(Kn]l$a t.
SitvCjenje in dvet
Ste v. lit.
Hjubljana 4. ctetobra 1929.
Rembrandt (avtoportret) (Lesorea slikarja - grafika E. Justina)
Rembrandt van Rijn
(1606—1669)
V 17. stoletju je prestajala Nizo» fiemska težke verske borbe in boje ea svobodo. Čeprav je bil ta čas za« njo izredno težak, je vendar baš tedaj dosegla vrhunec svoje moči, procvita in slave. Nizozemska trgovina in in* dustrija sta obvladovali svetovni trg; kolonijalna posest dežele je bila ogrom« na — Sundsko otočje, Ceylon, Kapska kolonija in nekaj časa celo Brazilija — vse to je bilo nizozemska last. Dr« žava je razpolagala s 35.000 ladjami na morju in z bogastvom 300 milijonov goldinarjev v kleteh amsterdamske banke. V tej dobi sta dosegli višek tudi znanost in umetnost, hčerki ni« zozemske gospodarske blaginje. Svo» boda trgovine je vplivala na vse pa« noge življenja, iz katerega se je pora« jala nova vera duhovne bodrosti in optimizma.
Tiste čase je stal v Wedderstegu bli« zu Leydena mlin z veliko hišo, ki je bila last mlinarjev Rembrandtov. In v tej hiši je prišel 15. julija 1606. nasvet Rembrandt van Rijn, peti sin svojih roditeljev. Oče je želel, da postane učenjak in ga je poslal v latinske šole. A čim je mladec prestopil na univerzo, je dal slovo Ovidu in prijel za čopič. Roditelia sta bila žalostna., Vendar pa sta izročila sina v uk slikarju Jakobu van Swanenburchu, pozneje pa Petru Lastmanu v Amsterdamu.
Najvažnejše, kar hranijo sporočila o Rembrandtovi mladosti je to, da se fant ni podil po svetu, ampak je čepel doma, prebiral knjige in študiral. Sa« mota mu je odprla oči k spoznanju tedanjega časa in njegove omejenosti. In v tej samoti je sklenil napraviti s seboj drugače kakor delajo občani.
Ko je prišel v Amsterdam, je štel kom a i 25 let. Mesto je bilo tedaj v začetku svojega razmaha. Ležalo je na enem najvažnejših prostorov za« padne Evrope ob morju. Imelo je last« no upravo šele dvajset let in dejstvo, da je bilo blizu Londona, mu je daia« lo posebno vrednost. V takih okolišči« nah. ki so dajale več vzpodbude za gmotno blaginio kakor za duševnost, )e stopil mlfdi Rembrandt z obema nogama v veliki svet.
Zveze, ki si iih je znal pridobiti, so mu nrinesle zelo zgodaj znamenito na« ročilo slike anatoma dr. Tulpa z asi«
stenti okolu mrliča. Že naročilo samo na sebi je pomenilo drzen čin, kaj še« le njegova izvršitev! Posrečila se je v vsakem pogledu. Grupacija je bila čisto nova, obrazi na slik i so bili po« dani tako uverljivo, pozorno in sveže, da je mladi slikar čez noč preskočil svoje sodobnike in postal slaven mož.
To delo je odprlo Rembrandtu pot do mecenov. Naročil je imel, kolikor je hotel. Seveda niso želeli naročniki samo slik v strogem pomenu besede — želeli so si tudi ovekovečenja svojo ričemurnosti, ki se je izražala v boga« tih čipkastih ovratnikih in oblekah. Rembrandt, ki je vse to ljubil, je umel podati dekor z neznansko mikavnost« jo. Delal pa je zelo naglo. Dva portre« ta mesečno sta bila zanj igrača.
Bivanje v Amsterdamu pa je posta« lo za mladega Rembrandta znamenito še v nekem drugem oziru. Seznanil se je z žensko, ki ji je postavil neminljiv spomenik v svoji umetnosti in svojem srcu. Dekle, ki mu je bilo namenjeno, se je imenovalo Saskia van Ulenburch. L. 1633. se je z njo zaročil, leto dni pozneje pa jo je vzel za ženo. Toda zakon je trajal samo osem let — na« tančno osem let! In po teh osmih Ie« tih je bila že v kraju polovica Rem« brandtovega življenja.
Deset let po sloviti »Anatomiji dr. Tulpa« je dobil Rembrandt naročilo za novo skupinsko sliko. Ponudili so mu 1700 goldinarjev, če naslika četo strelcev. Z velikim veseljem se je vr« gel umetnik na delo, ki mu je nudilo novo priliko, da se pomeri s svojimi tekmeci. Ustvaril je »Nočno stražo«, čudovito podobo čete vojščakov, ki se vali skozi mestna vrata naprej. Dina« mika te slike je izredna in ogromna. Celo inozemska kritika tedanjega ča« sa se ni mogla načuditi stotniku s pri« vzdignjeno nogo in sulico v roki. ki je tako majhna, a perspektivično tako iz« borno podana, da izgleda od katere« koli strani pogledana, v naravni veli« kosti.
Preden pa je bilo to delo dovršeno, je bila Saskia že v grobu. Hiša. ki si jo je bil umetnik kupil, a ne izplačal, je postala čez noč pusta in prazna. Pu» sto in prazno pa je postalo tudi v umetnikovi duši. Začel je slikati Sa» skio kot idol, svetnico in nedotaklji*
tabernakelj in naredil iz nje mistično in vizijonarno bitje.
Druga polovica Rembrandtovega živ« Ijenja je mnogo težja, a tudi mnogo slavnejša od prve. Takrat se šele raz« odene umetnikov evangelij svetlobe, ki postane oznanilo vsem nizozemskim rojakom. Ne smemo namreč pozabiti, da so se že tri leta po Rembrandtovem rojstvu stvari na Nizozemskem silno izpremenile. Ljudje so sprejeli refor« mirani protestantizem za državno re« ligijo. Življenje in z njim tudi umet« no s t je bila, ko je prišel Rembrandt v
mu snov" začetkoma upira. To niso ljudje, prej so živalski stvori. Toda od slike do slike dobiva Rembrandt razmah, tla pod nogami se utrjajo. Iz» prva se vidi umetnikova rast v patosu, ki povzame polagoma mirnejše oblike, dokler ne doseže stopnje genijalne po« polnosti.
Rembrandt je mnogo iskal, delal z velikim uspehom, toda gmotne stiske ga niso hotele ostaviti. Večno se je pravdal zaradi zapuščine in žensk in slednjič je prišlo tako daleč, da je pri« Šlo njegovo imetje na dražbo, Sele po
Hembrandtov »Mladenič«, ki je bil lani prodan v Parizu za ogromno vsotii
nad 14 milijonov dinarjev
leta, oropana simbolov in snovi, ki so jih obravnavali prejšnji nizozemski slikarji. Slike Madon, svetnikov in pa« pežev so prišle ob ceno. Treba je to« rej bilo najti novo vsebino, da na do« mesti staro privlačnost.
Pri vseh nizozemskih slikarjih teda« nje dobe opazimo nekakšno zadrego, Če se lotijo bibličnih motivov. Tudi Rembrandt je moral v začetku prema« gati velikanske težave. 2e njegova ra« Stranka »Adam in Eva« priča, kako se
smrti se je pokazalo, kaj Je vodila umetnika v gmotno propast: ljubezen do starin, ki jih je nenehoma kupoval in plačeval zanje često previsoke cene. Navzlic temu pa so bila leta 1645. do 1655. leta zrele Rembrandtove ume t« nosti, leta svetlo«temnih tonov in dra« gocene Rembrandtove barve. Naslikal je nešteto slik, portretov in bibličnih' motivov, ki spadajo med najdragpce« ne j še stvari slikarske umetnosti vseh časov. Hkrati pa ni popustila njegova
strast za starinske predmete. Ljubil je udrte čelade, težki brokat, rezan in brušen kamen ter medle bisere. Vsa Sa nema lepota mu je na stara leta opajala oko in tešila žalostno srce. Umrl je 4. oktobra 1669, pokopali so ga 8. oktobra. Pogreb je stal 20 goldi« narjev.
★
Rembrandt je udaril temelje novi duhovni kulturi na Nizozemskem v času, ko je onstran Kanala umrl nje«
gov veliki tovariš v umetnosti — pes« nik Shakespeare. Čeprav se moža ni« sta poznala, sta si vendar bila v mar« sičem sorodna, kajti njuni nazori o življenju in naravi, o usodi in tem, kar je človeku namenjeno, o strasteh in človeški volji, si stoje zelo blizu. Ka« kor Shakespeare onstran Preliva v be» sedi, tako je pel Rembrandt tostran Kanala v barvi o napetostih, ki jih vsi doživljamo, o prokletstvu posamezni« ka, a tudi o lepoti in vrednosti naše« ga življenja.
Volontaire
Charles Nodh
Izmed Francozov, ki so za časa Napoleonove Ilirije živeli in delovali v službi francoskega imperatorja v Ljubljani, je eden najznamenitejših ter po posledicah, ki jih je njegovo bivanje v tem mestu pustilo za seboj, eden najvažnejših gotovo Charles Nodier, pisatelj prefinjenih vilinskih bajk in romantično globoko-čuvstvenih romanov. Bil je to prvi mož, ki ga moremo imenovati v številu francoskih slavistov in čigar kesnejša, »ilirska« publicistična dela, pa tudi privatni razgovori po raznih pariških literarnih salonih, so med najodličnejšimi francoskimi književniki, kakor so to bili Prosper Merimee, Vic-tor Hugo, Pbilarete Charles itd., vzbudili naravnost hrepenenje po doživljajih v daljni, romantični ilirski deželi.
Charles Nodier se je rodil v južni Franciji v staroslavnem mestu Besan-conu, kjer je imel njegov oče advokatsko pisarno, ter je živel isti čas kakor naš učenjak Jernej Kopitar (1780 do 1844). Pokrajina, v kateri je preživel svoja prva mladostna leta, je ona svetla, od solnčne luči iskreča se Provan-sa, ki je tvorila prizorišče heroičnih komedij znanega južnofrancoskega Don Quijota — Tartarina iz Tarascona. Ne omenjam zaman v tej zvezi tega ploda južnaške fantazije francoskega pisca Alfonza Daudeta. Kajti v resnici je tičalo v Nodieru samem nekaj tartarin-ske nature, ki se je predvsem kazala v pretiravanju pomena vsake malenkostne dogodivščine in v tem, da je pripisoval malopomembnim dejstvom dalekosežne posledice.
Že od rane mladosti se je mnogo pečal s prirodoslovjem pod veščim vod-
o Ljubljani
stvom nekega očetovega prijatelja: ko pa je odrastel šoli, se je docela posvetil literaturi. Zgodaj se je že seznanil s spisi starih klasikov, pa tudi francoski pisci 16. in 17. stoletja so mu bili znani. Iz Pariza, te Mekke francoskih pisateljev, kamor je odšel iskat si literarne slave, ga je izgnala policija v domače mesto ter ga tu imela pod stalnim nadzorstvom, ker je bil napisal proti Napoleonu ostro satiro »La Napoleone«. Nodier je iz te prav za prav neznatne dogodbe napravil celo politično mučeništvo — bil je rojalist — obsežne zarote in brezprimerna pro-gnanstva. Zaradi neke druge zarote je zbežal v pokrajino Jura. kjer se je nekaj časa skrival pred oblastmi; nato se je zopet vrnil v Besancon, ne da bi se mu kaj pripetilo, iz česar moremo sklepati, da dotični njegov komplot ni
bil posebno resne narave.
★
V mestu Dole je otvoril literaren in znanstven tečaj, na katerem je razlagal lepote klasičnih piscev, svojih ljubljencev, z vso mladostno energijo in bujno fantazijo, se oženil ter slednjič dobil stalno službo v Amiensu, kjer je postal osebni tajnik angleškega filolo-ga viteza Herberta Crofta. Ko mu ta služba ni več ugajala,' je prebil nekaj let na majhnem posestvecu v Ouin-tignyju, kjer ga je dosegel poziv ilirskega guvernerja generala Bertranda z dne 20. septembra 1812, da naj vstopi v državno službo v ilirskih provincah kot urednik uradnega lista »Tele-graphe officiel« (1810—1813). ki je izhajal v Ljubljani, in pa kot knjižničar licejske knjižnice.
Vzrok za imenovanje novega urecl nika ljubljanskega oficielnega lista je bil predvsem v slabem njegovem urejevanju, kajti ta časnik so ilirci kljub vsem naporom ilirske vlade, da ga čim bolj razširi, naročali le zato, ker je prinašal uradne razglase, važne za vsakega državljana. Da pa je bil pozvan v Ilirijo, se ima Nodier zahvaliti svojim zadnjim literarnim delom (n. pr. Le Dietionnaire des onomatopees fran-caises, Stella ou les Proserits, Que-stions de littčratuire lčgale. Du plagiat.
Charles Nodier
Itd.), ki so vzbudila pozornost odločujočih pariških literarnih krogov, zlasti pa je to zasluga njegovega svaka Ter-cyja, zaposlenega v vladnem tiskovnem uradu in ki je bil tudi sam literarno aktiven.
Nodier je sprva okleval, ali naj sprejme predlagano mesto; slednjič pa se je vendar odločil na prigovarjanje svojih znancev, posebno dramatika Etienne-a in mladostnega intimnega prijatelja Oharlesa Weissa, bibliotekarja v Be-sanconu. Ko je bila premagana največja težkoča — denarno vprašanje —, s tem, da so mu prijatelji priskočili na pomoč s posojilom 1200 frankov, se je že v začetku decembra 1812 podal z ženo in dveletno hčerko na pot v neznano Ilirijo. Šel je preko Švice, gornje Italije, ki ga je s svojimi umetnostnimi spomeniki entuziastično navdušila, preko Trsta in Krasa v Ljubljano,
kamor je dosnel zadnje dni meseca decembra 1812.
Ko se je v Ljubljani ustanovil, se je takoj skušal prilagoditi novim razmeram. Seznanil se je med drugim s pesnikom Valentinom Vodnikom in baronom Zoisom, ki je bil tedaj najbolj spoštovana osebnost v Ljubljani. Najbolj je Nodiera osupnilo, ko je namestu pričakovane preproščine in enostavnosti naletel na družbo, ki je v načinu življenja le malo zaostajala za najvišjimi pariškimi krogi.
V začetku januarja 1813 je prevzel posle v ljubljanski biblioteki, kljub protestu mestnega župana, ki je trdil, da more to mesto zavzemati po določbah le domačin. Sicer pa je Nodier to svojo službo kmalu opustil, ker ni poznal jezikov, v katerih so bile v prvi vrsti pisane knjige ljubljanske knjižnice — nemščine in slovanskih narečij. Zadovoljil se je le z naslovom bibliotekarja in s polovico plače, nato ga je nadomestoval Slovenec M. Ka-lister.
Tembolj pa je Nodier posvetil svoje moči in pozornost urejevanju uradnega lista »Telegraphe officiel«, ki je izhajal 1813 v francoskem in nemškem jeziku. V formalnem oziru ga je visoko povzdignil s tem, da je uvedel stalno objavo feljtonov, ki so se odlikovali z enotnim, čistim francoskim jezikom ter s tem namah odstranil iz lista ono puščobo, ki vlada po prejšnjih letnikih. V vsebinskem oziru so zelo pomembni njegovi članki o »ilirski statistiki«, ki so se bavili z zgodovinopisjem, prirodoslovjem, literaturo in jezikom ilirskih provinc. V listu je izšlo okrog 30 njegovih člankov, izmed katerih jih je nad polovico posvečenih samo stvarem, ki se tičejo Ilirije. Najvažnejši sq prvi trije pod skupnim naslovom »Statistique illy-rienne«, ki razodevajo plamtečo simpatijo Nodierovo do zemlje, ljudi in jezika tiste dežele, ki mu je za nekaj mesecev nudila gostoljubno streho. Takoj pa občutimo v njem poznavalca stare zgodovine, ko oibuja mitološke spomine na dogodke, ki da so se po pričevanju starih piscev godili na tleh tedanje Ilirije. Še važnejši so njegovi članki o srbsko-hrvatski narodni poeziji, v katerih je razodel med pnvim) Francozom lepoto teh, malo kesneje svetovno zaslovelih produktov južno-slovanske narodne duše. Ljubezen in navdušenje do slovanskih jezikov ga
fe zapeljala celo tako daleč, da se je podal na spolzka tla etimologiziranja. Tu se mu je seveda ponesrečilo dokazovanje v člankih, naslovljenih »Lan-gue illyrienne«, v katerih je hotel izpričati, da marsikatera francoska beseda izhaja iz slovanskega korena, pri. čemer mu je večkrat pomagala slična oblika v francoskem in slovanskem jeziku. Na opooitanja, ki so ga ob tej priliki doletela, odgovarja, da ga je morda res kje zavedla gorečnost, ki jo goji napram temu svojemu »posi-novljenemu« jeziku, kakor pravi, ki mu je postal predrag obenem z narodom,, ki ga govori, vendar v upravičenost svojih rezultatov ne dvomi. Vidi pa se, da so ta oporekanja vplivala nanj v tem oziru, da je prihodnji članek bil V etimologiji nekoliko bolj zmeren.
Nodier je ostal na ljubih mu ilirskih tleh do začetka meseca oktobra, ko se je po zlomu Napoleonovega imperija obenem z veliko armado francoskega uradništva iz Ilirije vrnil preko Gorice, severne Italije in savojskih Alp najprej na svoje posestvece v Quin-tignyju, nato pa odšel v Pariz, kjer se je posvetil žurnalistični službi pri listu »Journal de 1'Empire«. Iz dežele »svojih dragih Ilircev v dobri, miroljubni in pobožni Kranjski« pa je prinesel s seboj tople osebne spomine, ki so mu dali idejo za ustvaritev pri nas najbolj znanih »ilirskih« njegovih del, »Jeana Sbogarja«, »Smarre« in »Mile de Mar-san«.
V naslednjih letih je sodeloval pri raznih drugih pariških časnikih, v katerih je od časa do časa objavljal kak članek o ilirskih stvareh, ki se sicer niso odlikovali po preciznih podatkih, katerih si v kraitki dobi svojega bivanja v Iliriji ni mogel prisvojiti, iz katerih pa je prosevala žarka in navdušena ljubezen do Ilircev in njih zemlje.
1824 je bil imenovan za bibliotekarja v Arsenalu, knjižnici grofa Artoisa, v kateri je namah postal nekako središče mladih revolucionarnih francoskih romantikov, bil prvi, ki je kot ne-jclasik dosegel akademsko čast (1833). Časi se sam ni priznaval za poborni-ka romantike, more vendar veljati kot eden izmed njenih najvažnejših predhodnikom, Pod njegovim vodstvom se je ustanovil prvi »krožek« (cenacle), katerega člani so bili poznejši naj-/ognjevitejši zastopniki francoskega ro-manticizma: Victor Hugo, Lamartine, Sainte - Beuve, Alfred de Musset itd.
Nodier je ljubil nad vse knjige, ki jih je kot neumoren bibliofil zbiral in zamenjaval. Nekje je zapisal stavek: »Za veseljem, ki ga občutim ob misli, da imam knjigo v svoji lasti, ne poznam večjega veselja od tega, da o njej lahko razpravljam.« Bil je tudi filolog, ki [e o jeziku pisal sila zanimive filozofske razprave, bil neumoren prirodoslovec ter se zanimal pred vsem za entomologijo.
Poleg velikega števila člankov, razmetanih po raznih revijah in časnikih, je napisal 12 zvezkov svojih del, izmed katerih sta prevedena v slovenščino le roman »Ivan Zbogar« ter novela »Ines de las Sierras«. Druga najbolj znana njegova dela so: Therese Aubert, Smarra ou le demons de la rauit, Trilby, La Fee aux Miettes, Sou-venirs de jeunesse, Franciscus Colum-na, itd. Pisal je tudi spomine, katerih zgodovinska verodostojnost pa je dostikrat upravičeno sporna.
Vsi njegovi spisi se odlikujejo po izredno izbranem in lepem jeziku, ki je preprost, blagoglasen, slikovit in svež. Nodier je l^il rojena pesniška duša, ki ni dosti povpraševala po trdnih dejstvih realnega sveta, marveč si spletka iz snovanj izvirne svoje domišljije poseben svet zase, ki ga doume v celoti le enako ustvarjen in usmerjen duh. —
V prihodnji številki »Življenja in sveta« bomo priobčili v prevodu enega' najzanimivejših člankov, ki jih je napisal po svojem povratku iz Ilirije v domovino, njegov še malo znani opis Ljubljane. Objavil ga je s podpisom »Charles Nodier, ancien bibliothecai-re de Carniole« ob priliki vladarskega kongresa v Ljubljani leta 1821. pod naslovom »Laybach« dne 15. januarja istega leta v pariškem časniku »La Ouotidienne«, ki mu je bil urednik. Ta članek je poln interesantnih opazovanj ter je še posebno važen zato, ker je v njem Nodier opisal to, kar je sam videl in doživel. Kljub temu, da se nahaja v tem opisu mnogo netočnosti in pretiravanj, na drugi strani celo proti-slovij, moramo biti Nodieru vendarle hvaležni, ker je bil on prvi, ki je francoski svet opozoril na naš narod. Nodier je bil pač tak duh, da ga v izliv« njegovega čuvstvovanja in fantazije ni prav nič motilo, če njegove trditve ne odgovarjajo pjovsem oprijemljivemu dejstvu.
(Konec prihodnjič)
'Adolf KoelscH
Prepelica
Kadar lega poletno solnce težko na livade in se pred očmi ljudi vse misli fn slike razblinjajo v vročini in tišini, stopa čudno lenobnih korakov čez krajino boginja poldneva in blagoslav* lja polja. Postavo ji zastirajo valujoči svetlorumeni lasje, ki se zlivajo z bar* vami zorečih krušnih polj, nejasen ji je obraz pod žarečim lokom oči, a za njo stopica živalca, ki spada k njej kakor žareči mak in rezkosladki vonj žitnega prahu, slame in suhe prsti, ki poplavlja prostrano ravan.
Ta živalca je prepelica.
Kadar se izpod neba curkoma uliva dež, si kar ni moči predstavljati, da obstoja nekaj takega kakor je prepe*
lica, a tudi v veselih solnčnih dneh jiH je le malo, ki so jo videli na svoje oči, čeprav živi v Evropi in Aziji povsod, kjer zori žito. Večinoma poznajo sa« mo njen glas. Oster je, daleč se raz* legajoč, oblasten in tako človeški, da so ga vsa ljudstva kako prevzela v svoj jezik. Od konca maja dalje, ko se vrne k nam iz južnih krajev, shujšana, a vendar takoj pripravljena za ljube* zen in valitev, in ko smukne pod po* ganjajočo rž, udarja njen klic ob vsa* kem dnevnem času v poljsko tišino, zdaj tu, naslednji trenutek že drugod, tako da je nikoli ne najdeš, tudi ne, če greš za klicem. Zakaj neprestano šviga med skrivajočimi jo bilkami, iščoč tovarišic, utihne tisti mah, ko jo kaj zmoti, in tiho odstopica naprej. Sosedni si pari se radi kličejo. A tudi, če ne dobi nikakega odgovora, jo boš vendarle neprestano slišal klicati, zla* sti opoldne. A včasi zaznaš razen zve* nečega klepajočega klica vznemirjenej*
ši, jerebičasti »triklk«. To je neučaka* ni, nestrpni ljubavni klic, ki vrže lju« bosumne samce vselej naglo na noge in jih vzpodbode na boj. Se v avgustu slišiš včasi ta klic — in zato ni v lepih poletjih še tam v septembru valeča prepelica nič nenavadnega.
Ko se dvigne klic prepelice iznad pokojnih rženih in pšeničnih ravnin ali splava ob oblih črtah goric, kipečih i t rumenega klasovnega morja, se sklo* nijo bilke kakor pred monštranco; le skobec zastriže zlovešče z ušesi. A tu« di njemu ni lahko izslediti skrito ži* valco. Zakaj, prepeličino perje je se» stavljeno iz barv zorečih žitnih polj in se tako dovršeno sklada z okolico, da izgine v njej tudi ostremu človeškemu očesu. Okrogli hrbet ji pokriva rume* no marogasta rjavina: barva, ki jo ima gola zemlja, izpremešana s svetlim str* niščnim žiljem bilk, če jo gledaš od zgoraj. Od venečih listov plevela izvi« rajo zaliti rjasti madeži na golši in ob bokih, čez lica, oči in ostali del perja, pred vsem pa čez peroti ji gredo od spredaj navzad svetle ozke črte, ki spominjajo na kimajoče slamnate bil* ke. Prepelica je vajena živeti v kritju in ji je, kakor da bi jo slekel do kože, ter je vsa nesrečna, če jo iztrgaš iz njene prirodne okolice. To opažam dan za dnem v neki mestni ptičnici, kjer morajo te nedružabne in plahe poljske ptice živeti skupaj z vsako« vrstnimi bučnimi prebivalci grmičevja in gozda in kjer so na golih, brezza* vetnih betonskih tleh izpostavljen od jutra do večera pogledom in glasovom. Še po več letih se niso mogle privaditi temu neprirodnemu bivališču in vsa njih kretnje za mrežo so, kakor bi jih narekovalo neprestano breznadno iska* nje z bilkami zavarovanega kotička. Kakor blazne tekajo gugaje se po ure in ure ob zidovju in mreži gor in dol, dokler jih ne premore utrujenost in se ne stisnejo v sivorjavo kepo v kot.
Največje vznemirjenje pa prevzame te jetnike jeseni. Takrat se bliža čas, ko njih svobodne tovarišice vzamejo zrak pod peroti, ker jih kliče glas krvi v tuje dežele. Počasi se zunaj oblikuje jata prepelic, v septembru se prične, oktobra je na višku, november prežene še poslednje in jih zgnete na obalah Sredozemskega morja v goste sive tro*
pe, kjer ostanejo tako dolgo, da se ob ugodnem vetru preživele živali odlo* čijo za drugi del poleta do Afrike. To* da čeprav je to potovanje združeno z neštetimi nevarnostmi, živali vendar store, kar morajo, ker jim tako uka* zuje instinkt. Ujetim prepelicam je zabranjeno skleniti svojo živo življe* njff v obroč, nekaj kvadratnih metrov žične mreže jih loči od izpolnitve; one so podobne vodam, ki ne smejo ne za* mrzniti ne izhlapeti v paro.
In tako butajo, med tem ko se zunaj praznijo polja, ker je tako ukazano v knjigi prirode, s srepimi očmi v ogra*
jo, si do krvi obtolčejo nožice, krila in kljun in ne morejo umeti bolestnega protislovja, ki je med njih notranjost* jo in okolico, ker ne pregledajo niti samih sebe niti svojega položaja v svetu.
A ko so dovolj trudne, se vendarle spet zatečejo k skledi za pičo in po« sodi za vodo, si napolnijo golšo in skrbno izbero zrnca iz obilne zaloge, ki je pripravljena zanje. V tem so pre» pelice kakor mi ljudje. A vendar: če ne bi bilo vrtov, v katerih nam razka* zujejo jetnice, nam sploh nikoli ne bi prišle pred oči.
Dr. K. Kuhn
Jedro naše zemlje je trdo
Vsi plini kar jih poznamo, bodisi zrak, vodik, kisik itd. so prav za prav pare, hlapi tekočin, ki pa pri tempera* turah kakršne so navadne na zemlji, ne morejo obstojati. Vodne pare, n. pr. oblaki se, kakor znano, že pri zmer* nem ohlajenju zgoste v vodo — v dež. Za vtekočinjenje večine drugih plinov pa je potrebno mnogo izdatnejše ohla* jenje: mraz kakršen v prirodi nikoli ne nastopi sam od sebe, ki ga je tedaj moči doseči le umetno s stroji. Po* leg zadosti nizke temperature pa je za vtekočinjenje plinov potreben tudi primeren pritisk, Ogljikov dvokis ali ogljikova kislina, ki se nahaja n. pr. v sodavici, se spremeni v tekočino, ako jo pri 0° Celzija stisnemo na 34.3 at« mosfere. Pri večji temperaturi pa je potreben večji pritisk. Toda oba čini* telja je moči zamenjavati le do neke meje. Pri ca. 32° Celzija mora znašati pritisk že 77 atmosfer; če pa se preko te meje le še za spoznanje ugreje, ga niti z največjim pritiskom ne pretvo« rimo več v tekočino. Zaradi tega se ta najvišja temperatura, ki je plin, na* menjen za vtekočinjenje, ne sme pre* koračiti, imenuje kritična temperatura.
Kritična temperatura je seve za vsak plin druga. Pri heliju n. pr. leži 268° C pod ničlo. To je strahoten mraz, ki ga je silno težko doseči. Vzlic temu pa je že pred 21 leti Kamerlingh*Onnesu uspelo, helij pretvoriti v tekočino. Le* ta 1926. pa je Keesonu uspelo doseči še nižje temperature: — 272 do — 268.8, pri čemer se je tekoči helij pod pritiskom 25 do 140 atmosfer celo spremenil v trdno snov.
Ti poskusi kažejo, da plinov nad kritično temperaturo sicer tudi z naj* večjimi pritiski ni moči spremeniti v tekočine, da se pa nemara dado pre* tvoriti v trdne snovi. Tako je uspelo fizikoma Tammanu in Bridgmonu spre* meniti v trdno snov tudi ogljikov dvo* kis. Temperatura je pri tem znašala nekaj stopinj nad kritično, a potrebni pritisk 12 tisoč atmosfer.
Profesorju berlinske univerze Simo* nu je v zadnjem času uspelo na več plinih dokazati, da se dado z zelo vi* sokimi pritiski, tudi visoko nad kri* tično temperaturo spremeniti v trdne snovi. Pokazal je, da se helij s kritič« no temperaturo — 268° C strdi tudi pri temperaturi — 231°. ako se stisne na 6 tisoč atmosfer. Poskusi s tako visokimi pritiski so seveda sila težav* ni. Zanje je bilo treba šele konstrui* rati učinkovite kompresorje in apara« te, ki zdrže silne pritiske. V najnovej* šem času se ie profesorju Simonu po* srečilo ohraniti helij v trdnem stanju pri temperaturi, ki osemkrat presega kritično. To je dejstvo, ki se je doslej smatralo za popolnoma nemogoče. Po* skusi se bodo vršili še naprej, dokler se ne dokaže, če za trdno stanje pli* nov vobče eksistira kaka kritična tem* peratura ali ne. V negativnem prime* ru bi bilo tedaj mogoče dobiti trdni helij že pri navadni sobni temperaturi, akn bi se stisnil na 100 tisoč atmosfer.
Profesorju Simonu pa je mimo heli* ja uspelo tudi nekatere žlahtne pline, ki veljajo za še bolj trdovratne, pre* vesti v trdno stanje. Po vseh teh iz* sledkih bo treba sedanje naziranje o
stsiriju snovi pri različnih temperatu« raji, vsekakor popolnoma spremeniti. Vshu tega pa je moči na podlagi prvih laboratorijskih dognanj marsikaj ugi« ba;ti o ustroju osrčja naše zemlje.
Doslej smo se učili, da so zaradi ve« likstnske temperature, ki vlada v no« trajnjščini našega planeta vse snovi, ki se pahajajo tamkaj, v tekočem ali ce« lo ■v plinastem stanju. Po omenjenih najnovejših odkritjih fizike, pa bi mo«
rala biti temperatura uprav bajno vi« soka, da bi se mogle snovi pri kakih dveh milijonih atmosfer pritiska, ki vlada v osrčju zemlje, ohraniti v ta« kem stanju. Notranjost zemlje je po Simonovem mišljenju prej ko ne trd. ne narave, kar se ujema tudi z opazo« vanji, da se potresni sunki — valovi — razširjajo skozi zemeljsko oblo, kakor da bi bila enotno trdno telo.
■M«*
Dr. med. A. Froehlich
Potenje je zdravo
Delovanje v človeškem, živalskem in rastlinskem telesu, ki ga imenujemo življeavje, je odvisno od stalnega do« toka toplote. Rastlinam dovajajo top« loto solnčni žarki, človek in toplo« krvna žival pa jih dobita v snoveh, ki jih užajeta s hrano. Mrzlokrvna žival je sredi med rastlinami in toplokrvni« mi živalmi; njena notranja toplota se ravna v glavnem po vnanji toploti, a one toplote, ki jo dobi od kemične pretvonbe zaužite hrane, je malo. Bilo bi čisto nemogoče misliti, da je življe« nje na zemlji nastalo v negostoljubnih predelih okoli severnega in južnega te« čaja. Izvestna količina toplote je ne« obhoden pogoj za prospevanje življe« nja, ki se začne šele nad neko toplot« no mejo: velik mraz zavira in hromi, da, celo uničuje življenske pojave, še bolj pa previsoka toplota. Najvišja dopustna toplota pri človeku Ljudje in toplokrvne živali brez ško« de preneso precejšnje temperature ozračja, a le. tedaj, če je obdajajoč jih zrak suh in ne nasičen z vodno paro. V prostoru s popolnoma suhim zra« kom lahko človek vzdrži 6!T C po priliki kako uro, prav neznaten čas tudi temperaturo 140°, to je za 40° viš« jo od vrele vode. Zgodilo se je celo, da je človel: brez škode prestal celo tale poskus: Zaprli so ga v suh zaboj, ki je bil razgret na 120° C, ter je tam vzdržal tako« dolgo, da so med tem jajca, ki so jih obenem ž njim posta« vili v zaboi, postala »trda«, to je, da je njih beljpukovina od vročine skrk« nila. Narobe pa kopel s 44° C komaj kdo prenese več ko nekaj minut.
Z vročšno nad bakterije Neznatni, le z velikimi mikroskopi vidni povzročilci nalezljivih bolezni
pri človeku in živali — bakterije ali bacili — kažejo nasprotno vročini raz« ličen odpor. Med tem ko nekateri iz« med njih izgube sposobnost plojenja in postanejo tako že pri razmeroma nizkih temperaturah neškodljivi ter že pri neznatnem prekoračenju te toplot« ne meje odmro, so druge vrste za vro« čino tako malo občutljive, da jih za« moriš šele z visoko toploto. Tudi bak« terije preneso suho vročino mnogo laglje kakor vlažno; zato lahko z do« volj dolgim desinficiranjem (razkuže* njem) v deroči vodni pari vse bakte« rije, tudi posebno žilave trose, iz ka« terih se porajajo nove kali, z zaneslji« voštjo zamoriš. Na razkužitvi temelji tudi aseptičnost najdalekosežnejših kirurških operacij; na instrumentu za« moriš bakterije in ga sterilizira : dol« gim kuhanjem, obvezila pa z vodno paro pod visokim pritiskom.
Učinek toplote na ljudi in živali je različen, kakor je pač žival ustvarjena: nekatere živali ohranijo svojo notranjo toploto, ki ie enaka toploti krvi, v nor? malnih prilikah zmerom na isti višini, druge, tako zvane mrzlokrvne živali pa umejo svojo telesno toploto prilagoditi izpremembam vnanje temperature.
Smrt živcev od toplote
Če toplota stalno narašča, se tako zvana »protoplazma« žive substance tako bistveno izpremeni, da z zopet« nim ohlajenjem ne dobiš več prejšnje« ga stan;a in nastopi smrt. Celotni or« ganizem človeka in toplokrvne živali je obsojen v katastrofo že pri tempe« raturah mnogo pod 53 stoninj. Porast notranje toplote vsega telesa za pet do šest stopinj nad toploto krvi ne prenešeš niti tedaj, če traja samo malo časa, ker preneha delovati centralni
živčni sistem, ki sestoji iz možganov in hrbteničnega mozga. Prav tako od< povedo dihalni organi in srce prestane utripati.
Potenje je zdravo
Sredstva, s katerimi se telo človeka in toplokrvnih živali zavaruje pred pre* veliko toploto, so različna. Najprej se je treba ogibati vsega, kar utegne ustvarjati v telesu novo toploto, kakor na primer gibanje ali obilno dovajanje redilnih hraniv. Dalje človek odloži obleko in se skuša ohladiti na nepo« sredni način v kopeli ali z uživanjem mrzlih pijač. Pivo ni priporočljivo, ker pospešuje tvorbo tolščne plasti, ki ote* žuje ohlajenje. A mati priroda nam je tudi sama dala poceni, a vendar za* nesljivo sredstvo proti preveliki toplo* ti: potenje. Potenje je odličen pomo« Ček proti prevelikemu notranjemu ogretju; da pot izhlapi, to je, da preide iz tekočega stanja v stanje pare, je
potrebna Izvestna količina toplote, ki jo dobavlja kri, krožeča v koži. S tem pa se le*ta iznebi toplote in se ohladi, kar občutimo poleti zelo prijetno. Oti« ranje potu je nesmotreno, ker prinaša ohladitev le neovirano izhlapevanje na površju kože.
Potenje velja po pravici za zdravo in ne bi bilo prav preprečevati ga. Pot se do izvestne mere izloča samodelno; povprečno se potu ne izloči več, koli* kor ga v istem času lahko izhlapi; sa* mo na obrazu se včasi zelo hudo po* timo.
Debelejši ljudje se morajo v pnime* ri z vitkejšimi znatno bolj potiti, ker plast tolšče pod kožo kot slaba preva« jalka toplote navzlic obilnemu potenju zelo otežuje oddajanje toplote iz no* tranjosti telesa. Nekaj sličnega opa* žamo pri morskem psu in kitu, ki se v zelo hladnih vodah severnih morij prav dobro počutijo.
Na plantaži kavovca
Kava, ki jo vsak dan pijemo, nI brez muke pridelano zrno, kakor se lahko uverijo naši čitatelji i* naslednjega sestavka.
»V novi službi boste popolnoma sa« mosvoj, imeli boste prosto stanovanje, dobro plačo in povrhu tega še zdravo delo!« mi je dejal agent, ko sva udarila v roko in sklenila pogodbo za tri leta.
Ko sva stopila na prosto, je vzel iz denarnice nekaj novcev in mi jih je stisnil v roko za pTedujem. S tem sem postal za šest in trideset mesecev del plantažnega inventarja. Kraj, kamor sem se bil prodal, je bil Minas Geraes. Šest in trideset mesecev! sem pomislil. Dolgo časa za moža, ki se žaveže, da bo tri leta gojil in skrbel za tisoč gr* mov kavovca! A kaj sem hotel! Šel sem in se najprej predstavil upravniku plantaže, zavaljenemu Špancu, ki je imel navado, da je vsakemu novemu prišlecu ponudil žvečilnega gumija. Iz vljudnostnih ozirov nisem mogel od* biti ponudbe; vzel sem, toda ko sem stopil iz kolibe, sem reč naglo izpljunil.
Nisem namreč vedel, da si s tem lahko nakopliem dosmrtno sovraštvo upravitelja. Dal mi je na pot malega črnca, ki me je povedel v novi stan na robu plantaže. K sreči sem našel tam izseljence iz Evrope, ki mi že zaradi
tega niso bili popolnoma tuji.. Druži* niča, ki sem ji bil prideljen, j,e imela troje članov: očeta, mater in sedem« najstletno hčer. Trojica se je izselila v Brazilijo iz Madžarske, v dobri veri, da jo čaka onstran Oceana velika sre* ča. Toda v lastno nesrečo ni umel nihče izmed njih jezika, ki je tu v ra* bi. Imovina jim je kmalu pošla in kon* čno iim ni preostalo drugega, kakor zasužnjenje kavovca — usoda, ki v tej latinski zemlji doleti marsikaterega emigranta.
Že to dejstvo samo na sebi me je pritisnilo liki mora. O, poskusil sem že sam, kaj se pravi živeti v Riu brez sredstev! Nikjer nisem mogel dobiti dela. In kakor zdaj jaz, tako se je mo« rala tudi ta družinica zapisati triletne* mu suženjskemu delu.
Edino, kar me je tešilo, je bila bli* žina teh ljudi in pa sobica., ki so mi jo dali za stanovanje. Meblavana sicer ni bila — vse, kar sem našel v njej, sta bili dve leseni kljuki. Poučili so me, da moram .nanje privezati mrežo za počitek. Na plantaži namreč ne po* znajo postelj, kajti vsak kos pohištva je izpostavljen napadom mrčesa, ki ob mraku prileze iz špranj in kotov ter neusmiljeno obdeluje svoje žrtve.
Zvečerilo se je in na zemljo se je po« veznila prva noč mojega novega živ« Ijenja. Otipal sem pritrjeno mrežo in zlezel vanjo, zaspati pa nisem mogel, bog vedi iz kakšnih vzrokovl Ko sem ponoči ležal na hrbtu in bdel, se mi je zdelo, da me opaja nekakšen sladko« ben vonj cvetočih grmov. Ah res, bilo je tisto, kar nam okrepi naše živce, da nam ne leže spanec na oči! Opazil pa sem še nekaj — da tukaj, na plantaži 2ažje mislim, več izdržim in da sem tudi fizično krepkejši in odpornejši ka« kor doma.
Zato pa me je navdajalo s strahom nekaj drugega. Po moji sobi sta se pla*
Sele na koncu je gramofon zapel nekaj
o bananah. In oglasil se je še saksofon. Grozno! Bilo mi je, kakor da se je na stotine škrbastih žag zagrizlo v les in in ga zdaj žrejo, žrejo, pa ga nikakor ne morejo izgrizti.
'Drugo jutro sem moral prvič na delo.
Sel sem z družino. Srečen tisti, ki ima vs^j ženo in otroke, da ga teši njih bližina. Dali so mi kratko motiko, ki je obenem nekakšne vrste sekirica, in z njo sem začel obdelovati kavov grm. Delal sem sključen in že prvo uro me je začel boleti hrbet, da sem postal docela ravnodušen in sem se skril pod grmove veje. Toda ni trajalo niti pat
Obiranje J
žili sem in tja dve nedolžni kači, ki opravljata v teh krajih službo našega ježa. Plazili sta se vso noč iz kota v kot in lovili mrčes. Ker sta se ponoči svetili, je to zbujalo v meni posebne občutke, posebno dokler se jima ni« sem privadil. Potem so me jeli vzne« mirjati svetlolikajoči se metulji, ki so letali sem in tja po sobi. In če ni bilo dovolj drugega brenčanja, so razvijali frfot še neke vrste hrošči — tako, da res nisem mogel zaspati. Tam zunaj, očividno ne posebno daleč, pa je smr« čala opica in od nekod so prihajali gla« sovi hreščečega gramofona, ki je men« da krajšal ljudem nočni čas. Njegove melodije so bile v začetku zelo stare.
e v Indiji
trenutkov, že se Je pojavil za mojim hrbtom nadzornik. Pričakoval sem, da me bo nahrulil. Toda ne. Molčal je, ker je gotovo vedel iz izkušnje, da to itak nič ne pomaga. Poslal je nadme svoje« ga konja, ki me je tako obrcal s kopiti, da sem moral takoj vstati. Žival mi j6 bila neprestano za petami. Ta kruta igra je trajala dolgo, zelo dolgo. Če sem hotel le za trenutek poklekniti in počiti, sem že za.čutil kopita na mo» jem životu. Solnce pa je neusmiljeno pripekalo in me žgalo, da se mi je ulila kri iz ust in nosa. Željno je zemlja srkala moj rdeči sok — in slednjič sem otopel za vse občutke. Pozabil sem na krvavenje, na vročino, na vse —, celo
tyi opojno cvetje kavovca, ki se je raz« grinjal daleč okoli mene.
Napočila je poldanska ura, prišel je večer. Vrnil sem se v sobo. Doma so mi povedali, da se godi vsem začetni« kom na plantaži tako kakor meni. Iz« guba krvi jih oslabi, ampak to je prav za prav tisto, kar jih napravi imune zoper nevarnosti, ki jih je plantaža polna. Ce se pa kri ne ulije, obstoji resna nevarnost, da zadene človeka kap. Zato tudi tisto nepretrgano naga« njanje k delu, ki ga vsak začetnik ob« čuti kot grozno krivico. Na koncu koncev pa smejo na plantažo samo popolnoma zdravi ljudje. Drugi ne iz« drže naporov, ki jih terja kavovec od obdelovalca.
Minevali so dnevi — polagoma sem se uživel v to življenje. Postal sem z družinico, kjer sem stanoval, eno telo. Delili smo si skrbi in brige, nevolje in tegobe. To je bilo tudi potrebno, zakaj vsi skupaj smo bili kakor psi prikle« njeni na delo in nihče si ni mogel pri« hraniti vinarja zaslužka. Sistem, ki nas je bil zasužnjil, pa je stremel za tem, da napravi iz obdelovalcev plantaž de« lavoljne sužnje, ki mu ostanejo ohra« njeni dokler mogoče.
L. 1888. je bilo suženjstvo v Južni Ameriki sicer ukinjeno, zato pa so za« čeli prakticirati na nove načine, da si zadrže delavce na plantažah. Črnci so pobegnili drugam — njih mesta so za« vzeli naseljenci. Dobili so pogodbe, ki predpisujejo, da morajo vzgojiti več tisoč kavovih grmov, zato pa smejo rediti na plantaži tudi prašiče in perut« nino. Denarna nagrada za njih delo ni bila posebno velika. Edino, kjer se je dalo zaslužiti, je bila žetev, ki je bila posebej plačana. Če je družina dovolj velika, lahko pri tem nekaj zasluži. Toda odprto ostane kljub temu vpra« šanje, kdaj bo lastnik plantaže izpla« čal zaslužek. V Braziliji vladajo nam« reč posebni običaji. Lastnik plantaže obljubi plačilo, denar pa mukoma prej« meš od njega, kolikor ti ga vobče ne utaji, zakaj računi med gospodarjem in najemnikom niso nikoli čisti. Leto In dan zalaga gospodar najemnika z življenskimi potrebščinami, navaja ga celo na razsipno življenje, samo, da se mu bolj zadolži in usužnji. Kreda ima tu važno opravilo — nenehoma piše številko k številki. Tako ima družina v tem pogledu tudi senčne strani. Kajti ljudje se zadolžijo in se ne mo« rejo otresti dolga, ki je gospodarju
najboljše poroštvo, da bo suženj še naprej v njegovi oblasti in ne bo do« segel zaželjene svobode.
Tako sem živel tri mesece. Večkrat sem snoval načrt za pobeg. Stvar je zelo opasna, posebno če se pomisli, da se vsak takšen poskus navadno konča z »nezgodo« beguna. Najdejo ga nekje na robu plantaže krvavega, mrtvega.
Zadrževala pa me je tudi skrb za dobre ljudi, pri katerih sem bil pod streho in ki so bratski skrbeli zame. Slednjič so se začele neprijetnosti v velikem obsegu: gosnodar je zbolel, kolikor se je dalo ugotoviti, na posle« dicah zauživanja surovih zrn kavovca. Potem je prišla nadloga nadme. Ko sem se nekega jutra hotel obuti, sem opazil na nogi tri otekline zrnate ob« like. Kaj je bilo? Prašna bolha je od« ložila pod mojo kožo svoja jajca. Ka« kor bi trenil, je skočila hči mojega sta« nodajalca po nož in izrezala nevarno zalego. Noga se mi je začela gnojiti, a vendar je bila nevarnost dolgotrajnega hiranja odstranjena. Rana mi je v to« liko povzročala neprijetnosti, da sem se slednjič odločil za konjsko proce« duro. Oblil sem jo s špiritom in ga pri« ž^al. Čutil sem peklenske bolečine, po« magalo pa je le. Kmalu sem bil zopet na nogah in ker je bil oče bolan, smo delali trije za štiri.
Ko smo čistili plantažo, smo trpeli hudo vročino. Čestokrat je bilo do 40 stopinj v senci. A delo je bilo težko, kajti kavovec zahteva posebne nege. plantaže pa so se obdelovale po Tay« iorjevem sistemu. Aroma kave nam« reč zavisi vedno od negovanja kavo« vega grma, to pa je zelo mučno in na« porno.
Trpel sem in trpel — slednjič pa me je minila potrpežljivost. Neki paznik mi je popolnoma zagrenil življenje na plantaži. Kaj je bil vzrok njegovega sitnarjenja, sem izvedel šele naknad« no. Metal je svojo oko po hčeri moje« ga stanodajalca in se je bal, da mu iaz ne odnesem plena. Seveda sem de« kletu razodel, da ne čutim zanjo nobe« nega posebnega nagnenja. Navzlic te« mu pa se stvari niso izpremenile. De« kle je naposled poklonilo pazniku svo« je simpatije. Zdaj so postali konflikti neizbežni. Čeprav sem dekle svaril, naj nazi, kaj dela, me ni hotelo poslušati. Da, zrasla je sčasoma tako visoko, da se je že čutila napol kot žena upravi' telja. In imela sva nastop, ki me je za vselej oprostil sužnosti na plantaži.
Don Pedro je ob tej priliki potegnil revolver in streljal name. K sreči sem ušel smrti. Ta dogodek je dal povod, da je bila moja pogodba razveljavljen na in jaz sem vesel šel po svetu, da sem zopet enkrat lahko užival zlato
V. Sv.
Ob stoletnici
V letošnjem oktobru poteče sto let, odkar je bila otvorjena velika in gospo« darsko pomembna železniška zveza med največjim angleškim prekomor« skim pristaniščem Liverpoolom in sre« diščem angleške tekstilne industrije Manchestrom. Ta«le 48 km dolga proga pa nam predstavlja obenem prvo jav> nemu prometu namenjeno progo, ki jo je zmeril, zgradil in z vsemi vozili opre«
George Stephenson
mil oče železnic, George Stephenson. Znano je sicer, da je bil na rudniški progi iz Stocktona v Darhngton otvor« jen promet že leta 1825., vendar pa je služila ta proga v prvi vrsti le njenemu lastniku Peasu, ki jo je izkoriščal samo v svojo lastno korist za prevoz premo« ga iz Stocktona v darlingtonško luko, kje se je izvršil pretovor na ladje.
Osnovatelji načrta železnice med Li« verpoolom in Manchestrom pa so imeli takoj spočetka v mislih na spojitev obeh velikih mest z železniško progo, ki naj služi takoj po njeni otvoritvi vsemu prebivalstvu, bodisi za prevoz
prostost. Kajti da ni bilo prišlo 3o te« ga konflikta, bi bil morda ostal do svoje smrti suženj kavovca in špan* skih izkoriščevalcev v rodovitni bra« zilski deželi.

javnih železnic
oseb, kakor tudi raznih tovorov. Osnu. tek kot tak je bil že sam na sebi mnogo širši in pomembnejši za splošnost, ka. kor pri Peasovi progi. To je razvidno tudi iz dejstva, da se je že spočetkoma predvideval dvojni tir, po katerem naj bi vlaki iste smeri vozili po enem, na« sprotne smeri pa po drugem tiru. Ra» čunalo se je torej z velikim prometom in z mnogimi tisoči potnikov in stoti« nami ton tovorov.
Z gradnjo proge so pričeli nekako v jeseni leta 1826. pod vodstvom Georga Stephensona, ki je zbral okoli sebe celo vrsto gradbenih mojstrov, izkušenih pri stavbah rudniških železnic, mostov, na« sipov itd. Saj pa je tudi nekoliko gora« to ozemlje pri Liverpoolu in močvirje med obema mestoma zahtevalo precej predpriprav in znanja. Predviden je bil tudi prvi predor pod Rainhillom, nekaj mostov in premostitev že omenjenega močvirja na precejšnjo dolžino. Po clobljeni gradbeni koncesiji, ki jo je po« delil londonski parlament, so pričeli z ^semi sredstvi z delom, in to osobito zaradi tega, ker se je kmalu nato po« javil v Liverpoolu konkurenčni konsor« cjj, ki je pričel propagirati spojitev obeh mest po širokem vodnem kanalu, opozarjajoč pri tem prebivalstvo na razne nesreče, ki bodo nastajale po že« leznicah. Oglasili so se razni nazadnja« ška preroki, ki so svarili vlado in ostale merodajne činitelje na razne namišlje« ne nevarnosti, ki so pretile od železnice prebivalstvu, živini, travnikom in dru« gim nasadom.
Ne glede na vse te pretnje in umest« ne in še več neumestne proteste je bila proga poleti 1829. leta dogotovljena. Zgrajen je bil prvi predor, mostovi, premoščeno veliko močvirje in polo« žen tir. zgrajene končne in vmesne po« staja Na ničesar, kar so v tistih časih smatrali za potrebno, se ni pozabilo.
Nastalo pa je sedaj novo in zelo važno vprašanje, ali naj se vrši pogon nove.železnice s varnimi lokomotivami
ali konji. Povsem naravno Je bilo, da se je Stephenson kot prvak lokomotiv* skih graditeljev in posestnik prve lo* komotivske tvornice zavzemal za parni pogon z lokomotivami. Imel je mnogo privržencev, zlasti takih, ki so bili že priče krasno razvijajočega se prometa na stocktonski progi, ki je donašala lastniku lepe dohodke. Toda število nasprotnikov Iokomotivskega prometa ni prav nič zaostajalo. Lastniki kanal* skega konsorcija in drugi so vlagali na vlado in druge javne korporacije pro* test za protestom, da preprečijo Step* hensonove namere. Končno pa so se lastniki nove proge vseeno odločili, da zaprosijo pri parlamentu koncesijo za lokomotivsko železnico. Poslali so na ono zgodovinsko sejo parlamenta sa* mega Stephensona, da je zagovarjal svoje nazore. Po dolgih debatah za in proti se je končno izdalo dovoljenje, da se lahko uvede na novozgrajeni progi parni obrat, vendar pa naj se vrši
tela prisostvovati »lokomotivski dirki«, saj kaj takega do tedaj svet še ni vi* del. Na tekmovanje je došlo četvero lokomotiv: »Rocket« od Stephensona, »Novelty«, »Sanspareil« in »Perseve* ranče«. Četudi so bile vse štiri zelo skrbno izdelane in so imele vsaka svo* je dobre in slabe strani, vendar je »Rocket« glede brzine, razvijanja pare ir vlečne sile daleko nadkriljevala svo» je konkurentinje in torej tudi zmagala v tej borbi. Tekme so trajale tri dni, od 6. do 8. oktobra. Tako i ie konsor«
Stephensova lokomotiva »Rocket«
Se predhodno nekaj poskusov med po* sameznimi lokomotivskimi konstrukci* jami, da se izkaže, katera izmed njih bo najbolj odgovarjala namenu javne* ga prometa.
Konsorcij je torej razpisal posebni natečaj za parne lokomotive in stavil točne pogoje vsem konstrukterjem, kakšne naj bodo lokomotive, koliko naj dosežejo brzine, kolika bodi nji* hova vlečna sila itd. Za konkurenčni boj med posameznimi izumitelji je vla* dalo naravno tudi med občinstvom ze« lo veliko zanimanje in težko so vsi pri* čakovali 6. oktobra, ko se je morala pričeti velika preizkušnja na 2 in pol kilometra dolgi ravni in premi progi pri Rainhillu. Določenega dne se je ssbjah zel® številna množica, ki ja hoj.
cij naročil od Stephensonove tvornice lokomotiv še 8 strojev, da si na ta na* čin zasigura zadostno lokomotiv za obratovanje. Osmi oktober 1829. po* meni v zgodovini oni dan, ko je padla odločitev za obratovanje s parnimi lokomotivami.
Po rainhillski »bitki« eo se izvršile vse potrebne priprave za kolikor mo» goče slovesno otvoritev prve javne že* leznice. Povabljena je bila v Liverpool vlada Velike Britanije, vsi parlamen* tarči In drugi odličnjaki, kar je dalo prireditvi, ki se je izvršila 29. oktobra 1. 1829. toliko večji sijaj.
Zanimivo je, da se je takoj prvi dan rednega obratovanja dogodila tu* di prva železniška nesreča. Lokomoti* sa »Northhumherland« je m nesreči
povozila na neki vmesni postaji enega izmed slavnostnih gostov, ki je po ne* previdnosti zašel na drugi tir, kjer je isti hip privozil nasprotni vlak.
Takoj prve tedne se je izkazalo, ka* ko potrebna je bila železnica. Četudi je dnevno vozilo po določenem redu le troje parov potniških vlakov in to* vorni vlaki samo po potrebi, je bil kon* sorcij takoj prisiljen, naročiti še na* daljnjih 12 lokomotiv pri Stephensonu, ki pa je tudi od svoje strani skrbel, da čimbolj izpopolni svoje konstruk*
po cestah, živino na polju in celo ku» retnino po dvoriščih. Anekdote, ki so se ohranile iz tistih dni do danes, so take, da jih lahko v današnji dobi srna* tramo kot dobro pogodene smešnice.
Minulo je od one slavne dobe prvo stoletje. Iz skromnih 48 kilometrov javnih železnic je nastalo nad poldrugi milijon kilometrov železniških prog, ki preprezajo ves svet, obvladujejo vse kontinente in služijo povsod v dobro človeštvu. Mala »Rocket« pa stoji da* nes uvrščena v svoji prvotni obliki v
Prva Švicarska le
cije in jih prilagodi zahtevam prome« ta. Vlaki so postajali vedno težji in potrebno je bilo vedno silnejših stro* jev, da jih vlečejo. Kmalu po otvoritvi se je občinstvo že tako privadilo že* lezniški vožnji, da nihče ni več poslu* šal onih zavistnih govoric, ki so vedno znova nastajale o škodljivosti železni* škega prometa za potnike, za gledalce itd. Saj so se tedaj našli celo zdravniki in druge učene osebe, ki so trdile, da bo treba vštric železnic postaviti ne* koliko metrov visok plot, da ne bi sil* na brzina kvarno vplivala na potnike
notiva (l. 1847.)
londonskem muzeju v Kensingtonu kot prva v dolgi vrsti njenih sovrstnic in »potomk« ter nam priča, kako velik mož je bil Stephenson, ki je dal toku narodnega gospodarstva popolnoma novo, hitrejše in uspešnejšo smer. Nje* govi nasledniki so poskrbeli za vedno večjo izpopolnitev železniških vozil, boljšo izgradbo prog, opremo postaj, varnost prometa itd. Imena Stephen* son, Giffard, Seguin, Mallet, Schmidt, Ghega, Siemens, Golsdorf in drugih bodo ostala ozko spojena z zgodovino najvažnejšega prometnega sredstva.
I^mi Podržaf
Kako je vrm
Šimnova mati je bila že tretje leto vdova, dasi ji je bilo jedva dva in štirideset let. Sama še krepka in čedna, je pazila na hčer s strogostjo matere, ki se ji oh spominu na mladost vzbuja kes nad prerano užito sladkostjo greha.
Hči Mojca, brhko in zdravo dekle, se je šolala nekaj let v samostanu, potem pa je morala domov, kajti pokojni Šimnov oče ni bil navajen dajati nasvetov, temveč je kratkomalo zahteval in ukazal, pa se je moralo zgoditi po njegovi volji. Marjano, svojo ženo, je imel iskreno rad po načinu ljudi, ki ne pokažejo svojega srca niti v trenutkih prekipevajoče sreče niti ko jim zaječi duša pod udarcem usode. Sicer pa je bil pravi Herodež — kakor ga je na-zvala Marjana — ki mu ni bila preveč všeč ženina pobožnost. Zato tudi njegov nagel sklep, da mora Mojca takoj domov.
In res je bil skrajni čas. Mojco so bili že tako prevzeli samostanski zidovi, da si je že pripravila vse številno perilo, ki ga morajo imeti kandidatinje za bodoče redovne matere. Denar, ki ga morajo vložiti in ki ga ne premore vsako še tako poklicano dekle, ji je obljubila mati brez vednosti očeta, ki bi bil dal pozidati rajši deset kapelic nji na ljubo, kakor pa da bi bil dal en sam dinar za izgubo svoje hčere edinke. In ko je bil nekoč slučajno presti egel hčerino pismo s podpisom sestre Angelike — ime, ki si ga je izbrala Mojca kot bodoča nuna — le bilo konec njenega samostacskega domovanja.
Mojci se je tožilo dolgo po prepevanju latinskih psalmov, po čitanju svetniških življenjepisov in po drugih samostanskih radostih. Življenja v sebi in izven sebe ni hotela poznati, molila je in prosila Boga, naj bi razsvetlil očeta in jo poslal nazaj tja. kjer edino se more zveličati njena duša. Ker ta milost le ni hotela priti, se je jela počasi ozirati po življenju, ki jo je zoper njeno voljo vabilo v svoi mavričasti vrtinec. Gledala je že precej široko ko se je nenadno zgodilo, da e umrl oče.
Smva je pričakovala vdova, da bo rvj'*i'a omehčati hčerino voli j po samostanu s tožbami o osamelosti, ki jo čake. če jo zapusti tudi ona ko pa se Mojc: ie ni mudilo nikamor, jo je začela
Mojco vzel
pošiljati sama, češ dolgo ;tak ne bo več živela, ko je ostala brez moža, za njo pa je bolje, da ne okusi prevar in trpljenja posvetnega življenja, ki ji je bile vedno tako tuje in odvratro. Mojca je premišljevala in odlašala, dokler ni odložila odločitve na jesen.
Kmalu po očetovi smrti je prišel namreč na počitnice Pečnikov Lovro. mlad učitelj v obmejnem mestecu. Mojca ga je poznala še izza otroških let, ko sta si bila zares prava otroška prijatelja. Eno leto za njim so poslali tudi njo v mesto, kjer sta se oba pripravljala za lepo toda težko učiteljsko službo. V mestu se nista mogla videti nikoli, kajti Mojca je bila na samostanskem učiteljišču z internatom. Na počitnicah sta se sicer videla in tudi govorila, toda Mojca si je bila po vzgledu svoje lepe učiteljice matere Serafine že izbrala ženina, ki ne vara in ne more varati navzlic mnogoštevilnim ženskim dušam, ki so mu prisegle dosmrtno zvestobo. In tako bi se bilo zgodilo, da je bil oče malo manj trmast, mati pa malo bolj odločna. In če bi ne bilo Peč-niikovega Lovreta!	t
Lepega večera v poznem avgustu sta sedeli mati in hči po večerji na vrtu za hišo. Mati, ki je bila nesla zjutraj po maši v župnišče nekaj denarja za misijone na Kitajskem, s prošnjo, da berejo misijonarji maše za pokojnega Andreja, je pričela govoriti o minljivosti vsega posvetnega in o sreči onih, ki so posvetili svoje življenje že v mladosti onostranski blaženosti. Mojca je poslušala, toda materine besede, govorjene med neprestanim kesanjem nad izgubljeno mladostjo, niso dosegle njenega srca. In ko je mati omenila župni-kovo veselje nad njenim sklepom, da pojde v samostan, je Mojca odvrnila:
—	Kje pa je rečeno, da se more človek zveličati samo v samostanu?
Mati se je začudila. Kaj takega še nI Cula iz hčerinih ust. Mojca pa je nadaljevala:
—	Da, mati. Sam Kristus je živel med svetom, pa je bil Bog! In apostoli so vsi svetniki, razen Judeža, ki bi se ne mogel zveličati v nobenem, še tako strogem samostanu.
—	Dekle, dekle! Kar strah me je! se 4e-0'dmaknila mati.
—	Sicer pa moderni svetniki tudi niso živeli v samostanih! Ali naj vam povem življenje blažene Hortenzije iz Casteilrossa, mislim, da se tako imenuje, ki je bila celo poročena in je imela dvoje otrok?
—	Otrok, otrok, kaj pa misliš! je dejala prestrašeno mati.
—	Kaj mislim? Mislim, da boste vi prav tako zveličani, če tudi niste šli v samostan.
—	Dekle, jaz te ne razumem več.
—	Jaz pa dobro vas!
—	Torej je res... O Bog, ko bi te slišal pokojni oče!
—	Prav bi mi dal. Zato me je poklical domov.
—	Bog mu odpusti greh! je vzdihnila mati.
—	Kakšen greh? Da je vas vzel? se je nasmehnila Mojca.
—	Dekle, tako pa nikar ne govori! Mene je vzel pošteno in dober je bil.
—	Zato sem vendar rekla!
—	Kaj ti pade v glavo? Greh... da je mene vizel?... Dekle, dekle, s teboj ne bo nič!
—	Nekaj bo že. Sicer pa nisem rekla tako, kakor se vam zdi. Saj vendar ni greh, če kdo vzame dekle za ženo. Na primer... mene ...
—	Sveti Alojzij! je vstala mati.
—	Kaj pa je, mati? Ali sem rekla kaj slabega?
Mati je pomolčala, potem pa se je obrnila in zapretila:
—	Tebe bo vrag vzel... če boš taka, je pristavila z nežnejšim glasom in vzdihnila k Bogu.
—	Mati, saj vem, da ne mislite zares, je dejala zamišljeno Mojca in se ozrla čez vrt proti gozdiču, ki ga je ločila od vrta visoka živa meja.
—	Torej je res?... Vse bo res!... je izrekla mati svojo misel v zvezi z župnikovim svarilom pred Lovretom in hotela oditi.
—	Kaj je res? Že prej ste rekli. Povejte mi, mati! je prosila Mojca in gledala skozi temo proti gozdiču.
—	Ne skušaj me, dekle! Sama veš. kaj mislim. Samo to ti rečem: žalostna sem, ker nisem mislila kaj takega od tebe.
Mojca je stopila bliže:
—	Mati, lepo vas prosim, da ne slišijo ljudje. Kaj neki bi si mislili o meni, če bi vedeli, da me imate za takšno, kakršna nisem.
—	Kaj ljudje? Bog. Bog! Molila bom zate.,, ie dejala mati z žalostnim gla--
som, šla proti hiši in mislila: če nI že prepozno... Bog mi odpusti, njo pa privedi na pravo pot...
Mojca je gledala za materjo in čudno ji je bilo pri srcu. Bolelo jo je, da je morala mati izvedeti po tujih ljudeh resnico, ki bi je itak ne mogla več dolgo prikrivati.
—	Pa spat pojdi! je zaklicala mati Iz veže in šla po stopnicah gori v svojo izbo.
Par minut in lesa pred gozdičem je boječe zaškripala.
—	Moj Bog! je vzdrbtela Mojca, ne da bi se bila prestopila.
—	Mojca! je zašepetal glas na vrtu. Ni se premaknila. Niti ozrla.
—	Mojčica! se je je dotaknilo dvojft rok.
Ostala je mirna. Mojčica moja!
In dvoje rok jo je objelo. Tesno in krepko. .
Kakor v omotici je stopala tesno ob njem proti hiši. V glavi se ji je vrtelo in po vsem životu je čutila mraz in vročino obenem. Imela je zaprte oči, pa je videla jasno in razločno podobo vraga ki se je s svojo strašno glavo zaril v prepad pred nogami Matere božje na glavnem altarju samostanske cerkve. Slišala je prekipevajoče vzdihe: Mojčica, Mojčica... srce pa ji je bilo v odmevu materinih besed: vrag vzel... vrag vzel...
DR. tERSIN
Znainost je nedavno proslavila moža, ki je raziskaval anamitsko pogorje, proučeval vzroke močvirske mrzlice v puščobnih krajinah ob Nhaitrangu in Djiringu, sadil med prvimi heveje v KoJinšini itd. Sosebno psi si je pridobil za vedo zaslug s tem, da je-odkril kužni mikrob. Na svojem odposlanstvu v Honokongu je dr. Yersin trčil na japonske zdravnike, prepojene z nemškimi metodami. Hoteli so ga izpodriniti. A slabo so poznali njegovo žilavost. Odstopil je od teh gospodov, ali iz mesta ni odšel Ostal je celo v bolnici okuženih in- nadaljeval svoje raziskave v slamnati kolibi, ki si jo je dal postaviti na dvorišču. Tam je spal na rogožini, izvajal avtopsije ter ugotovil. da je v dimljačah (kužnih bulah) bacil. Njegovo odkritje je zaslovelo po vsem svetu. Kulture mikrobov, ki jih je pripravil je dobil dr. Calmette v Parizu in jih proučil. Nato so sestavili cepivo in serum po metodi dr. Rouxa. Praktično so preizkusili učinkovitost teh proizvodov na Portu galskcm. Dr. Yersin je zmagal: postavil je mejo strašni živinski in človeški kugi, ki je občasno zahtevala toliko žrtev.
Dr. [F/. Travner
Čarovniški procesi na Slovenskem
(Nadaljevanje)
V. poglavje
Posamezni čarovniški procesi
Značaj čarovništva v naši domovini in vse strahote naših čarovniških pro« cesov moremo pravilno razumeti samo, £e se seznanimo s posameznimi proce« si, ki so se vršili pri nas v tej dobi. Za« to skušam opisati v naslednjem vse procese, ki so mi znani. Glavni vir so sodni spisi, ki so se nam ohranili bo« diši popolnoma bodisi deloma. Drugi važni viri so poročila sodobnih pisa« teljev (Nik. pl. Beckmanna, Adama pl. £,cbenwalda i. dr.) kakor tudi razne opazke, slučajni zapiski itd. iz tega ča« sa. Slednjič moramo upoštevati tudi še tradicijo, kamor prištevamo predvsem poročila poznejših pisateljev, posebno v primerih, če ne navajajo zanesljivih virov iz dobe čarovniških procesov.
Ker so torej viri zelo različni, je umevno, da so nam nekateri čarovni« ški procesi znani zelo natančno, drugi pa le deloma; medtem vemo o mnogih čarovniških procesih le prav malo (na« vadno le, da so se vršili ali pa, da so bile nekatere osebe zaradi čarovništva obsojene in usmrčene). Čarovniških procesov je bilo gotovo mnogo več, kakor jih v naslednjem navajamo. Vendar je že ta materijal tako obse« žen, da se moramo omejiti le na naj« važnejše in da opisujemo obširnejše samo tiste primere, ki so kulturno«zgo« dovinsko, ravno, narodopisno, psiho« loško itd. posebno zanimivi. Vsa važna mesta pa so navedena točno po ohra« njenih virih (mestoma tudi z nemškim besedilom).
A. Doba razvoja čarovniških procesov, (ok. 1500 do 1660)
1546
1. Najstarejši in največji doslej zna« ni pravi čarovniški proces v Sloveniji se je vršil 1. 1546. v Mariboru zoper več žensk iz bližnje mariborske okoli« ce. Iz sodnih spisov, ki so se nam le deloma ohranili, izhaja, da so bile ob« tožene Marjeta Šamperl, Starosveta, neka Rozenkranz Margareta, žena Mar« tina Kristana, Cigoliča, Katarina iz Nebove, Lačenbergerca, Neža Sekolič,
Margareta Požunko, neka Krajnica, Rajnička, Kremijica in menda še ne« katere druge ženske iz bližnje mari« borske okolice, ker so se v letih 1529. do 1546. pri Sv. Petru, v Metavi, v Caj« niicu, v Hrenci, v Ložanah, pri Sv. Mar«
Čarovnica na grmadi {Risba kiparja N. Pirnata)
jeti ob Pesnici, pri Sv. Kungoti, v Ne* bovi, v Pernicah in še v nekaterih dru« gih krajih pečale s čarovništvom in iz« vršile še razne druge zločine. Pečale so se posebno z zastrupljevanjem. Pri umorih so uporabljale pravo preobjedo (acconitum napellus), pikasti mišnjak (conium maculatum) in še druge stru«
{>ene rastline. Tako so n. pr. zastrupi«
e mariborskega meščana Kazinga, ker je njegov konj pohodil in poškodoval Rozenkrančko. Z neko (zastrupljeno) pogačo (»Pogatschen«) so spravile na drugi svet 4 osebe. Znale pa so napra* viti strupe še na druge načine. Tako je napravila Margareta čarovniško jed iz kuščarjev, gadov, slepičev in krastač. Ko je Šamperl to jed pokusila, se ji je začela luščiti koža. Nekega kmeta Jakoba so ubile na ta način, da so su« šile na panju drevesa, ki ga je kmet posekal, gade in krastače. Tudi so po« žigale hiše. Tako je n. pr. Šamperl pri« znala, da je zažgala neko viničarijo irj da je hotela tudi (sicer neznanemu) du« hovniku Filipu iz Sv. Petra zažgati hi« šo, ker ji je vzel nekoč košaro, v kateri so bili maslo, karpi in polenovke. Poleg teh zločinov pa so povzročile še celo vrsto čarovnij.
Šamperl je izpovedala, da so delale točo in nevihto na ta način: Poiskale so pri vodi devet kamnov, ki so jih osnažile in metale v vodo. Kamor so vrgle kamen, na tisto stran je »poteg« nila« toča. O Jernejevem (24. avgusta)* 1545. so se kopale Šamperl, Rozenkranz in Lačenbergerca skupaj v čebru. Vodo so izlile na trato; če bi jo pa izlile na kamenje, bi toča vse pobila. Ko so se nekoč kopale Lačenbergerca, Rožen« kranz in Margareta v skupni kopeli, so ukazale trem hudičem, da zlijejo to vodo čez hrib in dol. Tako je nastala huda toča. Nekoč je Šamperl zlila ne« kaj vode iz čarovniške kopeli v hosti. Tam se sedaj zemlja vedno udira in so nastale globoke jame. Lačenberger« ca je tepla na nekem križpotu prt s ši« bo in zagovorila. Zaradi tega se je vsu« la toča čez vinske gorice. Neža Sekolič je izrezala iz križa pri Nebovi (iz des« ne Kristusove noge) tresko, iz nekega drugega križa pa tri skale. S temi pred« meti so delale Sekolič, Starosveta, neka Rajnička in neka Kremljica na Urba« novo (25. maja; sv. Urban je zaščitnik vinogradov) točo, ki je napravila dosti škode. Vodila jih je Šamperl, ki ie — stoječ na strehi — zvonila z zvončkom. Pred štirimi leti (1542) so te čarovnice na dan sv. Marka (25. aprila) napravile
* Dan sv. Jerneja je pri Nemcih »čarovniški«. Ta -dan vodi »divji lovec» svojo dru-hal. Tudi kovači »vežejo« na ta dan hudiča s tem, da udarijo parkrat s kladivom na nakovalo. (J. Navratil »Slovenske narodne vraže in prazne vere« v Letopisu Slov. Matice L 1892, str. 130.)
slano. Znale so tudi zagovarjati vo3o, kakor n. pr. Cvajniški potok.
Polja in vinograde so znale poško« dovati še na druge načine, n. pr. da so zakopale v nek vinograd malo živega srebra, zaradi česar se je vinograd spridil tako, da ni rodil več kot eno štrtinko vina, čeprav je zraslo poprej e tu 40 štrtinjakov; kadile na dan Sv. Treh kraljev vinograde z mrtvaškimi kostmi; izročevale rozge hudobnim du» hovom, tako da so vinogradi pozebli itd. O Vseh svetih 1. 1545. se je kopalo 15 do 18 čarovnic v tolmunu pri Sv, Kungoti. Z vodo so hotele poškropiti vinograde, da bi se na vsaki trti posu« šili po dve očesci.
Vetrove in toče so preganjale na raz« lične načine. Lačenbergerca je imela n. pr. bel prašek, ki ga je skozi leseno cev pihala proti vetrom. Pri neki drugi priliki je Lačenbergerca prala v neki mlaki. Naenkrat je začela voda vreti in se je napravila huda nevihta s točo. Zbežala je domov ter z nožem delala križe proti oblakom rekoč, naj v me« glah vse pogine v imenu sv. Trojice, Nato je toča prenehala.
Nekoč sta šle Lačenbergerca In Ro« zenkranz k Sv. Bolfenku na Pohorje. Tu sta- privezali hudiča Gašperja z žen« skimi lasmi na bukev, da ne bi deže« valo. Kmet Pongraz je prišel na to me« sto, da bi posekal drevo. Hudobni duh pa je začel klicati, naj ga reši in da se bo potem dež vlil. To se je tudi zgo« dilo.
Te čarovnice so se posluževale svo» jih peklenskih prijateljev kot nekakih detektivov, da so vračali ukradene predmete in prisilile nezveste zakonce, da so se vrnili k svojim zakonskim družicam. Tako so šle n. pr. Sekolič, Šamperl in Rozenkranz na neki križ« pot, kamor so položile pisker in na nje« ga črn novec. Nato so teple lonec s tremi šibami tako dolgo, da je začel lonec plesati. Nastal je velik vihar, ki je postavil tata, ki je ukradel neki Krajnici denar, na križpot. Obenem se je usipal tudi ukradeni denar. Neki tat je ukradel Starosveti obleko. Ona pa je obleko zagovorila takole: Tat naj krade, dokler živi in naj dobi zato pla« čilo. Ta tat je bil pozneje v Vurbergu obešen.
Marieta, Kristanova žena, je dala ne« ki ženi. čije mož ji ni bil zvest, prašek z naročilom, nai vrže ta prašek v Prob« stelnovo hčer Kumo, ki se vlači z nje« nim možem. To je varana žena tudi sto«
rila. Od takrat je bil mož zopet zvest. Pri neki drugi priliki so Starosveta, Šamperl in Krajnica spravile ženo ne« kega Jurija, ki je pobegnila s svojim ljubčkom Tomažem, k možu tako, da so zagovorile robec.
Te čarovnice so se shajale na Pes« niškem hribu blizu Maribora. Čarovni« ško mazilo jim je prinesla Lačenber« gerca. S tem mazilom so namazale bur« kije, se nanje usedle in odletele po zraku na shajališče. Nekoč jih je opa« zoval kmet Gregorič, ki je ležal na klopi in navidezno spal. Nato je skrivaj na« mazal burklje z mazilom in sedel nanje. Tako ga je zaneslo med čarovnice.
Znale so se napraviti tudi nevidljive. W Margaretinem ( 28. januarja ) 1545 je izvrtala Krajnica iz nekega križa Kristusu oči. Če nosi te oči pri sebi, jo ne more nihče videti, četudi bi sovraž« nik pri njej stal ali bi jo hotel ujeti.**
Vsaka prijateljica je imela svojega peklenskega prijatelja (incubusa) in si« cer: Šamperl Černaglja, Lačenberger Tančica, Rozenkranz Prokvasa in Kus« mana, Krajnica Mazrla, Katarina iz Nebove Gabriana. Omenja se tudi duh Siiman. Šamperlica je imela kozlov ro« žiček in majhen zvonček. Če je trobila ali zvonila, se je pokazal njen peklen« ski prijatelj, ter jo odnesel k tovariši« cam, Lačenberger je hodila na križpota ter poklicala hudiča z besedami: »Pti« ček, Tančič«. Nato je vzdignila nekaj od zemlje in poškropila na vse strani; zaradi tega je nastala nevihta s točo ter se je pokazal hudič, ki ji je prinesel denar. Ker pa ji je dal premalo denar« ja, mu je zapretila, da ga bo prihodnjič mučila. Sicer pa je imela Lačenberger svojega hudiča zaprtega v steklenici (podobno kakor so imeli tedanji iz« obraženci v steklenicah »mandragoro« (Alraune, Heckenmannchen). za katere so plačevali bajne vsote. Večkrat ga je v steklenici semtertja premetavala in ga mučila na ta način toliko časa, da je izpolnil njene želje. Hranila ga je s pšeničnim kruhom in vinom. Pred le« tom 1532. je nekoč prenočila Rožen« kranz pri Lačenbergerci. Pri tej priliki je videla, kako so hudobci v podobi mačk z debelimi glavami prihajali v hišo in nosili denar. Potem so duhovi
** Vera, da se more človek napraviti ne-vidljivega, je na Spodnjem Štajerskem zelo razširjena ter se omenja večkrat v naših čarovniških procesih (gl. Pajek »Nevidlji-vost« str. 118).
pod piskrom ropotali in iskali jedila. Rozenkranz je imela takrat pri sebi svojega otroka in se je zelo bala, da bi ji ga hudiči ne odnesli. Razen tega jc imela Lačenberger hudiča v podobi psa, ki ga je vodila na verigi. — Kraj« niča je imela s Črnaglom dva otroka (»pankerta«). Ta duh ji je prigovarjal v ječi, naj izvrši samomor, ona pa ni v to privolila. Starosveti je njen pe« klenski prijatelj ušel. Lačenbergerca pa ga je spravila k sebi, kjer ga je ime« la shranjenega v steklenici, kjer je bil tudi kamenček in kos bombaža. — Ro« zenkrančko je njen duh obiskal celo v ječi in ž njo spolno občeval. Popreje jo je obiskoval ob torkih in četrtkih, ob sobotah pa ne. Sekolič ima hudiča privezanega z ženskimi lasmi v kotu pri peči. Če bi ga kdo pretepel s tremi leskovimi šibicami, ki so stare eno leto, bi bil hudič rešen. Vsi ti hudiči so bili črni kakor mačke.
Nadaljnji podatki tega procesa, po« sebno sodba in kazen, nam niso znani, ker so se ti deli spisa izgubili. Brez« dvomno pa so bile vse obtoženke ob« sojene na smrt in se je smrtna kazen tudi izvršila. Domnevno so bile vse obtoženke žive sežgane. Smrtna kazen se da v tem primeru opravičiti, ker so storilke zagrešile brezdvom.no več tež« kih zločinov (umorov in požigov). (Spis v štaj. dež. arhivu št. 3322 (?); Reichel; Bvloff str. 23—24; Puff II. str. 115 do 11*7; Pajek, str. 18—21,)
PARIŠKO STANOVNIŠTVO
Pariz šteje 2,408.000 duš. Od teh se je 837.000 rodilo v Parizu, 138.000 po drugih občinah seinskega departementa, 1,345.000 pa v provinci. Ostali, t. j. približno 5% celote, so iz kolonij ali tujine. V sto letih so se pariški prvoselci (avtohtonci) podvojili, vendar napram celokupnemu prebivalstvu so se zmanjšali za 4%. Naposled se je — navzlic znatnemu dotoku inozemcev — ugotovilo upadek za dobrih 100.000 ljudi v zadnjih dveh letih med pariškim sta-novništvom.
DAMA S KAMELIJAM1
V uvodu istoimenega romana trdi Aleksander Dumas mL, da so vse osebe istinite razen glavne junakinje. Slovstveni vohuni pa so zasledili tudi vir za to postavo. Marge-rita Gautier, ki si je pozneje dala ime Du-plessis, je bila živi vzor 23letnemu piscu. To kmečko dekle iz Normandije je v kes-nejših letih oboževalo cvetlice, čeprav ni moglo prenašati njih vonjave. Zato si je izbrala kameliio, ki ne diši. Njeni znanci zagotavljajo, da je v d'obi svojega razkoš.ia trošila po 10.000 frankov na leto, hoteč se obdajati s to iztočno, čaju slično rastlino.
\
Ivo Zor
Vsakdanja večerna telovadba
V zadnjem članku »Zagovor modernega športa« sem obljubil, da v kratkem o tem nekaj napišem. Torej!
Nesmiselno bi bilo, ako bi popisoval in opisoval posamezne vaje, zakaj o tem je naša revija prinesla že mnogo. Telovadba je tako obsežna, da si prav lahko vsak izbere lepe vaje, ki bodo odgovarjale njegovi konstituciji, potrebam in željam. Pregledna veja v zad-
\| T,
njem članku naj koristno služi vsakemu, ki bi rad telovadil in ni športnik, da si izbere primerno vrsto telovadbe. Bodisi da vežba s kakim ekspander-jem, ročko, ali kakršnimkoli drugim orodjem. V naslednjem hočem seznaniti čitatelje, predvsem športnike in telovadce, z različnimi aktualnejšimi in bolj važnimi stvarmi, ki so s to večerno telovadbo v najtesnejši zvezi, o katerih se pa še ni mnogo pisalo.
Dober športnik mora ostati stalno v »formi«! Tudi, kadar ni njegova sezona, naj bo vsak hip sposoben startanja. Ne morda zato, ker se bo sredi poletja
priredila n. pr. smučarska tekma, ampak zato, da ni treba izgubljati dragocene energije, ko se prične zopet sezona, — dokler se »notri ne pride«. Ko smučar prihodnjo zimo zopet v »iilce stopi«, ne sme biti prav nič manj okreten in prožen, kakor je bil lani!
Najlažje se Obdrži športnik v formi, če se posveti svoji »drugi« panogi. Kljub temu pa so nekatere spretnosti, ki jih rabi človek pri »prvem« športu, ki mu jih pa druga disciplina ne 'nud. V teh spretnostih se mora telovadec obdržati na potrebnem višku z dopolnilno ali izpopolnilno gimnastiko doma, zvečer, preden leže k počitku. Kakor vsakdanje umivanje je nujno treba tudi večerno gimnastiko propagirati na vse načine in jo uvajati v družino ter med prijatelje. Športnik mora biti aktiven označevalec koristnih idej! čim več ljudi uvede v šport, tem večje so njegove zasluge za človeštvo, tem večje je lahko njegovo samozadovoljstvo.
Večerni trening naj se vrši. če le mogoče dve uri po večerji in nikakor ne preko desete ure! Da se telovadi pri odprtem oknu ali pa na prostem in čim manj oblečen, to mora biti vsakemu razumljivo, človek si poišče dosti prostoren kot v stanovanju in se poslužuje pač samo mirnih, prožnostnih vaj, kajti upoštevati je treba, da za sosede ne bo nobena športna propaganda, če se jim bo skakalo, rožljalo in razbijalo nad glavami! čudovito mnogo se da doseči z mirno, neslišno telovadbo.
Med posameznimi vajami se uporablja posebno dihanje za pomirjenje srca, pa tudi med izvajanjem samim je treba skrbeti za pravilno dihanje. V splošnem se da med telovadbo dihati po načelu: kadar je prsni koš napet — udih. kadar je stisnjen — izdih. Toda so primeri, ko se po tem splošnem pravilu ne da dihati in sicer takrat, kadar je prsni koš sicer napet, toda je tudi pomožna dihalna muskulatura obremenjena. To se pravi, prsni koš je v svojem obsegu fiksiran, pljuča so zadržana v respiraciji. Najlepši zadeven primer so stoje na rokah in nekatere razovke. Take vaje niso zdrave kljub temu, da lepo razvijajo mišice, seveda samo količinsko, ker so ponavadi tezne. Ako se že uporabljajo, potem se je treba temeljito izdihati po izvršitvi.
Pa ne samo dihanje! Za smotreno delo na telesu so neverjetnega pomena tudi — sprostilne vaje. Po vsaki daljši obremenitvi mišice se pojavi v njej bolečina. ki zelo počasi popušča in se zadrži včasi tudi dan ali dva. Da se to
prepreči, je treba po vsakem takem naporu muskulaturo sprostiti — iz napetega, togega stanja. Mišica je samo takrat v največji meri sposobna dela, kadar je popolnoma mehka, zakaj samo sproščena nudi osnoven položaj za vsako nadaljnjo izpremembo. Le iz tega najbolj razsežnega stanja se lahko mišica maksimalno zgosti, da opravi največje delo. Dokler se čuti togost in bolečina v muskulaturi, toliko časa je ta zgoščena, — toliko časa jo obliva samo majhen del krvi, ki je domala vsa iztisnjena iz žilja. Ce se težje tezne vaje ponavljajo brez vsake sprostitve, potem zastane mišica v gotovi zgostitvi in tako nekako pokrni. Kaj je posledica tega?
Skozi stisnjene žile se pretaka manj krvi, kot je mišica za nadaljen razvoj potrebuje. Torej prvič: zastane v razvoju in rasti. Obsežnost njenega giba z maksimalne razpetine do največje skr-čitve se zmanjša, torej drugič: izgubi na svoji prožnosti. In tretjič, ostane trda, neokorna in v marsičem ovirajoča!
Nočem s tem zatrjevati, da so tezne vaje n. pr. na orodju — škodljive. Nasprotno! Za nagel razvoj mišične količine w jako koristne, ako se pri tej te-
lovadbi pravilno postopa, to je, da se uporablja med posameznimi vajami — sprostitev. Marsikatera jako slikovita vaja se da sestaviti na orodju tudi na ta način, da se muskulatura med posameznimi fazami razpne. Zdaj zgornje, zdaj spodnje okončine, zdaj hrbtno, zdaj trebušno mišičevje. Nihče ne opazi, da se sproti plačuje telesu davek in vaja izgleda še bolj prožna ter lepa. Kdor pa še ne obvlada svojega telesa toliko, da bi lahko med izvajanjem sprostil mišičevje, ta naj to stori pač neposredno po dovršitvi vaje.
Da se povrnem k večernemu treningu. Torej poleg dihalnih vaj, so sprostilne vaje tudi ogromne važnosti! Po vsaki obremenitvi, po vsakem občutku togosti v mišici je treba prizadeti del telesa sprostiti. Kako se to stori? Muskulaturo se čisto razpne, napravi se jo popolnoma »mrtvo«, da svobodno visi. Če togost in bolečina ne popustita takoj, kar je pri vsaki težji vaji slučaj, se kompleks telesa s pomočjo ostalega, spočitega mišičevja strese. Vsaka bolečina takoj preneha, tako, da se lahko vsak o tem prepriča že koj po prvem poizkusu. In če bo spoznal ugoden vpliv sprostitve, potem ne bo na to nikoli .več pozabil.
Taka smotrena večerna telovadba naj traja razpoložljivemu času primerno dolgo. Cim delj se telovadi, tem bolje se potem spi. Toda vedno vsaj dve uri po večerji in nikakor ne preko 22. ure, zakaj, telovadimo vendar zato, da telesu koristimo, ne pa, da bi na račun svojega zdravja dosegli nekaj posebnega. Ko se človek tako zaznoji, ko mu je toplo in se raduje samega sebe, potem naj se oddolži telesu do poslednjega plačila, ki vpliv večernega treninga znatno poveča. Ta davek je pa — temeljito čiščenje telesa.
Vsak si lahko pripravi tako kopel, ker zanjo ni potrebna nobena kad, nobena prha, kakor tudi ne pregreta, temveč samo mlačna voda. Povsod se dobi posoda za umivanje (»lavor«), pa tudi »Luffa« goba ni draga in si jo lahko
vsak kupi v prvi drogeriji. Nadomestu-je jo prav lahko čisto navadna krpa. Gobo ali kar že se namoči v vodo in se prične z njo otirati telesno površino. Pričenši z vratom se konča pri nogah. Krpa naj se čim večkrat izpere in nekoliko ožme, da se ne pomoči preveč po sobi.
Na ta način se očisti telo na najprimi« tivnejši način vse nesnage, ki se preko dneva nabere na koži. VaJušnice so odprte in organizem diha na vsej površini telesa. Tako opran in izvežban človek se res temeljito spočije, da sa drugi dan rano zasmeje »neznosnemu« življenju v lice, zadovoljen s seboj in pripravljen na vse.
Ne zakasni niti trenutka, zato pričnj s telovadbo in kopanjem koj drevi!
Ameriška farma za mrčes
Žuželke so naši najhujši sovražniki, ki povzročajo več škode in gorja, kakor najkrvoločnejše zveri. Pomislimo samo na kobilice, ki v silnih rojih po-sečajo zdaj to. zdaj ono deželo, kjer po-žro vse do zadnjega bilja. In na oni mrčes, ki prenaša strašne bolezni: kugo, tifus, malarijo itd. Zmaga nad mrčesom bi bila najsijajnejša zmaga človeštva. Tega se zavedajo vsi kulturni narodi, ki so napovedali neizprosen boj zavrat-nim škodljivcem in morilcem.
Američani so seveda tudi v tem boju v prvih vrstah. Najprej so se spravili nad »domače živalice« med mrčesom: nad bolhe, stenice in uši, ki so že v srednjem veku veljale za »izrodek pekla«. Sovražnika, s katerim se borimo, je treba dobro poznati. V ta namen so Američani blizu mesta Vienna uredili poseben insektorij — domačini ga imenujejo »bolšja farma« — kjer bodo natanko študirali mrčes. Državni zdravniki in kemiki bodo v njem preizkušali vsa sredstva, ki jih izdelujejo industrija in laboratoriji za uničevanje mrčesa.
Vse vrste mrčesa, ki ga bodo potrebovali v ogromnih množinah, bodo gojili kar na farmi in sicer pod enakimi pogoji in okoliščinami, v kakršnih živi v prirodi. »Gojenci« bodo dobivali tudi hrano, kakršna jim gre. Za ščurke so zgrajene udobne, temne in primerno segrete valilnice, nenasitljive molje krmijo z najčistejšo volno in volnenimi cu-
njami, za mrčes pa, ki pije le sladko kri, goje na farmi veliko število psov, mačk in kokoši, ki morajo žrtvovati svojo krj na altarju znanosti. Stenice, ki lahko prebijejo delj časa brez hrane, so si mislili nabavljati le za sproti. Pokazalo pa se je, da je tudi te bolje rediti doma^
Misleč, da je stenicam vsaka kri enako všeč, so jim namenili za hrano bele miši, ki so — kakor znano — izkazale znanosti že marsikako uslugo. Toda zgodilo se je drugače, kakor so si zamislili učenjaki za »bolšje farme«. Ne samo, da se stenice niso hotele rediti in množiti, ampak tudi še čedalje man) jih je bilo. Tega si sprva niso znali ra&-lagati. Nazadnje so izprevideli, da se je bil svet na farmi nekam preobrnil: mesto da bi stenice žrle miši, so miši žrle stenice. Kaj storiti? Ker človeške krvi ni kar tako dobiti, so se morali odločiti, da bodo ljubke živalice v bodoče sprot' kupovali in sicer komad po 25 par. Toda ljudi za tak posel in tako skromno plačo ni bilo dobiti. Celo potem, ko s<2 ceno zvišali na 50 par, so bili v zadregi za naraščaj, čeprav so se našli širo-kousti ponudniki, ki so se obvezali dobavljati po 2000 stenic na dan. Ta kupčija s stenicami pa se je končala prav po ameriško. Nekoč je vodja instituta dr. Abbott v neki washingtonski briiv-niči za šalo omenil, da je ameriška vlada kupila stenice, ki na borzah že notirajo po 50 par komad. Slučajno je
bil navzoč tudi neki novinar, ki je vzel šalo za res in napisal o tej reči članek za svoj list. Nekateri časopisi so članek ponatisnili in kmalu se je govorilo o stenicah po vsej deželi. Učinek je bil presenetljiv. Z vseh koncev in krajev so jele prihajati na farmo velikanske pošiljke stenic in nazadnje je bilo ravnateljstvo prisiljeno objaviti v vseh večjih listih velik inserat, da nekoliko zajezi poplavo prijaznih živalic. Nešteto zavojev so morali vrniti radodarnim pošiljateljem.
V	mnogih primerih morajo uslužbenci msektorija žrtvovati lastno kri za poskuse. Laboratorij dobi na preizkušnjo n. pr. novo vrsto praška ali mazila zoper komarje. Delavci v institutu, ki so določeni za poskusne objekte, se narna-žejo ž njimi po rokah in obrazu, pa hajd v božjo naravo, kjer plešejo mirne po-letenske večere gosti roji komarjev svoje ženitovanjske plese. Žrtvi sta vselej dve: prvi namazan z novim »an-tikomarinom«, drugi pa gole kože, da se učinek sredstva očitneje pokaže. Preštejejo jima namreč vpike, kar je najzanesljivejše merilo. Navadno se pri tem pokaže, da se mrčes bolj slabo razume na mazila, ker največkrat oba istočasno požene v beg. Žal, da za te preizkušnje ni bolj točnega načina od štetja vt>ikov, ki naglo pokaže, če je novo sredstvo kaj vredno ali ni.
V	zavodu imajo tudi psa »Doca«, ki je pravi junak v boju z bolhami. Že pet let je v službi znanosti; pusti se mučiti od vsakovrstnega mrčesa, vse maže in praške prenaša s stoičnim mirom in celo takrat se ne upre, kadar mu ubranijo, da bi si s praskanjem otresel nadležno golazen. Včasi ga vsega obrizgajo s kako novo smradlino, nato pa zapro v zaboj, da mu komaj glava ostane zunaj. Ko je eksperiment pri kraju, pograbijo mrtvece in ubežnike izpod njega in jih preštejejo.
Težje je z mačkami, ki se na vso moč upirajo, da bi jim s kakim mazilom ali tekočino zmočili kožuščke. Zaradi tega preizkušajo na mačkah večinoma le praške. Eksperimentator si pri takem poslu nadene plinsko masko, uboga ži-valica pa mora vdihavati strupeni prah ker je nič na svetu ne pripravi do tega da M si pustila natakniti nagobčnik.
Med sredstvi zoper mrčes, ki vedno v novih vzorcih prihajajo na trg, je kaj malo prida robe. Novo je na njih ponavadi samo lepo domače ime, sredstvo
samo pa je ali staro, ali pa za nič. Nedavno so preizkušali neko mažo zoper kurje uši. Pri tem so morali kokoši tako zamotati v cunje, da so se videle kakor zavoji na pošti. In rezultat: ko so uboge živalice izmotali iz cunj, so bile komaj še žive, tako so jih obžrle uši.
Za neki drug prašek je tvornica z velikansko reklamo garantirala, da ne uniči samo kokošjih uši, marveč tudi vsakovrstne ptice roparice, ki bi jih utegnile napasti. No. zgodilo se je, da so s praškom vidno omamljene kokoši padle v kremplje roparrcam, ki jim prašek ni prav nič pokvaril teka. Vse se seveda ne konča tako tragikomično, v mnogih stvareh je farma dosegla že prav lepe uspehe in uresničila nade, ki jih Američani stavijo vanjo.
NAJSTAREJŠE GROBUE
V Pragi so imeli Žid je svoje najstarejše pokopališče na svetu. Brez pretiravanja se sme reči, da leži tam eden ali več prednikov največjih izraelskih družin. Ali zlato mesto se je razvilo okoli te posvečene ograde. Velike stavbe mole v zrak okoli nje. Zato bo izginilo grobišče, kjer počiva toliko slavnih rabinov in učenjakov. Ker pa se preteklost ne da izbrisati z eno potezo, je mestna gosposka sklenila, da se bodo trupla skozi 15 pokolenij izkopavala ter odnašala na drugo žalje zunaj mestnega ozidja. Sltarost judovskega »britofa« cenijo na 1500 let.
KRATKOVIDNOST
Čim jame otrok hoditi v šolo, se je prepričati, ali se pri branju ne sklanja prenizko. Če približuje svoje knjige nad 30 cm k očem, je kratkoviden. Paziti je treba, da ima dete pri delu dovoljno svetlobo, da ne čita predrobnega ali slabega tiska. Kako zabraniti, da ne drži knjige preblizu? Postaviti je p red en j ravnilo, ki ga premakne, kadar se zgane; navajati se mora, da se opira ob naslanjalo pri svojem stolu in bere knjigo, postavljeno v določeno razdaljo itd. Kratkovidnež, ki se uči na daljavo 30 cm. po malem poipravi svoj vid; ako dela na krajši razstoj, si pa poslabša oči.
Popravek: V zadnji štev. »Žis.« čitaj y sestavku »Peklenske pivnice«: S kavo so začeli najprej v Mekki (in ne v Mehiki)-
Lesorezi v današnji številki so d*k> sli-karja-grafika E. Justin«
H. H.
Derviši
Ko sem se nekega dne vračal z muslimanskega pokopališča, ki leži, kakor pri nas, tudi tu na izbranem mestu, slišim že oddaleč zamolklo, vendar ritmično glasbo. Grem za glasovi in pridem v zbornico, ki ima odprta vrata. Ljudje hodijo noter in ven. Tudi meni niso branili vstopa.
Hiša je bila kockasta, enonadstropna. Veliko dvorišče. V sredini rogožine iz posebne trave. Okoli rogožin lesena
ograja, tako da je bilo vseokrog dovolj prostora za gledalce. Nad rogožinami se je prostor dvigal kakor galerija; v steni so bila tudi okna. Spodnjo streho so podpirali vitki, mični leseni stebriči.
Na tem dvorišču so si sedeli nasproti moški v dveh vrstah. Nosili so navadno arabsko obleko, plašč, ki jim je segal od glave do nog, toda brez bur-nusa. To je bil zbor marabutov, muslimanskih svetnikov, ki so se pravkar pripravljali na versko ekstazo. Evropa pozna to vrsto ljudi pod imenom plešočih dervišev.
Začetek njihove ceremonije je ob pol štirih. Na eni strani z rogožinami pokritega dvorišča je sedlo deset mož. Prav toliko se jim jih je postavilo nasproti. Vsi sede na dotikajočih se petah, kleče na stikajočih se kolenih. Njih poglavar, šejk, nosi višnjev kaftan in izgleda zelo avtokratsko. Napol pojoče, napol z besedami se glase in ponavljajo verski stavki iz korana. Moški na nasprotni strani jih ponavljajo kot nekakšen paralelizem. Pri tem že
plešejo
pregibajo zgornji život sem in tja. Stavki, ki kličejo Boga, se glase kakor litanije, torej liturgičen obred. Kot glasba pa je petje kaj enolično in ne presega dveh do treh tonov. Instrumenti manjkajo. Nenadoma pa se dvignejo trije toni za terco. Dolgo ostane petje na tej višini, vendar je intenziteta, moč tona, tempo poleg gibov in kretenj telesa silnejša. In čez nekaj dolgotrajnih minut se dvignejo glasovi na tretjo višino. Obseg tonov ostane pri tem isti kakor prej, le tempo in moč tona se zopet pojačata. Gornji životi pa se ma-jejo močnejše sem in tja. Ti gibi so že zelo vehementni in vidoma utrujajo brate. Nenadoma pa se litanije prelomijo. Sledi pokojna molitev v podobi mrmranja, Allah il Allah... In po kratkem odmoru se litanije ponove, podobno kakor v začetku.
Bratje so medtem dodali svojim gibom novo kretnjo. Medtem ko so se prej nagibali samo naprej in nazaj, se majejo zdaj tudi na stran, in sicer še vedno čepe. Petje in odgovarjanje se stopnjuje v vsakem oziru ter izčrpava udeležence. Začne se nekakšno tekmovanje med njimi. Grla so se izsušila, besede so postale nejasne, glasovi so zagrljeni. In nenehoma narašča strast, dokler se besede in melodije ne izgube v nepoudarjenem ječanju in hrkanju. Nekaj časa se to nadaljuje v tej smeri. Dva tamburinu sličrra instrumenta z visokim glasom spremljata to krulje-nje, med katerim se oglaša histerično hlipanje. Derviši si že zakrivajo obraz. Kar se ta muzika zopet prelomi, stopi na njeno mesto tiha molitev zbora, ki ji sledi zopet tožeče, nazalno petje. Najprej se slišijo posamezni glasovi, ki se vidoma popravljajo. Oglaša se enostavna, pokojna melodija, otožna in da-leka ter monotona kakor stepa.
Medtem so zavzeli na rezerviranem prostoru na galeriji svoja mesta godci. Posedli so okrog ognjišča, s katerega se nekaj kadi. Poleg tamburinov se začno oglašati činele in neko oboi slič-no pihalo, ki ostro akcentuira ritme. Tedaj se začno bratje dvigati in plesati ples besnečih dervišev, najprej na mestu, in soloplesalec poje še nekaj čaisa dalje. Bratje ne stoje več v dveh vrstah, vsa skupnost se je razblinila. Vsak pleše za se in meče život zdaj
seffl, zdaj tja'. Tudi petje se ne razlega več. Vsa njihova moč in težnja je zdaj posvečena plesu. Glasba menjava tempo in poudarke samovoljno, kadar nastopi menjava, je izpremem-ba naznačena s sinkopami. Od časa do časa se začuje iz trume zagrljen krik. To je blaznost — in vera, brez-smiselno ponavljanje, formalizem na ostrino, potencirana ekstaza, nezmer-nost, hrup in ples, fanatizem najvišje stopnje — toda predvsem religija. Nekdo se zgrudi, drugi ga pobere in pleše z njim dalje, dokler oni ne premaga svoje slabosti in pleše zopet sam naprej. Drugi pade. Iz ust mu sili bela pena, na tleh leži kakor v krčih. Neplešoči bratje se pobrigajo zanj: položijo ga na prosto, polagajo mu roke na teme, primejo ga za gornji život in ga vržejo v krogu, centrifugalno. Med plesom je metal svojo glavo okoli, da se je večkrat zdelo vprašljivo, kako se bo reč končala. Na ta način pride zopet k sebi in ko se mu vrne zavest, ga odnesejo proč. Drugi pa še vedno plešejo, glasba pa ves čas svira.
Evropec se pač vpraša, če se nahaja v blaznici ali peklu. Vse to, kar se godi pred njegovimi očmi, prekaša njegov razum. Zato odide. Jaiz pa sem vzdržal. Dva druga sta omahnila na tla. Bratje so ju obstapili in ju jeli poživljati z umetnim dihanjem. Ko jim je pomagano, jih odneso. Ostali pa še vedno plešejo, tempo postaja čedalje
hitrejši in zdi se naravnost, da ni mogoče doseči ničesar več, pa se stvar še vedno nadaljuje. Konca ni in ga naravnost noče biti. To je trenutek, ko doseže besnenje višek. Šejk, ki gleda početje dervišev, pa potegne dvajset centimetrov dolgo bodalo in ga zasadi temu ali onemu fanatiku v drob. Potegne ga tudi ven, a rana ne krvavi. Drugi mlad derviš se zahode sam. Tretji ekstatik se bije z mecen? po hrbtu, stiska rezilo k trebuhu in se le neznatno rani. Četrti buta z glavo ob steber, ki poka v svoji notranjosti, peni se kakor v epileptičnem napadu. Vsaka glava bi se zdrobila, ta pa je cela. Groza obhaja človeka. Kri ne teče in to je menda, kar še povzdiguje to grozotnost. Razen treh, štirih ležijo že vsi na tleh. Krči jih stiskajo. Ko obleži vse na tleh, utihne godba.
Ura kaže pol osmih. Štiri ure Je trajal ta človeški potres, vulkanični izbruh verskega fanatizma, ki ga ne bomo Evropci menda nikoli zapopadli. Ali je vse to prostovoljno sprejeta muka, asketsko dogajanje ali umetno narejena ekstaza?
Nikoli ne bomo tega doumeli. Zato pa ne smemo pozabiti, da je vse, kar smo tukaj videli, čudež in znak, da tc niso izrastki islama. Saj smo že rekli: žar teh bratov je v njihovem fanatizmu, v svetem ognju in vse, kar trepeta v njih, je religijozen potres, besnenje zaradi Boga samega in njegove volje.
Ali je temeljito žvečenje potrebno?
Higijena je sistem zdravju koristnih zapovedi in prepovedi. Higijenski po« uk je utemeljen poziv, da živiš po do« gnanjih znanosti. O temeljitem pre« žvečenju jedi trde, da je neobhoden pogoj za življenje po zdravstvenih načelih. Otroke karajo, češ da jedo prenaglo, in kdo se izza mladih let ne spominja večnih opominov: Ze spet prehitro ješ! Posebno aktualno je bilo vprašanje žvečenja za časa vojne. Za vzor je tedaj veljal Američan Horace Fletcher, ki je v devetdesetih letih mi« nulega stoletja propagiral v svoji knji« gi »Umetnost uživanja«, intenzivno žvečenje in oslinjenje (kot prvi del prebave). Pisec teh vrst je prišel na italijanski fronti nekoč mimo avstrij« ske baterije, ko je bil ravno premor
med streljanjem. Topničarji so stali lepo v vrsti in so morali pod strogim nadzorstvom »fletchirati« suh kruh. Toda z obrazov sem jim čital, da bi, če bi le mogli, najrajši obrnili svoje topove proti Mr. Fletchru ...
A tudi še po vojni so hoteli dognati, zakaj se dado bolje prebaviti one je« di, ki so bile dobro prežvečene. Na« pravili so mnogoštevilne poskuse na živalih, pa tudi na ljudeh. Na univerzi v Kielu sta se podvrgla dva mlada zdravnika zelo težavnim žvečilnim po« skusom. Eden od njiju je šel celo tako daleč, da si je dal zobovje začasno umetno pokvariti, tako da je bil pri« siljen slabo žvečiti. Vsi poskusi so po« kazali, da je dobro prežvečenje daleko boljše od površnega, ker pride tako
hrana zelo fina zdrobljena in s slino omočena v želodec.
Na vse to pa prihaja zdaj dr. Kerttu Seppa v »Skandinavskem Arhivu za fizijologijo« z dolgo, skoro sto strani obsegajočo in z vsemi potrebnimi ar« gumenti podkrepljeno razpravo s fizi« ološkega instituta helsingforške um* verze, ki prevrača vse dosedanje na« zore o žvečenju. Po njegovi inicijativi 6e je mnogo moških in žensk podvrglo raznim prehranjevalnim poskusom, ki so se vršili pod kar najstrožjim nad? zorstvom. Poskuse so napravili z raz« nimi vrstami hraniv in sicer za slabo, navadno in dobro žvečenje. Dr. Seppa je že prej domneval da so se morale pri vseh prejšnjih poskusih utihotapiti neke netočnosti; in zdaj se je v res« niči izkazalo, da želodčni podaljšek (želodčno=črevesni kanal) enako popol« no izsesa hraniva (od tega je namreč odvisna prebava), naj jih je že človek prežvečil izredno površno, normalno ali kar moči dobro. Le pri eni sami vr« sti hraniv so opazili, da temeljito žve« čenje znatno zviša resorpcijo (izsesa« nje), to je prekajena slanina.
Dr. Seppa, ki je po poklicu zobni zdravnik in mu torej ni moči očitati
predsodkov, prihaja do zaključka, da intenzivnost žvečenja za stopnjo pre* bave že iz tega preprostega razloga vobče ne pride v poštev ali pa le v ne» znatni meri, ker je hrana, ki jo uživajo civilizirani narodi, že tako dobro pre* delana in pripravljena, da jo prebavil« ni soki naglo načno. Vrhu tega umejo prebavila svoje delovanje tako urediti, da jih pomanjkljivo žvečenje pri tem delu ne moti. Resorpcijo povečujoči efekt žvečenja, ki so ga ugotovili pri slanini, je izviral odtod, ker je bila sla« nina zelo slabo pripravljena in preba« vilni soki niso mogli dovoljno obde« lati slabo prežvečene hrane.
Dr. Seppa naglaša, da je izvedel svo« je poskuse na zdravih ljudeh in v raz« meroma kratki poskusni dobi. Rezul« tati, ki jih je dosegel, pa ne izključu* jejo možnosti, da bi utegnilo nedo« statno žvečenje pri izvestnih bolnih' izpremembah v delovanju želodčnega podaljška roditi poslabšanje izsesava« nja in s tem kake bolezni. Zatorej bo še zmerom najbolje ravnati se po na« čelu: Nikakega fanatičnega propove« dovanja žvečenja, toda, zaradi varno« sti, tudi ne prehlastnega požiranja!
živalske oči
Barva in lepota živalskih oči — Slepe čebele in mravlje
»Kako krasne oči ima!« vzklikajo ljudje če stokrat ob pogledu na kakšno žival. Skoraj vsako živo bitje ima oči, ki so bodisi v visoki meri prikupne ali odvratne, in skoraj vsaka žival ima v 6vojih očeh nekaj posebnega, neki odtenek. neko določeno barvo ali podobno.
Te oči te prestrašijo, da ti gre pirščavica preko hrbta, kakor na primer oko kačjega pastirja, ki je sestavljeno iz nič manj nego 12.000 poedinih očes; ali pa te očarajo, kakor na primer pametni in zgovorni izraz v očesu jnladega psa. Pred nedavnim je posvetil neki učenjak ves svoj čas preiska-vanju in opredelitvi živalskih oči s pomočjo orodja, ki vam bo znano morda pod imenom oftalmoskop ali očesno zrcalo. Ugotovil je, da se živalske oči med sabo izredno razlikujejo.
Važen del očesa je mrežnica, to je tista zunanja plast, skozi katero prodira svetloba y notranjost. Od tam se zrcalijo
podobe zunanjega sveta v očesu in primerjavi mrežnic v očeh najrazličnejših živali je veljala največja pozornost.
čeprav je oko vedno barvno, se barve živalskih oči razlikujejo v presenetljivi meri. A tudi človeško oko kaže različne barvne odtenke in se spreminja od oranžno žoltega do čokoladno rjavega.
Oko človeških opic je isto tako čokoladno rjavo, toda sličnost oči drugih opičjih vrst s človeškimi očmi je celo še očitnejša.
V zadnjem okroglem delu človeške« ga kakor opičjega očesa je neko mesto, ki je temnejše od drugih mest. Površi. na tega neznatnega mesta je edini del očesa, ki prikazuje popolnoma pravilno sliko, in med sesalci ga najdemo samo pri človeku in opicah. Nobena druga žival nima tako popolnega, t. j. popolnoma gotovega vida.
In spet so le ljudje in opice edina bitja, ki so sposobna premikati oči, če ho-
čelo usmeriti svoj pogled proti določenemu mestu ali določenemu cilju. Vsaka druga žival mora v tem slučaju obrniti glavo proti cilju. Edino žirafa tvori izjemo. Njene oči molijo tako daleč ven, da ne vidijo samo vse okolice, temveč da spoznajo tudi vse predmete preko nje.
Ce se ne oziramo na vodne sesalce, si sličijo vsi drugi sesalci po sposobnosti, da lahko premikajo veke navzgor in navzdol, s čimer odstranjujejo vsak prašek iz očesa.
Tudi vodni sesalci imajo veke, a so Izgubili sposobnost, da bi jih mogli gibati. Ribe nimajo gibljivih vek in tako so revice obsojene, da morajo opazovati svet z negibljivimi, strmimi očmi.
Barva, ki daje večini očem njih pravo lepoto, je omejena na šarenico. če govorimo o rjavih ali modrih očeh, tedaj je prav za prav šarenica, o kateri govorimo.
Pri živalih je šarenica vedno določene barve in samo pri plazilcih opazimo čestokrat zmes barvnih različic.
med katerimi se mnoge odlikujejo po posebni lepoti. Seveda se živalsko oko na poseben način blesti, če kaže šarenica spreminjaste barvne odtenke kakor n. pr. pri svetlikajočem se očesu mačke.
Med domačimi živalmi je kratkovidnost zelo razširjena, dočim je pri divjih živalih ne najdemo skoraj nikoli. Ptiči imajo izredno oster vid. Zdi se, da imajo v primeri s svojimi glavami zelo velike oči, toda v resnici nam je videli samo del teh oči. Očesna duplina, v kateri jim ležijo oči, zavzema večji del lobanjske prostornine.
Nekatere živali, zlasti one, ki se podajajo ponoči na lov, oslepijo, če pridejo v dnevno luč. čeprav se jim tudi takrat posreči, da najdejo svojo pot.
čebele imajo rekord med slepimi delavci v živalskem svetu. Navzlic svojim razmeroma velikanskim očem, ne vidijo. Svoje delo opravljajo s pomočjo tipa in voha. »Delavke« med mravljami so isto tako slepe. Mravlje žive v državah, ki so jih zgradili slepci! G. B.
ZA SLASTOUSTNIKE
Dobrojedci imajo včasi posebne muhe. Neki londonski restavrant skuša vsem ustreči, ako sporoče svoje želje o pravem času. »Steak belega medveda«, pripoveduje ravnatelj velikega hotela, »velja za izredno slastico, enako izvestni deli slona in leva. Izborno pripravljena levja krača bo navdušila vsakega laskrneža. Meso belega medveda diši kakor govedina, le da ima izrazitejšo aromo. Antilopa daje nad vse sočno pečenko. Druga eksotična jed, ki smo jo že čestokrat pripravili, je omeleta iz nojevih jajec. Ker nojarji v Južni Afriki ne smejo Teč prodajati perja, so poskusili tržiti z no-
jevimi jajci. Eno jajce zadošča, da se naredi vlivanec za 15 oseb, a večina Evropcev nima posebnega veselja do te hrane, ker nojevo jajce preostro diši, akotudi je sicer jako tečno. Najčudneše jelovnike si sestavljajo Indi. Ta zaukaže popopranih kobilic, drugi papigovo testenico. Tudi takim zahtevam ustrezamo. Britanski vojaki, ki so dol. go živeli v Indiji, radi naročajo piščanca s poprom, kuhanega v rumu«. Takšen »pogo-delj< seveda stane velike vsote. Za levje stegno je pogode plačal nad 3000 Din. Da pa se sladkosnedci živo zanimajo za slične oblizke, je razvidno iz tega, ker prihajajo cirkusu neredko vprašanja, je li prišel p« zlu kak lev, tiger, medved ali slon.
Današnja umetniška priloga
»Večer na Urški gori« po originalu Dane Kuraliove
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knafljeva ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do*
larja na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izriaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskamo d. 4« kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani