MARJAN KOLAR SAMOSTOJNOST KOROŠKE KRAJINE JOŽE ŠEGEL PREVERJANJE SISTEMA ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI MARTINA KLOBUČAR MEHURČKI, POSREDOVALNICA ZA VARSTVO OTROK FRANC URANC KAKO IZBIRATI NERJAVNA JEKLA HELENA MERKAČ POMEMBEN POSTAJA ČLOVEK MOJCA POTOČNIK MANJŠA PODJETJA SO DOMA NA PREVALJAH HELENA MERKAČ NEGOTOVA PRIHODNOST ŠPORTNIH IN KULTURNIH OBJEKTOV V OBČINI RAVNE NINOSLAV GODEC NADOMESTILO ZA UPORABO STAVBNEGA ZEMLJIŠČA ALOJZ KRIVOGRAD O PISMIH IZ MISLINJSKE ŽELEZARNE GRADIVO ZA KOROŠKI BIOGRAFSKI LEKSIKON DR. JOŽE MARSEL KARLA ODER PRAZNOVANJA OB IZTEKU STAREGA IN PRIHODU NOVEGA LETA MIROSLAV OSOJNIK GLEDALIŠKA DEJAVNOST V MEŽIŠKI DOLINI OD PRVIH ZAČETKOV DO LETA 1941 ERVIN WLODYGA SEJEM BIL JE ŽIV HELENA MERKAČ ČE POJEŠ, DVAKRAT MOLIŠ ERVIN WLODYGA SPOMINI NA GROFE THURNE IN DELO PRI NJIH MARJAN KOLAR NIZKA RAVEN VISOKE POLITIKE MOJCA POTOČNIK DREVO ALI PRITLEHNA RAST-ERVIN WLODYGA OBČINSKI POLICAJ PATRIK KOLAR S POTI PO IBERSKEM POLOTOKU JOŽE ŽUNEC NA VELIKEM KLEKU ALOJZ KRIVOGRAD PISMA - POMEN IN OBLIKA PREBRALI SMO ZA VAS ***** «**eijrr» ŽELEZARNA OBČINA ZGODOVINA ŠEGE KULTURA POTOPISI co o CM 05 05 CM H >C/5 SAMOSTOJNOST KOROŠKE KRAJINE Marjan Kolar Pravico do lokalne samouprave nam bo zagotavljala nova slovenska ustava, poseben zakon pa bo te reči uredil bolj podrobno. Občine (okoli 300 namesto sedanjih 60) bodo lokalne samoupravne skupnosti, med njimi in republiko naj bi bili okraji. Ustanovili naj bi jih na geografsko in gospodarsko zao-, kroženih območjih več občin. Usmerjamo se v prihodnost, državo si prvič urejamo po lastnih željah in zamislih. Zato nas takšne in podobne vesti v časopisih (gornja je bila objavljena v Delu 12.10. 1991 z naslovom Imeli naj bi občine in okraje) pa zemljevidi, kakršnega smo posneli iz Naših razgledov (objavljen pa je bil še kje), burijo domišljijo in povzročajo tudi zaskrbljenost. Širijo se pač govorice, da je koroška krajina tako obrobna in malo pomembna, da naj bi bila po novem priključena k Velenju, Celju ali Mariboru, težko pa, da bi bila še naprej samostojna. Tema je torej dana, zasluži si pozornost, pri tem pa ne gre brez malo zgodovine za začetek. Današnje občine Dravograd, Radlje, Ravne in Slovenj Gradec so od konca 2. svetovne vojne naprej predstavljale politično ozemeljsko celoto. Prvih deset let so bile združene v okraj, ki je imel sedež najprej na Prevaljah (1945-1949), nato v Dravogradu (1949-1950) in nazadnje do ukinitve okrajev v Slovenj Gradcu (1950-1955) Od takrat do danes so povezane v koroško regijo ali krajino. Ozemlje Mislinjske, Mežiške in gornje Dravske doline, ki so ga geografi enkrat opredelili kot vzhodno Koroško in ga drugič umestili v Pohorsko Podravje, ima nekaj lastnosti, ki ga povezujejo, in druge, ki nekoliko kvarijo videz homogenosti. Če se strinjamo z definicijo, da je regija »organiziran in naseljen prostor, ki je medsebojno povezan z lastnim gospodarstvom ter s šolskim, kulturnim, komunalnim in zdravstvenim omrežjem« (Urbanistični biro Ravne 1964), tedaj je koroška regija v sebi zaključena, funkcionalno povezana celota posameznih delov. V minulih desetletjih so tod nastale regijske ustanove, kot so npr. bolnišnica, sodišče in banka v Slovenj Gradcu, na Ravnah gimnazija in Koroška osrednja knjižnica, precej časa Ekonomski center, v Dravogradu Območna gospodarska zbornica. Regijski sta podjetji Lesna, ki ima svoje obrate po vseh dolinah, in Železarna Ravne, ker se vanjo vsak dan vozi iz vseh občin na delo blizu 2000 delavcev. Ni pa uspelo ustvariti regijskega središča, kakršno je npr. Novo mesto za Dolenjsko ali Murska Sobota za Prekmurje. Skupno je bilo obdobje zaukazane industrializacije, ki je prineslo najbolj divjo rast občini Ravne (od I. 1948 do 1969 je število prebivalcev naraslo za 47,8 odst.). Mežiška dolina se je v vsej regiji najbolj in najdlje opajala z aktivističnimi stereotipi, saj smo v gospodarskih načrtih in analizah desetletja brali sintagme o železu, svincu in lesu kot osnovi koroške ekonomije, vzporedno pa politične puhlice o fužinarjih, kna-pih in olcarjih kot njenih nosilcih. Svarila strokovnjakov, da ta miselnost ni produktivna, so bila zaman, dokler je takšna politika dajala določene rezultate pri osebnem in druž- benem standardu, saj so I. 1970 koroško regijo uvrščali med razvita slovenska območja, desetletje 1971-1981 pa je tod pomenilo obdobje največjega razcveta. Prebujanje iz opitosti zaradi prevelike in neenakomerne rasti se je začelo vsaj že po I. 1981. Takrat so se pojavila jasna opozorila, da je strukturna značilnost industrije v koroški krajini v nasprotju z razvojnimi tokovi v sodobnih gospodarstvih, kjer obstaja veliko majhnih, prilagodljivih in inovativno visoko sposobnih organizacij. Tudi misel, da bi lahko bilo malo gospodarstvo pomembno za odpiranje novih delovnih mest. Ker je občina Ravne doživljala najbolj eksploziven razvoj, se v sedanji dobi recesije, ko rudnik zapirajo, ko se ravenska metalurgija pre-polavlja in so gozdovi bolni, tudi kriza tod kaže huje kot v drugih občinah, ki so rasle mnogo bolj umirjeno. Če je torej pri dokazovanju samostojnosti in življenjske moči koroške krajine kaj jasno, potem so to najprej splošne smeri prestrukturiranja gospodarstva oz. odpravljanja napak iz preteklosti. Takoj za tem pa sledi realni kriterij, da so pri nas pod enim imenom (danes regija, jutri okraj) združene občine, ki imajo možnost maksimalnega razvoja le v tej in takšni celoti, pa v nobeni drugi. Dokazovati bomo torej morali, da je prebivalstvo naših štirih občin v veliki večini vključeno v pridobitno dejavnost na lastnem ozemlju, zaposlovanje pa v skladu s stopnjo razvitosti gospodarstva teh krajev. Potem moramo mirno presoditi, ali nima življenje zunaj hude prometne gneče tudi določene prednosti, ali znamo biti dovolj zreli, da se ne bomo več v škodo celote lasali za prestiž tega ali onega mesta in da se moramo začeti obnašati dosti bolj regijsko in manj lokalpatriot-sko. Pri vzajemnih nastopih in primerni vztrajnosti ni razlogov, zakaj naši kraji ne bi bili tudi v prihodnje združeni in samostojni. Literatura Jakob Medved, Mežiška dolina, Ljubljana 1967 Jugovzhodna Koroška, Ljubljana 1970 Med Peco in Pohorjem 1. Maribor 1965, Med Peco in Pohorjem 2. Ravne na Koroškem 1975. Med Peco in Pohorjem 3. Ravne na Koroškem 1986 GRADEC UNCHES BUDIMPEŠTA r J -S, \._______ BUDIMPEŠTA BEOGRAD -r. dosedanje prednostne usmeritve razvedo avtocest sedaoje prednostne usmeritve razvoja avtocest potencialne aa Slovengo neugodne smeri razvoja avtocest PREVERJANJE SISTEMA ZAGOTAVLJANJA KAKOVOSTI Jože Segel konkreten korak v »Evropo 92«. Izboljšuje našo konkurenčno sposobnost na mednarodnem tržišču. Avditor je dobro ocenil posamezne obrate, še posebej pa so bili pohvaljeni metalurški in ostali laboratoriji. Zadnjih šest mesecev so tekle intenzivne priprave za av-dit. V Metalurgiji smo izdelali poslovnik kakovosti po standardu ISO 9001 in uredili ob- motivacija KAKOVOST VODENJA ference Metalurgije imajo vsakokrat na dnevnem redu tudi točko o kakovosti. Enkrat mesečno pa je organizirana posebna poslovodna konferenca, na temo KAKOVOST. V Metalurgiji je bil ustanovljen odbor, po obratih pa strokovni timi za kakovost, ki obravnavajo tekočo problematiko kakovosti, neuspele proizvodnje, in to predvsem v preventivnem smislu. i 1 I 1 Kakovost DELA Kakovost IZDELKOV ♦ Povečanje dobička zaradi: * povečane prodaje * znižanja stroškov Zadovoljstvo z delom Cilji In soodvisnosti pri zagotavljanju kakovosti Metalurška divizija Železarne Ravne je imela 30.9. in 1. 10.1991 avdit firme Renault - Revoz. Avdit pomeni preverjanje sistema zagotavljanja kakovosti. Pred dvema letoma smo imeli prvi avdit, pri katerem smo dobili oceno B. Ta ocena je pomenila, da smo lahko za Renault dobavitelj še do leta 1992, če pa želimo biti še naprej, moramo izvesti vrsto izboljšav, da pridemo v razred A, ki pomeni SPOSOBEN DOBAVITELJ. Kolikor nam ta prehod iz ocene B v oceno A v dveh letih ne uspe, avtomatsko pademo v razred C, ki pomeni nesposoben dobavitelj. Dobili smo oceno A, kar ima za Metalurgijo in tudi ostale dele železarne velik pomen. Evropska avtomobilska industrija spada med zahtevnejše kupce, zato je takšno priznanje dobrodošlo pri pridobivanju novih naročil in osvajanju novih tržišč. To je širno pripadajočo dokumentacijo. V tem času smo opravili preko 50 nalog in aktivnosti. Poleg ožjega delovnega tima so pri prizadevanjih za izboljšanje sistema zagotavljanja kakovosti sodelovali sodelavci iz posameznih metalurških obratov, laboratorijev, kontrole kakovosti v obratu, timov za kakovost v Metalurgiji, Oddelka za standardizacijo in Centra za zagotavljanje kakovosti. Realizacija aktivnosti je tekla organizirano in usklajeno. Tedenske poslovodne kon- Ob tej priliki smo tudi pohiteli z izdajo posebne priloge - bilten Informativnega fuži-narja z naslovom »KAKOVOST«. Avditerji so bilten pohvalili ter nas prosili za več izvodov za zgled drugim. Ob novem letu je bil ustanovljen na nivoju Železarne Ravne Svet zagotavljanja kakovosti, ki se je opredelil za politiko kakovosti in smer razvoja na tem področju ter s svojimi aktivnostmi prispeval svoj delež k izboljšanju stanja. Koristni so bili interni avditi r i in prvi avditi pri naših dobaviteljih. To je opravil Center za zagotavljanje kakovosti, ki je skupaj s kadrovsko službo organiziral nekaj kratkih seminarjev na temo kakovost. Dobro se zavedamo, da je dosežena visoka ocena avdi-ta le en Demingov krog, ki nas vodi v spirali k vse boljši kakovosti. Že smo popisali vrsto novih aktivnosti in nalog, ki jih bomo izvedli v kratkem. Velik poudarek bo moral biti na izobraževanju in uvedbi novih metod dela za izboljšanje kakovosti. Odbor kakovosti Metalurgije je že pripravil za vodstvo Metalurgije in Svet zagotavljanja kakovosti nov predlog v obliki projekta. Cilj tega projekta je pridobitev mednarodnega certfikata zagotavljanja kakovosti. Prepričani smo, da lahko v naslednjem letu ta cilj dosežemo. Ob dobri organiziranosti in prizadevanju nam bo to uspelo. Na koncu naj poudarimo, da se pri kupcih s pogodbo zavežemo, da bomo delali skladno z zahtevami. Naš osnovni cilj ni certifikat ali uspešno opravljen avdit, temveč delo na takšnem kakovostnem nivoju, da bodojzdelki in storitve konkurenčne v razvitem svetu. Kajti kakovost pomeni tudi znižanje skupnih stroškov kakovosti in pridobivanje zaupanja kupcev. Povečan obseg dobičkonosnih naročil in novi kupci bodo prava ocena kakovosti Metalurgije. MEHURČKI POSREDOVALNICA ZA VARSTVO OTROK Martina Klobučar Program MEHURČKI je stekel v začetku leta 1991 na Razorju, od decembra dalje pa je zasebno podjetje. Nastal je kot odziv na potrebe po varstvu na domu za otroke in sploh gospodinjskih storitev v bolj neposredni obliki ter kot ena izmed že uveljavljenih možnosti za začasno in trajno reševanje brezposelnosti mladih, ustrezno izobraženih ljudi. To je še posebno značilno za koroško regijo, kjer je med iskalci zaposlitve (zlasti prve!) veliko kadrov z ustreznimi poklicnimi profili za ta dela (predvsem ženske s srednjo ali celo visokošolsko izobrazbo pedagoške, medicinske in ekonomske smeri). Delo posredovalnice se je sprva začelo le na področju varstva otrok na domu, kasneje pa se je zaradi odziva z obeh strani (povpraševanje naročnikov in interesa brezposelnih) razširilo še na naslednja področja: - stalna pomoč ostarelim na domu - občasne in stalne oblike gospodinjske pomoči - specializirane storitve za otroke, - pomoč pri učenju. Posredovalnica deluje na neprofitnem načelu, samo delo pa je organizirano na način javnih del, saj omogoča brezposelnim stik z delom, ohranja njihovo delovno pripravljenost in delavne navade, pripomore k njihovemu socialnemu vključevanju, mnoge pa tudi usposobiti za čisto konkretno delo. Vzpostavljena je stalna povezava z referenti za zaposlitve na zavodu za zaposlovanje, ki že naredijo prvo selekcijo, preden pošljejo ustrezne brezposelne osebe. Metode izbire, ki jih uporabljamo v nadaljnjem postopku, pa so subjektivne (individualni razgovor intervju, ugotavljanje interesov kandiatov, njihovih znanj, usposobljenosti) in objektivne (vprašalnik, psihološki test, reference posameznih družin -feedback informacije). Pridobivanje naročnikov in preverjanje potrebje potekalo v začetku z oglaševanjem prek plakatov, radia, kabelske televizije; v zadnjem času pa očitno na osnovi do sedaj opravljenih aktivnosti poteka že neformalno obveščanje med ljudmi, in se stranke same javljajo. DOSEDANJI REZULTATI Stalna varstva otrok na domu Konec septembra smo v MEHURČKIH imeli 13 stalnih varstev, največ v občini Slovenj Gradec, in sicer pet, sledita pa občini Dravograd in Ravne s po štirimi varstvi v vsaki občini. Starost teh otrok je različna, število varstev pa narašča iz meseca v mesec. Če primerjamo to število stalnih var- stev s podobno organizacijo SEZAM v Ljubljani, so tam imeli v začetnem letu samo občasna varstva, šele v drugem letu delovanja so pričeli z organiziranjem stalnega varstva in sedaj po štirih letih delovanja imajo organiziranih 60 stalnih varstev otrok. Takšno obliko varstev naročajo starši, ki imajo podjetje ali obrt, delajo v več izmenah, v tujini ali če imajo bolne otroke. Priznati moramo, da tudi sami nismo pričakovali tolikšnega povpraševanja, ker smo menili, da je mreža vrtcev dobro razvejana in da je zadostna pomoč babic. Zanimanja za občasna varstva praktično ni. Pomoč ostarelim Izvajamo jo v občinah Dravograd, Radlje in Slovenj Gradec. Na Ravnah jo je prevzel Center za socialno delo. Zavzema naslednje storitve: pripravo hrane na domu, družabništvo, pomoč pri nakupovanju, dostava iz trgovine, čiščenju, hišnih in vrtnih opravilih ter pri rekreaciji (spremstvo pri sprehodih), branje časopisov in knjig (slabovidni in slepi), dostavo kosil na dom in podobno. Povpraševanje po tej obliki pomoči je največje v občinah Radlje in Slovenj Gradec. Pri reševanju problemov ostarelih sodelujemo zelo dobro z vsemi tremi centri za socialno delo, ki nam običajno skupaj z naročniki sporočijo naročila za posamezne primere. Ocenjujemo, da so tu potrebe številne, posebno še pri tistih družinah, ki imajo bolnike same v domači oskrbi; so pa to večinoma zelo bolni ali nepo-kretni ljudje. Specializirane storitve za otroke Na osnovi lastnih izkušenj in poznavanja problematike je očitno, da je na Koroškem majhna ponudba posebnih aktivnosti oziroma možnosti za aktivnejše počitnice otrok. To trditev smo preverili na šolah s posebnimi vprašalniki in pogovori in na osnovi velikega interesa pripravili ponudbo za počitnice, in sicer: - naravoslovni teden na Smrekovcu (seznanjanje z vulkanskimi kamninami, ogled žrela nekdanjega vulkana, izlet v Mozirje, učenje o vremenu...) - organiziranje teniških in plavalnih tečajev, planinskih pohodov po Koroškem, ribiškega piknika z učenjem o ribah, ribiškem priboru, rekah in seznanjanje s problemi onesnaževanja rek ter organiziranje plesnih tečajev po različnih krajih Koroške - v sodelovanju s SEZAMOM sem pripravila ponudbo za tiste otroke, ki se želijo bolj seznaniti s kiparsko oziroma likovno dejavnostjo. Zaradi vojne žal nismo mogli izvesti vsega programa. Posebno nam je žal za programom, ki naj bi ga izvajali na Smrekovcu, saj smo ga ponudili tudi drugim podobnim organizacijam po Sloveniji in je zanj vladalo precejšnje zanimanje. Program bomo ponovno ponudili v naslednjem letu. Pomoč pri učenju oz. in-štruktaža Gre za dve obliki pomoči, za pomoč med šolskim letom ter pomoč pri sprejemnih in popravnih izpitih. Ta oblika je bila najbolj atraktivna v mesecih maj, junij, julij in avgust. Zanjo sedaj pridobivam sposobne inštruktorje za vse predmete, želim pa si tudi, da bi pridobila posebej usposobljene inštruktorje za pomoč otrokom s specifičnimi učnimi težavami. Specializirane storitve za gospodinjstva Po čiščenju in podobnih storitvah je največje povpraševanje na Ravnah in v Slovenj Gradcu. V teh krajih imamo organizirana stalna čiščenja, potrebe pa naraščajo; kot naročniki se javljajo predvsem starejši občani. Med dosedanjimi težavami naj omenim delo varuhinj, ki je predvsem prehodnega značaja. Ko varuh, ki ima stalno varstvo, dobi zaposlitev, odide. Zato je treba iskati vedno nove varuhe, katerih znanje, pripravljenost za delo in še druge specifične lastnosti moramo šele ugotoviti. Problemi so tudi s financiranjem. Organizacijo izvajanja teh storitev do sedaj financirajo izključno direktni naročniki, kar pa pomeni, da je financiran samo izvedbeni del, ne pa tudi razvojno-pripravlja-Ini. Glede na dosedanji odziv ljudi in že ugotovljeni interes tudi po drugih vrstah storitev pa bi bilo nujno zagotoviti stalno financiranje organizacije programa. POGLED V PRIHODNOST Kot uresničljive cilje za nadaljnji razvoj programa postavljam: 1. nadaljnji razvoj varstva otrok na domu v koroških občinah: - z razširitvijo dejavnosti, z informiranjem in pridobivanjem novih naročnikov - z organiziranim usposabljanjem varuhinj za bolj kvalitetno opravljanje storitev 2. organiziranje varstva starejših in nudenje drugih specializiranih storitev 3. za razširjanje dejavnosti takega varstva in tudi drugih storitev v obliki javnih del je treba pridobiti KONCESIJO Zavoda za zaposlovanje za posredovanje dela in zaposlitve, saj bo le tako zagotovljen trajen in kvaliteten program posredovalnice 4. kot posebno aktualen dodaten program se pojavlja poklicno informiranje otrok od petega razreda OS dalje; razlikuje se od poklicnega svetovanja, ki ga opravlja zavod za zaposlovanje po tem, ker je individualen; ni vezan na šolo, ampak na posameznega otroka, na njegove sposobnosti in konkretne poklicne ambicije; kot primer naj navedem organiziranje dveh taborov, ki jih skupaj s SEZAMOM organiziramo že to šolsko leto v Čadrgu nad Tolminom: program MLEKARJI, ki vključuje dijake ustreznih šol, ki se želijo seznaniti z drugačnim načinom pridelave sira, kot ga spoznajo v šolah, in program ETNOLOGOV, ki bo zajemal študente ustrezne smeri (študenti bodo v tej vasi popisali navade in značilnosti kraja, narečje, arhitekturo). Ker so MEHURČKI dejavnost posebnega družbenega pomena in za naše razmere nova oblika pomoči, je potreben čas, da jih okolje sprejme in da postane organizacija utečena. Prepričana sem - in to dokazuje že do sedaj izražen interes ljudi, da so na tem področju še veliko večje možnosti, vendar že zaradi omenjenega problema rednega financiranja organizacijskih del v sklopu Razorja še ni zaživelo tako, kot bi lahko. To dokazujejo tudi izkušnje iz Ljubljane, saj je npr. SEZAM -Združenje staršev in otrok, s katerimi sodelujem, potrebovalo dve leti za pripravo celotne organizacije varstva otrok. V tej organizaciji sta za varstvo otrok dve zaposleni, plačani s sredstvi mestnega proračuna. Menim, da MEHURČKI lahko postanejo organizacijsko središče, kjer se stekajo informacije o potrebah po različnih storitvah, hkrati pa tudi popestrijo ponudbo z dodajanjem novih oblik dela in povečujejo povpraševanje na tem področju dela. KAKO IZBIRATI NERJAVNA JEKLA Mag. Franc Uranc ZA KOPENSKE IN MORSKE GRADNJE 1. Okolje, kemijska sestava, toplotna obdelava in varjenje Izbira jekel za korozijsko obstojne izdelke upošteva zemljepisno lego, korozijsko okolje, kemijsko obstojnost, toplotno obdelavo, varjenje, hladno deformacijo in ceno. Na zdravem podeželskem zraku lahko uporabimo navadno jeklo za večletno obstojnost. Ob morju ali v industriji sploh ne - tam je kolikor toliko obstojno le jeklo z najmanj 12 % Cr. Tako jeklo se ohrani na deželi za vekomaj. Škoduje mu le malokaj in še to so pesniški objekti: ptice, veter, prah. Zato o izbiri odloča predvsem cena. Obmorski in obindustrijski izdelki so obstojni le, če postanejo pasivni - drugače niso nič boljši od navadnega nelegiranega jekla. Pasivnost pa ni nekaj stalnega. Nujna obramba pred vedno lačno korozijo je mana, ki se zgosti le iz atmosfere z zadosti kisika, in to le na jeklu z zadosti kroma. Mehanske lastnosti in obstojnost v neoksidacijskih atmosferah izboljšajeklu doda- tek okoli 10 °/o niklja. Delno ga lahko zamenja mangan, ki pa predvsem olajša kovanje. Popolnejši pomožni varuh je molibden, ki se upre tako organskim kot žvepleni kislini, tako halogenim solem kot morski vodi. Toda močna ok-sidacijska kislina, npr. solitr-na, ga žene, in to v zelo čudnem primeru, namreč kadar ga je več kot 3 °/o! Dušiku v avstenitno jeklo (18Cif8Ni) dovolimo vstopiti manj od 0,02 °/o ali več od 0,15 %, drugače pomaga kislina uničevati izdelek z med-zrnasto korozijo (razpadom jekla). Toplotna obdelava avste-nitnih nerjavnih jekel je gašenje: hitro ohlajanje s 1050^, če želimo kar najmanj krivljenj in težav z odstranjevanjem odgora. Če ogrejemo višje, se bo ogljik še bolj raztopil v zrnih. To namreč želimo, da je kemijska sestava po vsem izdelku čimbolj enakomerna. Tedaj ni mogoča elektrokemijska napetost, ki bi ob navzročnosti raztopine odnašala anodna območja kovine. Kaljiva jekla so naj-obstojnejša. Sicer kaljena, toda popuščati jih moramo, da so mehansko primerna: smemo pod 350°C, ko še ni izločkov ali nad 600°C, ko so izločki nenevarno veliki. Feritna jekla je nujno uporabljati žarjena, drugače so krhka in jih načenja korozija. (O feritu in avstenitu glej: IF 1989, št. 1 in št. 2, str. 11). V Železarni Ravne označujemo nerjavna jekla z imenom prokron in število - na kratko PK, npr. PK11, PK12... Hladna deformacija, kot so udarjeni znaki pri žigosanju - more poslabšati korozijsko obstojnost. Varjenje je bolj ali manj škodljivo korozijski obstojnosti. Najmanj nastane karbidov z obločnim avtomatiziranim varjenjem, ki dovaja razmeroma malo energije in je zelo hitro. Najslabše je acetilensko zavoljo počasnosti in velikega dotoka energije. Želimo si tako hitro varjenje, da bi se ne utegnili izločiti karbidi. 2. Stiki nerjavnega jeklenega izdelka z drugačnimi snovmi Med struženjem, rezanjem s škarjami ali vlečenjem skozi matrice se prilepi na izdelek iz nerjavnega jekla nekaj orodnega jekla. Takoj proč s to elektrolitsko nasprotno stranko! Lužimo z 20 % solitrno kislino, ogreto na 50°C. Na izdelku se sonči včasih maščoba - obrišimo jo brez milosti s pomočjo trikloretilena ali podobnega topila - katerega ostanke moramo tudi odstraniti, sicer bodo v času toplotne obdelave zacveteli v solno kislino in zasejali vražjo korozijo. Odgor, prah, sol in vlaga tudi nimajo kaj iskati na površini nerjavnega izdelka. Ne samo čist - naj bo njegov obraz čimbolj gladek. Tudi vsakršni drugačni nanosi so sovražni obstojnosti proti koroziji, ker onemogočajo enakomerno pasiviranje izdelkove površine. Enako nepriljubljene so prislinjene školjke, loparniki. Špranje sovražimo, ker ovirajo kroženje kisika (pasiviranje površine). Nevarni so cikli mokro-suho, ker zbirajo soli v špranji. Špranjasto korozijo posebno podpirajo neok-sidirajoče snovi, npr. kloridi. Moramo paziti tudi, ko vgrajujemo ali zavijamo pro-kronske izdelke: kloridi lahko prikorakajo iz betona in ad-hezijskega papirja. Zato pro-kronske izdelke po odvitju iz zavojev operimo s solitrno kislino. Stik kovin sproži tudi galvansko korozijo, odvisno od razmerja površin katode/ anode (naj bo čim manjše), elektronapetosti (potenciala), prevodnosti, polarizacije. V morski vodi se z nerjavnimi jekli silno slabo razumejo svinec in nekatere Al zlitine. V aktivnem stanju nerjavno jeklo - pri nas mu pravimo kar prokron - slabo vzdrži ob bakru in njegovih zlitinah. V pasivnem pa je obstojno. Tudi nasproti aluminiju na zraku - celo zelo vlažnem -se prokroni dobro držijo. Stik z grafitom, litim železom tudi ni grozeč zanje. 3. Pridružena napetost Gradbeni deli navadno ne prenašajo le jedkih napadov soli in kislin, temveč predvsem mehanske obremenitve. Napetost v zavezi s kloridi prelomi zrna martenzitnih in avstenitnih nerjavnih jekel (transkristalni lom). Na srečo so proti napetostni koroziji obstojna feritna nerjavna jekla - vendar niso imuna proti pitingu (globokim luknjicam) in vsa tudi ne obvladajo kavstičnih snovi. Podobno je z mehanskim ufrujanjem v morski ali celo v sladki vodi. Uporna proti takemu utrujanju se izkažeta kaljeni prokron 4 ali gašeni prokron 11, v sladki vodi enako kot na zraku, v morski vodi pa pol manj. Žarjeni prokron 4 pa se v obeh vodah enako obnaša in vzdrži malo manj kot tričetrt tiste nihajoče napetosti, ki jo vzdrži neskončno dolgo na zraku. 4. V industrijskem ali obmorskem zraku Če v navadnem obmorskem zraku New Yorka ohrani jeklo PK2 (16 % Cr) sijaj 10 let in PK11 (18Cr/8Ni) 25 let se ob industrijsko onesnaženih Niagarskih slapovih prvo jeklo omadežuje v enem letu, drugo pa kar zarjavi. Življenje v industrijskem ozračju ga hitro jemlje in postara -celo redno čiščenje ne pomaga. Če pa smo tak »nerjaven« izdelek vtaknili pod streho ali baldahin, smo mu storili le medvedjo uslugo. Najhujši industrijski zrak skombinirajo izdelovalci solne kisline, kalcijevega karbida, ferozlitin. Kloridi preluknjajo navadno jeklo v 5 letih, prokron 2 pa sicer potemni, toda vzdrži več kot 25 let. Poleg teh virov močno pospešujejo rjavenje tudi vsi, ki puščajo železo na nerjavnem izdelku: predelava, postavljanje, nanosi. Vozila sicer prečkajo različne podnebne pasove, vendar velja za odbijače feritno jeklo s 16 % Cr oz. za mestno vožnjo najmanj 17 % Cr. Avstenitno žal nima krmovega leska. Tudi drsnice vrat tovornjakov so lahko iz PK2. Strehe vagonov iz PK11 (18 Cr8Ni) odlično vzdržijo, če jih redno čistimo. Iz PK11 bojo vzdržala tudi najbolj umazana zadnja vrata tovornjakov. To jeklo je obstojno celo proti čistilom za zavore. Podajamo se s cest na morje. Pravo obmorsko ozračje je na jahtah - okovja so iz prokron 11 ex., toda če nočemo pittingov - luknjic - bo prokron 12 (18 Cr, 8 Ni, 2 Mo) sijal še po 10 letih na morju, PK2 (14 Cr) zgodaj obledi, je pa dober za okovja sladkovodnih ladij. Obstojnejša od kaljivih so izločilno utrdljiva nerjavna jekla, toda sp zelo različna, pač po tem, kako jih toplotno obdelamo. Na morju so v nevarnosti hrbtne strani okovij, ki so ob-livana z vodo - tiste strani je treba zavarovati s cinkovim premazom. Ne dajmo se prevarati tistemu, ki bi nam rad prodal nitrirane izdelke iz PK11 za na morje. Ali pa srebrno lotane - belo korodirajo in izgubijo sijaj v treh tednih. 5. Kopanje v morski vodi - varnostni ukrepi Namakanje v morski vodi vzdržijo neizmerno boljše od nerjavnih jekel bakrove ali ni-kljeve zlitine. Te se uporabljajo predvsem za navadne toplotne izmenjalce - ne pa za kondenzacijske, ki jih močno najeda para in so boljši iz prokrona 12. Avstenitno nerjavno jeklo v morski vodi sicer ne izgubi veliko mase, toda očitno hoče postati podobno gobi in se naluknja v enem letu za 1 mm globoko, medtem ko izgubi le za 0,01 mm površinske plasti. Resna nevarnost na morju pa je seveda preluknjanje, ne toliko izguba teže. Ko so skušali povečati obstojnost avstenitnega jekla, tako da so ga oplemenitili z več kroma, so mu dejansko izboljšali trajnost in zmanjšali pittinge. Feritnemu jeklu je bogate- nje s kromom samo zmanjšalo odnašanje s površine. Mangan ni zaželen - prav povečuje luknjičavost in še robovi izdelkov hočejo odleteti. Ogljik ne moti merjavnih litin. Žveplo poveča električni potencial kaljenega ali na 700°C žarjenega prokrona 2 - toda zmanjša oz. požlahtni ga temu jeklu, če je po kaljenju popuščeno na 300°C! Gladkost izdelka ne odbija morskih bitij, da se ne bi pri-rastla ali prilepila - pod njimi pa seveda korodira, ker ni dotoka kisika. Galvanska korozija se vključi v dogajanje že, če sta blizu skupaj različna prokrona ali celo samo različno toplotno obdelana izdelka iz enakega prokrona! Edina obramba: čimmanj stikov, če pa že - prokron 11 s titanom! Najpomembnejši ukrepi proti morski koroziji: čim hitrejši pretok vode (več kot 3m/s), zvari naj bodo stabilizirani, naj ne bo špranj in stikov pločevin in nikakor ne barvati prokronov! V mirujoči vodi pomaga le katodiziranje izdelkov iz prokrona 11 - ne posnemata pa ga, žal prokron 12 in prokron 2. Če ni mogoč pretok vode, si pomagamo z zračenjem. Odlično proti pittingom. Lestev v umazani pristaniški vodi obstoji le, če je iz prokrona 12, medtem ko prokron 11 zliže v enem letu. Proti curkom in eroziji (npr. ultrazvočnih kupol pod ladjami) je varen le prokron 11 ekstra (t.j. jeklo s posebno .malo ogljika). Življenje na morju je, po stroških sodeč, zmerom luksuz. POMEMBEN POSTAJA ČLOVEK Pogovor s podpredsednikom ravenskega izvršnega sveta Marjanom Berložnikom Helena Merkač »Imate dve funkciji: ste sekretar sekretariata za družbene dejavnosti in občo upravo ter podpredsednik izvršnega sveta. V čem se ti dve funkciji ločita, v čem dopolnjujeta? Kako ju zmorete?« »Ti dve funkciji se v naši občini slučajno pokrivata, sicer to ni pravilo. Podpredsedništvo je izredno široka in zato zahtevna funkcija. Pri globalnih odločitvah terja konsenz s predsednikom. Druga funkcija, sekretarska, mi pri odločanju daje večjo samostojnost in zato nalaga tudi večjo odgovornost. Obsega vse družbene dejavnosti, torej tiste, ki se financirajo iz občinskega proračuna, razen komunalne dejavnosti. Pri njih je treba najti pravo mero, da z denarjem shodiš in z ljudmi shajaš. Z ljudmi je opravka kar pri obeh funkcijah. To je zanimivo, a naporno. Obe moji zadolžitvi na občini se prepredata. Na neki način se tudi dopolnjujeta, saj ti podpredsedniška daje širše informacije, ki so ti lahko v pomoč pri oblikovanju odločitev s tvojega ožjega področja. Enega človeka dve takšni funkciji zaradi obsežnosti problematike skoraj raztrgata. Prav zaradi tega je od jeseni dalje v podpredsedniški funkciji tudi sekretar sekretariata za gospodarstvo in družbenoekonomski razvoj. Sicer pa menim, da je dobro, če je sekretar sekretariata za občo upravo tudi podpredsednik izvršnega sveta, saj so v njegovem resorju finance.« MINISTRI ZNAJO PRISLUHNITI NAŠIM POTREBAM »Na vodilnem občinskem položaju ste v času korenitih družbenih sprememb. Nastali so javni zavodi, predvidena je reorganizacija uprave. Mesto oblikovanja teh sprememb je sicer v republiki, pa kljub temu: kakšen vpliv nanje morejo imeti občinski organi in kakšnega lahko imate funkcionarji osebno?« »Čeprav je uprava sestavlje- na iz državne in lokalne, dejansko vsi občinski organi udejanjajo tisto, kar sklenejo v republiki, hkrati pa vse, kar delajo, delajo z namenom, da bi lokalna skupnost ostala, da bi bile v njej čim boljše razmere. Vpliv občinskih organov na oblikovanje republiških odločitev je lahko le minimalen, možen je le prek dogovorjenega skupščinskega sistema. Zato smo v novem sistemu poiskali še nekatere nove poti. Ena teh so tudi osebni stiki občinskih funkcionarjev z republiškimi ministri. Za tem stoji načrtno delo in bilo je že kar veliko konstruktivnega sodelovanja. Primer tega je tudi Najevska lipa. Lahko rečem, da v določenih primerih republika, sploh nekateri ministri, res znajo prisluhniti našim lokalnim problemom, drugačnim, kot so v Ljubljani. Menim, da to ni le posledica odcepitve Slovenije, pač pa je to pogojeno z ministri samimi. To so neobremenjeni ljudje, vrženi v zapleteno situacijo, v te hude preizkušnje prav tako kot mi v občinah. Gre za novo kvaliteto, ko na vseh nivojih postaja pomemben človek, njegov osebni odnos, osebni nastop. Zato med Ljubljano in Ravnami vse manj potujejo pisma, kar se gotovo odraža tudi na rezultatih našega dela« ZA MNOGE PROBLEME SMO SAMI ODGOVORNI »Nemalo zadev je ozko lokalnih. Kako uspešni ste pri njihovem reševanju?« »Neke uspehe gotovo beležimo, čeprav smo trenutno najrevnejša občina v Sloveniji in nas s 70 odstotki financira država. Zaradi finančnih problemov smo marsikje onemogočeni, potrebe pa so ogromne. Reševati jih skušamo tako, da kandidiramo za vse projekte, ki jih razpisuje republika, npr. za javna dela, za demografsko ogrožena območja itd.. Seveda pa je vprašanje, koliko bomo za te projekte sposobni sami participi-rati, kajti to je pogoj. Problerp je po mojem v tem, da smo prej nevajeni sprememb zdaj v novih, demokratičnih časih želeli na vseh nivojih po hitrem postopku nekaj spremeniti. To se seveda ni dalo, zato ostajajo ljudje nezadovoljni in pričakujejo od občine veliko več. Želijo, da bi bila ta ustanova bolj dejavna - a to največkrat ne gre, saj smo vezani na republiko, in se srečujemo z vsemi tistimi problemi kot republika. Res pa je, da se srečujemo tudi z mnogimi problemi, ki smo si jih sami »zakuhali«, npr. s kategorizacijo kmetijskih zemljišč, z zazidalnimi načrti itd. Dejansko je v tem trenutku neka pravna praznina, ki v lokalni upravi daje možnosti za hitro reagiranje, hkrati pa je to lahko past, če stvari niso pravno čiste - ker imaš vedno tudi dovolj močno opozicijo, ki lahko v trenutku izniči tvoje delo.« FUNKCIONAR JE MENEDŽER MED KLADIVOM IN NAKOVALOM »Po volitvah so novinarji začeli imenovati izvršni svet občinsko vlado. Ali imate občutek, da dejansko vladate občini (ustanovam, ljudem) ali pa gre pri določanju občinske politike za zmeraj nove poskuse obvladati nekaj, kar je zelo težko obvladljivo?« »Menim, da o oblasti ni možno govoriti in da tisti, ki misli, da si je s funkcijo pridobil oblast, ne more biti dolgo funkcionar. Človek se mora celo bati oblastiželjnosti, kajti vsaka oblast ga slejkoprej pokvari - če pa funkcionar kot človek ni v redu, ne more biti funkcionar! Sam občutka, da bi vladal občini, nikoli nisem imel in ga tudi ne bi želel imeti. Da funkcionar vladaje možno reči le, če vladati pomeni suvereno, odgovorno odločati. Občinska oblast je po mojem mnenju servis za ljudi, da bi ti lahko normalno delali, ustvarjali in o svojih stvareh odločali, občinski funkcionar pa je v službi drugih in je le neke vrste menedžer med kladivom, kar je skupščina, in nakovalom, kar so ljudje. Ker je tako, mora biti ta funkcionar zelo fleksibilen in mora znati pametno reagirati v vsakem trenutku. Po mojem gre za nov tip funkcionarja v novih razmerah, ki zahtevajo veliko več čuta, taktnosti in premišljenosti za odločanje za katero mnogokdaj ne obstajajo vzorci iz preteklosti. Gotovo smo funkcionarji v novih razmerah bolj pod drobnogledom oz. udarom, kar se odločitev tiče in tudi življenja samega, na drugi strani pa celo sploh nismo izvzeti iz skupnosti. Če bi se izrazil svetopisemsko, bi rekel, da je dobro, če je funkcionar ponižen, iirSSHjHiH:,: : S > < v* >*' * v>»■>♦$•. poslušen, saj se lahko od ljudi veliko nauči. Osebno čutim, da se od vsakega srečanja s krajani kaj naučim. Gotovo so danes, ko gre za nove kvalitete življenja, stvari težko obvladljive, koliko so, pa je nedvomno veliko odvisno od človeka, ki je za to zadolžen.« MEŽIŠKA DOLINA MORA OSTATI CELOTA »Ko se je izteklo obdobje enostrankarskega sistema, je bila ena njegovih značilnosti, da so bili ljudje naveličani politike. Je po vašem problem reorganizacije lokalne samouprave ravno v tem ali je to pomanjkanje denarja? Kaj bomo dejansko dosegli z oblikovanjem manjših enot (občin)? Kje sta v tem sklopu po vašem mesto in funkcija regije?« »Vzrok za reorganizacijo lokalne uprave ni v pomanjkanju sredstev, saj pričakujemo, da bo nov sistem celo dražji. Na prvi pogled je res čudno, da gremo v času, ko še nimamo tržnega gospodarstva, kot ga ima Evropa, in ne evropskega standarda, spreminjati upravo v smislu Evrope. Toda to moramo storiti, kajti to je ena od poti, da pridemo do sprememb. Kakšne spremembe pričakujemo? Z več manjšimi občinami namesto sedanje ene velike želimo doseči, da bo za vsako stvar skupnega pomena v lokalni skupnosti angažiran posameznik. Opredelitev je sicer podobna, kot je bila za minule krajevne skupnosti, z bistveno razliko, da bo šlo pri občinah za zagotavljanje storitev krajanom in za odločanje. Menim, da se bodo ljudje, ko se bodo nehali ukvarjati s preživetjem, kar mora večina početi zdaj, radi ukvarjali s problemi lokalne skupnosti, saj bodo kmalu spoznali, da je to v njihovo dobro, da to vpliva na kakovost njihovega življenja. V takem sistemu bo krajan lahko uveljavil svojo podjetnost in svoj materialni status. Zanesljivo bodo tako občine postale bolj obvladljive. Katere bodo večje formacije od občin, trenutno še ne vemo. Lahko bodo regije, lahko okraji z okoli 50 do 55 tisoč prebivalci, kjer bo skoncentrirana državna oblast. Za mene osebno ni bistveno, ali bo oblast regijska ali okrajna, bistveno je, da bodo imele občine svoj glas v parlamentu, pa naj bo ta v regiji ali v republiki. Sploh je to, da poslanci niso le iz centrov, pomembno za nas, ki živimo na periferiji, saj so pri nas specifični problemi. O koroškem regijskem oziroma okrajnem središču bi rekel le, da bi pri njihovi izbiri morali izhajati iz tega, da bi vsem občanom zagotovili enake pogoje za urejanje njihovih upravnih zadev. Ne more biti, da bi bilo središče v Slovenj Gradcu, saj ima človek od Koprivne do tja mnogo dlje kot npr. Mislinjčan. Pri oblikovanju novih enot bi rad izpostavil še formacijo, ki ji osebno pripisujem velik pomen. Menim, da bi ne glede na vse druge enote morala ostati posebna skupnost Mežiška dolina. Ne gre ne za politično ne za gospodarsko celoto, pač pa za povezano skupnost zaradi njene medsebojne geografske pogojenosti, za skupen izraz interesov posameznih krajev z namenom, da bi dolina tržno zaživela, da bi ustvarili pogoje za enoten nastop te doline oz. občin v njej. V ta namen na sedanji občini že vodimo nekatere akcije, kot so javni natečaj za emblem doline, pripravljamo izid fotomonografi-je, turistični vodnik doline. S tem naj bi bilo konec »nadoblasti« Raven nad drugimi kraji oz. nad novimi občinami in tudi konec spora med zgornjim in spodnjim delom doline.« NA KADROVSKO POLITIKO LAHKO VPLIVAMO LE V NAJŠIRŠEM SMISLU »Kot šolniku - prej ste bili učitelj na osnovni šoli v Črni - vam je izmed resorjev gotovo najbližje šolstvo. Kot vsa druga področja se tudi to utaplja v problemih, ki jih bolj ali manj uspešno sproti rešujemo, skrbi pa drugo: to, da dajejo šole vse manj znanja: manj, kot so ga dajale v preteklosti, in menda tudi manj kot šole v večjih središčih. S to ugotovitvijo sva zdaj v najširšem smislu prešla na področje kadrov in kadrovske politike, saj je kader učitelj in bodoči kader je učenec, dijak. Kaj, po vašem, storiti, da bi se na tem področju znebili ene največjih cokel - provincialnosti?« »Če si človek na šoli več kot deset let, ostaneš šolnik vse življenje. Spoznaš področje in izkušnje ti pri drugem delu, če se zanj odločiš, gotovo prav pridejo. Na kadrovsko politiko lahko vpliva naš sekretariat le v najširšem smislu, sicer pa je njegova naloga zagotavljati šolam materialne pogoje za delo. Tu se nedvomno srečujemo z mnogimi težavami in mogoče prav v tem tudi lahko iščemo vzrok za slabše šolske rezultate in našo soodgovornost. Je pa to vprašanje zelo delikatno. Če sodimo po tem, da z ravenske gimnazije že dolgo ni bil kdo sprejet na medicino, je možno reči, da je z našimi šolami nekaj narobe. Toda pri tem je treba poudariti, da so se vsi kadri na naših šolah izobraževali v centrih, pod enakimi pogoji kot vsi drugi! Profesionalna plat je v šolah gotovo pomembna, prav tako pa tudi osebni odnos. Šola za- hteva popoln angažma vsakega pedagoškega delavca. Da je ta možen, pa mora imeti človek otroke rad, poistovetiti se mora z njimi. Pričakujemo, da bo nova šolska zakonodaja, ki bo poenotila normative, dala več pristojnosti in s tem tudi odgovornosti ravnateljem in ki bo določala, da bo učitelje plačevala in verificirala republika - ki bo torej izenačevala pogoje za vse v državi - pripomogla k boljšim rezultatom. Žal smo ljudje taki, da nas mora nekaj siliti v boljše delo, tudi v šolstvu. Le tisto delo po lastni presoji ne zadošča, sploh v šolstvu ne.« ŽIVLJENJE Z DVEMA ŠIH-TOMA »Berložnikov vas je več. Vsi veljate za podjetne, ste pa hkrati stebri mnogih kulturnih, verskih in družabnih dejavnosti v kraju. Po kom imate žilice za to in kako vi osebno združujete svoje nagnjenje do kulture z delom občinskega funkcionarja?« »Pevska plat je po mami, po šibovski strani, delavnost, podjetnost pa imamo po očetovi strani. Res smo taki ljudje, da moramo imeti dva šihta, če ne, nismo zdravi. To je seveda naporno, je pa tisti drugi del za relaksacijo, čeprav je včasih kar težko najti čas zanj, saj si kot funkcionar praktično angažiran 24 ur na dan.« »Gospod Berložnik, hvala za pogovor.« MANJŠA PODJETJA SO DOMA NA PREVALJAH Mojca Potočnik Dokler smo v naši družbi prisegali na velike gospodarske sisteme, so manjše tovarne in obrati v občini Ravne gospodarili v senci Železarne Ravne in Rudnika Mežica. Večinoma niso delovali samostojno, temveč kot tozdi ali še bolj pripojeni deli velikih firm, v glavnem s sedeži zunaj matične občine. To je pomenilo velik odtok denarja in strokovnega kadra v kraje s sedeži teh firm ali podjetij oziroma v centre. Z uvajanjem tržnega gospodarstva v Sloveniji so veliki začeli izgubljati privilegije, manjši pa dokazovati svojo življenjsko moč, zato smo jih začeli bolj ceniti. Posamezni obrati so se začeli izvijati iz objema velikih. Nekateri so se že osamosvojili, drugi so dosegli ohlapnejšo povezanost in gospodarijo razmeroma samostojno, kjer pa je centrala zelo močna, se to odraža tudi na popolni odvisnosti obrata tako glede razvoja, trženja kot vodenja. Za Mežiško dolino je značilno, da je glavnina srednjih in manjših podjetij ter obratov osredotočena na Prevaljah in kakorkoli že gospodarijo, pomenijo pomemben delež v celotnem gospodarstvu občine Ravne, saj zaposlujejo skoraj 2000 ljudi, katerih prihodnost ni tako usodno enosmerna kot zaposlenih v rudniku ali železarni. To pa je v položaju, ko se mnogi bojijo, da bo dolina ugasnila, pomembno dejstvo. Tudi zgodovinski spomin namreč dokazuje, da sposobni preživijo, četudi so majhni -ali prav zato. Zato je prav, da se tudi mi ozremo po teh podjetjih in obratih, predstavimo njihov sedanji prispevek gospodarstvu Mežiške doline in skušamo nakazati njihove možnosti za prihodnost. T R O Največja med podjetji na Prevaljah je z okrog 375 zaposlenimi Tovarna rezalnega orodja, ki se je po drugi svetovni vojni razvila iz pilarne v sodobno tovarno različnih nožev in rezil za kovinsko, papirno, tobačno in lesno industrijo, skupno z nemško firmo Le-uco pa ustvarila še oddelek karbidnih trdin z najsodobnejšo tehnologijo. Usodo tovarne TRO je več let krojila Železarna Ravne, ki jo je leta 1974 kot zastarelo pi-larno sprejela pod svoje okrilje, poskrbela za preselitev proizvodnje pil v bratski Var-varin ter omogočila preusmeritev proizvodnje na Prevaljah. Vendar se kolektiv Troja nikoli ni sprijaznil z nesamostojnostjo in čeprav je imel od Železarne Ravne nesporne koristi, je njeno varuštvo z leti vse bolj občutil le kot oviro lastnemu razvoju. Potem ko se je leta 1989 odcepil od Železarne Ravne, v svojem razvoju ni poletel kvišku, temveč je zadel ob težave osamosvajanja v razmerah gospodarske krize. Izpopolniti je moral nekatere službe, ki so jih prej opravljali v Železarni Ravne, predvsem komercialno, ki ima nalogo obvladati domači trg - predvsem hrvaški in slovenski, saj je jugoslovanski izgubljen, ter se bolj kot doslej uveljaviti na tujem, kjer je največja konjunktura v Nemčiji. Vendar ga na tem tržišču delno omejuje pogodba z Leucom, s katerim se v zadnjem času spet tesneje povezuje in skupaj z njim osvaja zahtevnejše programe in izdelke iz trdih kovin. Ko bo slovenska lastninska zakonodaja sprejeta, se kažejo možnosti za nadaljnje sovlaganje tujega partnerja v obrat karbidnih trdin - Leutro. Sicer bo TRO, po besedah direktorja dipl. inž. Alojza Kneza, še naprej razvijal svoj osnovni program - orodja za obdelavo lesa - vse bolj pa širil tudi program orodij za obdelavo kovin. Usmeriti se želi na izdelke visoke kakovosti, ki so zanimivi za izvoz. Za ta namen mora posodobiti strojni park, ki je delno zastarel, kar otežuje proizvodnjo na rok in v zahtevani kvaliteti. Kakor TRO dobro sodeluje s posameznimi obrati in službami Železarne Ravne, tudi moč- no občuti njene težave, saj je kot predelovalec ravenskih plemenitih jekel odvisen od njenih dobav. Doslej ovire še niso bile tolikšne, da bi se preusmeril na uvoz jekla. Upati je, da se tudi v prihodnje ne bo, saj v tem primeru ne bi več posloval kot neto izvoznik, kar želi biti. TRO ima proizvodni program, ki je zanimiv za domači in tuji trg in je dovolj širok, da mu določena specializacija ne bi škodila. Vendar bo moral premagati številne težave, ki pestijo Slovenijo in še posebej gospodarstvo Mežiške doline, preden bo zaživel kot uspešno podjetje v evropskem prostoru. INŠTALATER Marca 1990. leta se je Inštalater razdelil na dvoje samostojnih podjetij - Inštalater in Koprem. S tem se je končalo štiridesetletno obdobje rasti tega podjetja, ki je temeljilo na razvoju Železarne Ravne, Mežiške doline in Koroške regije. Prvi preobrat je Inštalater doživel že nekaj let prej, ko mu je zaradi tehnološke nedorečenosti propadel nov obrat zračne pošte v Slovenj Gradcu. Poslej se je povpraševanje po delih, ki jih opravlja Inštalater in so povezana predvsem z investicijsko dejavnostjo, vse bolj zmanjševalo. V največjo stisko je podjetje zašlo v zadnjem letu, ko ga je železarna popolnoma izrinila izza svoje ograje, prej pa je v njej ustvaril več kot polovico svoje realizacije. V boju za preživetje sprejme vsako delo, od navadnih Inštalater hišnih popravil do proizvodnih storitev, in se pri razpisih del, ki so bila svojčas v njegovi domeni, pogosto neuspešno spopada s konkurenco, ki jo predstavljajo obrat Energetika Železarne Ravne in zasebniki. Več uspeha ima zunaj domače občine, čeprav tam nastopa na neznanem tržišču. Nekaj del je dobil in si jih še obeta s pomočjo Kograda v tujini. Kakor meni v.d. direktorja Mirko Ivartnik, bo krizo, ki jo povzroča investicijsko mrtvilo, podjetje preživelo le, če si bo pridobilo primeren proizvodni program. Težava je v tem, da so v času največje akumulacije investirali predvsem v zidove, manj pa v opremo. Ta zdaj ni primerna za zahtevnejšo proizvodnjo, ki bi bila tudi dovolj akumulativna. Ker so skrčili število zaposlenih (od 142 na 117 v letu 1991), imajo odvečne proizvodne oziroma skladiščne in lepe pisarniške prostore, ki bi jih želeli dati v najem, vendar doslej še niso našli interesentov zanje. Podatek, da je Inštalater ob vseh težavah, ki so se zgrnile nanj, ob polletju posloval pozitivno, dokazuje, daje podjetje izjemno žilavo, in zbuja upanje, da bo s prizadevanjem vodstva in celotnega kolektiva le preživelo. KOPREM Glede na svojo proizvodne usmerjenost - izdeluje hlev sko opremo, transporterje za lesno industrijo, zvarjence, dimniška vratca, električne omarice in podobno - je Koprem v nekoliko boljšem položaju od Inštalaterja. Vendar je tudi v Kopremu delež storitvene dejavnosti precejšen Čeprav se mora njegov direktor Anton Uranc, kot večina drugih, več kot z vodenjem podjetja ukvarjati z reševanjem finančnih problemov in z iskanjem kompenzacijskih poslov, to ni ovira na poti podjetja v prihodnost. Kljub temu, da naročila močno nihajo, rezultati zadnjega obdobja vendarle kažejo, da bo preostalih 75 delavcev (od prvotno 102 zaposlenih) imelo še naprej kolikor toliko redno delo. Še posebno,_ ker ljudi doslej niso odpuščali na pamet, temveč so odhajali v pokoj, znebili pa so se tudi nekaterih slabših in disciplinsko problematičnih delavcev. f Grafika KORATUR Prevozniško podjetje na Prevaljah je začelo svojo dejavnost po vojni z avtobusi, ki so bili prvotno last Železarne Ravne in Rudnika Mežica. Prevažanje delavcev na delo predstavlja še danes pomemben delež v dejavnosti Kora-tura, ki se je po končanem obdobju sozdovstva (bil je v sklopu Ljubljana Transporta, Viatorja, Integrala, SAP) leta 1989 osamosvojil in si lani nadel sedanje ime. S svojimi 184 zaposlenimi, 90 avtobusi in vozili za rent a car ter taksiji in z delavnicami, opremljenimi za vzdrževanje vozil, opravlja raznovrstno dejavnost, od prevozništva, storitev do turistične dejavnosti. Kolikor je premalo prometa na rednih avtobusnih progah v koroški krajini ter proti Mariboru, Celju in Ljubljani, se Koratur s svojimi avtobusi vključuje v mednarodno prevozništvo in v turizem. Ker je pravočasno začel vlagati v posodabljanje voznega parka, je s svojo ponudbo konkurenčen na domačem in tujem tržišču. Kljub temu tudi ta kolektiv občuti krizo, ki pesti slovensko gospodarstvo. Direktor Tine Tevž meni, da se za prihodnost podjetja sicer ni bati, vendar bi - za večjo socialno varnost zaposlenih - želeli razširiti storitveno dejavnost z opravljanjem tehničnih pregledov vozil. Za to so ustrezno opremljeni, vendar na dovoljenje iz nerazumljivih razlogov že dolgo zaman čakajo. Za zdaj torej vidijo svojo prihodnost v kakovosti ponudbe, ki omogoča konkurenčnost v turistični dejavnosti. GRAFIKA Med samostojnimi prevaljskimi podjetji je po številu zaposlenih (50) najmanjša Grafika. To seveda ne pomeni, da bi imela tudi manj težav kot drugi, večji kolektivi. Nasprotno, vse od ustanovitve pred 20 leti jo spremljajo problemi, toda ne toliko zaradi osnovne tiskarske dejavnosti kot zaradi priveskov, ki naj bi jih reševalo podjetje samo ali s pomočjo družbene skupnosti. V začetku so bili to kinematografi, po njihovi odcepitvi pa oddelek kartonaže oziroma dodelave, ki je zaradi ročnega dela popolnoma nekonkurenčen. Ustanovili so ga zato, da je kraj pridobil nekaj delovnih mest za ženske, ne pa na podlagi ekonomske računice. Družba je Grafiko reševala na različne načine, tudi z menjavami direktorjev, toda doslej pomoč ni bila uspešna. Sedanji direktor Danilo Čebulj, ki je dokaj zadolženo podjetje prevzel pred letom, je sprevidel, da je rešitev le v podjetju samem in seveda v tistih, ki mu lahko dajo delo. Odločil se je najprej urediti organizacijo dela, nato pa odstraniti nedonosne programe. Tako naj bi do konca leta ukinili oddelek dodelave. S tem se bo število zaposlenih zmanjšalo za 16 delavk, vendar kolektiv ob sedanjem obsegu dejavnosti kljub temu ne bo posloval pozitivno. Potrebuje novo akumulativno dejavnost, ki jo direktor vidi v dodelavi papirnih surovcev do končnih izdelkov in v distribuciji pisarniških materialov podjetjem. Poslovno se želi povezati z Železarno Ravne ter z drugimi partnerji doma in tudi čez mejo. Grafika je tako majhno podjetje, njena dejavnost pa tako izpostavljena, da je vsak delavec v njej odločilen. Če se bodo navzeli podjetniškega mišljenja in obnašanja, bodo v konkurenci zasebnikov in drugih podjetij uspeli, drugače ne. STAVBENIK Gradbeno podjetje Stavbenik je bilo prvotno samostojno, od leta 1976 pa deluje v okviru SGP Kograd. Zaposluje blizu 250 delavcev. Skupno s Kogradom ima komercialno, kadrovsko in računovodsko službo, vendar ima lasten žiro račun. Krovna organizacija sklepa za svojih pet podjetij, ki delujejo v občinah Koroške regije, večje posle, medtem ko manjša dela prevzemajo podjetja sama. Kakor je slovensko gradbeništvo v krizi že več let, tako je v težavah tudi prevaljski Stavbenik. Zadnje leto ni bilo v Mežiški dolini nobene večje investicije in podjetje se je moralo reševati s prevzemanjem del zunaj občine in države. V Sarajevu so letos zgradili večji stanovanjski blok, precejšnja skupina delavcev pa sodeluje priaradnji naselja za prizadete iz Černobila v Agoju pri Črnem morju. Vodstvo Kograda se dogovarja za nadaljnja dela v tujini. Kakor je povedal direktor Stavbenika Rudi Blatnik, se delavci, ki imajo družine, branijo dela na oddaljenih grad- biščih, vendar so že doumeli, da druge rešitve ni. Zaradi pomanjkanja dela ima Stavbenik dvojno škodo. Najboljši delavci, ki so se usposobili v podjetju, odhajajo na delo v Avstrijo, kjer naša podjetja del ne morejo prevzemati zaradi določil zakonodaje, s tem pa izgublja delovne ekipe, s katerimi bi lahko prevzemal zahtevnejša večja dela. Problem mu povzroča tudi nova stanovanjska zakonodaja, zaradi katere podjetja ne investirajo več v gradnjo stanovanj, temveč jih ponujajo stanovalcem v odkup. V preteklih letih je Stavbenik v Mežici in Črni zgradil 39 stanovanj, ki jih dolgo ni mogel prodati. Večina je zdaj že prodanih, vendar s plačilom na daljši rok. Stavbenik pa je močno obremenjen s krediti oziroma z visokimi obrestmi zanje. Mesečna anuiteta je jeseni že presegla vrednost dvosobnega stanovanja. Kolikor je še v občini investicijskih del, Stavbenik ob razpisih zanja težko konkurira zasebnikom, ki so v lažjem položaju, ker ne vlagajo v izobraževanje ter v družbeni standard delavcev, razen tega investitorji ne upoštevajo referenc podjetij. Zaradi velikega pomanjkanja dela se Stavbenik in enako ostala podjetja Kograda bojijo zime. Iščejo nove organizacijske rešitve, da bi kar najbolj zmanjšali stroške in bili učinkovitejši pri prevzemanju del na domačih tleh, kjer lahko izrabijo svojo gradbeno mehanizacijo. Gostovanje na tujem, ki omogoča samo preživetje delavcem, jim ne uide, vse dokler se ne bo z oživitvijo domačega gospodarstva ponovno razmahnila investi- Koratur cijska dejavnost v Mežiški dolini. TOVARNA HLAČNIH NOGAVIC Obrat TIO na Prevaljah je pred 20 leti zgradila Tekstilna industrija Otiški vrh v sodelovanju z nemškim partnerjem Vatter in Palme, ki je prispeval stroje. Zanj tovarna izdeluje hlačne nogavice. Gre za tako imenovani »lohn posel«, ko naročnik daje material, določa tehnologijo in prevzema celotno proizvodnjo - plača pa le storjeno delo. Na Prevaljah opravljajo sedem delovnih postopkov, kar pomeni, da kon-fekcionirajo tkanino, obarvano v Otiškem vrhu. V nasprotju z mnogimi drugimi podjetji prevaljska Tekstilna ne trpi zaradi pomanjkanja dela, saj v zadnjem času zaposluje celo nove delavce. Težave ji povzroča nezao-kroženost tehnologije in to, da je delo slabo plačano. Obrat se namreč želi osamosvojiti, vendar mu to doslej še ni uspelo, nasprotno, ko so leta 1989 ukinili tozde, je postal del enovite delovne organizacije TIO. Lanski referendum za odcepitev v celotni DO ni uspel; čeprav poslujejo brez lastnega žiro računa, pa za svoj obrat vodijo stroške in se pripravljajo na reorganizacijo, ki jim bo prinesla (večjo) samostojnost. Kakor je povedala vodja Marija Klemenc, je prevaljska enota odvisna od matične firme predvsem zato, ker nima lastne barvarne. Zaradi tega se ne more dogovarjati z morebitnimi novimi partnerji, ki bi sicer bili pripravljeni sovlagati v obrat. Dogovor onemogočajo tudi neurejene politične razmere v Jugoslaviji ter nedorečena slovenska lastninska zakonodaja. Brez tuje pomoči si obrat z 240 zaposlenimi večjih investicij ne more privoščiti, kajti plačilo za opravljeno delo, čeprav v devizah, komaj zadošča za plače, stroške poslovanja in obveznosti do družbe. Kljub temu, da so le-te zelo visoke, je obrat (kakor tudi celotno podjetje) na račun odpovedovanja kolektiva v preteklosti sorazmerno veliko investiral. Rezultat tega je manjši obrat proizvodnje steklenih cevk s prepletanjem, ki še deluje v njegovem okviru, ter obrat proizvodnje zdravil, ki se je leta 1978 priključil firmi Lek. Več novih obratov je nastalo kot plod skupnega investiranja podjetja TIO v Dravogradu in drugod. V širitev proizvodnje poslej prevaljska Tekstilna ne bo več investirala. Če jim bo uspelo pridobiti tuje partnerje za sovlaganje v posodobitev proizvodnih zmogljivosti in v zaokrožitev tehnološkega postopka, bodo želje in načrti njenega vodstva izpolnjeni. TOVARNA POHIŠTVA Tovarna pohištva Prevalje se je lani iz tozda prelevila v družbo z omejeno odgovornostjo v okviru krovnega podjetja Lesna. Pričakujejo, da se bo ob sprejetju nove lastninske zakonodaje povezava s krovnim podjetjem še spremenila. Prevaljska tovarna pohištva je eden največjih proizvajalcev vratnih kril v Sloveniji (in Jugoslaviji). V zadnjem letu so povečali izvoz od 30 % na 80 o/o. Izvažajo v Zahodno Nemčijo, in to za stalnega partnerja, s katerim sodelujejo že več kot 10 let in jim zagotavlja prodajo vsaj za pet let vnaprej. Z nemškim kupcem se dogovarjajo o sovlaganju v posodobitev in razširitev proizvodnje od 1000 na 1500 vratnih kril dnevno, saj želijo razširiti prodajo še na druga evropska tržišča. Del proizvodnje bi radi preusmerili v izdelavo stilnega pohištva. S tem bi prešli v višji cenovni razred, s čimer bi dosegli večji dohodek. Trg pomeni svetlo plat v poslovanju Tovarne pohištva Prevalje, kar pomeni socialno varnost za okoli 230 zaposlenih v tem podjetju. Temno plat pa predstavlja težak finančni položaj podjetja. To- varna je že vse od ustanovitve pred 20 leti podkapitalizi-rana in vsa leta odvisna od najemanja kreditov ter obremenjena s plačevanjem visokih obresti zanje. Odkar so se začele tržne razmere v Sloveniji urejati, se poslovanje tovarne izboljšuje in direktor dipl. inž. Dušan Dretnikje prepričan, da bodo poslovno leto 1991 zaključili s pozitivnim izidom. To pa je za kolektiv, ki je preživljal že težke čase in iz njih izšel kot zanesljiv proizvajalec kvalitetnega stavbnega pohištva, dober obet za pot naprej. LEPENKA Prevaljska tovarna lepenke je postala tozd Palome leta 1978, lani pa se je preoblikovala v profitni center. Krovno podjetje vodi zanj celotno marketinško in razvojno službo, tovarna sama skrbi za lastno proizvodnjo in poslovanje. Kolektiv, ki šteje 170 zaposlenih, med njimi je 90 % žensk, ustvari čez 200 milijonov tolarjev letnega prihodka ter izvozi na konvertibilna tržišča za tri milijone dolarjev izdelkov. Tehnološki postopek je zaokrožen, saj se začne pri osnovni surovini - lesu in starem papirju - in konča pri končnem izdelku - raznovrstni konfekciji iz lepenke in kartona. Prodajajo tudi polizdelke, največ belo lepenko za knjigoveznice in za embalažno in prehrambno industrijo. Medtem ko karton skoraj v celoti obdelujejo do končne oblike po programu piknik (le tisk in oblaganje s folijo sta delo kooperantov), pa belo lepenko prodajajo v glavnem kot polizdelek. Kakor je povedal direktor Rudi Lepej, v poslovnih rezultatih posebnega dobička ne izkazujejo, zato pa skrbijo, da imajo svojemu delu primerne plače in da obnavljajo strojno opremo. V zadnjih desetih letih so posodobili celotno proizvodnjo in se tako usposobili za prodajo na zahtevni zahodnoevropski trg - v Veliko Bri- tanijo, skandinavske dežele ter Nemčijo in Italijo. V načrtu imajo tehnološko zaokrožitev še preostalega dela proizvodnje, izpopolnitev programa konfekcije, v kratkem pa nameravajo rešiti tudi problem odplak s tem, da bodo prešli z odprtega na zaprti vodni tokokrog. V letu 1991 so imeli precej težav zaradi razmer na jugoslovanskih tržiščih, oviro pri oskrbi s surovinami je predstavljala nedorečena slovenska zakonodaja, vendar so bile to za ta kolektiv le prehodne težave. V urejenih razmerah je sposoben uspešno poslovati. DENTAL S proizvodnjo zdravil so na Prevaljah začeli leta 1978, in to v okviru Tovarne hlačnih nogavic. Oddelek se je kmalu oddelil od nje in nastal je Dren, tozd ljubljanskega Leka. Ob reorganizaciji podjetja Lek je postal - kot eden izmed njegovih šestih profitnih centrov - enota Dental Prevalje. Slovenska farmacevtska industrija ne zaostaja za svetovno, saj ji uspešno konkurira na vseh celinah, in to velja tako za tehnološko kot organizacijsko plat. To pomeni, da mora veliko vlagati v izobraževanje, razvoj, informacijski sistem, kakovost in marketing. Organiziranost mora biti taka, da omogoča enak napredek vsem enotam, noben del firme ali podjetja ne sme zaostajati. Zato tudi prevaljski Dental ni pozabljena provincialna tovarna, temveč obrat s proizvodnjo, ki je v sami evropski špici. To velja tako za oddelek Ivolek, v katerem v sodelovanju s solastnikom, firmo Ivo-clar iz Liechtensteina, po najsodobnejši tehnologiji izdelujejo umetne zobe za izvoz in za domači trg, za oddelek zobozdravstvenih izdelkov in tudi za farmacevtski oddelek, v katerem se ravnokar pripravljajo na proizvodnjo novega antibiotika, ki ga bodo izdelovali po tehnologiji, odkriti v lastnih razvojnih laboratorijih. Ker gre za zdravilo, ki je v strokovnih krogih težko pričakovano in zaželeno, bo to v prihodnjih letih eden izmed Lekovih udarnih izdelkov za izvoz in za domači trg. Tak položaj prevaljskemu Dentalu gotovo ni podarjen, temveč je plod trdega in zavzetega dela njegovega vodstva - z direktorjem dipl. inž. pharm. Andrejem Bertoncljem na čelu - ter celotnega 150-članskega kolektiva v vsem dosedanjem dvajsetletnem obdobju. Podobno perspektivo, kot jo ima ta tovarna, bi želeli vsem drugim malim in velikim podjetjem in obratom v občini Ravne. Ko bi jo imeli, se Mežiški dolini ne bi bilo treba bati prihodnosti. Tovarna pohištva NEGOTOVA PRIHODNOST ŠPORTNIH IN KULTURNIH OBJEKTOV V OBČINI RAVNE Helena Merkač Usoda športnih in kulturnih objektov v občini Ravne je ob koncu leta 1991 negotova. Kakšna bo, je odvisno od nove lastninske zakonodaje, predvidene reorganizacije občin, nedvomno pa tudi od splošnega finančnega stanja v naši družbi. 1. STANJE Marca letos je komisija, ki so jo sestavljali Jože Šater, Mirko Angeli, Peter Mihelač, Albert Hojnik, Ivanka Vrabič in Anton Strmčnik, popisala vse športne in kulturne objekte ter planinske in taborniške domove v občini Ravne. Ugotovila je: , - V občini je skupaj okrog 100 tisoč rrr pokritih in nepokritih prostorov, namenjenih športni in kulturni dejavnosti; skupna površina nepokritih športnih objektov je 77.588 m2, pokritih pa 8.279 m2. Na prebivalca je to 3,10 m2 skupne površine, od tega 0,29 m2 pokrite, kar je manj kot poprečno v republiki. Pri kulturnih objektih je pokritih površin 6.269 m2, nepokritih pa 3.000 m2; skupaj je v kulturnih domovih 1987 sedežev. Zimske športne naprave imajo zmogljivost 4.950 oseb na uro. V planinskih in taborniških domovih je 391 ležišč, poprečno letno pa te domove obišče 8.375 ljudi. - Večina športnih in kulturnih objektov je bila zgrajena iz samoprispevka oz. iz sredstev za gradnjo objektov družbenega standarda ob pomoči delovnih organizacij in prostovoljnega dela. * - Pri večini ni možno ugotoviti pravega lastnika. V glavnem so ti objekti »splošno ljudsko premoženje«. Njihova knjižna vrednost ni evidentirana in tudi zavarovani niso. Za večino se ne obračunava amortizacija. - Objekti so zelo slabo vzdrževani, saj so se v preteklih letih našla sredstva le za najnujnejša vzdrževalna dela. Investicijskih vzdrževanj ni bilo ali so bila le zelo redka. Oktobra 1991 so večino vzdrževale delovne organizacije, krajevne skupnosti in šole, vendar so imele pri tem velike težave, zato so skušale društvom in klubom (oziroma zvezama telesnokul-turnih in kulturnih organizacij) zaračunavati ekonomske najemnine. Šport in kultura teh zaradi slabega materialnega položaja nista bila sposobna plačati. Nekaj starejših objektov, predvsem v zgornjem delu Mežiške doline, je bilo v lasti društev in klubov. Tem je prav tako primanjkovalo sredstev, a kljub temu so bili objekti v njihovi lasti še najbolje vzdrževani (zaradi sredstev iz lastne dejavnosti in prostovoljnega dela). - Nekatere objekte bi bilo treba obnoviti (telovadnica in kopališča v Žerjavu, stadion in Titov dom na Ravnah, atletske steze v vseh krajih), nekatere nujno razširiti (telovadnico na Prevaljah in glasbeni dom na Ravnah). 2. PREGLED ŠPORTNIH IN KULTURNIH OBJEKTOV TER PLANINSKIH IN TABORNIŠKIH DOMOV V OBČINI RAVNE I. ŠPORTNI OBJEKTI A) ČRNA IN OKOLICA Narodni dom v Mežici •) CENTER Naziv objekta Leto ■zg Leto adapt Lastnik- upravljalec Zasedenost ur/leto TELOVADNICA 1985 - 0§ črna 713 640 TELOVADNICA 1975 1990 Z DUM črna 120 1 000 BAZEN 1975 - ZDUM črna 50 1 000 3-STEZNO KEGLJIŠČE 1982 Hotel Planika 222 3 STEZNO STRELIŠČE 1982 Hotel Planika 84 NOGOMETNI STADION gardIrobi^0 !.obni, NK PECA črna 8 987 600 ŠOLSKI ŠPORTNI :SSS &£ 1972 1981 1981 1981 11 '■18 38 Mto 500 500 b) KOPRIVNA. ŠMELC ffi«ETN0 1981 SLP-KS črna 1056 500 ASFALT IGRIŠČE KOPRIVNA 1979 SPL-OS Črni 800 500 c) PODPECA NOGOMETNO IGRIŠČE 1954 1972 TVD Partizan 3 600 250 ODBOJKARSKO IGRIŠČE 1965 1973 TVD Parbzan 162 250 1 STEZNO KEGLJIŠČE 1954 1975 TVD Parbzan 49 SKUPAJ :£&• 1 311 16918 Kulturni dom v Črni B) ŽERJAV TELOVADNICA 1926 1958 TVD Partizan 120 800 LETNO KOPALIŠČE 1940 TVD Partizan 138 ODBOJKARSKO IGRIŠČE 1955 TVD Partizan 162 250 SKUPAJ: - pokriti - nepokriti 120 300 C) MEŽICA ŠPORTNA DVORANA 1978 KS Mežica 1 095 3.120 TELOVADNICA 1926 OŠ Mežica 129 1200 LETNO KOPALIŠČE 1934 1981-88 TVD Mežica 486 670 NOGOMETNO IGRIŠČE Z ATLET. STEZO IN GARDEROBAMI 1974 1981 TVD Mežica 7.975 600 150 LETNO TELOVADIŠČE Z ODBOJ IGRIŠČEM IN GARDEROBAMI (pozimi DRSALIŠČE) 1960 TVD Partizan 2 404 1 200 ASFALT. IGRIŠČE 1974 OŠ Mežica 800 500 TENIŠKA IGRIŠČA 1976 do 1979 Teniški klub 2.604 1.350 SKUPAJ 1.374 14 296 D)PREVALJE TELOVADNICA 1969 OŠ FVevalje 288 3.000 4-STEZNO KEGLJIŠČE 1980 KS Prevalje 321 560 ASFALTNO IGRIŠČE 1979 OŠ Prevalje 800 600 ŠPORTNI PARK S KLUBSKIMI PROSTORI - klubski prostor - nogometno igrišče - asfalt odboj igrišče - asfalt, večnamensko igrišče (košarka, rokomet odbojka) - atlet steza, skakališča. metališča 1966 1933 1964 1964 1965 1975 1960 1965 KS-TVŠD Korotan KS-TVŠD Korotan KS-TVŠD Korotan KS-TVŠD Korotan KS-TVŠD Korotan 203 950 5.700 1 180 162 500 800 1 200 2 200 300 SKUPAJ: - pokrit - nepokriti 812 9 662 E) LESE VEČNAMENSKI PROSTOR 1982 OŠ Prevalje 114 1500 NOGOMETNO IGRlSČE 1964 1980 TVD Partizan 4.050 400 OOBOJKARSKO IGRIŠČE (trava) 1970 TVD Partizan 162 400 SKUPAJ - pokriti - nepokriti 114 1.212 F) HOLMEC VEČNAMENSKO IGRIŠČE (košarka, odbojka) 1976 JLA 300 ODBOJKARSKO IGRlSČE 1978 OŠ Holmec 162 500 SKUPAJ: - nepokriti 462 1 lajl^ * * 1 1 jjf Iv it«®*1 ■ Ravenski Dom telesne kulture s stadionom O)Šentanel ASFALTNO ODBOJKARSKO IGRlSČE 1982 TD Šentanel 162 200 SKUPAJ - nepokriti 162 Telovadnica na Prevaljah H) RAVNE Z OKOLICO ŠPORTNA DVORANA 1976 TGP De Profundis 800 2 800 TELOVADNICA JAVORNIK 1978 1990 OŠ Koroški jeklarji 750 2 800 DOM TELESNE KULTURE - telovadnica - balkon - utež.irna - dvorana za NT - strelišče za ŽR - šahovska soba - savna - biljardnica - klubski prostori (pisarne) - avla bife. ostalo 1965 TGP De Profundis 2 998 484 166 . 105 355 80 45 23 85 153 140 2 800 2 600 1 200 2 400 400 400 Skupaj 1 636 - 8 stez no kegljišče - bazen 1982 1965 TGP De Profundis TGP De Profundis 841 521 1 440 3 120 PARK TELESNE KULTURE 1965 do 1984 - nogomet igrišče 1 - nogomet igrišče II - atletska steza, skakališče, metališča - asfalt rokometno igrišče - 2 odbojkarski igrišči - 2 asfalt teniška igrišči - 3 peščena temškiigrišča - košarkarsko igrišče TGP De Profundis 26 000 1 100 900 1 340 1 100 1 100 1 600 1 600 1 100 TRC IVARCKO - asfalt odboj igrišče - odboj igrišče - mivka - asfalt košar igrišče - mini golf - mize za NT - balinišče - 2 stezi 1980 TGP De Profundis 1 200 600 300 600 400 300 300 VEČNAMENSKO ASFAL IGRIŠČE JAVORNIK - rokomet - košarka 1975 OŠ Javornik 3000 1 200 TRIM STEZA TGP De Profundis 670 ASFALT ODBOJKARSKO IGRlSČE V STROJ REKI 1965 1975 SLP-OK Reka 300 300 ODBOJKARSKO IGRIŠČE NA NARAVSKIH LEDINAH 1978 PD Ravne 162 300 ODBOJKARSKO IGRlSČE DOBRIJE 1976 Privatna lastnina 162 LETNO KOPALIŠČE 1933 SLP-KS Ravne 474 BALINIŠČE 1989 DU Ravne 200 300 SKAKALNI CENTER DOBJA VAS - 13-m skakalnica (plastika) - 23-m skakalnica (plastika) - 30 m skakalnica (plastika) - 50-m skakalnica - 8 m skakalnica - sodniški stolp - lesena uta 1952 1956 90 ŠD Fužinar 600 SKUPAJ - pokriti - nepokriti 4 548 31 336 1) KOTLJE VEČNAMENSKO ASFALTNO IGRIŠČE 1982 KS-TVD Partizan 1 232 600 2 TENIŠKI IGRIŠČI (peščeni) 1990 TGP De Profundis 1 338 1 700 TENISKO IGRlSČE (peščeno) 1990 Privatna lastnina 670 1 400 SKUPAJ - nepokriti 3240 SKUPAJ OBČINA - pokriti - nepokrito 8 279 77 588 II. ZIMSKO-ŠPORTNI OBJEKTI IN NAPRAVE Naziv objekta Leto izgr Leto obn. Lastnik -upravijalec Kapaciteta oseb/ure vlečnica-črna 1972 1973 Lesna - Gozdarstvo črna 600 vlečnica ■topla* - črna 1983 sk Crna 300 SEDEŽNICA IN 3 VLEČNICE - MEŽICA 1967 1971 GP PECA MEŽICA 2.000 SEDEŽNICA IVARČKO -OS VEN VLEČNICA OSVEN VLEČNICA RIMSKM/RELEC 1986 1969 1982 1974 1973 TGP De Prof TGP De Prof TGP De Prof TGP De Prof PRENOSNA VLEČNICA HOLMEC 1985 TVD Partizan Hol 50 SKUPAJ: 4.950 III. KULTURNI OBJEKTI Naziv ob| ek ta Leto ■ ZB' Lelo obn Lastnik upravijalec Povriina Sl*. sedežev Zased ur/letne KULTURNI DOM - ČRNA 1980 KS črna 4 73 240 88 960 NARODNI DOM - MEŽICA 1942 1983 KS Mežica TVD Partizan 596 300 62 570 DRUŽBENI DOM - PREVALJE 1980 KS Prevalje 614 400 400 112 112 340 200 seina soba S 480 TITOV DOM - RAVNE 1938 1969 90 SLP KUD 350 247 100 490 DELAVSKI MUZEJ - RAVNE 16 St 1947 iVsSU. 645 2 500 GRAD RAVNE 16 sl sprotno stf-ss*. 2 136 3 300 KULTURNI DOM - KOTLJE 1950 1979 SIK? 160 48 100 ŽKSK^KA 1973 sr«. 200 200 1 «40 PREŽIHOVA BAJTA 1979 116 1565 GLASBENI DOM - RAVNE SLP PROSTE M M RAEJNEA 1953 do ,990 s 3^ 2 191 Ravenski kulturni dom IV. PLANINSKI IN TABORNIŠKI DOMOVI 1. PLANINSKI DOMOVI Naziv objekta Leto izgr Leto obn. Lastnik Število DOM NA SMREKOVCU 1950 PD ČRNA 67 7.000 DOMA NA PECI 1958 1983-85 PD MEŽICA 100 9 000 KOČA NA GROHATU 1947 1991 PD MEŽICA 50 9000 POSTOJANKA PIKOVO 1951 1985 86 PD MEŽICA 3.000 DOM NA URŠLJI GORI 1948 1984 PD PREVALJE 64 20 000 KOČA NA NARAV LEDINAH 1964 PD RAVNE 35 10'000 SMUČARSKA KOČA 1956 1974 MERX RAVNE 35 8000 2. TABORNIŠKI DOMOV) DOM NA OBRETANOVEM 1950 1970-80 TO RAVNE 40 1.000 DOM V MEŽICI 1962 1976 TO MEŽICA SKUPAJ 391 3. MOŽNE REŠITVE Komisija, ki je popisala objekte v občini, je pripravila naslednji predlog rešitev (njeno izhodišče je bilo, da so športni in kulturni objekti poleg strokovnih kadrov najpomembnejši za celovit razvoj športne in kulturne dejavnosti, zato jih je treba nujno rešiti pred propadanjem; predvsem je treba nujno poskrbeti za njihovo redno vzdrževanje); - pri vseh objektih je treba ugotoviti lastništvo in dejansko vrednost, da bodo lahko začeli obračunavati amortizacijo; vse je treba ustrezno zavarovati - dolgoročno je najboljša rešitev, da občina predpiše in uredi sprotno vzdrževanje vseh objektov po enotnih merilih in za to vzdrževanje določi tudi sredstva (davek?) - dokler vzdrževanje ne bo urejeno z občinskim odlokom ali kako drugače, naj bi občina skupaj z Zvezo telesnokultur-nih organizacij in Zvezo kulturnih organizacij občine Ravne pridobivala sredstva za vzdrževanje v gospodarstvu. P.S. Konec letošnjega leta so v občini že sprejeli nekaj konkretnih predlogov za vzdrževanje teh objektov. Najbolj je bila za iskanje rešitev zainteresirana Železarna Ravne, saj je njena enota De Profundis vzdrževala mnoge objekte na Ravnah in širše, s tem pa je bila materialno zelo obremenjena. Več o spremembah bomo pisali prihodnje leto, že na osnovi nove lastninske zakonodaje, oblikovanja zavodov v družbenih dejavnostih in na osnovi zakona o preoblikovanju občin. Pri tem bo zanimivo izhajati tudi iz podatkov o zasedenosti teh objektov na leto, saj je nizka, in mogoče zato tudi kateremu od njih spremeniti namembnost. Skupaj so v občini Ravne pokriti in nepokriti športni objekti na leto zasedeni le približno 13-odstotno, samo pokriti pa okoli 20-odstotno. Najbolje so zasedeni v Mežici (okoli 15-odstotno), sledita Ravne z okolico (okoli 13-odstotno) in Prevalje z okolico (okoli 10-odstotno), najmanj pa so športni objekti na leto zasedeni v Črni z okolico (9-odstotno). Kulturni domovi so v občini letno zasedeni 14 124 ur, kar je poprečno 1177 ur na leto ali 13,5-odstotno. Koroška osrednja knjižnica dr. Franc Sušnik na Ravnah (Vir: gradivo komisije za popis objektov v občini Ravne) NADOMESTILO ZA UPORABO STAVBNEGA ZEMLJIŠČA Pogled v preteklost Skozi zgodovino je imela uporaba mestnega zemljišča vedno določeno ceno. Življenje v mestu in ugodnosti v zvezi s tem so omogočale mestnim oblastem pobiranje prispevkov za te namene. Spreminjala sta se le naziv in način zbiranja sredstev za, če ga lahko tako imenujemo, davek za življenje v mestu. Če pogledamo nekoliko let nazaj, ugotovimo, da se tudi naša zakonodaja s tega področja hitro spreminja. Še v letu 1977 je v občini Ravne veljal odlok o prispevku za uporabo mestnega zemljišča. V istem letu je prišlo do spremembe zakonodaje oz. do sprejetja Zakona o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem, ki prvič omenja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot termin, ki ga uporabljamo tudi danes. Leta 1980 sprejme občina Ravne Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, ki predpisuje območja v občini, za katera se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, merila in način plačevanja ter določa višino nadomestila. V tem obdobju so se sredstva s tega naslova zbirala na računu Samoupravne komunalne interesne skupnosti Ravne, ki je tudi razpolagala s sredstvi ter bila dolžna o tem poročati občinski skupščini. Leta 1984 pride do nove spremembe zakonodaje, do sprejetja Zakona o stavbnih zemljiščih, ki je še v veljavi. Novi zakon je predvidel, da se praviloma na območju občine ustanovijo skladi stavbnih zemljišč, ki bodo »zadovoljevali skupne potrebe in interese delovnih ljudi in občanov na področju pridobivanja stavbnih zemljišč v družbeno lastnino, razpolaganja s stavbnimi zemljišči, urejanja stavbnih zemljišč v naseljih in na drugih območjih, namenjenih za kompleksno graditev, ter bodo upravljali z denarnimi sredstvi, ki so namenjena za pridobivanje in urejanje stavbnih zemljišč«. Omenjeni zakon tudi izrecno navaja: »za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje nadomestilo« Isti člen določa, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje na območju mest in naselij Ninoslav Godec mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno ureditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim, kanalizacijskim in električnim omrežjem. Območja, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina. V spremembi zakona iz leta 1989 je iz tega člena črtano kanalizacijsko omrežje in tako bistveno povečana možnost zbiranja nadomestila. Zbiranje in uporaba sredstev Glede na vrsto stavbnega zemljišča so predvideni različni kriteriji za plačevanje. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega zemljišča, kije po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje, nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Stanovanjska površina je po tem zakonu čista tlorisna površina sob, predsobe, hodnikov v stanovanju, kuhinje, kopalnice, shrambe in drugih zaprtih prostorov stanovanja ter čista tlorisna površina garaže za osebne avtomobile. Za poslovno površino pa se šteje čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Občinska skupščina lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjena poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Različno vrednotenje nadomestila za uporabo zazidanega oz. nezazidanega stavbnega zemljišča je omogočalo občinam, da vplivajo na izrabo stavbnih zemljišč. Običajno je cena zazidanega stavbnega zemljišča večja od cene neza-zidalnega, vendar obstajajo tudi nasprotni primeri. V tem primeru so občine poskušale obstoječa stavbna zemljišča kar najbolje pozidati oz. izrabiti. Višina nadomestila se določi z občinskim odlokom, pri čemer se upošteva zlasti: - opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve na te objekte in naprave - lega in namembnost ter smotrna izraba stavbnega zemljišča - izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Vsa sredstva z naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se sedaj zbirajo na računu sklada, ki je bil v občini Ravne ustanovljen v začetku leta 1986. Glede porabe teh sredstev so določene omejitve. Praviloma naj bi se porabljala za pridobivanje in urejanje novih stavbnih zemljišč, pri čemer se ne izpostavi problem urejanja obstoječih stavbnih zemljišč samo v infrastrukturnem pomenu, ampak tudi v smislu dograjevanja in urejanja naselij z vso drugo urbano opremo, ki je potrebna v naseljih. V preteklem obdobju so omenjena dejstva prispevala k minimalnemu vlaganju finančnih sredstev v urejanje naselij, predvsem v njihova središča, ki so dokaj slabo opremljena in z urbanističnega stališča neatraktivna. Nova sprememba zakonodaje V prihodnosti lahko pričakujemo določene spremembe na tem področju. Vsi so mnenja, da bo treba veljavni zakon spremeniti oz. ga prilagoditi novim razmeram, predvsem v primeru ukinitve družbene lastnine, ki je bila osnovni element v zakonodaji. Nova razmerja, ki bodo določena v ustavi, bodo verjetno v nasprotju s sedanjim zakonom, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pa bo, po mojem mnenju, preformulirano v mestno rento ali davek za življenje v urejenem mestnem okolišu. Glede na to, da bo zakonodajo s tega področja možno spreminjati le po sprejetju nove republiške ustave in drugih sistemskih zakonov in da je ureditev razmer na tem področju časovno še nedoreče- na, se je občina Ravne odločila, da že sedaj uskladi veljavni odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in ga oblikuje tako, da bo vsebinsko uporaben tudi v prihodnje. Zaradi velikih sprememb in uvajanja novih terminov smo menili, da je bolje kot spreminjati in dopolnjevati veljavni odlok izdelati povsem novega. V primerjavi s prejšnjim odlokom so v novem predvidene naslednje spremembe oz. dopolnitve: - glede na lego in namembnost delimo območja na tri cone, ki veljajo za vse vrste dejavnosti - število točk uporabe stavbnega zemljišča za drobno gospodarstvo in ostale poslovne namene je izenačeno s skupino za proizvodne namene, in se bistveno zmanjša glede na prejšnjo vrednost - ločimo družbene dejavnosti od deficitarne obrti - uvajamo nov člen, ki določa dodatno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča zaradi izjemno ugodne lokacije za pridobivanje dohodka (območja mejnih prehodov in mestnih jeder večjih naselij) - določa se nadomestilo za uporabo javnih površin za določene namene - spremeni se vrednost nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. V primeru sprejetja novega odloka predvidevamo, da bo sklad stavbnih zemljišč z naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč realiziral približno enaka finančna sredstva glede na sedanjo evidenco. Spremenilo se bo le razmerje med posameznimi dejavnostmi. V določeni meri bomo razbremenili gospodarstvo in obrtne dejavnosti, dodatno pa naj bi obremenili terciarne dejavnosti. V primeru stanovanjskega gospodarstva in družbenih dejavnosti odlok ne predvideva bistvenih sprememb. Sprejetje odloka in nastavitev natančne evidence stavbnih zemljišč naj bi občini Ravne na Koroškem v prihodnosti prispevala k zbiranju bistveno večjih finančnih sredstev s tega naslova in k bolj smotrni izrabi stavbnih zemljišč kot sedaj. Tako zbrana sredstva bomo primerno uporabljali za dograjevanje infrastrukturnih objektov in naprav v naseljih, kot so komunalna oprema, ceste, zelenice, dograditev in vzdrževanje urbane opreme, urejanje obstoječih javnih površin itd. V sedanji fazi bo sklad še pridobival in opremljal stavbna zemljišča, vendar pričakujemo, da bo po spremembi zakonodaje to nalogo prevzel podjetniški kapital v skladu z naročili posameznih investitorjev. O PISMIH IZ MISLINJSKE ŽELEZARNE Alojz Krivograd, Delavski muzej Ravne Tokrat bomo spregovorili -ne o predmetih - ampak o arhivalijah, tj. o dokumentih v Delavskem muzeju Ravne. Ti dokumenti so slučajno prišli v naš muzej. Znano je, da je bila v Mislinji nekoč železarna, ki je nastala leta 1724 in v 90-letih prejšnjega stoletja so jo opustili. Lastnik te železarne je bil tudi Žiga Zois, znani mecen slovenskih literatov na prehodu iz 18. v 19. stoletje. V ta krog so spadali Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Jernej Kopitar in še drugi. Ostanki arhivalij te železarne in njihovih lastnikov so se ohranili zgolj slučajno. Leta 1958 je gozdar Blatnik iz Mislinje obvestil Franca Faleta, poznejšega direktorja Železarne Ravne, da so na podstrešju mislinjske graščine neki stari papirji, ki jih ogroža voda zaradi slabe strehe, in otroci, ki imajo dostop. Franc Fale je naročil tovornjak, obvestil upravnika muzeja Maksa Dolinška, ki je spravil papirje v Delavski muzej. Leta 1979 smo jih začeli čistiti, sortirati in urejati in izkazalo se je, da gre za dokaj dragoceno gradivo. Ves fond dokumentov, ki obsega 46 arhivskih škatel in 17 poslovnih knjig, je možno razdeliti na pisma (korespondenco) in na arhivalije (dokumente), ki so nastajale pri poslovanju podjetja. Obsega čas od 1748 do 1854, to je obdobje Michelangela Zoisa in njegovega sina Žige (Sigmunda) in njunega naslednika, Zi-ginega nečaka Antona Bona-zze. Pisem, o katerih smo se namenili govoriti, je 5504, ki jih je napisalo 675 avtorjev. Po vsebini jih delimo v poslovna in zasebna. Med poslovna štejemo tista, ki so jih napisali posamezniki kot poslovni družabniki, in pa tista, ki so bila napisana v imenu trgovskih, denarnih in industrijskih družb oziroma kompanij, kakor so jih takrat imenovali. Med zasebna sodijo tista, ki so jih zasebniki pisali lastnikom in uslužbencem železarne in članom njihovih družin. Seveda so tu le tista pisma, ki so prihajala v Mislinjo, ne more pa biti tistih, ki so odhajala. Toda ohranilo se je dosti konceptov pisem, ki so verjetno bila poslana, kajti sam koncept še ni dokaz, da je bil čistopis napisan in tudi odposlan. Pričujoča pisma so napisana kar v osmih jezikih. Največ jih je v nemščini in vsa so v gotici, t.j. v nemški pisavi, ki so jo Nemci uporab- ljali vse do konca 1. svetovne vojne (1918). Po številčnosti sledijo italijanska in francoska, nekaj je latinskih in hrvaških, po eno angleško, madžarsko in slovensko. Da je večina pisem in tudi ostalih dokumentov v nemščini, je razumljivo, kajti v avstrijski državi je bil uradni jezik nemški in v šolah je pouk potekal izključno v nemščini. Druga najbolj številna skupina pisem je v italijanščini, kajti prihajala so iz Trsta, Benečije in Lombardije ter še iz ostalih delov Italije. Znano je, da je bila večina veletrgovcev in lastnikov ladij v Trstu iz vrst Italijanov, čeprav je bil že nekaj stoletij pod Avstrijo. Dalje Benečija in Lombardija z glavnim mestom Milanom sta bili pod Avstrijo v letih 1815 — 1859, Benečija celo do leta 1866. Tudi to dejstvo je omogočilo, da je bilo ravno v tistem času železarstvo na Koroškem in Kranjskem (tudi Mislinja) v glavnem vezano na severno italijansko tržišče. Torej uradniki v Mislinji so morali znati italijansko. V tretjo skupino spadajo pisma v francoščini. Videti je, da so vsa zasebnega značaja in v glavnem so jih napisale ženske. Zdi se, da je v avstrijskih deželah tudi v srednje bogati družbi bila francoščina zelo v čislih in so se je učile tudi ženske. Potem sledijo latinska pisma iz Hrvaške, ki so jih pošiljali posamezni duhovniki in cerkvene ustanove. Nato je še nekaj hrvaških, po eno angleško, madžarsko in slovensko. Slovenskega je napisala mla- da Ljubljančanka Zofija Gaš-parinova dne 13. septembra 1793 svojemu mladostnemu znancu Antonu Bonazzi, poznejšemu lastniku mislinjske železarne. Je pa toliko zanimivo, da bomo enkrat posebej spregovorili o njem. Pisma so prihajala v Mislinjo iz številnih krajev slovenskega ozemlja in tudi iz bolj oddaljenih krajev avstrijske države. Številna pisma so prišla iz Ljubljane, kjer so imeli Zoisi svoj sedež, iz Trsta, tu so živeli številni poslovni sodelavci, dalje Ptuja, Krškega, Žalca, Gorice, Idrije in še iz vrste drugih krajev. Dopisovalci so bili tudi iz naših dolin, Raven, Črne, Pliberka, Dravograda, Slovenj Gradca, Bukovja, Mute in Vuzenice. Dosti jih je prišlo iz krajev Lombardije, Benečije, srednje Italije in celo iz papeške države. Mnogo jih je iz Benetk in Milana. Dalje so še prihajala iz drugih oddaljenih mest takratne avstrijske monarhije, kot sta bila Krakov in Temišvar, tudi iz Grčije, Odese in Frankfurta. Med avtorji pisem so tele zgodovinske osebnosti: Žiga Zois (1747-1819), vodja in mecen slovenskih prosvetljenih piscev, pomemben naravoslovec, lastnik mislinjske železarne in številnih fužin na Gorenjskem s 120 pismi, Maksimilijan Vrhovec (1752-1827), zagrebški škof, pros-vetljenec, pomemben politični in kulturni delavec na Hrvaškem s 36 pismi, Jernej Kopitar (1780-1844), svetovno znani slavist in prvi slovenski znanstvenik z dvema pismoma in August Rosthorn (1789 -1843), soustanovitelj železarne na Prevaljah in pomemben inovator z enim pismom. Druga pomembna in morda tudi zanimiva pisca pisem sta Zoisova pisarja Markuš Albor-ghetti in Josef Dellafior, prvi ima 72, drugi pa 77 ohranjenih pisem. Potem je še ljubljanski trgovec z železnino Gasperotti z 91 pismi, sem moramo prišteti še Paula Joa-chima Jautha, direktorja mislinjske železarne, ohranilo se je njegovih 26 pisem in 68 konceptov pisem iz obdobja 1798-1817. Potem še vodja rudarskih obratov na Pohorju Georga Kausa s 36 in Johann Oberherzog s 47 pismi iz obdobja 1820-1827. Zanimiva dopisovalca sta še bila zakonca Luigi in Antoinette Pezzer, ki sta pošiljala pisma iz Trsta, Odese in Livorna. Ohranilo se je vsega skupaj 104 pisem. Najdenih je 143 pisem Antona Bonazze, poznejšega lastnika mislinjskih fužin iz obdobja 1805 - 1852 in 47 pisem njegove žene Marije iz časa 1812 - 1836, ki sta jih pošiljala iz različnih krajev. Potovala sta še kar dosti. Nekaj posebnega je korespondenca Amalie-tte Hagenauer, sestre Bona-zzove žene. Hagenauerji so bili v Trstu verjetno premožni trgovci. Ohranilo se je 262 njenih pisem v francoščini iz časa 1806 - 1832, ki jih je pošiljala svoji sestri in njeni družini v Mislinjo. Kakšna je vsebina pisem, lahko le ugibamo, ker še niso proučena. Nekaj pa vendarle lahko rečemo. Oba Zoisova pisarja, ki sta vsa pisma naslovila upravniku mislinjske železarne, sta v glavnem govorila o poslovnih in denarnih zadevah. Žiga Zois v svojih pismih ni pisal samo o poslovnih rečeh, mnogokrat je tožil o svoji bolezni, izražal filozofske misli, govoril je o sadjarstvu (omenjal tudi kranjsko tepko, »kreinische TEPKA«), o parkih in še o marsičem. Pisma, ki sta jih poslala Bonazzovim oskrbnika fevdalnih posestev v Stelniku in Pokupju na Hrvaškem Avgust Settili in Josef Texter v času 1805 - 1811, govorijo o pridelavi kmetijskih pridelkov, o prodaji in težavah tlačanov. Videti je, da so Bonazzovi starši imeli v omenjenih krajih fevdalna posestva. Pisma, ki so prihajala iz Italije, so poslovna. V njih je govor o naročilih železnih izdelkov, o cenah, vprašanjih plačila itn. Pečat z inicialkami Cecilije Zois, sestre Žige Zoisa GRADIVO ZA KOROŠKI BIOGRAFSKI LEKSIKON PROF. DR. JOŽE MARSEL ŽIVLJENJE Rojen je bil 12. decembra 1931 v Slovenj Gradcu. Po končani osnovni šoli na Selah pri Slovenj Gradcu in gimnaziji na Ravnah se je 1950. leta vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1960 diplomiral. Leta 1965 je doktoriral s področjafizikalne kemije. V letih 1954-1973 je bil redno zaposlen na Institutu »J. Stefan« v Ljubljani, najprej kot tehnični sodelavec, od 1960. leta pa kot asistent in višji znanstveni sodelavec. Leta 1971 je bil habilitiran za docenta iz fizikalne kemije na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. V tem obdobju je opravljal na Institutu »J. Stefan« dolžnosti vodje Odseka za spektroskopijo, načelnika Oddelka za kemijo, vodje skupine SEPO, predsednika Sveta instituta in namestnika direktorja. Večino znanstveno strokovnega dela v tem obdobju je posvetil uvajanju masne spektrome-trije v raziskovalno in aplikativno delo. Za odkritje XeF6 je skupaj s sodelavci prof. J. Slivnika prejel leta 1963 nagrado B. Kidriča. Leta 1973 je bil izvoljen v naziv izrednega profesorja za področje analizne kemije in se zaposlil na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, kjer je predaval predmete Analiz-na kemija za študente metalurgije in tekstilne tehnologije, Instrumentalne metode analize in Kemijo okolja za študente kemije na dodiplomskem študiju ter predmeta Izbrane metode instrumentalne analize in Fizikalne metode študija strukture molekul-masna in foto-elektronska spektroskopija na podiplomskem študiju. Leta 1979 je bil izvoljen v naziv rednega profesorja. V letih 1980-83 je predaval na podiplomskem študiju v Sarajevu in na Medicinski fakul- teti v Ljubljani. V obdobju od zadnje izvolitve je bil mentor številnim diplomantom (15), mentor pri 8 magistrskih delih in 4 doktorskih disertacijah. Sedaj je mentor 3 mladim raziskovalcem in 3 doktorandom. Študijsko se je izpopolnjeval na Institutu za radij v Leningradu (1964), na Eidge-noss. Institut fur Reaktorfor-schung v Švici (1967), na univerzi v Gottingenu (1970-71) in v Royal Society Research Group, Svvansea, Velika Britanija (1977). V strokovnih združenjih je bil od 1977-84 predsednik YUMASS (Ju-gosl. društvo za masno spek-trometrijo) in je član avstrijskega in nemškega društva za masno spektrometrijo. Od 1978-82 je bil član komisije za spektroskopijo pri medn. uniji za čisto in uporabno ke-nijo (IUPAC) in član mednarodnih znanstvenih odborov IMSC (Int. Mass Spectro-metry Conference). Na predlog Mednarodne komisije za športno medicino je član komisije za kontrolo dopin-gov za ZOI v Sarajevu (1984). Imel je več vabljenih predavanj na domačih in mednarodnih konferencah ter univerzah v Regensburgu, Moskvi, Tbilisiju, Pragi, Varšavi in Benetkah, Toulusu, Ooulu-u (Finska), Leipzigu in Budimpešti. V času od 1969-74 je bil poslanec v Kulturno-prosvet-nem zboru Zvezne skupščine in član Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljana (1974 -76) ter član Republiškega komiteja za varstvo okolja. Na fakulteti je bil več let predstojnik Katedre za anali-zno kemijo, prodekan (1981-83) in dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (1983-87). Za to delo je prejel tudi državni odlikovanji Red zaslug za narod s srebrno zvezdo in Red dela z zlatim vencem. DELO Strokovna dela 1.J. Marsel, L. Debevec, Masna spektrometrija, Koledar Slov. kem. društva, 183-199 (1958). 2. L. Debevec, V. Kramer, J. Marsel, V. Vraščaj, Odredjiva-nje izotopskog sastava urana na masnom spektrometru, Simpozij o nuklearnom gorivu, Radovljica, SKNE, 1961, str. 1-4. 3. L. Debevec, V. Kramer, J. Marsel, D. Milivojevič, V. Vrščaj, Karakterizacija nuklearnih materialov z masnim spektrometrom. II. Jugoslovanski simpozij o reaktorskih materija-lih, Hercegnovi 1965, NIJS P-171, str. 1-15 (1965). 4. D. Arsenijevič, R. Ilinčič, L. Manojlovič, J. Marsel, S. Mesarič, D. Pešič, V. Ravnik, Hemijske i fizičkohemijske meto- de analiza nuklearnih materijala, (knjiga), SKNE, Beograd 1967 (256 strani). 5. J. Marsel, Masna spektrometrija v vakuumski tehniki, IV. vakuumski kongres, Bled 1968, Jugosl. komitet za vak. tehniku, Bilten 7, 99-108 (1968). 6. H. Leskovšek, J. Marsel, Dvojni viskozni uvajalni sistem za uvajanje plinov v masni spektrometer, V. vakuumski kongres, Portorož 1971, Jugosl. kom. za vakuumsko tehniko, Bilten 11, 61-69 (1971). 7. J. Marsel (Editor), Mass Spectrometry (Proc. Int. School on Mass Spectrometry) Book, Publ. »J. Stefan« Institute, Ljubljana 1971 (325 strani). 8. P. Anastasijevič, M. Pavlovič, M M. Ristič, D. Spasojevič, I. Stamenkovič, M. Stevanovič, B. Živanovič, D. Kolar, J. Marsel, B. Navinšek, Research in Fuel Element Technology in Yugoslavia, IVth UN Int. Conf. Peaceful Uses of Atomic Energy, Geneva, 1971, str. 491-504 (A/CONF. 49/P/350). 9. J. Marsel (Editor), Advanced Course in Mass Spectrome-try (Proc. of the Advanced Course in Mass Spectrometry), Portorož, 1977, (195 strani). 10. J. Marsel (Editor), Advanced Course in Mass Spectrome-try (lntroductory Lectures), Portorož, 1977, (155 strani). Patenti 1. Postopek za pripravo substituiranih 1-fluor-2-jod etanov z metiljod (III) difluoridom, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava P-2652/73 2. Postopek za pripravo substituiranih geminalnih difluoridov s polimernim ariljod (III) difluoridom, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava 3. Postopek za pripravo polimernega ariljod (III) difluorida -novega reagenta za fluoriranje organskih spojin, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava 4. Postopek za pripravo substituiranih 1-fluor-2-brometanov z zmesjo piridin-vodikov fluorid-N-bromsukcinimid, Jugoslovanska patentna prijava 5. Novi substituirani 1-fluor-2-brometani in postopek za njihovo pripravo z zmesjo piridin/vodikov fluorid/N-bromsuk-cinimid, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava P 2312/75 6. Polimerna fenilhalogenida in postopek za njuno pripravo, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava P 2187/75 7. Geminalni difluoridi in postopek za njihovo pripravo, M. Zupan, A. Pollak, J. Marsel, M. Japelj, Jugoslovanska patentna prijava P 2265/75 Poleg tega je dr. Marsel sam ali skupaj z drugimi strokovnjaki od I. 1958 do danes v domačih in tujih revijah in zbornikih objavil 78 znanstvenih del in 67 referatov. PRAZNOVANJA OB IZTEKU STAREGA IN PRIHODU NOVEGA LETA Karla Oder, Delavski muzej Ravne December je mesec veselja, praznovanja in pričakovanja, za večino trgovcev uspešen, saj kupujejo darila za otroke Miklavž, Božiček in dedek Mraz, tem pa sledijo še novoletna darila. Narava pa počiva odeta v sneg, mraz spominja na smrt, ki jo skušamo vedno znova premagati. Že pogani so zato uporabljali moč ognja in moč novega življenja. Poganske dediščine, na katero so vezane današnje šege in navade, krščanstvo ni moglo uničiti, zato: »Krščansko prepričanje in poganska dediščina živita stoletja vštric, drugo ob drugem. Cerkev, ki je skušala do kraja pregnati ostanke poganstva, je nazadnje v marsičem odnehala. Korenine poganskih verovanj tiče pregloboko. Cerkev jim je skušala dati nov smisel in je v tem večidel uspela. Druga verovanja so izgubila vsebino in so ohranila zgolj obliko. Tako se zlasti v tem času prepletajo pobožne krščanske šege z očitnimi poganskimi ostanki, ki danes komaj še motijo in se jih kot takih marsikdaj niti ne zavedamo«. Najpomembnejši krščanski praznik v zimskem času je božič, na katerega se kristjani pripravljajo duhovno in zunanje, čas priprav pa obsega štiri nedelje in ga imenujejo advent. Najstarejši način priprav je bil post, neuživanje mesa toplokrvnih živali in zabeljene hrane, belili so le z maslom in oljem. Postili so se ob ponedeljkih, sredah in petkih. Koroški deželni predsednik je na podlagi pooblastila kraljevega urada za ljudsko prehrano leta 1917 izdal obvestilo, da državnega posta ob sredah ni več, ostala pa sta še ponedeljek in petek. V ponedeljek lahko jedo ovčje meso. Še po drugi vojni je bil post popoldan in zvečer do polnočnic, v začetku 90. let pa je le popoldan. V 19. stoletju so v Mežiški dolini na sveti večer jedli postno jed, skuhano iz suhega sadja (kloc, krhljev, češpljev in češenj), z dodanimi začimbami in sladkorjem. K jedi so jedli pečene »krape« z nadevom iz skuhanih stlačenih kloc, pomešanih s sirom (skuto). Nekateri so v kuhano sadje dodali fižol. Jed so imenovali ko-lacija in je bila najprej postna jed menihov. Jedli so jo pred polnočnicami, po njih pa koline. Glavna duhovna priprava v času adventa je obiskovanje jutranje maše »svitanice«, »svitne«, duhovnemu čaru pri- prav pa so pridruženi godovni dnevi svetnikov sv. Barbare, sv. Miklavža, sv. Lucije in sv. Tomaža. V Mežiški dolini so več pozornosti namenili prvima dvema. Sv. Barbaro v Mežiški dolini poznamo kot zavetnico rudarjev, k njej pa so se zatekali še vojaki (topničarji), zidarji, ranjenci in vsi, ki jim je grozila nenadna, nepredvidena smrt. Svetnica Barbara je živela v drugi polovici 3. stoletja in je bila hči poganskega kralja Dioskura, ki je svojo hčer zaradi izredne lepote zaprl v stolp in ji odsekal glavo, ker je sprejela krščansko vero. Očeta je kmalu zatem ubila strela. Krščanstvo jo je uvrstilo k 14 pomočnikom v sili, sestavlja pa tudi žensko troji- co, v kateri sta še sv. Katarina in sv. Marjeta. Na slikah je upodobljena s stolpom in kelihom s hostijo v roki. Na območju doline ji je posvečena podružnična cerkev v Zagradu, na Lešah je v cerkvi sv. Volbenka njej posvečen oltar. V cerkvi je ohranjena tudi slika svetnice, pred katero so le-ški rudarji v »frlescimru« do leta 1935 pred spustom v jamo molili. God sv. Barbare (4.12.) so rudarji v Mežiški dolini praznovali prvo nedeljo v decembru. Prvič so ga mežiški rudarji praznovali leta 1825. Leški rudarji so se konec prejšnjega stoletja na ta dan v uniformah zbrali na vasi in nato v procesiji šli do cerkve sv. Barbare nad Prevaljami; udeležba je bila obvezna. Vsak rudar je dobil za ta dan plačilo za polovico »šihta na roko«. Po cerkvenem obredu je sledila zabava. Rudarji iz Mežice so hodili k Barbari ali pa v Heleno. V 30. letih tega stoletja so rudarji za ta dan dobili bloke za malico. Po drugi vojni so običaj opustili. V Mežici pa je v času kraljevine SHS in še leta 1953 bil na ta dan sejem. Klic po življenju se izraža v navadi, da na ta dan odlomijo slivovo ali češnjevo vejo in jo postavijo v vodo, da vzcveti, da zaživi. Marsikdo je to navado obdržal, ne da bi se zavedal njene vsebine. Podobno je s kaljenjem žitnega zrnja v plitvih posodah. Premagovanje smrti z novim življenjem je vezano na god sv. Lucije (13.12.), ki je zavetnica vida in jo upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Svetnica je živela v 3. stoletju v Sirakuzah na Siciliji. Po legendi je zgodaj prevzela krščanstvo. Njen poganski snubec jo je zatožil in zato je bila mučena in umorjena. Na njen god so v Mežiški dolini nalomili češnjevih vej, ki so se razcvetele do božiča, prav tako je vzkalila v plitvo posodo posejana pšenica. Sv. Nikolaj, znan kot Miklavž (6.12.), je še v začetku 90. let priljubljen zimski svetnik, ki otrokom ponoči prinaša različna darila. Svetnik je zavetnik šolarjev in študentov ter mornarjev in brodnikov, pa tudi mlinarjev, žagarjev in drvarjev. Sv. Nikolaj je bil škof v Miri v Mali Aziji in je umrl leta 324. Na slikah je upodobljen s tremi jabolkami v roki. Dobrotnika otrok pa na njegovem nočnem obhodu spremljajo parklni, kosmati, divji našem-Ijenci, ki so pred krščanstvom predstavljali rajne in druge demone, v krščanstvu pa so postali spremljevalci dobrotnika in izvrševalci kazni nad porednimi otroki. Otrokom je Miklavž v Mež-žiški dolini dolgo časa prinašal suho sadje (hruške, jabolka, slive), orehe, fige, nekate- rim tudi kekse ali pecivo. Skoraj obvezno je darilu bila priložena šiba. V času kraljevine SHS so starši v dolinskih krajih pri »cukrpekarju« naročali pakete za otroke. Za plačano vrednost je slaščičar pripravil darilo in nanj napisal otrokovo ime. Po drugi svetovni vojni, premožni pa tudi že prej, so k darilu prilagali še hlače ali srajco za fanta, deklici pa ruto ali nogavice. Tudi pižama iz celega, ki so ji rekli »skoki«, je bila po drugi vojni priljubljeno darilo. V 80. letih je Miklavž z darili bolj radodaren in prinese več stvari: igrače, barvice, oblačila, smuči, sani in drugo. Otroci Miklavža za darilo prosijo s pismom, v katerem kakšen teden prej povedo svoje želje. Na predvečer sv. Nikolaja pred vrata ali na balkon postavijo posodo (na kmetih je bila po drugi vojni to slamnica), ki jo čez noč napolni dobrotnik. Miklavževanje je povezano s šemljenjem, ki je v 80. letih redko. Mladi fantje na vasi ali v zaselku so se še po drugi svetovni vojni ob mraku zbrali in se našemili. Miklavževa oblačila so bila podobna škofovskim, najpomembnejša sta bila kapa in palica. Miklavž je vodil s seboj angela in parklne. Za slednje so bile važne verige, goveji rogovi in dolg rdeč jezik. Parklni so zganjali velik hrup, da se jih je daleč slišalo. Pri nekaterih hišah so lahko tudi vstopili. Pogosto je Miklavž otrokom razdelil vnaprej pripravljena darila, parki je dodal šibo. Preden pa so jih dobili, so morali zmoliti določeno molitev. Pogosto so starši Miklavža ali parklne naročili, slednje za strašenje porednih otrok. Do začetka 90. let se je pri vernih ljudeh ohranil ta otroški praznik. Na podeželju se posamezniki izjemoma še domenijo in oblečeni v zahtevane figure obiščejo določene hiše. Zadnja desetletja so farni župniki pripravili miklavževanje v cerkvah. S pomočjo staršev kupijo darila, s katerimi jih potem obdari Miklavž v spremstvu angelov. Praznik odrešenikovega »prihoda«, ki ga cerkev praznuje od 4. stoletja naprej, je božič (25.12.). Ime je staroslovensko in »lahko sega še v predkrščansko dobo, ko je pomenilo malega boga Svaroga, Svarožiča, ki naj bi se bil ob zimskem kresu rodil vsako leto na novo«. Bil je bog poljedelstva, na kar kaže žrtvovanje poprtnika, »mižnjeka« na Novoletna voščilnica. Fototeka Delavskega muzeja, original hrani Priska Lahovnik, Prevalje). Koline pri Mežnarju v Koprivni okoli leta 1911. (Foto: Ivan Hojnik, fototeka Delavskega muzeja št. 5569, original hrani Simon Polanšek, Koprivna). mizi. Božično dobo cerkev od 6. stoletja končuje s 6. januarjem, godom sv. treh kraljev, ki se ujema s praznovanjem starogrškega boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina. Božič je bil praznik, ki so ga vse do 14. stoletja obhajali le v cerkvi, šele v 17. stoletju pa se je praznovanje preneslo v meščanske in kmečke domove. Na božično praznovanje je vezano čiščenje in kra-šenje prostorov ter peka kruha. Do popoldneva pred božičem je moralo biti v hiši vse poribano in počiščeno. Kraše-nje pa je prvotno bilo vezano na zimzeleno drevo ali vejo brez okrasja. Iz začetka 17. stoletja je iz Alzacije ohranjen zapis, v katerem se omenja drevo, ovešeno s hostijami in jabolki. V drugi polovici 17. stoletja so na hannovrskem dvoru imeli zimzeleno drevo, okrašeno s svečkami. V 18. stoletju se v nemških pokrajinah javlja s svečkami okrašeno drevo, ovešeno z darovi. Božično drevo je bila mestna šega, ki se je počasi širila na podeželje. V Mežiški dolini so konec prejšnjega stoletja kot nad mizo, v katerem je bil križ, okrasili z zimzelenim rastlinjem in dodali papirnati »cir«. Okrasili pa so tudi »table« ob razpelu. V kot so dajali samo smrekovo vejo ali pa so na strop v kotu obesili majhno smrečico, »koš«. V Crni, Mežici, na Lešah, Prevaljah in Ravnah so katoliško prosvetna društva in druga od začetka 20. stoletja do druge vojne prirejala »božičnice«. Dan pred božičem so v šoli postavili »krispam« - božično drevo ali novoletno jelko (ime se je uveljavilo po drugi svetovni vojni) in pripravili program z otroki, ki so peli in recitirali. Otroke zaposlenih so obdarili; otroci delavcev so dobili majhen »škrnicel« z nekaj sladkorčki in štručko belega kruha. Otroci premožnejših staršev ali otrok izredno pridnega delavca je dobil še blago za srajco ali hlače. Na Lešah so denar za darila dobili iz šolskega sklada. Društvo Kola jugoslovanskih sester je v času kraljevine SHS na »božičnici« obdarilo najrevnejše otroke. Po prvi svetovni vojni so božično drevo postavljali v stanovanjih predvsem na industrijsko razvitem območju, medtem ko se je na odmaknjeno podeželje razširilo po drugi vojni. Drevo so okrasili z jabolki, na Lešah so v papir zavili koščke premoga. Nekateri so namesto drevesca v hiši v kot obesili smrekovo vejo in jo okrasili. Po drugi vojni so v kmečkem okolju na božični večer postavljali drevesce, v urbanem okolju pa so to delali bolj na skrivaj. Sekanje smrekovih mladik je bilo prepovedano, kupiti pa se jih tudi ni dalo. Uveljavljati se je pričelo novoletno drevo, jelka, ki jo krasijo na Silvestrovo. V zadnjem obdobju pa naravno drevesce nadomeščajo z umetnim. V 70. letih namesto svečk jelko osvetljujejo z električnimi lučkami, že desetletje prej pa so jelki dajale svoj čar prižgane »kresničke«. V 80. letih so drevesa okrašena z različnimi »bunkami«, sladkorčki in keksi ter vato, svetlečimi trakovi in umetnim »snegom«. V začetku 90. let skoraj vsaka verna družina pod drevo postavi jaslice. Prvi so jaslice postavili jezuiti leta 1560 (zametki jaslic so starejši) v svojem kolegiju v Coimbri na Portugalskem, prve cerkvene jaslice pa so uredili dve leti kasneje v svoji cerkvi v Pragi. V 17. stoletju so jih postavljali tudi v nekaterih cerkvah na Slovenskem. Na dvorih so omenjene v drugi polovici 16. stoletja, v meščanskih domovih pa v 18. stoletju. Slovenske kotne jaslice so bile znane v 19. stoletju. V Mežiški dolini so pred drugo vojno redki postavljali jaslice, v 70. letih pa so postale kar običajne. Božičnega praznovanja ni bilo brez peke kruha, ki so ga polagali na mizo. »Prav svojevrstna je koroška »kopa«. »Kopa« so bili v Podjuni trije hlebi, ki so jih naložili na mizo drugega vrh drugega in pokrili z belim prtom. Svoje dni so nato »kopo« obložili s starimi, na roko naslikanimi podobicami, ki so predstavljale tri kralje, jaslice, sveto družino, na vrh pa so dali še »božjo mar-tro«. Zraven kope so na en mizni vogal položili smodnika, na drugega posodico z blagoslovljeno vodo in vejico notri, na tretjega »žegnan les«, vrbove mačice iz »prajteljna« (cvetne butare), na četrtem vogalu pa je bila skodelica z žitnim zrnjem vseh vrst« Kruh je ostal na mizi do sv. treh kraljev. Pred prvo svetovno vojno je bila v skrajnem zgornjem delu doline navada, da so na predvečer praznika na mizo pogrnili prt in nanj položili pogačo ter hleb kruha. Okrog »mižnjeka« ali »miznika« so položili še »pilde«, male slikice z nabožno vsebino in pristavili še blagoslovljeno vodo. Ta navada se je po drugi vojni izgubila, še vedno pa gospodinje za ta praznik spečejo orehovo potico, na kmetih pa še bel in črn kruh. Na božični večer ali božično biljo so običajno očetje (gospodarji) pokadili z blagoslovljenim lesom in poškropili z blagoslovljeno vodo okrog hiše in po hiši. Skupaj so molili in si zaželeli blagoslovljene praznike. Navado je ohranila večina kmečkega prebivalstva in verni ljudje do začetka 90. let tudi v blokovskih stanovanjih. Vsem pripravam na praznik sledi obisk maše. Ob polnoči so še pred drugo vojno bili vsi družinski člani, razen enega, pri »polnočnicah«. V Mežiški dolini so šli peš in si svetili z baklami, po prvi vojni pa s svečo ali petrolejko. V 80. letih se v odmaknjenih krajih večinoma peljejo. Maša je tudi pri večini podružničnih cerkva, le da je obred že ob devetih ali desetih zvečer. V farnih cerkvah je obred ob polnoči. Na božič si ljudje voščijo »blagoslovljene praznike in srečen Božič«. Po prvi vojni so na božični večer v cerkvah v Črni, Kotljah in Šentanelu še bili ostanki božične kolede. V cerkvi se je okrog oltarja postavilo šest ali dvanajst pastirjev, v rokah so držali palico s križem ter svečo ali samo svečo in so med mašo peli. V 80. letih je večina ljudi praznovala božič kot družinski praznik, od leta 1989 je dela prost dan. Družine se zberejo pri večerji, precej ljudi pa gre k polnočnicam. Božično praznovanje spremlja tudi obdarovanje, ki je bilo značilno za germanski svet, Francozi se obdarijo za novo leto, Italjani za sv. tri kralje, nemške protestantske dežele pa pod božičnim drevescem, kar se je razširilo predvsem v meščanskih krogih. Morda so ti vplivi vzrok današnji obda-rilni »zmedi« tudi na območju Mežiške doline. Do druge svetovne vojne pa so kmetje v Mežiški dolini na ta dan obdarili posle in berače s kolinami. Po drugi vojni se je pri nekaterih uveljavil običaj božičnega obdarovanja, tako da darila z imeni položijo pod dre- V6SC6 Sv. Štefan (26.12.) je zavetnik konj in živine in je tako nadomestil staro božanstvo indoevropskega ljudstva. Svetnik Štefan je bil diakon v Jeruzalemu, skrbel je za siromake in širil Kristusov nauk. Judje so ga obsodili na smrt, Cerkev pa ga slavi kot prvega mučenika. V Mežiški dolini v začetku 90. let še blagoslavljajo vodo in sol, ki so ju še po drugi vojni uporabljali zaživino in polja. Nekaj te vode so pri kolinah vlili v skledo, v katero so prestregli kri. Sveti Janez (27.12.) je oznanjal ljubezen, ki naj druži vernike. Deloval je v Mali Aziji in umrl okrog leta 100. Na slikah pa ga upodabljajo s kelihom in kačo, včasih pa tudi z orlom. Na Poljani pri Prevaljah stoji cerkev, posvečena temu svetniku. V prejšnjem stoletju so se posli v Mežiški dolini selili na Šentjanževo, v času kraljevine SHS pa na Silvestrovo. Ob tem so lahko obiskali tudi svoje domače. Pred prvo vojno so kmetje na ta dan nesli v cerkev blagosloviti mošt, po drugi vojni so to opustili in namesto mošta blagoslovijo liter ali dva vina. »Otročje« ali »otepanje« (28.12.) je v Mežiški dolini ime za praznik nedolžnih otrok. Prvotno je bila fantovska šega; doraščajoči fantje so zgodaj zjutraj ali popoldan, najraje pa zvečer »tepli« predvsem dekleta in mlade žene. Tepli so zares, močno in celo po goli koži. Šiba naj bi dekletu ali ženi prinašala rodnost. Te-pežkanje žensk se prvič omenja v 8. stoletju na ozemlju Nemčije. Ta fantovska šega se je pokrila s praznikom nedolžnih otrok, posvečenemu spominu na po Herodu naročenem umoru dečkov, starih do dve leti v Betlehemu. V srednjem veku so na samostanskih šolah na ta dan učenci spraševali učitelje in jih ob neznanju pretepali s šibo. Šega se je prenesla tudi na podeželje. Pred drugo vojno so v Mežiški dolini na ta dan otroci zgodaj zjutraj z brezovo šibo otepli starše in šli potem še k sosedom, sorodnikom in znancem. Delavski otroci so radi otepali sorodnike na kmetih, medtem ko so kmečki otroci le redko otepali pri delavski družini. Otepati so smeli le do opoldneva, potem so la- Miklavževanje na Ravnah 1990 hko takega »vrgli v peč«. Za plačilo so dobili denar ali suho sadje, kruh in krofe. Prvi, ki je gospodarja otepel še na postelji, pa si je prislužil klobaso. Ljudje so bili prepričani, da ti otroci prinašajo srečo v hišo. Če ni bilo nikogar, potem je pomenilo, da bo prihajajoče leto brez sreče. Po vojni tepežkanje vse bolj izginja oziroma ga ohranjajo z najmlajšimi otroki, ker je večje otroke sram. V urbanih naseljih je šega skoraj izginila, medtem ko je na podeželju še živa. Med otepanjem so otroci govorili: »Rešte se, rešte k novemu letu zdravi, veseli v gnadi božji, da bi dolgo živeli pa v nebesa prišli!« V novejšem času: »Veselte, veselte se novega leta, Jezus, Marija vam srečo obeta, angelci pa prosijo za vas.« Bolj zabavljivo pa: »Rešte se, rešte, žakl raz-rešte, dnar vn vzemte, pref-tašl pa sami mejte!« Koline so bile včasih tudi v Mežiški dolini družinski praznik. Še po drugi vojni so prašiča zaklali okrog božiča. Poleti so zaklali le kakšno ovco, ki so jo takoj pojedli. Z uveljavitvijo hladilnikov, zlasti zmr-zovalnih skrinj, pa tudi na kmetijah koline niso več obvezne v najhladnejšem času zine. »Kolinil« je gospodar sam ali pa so dobili človeka, ki je to znal opraviti. Prašiča so zaklali zjutraj in ga razkosali. Klobase so delali navadno pozno zvečer ali naslednji dan. Od klobas so naredili »mesene« in »prtene«. Večino mesa so prekadili, »pozelhali«. Kmetje so imeli svoje »zelhe«, prekajevalnice. V nekaterih delavskih naseljih so v času kraljevine SHS imeli skupne prekajevalnice, na Prevaljah in Ravnah pa so jo imeli mesarji. Večina kmečkih gospodarjev še v začetku 90. let sama prekajuje meso. Novo leto je praznik, ki je bil po drugi vojni postavljen v ospredje, pred tem pa so ga »preživeli« mirno, brez rajanja in zabave. Na Silvestrovo ali staro leto zvečer so po hiši in hlevu poškropili in pokadili. Sveti Silvester je bi! papež, ki je rimskega cesarja Konstantina spreobrnil h krščanstvu. Upodabljajo ga kot papeža z bikovo glavo ob strani. Po drugi vojni nekateri na Silvestrovo okrasijo novoletno jelko. Uveljavilo se je tudi silvestrovanje po raznih gostinskih lokalih, kljub temu konec 80. let večina družin silvestruje doma. Med božičem in novim letom je po drugi vojni k otrokom pričel prihajati »dedek Mraz« in je s seboj prinašal darila. Dedek Mraz naj bi nastal po vzoru dobrotnika izza Karpatov, na ta dan pa se obdarujejo tudi Francozi. Številni kolektivi so v 70. letih ob- darili otroke svojih zaposlenih, v 80. letih pa darila plačujejo starši sami. Na Silvestrovo so vedeževa-li in napovedovali prihodnost. V Mežiški dolini je bilo znano »trunšvanje«, odkrivanje klobukov z različnimi predmeti in vlivanje svinca, ki se oblikuje v določene oblike, v katerih so videli simbole za dogodke iz življenja. Radi so prerezovali jabolka čez polovico in kdor je prerezal jedrce, ga to leto čaka smrt. Še v začetku 90. let pa starši radi pripovedujejo otrokom: »Kakršen si na novo leto, takšen boš vse leto«. Ob polnoči, ko nastopi novo leto, si ljudje voščijo in želijo vse najboljše. Nekateri se takrat odpravijo voščit tudi k sosedom, sorodnikom in prijateljem. Večina pa je obdržala staro navado, da mora v hišo prvi vstopiti moški, saj on prinaša srečo. V času božičnih in novoletnih praznikov sorodnikom in prijateljem pošjjejo voščilnice. Znane so voščilnice iz začetka 20. stoletja, ko so jih pošiljali še poredko, po drugi vojni pa so postale vse bolj pogosta oblika voščila. V zadnjem času se nekateri tudi obdarijo. V božično-novoletnem času so v Mežiški dolini ponekod po drugi vojni (še konec 50. let) še igrali koledniško »Pas-tirsko-trikraljevsko igro«, v kateri so nastopali: Herodež, judovski kralj, Jožef, Marija z Jezusom, gospodar, dva pismouka, trije pastirji (Ripelj, Štefelj in Jodelj), trije kralji, deželni glavar, gostilničar, popotnik, angeli in hudič. Pred prvo vojno so jo za uradniške družine in za »gospodo« v gostilni igrali v nemščini, za druge v slovenščini. Igrali so jo po gostilnah, po hišah uradnikov ter paznikov in tudi po kmetijah. Za nastop so dobili plačano v denarju. Besedilo te igre je zapisal kaplan Jaka Sem iz Mežice, napeve pa je harmoniziral organist Ivan Lednik. Zadnja koledovka je Dora, ki v začetku 90. let od božiča do svečnice po hišah prepeva koledniške pesmi. Za plačilo dobiva hrano, največkrat pa denar. (Bolj podrobno na str. 29). Sveti trije kralji (6.1.) so zadnja bilja božično-novoletnih praznikov, ki jo praznujejo od 6. stoletja dalje, sprva pa je bil to osrednji in edini praznik »božičnega časa«. Posvečen je dnevu, ko je Herod v Betlehem poslal »modre«, z na- menom, da mu odkrijejo kraj novorojenega. Ti so Jezusa obdarili z zlatom, kadilom in miro in se vrnili, ne da bi ga izdali. Od 12. stoletja nastopajo trije kralji (pred tem so števila različna, prav tako imena); Kaspar, Melhior in Baltazar. Na predvečer praznika na podeželju Mežiške doline starejši prebivalci še nabijejo na vhodna vrata ali drugo ustrezno mesto križce iz lesa cvet-nonedeljske butare, ki so jih po prvi svetovni vojni nabili na nosilni stropni tram v ta več hiši. Po hiši in okrog nje poškropijo in pokadijo. Na vhodna vrata nekateri še napišejo letnico novega leta in inicialke svetih treh kraljev: Gašper, Miha, Boltežar. V cerkvi na ta dan blagoslavljajo vodo. Od treh kraljev do svečnice se zvrstijo še nekateri svetniki, ki jim cerkev namenja različno vlogo. Konec 4. stoletja so ta dan praznovali kot »srečanje« (med Simeonom in Ano), kasneje pa spominja na Marijino očiščevanje štirideseti dan po porodu. Svečnica je praznik blagoslavljanj sveč, ki jih cerkev in verniki potrebujejo v novem letu. V Mežiški dolini so pred drugo vojno cerkovniki po hišah pobirali denar za cerkvene sveče. Prosti dnevi ali »nediev« so bili takšni, da so na ta dan samo opustili nekatera dela, pri zapovedanih praznikih pa so se tudi praznično oblekli in običajno bili pri maši. Za posle je bil nediev od božiča do novega leta. V tem času so lahko tudi menjali službo. Za božič so od gospodinje dobili »talngo« za nekaj dni. Kruh in meso so lahko sami pojedli ali ga odnesli domov staršem. Moški posli so pogosto na Silvestrovo, ko so »bandrali«, šli v gostilno. Kmetje pa so v tem času opravljali le najnujnejša dela v hlevu pri živini in v hiši. Car zimskih praznikov in želje po življenju, ki jo simbolizira zimzeleno drevje in ogenj v obliki luči, ostaja, spreminja se vsebina. Opombe 1. N. Kuret, Praznično leto Slovencev 2. Ljubljana 1989, str. 210 2. Mir (časopis za Koroško izhajal v Celovcu 1882-1920) 1917, št. 3. F. Kotnik, Kolacija. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1939. 4. N. Kuret, Praznično leto Slovencev 2. Str. 312. 5. Isti, str. 314. 6. Isti, str. 415. 7. Vsi podatki o začetkih praznovanj so povzeti po knjigi N. Kureta, Praznično leto Slovencev 2. Ljubljana 1989; podatki za Mežiško dolino pa po terenskih zapisih v Delavskem muzeju Ravne na Koroškem. GLEDALIŠKA DEJAVNOST V MEŽIŠKI DOLINI OD PRVIH ZNANIH ZAČETKOV DO LETA 1941 Miroslav Osojnik, Delavski muzej Ravne PRVI ZAČETKI IN RAST GLEDALIŠKE DEJAVNOSTI DO 1. SVETOVNE VOJNE Korenine gledališke dejavnosti v Mežiški dolini moramo zagotovo iskati v ljudskem igranju, ki je bilo konec prejšnjega in v začetku tega stoletja eden najbolj pristnih in zgovornih utripov kulturnega življenja prebivalcev naše doline. Zaradi neljubega spoznanja, da nam primanjkuje avtentičnih arhivskih virov (prijave gledaliških iger, fotografije, gledališki plakati, drugi pisani dokumenti ipd.), še živeče priče pa tudi ne morejo (znajo) dati absolutno zanesljivih podatkov, je prve gledališke začetke v naši dolini težko do leta natančno določiti. Tako lahko le sklepamo, da so v dolini zaživeli »ljudski odri« že konec prejšnjega stoletja, ta dejavnost pa je čisto zanesljivo potrjena za Črno in Ravne na Koroškem za prva leta tega stoletja. Povod za razcvet domače gledališke dejavnosti so gotovo dale zamejske koroške ljudske gledališke skupine, ki so v začetku tega stoletja (nekako med 1905 in 1907) prihajale iz Globasnice gostovat v Črno in na Ravne (takratni Guštanj), v Šentanel pa so menda prihajali na gostovanje tudi igralci iz Pliberka. Gledališka dejavnost se je v obeh naših krajih takoj »prijela«. V Črni so igralci nastopali v plesni dvorani pri Gerša-ku, leta 1908 pa so navdušeni domačini sami izdelali zložljiv oder, ki so ga postavili v Drofelnikovi gostilni. Marjan Kolar piše v prispevku »Iz gledališke preteklosti Mežiške doline« (v: III. okrajna dramska revija, Ravne na Koroškem, 26. IV. - 29. IV. 1961), da se je Šanclov Zepi (Jože Gradišnik) še spomnil, da so v letih od 1905 do 1907 igralci iz Globasnice pod Hojnikovim vodstvom gostovali v Črni. V plesni dvorani pri Geršaku so se domačinom predstavili z »Lurdsko pastirico« in igro »Ne kliči vraga«. Ko so Črnjani že imeli zložljivi oder, so okoli leta 1908 pri Drofelniku uprizorili igro »Tri tičke« in burko »Kmet in fotograf«, kiju je vodil Šenk. Razgoršek in Šenk sta v teh letih postavila na oder še veliko drugih iger, med njimi tudi »Sanje«, »Doktor Vseznal in njegov sluga Stipko Tiček«, »Turški križ«, »Divji lovec«, »Čašica kave« in »Zloba in zvestoba«. Črnjani so lahko uživali ob ogledu najbolj priljubljenih iger vse do leta 1910. Tega leta je izbruhnil v Črni velik požar, ki je upepelil tudi Drofelnikovo gostilno in zložljivi gledališki oder v njej. Črnjani so seveda igrali naprej, čeprav nimamo podatkov, kje so imeli predstave do aprila 1911. Časopis »Mir« nam ponuja za leto 1911 tele podatke: - na Tri kralje 1911. leta: »Čašica kave« in »Pri gospodi«, - prvi teden februarja 1911: »Tri tičke« in »Stipko Tiček«, - 2.4.1911: igri »Sanje« in »Sv. Cita« (na novem odru!), - 2.12.1911: igra »Turški križ«. Črnjani so torej oder pri Drofelniku obnovili in igrali naprej. Znano je, da so leta 1913 predstavili gledališkim zaljubljencem igro »Mlin pod zemljo«. Leta 1914 so oder na novo postavili na skednju pri fa-rovžu v Črni. Na tem mestu je bila pozneje črnjanska kino dvorana. Igralci iz Črne so v tem obdobju igrali pod pokroviteljstvom Slovenskega krš-čansko-socialnega delavskega društva, leta 1911 pa so ustanovili svojo igralsko sekcijo tudi socialdemokrati, ki so imeli predstave pri Krulcu, žal pa ni nič znanega o njihovih gledaliških uprizoritvah. Guštanjski igralci so se 22. 1. 1911 v gostilni »Tolstovrš- ka slatina« predstavili z igro »Trije tički«, nekaj pozneje istega leta pa še z igro »Če študent na rajžo gre«. 8.9.1911 je bila v tej gostilni velika slovenska veselica, pri kateri so igralci uprizorili igro »Kmet Herod ali Gorje mu, ki pride dijakom v roke«. O drugih igrah »Mir« ne poroča. Tudi na Prevaljah so v teh letih igralci Slovenskega krš-čansko-socialnega delavskega društva oživili gledališko dejavnost. Časopis »Mir« poroča, da so se prevaljski igralci na velikonočni ponedeljek leta 1911 predstavili z narodno igro »Divji lovec«. Ista gledališka skupina je 10.9.1911 predstavila igro »Posestrimi«. 23.12.1911 so Prevaljčani uprizorili igro »Na Betlehemskih poljanah«, ki jo je vodil gospod Abraham. Pustno nedeljo leta 1912 so igralci popestrili z igrama »Nemški ne znajo« in »Ne kliči vraga«. Na velikonočno nedeljo leta 1914 pa so pri Steklu na Fari igrali »Dve materi«. Taki so bolj skopi podatki o prvih začetkih gledališke dejavnosti v Mežiški dolini. Več jih, žal, ni ohranjenih. Gledališka ustvarjalnost se je v obdobju 1. svetovne vojne umaknila političnim interesom in intrigam, ponovno pa je zaživela z letom 1919. GLEDALIŠKA USTVARJALNOST OD LETA 1919 DO 1932 Pred 2. svetovno vojno kulturnih društev, kot jih pozna- mo danes, še ni bilo. Takratna društva so - pač glede na družbene in politične razmere tistega časa - imela izključno politični značaj in so predvsem izobraževala delavce in druge svoje člane. Tako je po letu 1919 zaživela delavsko prosvetna dejavnost tudi v Črni in Guštanju. V okviru obeh delavsko prosvetnih društev, ki sta se imenovali »Svoboda«, so imeli tudi dramatična odseka, ki sta bila zelo prizadevna in delavna. Ker je bilo v Guštanju tudi že leta 1919 ustanovljeno telesno-vzgojno društvo »Sokol«, aktivno pa je bilo tudi Katoliško prosvetno društvo, se je med temi društvi v kraju razvilo živahno tekmovanje na vseh področjih, torej tudi v gledališki ustvarjalnosti. Guštanjska »Svoboda« je takoj po ustanovitvi leta 1919 prenesla težišče svojega dela na svojo dramsko skupino, ki je takrat štela šestintrideset članic in članov. Že leta 1919 je uprizorila svoje prvo delo »Kovačev študent«. Istega leta so menda prikazali tudi »Miklovo Zalo« v Spicarjevi priredbi, potem pa še »Divjega lovca« in »Razvalino življenja«. Gledališke predstave so bile najprej v »ruski baraki« pri ravenski železarni. »Svoboda« takrat namreč še ni imela lastnega doma za gledališke generalke in nastope, zato ji je sokolsko društvo odstopilo svojo dvorano, ki je bila v bistvu lesena baraka, ki so jo postavili med 1. svetovno vojno za ruske ujetnike. Zato je še dolgo potem nosila ime »ruska baraka«. Pozneje so imeli igralci »Svobode« predstave pri Lečniku na guštanjskem trgu in nazadnje na Petračevem vrtu ob Meži; obakrat torej v zelo znanih gostilnah tistega časa. Leta 1922 je »Svoboda« zelo uspešno odigrala »Kralja na Betajnovi«, leto pozneje (1923) pa igre »Bobrov kožuh«, »Hlapci«, »Veleturist« in »Ženitev«. Leta 1924 so se predstavili z igrama »Babilon« in »Žrtve«. Leta 1925 so pripravili dve premieri: 1. maja 1925 so igrali »Vdovo Rošlin-ko«. Od še poznanih guštanjs-kih igralcev so pri premieri sodelovali: Franc Mezner, Jože Stana, Mirko in Marija Tasotto, Miha Zavoanik in Maks Žagar, sedlar v Guštanju. 1. novemb- Leta 1924 je guštanjska Svoboda predstavila igro Babilon ra 1925 so se predstavili z dramo »Mati«. Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki je bil tudi tajnik guštanjske Svobode, saj so vsi zapisniki od 9.2.1924 pisani z njegovo roko in overjeni z njegovim podpisom, je skrbel, da so o uspešnem delu guštanj-skih »svobodašev« brali tudi izven lokalnih mej. Tako hvali uspešno uprizoritev Kralja na Betajnovi in druge uspehe igralcev: »Malo je na Slovenskem delavskih in drugih podeželskih odrov, ki bi v teh časih mogli uprizarjati igre, kakor so jih guštanjski fužinarji. Na svojem odru so dajali Cankarjeve »Hlapce«, »Kralja na Betajnovi«, Gogoljevo »Ženitev«, Finžgarjevo »Razvalino življenja« in še mnogo drugih dobrih del. Treba je priznati, da so bili igralci pridni, a treba je povedati tudi to, da se je ljudstvo iz Guštanja in okolice v velikem številu udeleževalo teh predstav. Predstave guštanjske »Svobode« so bile najbolj obiskane.« (Kralj na Betajnovi v Dobrijah, Obzornik 1948/63). Na plebiscitnem ozemlju so koroški borci med drugimi propagandnimi dejavnostmi tudi z gledališkimi igrami agitirali po koroških vaseh za Jugoslavijo. Andrej Kotnik, po domače Jurič z Dobrij, se je spominjal, da so v tem času guštanjski in prevaljski igralci v Velikovcu igrali »Divjega lovca« in so z njim zelo uspešno gostovali po deželi. Učitelj Hren je za to priložnost napisal igro, ki jo je Andrej Kotnik imenoval kar »plebiscitna igra«. Pri teh igrah so poleg Juriča sodelovali še Julij Felaher, Tone Gaspari in žena učitelja Vinka Modern-dorferja. Tudi uspešne gledališke predstave širom po koroški dežele niso mogle preprečiti zgodovinske tragedije. Plebiscit smo izgubili, Mežiška dolina pa se je začela vraščati v novo državo, v kateri se je strankarski boj še bolj ostril. Najbolj znani guštanjski igralci v tem obdobju so bili: Rajko Kotnik, Zorko Kotnik, Avguštinova Lojzka, Petračeva Justa in Ludvik Kotnik. Nekatere smo omenili že pri plebiscitni propagandi. Pa nazaj k delu guštanjske Svobode! Njeno letno poročilo za leto 1929 omenja, da so leta 1928 začeli rokodelski pomočniki v Guštanju »na veliko fabricirati komedije«, nikjer pa ni podatka, kaj so predstavili giledalcem. Dramski odsek gustanjske Svobode se v teh letih ni proslavil, saj je bila igralska bera skromna. Njihovo poročilo s kongresa Svobod pravi, da je Svoboda preživljala hudo krizo, ker ji je primanjkovalo denarja, pa še večina njenih članov je zapustila Guštanj. V novem sokolskem domu so se 27. decembra 1931 naposled le predstavili z delom Real -Farner: »Trije vaški svetniki«, 24. januarja 1932 pa so s to igro gostovali na Muti. 16. maja 1932 so se predstavili v Mežici z igro »Teta na konju«. Guštanjski Sokol je bil v tem času bolj prizadeven. Leta 1931 so prikazali v novem sokolskem domu, ki so ga svečano odprli 22. novembra 1931, Milčinskega »Mogočni prstan«. V letu 1932 pa so si predstave sokolskega društva kar podajale roko: -31.1. in 14.2.1932: K. Zna-ufs: »Vražja misel«, - 21.2.1932: František Lan-ger: »Kamela skozi iglino uho«, - 22.2.1932: Thomas Bran-don: »Charleyeva teta«, - 2.2.1932: Pajme: »Palček potep«, - 6.3.1932: France Bevk: »Bedak Pavle«, - 9.3.1932: »Vražji Rudi«, - 6.11.1932: Petrovič: »Vozel«. Učitelj Janko Gačnik, ki je bil v tem času tudi tajnik »Sokola«, je režiral veliko spevoiger in operet, s katerimi so se igralci »Sokola« predstavili na gostovanjih na Prevaljah, v Mežici, v Libeličah, Dravo- gradu in Slovenj Gradcu. Znan je podatek, da so uprizorili tudi kantato »Jeftejeva prisega« in Schvvabovo »Jutro«. Marjan Kolar v citiranem članku omenja, da je pri teh igrah sodelovala kot režiserka in igralka tudi Hedvika Jamšek. Tudi guštanjsko Katoliško prosvetno društvo je bilo, kakor lahko razberemo s hrbtne strani ohranjene fotografije, »zelo agilno in iznajdljivo. Z najpreprostejšimi sredstvi zna ustvariti krasoto. To je razvidno iz igre 'Dekle z biseri', ki jo je uprizorilo z uspehom I. 1931«. (Fotografijo z ohranjenim citiranim besedilom, kakor tudi vse druge, ki so objavljene za ilustracijo tega prispevka, hrani v svojem fotografskem in filmskem oddelku ravenski muzej). Da je laskavi tekst zelo realen, dokazujejo uprizoritve prosvetnega društva v letu 1932: - 3.4.1932: Gustave Lemoine: »Materin blagoslov« ali »Nova Chanchon«, - 24.4.1932: Kazimir Zakrajšek: »Prisegam«, - 24.7.1932: Kazimir Zakrajšek: »Pri kapelici« in »Botra Negra« (obe istočasno), - avgust 1932: »Miklova Zala« (na Petračevem vrtu ob Meži), - 8.9., 18.9. in 25.9.1932: Ne-stroy: »Lumpacij Vaga- bund«, - 23.10.1932: Anton Medved: »Črnošolec«. - 20.11.1932: »Davek na samce« in Dragotin Vodopivec: »Čarodejna brivnica« (istočasno). V letu 1932 so vsaj po eno igro naštudirala tudi tale guš-tanjska društva: - Društvo rokodelskih pomočnikov: »Urban debeluhar« (januarja 1932 v Kotljah in 7.2. 1932 v Guštanju), - Gasilsko društvo: Fodor Laszlo: »Revna kot cerkvena miš« (19.3.1932), »Vražji Rudi« (8.12.1932), - Gospodinjska nadaljevalna šola: »Pri Prodnikovih«, »Ve-dež« (9.4.1932). Tudi v Črni so v dvajsetih letih ustanovili svoje delavsko prosvetno društvo, »Svobodo«, ki se je predstavila gledalcem z nekaj uspešnimi predstavami svojega dramskega odseka. Igrali so resnejše stvari, npr. »Na dnu«, »Kralj na Betajnovi«, niso pa se branili naštudirati tudi »Vdovo Rošlinko« ali »Avtomobilista« da so le pritegnili dovolj gledalcev. Poročila »Svobode« iz Črne govore, da so leta 1931 uprizorili tri igre. Zanesljivo so 15.11.1931 prikazali delo dr. Stolbejeve »Stari grehi«, pripravljali pa so še »Prisego ob polnoči« Manice Kumanove, »Tri vaške svetnike« in morda tudi »Glavni dobitek« Frana Lipaha. Dokazov za uprizoritev zadnjih treh del ni. Tudi za Črnjane je bilo najbolj uspešno leto 1932: - 2.2.1932: Alojzij Remec: »Preužitkarji« - 21.2.1932: »Če sta dva«, - 13.3.1932: Etbin Kristan: »Zvestoba«, - 17.4. in 16.101932: »Avtomobilist«, - 19.6.1932: Anton Novačan: »Veleja«, -3. in 18.9., 18. in 25.9.1932: Ivan Cankar: »Kralj na Betajnovi«, Poslednje ustoličenje so uprizorili 1. septembra 1935 na Poljani Vdova Rošlinka v izvedbi guštanjske Svobode 1. maja 1925 ' ' \ Med letoma 1928 in 1930 je dramska skupina Svobode z Leš prikazala Divjega lovca - 26.12.1932: Maksim Gorki: »Na dnu«. Ohranjena fotografija pa priča, da so že leta 1928 zelo uspešno odigrali »Kralja na Betajnovi«. Dramska skupina črnjanske »Svobode« je bila tako uspešna in odmevna tudi zaradi stalnosti svojih članov, ljubiteljskih igralcev. Med drugimi so leta 1928 (pa še tudi pozneje) igrali: Andrej Vehovar, Amalija Sterže in njena hčerka, Franc Sterže, Micka Kolšek, Tončka Jezernik, Jakob Bloder, Golob, Jerica Repanšek (por. Forstner), Ivan Forstner (režiser, navdušen ljubitelj odrske umetnosti), Valent Grubelnik, Aleš Modrej, Silvester Obretan in še nekaj drugih. V letu 1932 se je Sokolsko društvo Črna predstavilo gledalcem le s »Tremi vaškimi svetniki«, in sicer januarja 1932. Veliko bolj delavno pa je bilo v tem letu črnjansko Katoliško prosvetno društvo: - 3.4.1932: R. Bazin - Dr. Dornik: »Gruda umira«, - 15. in 16.10. 1932: Kazimir Zakrajšek: »Prisegam«, - 6.11.1932: Janez Ev. Krek: »Tri sestre«, - 5.12.1932: »Dva gluha« in Kazimir Zakrajšek: »Pri kapelici« (istočasno). Kolo jugoslovanskih sester iz Črne pa je 29.9.1932 predstavilo igro K. Zakrajšek: »Dva računa« in Milan Skrbinšek: »Mati«. V Mežici so imeli gledališke predstave pri Toffu. Igrali so predvsem ljudske igre. Za prvo obdobje so znani podatki o teh igrah: »Deseti brat«, »Dve nevesti« in »Davek na samca«. Uprizorili so jih nekje med 1920 in 1925. V letu 1932 pa so bile v Mežici naslednje predstave: Sokolsko društvo Mežica je uprizorilo »Charleyevo teto« (28.2.1932) in »Radikalno kuro« (26.4.1932). Mežiška Svoboda je šla na oder s »Tremi vaškimi svetniki« (14.2.1932) in »Tihotapcem« (Jurčič - Bujak; 14.1. in 17.1.1932). Zerjavčani so si na mestu, kjer je nekoč stal Čemernikov hlev, postavili novo sokolsko dvorano. Prizadevni žerjavski kulturni delavci iz tistih let, Pe-ruš, Mauhler, Prevalnik, Seliš-nik, Mavrič, so bili najbolj zaslužni za igre, ki so jih postavili na oder v tem domu, z njimi pa so gostovali tudi v Savinjski dolini. V letu 1932 so bile v sokolskem domu tele predstave, ki jih je naštudirala igralska sekcija sokolskega društva: - 7. in 8.5.1932: O. Blumen-thal-G. Kodelburg: »Pri belem konjiču«, - 5.12.1932: Real - Farner: »Hlače«, - 17.12.1932: Fran Govekar: »Legionarji«. Tudi na Prevaljah je najbrž že zgodaj pričela z delom uspešna dramska skupina, saj Andrej Kotnik, po domače Jurič z Dobrij, pravi (citiram po Kolarju!), da »če so na Prevaljah kakega 'trepa nucali’, so pa po mene prišli«. Ohranjena je fotografija dramske skupine s Prevalj ob krstni uprizoritvi »Divjega lovca«. Prevaljski igralci so takrat vadili in igrali na Fari, v gostilni Steki. Igralci so bili predvsem s Prevalj in z Leš. Na fotografiji smo lahko razpoznali Poldeta Abrahama z ženo Majdo, Rudolfa Jasserja, Poldeta Žibernika iz Podkraja v Zgornjih Libučah in Mačičeva mizarja, ki sta igrala orožnika. Zanesljivega leta ni mogoče ugotoviti, glede na prepoznane igralce pa to predstavo lahko mirno uvrstimo v leta med 1919 in 1921, medtem ko komentar na hrbtni strani fotografije uvršča to igro v častitljivo leto 1910! Znano je tudi, da so v dvajsetih letih na Prevaljah igrali »Moč uniforme«, »Pasijon«, leta 1922 igro »Domen«, leta 1923 pa »Miklovo Zalo«. To igro so v letu 1923 igrali šestkrat, v letu 1924 pa še trikrat. Prav tako so leta 1923 prvič uprizorili igro »Quo vadiš«. Združena gledališka skupina Svobode Leše - Prevalje je v letu 1932 uprizorila te igre: - 3.4.1932: Etbin Kristan: Zvestoba«, - 3.7. in 2.10.1932: Engelbert Gangl: »Sin«, - 14.8. in 28.8.1932: Ivan Cankar: »Hlapec Jernej in njegova pravica«. Na Lešah so še pred združitvijo igralskih skupin predstavili nekaj gledaliških iger. Že leta 1921 je leška »Svoboda« igrala »Podzemeljskega škrata«, leta 1924 pa »Hlapca Jerneja in njegovo pravico«. Nekje med letoma 1928 in 1930 so se predstavili še z »Divjim lovcem«. Na tej predstavi je menda sodelovala tudi glasbena skupina iz Guš-tanja, saj na ohranjeni fotografiji lahko prepoznamo Antona Godca^ Mirka Meznerja, Andreja Čapelnika in Franca Lepka. Leta 1929 so zaigrali »Prisego ob polnoči«, 18.1. 1931 pa igro »Gostilničar pri svetem Raku«, ki jo je režiral Karel Doberšek. Sokolsko društvo Prevalje je leta 1932 uprizorilo tele igre: - 30.1. in 2.2.1932: Schon-herr: »Vražja žena«, - 8.5. in 24.7.1932: Julij Horst: »Nebesa na zemlji«, - 29.6. in 10.7.1932: Jaroslav Hašek: »Dobri vojak Svejk«, - 20.11. in 27.11.1932: Fr. Dobovišek: »Radikalna kura«. Prevaljsko Katoliško prosvetno društvo pa je bilo v letu 1932 pred gledalci s temi ig- rami: -31.1. in 2.2.1932: Josip Lav-težar: »Darinka«, spevoigra, - 28.2.1932: Maurice Maeterlinck: »Stilmontski župan«, - 5.6.1932: Kazimir Zakrajšek: »Pri kapelici«, - 6.11.1932: Franz Grillpar-zer: »Prababica«, - 4.12.1932: Jaka Štoka: »Trije tički«. Kolo jugoslovanskih sester s Prevalj je 21.5.1932 prikazalo igro »K mamici«, 16.10. 1932 pa Petrovičev »Vozel«. Strelsko društvo s Prevalj pa je 17.12.1932 uprizorilo igro »Davek na samce«. Že leta 1919 je v Kotljah tamkajšnji nadučitelj Adolf Sokol režiral »Ribničana Urbana«, ki so ga hotuljski igralci predstavili pri Križanu pod Uršjo goro. Pozneje so jim pomagali gasilci in so igrali na šoli, ki je bila seveda pretesna za vse, predstav željne obiskovalce. Igrali so »Zakopane zaklade«, »Bele vrtnice« in podobne ljudske igre in burke. V letu 1931 so se 19.4. in 26.4. gledalcem predstavili z ljudsko igro »Krivoprisežnik«. Igrali so tile igralci: Franc Šajbler, Jožko Breznik, Ivica Herman, Franc Herman (po domače Hrvat), Adolf Sokol (režiser), Marija Šajbler, Florijan Ivartnik (po domače Pavšer), Justa Kostvvein, Pepi Kolar, Marija Dvornik, Ernest Lizin, Podpeška Micka, Ana Sadovnik, Helena Metarnik, Jožefa Kostvvein, Ignac Wastl, Šrobova Rozka, Franc Gradišnik, Fra-diški Lojz in Predovski Franc. Scenarist je bil Jože Šater, med igralce pa se je postavil tudi hotuljski župnik Ivan Serajnik. Leta 1927 so v Šentanelu uprizorili »Našo kri«. Med originalno kostumiranimi igralci smo na fotografiji lahko razpoznali Cirila Marina, Riflove-ga Nantija in Feliksa Senico. Igra je bila predstavljena gledalcem 30.1.1927. Režiral je učitelj Grafenauer. Ljudje se še spominjajo, da so Šentanelci igrali potem kar vsako leto. Naštudirali so »Miklovo Zalo«, »Tri tičke«, »Divjega lovca«... Igralci so po vsej verjetnosti delali v okviru šentanelskega Katoliško prosvetnega društva, saj so podatki o uprizoritvah te igralske skupine ohranjeni tudi za leto 1932: - 28.3.1932: »Zamorci«, »Dve teti«, »Tihotapci« (vse tri istočasno), - 17.7. in 7.8.1932: Kazimir Zakrajšek: »Pri kapelici«. Igre so uprizarjali pri Riflu ali kar na prostem pri kapelici. Ohranjeni so tudi podatki o gledaliških prireditvah v Podpeci. Leta 1932 je Podporno društvo za šolsko mladino v Podpeci uprizorilo: - 7.2.1932: Cvetko Golar: »Vdova Rošlinka«, - 6.3.1932: »Pepelka« in koncert (v izvedbi šolarjev), - 10.4. in 14.4.1932: J. Jur- Katoliško prosvetno društvo Guštanj na premieri igre Dekle z biseri leta 1931 čič - i. Cesnik: »Domen«, - 31.12.1932: Real - Farner: »Trije vaški svetniki«. Organi finančne straže Kapla so 7.2.1932 predstavili igro »Čez deset let«, Društvo sv. Cirila in Metoda Duh na Ostrem vrhu pa 19.6.1932 na Kapli igro Josipa Štolbe: »Stari grehi«. Toliko je na razpolago podatkov za obdobje 1919 do 1932. Ob uprizoritvah, režiserjih, ki se ponavljajo zdaj tu in tam, pa tudi ob igralcih, katerih imena lahko odkrijemo zdaj pri Svobodah in spet pri Sokolih, se nam ponujajo naslednje ugotovitve: Društva v tem času nikakor niso bila vase zaprta, četudi so bila strogo politično opredeljena. Med seboj so si »sposojala« režiserje, tehnične pripomočke in tudi - igralce! Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo največ takega sodelovanja med Svobodami in sokolskimi društvi, saj je znano, da je guštanjska Svoboda priredila od leta 1931 naprej skoraj vse svoje igre v guštanjskem sokolskem domu, v prvih letih pa v »ruski baraki«, ki je bila prav tako namenjena za prostore Sokolskega društva v Guštanju. Ugotovimo tudi lahko, da so za prvi del tega obdobja (1919-1923) na razpolago bolj skromni podatki o gledaliških uprizoritvah, za obdobje, ki temu sledi (1924-1932), pa so ohranjena dokaj bogata pisna in tudi fotografska pričevanja. Ti podatki pa seveda še nikakor niso popolni! Pregledati bi bilo treba še vse dosegljive publikacije posameznih političnih strank oziroma društev, ki so ob sklepu sezon gotovo objavljala poročila o svoji dejavnosti. Za tak postopek pa bi bil potreben bistveno daljši vloženi čas in zamudno iskanje tudi po ljubljanskih knjižnicah in arhivih. GLEDALIŠKA BERA V ČASU OD LETA 1933 DO 1941 Arhiv v Mariboru hrani veliko dragocenega gradiva tudi za območje naše doline. Naš muzej razpolaga s prepisi po- datkov za uprizoritve gledaliških del po prijavah, ki so jih bila društva-prireditelji dolžna pošiljati Okrajnemu glavarstvu Dravograd. Ti podatki so, lahko rečemo, vsaj 99-od-stotno zanesljivi. En odstotek verjetnosti uprizoritve odpade na morebitno težavo pri uprizoritvi gledališkega dela (bolezen igralcev, smrt ipd.). Če pa igra po spletu okoliščin le ni bila uprizorjena, pa ti podatki pričajo, da so igralci igro resnično naštudirali, drugače je ne bi bili prijavili. V vsakem primeru veljajo ti prepisi iz mariborskega Arhiva za enega najbolj zanesljivih virov, saj so opravljeni na podlagi originalnih dokumentov. Povedati pa je treba, da tudi Arhiv v Mariboru nima kompletnih podatkov za Mežiško dolino, saj sta 2. svetovna vojna in čas takoj po njej bila usodna za marsikatero dragoceno pisno, fotografsko ali drugačno pričevanje. Tako pa je bil izgubljen ali uničen marsikak pomemben pisni ali drugačen materialni vir za ugotavljanje zgodovine gledališke kot tudi kakršnekoli druge dejavnosti v preteklem obdobju. Zanimivi podatki, ki jih bomo predstavili v tem poglavju, nas tudi za to obdobje prepričajo o tem, da se z gledališkimi uprizoritvami niso ukvarjala le najbolj pogosto imenovana politična društva (katoliško prosvetna društva, Sokoli, delavsko prosvetna društva Svobode; po prepovedi Svobod 1935. leta pa Vzajemnosti). Krepek je bil gledališki delež osnovnih šol, podpornih društev za šolsko mladino, podpornih društev za invalidno mladino, gospodinjskih nadaljevalnih šol, podmladka Rdečega križa, gasilskih društev in čet, po kakšno predstavo pa so uprizorili tudi olepševalno in tujsko-promet-no društvo, JSZ (Jugoslovanska strokovna zveza), kolesarski klub Peca iz Mežice, dekliški Marijin vrtec in Narodna odbrana Guštanj. Za leto 1933 je v mariborskem Arhivu toliko podatkov o gledališki dejavnosti v naši dolini, da je škoda prostora za dolgovezno opisovanje v stavkih, zato si oglejmo kar razpredelnico uprizoritev. 1933 Zap. št. Društvo Gledališko delo Datum Kraj (dvorana) 1. Katoliško prosvetno društvo Prevalje CVRČEK ZA PEČJO 6.1.1933 dvorana na Fari 2. Slovensko katoliško prosvetno društvo Črna LOGARJEVA SINOVA ali 6.1.1933, župnijski skedenj v Črni MIR LJUDEM NA ZEMLJI 15.1.1933 3. Svoboda Mežica BABILON 15.1.1933 nad konzumom v Mežici 4. Katoliško prosvetno društvo Prealje E. Gangl: SIN 15.1.1933 društvena dvorana na Fari 5. Katoliško prosvetno društvo Guštanj TRIJE KRALJI 22.1.1933 pri Lečniku v trgu 6. Šola Št. Danijel BISERI IN CEKINI 2.2.1933 Rifl v Št. Danijelu 7. Svoboda Črna Ivo Cesnik: POGODBA 2.2.1933 gostilna Knez v Črni 8. Sokol Prevalje Fran Govekar: DESETI BRAT 2.2.1933 gostilna Rozman, Prevalje 9. Katoliško prosvetno društvo Prevalje JURČEK in BOB IZ KRANJA 5.2.1933 dvorana na Fari 10. Slovensko prosvetno društvo Črna burka BABILON 18.2.1933, župnijski skedenj v Črni 19.2.1933 11. Svoboda Mežica AVTOMOBILIST 19.2.1933 nad konzumom v Mežici 12. Svoboda Guštanj SPOŠTUJ STAROST in 19.2.1933 Sokolski dom, Guštanj POPOLNE ŽENE (1. dejanje) 13. Prosvetno društvo Št. Danijel KRČMAR PRI ZVITEM ROGU 26.2.1933 Rifl v št. Danijelu KMET IN FOTOGRAF 14. Svoboda Guštanj RDEČE ROŽE 5.3.1933 Sokolski dom, Guštanj 15. Karoliško prosvetno društvo Prevalje SLEHERNIK 5.3.1933 v svoji dvorani na Fari 16. Sokol Prevalje DESETNIK SIROTICA 12.3.1933 gostilna Rozman, Prevalje 17. JSZ Prevalje SLEHERNIK 25.3.1933, 2.4.1933 gostilna Krištan na Fari 18. Sokol Guštanj PRISEGA OB POLNOČI 2.4.1933 Sokolski dom, Guštanj 19. Sokol Žerjav Ribičič: VRAŽE 9.4.1933 Žerjav (sokolski dom) 20. Sokol Prevalje P. Sjeverni: SPAVAJ, MOJA DEKLICA 23.4.1933 gostilna Rozman, Prevalje 21. Podporno društvo za šolsko mladino Podpeca VVillbardt: BELA VRTNICA 23.4.1933 rudniška dvorana, Podpeca (poslovenil Koblar) 22. Gasilsko društvo Kotlje UŽITKAR 23.4.1933, 14.5.1933 šola v Kotljah 23. Svoboda Mežica RDEČE ROŽE 6.5.1933, 7.5.1933 konzumno društvo Mežica 24 Olepševalno in tujsko-prometno društvo Guštanj GOSPOD SENATOR 7.5.1933 Sokolski dom Guštanj 25. Svoboda Guštanj SPOŠTUJ STAROST 14.5.1933 gostilna Rozman, Prevalje 26. Sokolsko društvo Žerjav C. Golar: DVE NEVESTI 20.5.1933, 21.5.1933 rudniška dvorana, Žerjav 27. Podmladek Rdečega križa Prevalje PRINCESKA IN PASTIRČEK 21.5.1933 gostilna Rozman, Prevalje 28. Gospodinjska nadaljevalna šola Mežica BOJ ZA DOTO 21.5.1933 konzumno društvo, Mežica 29. Svoboda Leše RDEČE ROŽE 21.5.1933 rudniška restavracija, Leše 30. Svoboda Črna RDEČE ROŽE 29.6.1933 gostilna Knez, Črna 31. Katoliško prosvetno društvo Guštanj DESETI BRAT 24.9.1933 Lečnikov vrt, Guštanj 32. Gasilsko društvo Črna Nestorij (posl. P. Golia): UTOPLJENKA 30.9.1933, 1.10.1933 župnijski skedenj, Črna 33. Svoboda Mežica PRISEGA OB POLNOČI 8.10.1933 Mežica (-) 34. JSZ Prevalje ZA ČAST IN KRI 8.10.1933 na Fari, Prevalje Z zadnjo igro v tabeli smo že stopili v leto 1934, saj je bila na novo leto uprizorjena prva igra »Po desetih letih« na Fari na Prevaljah. Za to leto je značilna poživljena dejavnost Svobod. Na občnem zboru Svobode v Črni so omenili, da so v letu 1934 uprizorili tri igre. Poznamo le naslov igre »Poslednji mož« (veseloigra), ki so jo uprizorili 3. in 4.2.1934. Omenjali so še dve mladinski predstavi z igricami. 16. in 17. marca 1935 so uprizorili burko »Pred poroko« in imeli v načrtu še tri igre, o katerih pa iz poročila ne izvemo ničesar. Igralci Svobode iz Mežice so v letu 1934 priredili štiri predstave. Iz poročila občnega zbora društva izvemo za naslove treh. V Mežici so 3.12.1934 igralci z Leš v gosteh predstavili igro »Tihotapec«, 16. decembra 1934 so Mežičani predstavili svojemu občinstvu igro Frana Lipaha »Glavni dobitek«; igro »Čez eno leto« pa so uprizorili šele 3.2.1935. Igralci združene leške in prevaljske Svobode so se v letu 1934 štirikrat predstavili gledalcem. Igrali so Finžgarje-vo »Razvalino življenja«, Jožeta Moškriča »Rdeče rože«, »Zdravnika in njegovega stre- Med letoma 1938 in 1939 so člani Vzajemnosti iz Mežice postavili na oder Vdovo Rošlinko. Režiral je Vinko Moderndorfer (sedi na stolu prvi z leve v prvi vrsti). žnika« in »Tihotapca«, s katerim so gostovali tudi v Mežici. Za leto 1935 ni nobenih podatkov. Igralci Svobode Guštanj so uprizorili 4.2.1934 v Sokolskem domu burko »Zdravnikov strežnik«, v Mežici pa so gostovali z »Rdečimi rožami«, ki so jih ponavljali. Istega leta (1934) so se predstavili tudi z igro, ki jo je napisal član njihovega društva Alojz Petek, in je nosila naslov »Rdeča kri«. V letu 1935 so se predstavi- li z veseloigro »Kakršen gospod, tak sluga«, za njo pa še z igro »Na ogledih«. Drugih podatkov za guštanjsko Svobodo ni. France Brenk je spisal slovensko ljudsko igro v petih delih, ki so jo kot »Poslednje ustoličenje« uprizorili 1. septembra 1935 na Poljani. V mogočni predstavi je sodelovalo dvesto igralcev iz cele Mežiške doline, igro pa si je ogledalo okrog pet tisoč gledalcev. Poleg domačinov so si jo ogledali tudi gostje od drugod, saj so na ta dan vozili v Mežiško dolino tudi posebni vlaki iz Maribora in Čelja. Za tiste čase je bila ta predstava velika protivojna in protifašistična demonstracija. Ko so Nemci leta 1941 vdrli v Mežiško dolino, so na Poljani izruvali knežji kamen, ki je ostal od uprizoritve, in ga vrgli v Mežo. Kasneje so kamen prepeljali v muzej v Celovec, kjer so ga postavili ob napis: »Zgodovinski falsifikat slovenskih šovinistov iz Mežiške doline«! »Poslednje ustoličenje« je bilo velik kulturni gledališki dogodek. Ker pa je bilo v lokalnem in slovenskem tisku o njem prelitega že veliko črnila, pa tudi režiser Brenk je v Koroškem fužinarju že objavil svoje spomine na ta dogodek, bodi o tem dogodku dovolj. Zaradi pomembnosti in zgodovinske teže pa smo ga vsekakor bili dolžni vključiti v ta pregled gledališke ustvarjalnosti v naši dolini. Kolikor nam manjka podatkov za leti 1934 in 1935, toliko več jih poznamo za leto 1936, nekaj - čeprav bistveno manj - pa tudi za leto 1937. Za nazoren prikaz bomo spet uporabili tabeli, izdelani na osnovi podatkov s prijav Okrajnemu glavarstvu Dravograd. 35. Svoboda Guštanj RDEČE ROŽE 16.10.1933 gostilna Rozman, Prevalje 36. Sokol Žerjav Rudolf Dobovišek: RADIKALNA KURA 11.11.1933, 12.11.1933 Žerjav (-) 37. JSZ Prevalje GAMBERSKA KRONIKA 12.11.1933 na Fari, Prevalje 38. Sokol Prevalje VValfried: MAKSEL, kmečka drama 12.11.1933 Prevalje (-) 39. Katoliško prosvetno društvo Guštanj Anton Medved: STARI GREHI 26.11.1933 Lečnikova dvorana, Guštanj 40. Sokol Prevalje KRALJ MATJAŽ 1.12.1933 Prevalje (-) 41. Sokol Guštanj PRED POROKO, veseloigra 8.12.1933 Guštanj, Sokolski dom 42. Sokol Žerjav Ribičič: LOLA 17.12.1933 telovadnica, Žerjav 43. Katoliško prosvetno društvo Guštanj Jože Vambergar: VRNITEV 26.12.1933 Lečnik, Guštanj 44. Narodna odbrana Guštanj Milan Ferjan: VAŠ GREH 26.12.1933 Guštanj (-) 45. Podporno društvo za šolsko mladino Podpeca V LJUBLJANO JO DAJMO 31.12.1933 društvena dvorana, Podpeca 46. JSZ Prevalje PO DESETIH LETIH, drama 1.1.1934 na Fari, Prevalje * opomba: zadnja igraje že iz leta 1934! 1936 Zap. št. Društvo Gledališko delo Datum Kraj (dvorana) 1. Kolesarski klub Peca Prevalje ON IN NJEGOVA SESTRA 11.1.1936, 19.1.1936 pri Rozmanu, Prevalje 2. Katoliško prosvetno društvo Prevalje J. Vamberger: VRNITEV 19.1.1936 Krištan na Fari 3. Gasilska četa Črna Karel Schweinharst: CIRKUS SMOLENSKI 22.1.1936, 23.1.1936 — 4. Katoliško prosvetno društvo Prevalje J. Štrukelj: NAJDENA HČI 2.2.1936 Krištan na Fari 5. Društvo rokodelskih pomočnikov Guštanj Pavel Bohnard: LJUBAVI CVET ZAMORJEN 9.2.1936, 1.3.1936 Sokolski dom, Guštanj 6. Katoliško prosvetno društvo Prevalje L'Avare-Moliere: SKOPUH 23.2.1936 Krištan na Fari 7. Osnovna šola Guštanj Gangl: PRVO, DA SO JAJCA 1.3.1936 Sokolski dom, Guštanj 8. Dekliški Marijin vrtec Prevalje KAZNOVANA RADOVEDNOST 1.3.1936 Krištan na Fari 9. Katoliško prosvetno društvo Prevalje Anton Leskovec: DVA BREGOVA 15.3.1936 na Fari, Prevalje 10. Sokol Guštanj Cvetko Golar. VDOVA ROŠLINKA 15.3.1936 Sokolski dom, Guštanj 11. Sokol Žerjav Janko Gregorc: ERIKA, opereta 4. in 5.4.1936, 18.4.1936 Žerjav (-) 12. Sokol Guštanj M. Grošelj: DVE MARIČKI 19.4.1936 Sokolski dom, Guštanj 13. Osnovna šola Guštanj M. Grošelj: DVE MARIČKI 26.4.1936 Sokolski dom, Guštanj 14. Gasilska četa Črna Golar: DVE NEVESTI 16.5.1936, 17.5.1936 župnijski skedenj, Črna 15. Gasilska četa Črna Linhart: ŽUPANOVA MICKA 23. in 24.5.1936, 21.6.1936 gasilski dom, Črna 16. Fantovski odsek Katoliško prosvetnega društva Guštanj NASA KRI 1.6.1936; 11.6.1936 Petračev vrt, Guštanj 17. Katoliško prosvetno društvo Črna Moliere: SKOPUH 20.6.1936, 21.6,1936 društvena dvorana, Črna 18. Katoliško prosvetno društvo Guštanj ČRNI KRIŽ PRI HRASTOVCU 19.7.1936 Petračev vrt, Guštanj 19. Vzajemnost Črna L. Novak: LJUBOSUMNOST 8.9.1936 Črna (-) 20. Katoliško prosvetno društvo Guštanj Jalen: DOM 8.9.1936 Petračev vrt, Guštanj 21. Katoliško prosvetno društvo Prevalje Moliere: SCAPINOVE ZVIJAČE 13.9.1936 dvorana na Fari 22. Fantovski odsek Guštanj DETEKTIV MEGLA 20.9.1936 Petračev vrt, Guštanj 23. Katoliško prosvetno društvo Črna KOVAČEV ŠTUDENT 3.10.1036 Črna (-) 24. Gasilska četa Guštanj SKOK V ZAKONSKI JAREM 11.10.1936 Sokolski dom, Guštanj 25. Župni urad Prevalje TAM DALEČ ZA MORJEM 18.10.1936 Krištan na Fari 26. Katoliško društvo Črna KOVAČEV ŠTUDENT 18.10.1936 Črna (-) 27. Katoliško društvo Prevalje GRUNT 8.11.1936 Prevalje (-) 28. Sokol Žerjav veseloigra CERKVENA MIŠ 14.11.1936, 15.11.1936 telovadnica, Žerjav 29. Sokol Guštanj Golar: DVE NEVESTI 22.11.1936 Sokolski dom, Guštanj 30. Podporno društvo za invalidno mladino Podpeca MLINAR IN NJEGOVA HČI 28.11.1936, 29.11.1936 rudniška dvorana, Helena 31. Sokol Prevalje MIKLAVŽ PRIHAJA 5.12.1936 gostilna Rozman, Prevalje 32. Katoliško društvo Črna ANIMA 5.12.1936 društvena dvorana, Črna 33. Prosvetno društvo Prevalje POROČNIK V OMARI 6.12.1936 na Fari, Prevalje 34. Vzajemnost Črna TRIJE VAŠKI SVETNIKI 26.12.1936, 27.12.1936 pri Knezu v črni 35. Gasilci Kotlje TRIJE VAŠKI SVETNIKI 26.12.1936 Kotlje (-) 1937 Zap. št. Društvo Gledališko delo Datum JURČEK 28.2.1937 PODRTI KRIŽ 21.3.1937 Jaka Stoka: ANARHIST, burka 25.4.1937 BELE VRTNICE 2.5.1936 SKOK V ZAKONSKI JAREM 6.5.1937 AFINDRA, ZAMORSKA DEKLICA 24.10.1937 Kraj (dvorana) 1. Gospodinjska nadaljevalna šola Guštanj 2. Katoliško prosvetno društvo Prevalje 3. Podporno društvo za šolsko mladino Podpeca 4. Tujsko-prometno in olepševalno društvo Kotlje - Rimski vrelec 5. Krajevna protituberkulozna liga za Mežiško dolino v Črni 6. Marijina družba Prevalje Sokolski dom, Guštanj na Fari, Prevalje dvorana v Heleni šola v Mežici Krištan na Fari Leta 1937 so v Kotljah uprizorili originalno domačo »Kmečko ovset«. Prva uprizoritev je bila na lepo julijsko nedeljo leta 1937 na Štale-karjevem dvorišču. Pri njej so sodelovali sami Hotuljci; udeležili so se je celo zelo priletni pari, npr. Veček iz Pod-gore s svojo ženo in Naces-nik z Brdinj z ženo. Igro »Kmečka ovset« je napisal Ivan Kuhar, Prežihov brat. Režijo je spretno izpeljala učiteljica Vida Kuhar. Prireditev je uspela, saj so se šele pozno ponoči vračali dobro razpoloženi obiskovalci na svoje domove. Igro so na splošno željo ponovili že čez osem dni, z njo pa so Hotuljci gostovali še isto leto na Lešah in na Remšniku, »Miklova Zala« v uprizoritvi Katoliško prosvetnega društva Šentanel leta 1939 1941 Za obdobje od 1938 do 1940 ni na voljo zadostnega števila podatkov o gledališki beri v naši dolini. Vemo le za nekaj posameznih gledaliških uprizoritev. Med letoma 1938 in 1939 so člani Vzajemnosti iz Mežice postavili na oder Cvetka Golarja »Vdovo Rošlinko«. Režiral je učitelj Vinko Modern-dorfer, o uprizoritvi pa priča ohranjena fotografija, na kateri lahko spoznamo Franca Osojnika iz Podpece. Okoli leta 1939 so na Šentanelu uprizorili »Miklovo Zalo«. Igro je prikazala gledališka skupina Katoliško prosvetnega društva St. Danijel. Na fotografiji, ki jo prav tako hrani naš muzej, smo prepoznali župnika Antona Rataja in Miho Zap. št. Društvo Gledališko delo Datum Kraj (dvorana) 1. Športni katoliški klub Korotan DVA PARA SE ŽENITA 6.1.1941 farovski skedenj, črna 2. Katoliško prosvetno društvo Črna Finžgar: RAZVALINA ŽIVLJENJA 26.1.1941 župna dvorana, Črna 3. Slovensko katoliško izobraževalno društvo Podpeca v Mežici NEBESA NA ZEMLJI 26.1.1941 pri Toffu v Mežici 4. Prosvetni odsek NSZ v Podpeci ČIGAVA JE ŽENA 16.2.1941 rudniška dvorana v Podpeci 5. Vzajemnost Mežica A. Bach: DRZNI PLAVAČ 16.2.1941 pri Toffu v Mežici 6. Osnovna šola Št. Danijel JURČEK SE UČI ČESATI, lutkovna igra 22.2,1941, 23.2.1941 pri Riflu, St. Danijel 7. Vzajemnost Leše Jurčič-Anton Česen: DOMEN 2.3.1941, 9.3.1941 bivša šola, Leše 8. Sokol Prevalje operata HMELJSKA PRINCESA 9.3.1941 Sokolski dom, Prevalje 9. Katoliško prosvetno društvo Črna Medved: STARI IN MLADI 15.3. in 16.3., 25.3.1941 dvorana KPD, Črna 10. Sokol Mežica Benedetti: DVA DUCATA 22.3.1941, pri Toffu, Mežica RDEČIH ROŽ 23.3.1941 11. Sokol Žerjav - Črna Nušič: SUMLJIVA OSEBA 29.3.1941, 30.3.1941 dvorana, Žerjav smms V Kotljah so 19. in 26. aprila 1931 igrali »Krivoprisežnika« Kumpreja, po domače Plodra. Za leto 1941 je ohranjenih več podatkov od januarja do 30. marca. Še zadnje dni marca 1941 je brstela v Mežiški dolini živahna gledališka dejavnost, druga svetovna vojna pa je povzročila, da je v njej utihnil tudi odrski utrip, saj se je bilo treba organizirati in si prizadevati za druge, veliko širše smisle in cilje. SKLEP Nanizali smo veliko podatkov, ki pričajo o zares bogati gledališki dejavnosti v Mežiški dolini od prvih znanih začetkov do leta 1941. Kljub vsemu pa so ti podatki, kakor so po eni plati dragoceni, ker smo jih iztrgali pozabi, le torzo, saj zijajo v njih še velike praznine (obdobje od 1908 do 1. svetovne vojne; leta 1934, 1935, 1938 - 1940), ki bi jih bilo treba načrtno zbrati: - poiskati v slovenskih osrednjih arhivih in pri še živečih udeležencih prvih gledaliških predstav v naši dolini, ki imajo v svojih zasebnih albumih gotovo še marsikatero fotografijo, ki je še ne poznamo. Vljudno jih prosimo, da se z njo oglasijo v našem muzeju na ravenskem gradu, da bomo lahko ta dragocena pričevanja preslikali in zapisali podatke o uprizoritvah. Tudi na ta način bomo lahko s skupnimi močmi pripravili bogato podlago podatkov za zgodovino gledališke dejavnosti v Mežiški dolini. Ker manjka še veliko podatkov, se bomo torej v sklepu izognili kakršnihkoli ocen, ki prav zaradi tega ne morejo biti objektivne, in bomo skušali prikazati le nekaj značilnih ugotovitev. Prijave Okrajnemu glavarstvu Dravograd nam nudijo le nekatere podatke. Skoraj na vseh je označeno, da je predstava bila dovoljena. Razumljivo pa je, da so bile npr. leta 1932 prepovedane prav vse predstave na dan zadnjega aprila in prvega maja. Šesto-januarska oblast je hotela s tem preprečiti, da bi kdorkoli izkoristil gledališče za praznovanje prvega maja. Na prijavah v večini primerov tudi niso zapisani avtorji gledaliških del. Zaradi avtentičnosti smo podatke v tabelah citirali take, kot so bili zapisani. Ker pa so se igre izredno pogosto ponavljale, saj so nekatera dela predstavile skoraj vse skupine v dolini, bo bralec zagotovo vsaj na enem mestu našel zapisano tudi ime in priimek avtorja. Pri nekaterih delih pa avtorja preprosto ni bilo mogoče ugotoviti, saj tega niso mogli ugotoviti niti v Koroški osrednji knjižnici niti v Univerzitetni knjižnici Maribor (glej članek Alojza Krivograda »Nekaj podatkov o amaterski gledališki dejavnosti v Mežiški in Dravski dolini leta 1932«, KF, št. 3/1983). Ti viri v večini primerov molčijo tudi o režiserjih in igralcih, iz njih ne izvemo ničesar o igralskih in tehničnih problemih. Poročila z občnih zborov društev navajajo, da so ljudje v velikem številu obiskovali gledališke predstave. To se zdi zelo verjetno, saj so bila gledališča v tistem času skoraj edino kulturno razvedrilo za ljudi. Na vaseh radijskih aparatov takrat skoraj še ni bilo; kinematografija je bila pri nas šele v prvih povojih, televizijo pa poznamo tudi šele dobra tri desetletja. Iz zbranih podatkov se nam ponuja vtis, da so delavsko prosvetna društva Svobode imela v programu več kakovostnejših del (npr. Ivan Cankar: »Kralj na Betajnovi«, Et-bin Kristan: »Zvestoba«, Maksim Gorki: »Na dnu«, Ivan Cankar: »Hlapec Jernej in njegova pravica«). Druge gledališke skupine so ostale bolj na ravni manj zahtevnih veseloiger, burk in poučnih zgodbic, ki pa so jih seveda, pač zato, da bi zadovoljile prav vse okuse gledalcev, uprizarjale tudi dramske sekcije Svobod. Takih je torej nekaj obrisov široke in razgibane dramske dejavnosti v prvem obdobju. Četudi stihijski, so bili ti začetki pristni in dragoceni, saj se je iz njih porodilo kakovostnejše delo s kvalitetnim gledališkim repertoarjem in dobrimi predstavami. Viri 1. Gradivo prof. Alojza Krivograda iz Arhiva Maribor po prijavah gledaliških iger Okrajnemu glavarstvu Dravograd za leta 1933,1936,1937 in 1941. 2. Zapisnik sej in občnih zborov »Svobode« v Guštanju (začet I. 1922, z manjkajočimi prvimi stranmi - 1919/20) - rokopisni oddelek Koroške osrednje knjižnice »Dr. Franc Sušnik« Ravne na Koroškem. 3. Dokumentacija k fototeki Delavskega muzeja Ravne na Koroškem. 4. Delovno gradivo Karle Oder za Etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja - občina Ravne na Koroškem (tipkopis, 1991). 5. Mir, 1911 /št. 2, 4, 6, 12, 13, 14, 17, 44, 60; 1912/št. 8; 1914/št. 13. Literatura \ 1. Marjan Kolar: Iz gledališke preteklosti Mežiške doline (v: III. okrajna dramska revija, 26.IV.-29.IV.1961, Ravne na Koroškem 1961, str. 7 - 11.). 2. Alojz Krivograd: Kratek oris delovanja delavskih kulturnih društev Svobod v Mežiški dolini od 1929. do 1935. leta (Koroški fužinar, št. 4, 25.11.1976, str. 17 - 25.). 3. Gledališki list Gledališke skupine DPD Svobode na Ravnah: Ivan Cankar »Hlapci« (23. april 1955). 4. Alojz Krivograd: Nekaj podatkov o amaterski gledališki dejavnosti v Mežiški in Dravski dolini leta 1932 (Koroški fužinar, št. 3, 5.9.1983, str. 28 - 31.). 5. Beno Kotnik: Kmečka ov-set v Mežiški dolini (Koroški fužinar, št. 1-3, 8.2.1963, str. 25.). 6. 35 let KUD Prežihov Vo-ranc Ravne na Koroškem, Ravne na Koroškem 1981, str. 5-7. Dve nevestU Katoliško prosvetnega društva Guštanj med 1938 in 1940. SEJEM BIL JE ŽIV Imenitne so listine, mojstrovine pisarjev, ki so deželni knezi z njimi podeljevali Guštanj-čanom sejemske pravice: »Mi, Ferdinand (leta 1536), po božji milosti rimski in kralj ogrski in češki, infant španski itd... našim zvestim Guštanjča-nom « Dr. Franc Sušnik - 720 let Guštanj - Ravne - 1248-1968. (KF. 26.1.1968): Cesar Ferdinand dodeljuje trgu Guštanju pravico do letnega sejma v nedeljo po Janezu Krstniku - zagotovljen je tudi »sejemski mir« z vsemi pravicami. Pečateno: 10.1. 1536. Nadvojvoda Karel dodeljuje trgu Guštanju pravico do letnega sejma na ponedeljek po Kolomanu (v oktobru). Pečateno pismozdne 16.11.1588. Guštanjsko gospostvo je leta 1370 skupno s Pliberkom prešlo v posest deželnega kneza. Leta 1361 se Guštanj že izrecno imenuje »trg« - letal 396 pa postane deželnoknežji trg. Gospostvo Guštanj je obsegalo trg Guštanj, ki je bil sedež deželne sodnije jn je vključevalo v svoje meje še Mežico, del Črne, Javorje, Prevalje, Šentanel in dr. Poleg samega kraja sta bila v gospostvo vključena še gornji in spodnji grad. Ko je leta 1601 avstrijski cesar prodal grofom Thurnom za 80 tisoč goldinarjev s Pliberkom tudi Guštanj, je bil gornji grad že v razvalinah. Ervin Wlodyga Maks Dolinšek - Tri doline v koroški zgodovini. (KF. 26.1.1968): Mesta pa trgi so imeli v srednjem veku določene predpravice. Imela so svoje lastno sodstvo, svoje obzidje (razlika med trgi in mesti je prav v tem, da so bila mesta obzi- dana, trgi pa ne) in sejemske privilegije. Od okoliških podeželskih prebivalcev so se meščani - obrtniki in trgovci -ločili v gospodarskem in pravnem pogledu. Meščani so bili sodno in upravno izvzeti iz kompetenc zemljiškega gos- poda. Trgovanje, ki je prav gotovo starejšega izvora kakor mesta sama, se je opiralo v srednjem veku močno na sejme. Organiziranje sejmov je z nastankom mest prav gotovo v ozki zvezi. Za te so posebno pomembne sejemske svoboščine ali sejemski mir - po- sebno pravo ali zaščita, ki je veljala za vse obiskovalce sejmov, tudi za tujce, ki so bili sicer v mestu brez pravic. Predpravice mest, redkeje trgov, so bili tedenski in letni sejmi. Letni sejmi so se delno vršili tudi po vaseh, zlasti pri župnijah ob raznih proščenjih. Tudi stalni sejmi so se lahko ustalili le v krajih, skozi katere so trgovci morali potovati, prekoračiti večjo reko (Dravograd, Vuzenica), ob vznožju gorskih prelazov (Marenberg) in drugod. Tudi Guštanj je imel, kolikor vemo iz virov, tri letne sejme. Pravice teh pa izvirajo še iz poznejšega obdobja, iz XVI. do XVIII. stoletja. Prvega je dovolil cesar Ferdinand 10. januarja 1536. Po listini, ki je bila ustanovljena na Dunaju, je bil trgu in trža-nom dovoljen letni sejem v nedeljo po Janezu Krstniku -na Janezovo, 24. junija (Gott-staufertag). Bil mu je zajamčen tudi sejemski mir z vsemi pravicami, ki so zagotavljale vsem obiskovalcem svobodno trgovanje ("daselbst frey han-deln und vvandeln"). Pri tem je vladar in deželni knez določil, da veljajo te svoboščine za vsakega trgovca, ki pride na sejem, in da je pod zaščito deželnega kneza 8 dni pred sejmom in 8 dni po njem. Vsak, kdor se proti temu pregreši (proti življenju in imetju trgovca), bo zapadel kazni; (”Ydem sey unser swere ung-nad und straff zuvvermei-den...”). Na koncu pa to določbo še podkrepi: »Das ist unser ernstlicher vvillen und maynung«. Drugi letni sejem je trgu potrdil vladajoči gospod in nadvojvoda Karel v Gradcu dne 16. novembra 1588. Trg je dobil pravico do sejemskega dne prvi ponedeljek po dnevu sv. Kolomana (Colmani tag) v oktobru. Pri tem pa sejemski mir ni razširjen na določene dni pred sejemskim dnevom in po njem. Cesar Ferdinand II. je na Dunaju marca 1625 dovolil Guštanju letni sejem na dan sv. Georga (Jurjev sejem 24. aprila). Na prošnjo guštanjskih trža-nov in sodnika sta vse tri sejme potrdila s posebnimi pe- Pred gasilskim domom na sejmišču v Guštanju leta 1899. Cesta proti severu je peljala na postajališče. Stavba, ki tam stoji je župnijsko gospodarsko poslopje. Zažgano 14. maja 1945. Levo pod kostanji je ob sejemskih dneh bila prodaja živine. Tam je stala tudi velika lipa. Gostilna na sejmišču v Guštanju, ki so ji pozneje rekli pri Volčeju (Bolče). Hiša še danes stoji. V njej stanuje Alojz Šteharnik, (prej dr. Miloš Lužnik.) Gostilna VVolči ali Bolči čatnimi pismi v letu 1706 (24. februarja) Jožef I., 28. maja 1782 pa tudi Jožef II. Najbrž so guštanjski tržani zaprosili za ponovno potrditev sejemskih privilegijev zaradi nasprotovanja sosednjih mest - najbrž Pliberka, ki je, kakor vemo, postal trg že leta 1228 in so mu Habsburžani v letu 1370 podelili mestne pravice. S tem so pač hoteli utrditi svojo oblast v na novo pridobljenem delu Podjune (po smrti obeh Aufensteinovcev). Od kdaj obstaja in na kak način so Guštanjčani dosegli tudi pravico do tridnevnega letnega sejma (jarmaka) v septembru (kakor ga ima Pliberk še danes), ni znano. Ervin Wlodyga - po spominu Od Habrove hiše (je že podrta) v sedanji Prežihovi ulici pa do Porija (Pod lipo) je bilo nekoč guštanjsko sejmišče. Na sejmišču pa je bila še ena gostilna, in sicer pri Bolčiju. Na sejmišču so bili od časa do časa kramarski in živinski sejmi. (Črna nedelja, Jurjevo, Janezovo, Egidij 1.9., Lukeže-vo in Katarina. Takrat so prišli kramarji iz vse Slovenije ter postavili šotore z raznimi dobrotami. Včasih v Guštanju ni .iilo trgovine za južno in drugo sadje, pa so ti kramarji prodajali pomaranče (kakšna redkost), fige, rožiče, konjske klobase, pečen kostanj, nanizan na vrvice, točili pa so tudi medico. Staršem ni pomagalo nič drugega, kot da so ob sejemskih dneh segli v denarnico ter kupili svojim otrokom nekaj teh dobrot. Prodajalci so znali delati reklamo za svojo robo. Kričali so na primer: »Fige, rožiče za mlade dekliče, za stare babe pa lorbega«. Prodajalec konjskih klobas je kričal: »Hase klobase, zdaj so vroče, kdor jih hoče«. Pri velikem kostanju na sejmišču, ki ga je moralo objeti pet dedcev, je pred davnimi leti stal steber, na katerega so vsako leto 1. septembra (tudi tedaj je bil sejem) prvič pritrdili in močno zaklenili ter stražili noč in dan »roko pravice«. To je bila lesena roka z mečem. Predstavljala naj bi neko sodstvo v tem kraju. Pa se je zgodilo (po pripovedovanju), da so to roko pravice »ukradli« Pliberčani (kar pa ni bilo res) ter jo odnesli v Pliberk, kjer jo še sedaj slavno- stno prinesejo 1. septembra na travnik, kjer je potem letni jarmak. Še so hoteli Guštanjčani vpeljati to navado, pa je po nekaj letih vse zopet prenehalo, ker so leta 1941 prišli Nemci. Pri tem velikem kostanju je navadno razstavljal svojo glinasto posodo Lobe iz Slovenj Gradca. Še in še je bilo razstavljenega raznega blaga (usnje za cokle, cokle, klobuki, jopice, srajce, gate, robci in drugo). Manjkala pa tudi ni suha roba, ki so jo prodajalci prinesli kar na hrbtu. Navzoči so bili tudi vedno »bratci« s krošnjami. Fantje so se radi zanimali za »cigarete«, ki so jih krošnjarji imeli skrite v posebnih predalih krošnje. Na koncu sejmišča na desni strani ceste je bil prostor, namenjen živalim oziroma za živinski sejem. Tu se je ob sejemskih dneh mešetarilo in prodajalo, zraven pa zalivalo, saj sta bili kar dve gostilni v bližini. Na tem delu sejmišča je nekoč stala velika in debela lipa, pa so jo podrli ker so za časa županovanja Luke Juha leta 1928 tu gradili ubožno (občinsko) hišo. (To stavbo so podrli 1978. leta). Takoj po prvi svetovni vojni, ko guštanjski gasilci niso poznali slovenskih povelj, so še vedno uporabljali nemška. Na pritisk višjih pa so si izmislili svoje slovensko povelje, ki se je glasilo takole: za postroji-tev čete je poveljujoči zaklical: »Riti proti lipi!« in stvar je bila za tiste čase tudi v redu. Tudi po drugi svetovni vojni so nekdanje tradicije v Guštanju nadaljevali. Od začetka bolj skromno, pa vendar, začelo se je. Kdaj so po Sloveniji razni sejmi, so kramarji izvedeli iz »Pratike«. Prostor za sejme na Ravnah je bil najprej določen na sedanji tržnici, bolj skromno, pa vendar. Pozneje so sejemski prostor določili na Čečovju, sedaj pa na cesti od odcepa ceste na Čečovje do gimnazije. Letošnji sejem je bil na crno nedeljo - dve nedelji pred Veliko nočjo. Ogledal sem si ga, bil je velik in dobro založen. Hvalevredno je tudi, da si lahko na tem sejmu kupil sadike raznih sort sadja,'saj je bil čas za sajenje sadnega drevja. V »Pratiki« nisem zasledil, kdaj naj bi še bili sejmi na Ravnah. Se moramo pač zadovoljiti s tem, kar je. Sejemski dan 15.7.1981 Če poješ, dvakrat moliš Helena Merkač Dora Brezovnik Dober večer vam želimo, novo leto voščim vam, da bi zdravi in veseli spet naprej živeli jo. Sveti trije kralji podajo se na pot in grejo tiga noviga kralja iskat. Tam v Betlehemu iskali so lepo, le tam so ga iskali, kjer je to dete blo. Zvezda gre pred jemi, jim kaže pravo pot, na štalci je obstala, kjer je to dete blo. Hvaljen bodi Jezus Kristus, to je naš ti prvi glas, mi želimo vam zapeti od Marije svečanske. Kar živela na tem svetu je pred osemnajsto let, v štalci kmečki je rodila, ki se mu pravi Jezus svet. O, ti svečanska Marija, prosi, prosi ti za nas, da bi duša enkrat vidla milega Zveličarja. Ko oči bi nam zvenele, hladna rosca zdaj na nas, usta bojo zdaj zapele: o Marija, sprejmi nas. Osamosvojenim Slovencem postajajo vse dražje starosvetne šege in navade prednikov. Trudimo se ohranjti tiste redke, ki še živijo med ljudmi ali celo le že v njihovih spominih, vse bolj množično pa tudi obujamo že pozabljene. To je mogoče, saj imamo veliko verodostojnih zapiskov, kakšen je bil kateri od običajev. Eden teh običajev je tudi koledovanje. Ime je nastalo na evropskem vzhodu, vzeto pa je iz rimske kalende (pomeni začetek meseca in tudi obhode). Običaj je znan po vsej Sloveniji, ime zanj »koledovanje« pa ni enotno. Na Koroškem je beseda povsem izginila že v 19. stoletju. V Mežiški dolini smo jo nadomestili s frazo, da »se hodi pet«. Toda - če že Korošci imena za šego nimamo originalnega, pa je pri nas šega sama ostala živa vse do današnjih dni. Za to je zaslužna Dora Brezovnik. Dora se je rodila leta 1919 v Šentjanžu pri Dravogradu. Kot otroku se ji ni lahko godilo. Oče je »potolkel vse, kar ni šlo v vodo ali drevo«. Mati - rejenka je tudi Doro kmalu dala za rejenko, ko je bila prosta šole, pa služit. Po drugi svetovni vojni se je zaposlila pri Gradisu, kjer je mešala malto in ravnala opeko. Zatem je v gramoznici v Otiškem vrhu nakladala in vozila pesek, potem je šla v Šoštanj. Od tam se je morala vrniti k materi in skrbeti zanjo, po njeni smrti, okoli leta 1960, pa se je »začela klatiti okrog«, kot pravi Dora sama. Zdaj živi na Koroškem Selovcu 6, v Grubarjevi bajti, s socialno podporo. Kljub temu, da delovna leta ima, tega ni mogla dokazati za pokojnino. Rada bi kam niže v dolino, saj zaradi let in posledic več nesreč, ki so jo zadele v življenju, vse teže dela in hodi v breg. Petje je Dora že kot otrok zelo rada poslušala in tudi v šoli ga je imela zmeraj pet. V družini so tudi bratje ob novem letu hodili pet okrog. Dora pravi, da poje že tako dolgo, »da bi lahko penzijo dobila«. Začela je potem, ko so bratje nehali. Včasih je več hodila na štajerski konec, skozi Šmartno, na Golavobuko, v Mislinjo itd., potem pa je obiskovala še Otiški vrh, Bukovsko vas, Sele, kjer zdaj živi ena od njenih vnukinj, Kotlje, Brdinje, Tolsti vrh itd.. Po mestih ni- koli ni hodila, saj meni, da so tam »hiše pregoste in si ne bi mogla oddahniti«. K vsaki hiši pride samo enkrat na leto v času od božiča do svečnice in povsod zapoje vse tri praznične pesmi, ki jih ima pripravljene za obiske: eno za novo leto, eno za tri kralje in eno za svečnico. »Če bi bolj dolgo pela, ne bi kam prišla«, pravi. V glavnem hodi peš od hiše do hiše, le večje razdalje premaguje z avtobusom. Obiske ima načrtovane tako, da dan petja zaključi pri kakšnih znancih, kjer tudi prespi. Od doma je namreč več časa skupaj. Ljudje ji v zahvalo za petje dajejo od denarja do obleke in hrane. Na svojih potih je že marsikaj doživela. Neki moški ji je v Žabngracu potem, ko mu je zapela, grozil s puško. V gostilni v Trobljah je naletela na miličnika, ki sta ji svetovala, naj hodi pet le takim ljudem, ki jo poznajo. Blizu Podvelke je nekoč komaj ušla napadalcu z nožem iz nekega bunkerja. Najraje je hodila v Dovže in Mislinjo, kjer je navadno pela na njihovem domačem prazniku »furežu«, in tudi sicer Dora ocenjuje, da so »najboljši in najbolj sveti ljudje na štajerskem«, najmanj všeč pa so ji ravenski otroci, ki si iz nje norca delajo, in Selovčani. Kot pravi, gre okrog iz veselja, ker rada poje in ker je rada med ljudmi, ter zato, ker radi vidijo, da pride. Spravi jih v dobro voljo in prepričani so, da imajo bolj srečo, če jim ona zapoje. »Če poješ, dvakrat moliš,« pravi Dora, »seveda pa moraš peti svete pesmi«. Ponekod jo imajo tako radi, da jo objamejo, ko pride, in rečejo: »Le pridi še, četudi po vseh štirih. Potem, ko tebe ne bo, nam ne bo nihče več pel.« Dori je to všeč. »Imaš pa veselje, če so ljudje zadovolj-ni,« je rekla. Enkrat so jo povabili tudi v Slovenj Gradec, da bi šla pet na radijsko postajo, a potem iz tega ni bilo kaj. Kot je videti, Dorinega poslanstva ne bo kdo nadaljeval. »Ni koga, da bi ga naučila peti. Nobeden noče. Mladi grejo rajši na šiht, pa tudi za Boga nimajo časa, starejši pa ne morejo okrog hoditi.« Kolikor Dora ve, tudi pevk, ki jih je še ona poznala, npr. Ede iz Dravograda in Treze s Kimprškega - ta je igrala tudi na glavnik - ni več. Dorine pesmi so tri, njihovo besedilo pa je naslednje: Njena novoletna kolednica je samo voščilo oziroma pozdrav. Ker poje vse tri kolednice skupaj, druga (trikraljevs-ka) tega pozdrava sploh nima, pač pa ga ponovno ima sveč-niška (tretja). Pozdrav je bil sicer značilen za začetek vseh kolednic. Najdaljša je Dorina svečniš-ka kolednica. Prvi dve vrstici sta enaki, kot sta zabeleženi v nekem dolenjskem besedilu, vendar so ga pele Štajerke. Iz pesmi se lepo vidi običajna zgradba kolednice: ima uvod s posvetilom, jedro, ki je pripoved, na koncu pa je slovo, priporočilo. Pri drugih dveh Dorinih kolednicah tega ni mogoče razbrati, kar ni nič čudnega, saj so »besedila prihajala iz ene pokrajine v drugo, se pri tem prilagajala duhu, okusu in narečju, se torej spreminjala«. Zato Dorinim podobne kolednice gotovo obstajajo še kje. Dora je nedvomno ambasadorka narodove kulturne dediščine. četudi je iz njenega koledovanja možno potegniti več štajerskih kot koroških značilnosti (štajerski koledniki so hodili skupaj kar od božiča do svečnice; več kot drugje so tam hodile ženske; na štajerskem so bile doma lepe svečniške kolednice, kakršna je tudi Dorina), smo vseeno tudi Korošci lahko ponosni nanjo. Zaželimo ji, da nas bi še dolgo obiskovala. (Vir; Niko Kuret, Praznično leto Slovencev-1,2) SPOMINI NA GROFE THURNE IN DELO PRI NJIH Ervin Wlodyga PRAKTIKANT BREZ PLAČE Matija Apohal 27.3.1912 - 8.3.1987 Zelo ga jp veselilo gozdarsko delo. Želel se je vpisati v enoletno gozdarsko šolo v Mariboru. Kljub odličnemu spričevalu v osnovni šoli ni bil sprejet, ker je bilo preveč prijav. Sreča se mu je nasmehnila šele, ko sta po enem mesecu šolanja obupala dva dijaka. S posredovanjem Maksa Encija, ki je tudi obiskoval to šolo, je bil naknadno sprejet. Kljub enomesečni zamudi je razred končal z odličnim uspehom. Šolanje, ki ga je končal leta 1932, je morala plačati njegova mama. V službo ga je tedaj vzel grof Duclas Thurn kot brez- plačnega gozdarskega praktikanta. Le socialno zavarovanje je po posredovanju upravnika Janka Rožmana plačal grof. Od leta 1932 do 1935 je delal zastonj. (Še I. 1977, ko je govoril o svojem življenju, je dejal, da grof pač ni imel denarja za takšne izdatke). V službi je hodil na pošto, meril in prevzemal izdelan les po grofovih žagah, nadzoroval je nego gozdov in pogozdovanje ter izkoriščanje gozdov in opravljal lovsko - čuvajsko službo na območju Uršlje gore. Ko se je I. 1936 vrnil od vojakov, pri grofu ni več do- Godčevo posestvo bil službe. Kot praktikant ni imel niti toliko denarja, da bi si kupil gozdarsko obleko, pa mu je nekoč grof odstopil svoje ponošene usnjene hlače, gozdar Štangl pa suknjič. Na glavo si je dal obnošen klobuk, smel pa je nositi tudi lovsko puško, ki so jo nekoč zaplenili nekemu divjemu lovcu; bila je prav starega tipa, a puška je le bila. Tako opremljen je včasih smel oditi z grofom na lov, celo peljala sta se z avtomobilom. Kos kruha je bil njegova hrana, pa tudi grof je prav skromno malical. Apohal se je spominjal, da je Anton Metarnik obiskoval kmetijsko šolo v Celovcu; pri grofu je bil revirni gozdar v Mežici. Po smrti knjigovodje Josipa Zormana je Metarnik prevzel te posle. Stanko Štangl je bil revirni gozdar za Navrški vrh in Uršljo goro. Pozneje je bil zaradi poneverbe odpuščen. Pratnekar je bil revirni gozdar pri Godcu, grof pa ga je zaradi malverzacije pozneje odpustil. Na njegovo mesto je prišel Valentin Savine. Maks Enci je tri leta prakticiral, nato pa po odhodu Stanka Štan-gla postal revirni gozdar za območje Kotlje - Uršlja gora. Gustav Hrubeš je bil direktor. Za njega je moral Apohal na njegovo ime prevzemati les. Po Hrubeševem odhodu na gozdni upravi ni bilo več direktorja. Vse posle na tej upravi je potem vodil Janko Rožman. Bil je pošten in dober. Praktikant Imre Cilcer je bil doma nekje pri Zagrebu. Obertavč je bil nadgozdar, Štern drvarski delovodja, Založnik lovski čuvaj. Apohal o grofu Thurnu: »Grofa Duclasa kot človeka nisem imel priložnosti spoznati, ker je bil zelo redkobeseden. Za mene je bil več kot dober, čeprav nisem dobil plače. Preveč so ga skubili nekateri gozdarji, tako da je bila blagajna vedno prazna. Mene so morali tedaj vzdrževati moji stari starši.« Anekdota o Založniku Ko je Nemšicki kot geometer še delal na gozdni upravi na Ravnah, ga je Založnik zjutraj ob prihodu v službo pozdravil. Dejal je: »Dobro jutro gospod...« tu pa se je zataknilo. Pozabil je, kako ga mora imenovati, pa je najprej rekel »gospod centimeter, ah ne, gospod kilometer« Tudi to se mu ni zdelo prav, pa je popravil na »gospod termometer«. Končno se mu je posvetilo, da mora reči »gospod geometer«. Apohal Matija, praktikant (9 letni srnjak -17.7.1937) Plešivec SOBARICE, KUHARICE, KOČIJAŽI (zapisano po pripovedi Jožefe Puh, por. Wlodyga, 1890 - 1979) Pri grofih Thurnih so jo kot 15-letno dekle vzeli v službo za sobarico. To je bilo I. 1905. Tam je ostala do svoje poro- ke I. 1912. Po poroki je na njeno mesto prišla njena sestra Marija, pozneje poročena Janžekovič. V kuhinji je nekaj časa pomagala tudi njena mati Antonija Puh. Med prvo svetovno vojno, ko grofov ni bilo na gradu, je imel glavni nadzor nad gradom Maks Leš. Takrat so grad zasedli avstrijski vojaki. Ključe od sob je imela Puhova. V času Duglasa je bil glavni kuhar Francoz. Največ pomožnih kuharic in drugega pomožnega osebja je bilo iz Češke. Grofica je imela svojo ko-mornico (kammerfrau). Bili sta to Julijana Hotovvi, ki je bila tudi krstna botra Puhove (umrla I. 1916) ter Irma Morak. Grof je imel komorne streža-je (kammerdienerje). Bili so to: Josef Bečvar, Johan Hinterec-ker in Martin Kutschera. Koči-jaži so bili: Sarija, Dolenac in Filip Tola. Poznejši šoferji pa: Sitzki, Dolenac in Tola. Ta je bil med drugo svetovno vojno in nekaj časa po njej šofer v tovarni. Nekaj pomožnih kuharic: Marija Stopar, Marija Ver-čko in Helena Apohal. Perici sta bili Toni Močilnik in Ivanka Kolar. V gradu je bila tudi kapelica, kjer je bila vsak teden maša. V prejšnjih časih so prihajali maševat kapucini iz Celovca, pozneje pa domači duhovniki. Za časa Malgaja (november 1918 - maj 1919) so imeli na gradu dosti hrane. Tudi družina Wlodyga je nekaj časa stanovala na gradu. Ko se je Jožefin mož vrnil s fronte, je moral velikokrat igrati Malgajevim vojakom na violini, ki jo je dobro obvladal. Ob neki priložnosti so vojaki našli na gradu klet, v kateri je bilo nad sto let staro vino. Seveda so ga kmalu popili in bilo je precej razgretih glav. AVTORJEVI SPOMINI NA GRAD IN GROFE THURNE Že kot 4 - 5 leten deček sem s starši stanoval na gradu Ravne, ker je bila takrat moja mati začasno tam zaposlena. Dobro se še spominjam Malgaja, ki mi je včasih dal peciva. Ko sem bil star 10-11 let, sem večkrat ministriral pri maši, ki jo je bral dr. Franc Cukala v grajski kapeli. Grofje, ki so bili pri maši, so bili vedno zgoraj, služinčad pa spodaj. Po maši mi je grofica zmeraj dala 2 dinarja, kar mi je mnogo pomenilo. Župnika pa so povabili na zajtrk. Nekaj let pozneje sem v po- čitnicah delal v grajski vrtnariji, da sem zaslužil nekaj denarja. Ni bilo veliko, pa vendar. Večkrat sem moral v vseh sobah na gradu zalivati rože. Bilo me je skoraj strah, tako molče hoditi sam po sobah. Grofe sem moral nagovarjati z »ekscelenco«, hčerko pa s »konteso«. Spominjam se tudi, da sem moral učiti smučati - vijugati grofa Duclasa. Ne vem, zakaj je dal poklicati prav mene. Seveda me je dobro poznal, sam pa je imel že krepko čez 60 let. Smučati sva se šla nad današnje rokometno igrišče, od grofovega vodovo- Janžekovič Marija »Puh« r. 15.8.1896, in Wlodyga Jožefa »puh«, r. 6.3.1890. Stari 16 in 22 let. Sobarici pri grofu Thurnu. da navzdol. Grofje bil zelo velike postave, imel pa je dolge smučke, najbrž vojaške. Tečaj je trajal samo dva dni, ker se je pri učenju prav krepko premetaval, tako daje bila nevarnost, da si polomi noge. Vljudno se mi je zahvalil, mi dal nagrado in prenehal z učenjem. Grof Duclas Thurn je umrl 23. decembra 1939. Začasno so ga pokopali na guštanjs- kem pokopališču. Spominjam se pogreba, ker so ga pokopali z vsemi gozdarskimi in lovskimi častmi. Tudi streljali so. Grob so obložili z okroglicami in s smrekovimi vejami. Pozneje so ga prekopali v Pliberk, kjer imajo grofje svojo grobnico. 8. maja 1945 sem bil na gradu pogajalec z nemškimi oficirji za umik z gradu in iz Guš-tanja. NEMŠKI KRONIST O GROFU THURNU (Koroški fužinar 26.5.1956, str. 29) Duclas grof Thurn - Valsa-ssina je bil poslanec in opol-nomočeni minister avstro-ogr-ske monarhije. Nazadnje je bil poslanik v St. Petersburgu v Rusiji. Bil je član prostozidarske lože, klerikalec in Nemcem nenaklonjen. V letih 1918 - 1919 je bil član komisije za določitev meje in se je kot dvostranski lastnik na Ravnah in v Pliberku trudil, da bi pripadla Jugoslaviji ne samo Mežiška dolina, temveč celotna plebiscitna cona A. Priključitev Mežiške doline k Jugoslaviji je treba v veliki meri pripisati njegovemu vplivu. Kot minister v pokoju je do smrti dobival pokojnino od jugoslovanske države. ZAKLJUČEK Ko zaključujem kroniko o gradu Ravne in grofih Thur-nih, ugotavljam, da sem napisal vse, kar mi je bilo znano. Uporabljal sem razno literaturo, dopise ter pripovedovanja posameznikov Imel sem tudi veliko fotografij, ki sem jih zbi- ral več kot 10 let. Pri pisanju sem videi da je bilo enemu grofu ime Duglas, njegovemu sinu pa Duclas. Zakaj je bilo tako, nisem mogel ugotoviti niti s pomočjo slovarjev. Zahvaljujem se vsem, Ki so mi pn delu KakorKoli pomagali. Danilo Slivnik, Sto osamosvojitvenih dni NIZKA RAVEN VISOKE POLITIKE Septembra letos je ČZP Delo založilo knjigo Sto osamosvojitvenih dni svojega novinarja - urednika, prevaljskega rojaka Danila Slivnika. V njej je avtor popisal dogodke, ki so določali usodo Slovenije ne samo v minulih mesecih, ampak jo še danes in jo bodo zelo verjetno tudi v prihodnjih letih. Gre torej nedvomno za zgodovinski čas, zato je tembolj osupljivo, da se na prvi pogled zdi pomen dogodkov za vso deželo v ostrem neskladju z banalnostjo poti do pomembnih odločitev, z vsakdanjostjo načina razmišljanja in delovanja večine politikov, ki je od njih vendarle odvisna usoda desettisočev. Da se novinarji tega jasno zavedajo, priča citat finskega predsednika Mauna Koivista, ki ga je glavni urednik Dela Tit Doberšek navedel v uvodu v Slivnikovo knjigo: »Ko bi ljudje vedeli, na kako nizki ravni se dela tako imenovana visoka politika, bi se zgrozili...« Po Titu Doberšku naj bi novinarji skozi časopise uveljavljali načelo: svoboda naroda ni nič, če ni svobode posameznika in svoboden posameznik je dobro informiran posameznik, ki mu služi svoboden tisk. To vodilo je jasno razvidno tudi v pričujoči knjigi. Slivnik začne popisovati dogodke 29. marca 1991. Tega dne je namreč na razširjeni seji predsedstva Republike Slovenije padla odločitev o »pospešenih pripravah na osamosvojitev«. Knjiga se konča s sprejemom brionske deklaracije v slovenski skupščini 10. julija 1991. Vmes je 224 strani, razdeljenih na 11 poglavij, ki obsegajo sestanke predsedstva SFRJ v Beogradu, pa sestanke slovenske vlade, predsedstva, vodstev strank, vsa mogoča zakulisja, zavezništva, napake in uspehe, od Peker do napada in poraza jugoslovanske vojske. Slivniku je uspelo zbrati ogromno podatkov, iz katerih je sestavil prepričljiv mozaik. Čeprav gre v večini primerov za dejstva iz druge roke, so začinjena z dobršno mero tiste neposrednosti in sočnosti, ki je doma na uredništvih, kadar so novinarji sami med seboj, zato bralec verjame, da so stvari res potekale tako, kot so popisane. Če pa že ne ravno stoodstotno, vendarle z veliko verjetnostjo. Zadeto je vzdušje, akterji, z besedami in obnašanjem zaživijo pred nami značaji in drže posameznih politikov. Ker jih dovolj poznamo iz javnih nastopov, imamo tem več možnosti za preverjanje »verjetnosti zapisanega« Če pa bi se stvari dejansko le ne bile zgodile natanko tako, kot jih je Slivnik popisal, se še dodatno zavaruje s stavkom, ki se ponovi tako pogosto, da je lahko kar zaščitni znak njegovega pisanja, namreč: »Ali je bilo res tako, ne bo nikoli znano.« Dve avtorjevi sodbi naj malo ponazorita njegovo preniclji-vost in način izražanja: »Slovenska politika se je v zadnjem času razvijala zelo hitro in je postala zelo neprijetna, polna nenehnih osebnih Ni mogoče reči enkrat za vselej, kaj je in kaj ni poezija. Velja, da je najplemenitejša umetnostna zvrst, ker »je resnica, ki prebiva v lepoti« (Gil-fillan), »izbran izraz izbranih vtisov« (Roux) in »so najboljše besede v svojem najboljšem redu« (Coleridge). Je harmonija miselnega in estetskega. Seveda te visoke oznake ne veljajo za vso poezijo, ki jo ustvarjajo pesniki, temveč le za najboljše stvaritve najboljših. Stojan Batič, »S knjigo« obračunov, starih zamer, majhnih in velikih intrig in - povsem nepredvidljivih zasukov.« »Slovenska politika je konfliktna in nepredvidljiva.« Zvrst pisanja je Slivniku določila stil. Knjiga Sto osamosvojitvenih dni zato res ni esejistika, je pa bistroumen, dober žurnalizem. Takšne knjige so koristne in potrebne, ker o-benem obveščajo in ozaveš-čajo bralce. Več ko jih bomo imeli, bolj bodo morali slovenski politiki dvigati nivo svojega dela, če bodo hoteli, da jih bo še kdo volil. Marjan Kolar Po tem, koliko ustvarjalcev in njihovih stvaritev vzdrži te visoke umetnostne kriterije, se cenijo narodi. Slovenci smo na našo poezijo ponosni, saj je to »evropska matura slovenskega genija. Naša vtopnica v mednarodni Panteon besede. Dokument naše zemeljske identitete in našega izvirnega srečanja z večnim« (Alojz Rebula, Ustvarjam, torej sem, MD Celje, 1985). Vendar Rebula in številni literarni kritiki ugotavljajo, da je slovenska poezija v osemdesetih letih začela kakovostno upadati. Po drugi strani pa »še nikoli ni izhajalo toliko različnih poezij, kot jih izhaja prav v času napovedanega zatona poezije« (Denis Poniž v spremni besedi k pesniški zbirki Darje Kniplič Vrti se, se vrti, Slovenj Gradec, 1991). V preteklosti je bilo veliko zavor in filtrov, ki so onemogočali prebujno setev na pesniškem knjižnem trgu. Ob ideoloških so bili tudi estetski kriteriji. Veljavna pot do izida pesniške zbirke je vodila od lokalnega glasila mimo vzgojno literarnih do splošno slovenskih kulturnih in slovstvenih revij. Ker je bilo zaradi omejenega števila izidov izvirnih del do knjige težko priti in ker o tem, kaj bo izšlo in kaj ne, niso odločali samo (ali vedno) estetski kriteriji, si je marsikateri pesnik polomil zobe, preden je mogel dokazati javnosti svoj pesniški obraz. Zato je prav, da se je pot do knjige sprostila: Ker pa o izidu tudi zdaj ne odločajo toliko estetski kriteriji, temveč bolj iznajdljivost avtorjev in drugih, kako priti do denarja za tisk, je nevarnost, da bo med knjižno bero še več plevela kot prej, v novih razmerah velika. Ker je naša družba revna in ker pri našem uveljavljanju v svetu šteje le tisto, kar ustreza visokim kakovostnim zahtevam, je še toliko bolj škoda denarja, ki gre za slabo blago. Nočem reči, da lep cvet zraste le na drevesu, ne, tudi pritlehna rastje lahko plemenita. Toda imeti mora veliko moč in oddajati zelo močno bleš-čobo, da jo svet opazi in prizna. Koroška poezija v Sloveniji nima svojega barda, s kakršnim se postavlja proza. V slovenskem merilu se je po vojni uveljavil le Herman Vogel, ki je utihnil sredi svoje umetniške in življenjske poti. Ob njem je bilo še nekaj posamičnih tipanj in poskusov; žal se večina ustavi pri prvem v maturantskem Vresju. Vprašanje je, zakaj osrednja koroška izobraževalna ustanova - Gimnazija - ni učinkovitejša spod-bujevalka pesniške ustvarjalnosti. Ali v njene hrame talenti ne prihajajo ali pa jih s svojo učenostjo zatre? Kakorkoli že, kali, ki vzbrstijo z Vres-jem, so večinoma prešibke za nadaljnjo rast. Sicer literarna dejavnost v Mežiški dolini ni organizirana. V preteklosti so domači literati objavljali pesmi in prozo v Koroškem fužinarju. Žal je bilo med pesmimi v njem zelo malo takih, ki bi jih brez pridržkov objavila tudi kaka osrednja slovstvena revija. Večinoma so bile to verzifikacije v bukovniškem stilu. Pred leti so se literati koroške regije začeli zbirati v Literarnem klubu Slovenj Gradec in objavljati svoje izdelke v Odsevanjih. Dejavnost kluba je za njegove člane gotovo dobrodošla, saj jim daje smernice, ki jih drugje nimajo dobiti. Kakor kažejo izidi pesniških del pod njegovim okriljem, pa klub svojih članov ne sili v sprejemanje prej omenjenih pesniških kriterijev, temveč jih napolnjuje s samozadovoljstvom, češ »če prideš v Odseve, si že dober« (Mauko). To velja tudi za pesniško zbirko Marijana Mauka Gorje neumnemu in druge neumnosti (Prevalje, 1991), edino literarno delo, ki je v zadnjem času izšlo v Mežiški dolini. Knjiga v celoti ni pesniški biser, so pa v njej posamezni »sončni odbliski«, ki jih je vredno prebrati. Čas bo pokazal, ali so dovolj močni, da bodo upravičili izid dela, ki ga je avtor za ceno »nekaj pirov« v zelo kratkem času razprodal. DREVO ALI PRITLEHNA RAST Razmišljanje o koroški poeziji Mojca Potočnik Občina Guštanj se lahko pohvali, da je pred drugo svetovno vojno še imela občinskega policaja. Bil je to Franc Hartman, roj. I. 1872 v Gola-vabuki. Po poklicu je bil krojaški mojster in je to obrt tudi opravljal. Razen tega pa je bil pri občini v Guštanju nastavljen kot občinski sluga in policaj. Stanoval je v pritličju občinske hiše na trgu, v prvem nadstropju pa so bile občinske pisarne. Da je bilo vse pri roki, je imel v tej stavbi tudi občinski zapor (arest, keha). Bil je to prostor, velik 3x3 m, brez oken, le v vratih je bil z železjem okovan okvir namesto okna in brez šip. Občinski policaj je imel šivalni stroj pri oknu, tako da je vedno lahko videl, kaj se dogaja na trgu. Kolikor se ga še spominjam, je bil srednje postave, zelo energičen, posebno, kadar je bil v službi kot policaj. Pa se je zgodilo, da so se poredni domačini stepli kar pod njegovim oknom. To je bilo zanj preveč. Stopil je na trg ter odločno, z rezkim glasom zahteval, naj se takoj nehajo pretepati. Ker pa fantje niso ubogali in se kar naprej tepli, jim je zagrozil. »Le počakajte malo, takoj se vrnem!« Stopil je v svoje stanovanje, si oblekel policijski suknjič, na glavo si je posadil uradno kapo, opasal si je tudi »bridko krivo sabljo« ter ponovno stopil na trg. Tu je z odločnim glasom v »imenu zakona« zahteval, naj se srbori-teža takoj nehata pretepati. Ker pa tudi to ni pomagalo, je v imenu zakona vse navzo- V Guštanju so pred drugo svetovno vojno vsako leto za Egidijevo (1. septembra) z občine slavnostno nesli na sejmišče »roko pravice«. To roko je potem občinski mož postave v službeni obleki in s pripasano sabljo dva dni in eno noč prav vestno čuval, da je ne bi kdo ukradel. Na občini so imeli tudi nekaj pušk, ki so se še spredaj nabijale. Ne spominjam se, da bi občinski policaj v službi uporabljal tudi puško. Imel pa je tudi zadolžitev, da je ob veselicah in drugih prireditvah, kjer je sresko načelstvo določilo policijsko uro, točno ob določeni uri stopil na veselični prostor, sporočil vsem navzočim, da je čas za zabavo potekel, torej je napovedal policijsko uro, s tem pa je bilo zakonu zadoščeno. Za tisto, kar se je potem še dogajalo, ni več odgovarjal. Navadno je bil ravno on tisti, ki je v poznih jutranjih urah zadnji zapustil zabavišče, seveda, če je bil za to še sposoben. Zgodilo pa se je, da so ga morali kar z garami odpeljati domov. Bil pa je tudi gasilec pri guštanjskem gasilskem društvu, zadolžen pri lestvi kot »steiger«, na kar je bil posebno ponosen. Svojo službo kot policaj in gasilec je opravljal z veseljem in zelo vestno, za kar je prejel več priznanj in odlikovanj. Franc Hartman seje upokojil leta 1937, sledil pa mu je Franc Filip. Umrl je leta 1943, pokopan pa je na pokopališču pri sv. Antonu v Guštanju. OBČINSKI POLICAJ Ervin Wlodyga če »firbce« pozval, naj mu pomagajo ukrotiti pretepača. Sam tega ne bi bil sposoben storiti. Okoli stoječi gledalci, ki se jih je zbralo kar lepo število, so uživali ob tej, predstavi. Končno so pretepača spravili v občinski zapor. Po- licaj je zaklenil vrata in s tem je bila zadeva zaenkrat rešena. Oba petelina sta potem brez hrane, vode in odeje do jutra ostala v zaporu. Večkrat pa je policaj spravil v zapor tudi kakšnega pijanca, ki je v gostilni nadlegoval goste. Občinska »roka pravice« in njena oborožitev. S POTI PO IBERSKEM POLOTOKU Patrik Kolar Odhod ali razburljivo že na samem začetku »Ali imata potne liste?« je vprašal eden od treh miličnikov na Rehtu, ko sem ustavil avto pred zapornico in odprl okno. »Ja,« sem odgovoril, Sandra pa je dodala: »Greva malo v Španijo in na Portugalsko!« Oni trije so naju precej debelo pogledali, nato pa je eden odvrnil: »No, pa fajn se imejta, mi bi tudi šli, če bi mogli!« Dvignil je zapornico, midva sva pomahala in s precej mešanimi občutki zapeljala čez prvo mejo proti Španiji. Ves ta začetek ne bi bil nič posebnega, le uvod v eno mnogih poletnih potepanj po Evropi - ker pa sva odhajala na pot ravno v nedeljo, 30. junija, je bilo marsikaj seveda precej drugače. Zaradi vojne pri nas je bila tudi odločitev oditi ali ne kljub temeljitim pripravam zelo težka. Po nekajdnevnem pretehtavanju razlogov »za« in »proti« so kljub vojni zmagali razlogi »za« in tako sva tisto nedeljo ob pol sedmih zvečer odpeljala proti Avstriji. Že v okolici Pliberka so najine dvome o pravilnosti odločitve okrepili še mnogi avstrijski tanki in množica vojaštva, ki sva ga srečevala na cesti vse do Celovca. Že v mraku sva prestopila italijansko mejo in se usmerila proti Vidmu in Benetkam -z mislimi doma in hkrati že v bližajoči se Španiji, kamor sva nameravala prispeti drugega dne proti večeru. Španija je vedno bliže... Nočna vožnja po italijanskih avtocestah je bila ravno prava priložnost, da sem začel razmišljati o naslednjem mesecu, ki ga bova preživela na skrajnem zahodu Evrope. Čeprav sem bil v Španiji že nekajkrat (pravzaprav v Kataloniji, njeni najvzhodnejši pokrajini), sem si spet želel tja; ne toliko v kraje, ki sem jih že poznal, kot v tiste, ki so za nas precej neznani in tudi za večino naših turistov še zmeraj prava »španska vas«. Kastilija, Aragon, Andaluzija in Estremadura - nam zelo odmaknjene pokrajine osrednje in jugozahodne Španije so »prava« Španija. Od tam so odhajali na osvajanja znani španski konkvistadorji in se vračali z inkovskim zlatom, ki je srednjeveško Španijo povz- dignilo med svetovne velesile; tam so tudi še pred petsto leti cvetela arabska mesta, pred dobrega pol stoletja pa je divjala krvava državljanska vojna. Že zgodovinskih razlogov je bilo torej dovolj za potovanje po deželi, ki jo sicer poznamo predvsem po vinu, bikoborbah, kastanjetah, plažah in bližnjih olimpijskih igrah. Po ne toliko naporni kot dolgi vožnji čez Italijo, ki sva jo zmogla le z nekaj postanki na bencinskih črpalkah, kjer sva se zgražala nad cenami bencina, sva v zgodnjem jutru prispela v Genovo, kmalu prestopila francosko mejo in zavila na skoraj obvezen ogled slavnega Monaka. V to malo kneževino sva se spustila po več serpentinah na ozki cesti in kmalu ugotovila, da je vožnja tu vse prej kot prijetna zaradi velike gneče in mnogo parkiranih avtomobilov (seveda si takrat še nisva mogla pradstavljati, kaj pomeni prava prometna gneča v španskih, predvsem pa portugalskih mestih). Med ogledom tega mesta igralnic in prizorišča dirk formule ena sva kmalu ugotovila, da Monako poleg svoje mondenosti, ki jo ustvarjajo predvsem cene, ne ponuja ničesar drugega. Brez slabe vesti zaradi tako kratkega postanka sva nadaljevala vožnjo proti Marseillu, saj je bila najin končni cilj vendarle Španija. V avtu je postajalo vedno bolj vroče, midva pa zaradi dolge poti tudi vedno bolj utrujena. Začela sva že razmišljati o prenočevanju na francoski obali, ko nama je vlil novih moči pogled na veliko tablo ob avtocesti »Barcelona 300 km«, kar je pomenilo še dobri dve uri vožnje do španske meje in zato sva se odločila neprekinjeno nadaljevati pot. Res sva v daljavi čez nekaj časa nad povsem ravno pokrajino zagledala modrikaste obrise Pirenejev, ki so pomenili samo eno - na drugi strani je Španija. Costa Brava in Katalonija - Španija, vendar še ne čisto »ta prava« Takoj, ko sva po skoraj dvajsetih urah vožnje prispela v Španijo, se nama je tudi ne- halo muditi. V Franciji sva se počutila precej slabo predvsem zaradi neznanja jezika in sva se zato pri tistih nekaj redkih pogovorih, ki so bili vseeno potrebni, počutila res tujca. Prvi stik s Španijo in Španci je šel skozi želodec -po dolgi in naporni poti sva si le nekaj kilometrov za mejo privoščila znano paello valen-ciano s sangrio. Sangrio so na najino željo pripravili svežo in sva tako lahko tudi opazovala pripravo te znane španske pijače. Da sva prišla v Katalonijo in da to še ni (pravzaprav tudi nikoli ni bila) Španija, nama je razložil prijazni lastnik avtokampa, kamor sva se spravila spat. Po ogledu potnih listov in mojem pojasnilu, da sva »Yugoslavos pero Eslovenos«, mi je odgovoril: »Si, tienen la guerra...« Postalo mi je kar tesno pri srcu, ko sem videl , da tudi tu že vedo vse o naši vojni, ki sem jo sam doživljal še včeraj. Močno pa me je presenetil, ko je razložil, s kakšnim razumevanjem gledajo Katalonci na naše osamosvajanje, ker si tudi sami že več stoletij prizadevajo za čim večjo avtonomijo v Španiji. Posledica tega pogovora je bila, da sva s Sandro kot Slovenca plačala prenočišče še po predsezonski ceni, čeprav je bil že 1. julij. Naslednjega dne sva se že zgodaj odpravila v Figueras, prvi zares turistični kraj, ki sva ga obiskala v Španiji. Tja se zgrinjajo množice turistov zaradi muzeja svetovno znanega katalonskega slikarja in arhitekta Salvadorja Dalija. Stavba je zanimiva že od zunaj zaradi nenavadno oblikovanega pročelja, znotraj pa si je mogoče ogledati skoraj vso slikarjevo zapuščino - od »običajnih« slik do konstrukcij, ki vključujejo celo stare avtomobile. Čeprav Figueras ne leži ob obali, spada v širše območje Costa Brave, najvzhodnejšega dela španske sredozemske obale. Ime Costa Brava pomeni »divja obala« zaradi njene razčlenjenosti, vendar je njena naravna lepota danes že povsem izginila v morju hotelov, ki so preplavili nekoč mirne vasi ob obali. Med »betonsko turističnimi« kraji je največji in najbolj znan Lloret de Mar, kjer število turistov v visoki sezoni tudi več desetkrat preseže število domačinov. To je eden redkih krajev, ki sva jih obiskala v Španiji, kjer te noben natakar ne ogovori v španščini, ampak največkrat v španski nemšči- Glavni trg v Sorii Katedrala v Toledu Vila Nova De Gaia in pogled na Porto v ozadju. ni; pač zato, ker tu prevladujejo nemški turisti. To »tipično špansko mesto« sva zapustila v opoldanski vročini z namenom, da še istega dne doseževa slabih 100 kilometrov oddaljeno katalonsko prestolnico Barcelono. Na to štirimilijonsko mesto je najlepši pogled gotovo iz zraka, vendar dobiš tudi pri vstopu v Barcelono z vzhodne strani dovolj veličasten vtis. Nad morjem hiš zagledaš že iz oddaljenosti več kilometrov štiri vitke stolpe še nedokončane katedrale Sagrade Fa-milie, ki je postala v predolimpijskem času pravi simbol mesta. 2e vožnja z avtom po severni, v glavnem v 19. stoletju zgrajeni četrti Eixample nama je odkrila zanimivo arhitekturno zasnovo mesta, saj se tu vse ulice križajo pod pravimi koti, kar močno olajša tudi orientacijo. Kljub precej pozni uri sva se odločila ogledati si vsaj najožji center Barcelone, za kar je bila v julijski vročini najprimernejša vožnja z metrojem. Podzemska železnica v Barceloni velja za eno najvarnejših in najčistejših v južni Evropi; k temu gotovo mnogo prispeva, da zapirajo celotno omrežje vsak dan že ob 23. uri. Kmalu sva dospela v »srce« mesta, na največji trg Plažo Catalunyo, od koder je le nekaj korakov v stari del mesta. Najino raziskovanje sva nadaljevala po najslavnejši barcelonski aveniji Las Ramblas, ki vodi proti pristanišču. Za Ramblo je nekje zapisal že Somerset Maugham, da je to zanj »najlepša ulica na svetu«. O tem so danes mnenja seveda deljena, gotovo jaa je res, da je to najživahnejsi predel Barcelone. Široki osrednji pas Ramble je rezerviran za množice pešcev; tu srečaš ljudi z vsega sveta, prodajalce vseh svetovnih časopisov, rož, južnoameriških papig in borils-kih petelinov. Tu lahko kupiš skoraj vse, veliko je tudi hašiša, ki ga prodajajo največ v bližini pristanišča. Nasprotje široke Ramble so ozke ulice kitajske in gotske četrti na desni in levi; zvečina so zelo tesne in mnoge nevarne tudi podnevi. Vseeno sva pogumno zakoračila v Ba-rri Gotic, najstarejši, srednjeveški del mesta, ki je že sam zase pravi muzej. Mnoge majhne trgovine in obrtne delavnice dajejo temu delu mesta še vedno skoraj pravljični vtis preteklih stoletij. Glavna znamenitost je gotska katedrala Sante Eulalie, zaščitnice Barcelone, kjer je vedno dovolj tujih turistov. Le slabih tristo metrov stran stoji manj znana, vendar tudi velika in lepa gotska cerkev Santa Maria del Mar, zgrajena v času velikih španskih osvajanj. Čeprav zelo blizu katedrale, je skoraj osamljena in zanjo ve le malo tujih obiskovalcev Barcelone. Spet primer šablonskega turizma, ki sva ga kasneje še toliko srečala po vsej Španiji. Z vsemi drugimi znamenitostmi, Picassovim muzejem, fontanami na Plazi d'Espanyi in hribom Montjuicom, ki sva jih obiskala kasneje, je naredila Barcelona na naju zelo dober vtis. Presenečena sva bila tudi nad redom in čistočo, ki je za mediteransko mesto kar nenavadna. Tudi tu pa sva kot že prej po Costi Bravi opazila zelo močno katalonsko in zelo malo špansko vzdušje - govorjene španščine le za vzorec in mnogo premazanih španskih napisov je kazalo tudi na precejšen katalonski nacionalizem. Zaragoza - »mesto v puščavi« in Soria - »oaza sredi puščave« Ob odhodu iz Barcelone sva se kmalu poslovila tudi od morja in se usmerila v notranjost proti Zaragozi. Pokrajina je postajala vedno pustejša - suha polja, oljke in vedno hujša vročina so naju spremljali vse do Zaragoze, glavnega mesta province Aragon. Mesto sicer stoji ob reki Ebro, vendar je okolica prašna, kamnita in pu- zaradi katerih bi vsi hodili v Sorio. Lepo je bilo mesto kot celota, sveže in čisto, kot da bi bila kje v Skandinaviji; morda najslikovitejši je bil glavni trg s parkom in balinarsko stezo, kjer so stari Sorijci vneto balinali, kot je to tam navada že stoletja. Vstopila sva tudi v lepo romansko cerkev, ki je bila slučajno odprta; ogovoril naju je star Španec, ki je za- sprehod nama je še utrdil prepričanje, da bi morali to zaspano mesto morda res imenovati po vzdevku iz časa državljanske vojne - Fachadolid (Valladolid je bil eden centrov španskega fašizma). Po tem ovinku sva se usmerila proti Madridu - srcu Španije, prej pa sva zavila še v Segovio (priznam, da spet po mojem navijanju), vendar na- sta. Od vse Zaragoze sva najprej zagledala velike dimnike močne kemijske industrije in številne stanovanjske bloke v predmestjih, ki so bili na las podobni našim. Vse to naju ni preveč spodbujalo k ogledu in kmalu sva se odločila, da se tu ne bova niti ustavila -videla sva, da je imela prav neka Španka, s katero sva se pogovarjala že na Costi Bravi in nama je dejala: »Zaragoza - nada a ver!« (V Zaragozi ni nič videti). Kljub že močno razgretemu motorju sva nadaljevala pot proti zahodu in kmalu pustila za sabo kamnito Aragonijo. Najin cilj je bila »najbolj španska« pokrajina vse Španije -Kastilija, najprej pa mesto Soria. Soria je staro mestece v vzhodni Kastiliji, turistom zvečine neznano. Najin prvi vtis po dolgi vožnji po pusti pokrajini je bil, da sva prišla iz puščave v oazo. Mesto leži na vzpetini sredi zelenja ob reki Duero, zaradi nadmorske višine nad 1000 metrov pa tudi ni bilo prevroče. Soria je v Španiji znana po dveh stvareh - »manteci de Soria« (sorijs-kem maslu) in pesniku Antoniu Machadu, ki je bil od tod doma. Nama se je mesto prikupilo predvsem zato, ker so bili okrog naju res samo Španci in ker ni bilo tu nobene velike znamenitosti - nobene katedrale ali slavnih ruševin, menjal najino slovenščino za baskovski jezik, nakar sva mu vneto razložila, da »Esloveno no es Euzkadi«. Navdušenja nad Sorio ni ohladil niti listek za napačno parkiranje, ki sva ga po nasvetu in ob spodbujanju več Špancev veselo raztrgala in vrgla v koš. Močno pa naju je ohladila noč v šotoru, saj se je ohladilo na okoli 5 stopinj in sva se zbudila že zelo zgodaj vsa premražena. Mračni Valladolid in pravljična Segovia Čeprav je iz Sorie precej blizu do Madrida, sva pot nadaljevala proti Valladolidu, za kar sem navijal predvsem jaz. Valladolid bi moral biti vreden ogleda zaradi velike katedrale, predvsem pa zaradi muzejev Kolumba in Cervantesa, ki sta oba umrla v tem mestu. Žal sva bila kmalu precej razočarana; najprej nad velikimi industrijskimi predmestji, ki so zelo podobna tistim v Zaragozi, nato tudi nad starim delom mesta, ki je dajal že spočetka mračno in neprijazno podobo. Stari Valladolid je dajal zelo siv in res »star« vtis, saj sva srečala številne stare ljudi, ki so naju precej neprijazno opazovali. Videla sva sicer lepo mestno hišo, žal pa nobenega od obeh znanih muzejev, ker sva bila za ogled prepozna. Raje sva stopila po mestu in kratek ma tokrat ni bilo žal, tako kot v mrakobnem Valladolidu. Se-govia je bila ljubezen na prvi pogled; ta pogled se nama je odprl s klanca na hribu, nasprotnem tistemu, na katerem stoji mesto. Zagledala sva dolgo srednjeveško obzidje, visoki stolp gotske katedrale, rimski akvedukt in končno grad - Alcazar, v katerem se obzidje končuje. Vse to obenem daje vtis velikanske ladje, kot pravijo Španci, katere jambor je stolp katedrale in premec mogočni Alcazar. Tega vtisa ne more zajeti nobena fotografija - daje nekaj, kar je treba videti in se skoraj ne da opisati. Stara Segovia je začela rasti že pod Rimljani - ti so postavili trovrstni, odlično ohranjeni akvedukt, po katerem še danes priteka voda v mesto. Segovia se je močno razvila v srednjem veku in doživela svoj vrhunec v 16. stoletju, ko so z zlatom, prinesenim iz Amerike, sezidali tu zadnjo veliko gotsko katedralo v Španiji. Ravno ta katedrala nama je ostala v nepozabnem spominu, saj sva slučajno prisostvovala poroki, kar je bil veličasten dogodek že za naju, ki sva vendarle samo opazovala. Mnogo lepega sva videla tudi v muzeju katedrale - ogromno nakopičenih izdelkov iz zlata in srebra, ki so bili v srednjem veku v Španiji res »poceni« zaradi stalnega priliva iz Peruja, veliko slik in flamskih tapiserij, mogoče najslikovitejši pa so bili razstavljeni raznovrstni mučilni pripomočki, ki jih je v srednjem veku množično uporabljala španska inkvizicija. Srednjeveške fontane, majhni trgi in folklorni festival, ki so ga priredili ravno tisti večer, so naju zadržali v mestu pozno v noč, tako da sva prenočila kar v avtu nekaj ulic od glavnega trga - Plaze Mayor. Madrid - velik, moderen in vroč Madrid je od Segovie oddaljen le slabih 100 kilometrov, vendar sva za to razdaljo porabila precej več časa, kot sva pričakovala. Med obema mestoma, ki ležita v ravnini, sva morala premagati 1900 m visoki prelaz na vrhu gorovja Sierra Guadarama. Guadara-ma je po višini primerljiva z našimi Alpami, vendar je skalnata le čisto na vrhu, kjer je na prelazu tudi planinska koča. Ob vsej poti sva srečala veliko kolesarjev, ki tu trenirajo gorske vzpone. Spust z Guadarame naju je pripeljal naravnost v Madrid -najviše ležečo evropsko prestolnico. Vožnja po mestu je bila pravi užitek, ker so bile široke avenije skoraj prazne, saj je bila ravno nedelja dopoldan, zato je sicer lepi Madrid dajal precej pusto podobo. Pri pešačenju po mestu sva lahko kmalu potrdila, kar so ugotovili že mnogi popotniki pred nama, da velja Madrid za eno najbolj vročih mest v Španiji. Bilo je šele okrog desetih dopoldne, vendar je termometer že kazal skoraj 40 stopinj, zato je bila hoja (še bolj pa vožnja) vse prej kot užitek. Španska prestolnica je zelo standardno evropsko velemesto; za svojo velikost ima le precej majhno staro mestno jedro (Madrid viejo). Večina stavb je celo v centru le iz 19. stoletja, ko se je mesto najhitreje razvijalo. Madrid se močno razlikuje tudi od drugih starejših španskih mest, ker nima nobene velike katedrale. Vsega tega je kriva španska zgodovina, saj je bila sedanja prestolnica takrat le malo večja vas, medtem ko so se raz-cvetala druga kastiljska in andaluzijska mesta. V Madridu sva preživela kar tri dni, vendar na naju kljub ogledu nekaterih res lepih znamenitosti - muzeja Prado, kraljeve palače in najstarejšega trga, Plaze Mayor, ni naredil večjega vtisa. Najbolj se ga bova spominjala po veliki vročini in pogovoru z nekim mad-rilenom (prebivalcem Madrida) v botaničnem vrtu, ki je kljub obširnemu pojasnjevanju pokazal mnogo manj razumevanja za slovensko samostojnost kot najini katalonski sogovorniki. Toledo in Salamanca -spet stara, klasična Španija Pot od Madrida do Toleda je sicer kratka, vendar le na papirju. V praksi se je treba prebijati skozi neštete sema-fore, mimo mnogih temperamentnih španskih voznikov, na koncu pa zadeti pravo obvoznico, kar nama je skupaj vzelo skoraj tri ure. Zapeljala sva skozi stara mestna vrata in se vzpela po hribu v stari Toledo. Priti iz Madrida v Toledo pomeni preseliti se vsaj 500 let nazaj; spet staro obzidje, velika katedrala in labirinti ozkih ulic v starem delu mesta. Kljub mnogim znamenitostim in precejšnjemu številu turistov je na naju deloval bolj umirjeno od Madrida, verjetno zaradi prometnega pekla, ki sva ga doživela še pred nekaj urami. V marsičem je Toledo podoben Segovii, ima pa tudi več posebnosti, predvsem »artesanias«, prodajalne izdelkov iz slavnega toledskega jekla. Neljubo presenečenje sva doživela proti večeru, ko sva se odpravila proti glavni cesti, kjer sva pustila parkiran avto. Kmalu pa sva ugotovila, da sva precenjevala najine sposobnosti za orientacijo v labirintu ozkih ulic; tako sva potrebovala več kot uro iskanja in poizvedovanja, da sva prispela tja, kamor sva želela. Pot sva počasi nadaljevala proti portugalski meji. Šele med večerno vožnjo med ravnimi žitnimi polji sva opazila, da se res bližava skrajnemu zahodu Evrope, saj je sonce zahajalo šele ob pol enajstih zvečer. Čeprav je bila najin cilj zdaj Portugalska, sva si ob poti ogledala še eno slavno špansko mesto - Salamanco. Salamanca je eno najstarejših evropskih univerzitetnih mest - pravi španski Oxford. Ta vtis sva dobila ob sprehodu po mestu; čeprav sredi polet- ja, je bilo tod polno tujih študentov, predvsem Američanov. Zlasti tem je bilo že na daleč videti, kdo so, saj so se kar nekako preveč ameriško obnašali med starimi gotskimi zidovi posameznih univerzitetnih poslopij. Ustavila sva se najprej na Plazi Mayor, ki je, kot pravijo mnogi, najlepši trg vse Španije. Zgrajen je v pravilnem kvadratu kot ogromno dvorišče z več kot sto arkadami in obdan s tremi vrstami balkonov. Na njih so še pred dobrimi sto leti stali gledalci, saj so trg takrat še uporabljali kot bikoborsko areno. Portugalska - gneča, vino in stare kosti Portugalske kar nisva mogla dočakati. O tej najzahodnejši evropski državi sva slišala že toliko različnega, daje bila zato za naju še skrivnostnejša. O njej vemo večinoma zelo malo, za nas je precej obrobna evropska država, kakor Irska, Finska ali Islandija. Podobno kot Španija je tudi Portugalska doživela svoj vzpon v srednjem veku; povzdignili so jo pomorščaki kot Vasco da Gama, Magellan in Bartolomeo Diaz. Portugalska moč je zatonila prej kot španska. Najprej je izgubila tekmo z močnejšo Španijo, nato pa tudi z drugimi kolonialnimi silami. Od konca srednjega veka je Portugalska v glavnem le nazadovala, doživela podobno kot Španija svojo fašistično diktaturo in izgubila zadnji koloniji Angolo in Mozambik šele pred dobrimi petnajstimi leti. V to najmanj razvito državo Evropske gospodarske skupnosti sva vstopila visoko na severu in se takoj usmerila proti drugemu največjemu portugalskemu mestu - Portu. 2e med vožnjo sva opazila precej razlik v primerjavi s Španijo; pokrajina je postala močno hribovita, zelo zelena in obdelana v terasah, poraslih z vinsko trto. Proti atlantski obali je bilo vedno več tudi evkaliptusovih gozdov, ki so jih Portugalci množično sadili v preteklih desetletjih zaradi lesa. Ceste so v bližini Porta tudi začele spominjati na nekatere domače, prav tako pa tudi vozniki, ki po izvirnosti in drznosti močno prekašajo tiste v Španiji in celo Italiji. Prvi vtis o Portu je bil šok - mesto je popolnoma drugačno od vseh španskih - umazano in neurejeno. Predvsem je vladala v prometu velika zmešnjava in eno samo pravilo -pravilo močnejšega. Tega sva se naučila kmalu in pokazalo se je kot zelo učinkovito. Izsiljevanje, pritiskanje na plin, ignoriranje semaforov, hupanje in kričanje v povsem neznanem jeziku so nama priborili parkirni prostor kar na glavnem trgu zraven mestne hiše. Univerza v Coimbri V samem mestu poleg precej zanikrnosti nisva videla veliko posebnosti, razen zanimivih fasad starejših stavb, ki so vse obložene z modro belo keramiko - za Portugalsko zelo značilnimi »azulejos«. Glavni cilj, zaradi katerega sva obiskala Porto, pa ni bilo mesto samo, pač pa predmestje Vila Nova de Gaia, ki leži na drugem bregu reke Douro. Kraj je svetovno znan zaradi pridelave slavnega portskega vina in številnih vinskih kleti. Vožnja tja je bila pravi podvig, ki naju je obogatil tudi za nekaj portugalščine. Ne glede na to, v katerem jeziku sva spraševala za pot, sva dobivala samo en odgovor: »Siempre enfrente...« (samo naravnost). Vsi napori so se vseeno izplačali, saj sva končno uspela priti na ogled ene najbolj znanih kleti portovca - San-demanove kleti. Velika klet -muzej s predstavitvijo celotnega postopka pridelave portovca je bila res vredna ogleda. To vino je edinstveno iz več vzrokov: grozdje pridelujejo le na zelo ozkem območju ob reki Douro, ki ima edinstveno mikroklimo, fermentacijo pa izvajajo po posebnem postopku, ki daje vinu tudi do 20 % alkohola. Ena velikih posebnosti portskih vin je tudi, da na steklenicah skoraj nikoli ni letnice trgatve, ker si zmeraj prizadevajo dobiti enako kvalitetno vino. To dosežejo z mešanjem mladega vina s tudi sto let starimi vini, ki jih ima vsaka klet veliko zalogo. Tega starega vina nihče ne pije, uporabljajo ga samo za regulacijo okusa mladega vina. S tem postopkom dobijo tri vrste portovca: belega (vvhite), rdečega (rubby) in temnega (tawny)- Vsa ta vina so tudi edinstvenega okusa in jih je bilo ob koncu ogleda res vredno tudi poskusiti. Pot sva iz Porta nadaljevala proti jugu - v Coimbro. To je eno najstarejših portugalskih mest, do 16. stoletja tudi prva prestolnica Portugalske, nato pa zelo znano univerzitetno mesto. Ogledala sva si skrito čudovito univerzitetno knjižnico z okoli 40.000 knjigami iz 16. do 18. stoletja. Namenoma sem napisal »skrito«, saj sva morala po vsej Portugalski z ameriškim vodičem v roki in oborožena z veliko potrpežljivosti iskati posamezne znamenitosti, saj so bile te v primerjavi s Španijo tu le zelo slabo označene. Naslednja postaja je bilo mestece Tomar - lep čist trg z malo turisti, znan po enem največjih gradov cele Portugalske. Grad Convento de Cristo na hribu nad mestom je še skoraj v celoti ohranjen. Bil je sedež znanega reda tem-plarskih vitezov, ki so pregnali Arabce iz Portugalske in se iz Tomarja razširili po vsej Ev- ropi. V vsem gradu je mnogo znamenj, ki pričajo o pretekli portugalski moči, predvsem zanimivi reliefi z vrvmi in sidri, ki simbolizirajo veliko pomorsko moč Portugalske. Priganjal naju je že čas, predvsem pa denar, zato sva se odrekla ogledu Lizbone in se obrnila nazaj proti Španiji. Se pred mejo sva se ustavila v Evori - mestu muzeju, ki zaradi belo prepleskanih hiš bolj spominja na severno Afriko kot na Evropo. Tu sva se ustavila zaradi ene najzanimivejših portugalskih cerkva, v kateri je edinstvena in grozljiva »Capella e Ossos« - kapela kosti. Sezidana je iz kosti okoli 10.000 menihov, na enem izmed zidov pa visita oblečena skeleta odraslega in otroka, poleg njiju pa je pribita na zid zelo dolga človeška stegnenica. Da bi bilo vse skupaj še grozljivejše, je vsa kapela osvetljena z živo oranžno svetlobo. Žal nama ni uspelo zvedeti, s kakšnim namenom so jo zgradili, lahko pa rečem, da je primerjava med to kapelo in mrtvaškim plesom v naših Hrastovljah podobna primerjavi med filmom o Fra-nkensteinu in risanki o Tomu in Jerryju. Nazaj v Španijo — pogovor o zemljepisu in »skok« v Anglijo Iz Evore nama je preostalo le nekaj kilometrov do španske meje, kjer sva imela na zelo majhnem mejnem prehodu zanimiv pogovor s španskimi cariniki. Eden izmed njih je pregledal potne liste, in ko je videl, od kod sva, je zarisal z eno roko v zraku velik krog in vprašal: »To je Jugoslavija, kje pa je Slovenija?«. Da bi mu odgovoril, sem zarisal podobno velik krog in zgoraj še enega manjšega in odgovoril: »To je Jugoslavija, in to Slovenija!« Prisrčno smo se poslovili in odpeljala sva proti jugu do naslednjega cilja, kije bil precej daleč - to je bil Gibraltar. Po izredno vroči vožnji po suhi Andaluziji sva prispela do morja in La Linee -španskega »predmestja« britanskega Gibraltarja. Ob prestopu meje sva dobila res vtis, da sva se znašla v Angliji, predvsem zaradi policajev, ki so zaradi značilnih kap spominjali na bobyje sredi Londona. Tudi drugače deluje ves Gibraltar kljub svoji legi ob Sredozemskem morju čisto angleško. Zelo malo je bilo videti španskega, povsod pa tipični angleški pubi s pristnim angleškim pivom. Sploh me je najbolj začudilo, da je vsa hrana v tej koloniji, tudi mleko in coca cola, pripeljana iz Anglije. Oskrba te kolonije je zato zelo draga, saj živi mesto še zmeraj popolnoma neodvisno od Španije. To je posledica 25 let dolge zapore Vodnjak v gradu Convento de Cristo v Tomarju meje s Španijo v času fašističnega Francovega režima. Zaradi svoje stisnjenosti ob veliko gibraltarsko skalo, velikega števila avtomobilov in vojaških objektov deluje vsa kolonija zelo natrpano. Kljub temu imajo celo dve plaži, ki sta sicer mnogo slabši in bolj umazani od naših, vendar pa polni angleških turistov, ki hodijo tja na »edini košček britanskega Sredozemlja«. Za naju najbolj razveseljivo pa je bilo, da je v Gibraltarju bencin skoraj za četrtino cenejši kot v sosednji Španiji. Čeprav bi bilo zanimivo ostati v Gibraltarju in La Linei še nekaj dni, sva žal morala proti domu. Vseeno sva se odločila ogledati še Granado - biser Andaluzije. Med vožnjo iz Malage proti Granadi po pokrajini, ki je še najbolj spominjala na Luno, sva skoraj že obupala, saj je bila temperatura zunaj vsaj 45 stopinj. Podoben je bil občutek, ko sva prispela v mesto, saj so tako hiše kot asfalt kar izžarevali vročino. Vseeno sva zbrala poslednje moči in se vzpela do Alhambre - najbolj znanega primerka arabske gradnje v Španiji. Vročina je vse- eno naredila svoje in kljub zanimivim dvoranam, vrtovom in levjemu studencu, sva povsod iskala le dve stvari - vodo in senco. S tem bolj površnim ogledom Granade sva, čeprav še globoko v Andaluziji, pravzaprav tudi že zaključila potovanje po Iberskem polotoku -predvsem zaradi denarja, ki ga je bilo komaj še dovolj za vrnitev domov. Spoznala in videla sva marsikaj: veliko lepega sva morala tudi izpustiti, saj sva ugotovila, da sta Španija in Portugalska dosti preveliki, da bi ju lahko spoznala samo z enim potovanjem. Neznani sta nama ostali severna Španija in južna Portugalska, prav tako pa tudi večina Andaluzije. Vseeno sva videla in doživela tisto, zaradi česar sva tudi odšla na pot - Španijo in Portugalsko po svoje in drugače kot večina turistov. Ti dve deželi pomenita zdaj za naju nekaj povsem drugega kot prej; seveda pa vsaka pot v Španijo ali kam drugam pomeni le delček dežele same -da jo razumeš ali zares vzljubiš, moraš živeti z njo dalj časa. »Kontrola« plaže v Gibraltarju NA VELIKEM KLEKU Starejši ljudje vedo povedati, da so ponekod v odmaknjenih zaselkih pod Velikim Klekom ali po nemško Gross-glocknerjem še pred nastopom nacizma govorili nekakšno slovensko narečje. Znali naj bi ga le starejši očanci in ženice. Pa vendar! Visoke Ture so bile naravna pregrada, do katere so prišli v daljni preteklosti naši predniki. Sedaj ne najdeš več na severnem Koroškem domačina, ki bi znal vsaj besedico slovensko. Često sem razmišljal o tem, ko sem se pripravljal na pohod na Veliki Klek, zakaj je prišlo do popolnega ponem čenja. Zmeraj isti zaključek je bil, da zato, ker so bili naši predniki odrezani od svoje matice. Človeku je res hudo, ko vidi, kako veliko in lepo pokrajino smo izgubili z ljudmi vred. Ostala je samo ena možnost: da ljubitelj narave občasno o-bišče ta čudoviti svet in uživa njegove lepote. Objokovanje ne pomaga. Zjutraj, nekaj po polnoči, smo pognali avto proti avstrijski meji. Ceste so bile skoraj prazne, zato je šlo hitro in brez zadržkov. 2e ob pol štirih zjutraj smo se ustavili na parkirišču ob Franz Josephs-Hohe. Bila je trda tema, le naš cilj je bil veličastno osvetljen. Luna ga je ozaljšala, pa čeprav je bil odet v nedolžno belo obleko. Vreme bo! sem se ohrabril. Prav zaradi vremena smo naš odhod na Veliki Klek prelagali več kot teden dni. Za takšno pot je pač treba počakati na lep sončen dan Odpasti mora kakršnakoli bojazen, da bi se vreme poslabšalo. Nekoč sem že bil v slabem vremenu na poti proti vrhu, pa smo morali odnehati tik pred vrhom. Preveč je snežilo. Do svitanja je bilo še več kot uro časa. Miha in Fižola, preizkušena himalajca, sta si postlala na tleh ob avtomobilu. Zaspali smo. Pa ne za dolgo. Prebudila nas je skupina, ki se je pripravljala na zahteven pohod. Ker so bili Črnjani, sem se jih razveselil. Vodil jih je znani alpinist Marjan Ravno, ko sem mislil zlesti iz avtomobila, ga je poklical Miha. »Marjan!« se je slišalo kot iz neba. »Nekdo me kliče«, je dejal Marjan, »pa nikjer ni nikogar « Gledal je navzgor, kot bi pomišljal, če ne prihaja od Stvarnika. Nas ni opazil, čeprav smo bili samo nekaj metrov oddaljeni. Jože Žunec Marjanova štiričlanska skupinica se je odpravila proti koči Hofmannshutte, od koder je speljana preko ledenika klasična pot Hofmannsvveg. Gre za ledenik, ki ima zelo po domače zveneče ime Pasterzen-kees. Mene spominja na pastirico, razpoke pa na čredo ovac, s katerimi je treba zelo previdno, saj so med njimi divji ovni. Mi smo se odločili, da bomo začeli na ledeniku pod Franz Josephs-Hohe. Do tja je speljana lepo nadelana pot in preko mostu ter po stopnicah se pride na ledenik. Tam stoji tabla, ki opozarja, da je odslej vsakdo odgovoren sam za sebe. Na vsaki strani stopnic je globoka razpoka, zato so varovane z vrvjo. Pot se nadaljuje po ledu diagonalno preko ledenika in se konča na moreni, kjer je korak hitrejši in brezskrbnejši. Opazili smo naše znance. Kot bi se zmenili, smo si istočasno prečili poti. Marjan je ugotovil, kdo ga je klical. Bil je njegov prijatelj iz mesa in krvi. Pokramljali smo. Marjanova skupina je nadaljevala po Hofmannovi poti, sami pa smo se podali mimo Glocknerke-llerja proti grebenu na Glock-nerkampu. Pot se je vila kot jara kača in le počasi smo se bližali naši grebenski stezi. Markacij ni bilo. Videli pa smo, da se je tod hodilo, kar me je nav- dajalo z upanjem, da greben ne bo pretežak zame. Izbrali smo najugodnejše prehode. Ker je bila noč hladna, so mokre skale zaledenele. Hoja po takšnih skalah pa je možna samo s skrajno previdnostjo. Zgoraj, višje, ko pot zaide na ledenik, se je mučila skupina osmih planincev. Zelo počasi so premagovali ledene ovire, tako da smo mislili, da vadijo. Pozneje sem ugotovil, da je bil vzrok za počasno hojo ledena strmina. Prečili smo večje in manjše strmine in se bližali grebenski poti po Glocknerkampu (3 -F), kjer nas je čakalo nekajurno lažje plezanje. Na grebenu so bile skale suhe, vreme pa ja- sno in sončno. Plezanje po grebenu je nudilo enkraten užitek, čeprav za moja leta dokaj naporen; posebej še, ker je bil nahrbtnik nekoliko preveč napolnjen. Okrog nas je bila popolna tišina, če zanemarim veselo vriskanje našega vodje. Bili smo daleč od normalne poti, kjer so včasih kar vrste s prehitevanjem in srečevanjem. Tišino so motila le zračna plovila. Trikrat je priletel helikopter, ker se je v steni Glock-nervvandkamp dogajalo nekaj neprijetnega. Večkrat so nas preletavala tudi športna letala. Kar nevoščljiv sem bil. Iz letal je bil pač nepopisan pogled na mogočne vrhove in sklade ledu in snega. Nebo je bilo sinje modro, sonce je žgalo. Ker je bil zrak suh, znojenja nisem čutil. Ko smo zapustili greben Glocknerkampa, sem si oddahnil. Rešen sem bil nerodnega plezanja, saj me je nahrbtnik, ter na njem cepin in dereze, dodobra namučil. Hujše je mimo, sem pomislil. Niti slutil nisem, da je najtežji del pred mano. Nataknil sem si sončna očala in se z velikim optimizmom in dobre volje lotil ledu na ledeniku Klein Glocknerkees. Kmalu sem spoznal zmoto. Zazdelo se mi je, da se belina ledu in modro nebo spajata. Grozna ledena strmina. Sopotnika sta me potolažila, da to še nič ni, saj naklon ni večji od petdesetih stopinj. To pa ne bi smelo biti prehudo! Toda za koga? Zabijanje derez v led s prsti naprej je opravilo, ki ga nisem bil vešč. Spoznal sem, kaj pomenijo pri takšnem vzpenjanju dereze in cepin. Ko sem dobil nekaj koristnih nasvetov, je šlo lažje. Čedalje bolj me je motil nahrbtnik, pa žal brez njega ne gre. Še bolj kot v skalah je grelo na ledu. Zaščitna očala so me varovala pred slepečimi žarki. Za trenutek sem jih potegnil z oči. Zaskelela me je bela, rezka svetloba. Strmina se je lesketala, kot bi bila sestavljena iz biserov. Ponovno nas je preletavalo manjše letalo. Pilot se je najbrž čudil, zakaj smo hodili tako počasi. Samo jaz sem vedel, zakaj! Pa vam ne povem! Bodite radovedni, kot sta verjetno bila moja mnogo mlajša spremljevalca, pa povrhu še izvrstna alpinista. Hitrost sem določal, pa pika. Pravijo, da se s pametjo vedno pride. Če pa je zmanjka, se cilja ne doseže. Bolj ko smo se bližali delu ledenika, kjer se strmina prevesi v blažjo, težje je bilo. Človek bi pričakoval obratno. Prevelika nestrpnost, čimprej premagati težki del, je naredila svoje. Sonce se je močno zagrizlo v led. Vznikle so izbokline zglajenega ledu, ki so zelo otežile hojo. Vedno bolj je bilo treba pritiskati z derezami v led, čeprav je utrujenost naraščala. Prave izbire ni bilo. Riniti je bilo treba le naprej, nazaj bi bilo še mnogo težje. Končno je bil ledenik premagan. Znašli smo se na snežišču, kjer je prejšnja skupina naredila gaz. Kako prijeten je bil sprehod po skoraj ravnem terenu! Še malo lagodne hoje, pa smo zagledali na levi kočo Erzherzog-Johann-Hiitte na 3454 metrov visoki vzpetini, ki se imenuje Adlersruhe. Odvrgel sem nahrbtnik in se stegnil po skali. Popil sem čaj in zlil vase pivo. Težko sem ga nosil, toda kako blaženo teče po grlu! Verige planincev so se po normalni poti vile gor in dol z Glocknerja. Ker je bilo najtežje za nami, sem bil kar nekam Počitek na snežišču nad ledenikom Na vrhu je najlepše ponosen na preplezano in prehojeno. Kar prav je bilo. da smo šli po brezpotju, saj smo lahko uživali mir in nepopisne lepote visokogorja. Na Adlersruhe sta speljani dve normalni poti. Iz Pasterze in iz Kalsa, ki je bolj planinska. Ko se združita, nastane gneča kot na našem Triglavu. V brezpotju visokogorja, ki je polno presenečenj, pa se duša sprosti in telo laze prenaša napore. Nahrbtnike smo pustili na počivališču in se zagnali v zasneženo strmino. Zrak je bil čist, sonce je pripekalo in vidljivost je bila odlična. Zares izbran dan! Ko sem bil na Glocknerju pred nekaj leti, je padalo babje pšeno ali sodra. Takrat se ni nič videlo. Kmalu smo bili v skalah, v vznožju Malega Kleka. Sneli smo dereze in jih skupaj s cepini založili za skale. Na vrh jih ne bomo rabili, skale so bile suhe, brez snega in ledu. Dohiteli smo večjo skupino in smo zastali. Proti vrhu Malega Kleka smo se prebijali počasi. Ovirale so nas skupine, ki so se vrstile nvzgor in navzdol. Vrvi so se zapletale, nekaj posebno nerodnih in neizkušenih je stvari še oteževalo. Sreča, da je bil dan prekrasen in sem lahko užival ob prelepih razgledih, ko smo obtičali v gneči in se ni bilo možno preriniti naprej. Paziti je bilo treba, da te kdo ne bi spodnesel, saj je bilo med obiskovalci najvišje avstrijske gore nekaj takšnih, ki bi jim pozimi tudi Peca delala preglavice. Vodniki so jih imeli privezane na kratkih uzdah, kot bi dejali vozniki vprežnih voz. Čas je neusmiljeno hitel. Pa še vrniti se bomo morali. Na prehodu med Malim in Velikim Klekom se je zaustavilo. Dve starejši dami z mladim vodnikom sta poskušali prečiti srhljiv prelaz, ozek in s prepadnimi stenami na obeh straneh. Nekajkrat se je poskus končal brezuspešno. Fižola je godrnjal. Meni pa je predah prišel prav. Spočil in razgledal sem se. Vrh! Nič višjega ni stalo med nami in nebom vse tja do Švice, kjer se začno štiritiso-čaki. Letal nisem upošteval, pa tudi satelitov ne. Vrh je bil gosto naseljen. Ogovorila nas je dobro opremljena avstrijska skupina. Ste Jugoslovani? so bili radovedni. Smo Slovenci! smo ponosno dejali. Pogovor je stekel o marsičem. Zanimali so se tudi, če je v naših Alpah varno po vojni. Na koncu so obljubljali, da bodo še letos prišli v Julijce. Čas pa je kar naprej hitel. Morali smo nazaj, čeprav je bilo zelo prijetno na vrhu, kjer je sonce grelo, modro_ nebo pa veselilo srce in dušo. Do prehoda na Mali Klek je šlo hitro, tam pa se je ustavilo. Tokrat za dolgo. Dohiteli smo dve številni skupini, sicer mladih hribolazcev, ki pa so lezli zelo počasi. Preveč jih je bilo, da bi jih lahko prehiteli. Gnetli so se, tako da je zmanjkovalo skal. Povrhu so navzgor prihajali zamudniki, ki bodo prenočili na koči. Potrpeti je bilo treba. Naši mladi sosedje pred nami so bili pač neizkušeni začetniki. Bi prespali na koči? sem pomislil. Odgnal sem neprijetno misel. Saj sta bila z menoj dva himalajca, pa dobro sem bil opremljen. Jutro bi lahko dočakal na prostem. Hiteli smo navzdol mimo koče po normalni poti. Vsaj preko strmih in zaledenelih pobočij Hofmannskeesa je bilo treba priti ob dnevni svetlobi. Na njem je vedno nekaj nerodno globokih razpok. Navadno se potuhnejo na najbolj strmih delih. Razpok je bilo več, kot sem pričakoval. Pod shojenim snegom je bila trda in spolzka plast ledu. Večkrat smo zavili s poti, je bilo manj nevarno. Hiteli smo, zato derez nismo nataknili. Ob dobri koncentraciji in previdni hoji je bil dovolj cepin. Nekaj kratkih delov poti, srhljivo ledenih - vsaj zame - je bilo treba premagati počasneje. Pod njimi so navadno zijale razpoke. Nič kaj prijazno ni bilo videti. Cepin je bil vreden zlata, če ne še več. Delal se je mrak, ko smo zapuščali ledena pobočja in prišli do trdih in še kar suhih tal Glocknerkellerja. Globoko spodaj je bil ledenik Paster-zenkees. Pooblačilo se je, zvezde so se skrile. Bil sem zadovoljen, da nismo ostali v koči. Jutri bo slabše vreme, morda celo nevihte, tako pogoste in značilne za Glockner. Prižgali smo luči. Pot se je vila in vlekla kot jara kača. Luči na Hofmannshutte in na parkirišču na Franz Josephs-Ho-he so opozarjale, da smo še zelo daleč in visoko. Paziti je bilo treba na markacije, kot pravimo oznakam. Na Glocknerkellerju je mnogo shojenih bližnjic, ki pa se ponoči lahko končajo na slepi stezi nad prepadom. Imel sem občutek, da nikamor ne pridemo. Toda ponoči ne gre na silo, potrebna je previdnost. Ni mi bilo povsem jasno, kje bomo sestopili na ledenik. Vendar spuščali smo se po markirani poti, zato je moralo biti vse v redu. Pravzaprav se tako izkušenemu moštvu ni smela pripetiti kakšna nevšečnost. Spomnil sem se na vodnika Iveka, ki je to leto že večkrat hodil v mraku in ponoči po isti poti. Kar žal mi je bilo, da ga tokrat ni bilo med nami. Lažje bi bilo! Prišli smo do nekaterih vlažnih in spolzkih delov poti pa tudi led se je pojavljal. Nepreviden korak bi lahko povzro- čil padec. To se pa skoraj ni smelo zgoditi. Lahko bi se končalo z neprevidljivimi posledicami. Na taki poti in ponoči je treba misliti na vse ter hojo prilagoditi. Previdnost ni strahopetnost. Strah se rojeva po neprevidnem ravnanju. Prav nestrpno sem upal, da bo vzšla luna. Pa še zvezde so se skrile, ker se je nebo prekrilo z zaveso meglic in oblakov. Nič dobrega ni obetal naslednji dan, a kakšen je bil današnji. Škoda bi bilo pokvariti vtise, ki so bili prečudoviti kljub utrujenosti, ki se me je vse bolj lotevala. Njo se da pregnati z dobro malico, da se kri spet požene po žilah, mišice se napno in delujejo mladostno tudi pri starejših. Zal je bilo v nahrbtniku le za deciliter čaja. Pa še postan je bil povrhu! Poskusili smo preko ledenika. Na nasprotni strani se je videla luč v koči Hofmannshutte, kar je bil naš smerokaz. Pri dnevni svetlobi bi prišli igraje čez ledenik Pasterzen-kees. Noč pa ima svojo moč ali svojo temo, pa smo ob razpokah tavali gor in dol. Ne vem, kako dolgo bi. vse skupaj trajalo, preden bi dosegli nasprotni breg. Morda do zore? Odločili smo se za pot proti Franz Josephs-Hohe. V začetku smo hodili po moreni, nato pa preko ledenika, kjer so razpoke bistveno manjše, pa tudi manj jih je. Smer so nakazovale luči v kočah ob parkirišču. Skrbelo me je, ali bomo našli priključek na pot na drugi strani ledu. Vedel sem, da so pred izhodom z ledenika na nadelano stezo velike razpoke. Zjutraj sem jih videl. Najti je bilo treba na ledu pravo smer in ne zgrešiti stopnic, ki so na boku ledenika vtisnjene v led. Ker so na obeh straneh stopnic široke in globoke razpoke, so z obeh strani zavarovane z vrvmi. Tipali smo z lučjo po trdi temi. Od nečesa se je odbila svetloba. Končno, našli smo izhod z ledenika. Posedli smo na lesen mostič, ki je med ledom in suhim bregom. Pred nami je bil še najnezahtevnej-ši, toda brez dvoma najbolj zoprn del poti, polurni vzpon po strmem bregu nad ledenikom. Tolažil sem se, da vse mine, pa bo tudi ta delček poti. Pol ure ni večnost, je samo trideset minut. Nazadnje smo se znašli ob vozilu. Kako čudovito se je bilo preobleči v tople cunje, odvreči težke plastične čevlje in jih zamenjati z adidaskami. Kisla voda tri srca, je prijala. Žejno telo jo je sproti vsrkavalo Gladu ni bilo, prišel bo za mano šele čez nekaj ur. Ravne so bile ovite v lepo in toplo poletno noč, ko smo se vrnili. Bilo je že bolj proti jutru. Preden sem zaspal, sem si mora! priznati, da je bilo čudovito in nepozabno PISMA - POMEN IN OBLIKA Alojz Krivograd Pisma so zelo pomemben pisani vir za preučevanje preteklosti, predvsem pisma pomembnejših zgodovinskih osebnosti, kakor so politiki, vojskovodje, znanstveniki, umetniki in drugi. V pismih je mnogo podatkov, ocen, spoznanj, ki jih v uradnih dokumentih ni najti. Vendar je zgodovinska znanost do pisem zelo kritična, kajti napisali so jih različni ljudje z različnimi nameni in zato so resnico prikrojili v skladu z njimi. Dalje, nujno so subjektivna, ker vsak človek drugače vidi in razume določeno zadevo. Tudi to je res, da se vsak pisec rajši predstavi v lepši luci, kakor je v resnici. Zato jih raziskovalci podvržejo strogim merilom kritike virov, t.j. posebni znanstveni disciplini. Kljub vsemu so pisma za raziskovalce in ljubitelje preteklosti vedno pomembna in zanimiva. Zanimiva pa ni samo vsebina, ampak tudi zunanja podoba pisem. Vedeti moramo, da npr. pred 200 leti pisma niso bila takšna kot danes. Takrat ovojev (kuvert) niso uporabljali, ampak so napisani list pripognili vzdolžno, tako da sta se robova nekoliko prekrila, in ga močno zgladili. Ta zvitek, ki je bil na obeh straneh odprt, so ukrivili in oba dela staknili skupaj. Ta zaključeni ovoj so zgladili in na tak način dobili zavitek, ki je bil na notranji strani popisan, na zunanji pa prazen, na hrbtno stran so napisali naslov, tam, kjer je bil staknjen, pa so zapečatili s pečatnim voskom. Uporabljali so rdeč in črn vosek. Z ognjem, npr. s svečo so vosek zmehčali, ga nakapali na tak ovitek in nanj pritisnili kovinski pečat z negativom. (Kdor hoče kaj več zvedeti o poštah, naj vzame v roke knjigo Vladimira Klinarja Nastanek in razvoj poštne in telekomunikacijske dejavnosti v koroški in podravski regiji, Maribor 1991). Še v prejšnjem stoletju je bilo pismo edini način obveščanja poslovnih družabnikov, sorodnikov in znancev. Vedeti pa moramo, da je bila takrat večina ljudi nepismena. Množična pismenost je začela na Slovenskem izginjati šele po uvedbi obvezne osnovne šole leta 1869. pobožnost, zato bi tistemu, ki ne bi šel k darovanju, šteli v nemajhen greh. Če pade sveti dan na petek ali soboto, teko ponoči hitro od maše domov, pojedo brž kos mesa in potegnejo otroke za ušesa, POEZIJA NAMESTO RELIGIJE Človekovo življenje razjeda temeljno pomanjkanje smisla. Iz njega ni moč iztisniti ničesar razen absurda. Poezija namesto religije, priklicana iz istih potreb, ki človeka obračajo k veri. Podobnost s prvimi stoletji krščanstva, ko ta (takrat) nova vera ni mogla zadovoljiti izobražencev in so se zato med njimi razširile različne vrste gnoz. Gnosticizem bi torej lahko bil to, kar je danes za izobražence poezija, ki je seveda ne moremo zvajati zgolj na estetsko doživetje. V svojih najpomembnejših delih pomeni poezija odkrivanje človekovega mesta v vesolju. Njene tekmice bi torej bile različne vrste historifilo-zofskih gnoz. O AMERIŠKI POEZIJI Zgolj resničnost doživetij (otroštva, družine, ljubezenskih zvez, bolezni, starosti, smrti) kajpak ne ponuja posebne priložnosti za interpretacijo, razen prenašanja vtisov v besede. Ne gre tudi brez vprašanja o veljavnosti jezika ameriške poezije. Skratka, to je poezija epistemološke sofistikacije ali po Tolstojevo: utonczenja. RAZNO Sizifovo delo idealistov našega časa: kruhoborce spremeniti v angele. * Mar ni za vse izobražence tega stoletja značilen beg iz ednine v množino? naj bi pomnili, da so v petek ali soboto meso jedli. O drugih praznikih in nedeljah ne bo nihče jedel, če ni prej v cerkvi zmolil najmanj petkrat Pater in Ave (pet očenašev z zdravamarijo). Ali je bolje biti zaprt v kletki z inteligentnim razbojnikom ali z dobrodušnim debilom? Ameriški urednik Readers Digesta: »Vi intelektualci ste doživeli poraz. Vaša prizadevanja, da bi spremenili ljudi, niso vredna nič. Mi smo zmagali, kajti mi jim dajemo tisto, kar si želijo. Nas berejo .v milijonskih nakladah, vas pa nočejo in vas ne bodo hoteli.« SLOVENSKA LJUDSKA Je pa jug v pečeh, bo pa kmalu šel sneg. Bo zamedel steze, ki so včasih bile. PRIGODNICA Dans je tvoj god, used se v en kot, pij in pa jej pa dobro se imej. Fotografije za to številko so prispevali: Delavski muzej Ravne, Helena Merkač, Miha Mihev, Mojca Potočnik in Ervin Wlodyga. Izdaja Železarna Ravne. Ureja uredniški odbor: mag. Andreja Čibron-Kodrin, Marijan Gerdej, Marjan Kolar, dr. Tone Prat-nekar, Sonja Smolar, Maks Ve-čko, Mirko Vošner. Uredništvo: glavni in odgovorni urednik Marjan Kolar, novinarki Helena Merkač in Mojca Potočnik, tajnica Jelka Jamšek, tel.: 21-131, int. 6304 in 6753. Likovna oprema: dipl. ing. arch. Peter Gladež. Tisk: Grafika Prevalje Glasilo je po 7. točki 1. odst. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72), in mnenju sekretariata za informacije SRS št. 421-1/72 prosto plačila prometnega davka. IZ SLAVE VOJVODINE KRANJSKE ZA BOŽIČ NAPRAVLJAJO POTICE Za božične praznike je spet drugo pecivo. Testo zavaljajo prav na tanko kot list ali papir in ga namažejo z zdrobljenimi in z medom pomešanimi orehovimi jedrci; to zmes zvaljajo, stisnejo ali zvijejo v krogu, da postane kakor hleb kruha. Naposled speko in, ko je pečeno, se imenuje potica. Tudi pri plemičih in meščanih peko take potice ob istem času in prav na isti način. Delajo jih tudi brez medu samo z zdrobljenimi orehovimi jedrci. Marsikdo jih pripravlja tudi s sirom ali z drugimi stvarmi, razen o božiču, zakaj tedaj jih povsod mesijo z orehi in medom. DAROVANJE OKOLI OLTARJA V SVETI NOČI Ko se za božič bere maša opolnoči, gredo vsi ljudje okrog oltarja, poljubijo pateno, namreč skledico, ki so v njej hostije (Kranjec ji pravi božja mizica), in darujejo. To je pri njih stara navada in posebna PREBRALI SMO ZA VAS Kako se predstavljajo podjetja Na Zahodu kapital (znesek) delničarji (število) promet doma (znesek) izvoz (znesek) investicije (znesek število delavcev proizvodi (seznam) Pri nas dobiček uvajanje novih programov rezultati novih programov zaposlovanje (nova del. mest.) plače izjemni rezultati proizvodi (seznam) MISLI CZESLAWA MILOSZA OSNOVNE MERSKE ENOTE veličina znfc* enote osnovna enota dolžina m mete' masa k3 kilogram čas s sekunoa električni tok A amper termodinamična temperatura K keivin svetilnost cd candela količina snovi mol moi DEFINICIJE OSNOVNIH MERSKIH ENOT Sl 1 Meter je dolžina 1 650 763.73 valovne dolžine sevanja v vakuumu ki ustreza prehodu med nivojema 2pl0 m 5ds atoma knptona 86 2. Kilogram je masa medn pramere kilograma ki jo je sankcionirala Generalna konferenca za uteži in mere 1889 v Parizu 3 Sekunda je trajanje 9 192 631 770 period sevanja ki ustreza prehodu med dvema hiperfinima nivojema temeljnega stanja atoma cezija 133 4 Ampere (ampčr) je konstantni el tok ki povzroča pri tem. ko teče skozi dva premočrtna, vzporedna, neskončno dolga vodnika z zanemarljivim prožnim prerezom, postavljenima v vakuumu v medsebojni razdalji 1 meha. silo 2 10'7 nevviona na meter dolžine 5 Kelvin je termodinamična temp ki je enaka 1/273.16 oela termodinamične temp trojne točke vode 6 Candela (kandeia) je svetilnost v pravokotni smeri opazovane površine 1/600 000 kvadratnega metra črnega telesa pn temp strjevanja platine m pn tlaku 101 325 pascalov 7 Mol je količina sistema ki vsebuje toliko elementarnih delcev kolikor je atomov v 0.012 kg ogljika 12 NEKATERE IZPELJANE ENOTE Medn sistem merskih enot (Sl) vsebuje poleg sedmih osnovnih enot tudi izpeljane enote, tj tiste, ki se dobe s kombiniranjem osnovnih enot po algebra) skih enačbah, te povezujejo ustrezne velikosti Navajamo izpeljane enote Sl ki jih pogosteje uporabljamo količina znak enote osnovna enota površina m* kvadratni meter prostornina m3 kubični meter dolžinska masa kg/m - gostota kg/mJ - trekvenca Hz henz hitrost m/s - pospešek m/s* - sila N nevvton tlak Pa pascal energija delo m količina toplote J joule moč W v. alt električna napetost V volt električni upor n ohm 1 električni naboj c couiomb svetlobni tok Im lumen osvetljenost lx lux svetlost Cd m* NEKATERE OOVOLJENE ENOTE ZUNAJ Sl količina osnovna enota znak enote vrednost enote v Sl čas mmuta mm 1 mm * 60 s ura h 1 h ■= 3600 s dan 1 dan «■ 24 h leto 1 leto « 365 dni prostornina liter 1 L 1 t « 1 L - 1 dm3 masa tona t 1 t - 1000 kg atomska enota mase o 1 u T 1.66053 10"7' kg energija ceio watt ura V/h 1 Wh : 3600 J toplota kilovvatt jra kVVh t kWh *- 3 6 10* J energija (pri atomih) elektronvolt eV lev O 6021893 10 ” J temperatura stopinja Ceizi|0 C 0 'C * 273 15 K temp razlika stopmja Celzija C 1 C » '• K tlak bar h 1 b * 10' Pa milibar mb 1 rnb * 10 3 b -> 10: Pa ANGLOSAKSONSKE MERSKE ENOTE Pretvarjanje v enote1 Sl ime znak vrecnosl enote v Sl Enote za dolžino yard (bnt ) ya (UK) 0.914 398 4 m yard (ZOA) yd (US) 0.914 401 8 m yard yc 0 914 4 m (točno) foot (čevelj) tt 0.304 8 m (točno) meh (palec) m 0.025 4 m (točno) milja mile 1 609.344 m (točno) navtična milja n mile 1 852 m (točno) Enote za prostornino galona (bnt ) gat (UK) 4.546 09 10 1 m1 galona (ZDA) gal (US) 3.785 43 103m3 pmt (bnt ) pt (UK) 0.568 261 10° m’ tek unča fl oz (UK) 28,413 0 IC* m’ bušel (brit ) - 36.368 7 103 m3 bušel (ZDA) bu (US) 35,239 3 10° m5 barel (ZDA) - 158,988 10'3 m3 ladijska tona Sh ton 1.13 m3 Enote za maso funt (trg ) Ib 0.453 592 37 kg funt (brit ) Ib tUK) 0.453 559 233 8 kg funt (ZDA) Ib (US) 0.453 592 427 7 kg slug siug 14.593 9 kg unča oz 26.345 5 10 3 kg DECIMALNI MNOŽILNIKI IN OELILNIKI ENOT Decimalni množilniki m delilnik enot se tvorijo s predponami, ki se docaio pred •meni enot oz z znaki predpon, ki se dodajo pred znaki enot. m to zaradi skrajšanega pisanja številčnih eiičm predpona ki se znak predpone Dostavi preo enoto ki se postavi vrednost pred enoto predpone e*sa E 10'* peta P 10" ter a T 10’7 giga G 105 mega M 10* k.lO k 10' hokto h 10* doka da 10’ dec* c 10 * centi c 10'7 rr i|i m 10 3 mikro M 10~* na no n 10 9 pikO P 10'12 temto 1 10" ato a 10 18 NEKATERE ENOTE ZUNAJ Sl. KI PO 31. 12. 1980 NISO VEČ DOVOLJENE količma osnovna enota znak enote vrednost enote v Sl dolžina mikron M 1 ji = 10"* m = 1 jim angstroem A 1 A 10'*° m *= o.i nm masa enota y Y 1 v =■ 10'* kg = 1 Mg sila kitopond kp 1 kp = 9 81 N dma 1 orna = 10 4 N tlak tehnična atmosfera atm 1 atm * 0.981 *.0J Pa - 0.98'. b fizikalna atmosfera atm 1 atm =- 1 C13 10' Pa = 1.013 b tor (napačno mm Hg) tor 1 tor * l 333 10* Pa 1 333 mb mm vodnega stolpca mm Ws mm H,0 1 mm H?0 = 9.80665 Pa deio erg 1 erg « 10” J toplota kalorija cal 1 cal «= 4 1868 J kilokalorija kcal 1 kcal - 4186.8 J moč konjska moč KS. HP 1 KS « 0.735 kW dinamična poise P 1 P = 0 1 Pa s viskoznost centipoise c P 1 cP ■ i mPa s kmematična stokes St 1 St « 10“* m* s'1 viskoznost centistokes cSt 1 cSt * 10"* m7 s študijska knjižnica VP 260/1991 658(497 12)(085 3) 3000171 Dm