna vlada. Bodoča Nemčija naj bi ohranila meje, kakršne je imela 1. januarija 1959. Do združitve obeh
Dogodki ^ [ po svetu J
Nemčiji naj bi zahodni Berlin bil svobodno mesto. Bodoča združena Nemčija bi se ne smela vezati z Avstrijo, ostati bi morala izven vseh političnih blokov in vojaških zvez, katerim ne pripada vseh 28 držav, ki bi podpisale mirovno pogodbo. Nemčija ne bi smela irtieti ne atomskega orožja ne podmornic. Tuje vojaške sile, ki so zdaj na nemškem ozemlju, bi morale oditi v enem letu po uveljaviti mirovne pogodbe, vsaj ena tretijna pa že v 6 mesecih.
Zahodne države ugovarjajo, da je to enostavna ponovitev jaogojev, kakršne so Sovjeti že postavili na zadnji konferenci zunanjih ministrov leta 1954. Avtor takratne ponudbe je bil Molotov, za katerega se prav te dni govori, da bo postal novi sovjetski veleposlanik na Holandskem. Posebno nasprotujejo tem pogojem Nemci sami, ki ne marajo omejitev, s katerimi bi bila za vedno preprečena dejanska združitev Nemčije in ogrožena njena varnost.
« * *
FIDEL CASTRO je strmoglavil kubanskega diktatorja Batisto in Latinska Amerika se je rešila še enega režima, ki ni priznaval politične svobode. V zadnjih letih je v tem delu sveta to že šesti primer. V Argentini so spodili generala Perona, v Venezueli predsednika Marcosa Pereza Ji-meneza, v Kolumbiji predsednika Pinillo, na Haitih predsednika Paula Maglioreja, medtem ko so v Nikaragui umorili generala Somozo.
Fidel Castro je postavil za začasnega predsednika republike sodnika Manuela Urritio, sam pa si je, kot poseben predsednikov opolnomočenec pridržal nadzorstvo nad vojsko. V novi vladi niso zastopani samo Castrovi pristaši, temveč tudi predstavniki drugih opozicijskih skupin ali strank, ki so se borile proti Batistovi diktaturi, čeprav se niso vezale s Fidel Castrom in niso odobravale njegove taktike. Eden najvažnejših voditeljev kubanske opozicije je Prio Socarras, ki je bil že
Na pustno nedeljo, 8. februarja v Hotelu Excelsior
Vlil. TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES
Slovenskega dobrodelnega društva
predsednik vlade, a ga je Batista leta 1952 odstavil.
Predsednik Manue' Urrutia je odstavil vse guvernerje, župane in občinske svetovalce. Začasno so razpustili tudi vse politične stranke. Nove volitve bodo v 18 do 24 mesecih, dotlej pa bo nova vlada upravljala deželo z dekreti. Suspendirali bodo tudi sodnike, in blokirali so premoženje ljudi bivšega Batistovega režima. Batista in njegovi uradniki bodo obtoženi zločinov, ki so jih zagrešili.
Vse važnejše tuje države, med njimi tudi Italija, so že priznale novo kubansko vlado. Fidel Castru štejejo v dobro, da ni postavil ,samega sebe na čelo države in da skuša z vključitvijo drugih elementov dati državi neosebni, demokratični režim. Po dolgi Batistovi vladavini, ki je trajala od leta 1933, v ditatorski obliki pa od leta 1952, bo to delo težko. Ne smemo tudi pozabiti, da so mnoge južnoameriške režime, ki so se kasneje prelevili v diktature, v začetku navdajali prav takšni svobodoljubni ideali.
Posebno neprijetno je odjenila v svetu vest, da so začeli pristaši Fidel Castra množično, in to deloma celo brez usakih. sodnih procesov, likvidirati svoje nasprotnike. Naj gre pri tem še za tako hude zločine, bi zdaj, ko je borba že končana in zmaga zagotovljena, moral za njihovo kaznovanje veljati drugačen, kulturne dežele vrednejši in pravičnejši postopek.
* * *
KONGO je doslej slovel kot najmirnejša evropska posest v Afriki, in Belgijci, ki ga upravljajo, so bili na to res ponosni. V začetku januarja pa so tudi tam izbruhnili neredi, ki so bili posebno hudi v mestu Leopoldville. Policija je bila preslabotna, da bi bila kos množici. Oblast nad vso kolonijo je prevzelo vojaštvo, ki je poslalo na leopoldvillske ulice pehotne in oklopne enote, iz oporišča v Kamini pa so poklicali bataljon padalcev. Belgijske oblasti so pozvale tudi evropske prostovoljce in so jim razdelile orožje, katerega pa so jim medtem že odvzele, ker je prišlo v nastopih proti čmcefh od strani belopoltih civilistov do raznih zlorab. Pri neredih je bilo ubitih 15 domačinov, 100 pa jih je bilo ranjenih. Evropcev je bilo ranjenih 20, med njimi tudi nekaj policistov.
Policija dolži za upor voditelje domače nacionalne organizacije »Abako« in je nekatere aretirala. Dejstvo pa je, da je belgijska kolonialna uprava še zelo patrijar-halna to se pravi »po starem«, medtem ko je liberalnejša kolonialna politika Francije, posebno pa osamosvojitev bližnje Ghane, pri domačem prebivalstvu vzbudila želje za večjimi in bivstvenejšimi reformami. Klic »Afrika Afrikancem!« odmeva torej tudi med inebivalstvom belgijskega Konga. To bi bil glavni razlog. Neposredni povod za nemire pa je velika brezposelnost, v kateri se je znašel precejšen del najsiromašnejšega leopoldvill-skega prebivalstva zaradi neugodne gospodarske konjuktu re.
ki je bila izrvšena 4. aprila 1956 so pa enostavno prebarvali.
Bazoviški spomenik, ki se odi dolžuje žrtvam procesa, za kat terega je sam nacionalno zelo zat vedni minister Carlo Sforza zat pisal, da je za Italijo bil velika politična napaka, je tako v net kaj letih utrpel že dvakratno onečaščenje. To dokazuje, da v Trstu še vedno ni umrl duh te nesrečne preteklosti, da se med nami še vedno gibljejo fantomi, ki sanjajo o povratku mraka in nasilja.
Ne bomo precenjevali dogodi kov, ki v italijanski javnosti niso imeli posebnega odmeva. Vendar pa je značilno, da se šestnajst let po padcu fašizma, katerega narodnostna nestrpnost in našit Ije sta v teh krajih imela prav za njune zagovornike in vso skupnost zelo trpke posledice, prav v tako prizadetem Trstu najdejo ljudje, ki mislijo, da boi do svojemu mestu in domovini koristili, če namesto razumevat n ja in smisla za sošitje sejejo sovraštvo in razdor.
Gre za dejavnost in pojave, do katerih imajo nekateri krogi pret več obzira, medtem ko jih je tret ba v kali zatreti. To zahtevata blaginja državljanov in korist države, ki ima poleg skrbi za svot jo trdnost in vartiost tudi po pob noma določene mednarodne in javnopravne obveznosti. Prve izt hajajo iz londonskega sporazum ma, s katerim sta se Italija in Jugoslavija med drugim obvezali, da bosta kaznovali vsako razširi jan je in izzivanje narodnostne mržnje, druge pa izhajajo iz ret publiške ustave, ki jamči etničt nim manjšinam zaščito in obstoj.
Akciji, ki smo ju omenili, kat kor tudi tiste, ki bi morda še slei dile, imajo namreč jasen in skui pen cilj. Zastrašiti hočejo tržat ške Slovence, da bi nehali zahtei vati svoje pravice, kakor tudi vse tiste Italijane, ki so vendarle odi prli ali vsaj začenjajo odpirati oči ker spoznavajo, da se v not vem času in razmerah ne more postopati z narodno manjšino še vedno tako kot je to bilo značih no za fašistični čas in mentalitet to. Krvave grožnje trosilcev let takov, ojiroma njihovih nalogot dajalcev in podpornikov veljajo za obe strani, z njimi napovedut jejo boj politiki mirnega sožitja, ki je v našem področju tako pot trebna.
Rekli smo, da nočemo dramatit zirati. Toda če se oblasti ne bodo zganile, če pri tolikih sodelavcih, kakor so za takšne akcije potrebi ni, ne bodo sposobne odkriti vsaj eno nit in nato odviti klobi čiča, da pridejo stvari do dna, bodo ti fantomi preteklosti dot bili še večji pogum. Napihnili se bodo za nedotakljive in iz nore samozavesti, ki bi jih prevzela, bi se znala res roditi kakšna neumt nost, ki ne bi ostala omejena na tiskanje in metanje letakov ter mazanje s čopičem. Po toči zvoi niti bi bilo potem prepozno.
Te ugotovitve se postavljajo same in jih ni moč zanikati. Slo* venske rojake pa pozivamo, da se ne pustijo zastrupiti. Etnične pravice, za katere se borimo, nam gredo po človeških in božjih zat konih. Izven teh zakonov se ne postavljamo mi, ki jih zahtevat mo, temveč tisti, ki nam jih odret kajo.
VESTI z GORIŠKEGA
Podsodnost škocjanske in sooadenjske občine
Gonja proti Slovencem - Važno priznanje Krminskega
Zadnji dve seji gorisktga občinskega sveta od 29. in 30. decembra 1958, sta bili posvečeni tudi vprašanju ohranitve obstoječih okrajnih sodnij v Krminu ir. Gr a dišču, ker ju misli vlada ukiniti odnosno združiti. Odvetniška zbornica je n stvari lazpravljala 1. decembra 1958 in sa izrekla za ohranitev vseh sodrih okrajev province. Poslala pa je pismo aoriskemu žu-panu s prošnjo, naj bi tudi go.iški občinski svet nastopil za ohranitev sodnij. Monarhistični svetovalec dr. Pedroni je zato predlagal, naj se svet izreče proti ukinitvi odnosno združitvi omenjenih dveii sodnij. Dr Sfiligoj pa je sporazumno s svetovalci svoje skupine predlagal, naj se svet izreče istočasno tudi za vrnitev števerjan-fke iu sovodenjske občine pod noriško okiajnr sodnijo. S tem drugim predlogom so se v bistvu strinjali vsi svjlovatci, v števši dr. Pedronija, kakor tudi župan z vsem odborom. Ker pa se niso mogli zediniti na točnem besedilu skupna res 'tu :i.ie, so vprašanje besedila odložili no dru-u dar., vendar s pripombo, da se bo glas )-va’m po dveh ločenih predlogih, in ne enem samem.
Tako je drugega dne 30. decembra dr. ž/iliuoj predložil besedilo svojega predloga m na njem vztrajal proti mnenju župana, ki je govoril v imenu odbora in nekaterih svetovalcev, ki so tudi prosili, naj a-.. Sfiligoj trenutno svoj predlog u-malti”: in ga čez nekaj časi zopet predloži Ker pa je dr. Sfiligoj na svijern stališču vztrajai. ga je jel dr. Pedroui divjaško in prošti-.'=ko napadati. Sam župan je za.iie-va! od Pedronija, naj ne napada in se raje drži vprašanja razprave. Dr. Sfiligoj seveda ni molčal in je Pedr./n!’J zavrnil, kakor je bilo prav.
Seveda je dr. Sfiligojev predlog pr-;i,a-del. Zanj pa sta glasovala tudi g. Bratuž in 1 omunist Battello, medtem kc sta se vodja demokrščanske skupine d. Calda-rini m socialdemokrat Sdrigotti glasovanja vzdrzala. Po tem glasovanju je župan dr. Beinardis izjavil: »Želim, da se Steverjan in Sovodnje vrneta v kratkem času pod goriško okrajno sodnjo.s Za te besede se mu je dr. Sfiligoj zahvalil m prosil, da se vpišejo točno v zapisnik.
V petek 2. t.m. pa je »Messaggero Ve-neto« prinesel v zadevi dolg članek, v katerem se trdi, da je bil na občinski seji z zavrnitvijo dr. Sfiligojevega predloga preprečen poizkus slovenskih svetovalcev za ojačenje slovenskega življa v Gorici. Da Slovenci težijo vedno za tem, da bi se goriška provinca oslabila, in tako dalje. Seveda predstavlja Messaggerov članek en sam izliv napadov na račun slovenskih svetovalcev in Slovencev samih. Članek je v argumentih, ki jih iznaša, popolnoma neutemeljen ter plod nejevolje in škodoželjnosti.
Treba se je zavedati, da spadata Sovodnje in Steverjan po zakonu vedno pod goriško okrajno sodnijo, kamor ju je bila postavila že Avstrija. Z zakonom od 24. novembra 1927 št. 2248 je bila števerjan-ska občina ukinjena in dodeljena kojščan-ski. Z zakonom od 24. novembra 1927 št. 2249 je bila ukinjena pa sovodenjska občina in dodeljena mirenski. Oba kraja sta ostala vedno pod goriško okrajno sodnijo. Ko je 15. septembra 1947 stopila v veljavo pariška mirovna pogodba, ki je prisodila Kojsko, Miren in Opatije selo Jugoslaviji, so kraji občin ki so ostali pod Italijo, bili odrezani od svojega glavnega sedeža. Goriška prefektura je tedaj ravnala krivično, ker je pač šlo za Slovence, ki jih je treba na vsak način izriniti iz Gorice. Namesto, da bi prefektura postavila komisarja vsakemu kraju imenovanih treh občin, dokler jih ne bi zakon zopet obnovil in jim imenoval glavni sedež, je raje stavila začasno pod Zagraj vse ozemlje bivših občin Miren in Opatje selo, to je Sovodnje, Gabrije, Rupa, Vrh sv. Mihaela in Dol; pod Kaprivo pa Steverjan in Jazbine.
S tem, so tisti kraji prišli pod Zagraj odosno pod Kaprivo, so jih istočasno smatrali dejansko pod pristojnostjo gradiške odnosno krminske sodnije, toda brez za-zakonskega ukrepa tako, da so vsi ti kraji spadali pravno še vedno pod goriško sodnijo.
Slovenska demokratska zveza je takoj leta 1947 zahtevala od rimske vlade; naj se za te kraje postavijo avtonomne slovenske občine. To pa se je zgodilo leta 1951, ko sta bili občini Sovodnje in Steverjan obnovljeni z zakonom št. 17 od 3. 1. 1951.
Razume se, da sta obe občini zakonito jK)d goriško okrajno sodnijo, saj imata tu tudi svoj zemljiškoknjižni urad. Vemo tudi to, da je goriški provincialni svet že spomladi 1952 na predlog tedanjega svetovalca SDZ, g. Bratuža, izglasoval resolucijo za vrnitev Sovodeni in Stev r ana pod goriško okrajno sodniio. Krnvnska sodnija pa je zadevno obvestila prizivno sodišče iz Benekt in mu prikazala zakonito pripadnost Steveriana pod goriško pre-turo. Toda prizivno sodišče je odgovorilo, naj se dopusti, da odvetniki sami sprožijo vprašanje pristojnosti, ki naj ga potem reši vrhovno sodišče.
•Tak je položaj danes, in Sovodnje ter Steverjan sta pod pristojnostjo goriške preture ter se mirno in brez pomisleka te pristojnosti tudi lahko poslužujeta. V kolikor nam je znano, bodo odvetniki, ki sta jim blagor ljudstva in spoštovanje zakona pri srcu, tako tu^t ravnali.
Ne gre, torej, za kako protiitalijanstvo
slovenskih občinskih svetovalcev, ko zahtevajo spoštovanje zakonite sodne pristojnosti dveh slovenskih občin, ampak za pravično in pošteno ureditev zadeve.
Ce se Pedroni in Messaggero Veneto hočeta potegovati za spoštovanje tradicionalnih pravic italijanskega življa, naj se to ne dogaja na škodo slovenskega ljudstva, ki ima tudi pravico zahtevati spoštovanje svojih zakonitih pravic.
Sicer pa sta Pedroni in Messaggero Veneto na krivem, ko se zaganjata proti slovenskim svetovalcem in jim očitata, da so proti ohranitvi življenjskosti goriške province, saj se prav svetovalci SDZ in tudi sama Zveza vedno potegujejo za o-hranitev in napredek province. Tako je vodstvo SDZ že maja leta 1947 zahtevalo od rimske ustavodajne skupščine vrnitev Cerviniana pod goriško provinco, pa je vodstvo takrat naletelo na odločen odpor določenega italijanskega tiska, ki mu je očital, da stremi po obnovitvi stare avstrijske upravne enote... Danes vsi ti listi zahtevajo vrnitev Cervinjana pod Gorico... Kdo se bolj kot SDZ in njeni izvoljeni svetovalci poteguje za priznanje posebne deželne avtonomije in njene uveljavitve? Od maja 1947 so SDZ in njeni svetovalci za tako avtonomijo!
Pedroni in »Messaggero Veneto« očitata slovenskim svetovalcem, da hočejo ojačati moč Slovencev v Gorici. V resnici se godi Slovencem krivica, ker jih proti zakonu potiskajo pod krminsko odnosno gradiščansko sodnijo, da bi jih le ne videli v Gorici. Zagovarjati italijanstvo Gorice na račun slovenskega ljudstva se nam ne zdi v skladu z zgodovino Gorice in njenega dejanskega položaja in stanja, kar se avtohotnega slovenskega ljudstva na tem ozemlju tiče.
Zraven tega je beseda tudi o stroških, ki jih gradiščanska in krminska sodnija zahtevata. Obe sta glede tega pasivni in vlada mora doplačevati. Zato pa mora vlada jemati primanjkljaj iz žepa državljanov, tudi slovensko govorečih. Pravilno je zato ravnal dr. Sfiligoj, ko je predlagal, naj se sodni okraji province sicer ohranijo, toda teritorialno preuredijo, da ne bo treba trositi denarja za tiste, ki so pasivni in v današnjem položaju nepotrebni. To misel odobravajo mnogi ugledni goriški Italijani, ki poznajo razmere in vedo, koliko staneta gradiščanska in krminska sodnija.
Vemo, da je dr. Sfiligoj poslal listu »Messaggero Veneto« pismo, v katefem pobija vse netočnosti omenjenega članka in pojasnuje pravi položaj z ozirom na
Goriški italijanski socialisti, ki gospodarijo tudi s priveskom slovenskih titov-cev, so zborovali. Za našo javnost bosta značilni dve točki izida tega občinskega zbora. Prvič, da so se zborovalci z‘ veliko večino izrekli proti Nennijevi avtonomistični liniji, torej za še nadaljnje tesno sodelovanje s komunisti. Drugič, da so v novem vodstvu sicer trije Slovenci, toda nobeden od teh ne pripada vrhovnemu ožjemu vodstvu goriških titovcev, niti Nežica Vižintin niti Viljem Nanut niti kdo drugi.
V prvem oziru moramo reči, da so goriški italijanski socialisti dosledni svojim ciljem, ki stremijo po komunistični diktaturi, kjer bodo oni le komunistični trenutni sotrudniki, dokler jih komunisti ne spravijo na varno..., ali pa dokler se sami ne prelevijo v navadne sluge komunistov samih. Ko bo kdo od njih dočakal usodo raznih Nagy-jev, bo naivni demokratični svet tako usodo obžaloval. Gla-
Akademfki klub v Gorici priredi v sredo 28. t. m. ob 20.30 v dvorani Brezmadežne na Placuti projekcijski večer, na katerem bodo prikazovali v barvah lepote naših krajev od Triglava do Jadrana.
Vljudno vabljeni!
Puccinijev večer
V torek 30. decembra je Akademski klub priredil za svoje člane in prijatelje Puccinijev večer, s katerim je na primeren način počastil velikega italijanskega skladatelja ob stoletnici njegovega rojstva.
Na sporedu je bilo kratko nredavanje povezano s predvajanjem značilnih odlomkov iz Puccinijevih oper.
Silvestrovanje
Tudi letos je bilo pri »Zvezdi« že tradicionalno sivelstrovanje Akademskega kluba s plesom in drugimi zabavnimi točkami, katerega so se udeležili ne samo člani društva, ampak tudi številni gostje.
V dvoranici je ves večer vladalo veselo in prijetno razpoloženje, ki je seveda doseglo svoj višek ob prestopu v novo leto, ko so si vsi prisotni, dvigajoč čaše, izmenjali voščila želeč si vsestranskih uspehov v prihodnjih dvanajstih mesecih.
sodno pristojnost Steverjana in Sovodenj, kakor tudi program in delovanje SDZ ter njenih izvoljenih svetovalcev, v pogledu goriške province.
Brez Slovencev ni življenja
Medtem je te dni krminski občinski svet izglasoval resolucijo, ki zahteva od vlade, naj se krminska sodnija ohrani. V resoluciji pa priznava krminski občinski svet, da je občina že močno prizadeta, ker je zaradi mirovne pogodbe izgubila bogato zaledje, to je slovenska Brda. Brda pa so izključno slovenska! Krminski občinski svet priznava s tern, da je živel od Slovencev. Kako pa so krminski oblastniki s Slovenci ravnali, in še ravnajo s
sovi slovenskih socialistov, to je titovcev, niso bili odločilni pri izreku za sodelovanje s komunisti, ker jih ni toliko, da bi kaj zalegli, na drugi strani italijanski socialisti z njimi igrajo po liniji stranke, recimo raje »komunistične partije«. Značilno je dejstvo, da ima Nennijeva avtonomistična težnja že sedaj kakih 60 odstotkov glasov v državi, pa so se goriški italijanski socialisti kljub temu "izrekli proti njej.
Kar se novega vodstva tiče, poročajo da so v njem »tovariši« Viktor Vižintin iz Dola, Karleto Cernic iz Doberdoba in Karol Sošol iz Pevme. Zakaj ti trije in ne kdo od glavnega štaba goriških titovcev, je tudi ugibanja vredno. Nekateri trdijo, da se titovski štab ne strinja s hierarhom Zuliani-jem, ki je goriški pokrajinski tajnik stranke ter nastopa preveč očitno neslovensko, pa tudi netitov-sko. Kroži glas, da utegne priti do odstopa titovcev tudi zato, ker jim italijanski socialistični poslanci ne dajejo več upanja za dosego kakega uspeha, recimo glede uzakonitve slovenskih šol in trdijo, da je poslanec Marangone naslovil dva znana slovenska šolnika, ki plavata v titovskih vodah, na škofa za pomoč v tem vprašanju. To pomeni, da so vsi tisti nič kaj misteriozni pogovori in razgovori, ki so jih goriški in tržaški titovci pred nekaj tedni imeli z italijanskimi socialisti zaradi tega vprašanja, šli po vodi.
Roditeljski sestanek
Ravnateljstvo Nižje srednje šole (nižje gimnazije) v Gorici vabi vse starše otrok, ki posečajo to šolo, na roditeljski sestanek, ki bo v nedeljo 18. t.m. ob pol enajstih v šolskih prostorih v ulici Randaccio Na tem sestanku bodo profesorji poročali o uspehu, ki so ga dijaki dosegli v prvem tromesečju tekočega šolskega leta in se pomenili s starši dijakov o šolskih vprašanjih.
Osebni obmejni promet na 6oriškem
Leta 1958 je prišlo na Goriško s prepustnico, v obmejnem deset kilometerskem pasu, nič mani kot 700.584 Jugoslovanov. Ta visoki osebni promet v dvostranskem obmejnem pasu kaže, kake velike in vedno večje važnosti je promet kot tak, ki je seveda povezan z gospodarsko važno-
občinskega sveta
tistimi, kar jih je pod Italijo ostalo priča primer slovenske šole, ki so jo pred nekaj leti šovinistično potisnili iz Krmina na Plešivo, da so le onemogočili slovenskim o-trokom iz mesta obisk, ker je Plešivo pač preveč daleč za šestletne učence in učenke. Pred vojno pa so Slovence iavno zaničevali.
Tudi Gorica je živela in še danes živi od Slovencev. Kje bi goriški trgovci in prebivalci že bili, gospod Pedroni in go. sjrodje okoli Messaggera Veneta, če bi ne bilo tisoč in tisoč Slovencev, ki z onstran meje, to je iz nekdanjega zaledja, prinašajo tedensko življenje v Gorico. Pa jih, Slovence, šovinisti kljub temu mrzijo in napadajo. Rekli bi lahko, da pljujejo v skledo, iz katere jedo!
stjo velike vrednosti, Jugoslovani ne prihajajo v Italijo na izlet, ampak zgolj iz gospodarskih pobud. Sem prinašajo blago, ki ga tu prodajajo in kupujejo potrebščine. Italijani pa odhajajo v Jugoslovanski pas na izlet, ali zaradi cenejših nakupov.
Vsega skupaj je torej odšlo leta 1958 iz enega pasu v sosedni 918.571 oseb.
Samo za trg sv. Andreja in za božične praznike j&prišlo na Goriško 77.576 Jugoslovanov, obratno pa je odšlo v jug. pas 17.318 Italijanov.
Tudi promet s potnimi listi je zelo živahen na prehodu pri Rdeči hiši. saj je leta 1958 odšlo v Jugoslavijo 1358 potnikov, prišlo pa 1.381. Tujcev je odšlo 1.025, prišlo pa 959. Osebnih avtomobilov 'odšlo 1.754, prišlo pa 1.664, medtem ko je tovornikov odšlo 711, prišlo pa 695.
 »_______________________________
GOSPODARSTVO
V KLETI: kdor še ni pretočil vina, naj to takoj napravi. Crno vino, ki je bogato na kislinah (to je vinska in jabolčna kislina) pa pretakamo pozneje to je marca meseca. Pri takih vinih se namreč preobilna kislina na drožjih razkraja in postanejo zato okusnejša.
NA NJIVI: nadaljujemo z gnojenjem pšenici z apnenim nitratom v presledkih dvajsetih dni po G-8 kg. na 1000 kvad. metrov. Ce zemlja ni premokra, nadaljujemo z zimskim globokim oranjem. Kdor ima gnoj na razpolago, ga lahko pri tem zimskem oranju podorje, ker se tak gnoj do pomladi že razkroji in bo posevskom bolj dovzeten. Preorana deteljišča ni ravno potrebno gnojiti s hlevskim gnojem, če ga nimamo na razpolago.
Čistimo odvodne jarke, ker je voda najhujši sovražnik njivskih posevkov kakor tudi deteljišču in travnikov.
Ob suhem vremenu bomo pobranali travnike in deteljišča, da uničimo mah in škodljivce, ki se tam skrivajo in poravnamo krtine, da nam ne bodo ovirale košnje.
NA DOMU: ko ob zimskem času ne moi remo opravljati drugih del na polju ali na njivah, bomo posvetili nekoliko pažnje domu in hlevu. Popravljamo pokvarjeno orodje, pospravljamo in čistimo, da bq vse v redu, zlasti uredimo dvorišče, ker to je zrcalo naprednosti kmeta.
Notranji položaj
Fanfanijeva vlada ni posebno priljubljena in lahko vsak čas pade. Med demo-krščanskimi poslanci je pestra skupina tako zvanih prostostrelcev. Pri tajnem glasovanju raznih zlasti socialnih in finančnih zakonov oddaja ta skupina nasproten glas. Iz tega sledi nejevolja v stranki sami in nevarnost, da socialdemokrati odstopijo.
Fanfani je skušal zadevo razčistiti, pokazalo p.a se da je tak poizkus odkril še večje nasprotovanje njegovi vladi. Ni •moči prav za prav točno ugotoviti, ali gre za nasprotovanje vladnemu programu, ali za osebna obračunavanja.
Znano je, da se Fanfani navdušuje nad možnostjo vladnega sodelovanja z Nenni-jevimi socialisti. Govori se celo, da pričakujejo razčiščenje točasne B’anfanijeve vladne negotovosti prav od izida socialističnega kongresa v Neaplju. Na kongresih socialistične stranke po provincah zmaguje do sedaj Nennijeva teza za avtonomijo stranke, to je za ločeno politiko do komunistov.
Izgleda pa, da se v Italiji ni moč izkopati iz nevarnosti vladnih kriz, kot samo z dogovorom demokrščanov s socialisti, dokler se republikanci in liberalci ne odločijo za kako sodelovanje. Seveda se morajo Nennijevi socialisti odločno in temeljito ločiti od komunistov.
Bulganinova neznačainost tipičen primer podlosti
V nevarnosti pokaže človek svoj pravi značaj, ali je ravne hrbtenice, možate odločnosti in jasne besede, ali pa podlež brez sleherne vrline človeške dostojanstvenosti. Bivši sovjetski prvi minister Bulganin se je izkazal za človeka druge vrste, brez morale in brez tenkovestnosti, ko so ga odkrili, da pripada skupini nasprotnikov sovjetskega vladnega recimo strankinega programa. Skupini ki jo v Sovjeti ji obdolžujejo za »proti strankino« in torej, po komunističnem slovarju za »zločinsko«. Gre za Bulganina, Malenkova, Molotova, Sepilova in Kaganoviča. Ko je Hruščev to skupino napadel in ožigosal, je Bulganin, ki je sovjetski maršal in član prezidija, to je centralnega komiteja stranke, izpovedal svojo lastno kritiko in se priznal krivega ter skesanega. Pri tem pa je podlo obdolžil druge člane skupine češ, da so ga zapeljali. Pri tem je rabil ostre besede obsodbe vseh članov skupine in se sploh vedel kot pravi izdajalec samo, da reši samega sebe.
Toda Bulganinovo kesanje ni naletelo na odprta ušeša pri vodstvu stranke in prvi tajnik avtonomne sovjetske republike Tatarcev trdi, da je Bulganin lagal, ko je podal izjavo o kesanju.
V bivstvu izgleda, da gre samo za nesoglasanja omenjene skupine sovjetskih komunističnih prvakov z glavnim gospodarskim programom stranke zlasti kar zadeva kmetijstvo. Kar je pri nas v demokratičnih državah in vladah nekaj o-bičajnega in nič hudega, ker pač vsi ne moremo biti enakega mnenja in mišljenja, predstavlja pri komunistih zločin. Pri komunistih morajo vsi, zlasti člani vodstva, biti takoj enakih misli kot prvi član vodstva, recimo Stalin odnosno Hruščev, sicer je že v kali izdajalec.
Žalostna je pri tem še ugotovitev, kako nizko je maršal in član centralnega komiteja Bulganin padel, ko je uvidel nevarnost za stolček in sploh za svojo osebo. Takoj je izdal vse svoje ožje prijatelje, jih ožigosal z zapeljivci in izdajalci ter jih prikazal kot nevarne zločine.
Je pač pokazal, da je tudi on navaden komunistični stremuh!
Morda pa sluti, da utegne tudi Hruščev obračunavati s svojimi nasprotniki, kakor že Stalin. Odtod strah pred smrtjo!...
SOVODNJE
Na predlog našega svetovalca g. Karola Černiča je sovodenjski občinski svet izglasoval na seji v petek 9. t. m. resolucijo, ki zahteva naj se spoštuje obstoječi zakon, ki določa pristojnost goriške okrajne sodnije za našo občino.
* * *
Otroškega vrtca v Rupi niso še otvo-rili, ker ni še vse v redu. Upati je, da ga bodo otvorili v kratkem.
* * *
V torek 6. t. m. na sv. Tri kralje je župan g. Ceščut razdelil potrebnim materam 18 zavojev koristnega blaga, štirim pa denarno nagrado, ker so najčešče obiskovale materinsko posvetovalnico.
* * *
Trošarinski urad tvrdke Bozzini i* Giochetti bo posloval v pritličju občinskega doma v Sovodnjah vsak torek in petek od 10. do 12. ure.
* * *
2ivinozdravniški pregledi se bodo vršili v Sovodnjah pri Lutmanu vsako soboto ob 11.30. Na Vrhu pri Cotiču pa vsak drugi in tretji četrtek v mesecu ob ob 11 uri predp.
SMRTNA KOSA
V nedeljo po božiču 28. decembra je umrla v Steverjanu domačinka Frančiška Koren roj. Gravner, stara 77 let. Pokojnica je bila zelo dobra, vzorna tre pridna mati in gospodinja zato jo bomo ohranili v dobrem spominu. G. France Koren, naš občinski svetovalec in podpredsednik Kmetsko delavske zveze, je njen sin. Njemu in ostalim otrokom in sorodnikom iskreno sožalje domačinov, pa tudi uredništva Demokracije.
TITOVO POTOVANJE
po Indiji Koromandiji
Vsemogočni Tito, veleumni mojster jugoslovanske komunistične politike se je že meseca decembra odpravil na razkošno potovanje v vzhodne države, po »Indiji in Koromandiji« bi rekli slovenski kmetje in delavci. Ve-lezaslužni komunistični maršal, vojskovodja Tito, pridigar tako imenovane koekzistenčne politike med državami in enake razdalje od velikanov, kot so Združene države in Sovjetska Rusija, obiskuje male vzhodne državice in njih poglavarje in vladarje, ker ne more niti v Ameriko niti v Rusijo, kjer bi se s svojo napihnjeno in domišljavo, politiko osmešil. Napihnjeno in domišljavo, ker ne gre za kako velikopotezno politiko, ki je kot taka, med velikami, politika glinastega lončka med železnimi orjaki.
Potuje tja, kjer ga le površno poznajo. Poznajo pa ga prav dobro kot agenta komunizma, ki pa ga od njega ne marajo sprejeti.. Noben cesar, noben kralj kapitalističnega sveta si še ni privoščil tako dolgega razkošnega potovanja na državne stroške, to je na stroške delovnega ljudstva, kot si ga privošči Tito.
Nekje v Indiji Koramandiji so mu podelili častni naslov »doktorja«. Maršal Tito se je oblekel v doktorja.
Delavnemu jugoslovanskemu ljudstvu je iz Indije Koramandije, poslal novoletna voščila z nasvetom, naj v letu 1959 štedi in varčuje. Seveda samo zato, da plača tudi njegovo zelo drago potovanje. Trcjijo in pišejo, da potrosi na potovanju najmanj tri milijone dinarjev dnevno.
Slike kažejo njegovo ženo, »tovarišico proleterko Jovanko, v sijaju najbogatejših dam, solno biserov in draguljev, dekoltirano in dobro našminkano.
Doma njegovi ministri, Tita zagovarjajo in povzdigujejo. Za novo leto so mu poslali voščila s poudarkom, da pozdravljajo in cenijo njegovo zgodovinsko potovanje, prizadevanje za ohranitev miru med narodi in čudežne u-spehe za ugled domovine Jugoslavije.
Zgodovinske podvige nekega drugega velikana, to je črnosrajčnika Mussolinija. Slovenci v Italiji že poznamo in vemo koliko veljajo in kako dolgo v zgodovini trajajo!
Ko se spomladi Tito vrne domov, bodo poskrbeli za velikanski sprejem. Sto in sto tisočglavo množico jugoslovanskih kmetov in delavcev bodo nagnali v Beograd, da pozdravi rdečega cesarja in vzklika njegovi domišljavi politiki.	"
Zaključek: Tito se iz ljudstva norčuje, da le sam dobro in razkošno živi! To je smisel in cilj njegovega komunizma.
Narod pa ploskaj in plačuj!
Tito vci pred odstopom?
hibi   iibiii ■■■iiimmimhm ■	r	nmim	itiiihibmimiiihiiii	uma	..
Italijanski in slovenski socialisti za sodelovanje s komunisti
Avstralski sprehodi
Letimo nekje med nebom in zemljo, kakih 1400 metrov nad zemeljsko površino. Kazalec kaže 180 kilometrov hitrosti na uro. To je menda najprimernejša hitrost za majhno enomotorno letalo »Austin«. Čeprav smo že nekaj ur na poletu, še nismo srečali živega bitja. V udobnem sedežu zraven pilota še nisem opazil pod seboj kakih poti ali naselbin ir. tudi ne nobenih potokov. Enolična dežela se razprostira čez vse obzorje. Nizko grmičevje, koničaste skale in goličave rjave zemlje.
Letimo nad avstralsko puščavsko notranjostjo, nad samim osrčjem pete celine. In vendar tudi tu živijo ljudje, celo bogataši. Na goveji postaji Tabermorey, na povsem osamljeni farmi Severnega o-zemlja domujejo. Kakih 40 oseb nas pričakuje. Ti prebivalci imajo do prve prodajalne dobrih 300 km poti in naše majhno letalo je edina njihova zveza z zunanjim svetom.
Enkrat tedensko opravlja naš pilo* Marksis Grant iz rudarskega mesteca »Mount Isa« na severu queenslandske di-iave to progo. V Mount Isa je precej slovenskih fantov. Radijska naročila povedo pilotu, kaj naj s prihodnjo vožnjo odnese s seboj. Grant kupuje v Mount Isa za far-merske gospodinje in nalaga potrebščine na svoje letalo, kolikor zmore. Njegovo maihno zasebno letalo je urejeno kot leteča prodajalna: kruha, moke, čaja, kave sladkorja, konserv je vedno v izobilju. Tako lahko postreže tudi tistim gospodinjam, ki so na naročilo pozabile. Seveda prevaža »Austin« tudi pošto, časnike, revije, knjige, pa tudi nadomestne dele za radijske aparate, motorje, avtomobile itd.
Naš današnji cilj je goveja postaja Ta-bernorey. Grant je z letalom drzno zavil na desno in se spustil v bližino neznant-nega naselja. Komaj se je letalo dotaknilo trdnih tal, je pridirjal v oblakih prahu mali jeep. To je bil sam gospodar postaje Bill Andersson. Je posestnik zemljišča, ki bi lahko prekrmilo mnogo več kot pa deset tisoč glav goveda, kolikor jih ima približno Andersson. Natančno namreč tega števila tudi Bill sam ne pozna. Ve pa, da je milijarder, saj je njegovo govedo vredno nad dve milijardi lir. Bill pa ni samo milijarder, je tudi neobrit in utrjen proti vsem vremenskim spremembam, podeželan z umazano srajco, z vrečastimi hlačami i- z razoranimi, žuljastimi dlanmi, ki pri-čoja o težkem delu. Tu ne vladajo kulturni in civilizatorični kompleksi, zato pa prisrčna gostoljubnost in tovarištvo nasproti vsakomur, ki zaide v to puščavo.
Pripeljane potrebščine odpelje jeep in tudi mi smo se po kolovozu, ki se vije med
Slovenske predpustne zabave
Slovenska akademska lista »Adria« vabi na
VESELI PLESNI POPOLDAN v nedeljo 1. febr. v dvorani Slov. dobrodelnega drušstva v ul. Machiavelli 22-11.
Začetek ob 16 uri. Vljudno vabljeni, slovenski akademiki, dijaki in mladina, kakor tudi njeni prijatelji z Goriškega in Tržaškega.
* # *
Na pustni torek 10 febr. priredijo SLOVENSKI AKADEMIKI IN DIJAKI v dvorani Slov. dobrodelnega društva v ul. Machiavelli 22-11.
PUSTNO RAJENJE
Začetek ob 20.30 uri.
Vljudno vabljeni prijatelji slovenske mladine. Maske zaželene.
Cisti izkupiček bo namenjem za kritje stroškov prvega volilnega nastopa »SLOV. AKADEMSKE LISTE - ADRIA«.
Odbor
termitskim gričevjem srečno pripeljali v naselje. Tu nas čaka narodno kosilo: sočni, napo! krvavi bifteki avstralskega goveda.
Z izrazom patriarhalnega gospodarja sedi Bill na častnem mestu, ostali družinski člani pa so se razvrstili okrog obsežne mize drug za drugim. S posebno svečanostjo reže Bill ogromne zrezke in jih mirno polaga po vrstnem redu na krožnike pred vsakega udeleženca.
Pilotu so znane navade in običaji teh gostoljubnih ljudi. On je njihov prijatelj, saj jih že osem let zalaga z vsem potrebnim. Njegova poklicna dolžnost je tudi, da z njimi obeduje. Domačini pa so s svoje
SPM priredi spominsko svečanost
Prešeren pa ISO letih
v nedeljo 8. februarja ob 11.15 v društveni dvorani v ul. Machiavelli 22-11.
Vljudno vabljena slovenska javnost, da počasti velikega pesnika in Slovenca.
strani vsi srečni nad prisotnostjo človeka, ki prihaja iz »zunanjega sveta« in pripoveduje toliko novic. Saj imajo tudi sami radijske sprejemnike ali živ človek, ki ob ob!ozeni mizi pripoveduje novice, je vendar nekaj drugega.
Na povratku mi pilot pripoveduje, tla je letalstvo za Avstralijo pravi blagoslov, saj je v zadnjih dvajsetih letih v mnogem olajšalo puščavniško življenje avstralskim pionirjem. V začetku so se omejevali le na zdravniško pomoč, o čemer je »Demokracija« pred časom že poročala. Nastala
je slovita organizacija letečih zdravnikov, ki danes oskrbuje že dve tretjini celotne avstralske celine, sedaj pa posega letalstvo tudi že na gospodarska in trgovska področja ter opravlja v mnogem ista dela kot jih na zemlji opravljajo motorna vozila.	Mitko
Prof. 3s0. Černigoj - šestdesetletnih
SVOBODNA TRIBUNA
Branimo narodno čast!
Naš rojak, a k. slikar prof. Avgust Černigoj, je pred kratkim praznoval šestdesetletnico svojega plodovitega življenja. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«.
Bilo je leta 1927, v času ko so fašisti požigali slovenske knjige, oblasti pa razpuščale prosvetna društva po vsej Soški dolini. Takrat so- nam ukinili tudi slovensko časopisje.
Nikoli nisem sovražil človeka, še najmanj pa kak narod. In vendar sem se z nasiljem seznanil, ko mi je • bilo komaj 19 let.
Nedelja je bila. S kolesom sva se vozila z dekletom, ki je danes'moja žena, oba na enem vozilu, kar je bilo takrat prepovedano in kaznivo z desetimi lirami in 10 stotinkami globe. Proti takemu redu ni kaj ugovarjati. Kolo je napravljeno za eno osebo, cestnih nesreč pa je tako in tako vse preveč.
Ko sva se torej z dekletom prevažala pred gostilno Kufnik, v bližini razpotja, ki vodi v Sočo Trento v eni smeri in proti Bogatinu v drugo, sva srečala orožnika. Plačal sem globo in z dekletom sva se vrnila nazaj pred gostilno. Tu so naju fantje spraševali, kaj sta hotela orožnika. Zaklel sem in izpustil nepremišljeno besedo. V bližini so bili fašisti in < den izmed njih me je izzivalno spraševal, kaj sem dejal. Odgovoril sem mu, da mu nisem dolžan odgovora. Bil je nekoliko vinjen in kar naprej rinil vame. Ker sem bil nabornik, sem nosil za klobukom krivce. Moj zalezovalec je zahteval, da jih odstranim. Tega pa ne bi storil za nobeno ceno. Končno se mu je pa le posrečilo, da mi jih je izpulil. Zagnal sem se vanj, ga podrl na tla. Vnel se je prepet. Letele so stolice, kozarci, itd. Fantje smo bili na eni strani, fašisti na drugi. Pretep se je končal tako, da so fašisti pobegnili.
Cez nekaj časa pa so se vrnili v znatnp večjem številu. Moji tovariši so se razpr-
Kaj nam obeta leto 1959?
Pariško pismo
2e od nekdaj se človeštvo trudi, da razkrije tisto zaveso, ki se spušča nad bodočnostjo. Prav tako pa časti in poveličuje tiste redke »jasnovidce«, o katerih meni, da so obdarjeni s preroškimi vizijami. Podjetni posamezniki tudi v našem stoletju lepo živijo od ljudske lahkovernosti.
Pri vsem razumljivem nezaupanju, ki ga pametni ljudje občutimo do soljudi, ki zatrjujejo, da jim je dan pogled v neznano bodočnost, je vendar res, da je na svetu nekaj ljudi s svojevrstnimi in nerazložljivimi lastnostmi - slutnje. Tako živita v tem času v Parizu dve ženski, Blanche Orion in Luce Vici, ki slov;fa kot nekaki uradni prerokovalki. Pri vsem tem to nista kaki skrivnostni stari devici, ki prerokujeta iz kavine usedline, ampak sta mladostni, skrbno negovani dami, ki po-, sedujeta poleg darov slutne, tudi obilo inteligence in psiholoških talentov.
Prerokovanje obeh Parižank redn) objavljajo največji francoski dnevniki, in tudi mnogi politiki se pred volitvami radi zatekajo po nasvete k vedeževalkama. Obe sta v teh dneh objavili svoje napovedi za leto 1959. Vsebinsko se obe prerokovanji ujemata. Preden pa - seveda iz čiste radovednosti - omenimo napovedi obeh Parižank za leto 1959, si oglejmo, kaj sta povedali o svetovnih dogodkih pred enim letom, to je za leto 1958. Za novo leto 1958 je Blanche Orion oznanila, da bo Francija v letu 1958 prejela novo ustavo in da bodo v zadnjem trimesečju v Franciji splošne volitve, pri katerih bo izločenih pomembno število političnih mož. Nadalje je prerokovala papeževo kronanje, v decembru pa izvolitev novega francoskega državnega poglavarja.
Tudi Luce Vici je napovedala politični preobrat v Franciji. Prav tako pa tudi
tragično smrt nekega orientalskega vladarja (iraškega kralja). Nadalje tudi kitajski napad na tihooceanske otoke in smrt sv. očeta. Ob vsej skepsi moramo le priznati, da so se ta prerokovanja uresni-člia.
In leto 1959? Blanche Orion prerokuje čedalje tesnejše sodelovanje Francije ir* Nemčije, kar bo močno utrudilo zahodno Evropo. Naša celina bo -' po njenih besedah - čedalje uspešnejša posredovalka med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo. V Maroku prerokuje Orion notranji preobrat, v Alžiriji pa prenehanje sovražnosti. Pravi, da bo Nasser preživljal zelo nevarno krizo, ki da ga bo potisnila na rob prepada. Po njenem mnenju ostaja Vzhod tudi še nadalje nevarno žarišče nemirov. Sovjetija se bo v letu 1959 borila z naraščajočimi natranjimi težavami in jih bo le težko premagovala. V Argentini in Braziliji bo razvoj privedel do revolucionarnih akcij. Kljub temu ni pričakovati splošne vojne v letu 1959. Svet pa bo presenetil senzacionalen nemški
izum. Glede vsemirskih potovanj, pravi Orion, se bomo »Lune« sicer dotaknili, ne pa tudi dosegli.
Tudi za Luce Vici izgleda leto 1959 skoraj rožnato.
Tudi ona napoveduje konec alžirske vojne in obeta Hruščevu težko premagljive težave. Predsednik Eisenhower tudi ne bo - po njenem mnenju - preživljal lepih časov. Njegovo zdravje ne obeta najboljših izgledov. Na Vzhodu se bo prekucni-nila še ena monarhija in težave med temi državami se bodo še pomnožile. V glavnem pa se bodo tudi tam razmere polagoma pomirile. Pri tem bo imela veliko zaslugo Turčija, ki bo uspešno posredovala.
Mir bo ohranjen - pravi Vici - tudi v letu 1959, in tudi ona priporoča veliko potrpežljivost vsemirskim potnikom. Lune leta 1959 še ne bomo dosegli, zato pa imamo na zemlji najboljše izglede za mirno in delavno življenje, za ljubezen in za smrt.
šili na vse strani, čeravno so me pred tem ščuvali k vztrajnosti in mi zagotavljali pomoč. Tako sem ostal sam, obkoljen od fašistov. Njihov prvak me je pozval naj krivdo priznam in prosim odpuščanja. Zahteval e, da stopim na mizo in pokleknem. Take poniževalne zahteve zame in obsodbe vsega ljudstva, ki bi temu sledila, nisem mogel sprejeti. Zabrusil sem mu v obraz, da mu Bog ni dodelil toliko življenja, da bi kaj takega doživel. Prvak je pobledel in me izročil fašistični patrulji treh mož, ki me je odpeljala na fašistično poveljstvo. Med potjo in tudi na poveljstvu so me junaško pretepali in klofutali. Nato so me odpeljali v bovške zapore.
Ker še nisem bil predkaznovan, sem bil pred sodiščem oproščen, plačal pa sem sodne stroške.
Fašistov ni več, jaz pa sem še tu, tu tu pa so tudi še naši nasprotniki. Naj se v bodoče zgodi kar hoče, proti krivici se bom tudi sedaj na starost boril. Proti krivici posameznika, še prav posebno pa proti narodni krivici, naj se naši sovražniki imenujejo že kakor hočejo. Pa naj bodo to tuji ali domači komunisti, naj bo to že brezbrižnost ali strah za službo, proti vsem tem sovražnikom moramo neustrašeno nastopati. Samo tako nas bo spoštoval svet in nam priznal častno mesto v »Združenih državah Evrope.«
Rudar Tomaž
Slovenska prosvetna Matica razpisuje
Velikonočni mladinski literarni natečaj
Najboljša dela v vezani ali nevezani besedi bodo objavljena v velikonočni literarni prilogi »Demokracije« - UTRIPI.
Prispevke je poslati NAJ KASNEJE DO 28. FEBRUARJA t. 1. v tiskarno »Adria« ul. S Anastasio 1-c Trst. Poseben odbor bo razdelil nagrade in sicer: prva nagrada tri tisoč lir; druga nagrada dva tisoč, tretja tisoč, četrta in nadaljnje pa v obliki književnega daru. Tudi ostale sodelavce prosimo, da nam pošljejo gradivo in oglase pravočasno.
ODBOR
POD ČRTO
■■nniHiiiiinuiiiuiuiiuiiiiHaiuuiiiiiiiiH^
Vtihotaplja se v vsako hišo, v sleherno	ke, ki vse uničijo, kar na papirju prihaja
čumnato, v vsak predal, v sleherni žep.	hišo, poznam junake, ki celo barvnih pi-
Atomsho stoletje - stol tj s papirja
Pravijo, da živimo v atomskem stoletju, v dobi raket, strojev in motorjev. Ce pa se le malo odlepimo od zemeljske površine in pogledamo navzdol, se nam tudi še v tem stoletju odkrivajo stare podobe ljudi pri delu. Nekateri - teh je vedno manj -pritiskajo v zemljo plug, drugi s kladivi udrihajo po žarečem železu, vozijo samokolnice in obračajo ogromne žerjave. To so tako imenovana telesna dela. Druga, z dneva v dan naraščajoča večina pa poseda za mizami in obdeluje papir. Armade sedečih deklet oplotnjo z gibkimi prsti po tipkarski lestvi gori in doli. Koma' odrasli šolarji valijo po tiskarnah ogromna kolesja papirja, da z nj’m krmijo požrešne rotacijske stroje. Procesije pismonošev se razlivaio po ulicah, hišah in stanovanjih. Fotoamaterji pridno potapljajo pri rdeči ali zeleni luči papirnate trakove iz tekočine v tekočino.
Najoblastnejši, najvplivnejši in naju-gtrdn:eš' med nami - tisti, ki imajo enake dohodke kot mi, S’’mo da ob njihovi mesečni številk' vis:ta na desnem koncu še po ena ali dve ničli več, tudi ti so pridno na d^Iu. Igrajo se s papirjem. Sami zatr-juieio, da je to opravilo neznosno, zato pa je donosno. Človek bi skoro ne verjel, vendar je res, da je namreč papir njihova glavna zaposlitev: listajo po njem, preračunavajo, prebirajo, seštevajo, beležijo, rišejo, kopirajo, popravljajo, sortirajo, registrirajo, obračunavajo, vse na papirju. In iz vseh teh listov rastejo največje in najpomembnejše stvaritve, ki jih človek občuduje: banke in cerkve, lokomotive, sputniki in luniki, zdravila in atomski lonci, filozofija in borzni tečaji - vsemu temu je zibelka papir.
Možakar sedi za mizo in zgrabi za kos papirja. Izpolni ga s številnimi majhnimi črnimi znamenji. To je vse. In za ta neznatni napor prejema milijone. Ce ga ocenijo za genija, mu pripenjajo kolajne in vse ženske so vanj zaljubljene. Iz papirja se ustvarjajo narodi, pravica, mir. Kaj bi bilo s tega našega planeta brez državnih papirjev, ustave, zakonikov in pogodb? Iz papirja je tudi vse tisto, kar najbolj sovražimo in česar se najbolj bojimo: vojne napovedi, zaporna povelja, anonima pisma, mrtvaški list. Iz papirja je vse tisto, kar nam vzbuja pohlep: vse tisto, kar nam jemlje spanje in duševni mir tudi tisto, kar nam utrjuje pogum, vzbuja živičnost in nas zavaja v nepremišljena dejanja: državljanski list, diplome in izpričevala, pa še naša fotografija v časniku, v policijskem albumu ali pa v partijski karateristiki. Pred oblastjo papirja stavka naša razsodnost, nas zapušča vest, se porazgubljajo naši predsodki. Pred papirjem dviga belo zastavo celo krepost.
Atomsko stoletje? Kje pa! Naše stoletje je stoletje papirja. Stroji, rakete, atomske bombe, vse to so dobrotljiva stvarstva, pa čeprav izgledajo še tako strahotno. Kakor hitro namreč odmaknemo roko od njih, se ničesar več ne zgane in mirno zarjavi. Ali papir, ta prihaja ves nedolžen, kot bi stopical z golobjimi nožicami, s svileno belino. V naslednjem trenutku pa že podjarmi ves svet, nam poganja strah v kosti in nas pretvarja v sužnje. Potiska nas na kolena. Le pospravite papir s tega sveta! Se domovnice in rojstnega lista ne boste imeli.
Papir pa se ne zadovoljuje zgolj s svojo prisotnostjo; s peklensko nemirnostjo se razmnožuje čez dan in ponoči, da se nato kot hudournik razlije po vsem svetu.
Raste kot gobe po dežju v ogromne skladovnice, pritiska nas po knjižnicah in arhivih, napihuje se in razteza kot zaje-dalka. Ali niste o vsem tem še nikoli razmišljali? Tudi če ga ocenjujete z največjo simpatijo, vas bo navdahnila groza pred to svetovno velesilo. Mene vsaj spreletava mraz, ker sem že desetletja v stalni obrambi proti papirju, tako nekako kot se Nizozemci otepajo morskih poplav, ali pa ženska oboževalca, ki ga ne more povsem pogrešati.
Kaj storiti! V mojem poklicu se papirju ne morem popolnoma odreči. Človek potrebuje knjige in med njimi tudi debele in zajetne. S knjigami pa je takole: najprej jih imaš le malo in to se ti dogaja precej časa. Potem pa, ko si določeno mejo prekoračil, ne ustavi poplave nihče več. Ena knjiga kliče drugo kot to delajo kavke in nekega dne te bodo knjige delo-žirale.
Prihajajo, se stiskajo po policah, po omarah, predalih in zabojih, dokler se tudi najsolidnejše deske ne upognejo ali zlomijo.
S knjigami pa še nekako gre. Prava nadloga so drugi papirji, ki neopazno pri-letajo skozi vrata in okna in skozi vse odprtine v hišo: razglednice, pisma, počitniški pozdravi, vizitke, prospetki, katalogi, vabila, revije in časniki, davčni, policijski in drugi opomini. No, saj nič ne rečem: koledarji, koncertni in gledališki programi, brzojavke in literarne nagrade, vse to so včasih koristni prispevki. Vsak listič prinaša vprašanja in vsak zahteva odgovor. List papirja je kot metuljček, kot pozdravček, ali dah na dan sam papir, to je plaz, ki nas davi. Človek se ga brani kot ve in zna. Poznam juna-
sem ne odpirajo, zato pa v poletnih dneh pridno stiskajo papirnate kroglice za zimsko pečico. Na žalost ne pripadam temu junaškemu polcolenju.
Sem tako lahkoveren, da odpiram vso pošto s podzavestno slutnjo, da bom v v vsaki kuverti našel majhno srečo. Pa se še čudimo, da toliko ljudi umira na želodčnih obolenjih, z drugimi besedami, na papirju. Se nikoli ni umrl drvar, ribič ali pa pastir na srčni infarkti. Tako pravijo namreč zdravniki papirni bolezni.
Ob tem razmišljevanju vstaja pred nami prastara podoba: egiptovski suženj reže papirus za svojega mojstra. V goščavi gnezdijo ptice in divje mačke, pesnik pa postavlja verz za verzom na papirus, v kamen ali glino. Za njim prihajajo menihi s svojimi papirnatimi zavoji, svojimi okrašenimi verzalkami in minjatu-rami, polni neverjetne potrpežljivosti. Mnogo kasneje prihaja Gutenberg in poklanja človeštvu največjo iznajdbo, kot je to dejal Viktor Hudo. Pesniki pišejo mnogo več kot nekdaj, zato pa ne bolje. Pa je prišla knnga z ogrom -imi nakladami, prihaja časnik in obvezna ljudska šola, dvoje orjaških torišč papirnate velesile.
Potapljamo se v papirju, v tem lepem nedolžnem gradivu, ki nas mami z neodo-ljivo privlačnostjo, v papirju, ki je premamil Prešerna prav tako kot reklamnega strokovnjaka, prav tako arhiteta kot bančnega roparja. Borimo se še nadalje proti papirnati poplavi, dokler pač gre, pogrešati ga tako in tako več ne moremo. Iz tisoč in tisoč rotacij nam drvi nasproti, nas oblega in zasleduje; pripravljen je za nas zgoreti, za nas živeti in umreti, vendar pa vedno samo tako, da ima sam pri tem svojo zadnjo besedo.
Deta Rudolfoma Južni briž“
Za božične praznike je izšla v Trstu prva knjiga mlade tržaške pesnice in pisateljice Neve Rudolfove. Je to niz večinoma kratkih pesmi, ki pod naslovom »Južni križ« pripovedujejo o hrepenenju mladega dekleta izpod tujega neba po domači zemlji in po ljubezni, ki naj bi izpopolnila vsa pričakovanja.
V pesmih je mnogo prikritega trpljenja, pa tudi dosti sončnega občutja, saj mladost sama preglasi tudi slovo od doma. Tedaj se spomin vrne k dnevom ob tržaški obali, kjer:
»Preko sijočih rdečih valov, preko zasanjanih, vzcvelih oči veter slane lase razgrinja, mehko šušti...«
(Miramar) Potem pa spet zadiha iz verzov tiha prošnja iz tujine:
»...dragi, eno našo besedo povej.«
(Zlato sadje)
■ V osamljenosti pa pravi:
»Sama sem v teh dneh, kakor brez odmeva.«
(Božja ljubezen)
in se oklene molitve:
»Sami sva zdaj, moja Marija.
Povej, ali vsako noč
in vsak brezupni, trudni večer
posveti zarja v bedo srca?«
(Sami sva) Misli na duhovne vrednote in na ljubezen do vsakega košča domače zemlje se zaključuje zbirka drobnih pesmi.
Te knjige smo veselj. Marda še toliko bolj veseli prav zato, ker je prišla iz mladega srca in nam tudi daje - kot vsaka zlata mladost - iskrenost in svežino. Obenem pa je to tudi prepričljiv in ziv dokaz, da naša mladina v zamejstvu ne usiha, ampak še vedno išče »...kje v soncu trtje žari.«
(Jesen v Avstraliji)
in ne pozablja svojega naroda.
Zato nam je »Južni križ« Neve Rudolfove obetajoče darilo za novo leto.
-a
Nova t afea slovenskega naroda
Pod tem naslovom napovedujejo novo knjigo, ki jo je napisal Franc Jeza in bo v kratkem izšla v Trstu. Božična »Mladika« je priobčila izvleček iz pisateljevega dela, ki ga označujejo za gospodarsko socialno študijo. Glavna misel je prikaz ogromnih dajatev, ki jih Slovenci leto za letom odvajajo Beogradu. V podkrepitev svojih zaključkov vzporeja pisec podobna obdavčevanja gospodarsko aktivnih predelov v korist razvitim področjem v drugih državah. Piščeve ugotovitve so zanimive. Verjetno so več ali manj točne tudi tiste številke, ki so plod ocenjevanj.
Komunistično gospodarstvo ropa pokrajine prav tako kot posameznika in isto se dogaja satelitskim podložnicam nasproti Sovjetski zvezi. Kar se v Titovi Jugoslaviji dogaja s Slovenijo je samo člen v verigi komunističnega izmozgavanja od navadnega dninarja pa vse do satelitske tvorbe.
Komunistične države so diktature, ki zapravljajo narodni dohodek predvsem za vzdrževanje vojske in policije v obrambo strahovlade. Vzdržujejo partijski aparat, ki požira težke milijarde ljudskega dela. Pomislimo samo, da znaša srednji delavski zaslužek mesečno 12.000 dinarjev, srednji mesečni dohodki partijca pa 50.000 dinarjev.
Komunistična propaganda požira na st» milijard državnih dohodkov, zato ni tei-ko uganiti, »kam bo šlo 124 milijard 60* m liionov dinar>ev letnega slovenskega narodnega dohodka«
Tudi z republiškim denarjem razmetavajo na podoben način. Za ničvredna partijsko samohvalo so zaposlene vse slovenske tiskarne, za koristen tisk pa ni papirja ne denarja. Celoten slovenski tisk radio, televizija itd. vse to je v službi komunizma. Isto velja za vse ustanove v tujini, tudi pri nas.
Te tlake slovenskega naroda ni kriva Jugoslavija kot državna tvorba južnih Slovanov - kot bi čitatelj morda naslutil -ampak komunistični režim. Slovenija ni pri tem nikaka izjema, marveč sodobna žrtev komunističnega režima.
Kmečka ljudska fronta komunistični kolhoz
Dušan Kodrič je menda po poklicu kmet, po prepričanju pa komunist. Nekoliko nenavadna povezava, saj je komunizem načelni nasprotnik posestnika, lastnika zemlje. Nobenega sloja komunizem bolj ne preganja kot kmeta. Sam današnji samozvanec v Rusiji. Nikita Hruščev, k' je poklicni idol tudi Dušana Kodriča, je pod Stalinovo komando ugonobil v Ukrajini nad tri milijone kmetov.
Kako se godi kmetu na oni strani zavese prav po zaslugi in programih komunizma, pričajo vsakodnevni prizori po mestnih ulicah in cestah...
V sedanji splošni komunistični ofenzivi poskuša Dušan Kodrič z zadnjem »Delu« z veliko vnemo dopovedati našim kmetom, kako nujna je potreba po nekaki »Kmečki ljudski fronti« pod dežnikom KPI.
Kaj obljubljajo kmetu tržaški kmečki komunisti? Seveda ne tistega, s čemer so titovci osrečili slovenskega kmeta; titov-ci so vendar narodni komunisti, ki so »zašli pod vplive malomeščanskega nacionalizma«, kakor je povedal tov. Scoccima-ro. Zato puščajmo ob strani titovce in si oglejmo »komunistične kmečke pridobitve« pri bolgarskih komunistih, ki so najzvestejši »linijski« služabniki Kremlja in uživajo obenem pri slovenskih ške-denjskih komunistih še prav poseben u-gled, posebno pri tistih, ki so hodili tja na izlete.
Pred sto leti so v kapitalističnih državah z zakoni odpravili delo mladoletnikov po tovarnah, rudnikih in tudi po drugih delovnih mestih. Naše kmečke šoloobvezne otroke še danes naši komunisti radi hujskajo proti lastnim nekomunističnim staršem, ko opravljajo lažja dela, pasejo živino, pospravljajo pridelke in so pri roki za sto drugih lahkih kmečkih opravil. Kako pa je z mladino in kmeti na Bolgarskem?
Dne 27. novembra 1. 1. je v Sofiji zasedal kongres komunistične mladine. Tajnik CK, Aleksander Dimitrov, je v svojem referatu zatrjeval, da sledijo bolgarski komunisti sovjetskemu vzgledu, to je, da barbarsko izkoriščajo mladino pri novih gospodarskih načrtih. Po tem referatu morajo bolgarski mladinci v teku tretjega leta petletke s »prostovoljnim delom« prihraniti državi 500 milijonov levov. Zveza komunistične mladine pa mora poleg tega zgraditi metalurgični kombinat Krimkov-ci, tovarno dušika pri Stari Zagori in termoeletricno centralo »Marica-vzhod« To pomeni, da morajo mladinci vsa ta dela opraviti »prostovoljno«, to je prez-piačno. Nadalje zahteva bolgarska komunistična strahovlada, da člani pionirskih organizacij, to je mladina izpod 12 let starosti, zbere v teku zadnjih dveh let tretje petletke najmanj 100 milijonov kg starega železa.
Vse to pa Kodričevim vzornikom na Bolgarskem še ni dovolj. Po besedah Dimitrova mora bolgarska mladina do 1. 1960 zgraditi namankalnih naprav za 150.00 ha zemlje. Poleg tega morajo 200.000 ha gmajne spremeniti v plodno zemljo. 100 tisoč ha pobočij pa spremeniti v terase, to je paštne. 25.000 mladincev bodo dodelili živinoreji.
Po vsem tem izgleda, da bolgarski komunistični oblastniki v svojih faraonskih zasužnjevanjih mladine ne posnemajo samo Sovjetije, ampak previdno uvajajo politične in ideološke »pridobitve« Rdeče Kitajske. Sofijski radio je 7. decembra oznanil, da so na področju Botevgrada v severnozahodni Bolgariji ustanovili orjaško kmetijsko zadrugo, ki obsega 35.000 prebivalcev tega okrožja. Obdelana površina te zadruge, ki nosi ime »Komuna Botevgrad«, obsega 15.000 ha.
Kolektivizacija kmetijstva je v Bolgariji, to bo vedel tudi Dušan Kodrič, med vsemi sovjetskimi priprežnicami na prvem mestu. Todor Živkov, prvi tajnik CK KPB je pred enim letom povedal, da je
86,5 odsto vse bolgarske zemlje kolekti-virane. Medtem pa je ta odstotek narastel na 92 odsto. Kolhozov je v deželi nad 3.300 in obsegajo nad en milijon kmetij. Uradno glasilo KPB »Rabotničesko Delo« je pred kratkim objavilo, da je bolgarska vlada izdala ukrepe za kolektivizacijo še ostalih hribovskih kmetij.
Bolgarski komunisti so v preteklem letu pošiljali na Rdečo Kitajsko razna odposlanstva, ki so preučevala kitajsko agrarno politiko. Ker je sedanja bolgarska petletka odpovedala tudi poljedelstvu, so se bolgarski komunisti domislili metod starih faraonov in segli 10 nasilni mobilizaciji mladine in popolnem izžemanju človeških delovnih sil. Todor Živkov se je pred prazniki ukvarjal tudi s tem problemom in odkrito izjavil, da država ne zmore novih investicijskih sredstev. Tako morajo kolhozniki i* mladoletniki s »prostovoljnim delom« prevzemati glavna bremena v petletki določenih poljedelskih del, med drugim tudi gradnjo namakalnih naprav za 600.000 ha površine.
Takšne bolgarske »pridobitve« za kmečki sloj na Tržaškem ozemlju so navdahnile kmeta in komunista Dušana Kodriča pri snubljenju slovenskih kmetov za »Kmečko ljudsko fronto«, ki naj bi bila prvi korak k bolgarskemu kmečkemu raju. Hvala lepa!
Zakaj odkrivamo resnico o komunizmu, nas bodo spraševali nekateri naši podeželani? Odkrivamo jo zato, ker je resnica vsakdanji kruh za vsakogar in tudi zato, da ne bo izgovorov: zakaj pa nam niste povedali, da je tako in da ni res, kar piše komunistični tisk.
Slovenski kmet
Siomsitim aMemita!
V članku o bližajočih volitvah za Akademski svet, ki je izšel v božični številki »Demokracije« in »Katoliškega glasa« pod naslovom »Kakšni akademiki so nam potrebni«, sem naglasil nujnost samostojnega akademskega nastopa in odgovornost go-riških in tržaških visokošolcev, da ga u-resničijo. Je to narodna dolžnost, ker si z lastnimi močmi lahko izvolimo lastno zastopstvo.
Božični poziv pripravljalnega odbora »Slovenske akademske liste - Adria« je bil z odobravanjem sprejet. Dejstvo je, da oba goriška akademska kluba odločno podpirata zamisel samostojnega nastopa. Tudi akademiki tržaškega A. K. Jadran so po veliki večini z odborom vred istega mnenja. Redki nasprotniki te zamisli
I
lfoliini znak
Slovenskih akademikov Tržakke univerze
se javno niso oglasili, da bi svoje ugovore tudi utemeljili.
V interesu celotne slovenske skupnosti je, da nadaljujemo z akcijo za skupni samostojni nastop, zato pozivam vse slovenske akademike, da s prepričevalno besedo pridobijo za to zamisel tudi tiste akademike, ki so še drugačnih misli.
ak. Marko Ud., Trst
Dr. Agnelettove intervencije pred Tržaškim občinskim svetom
Svetokrižke potrebe
Na seji 30. decembra 1958 je obč. svet. dr. Josip Agneletto interveniral za popravo in prepleskanje učilnic slovenske o-snovne šole v Sv. Križu. Učilnic in hodnikov niso prebelili od 1. 1951 dalje.
Na isti seji je dr. Agneletto posredoval tudi za asfaltiranje poti, ki vodi od cerkvice sv. Roka do državne ceste Sv. Križ-Prosek. To pot pa je treba na določenih mestih tudi razširiti. Danes je polna kotanj, ob deževnem vremenu pa je težko prehodna. Popravilo je nujno potrebno. Isto velja tudi za cesto, ki vodi iz Sv. Križa na vodovodno cesto proti Grljanu. Od dežja je cesta razorana in je vožnja po njej skoraj nemogoča. Zato toplo priporoča odboru, da poskrbi za popravila.
Odbornik dr. Spaccini je na seji 9. jan. t. 1. omenil, da šolska popravila navadno priporoča didaktično ravnateljstvo. Take prošnje pa ni bilo, vendar je odbor naložil Uradu za javna dela, da pregleda poslopje slov. šole v Sv. Križu.
Telefon na Proseku in Kontovelu
Ze 1. 1956 je obč. svet razpravljal o razširitvi telefonskega omrežja za Prosek in Kontovel. Ze takrat je dr. Agneletto priporočal denarni prispevek družbi TELVE za uresničenje tega načrta. Takratni odbornik, prof. Dulci je dr. Agnelettu takrat pismeno sporočil, da je bil prispevek o-krog 10 milijonov lir odobren. Prefekturni komisar je v več primerih odlašal z izvedbo raznih del. Zato je dr. Agneletto takoj, ko je prišel na vrsto, to se je zgodilo 30. dec. 1958, ponovno sproži! gornjo telefonsko zadevo.
Na obč. seji 9. jan. 1959 je odgovoril odbornik dr. Spaccini, da je bil znesek
Tudi Čopič pod vijakom
Pomislite, dragi čitatelji, da je bila »Demokracija« - če se ne motim - edini slovenski list, ki je seznanil slovensko javnost z romanom Branka Čopiča pod naslovom »Gluhi smodnik«. »Pr. dn.« in njegovi tržaški in goriški repki so o Co-pičevem romanu molčali, in bi molčali tudi še po 9. januarju 1959, če ne bi po »službeni dolžnosti« prebiral »Demokracije« tov. F. U. In kaj je ta zagovornik »po službeni dolžnosti« povedal o romanu? Ničesar! Verjetno ni niti »po službeni dol-
SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO V TRSTU
priredi v nedeljo 8. februarja ob 21.
Vlil. TRADICIONALNI DOBRODELNI PLES
V HOTELU EXCELSIOR PALAČE
Vstop samo z vabilom, ki ga lahko dvignete na sedežu društva v ulici Machiavelli 22 II od 17. do 19. ure dnevno, kjer se lahko tudi rezervirajo mize.
žnosti« dolžan prebirati tiska, ki ne napihuje diktature, ampak pogumno poskuša komunistične zgodovinske potvorbe približati resnici.
Čitatelji naše recenzije Copičevega romana so se ob prebiranju s titovci vred spraševali, kakšna usoda čaka Čopiča. Dji-las, Dedijer, Dudincev in Pasternak vstajajo ob čitanju Copičevega romana pred bralčeve oči kot nevidni mučeniški apostoli.
Copičeva usoda je pač usoda pogumnih
Dogodki doma J
AVTOBUSNE PROGE MED JUGOSLAVIJO IN ITALIJO. V teh dneh zaseda v Benetkah jugoslovansko-italijanska tehnična komisija. Na dnevnem redu je potrditev in nadaljevanje obratovanja turističnih prog: Trst-Ljubljana-Bled; Trst-Opatija-Reka; Trst-Pulj; Trst-Postojna in Gorica-Lokve; Benetke-Trst-Reka in Be-netke-Trst-Ljubljana-Bled. Nadalje krožne proge Montegrotto-Abano-Trst-Postojna-Bled; Jesolo-Opatija-Reka in Jesolo-Trst-Postojna. V načrtu je tudi proga Trst-Sta-njel-Vipava-Ajdovščina.
* s *
NOVE TELEFONSKE IMENIKE dostavljajo letos na dom organi Združenja slepcev proti plačilu 100 lir. Kdor tega izdatka ne bi želel, naj od organa zahteva listek, s katerim lahko sam dvigne imenik na sedežu TELVE.
* s *
CESTA TRZIC-GRADEZ. Cestno zvezo Trst-Gradei bodo že kratkem skrajšali z novim obrežnim delom, ki ga bodo zgradili za skupni izdatek 720 milijonov lir. S cestnimi deli so že pričeli.
* * *
TEKSTILNA TOVARNA FIL-SNIA v Zavijali bo v kratkem dograjena. Zaposlili bodo okrog 500 delavcev.
* * *
SPACAL RAZSTAVLJA V VIDMU. Pred dnevi so odprli v Vidmu v galeriji Gira-
sole razstavo slik našega rojaka Alojzija Spacala. Umetnik je pred kratkim prejel na Bienalu v Benetkah mednarodno nagrado za risbo in grafiko.
* * *
ZAPORNIŠKI PREPIHI. V Beogradu so
napovedali velik proces proti 25 komin-formistom, ki so jih aretirali pred šestimi meseci. Sedaj so nenadoma ta proces odpovedali. Med zaporniki so bile težke komunistične ribe: Dušan Brkič, nekdanji predsednik vlade Hrvatske republike, Ferhard Banjevič, bivši poslanik v Kairu. Miša Vuk-Dragovič i. dr. Nekatere zapornike so že izpustili, ostale pa so kon-finirali na nekem dalmatinskem otoku. Tudi v Ljubljani so odpovedali proces proti prof. Cenetu Logarju, ing. Gustinčiču in drugim kominformistom. Čudna je pravica diktatur, včasih je ta pravica čista maščevalnost, včasih pa drobiž za politična mešetarjenja. Pa se titovci obregajo nad sodišči po svobodnem svetu.
* * *
SEJA ŠIRŠEGA ODBORA SDZ je v nedeljo dne 4. t. m. ob skoraj polnoštevilni udeležbi obravnavala izvolitev Ožjega odbora SDZ. Predsednik dr. Josip Agneletto je obširno poročal o delovanju tržaškega občinskega sveta in o zaščiti slovenskih narodnih pravic. Številni odborniki so živahno razpravljali o raznih tekočih vprašanjih in o nalogah za utrditev slovenske narodne zavesti v mestu in na podeželju. * * *
OBMEJNI PROMET. Na našem področju je bilo leta 19 58 obmejnih prehodov 5,526.000, to je za dobrih 400.000 več kot L 1957.
duhov pod komunističnim jarmom, zato je moral tudi Čopič pred rdečo inkvizicijo.
Copičeva »samokritika« in ne roman, ta je za F. U. po »službeni dolžnosti« merodajna. Copičeva samokritika v zagrebškem »Narodnem listu« kot jo navaja v »Pr. dn.« F. U. je odlično spričevalo učinkovitosti Damoklejevega meča, ki visi nad glavami jugoslovanskih književnikov. Romana, dragi čitatelji, ne boste dobili ne v Ljubljani in niti v Beogradu. Našim tukajšnjim književnikom pa bi priporočali, da si izrežejo iz »Pr. dn.« z dne 9. januarja 1959. na tretji strani prispevek pod naslovom PODTAKNJENI »OBRAČUN« IN »POGUM« KI NI POGUM.
Primerjava »samokritike« z romanom bo za bodočega literarnega zgodovinarja koristno in poučno gradivo.
Neverjetno učinkovit je udbovski vijak, ki je med drugim iztisnil Čopiču tudi takole izpoved: »V Gluhem smodniku (že sam naslov priča o dejanskem težišču zgodbe) sem prikazal zelo težke trenutke iz revolucije, ko so nekateri naši ljudje zaradi težkih pogojev borbe postali nekoliko (?!) dehumanitirani... Partija je proti tej dehumanizaciji vodila zelo ostro borbo... »Kdo bi na tem podvomil, če se spomni deset tisoč pomorjenih ujetnikov domobrancev in to po končani vojni in na deset in deset tisoč mladih slovenskih fantov in mož, ki jih je partija iztrebila iz slovenskih vasi po Notranjskem in Dolenjskem? »Gluhi« F. U. in ostala »novo-razredniška« ušesa o vsem tem in tudi q Uršiču, Kalinu, Magacinoviču ničesar ne vedo.
Za zaključek dovolite, tov. F. U., da vam in ostalim čitateljem »Demokracije« odkrijem šest zapovedi za jugoslovanske književnike vseh vrst. Te zapovedi spodbujajo današnjo jugoslovansko književno plodovitost kot še nikoli, odkar smo Slovenci stopili v krog kulturnih narodov -in po »službeni dolžnosti« je ta plodovitost znana tuti tov. F. U. Zapovedi pa so tele: 1. Ne misli! 2. Ce misliš, molči! 3. Ce moraš govoriti, ne piši! 4. Ce moraš pisati, ne objavljaj! 5. Ce moraš objavljati, ne podpisuj! 6. Ce pa že moraš podpisovati, bodi pripravljen da napisano prekličeš!
Pika
Pripomba uredništva. Zal v našem listu ne moremo objavljati Copičevega romana, kot to želi pisec.
Novglistapsha dialektika
Prevzgoja novolistarskega omizja napreduje z vidnimi uspehi V določenih potezah ti uspehi prekašajo celo dialektične šolarje pri »Pr. dn.« in »Delu«; morda zaradi prirojene zasnove.
»Messaggero Veneto« je svojemu čita-teljskemu krogu priporočil naj se za-
vzame za to, da bi bil Kulturni dom lastnina vlade ali tržaške občine. Se pred kratkim je novolistarsko omizje trdilo, da dogovorov med dvema vladama ni moč spreminjati. V zadnji številki »N. 1.« pa se je novolistarska dialektika prelevila v takole modrost: »Pomoč, katero so gospodje pri Kat. glasu in Demokraciji iskali v zadevi kulturnega doma pri Italijanih, je
SI ZE PORAVNAL NAROČNINO? Tudi z rednim plačevanjem naročnine podpiraš slovenski demokratičen tisk v zamejstvu.
imela torej za posledico, da zahtevajo sedaj laški nacionalisti zgradbo - zase.«
Mislimo, da so laški nacionalisti samo pogreli titovske apetite, saj so si oboževalci črne in rdeče diktature podobni kot dvojčki. Protesti proti rdečim rekvizicijam so za novolistarsko omizje »škodljiva politika«. Ko ti žepar izmakne denarnico, molči; še bolje pa, da se mu zahvališ. Morala džungle pa za enkrat še nima veljave y svobodnem svetu.
GradbEiia dElavmist»Nabrežini
V zadnjem času vlada pri nas v Nabrežini razgibana gradbena delavnost. Občinska uprava je preteklo jesen otvorila kar dvoje modernih poslopij: novo šolo v Se-sljanu in otroški vrtec v Nabrežini. Tudi obsežno zavetišče za obnemogle dovršuje-jo. Vsa ta dela so zasluga prejšnje občinske uprave. Sedanja uprava je na podlagi svojih gospodarskih načrtov zgradila občinsko kopališče v Devinu. Ustanova za ljudske hiše pa gradi v kamnolomih novo devetstanovanjsko hišo. Določena pa je tudi gradnja še ene šeststanovanjske hiše.
Tudi zasebniki so deloma zgradili, deloma pa še gradijo številne nove stavbe, ki rastejo v glavnem v bližini občinskega doma in športnega igrišča. Trgovec, g. Valter Knez je iz stare hiše predelal novo lepo poslopje z obširnimi lokali v pritličju. Za prihodnjo pomlad so v načrtu nova dela.
Smrtna hosa v Nabrežini
Na Stefanovo smo pokopali dva starejša vaščana. Na predbožični dan je u-mrl 83 letni Franc Pertot, p. d. Skerman-čev. Pokojnik je bil večletni odbornik in podžupan naše občine.
Na Božič pa je v zgodnjih jutranjih urah umrl daleč po Krasu znani Anton Pertot, upokojenec Električne družbe. Star je bil 73 let. Zelo se je zanimal za prosvetno delo v naših društvih.
Naj jima bo lahka domača zemlja, ostalim naše iskreno sožalje!
ZAHVALA
Vsem, ki so sočustvovali z nami ob priliki izgube našega dragega
Daliborja Oppelta
se prisrčno zahvaljujemo. Posebna zahvala pevskemu zboru Prosek-Kontovel za žalostinke, gospodarskemu društvu iz Kontovelj, darovalcem cvetja ter vsem, ki so na katerikoli način počastili pokojnika in ga spremili na zadnjo pot
Kontovel, 7. 1. 1959
Družine OPPELLI-OPPELT, CAVALAR in sorodniki
deset milijonov lir za ta dela postavljen na razpolago že pred šestimi meseci. Rešiti je treba samo še vprašanje telefonske centrale. Pregledali bodo Pertotovo hišo, ki je naprodaj. O tem bo poročal Urad za javna dela. Prav zaradi vprašanja telefonske centrale so se dela zavlekla.
Dr. Agneletto se je odborniku zahvalil za pojasnila.
Obete se razgibeao leto
(Nadaljevanje s 1. str.)
rubljev. V Kairu je bil tudi avstrijski trgovinski minister, ki se je zanimal za povečanje trgovine med Avstrijo in Egiptom, posebno za dobave izdelkov avstrijske strojne industrije. Neposredno pred odhodom v Egipt sta Fanfanija v Rimu obiskala britanski trgovinski minister Ec~ cles in francoski trgovinski minister Pi-nay, ki gotovo nista z njim obravnavala samo evropske zadeve temveč sta ga naj-brže naprosila tudi za kakšno uslugo v Egiptu.
Tako se je Fanfani lahko prc-dstavil v Egiptu kot najvidnejša politična osebnost, katere obisk je po svojem pomenu prekašal vlogo raznih, čeprav velikih trgovskih potnikov. Iz razumljivih razlogov niso obesili na veliki zvon kaj je dosegel Fanfani z Naserjem v splošnem evropskem in zahodnem merilu. Jasno je tudi. da se Združena arabska republika ne more enostavno odvrniti od Sovjetske zveze. Toda važno je, da je bil led le prebit in da je Zahod jasno pokazal, da ne bo več prepuščal Arabce izključno sovjetskemu objemu. Nadaljni koraki bodo lahko storjeni ko pride Naser na obisk v Italijo, kamor ga je Fanfani povabil v imenu republiškega predsednika Gronchija. Glede
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA
Vljudno vabi na predavanje znanega glasbenika g. prof. Karla SANCINA o temi
Siscomo Puccini - ob iOOletnici
v sredo 11. februarja t. I. ob 20.30 v društveni dvorani v ul. Machiavelli 22-11. Predavanje bodo spremljali glasbeni vložki najvidnejših del italijanskega mojstra.
samih italijansko-egiptovskih odnošajev pa je Fanfani dosegel popolnoma konkretne uspehe. Italijanske šole bodo odslej uživale v Egiptu posebne ugodnosti; vsi italijanski državljani, ki so se zadnja leta izselili iz Egipta, se lahko vrnejo in bodo vedno zopet lahko odpotovali; povečan je znesek denarja, ki ga bodo italijanski izseljenci v bodoče lahko odnesli s seboj pri povratku iz Egipta; posebno pozornost bosta obe državi v bodoče posvetili povečanju medsebojne trgovinske izmenjave. Svoj obisk v Egiptu je Fanfani zaključi! s svečano otvoritvijo nove kostnice, v katero so položili k večnemu počitku ostanke italijanskih vojakov, ki so padli pri El Alameinu.
Po uspešno zaključenem obisku v Egiptu se je Fanfani napotil še v Atene, prestolnico države, ki jo z Italijo veže atlant. sko zavezništvo, poleg tega pa tudi precej podoben interes v razmerju do držav Srednjega vzhoda, s katerimi imata tesne gospodarske stike. Kakor za Združeno a-rabsko republiko je tudi za Grčijo značilno, da je v nesoglasju z nekaterimi zahodnimi državami in sicer zaradi Cipra.
Italijanskega ministrskega predsednika so v Grčiji prisrčno sprejeli. Ugotovili so medsebojno skladnost v vseh obravnavanih vprašanjih in Fanfani se je vrnil domov z obljubo, da bo grški kraljevski par še letos prišel v Italijo na prijateljski državniški obisk.
VOLKOVI
Iz Rajblja poročajo, da se po soški in bovški okolici že tri tedne klati tolpa volkov. Raztrgali so okrog 15 ovc raznim gospodarjem ter tudi na srnjadi povzročili mnogo škode. Te zverjadi ni bilo v teh krajih - po izjavah strokovnjakov - že 200 let. Trideset lovcev je 5. t. m. priredilo pogon, vendar pa niso imeli sreče. t
PODPIRAJTE
SLOVENSKO
DOBRODELNO DRUŠTVO
DAROVI
G. Enrik Kovačič USA daroval za tiskovni sklad lista L. 800,-Prisrčna hvala.
Odgovorni urednik;
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
Uredništvo in utirava: Trst, ul. Machiavelli 22-II. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30,—
Naročnina:
mesečno L 50,— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — i^no L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223