čaroDna lntha. Bilo je pred davnim, davnim časom, ko so po svetu hodile vile. Pomlad. Na trgovini Petra Zavidiča so bila okna in vrata na široko odprta, da bi mogel vanjo tihi pomladni vetrič. Peter je bil slaven izdelovatelj lutk. Otroci so za njegovimi lutkami kar aoreli. Treba pa je bilo tudi videti lepe voščeae obraze lutk, njihove lase in prijazae oči! In kakšao delo je to bilo! Mogli ste tako lutko pustiti aa solacu, ko je najhuje pripekalo, in ni se bilo treba bati, da bi se ji nosek raztopil. Kupci so bili zelo zadovoljni. Lutke so bile kmalu razprodaae. Eh! Peter bi bil lahko srečen človek, če ne bi bil postal len ia nevoščljiv. Na drugi strani ceste je bila delavaica Aatona Radičiča. To je bil zelo spretea zlatar, pa tudi gibčea ia družabea mladenič. Njegova trgovina je bila v jutro prva odprta. V njej je Aaton ves daa prepeval kakor škrjaaček ia delal kaikor čebela. Peter Zavidič je često stal brez posla na pragu svoje delavnice in se je jezil, da se poleg izdelave lutk ni izučil še kake druge obrti. Glej, koliko zlatih ia srebrnih reči je izdeloval Aaton! Nekoč je videl, kako je vstopil v Aatonovo trgoviao mestai načelaik, kako je naštel na prodajalno mizo mnogo denarja in kako je vzel aato s seboj veliko srebrno posodo. Peter je kar zelenel zavisti. Ni hotel premisliti, koliko časa je moral delati Antoa na okraskih posode. Pa tudi tega ne, koliko časa je sploh trajalo, predea se je priučil delu z zlatom in srebrom. Lepega poletnega dne je bil Peter posebao slabe volje. Ko je zaprl trgovino, je odšel na polje, da bi se malo razvedril. Ko je postal truden, je sedel pod velik star hrast. Nad ajim je prepeval slavček svojo večerno pesem. Pred njim je žuborel potoček. Peter ni čul aiti prvega, niti drugega, ker mu je bila glava polna zlobaih in mračnih misli. Vedno mu je bil Aatoa pred očmi. Znočilo se je, pa je še sedel, poln zavisti, aa istem mestu. Slavček je že bil utihnil. Dolgo časa je tako sedel. Naeakrat se mu je zdelo, da prihajajo iz daljave aekaki zvoki. Prihajali so vse bliže in bliže. Nazadaje je razločil trobente in bobne. Glasba je postala tako jasaa in močna, kakor da bi prihajala iz votlega debla breze, ki je stala par metrov stran. (Dalje sledi.) Medvedek. (Povest v slikah.) 41. Miškovi prijatelji. Ko je peli}ala čarovnica Miška v zapor, sta jo ;opazovali dve miški: Čraa in Bela. Bili sta skriti v travi. Obo sta bili v strahu za Miškovo življenje. Bela pravi: »Glej no, čarovaica že odhaja iz kolibe. Pohitiv«, da videve ubogega Miška.« 42. Miški tolažita Miška. Miški zlezeta v kočuro spodaj pri vratih ter uprašata Miška: »Kako se ti godi, reva Miško?« On jima odgovori, kako nepopisno rad bi še videl svojo rojstno bišo, očeta ter mater. Miški ga tolažita: »Ne boj se, MiSko? Pomoč je blizu, boš pobegnil.« (Dalje sledi.) I >*¦ ¦•V'tllJ \rf .- i "f «- v».. _ ..¦ -._