VRTČEVA KNJIŽNICA - ZVEZEK 7

POVEST ZA MLADINO

V LJUBLJANI 1941

»Kaj je Bog samo za graščaka ustvaril planine in
gozdove, ribe v vodi in ptice pod nebom? Vse si je
prilastil s prenakladami. V starih urbarjih pa je pisano
drugače,« je dodal mirneje. »Še naš ded Urh je v sprav¬
ljivosti živel s starim graščakom in mu pošteno odraj-
toval dajatve, kakor so bile zapisane v urbarjih in
božjih postavah. Oba sta vedela, kaj je moje in kaj
je tvoje. Danes tega nihče ne ve, nobena postava ne
drži več, županov ne postavljamo, da bi nas branili
in red držali, shodov gosposka ne sklicuje. Kakor da
bi ne bilo več Boga in njegove pravičnosti.«

»Pravijo, da so videli nekateri znamenja na nebu,«
je odgovorila na zadnje besede mati in v očeh se ji
je prikazal čuden blesk. »Velik rdeč križ, kakor bi bil
iz oblakov, položen čez polovico neba. Iz njega je tekla
sveta Rešnja kri. V naše odrešenje je tekla,« je dodala
s tihim, slovesnim glasom.

Zdaj so vsi umolknili in slišalo se je le drsanje
lesenih žlic po latvici. Čutili so, kakor bi bili obhajani
z veliko, nedoumljivo skrivnostjo. Nedolžno prelita kri
za odrešenje. Kadar je prehudo in se zloba nakopiči,
da ni videti rešitve, prihajajo skrivnostna znamenja
za velike dogodke. Utrgajo se sama od sebe in svet
tone v krvi in solzah, da se razgali vsa hudoba in vzkli¬
je dobrota, ki je posejana z božjo roko v vsako člo¬
veško srce. Kri in solze, dokler ne vskrsne pravica,
ki je za vse čase napisana z nedolžno prelito sveto
Rešnjo krvjo.

Rokec, štirinajstletni plavolasec, in njegova nekoliko
mlajša sestrica Magdalenca sta ves čas med pogovorom
pogledavala očeta in oči so jima živo zagorevale. Nekaj
se je zgodilo, da je oče razburjen. Čutila sta, da sta
še premajhna, da bi se vmešavala v take pogovore,

4

vendar sta se živo zanimala in v dušah so jima risale
očetove in materine besede čudno grozotne, še nejasne,
a toliko bolj resnične podobe o valptih in biričih. Bilo
jima je, kakor da se jima približujejo dobri in hudobni
ljudje iz pravljic, ki so živeli do zdaj nekje daleč,
daleč, in postajajo med njima resnični. Ona dva sama,
vsa njihova družina je zadobivala bridkejšo podobo.
Nekaj ogromnega, živega, tako resničnega je raslo
vsak dan bolj pred njima, se jima veličastno odkrivalo.
Čutila sta, da nista več majhna kakor Izidorček, Micka
in Urhek, ki še radi in za vsako stvar jokajo, in da
očeta in mater razumeta, kadar se pogovarjata tako
kakor danes, pa čeprav ona dva sama še ne bi mogla
o teh stvareh z njima govoriti. Nekako drugače imata
rada očeta kakor takrat, ko sta bila še otroka. Takrat
se jima je zdel samo lep in dober, zdaj pa čutita še
vse kaj več, ko sedi takole pred njima v težkih skrbeh
za dom, že malo osivel, močan, golorok in na pol raz¬
galjenih koščenih prsi. Vse drugače sta zdaj njegova,
bolj združena postajata ž njim, čeprav mu več ne se¬
data na kolena in ga ne božata kakor mlajši bratci in
sestrice. Kako bi kaj takega počenjala, ko pa že vesta,
kako težko je v duši očetu, da reši dom pred nena¬
sitnim graščakom in družino pred lakoto.

»Davščine pobirajo, sam oskrbnik hodi z biriči po
hišah,« so udarile kakor kladivo na družino očetove
besede. »Kdor jih ne odrajta, mu vzamejo iz hleva
živino. Starega Žmarklja so zaprli, ker je ribe lovil.
Biriči so ga do krvi pretepli. Tudi kovač Kušter sedi
v stolpu.«

»Ta ne bo dal biričem nikoli mirno spati. Po Nem¬
škem in Ogrskem je že hodil, nikjer mu ni obstanka.
Bil je že neki pri samem cesarju, zato se ne boji. Tako
pravi, da cesar s tlačani drži in zahteva staro pravdo.«

5

Materin pogled je obstal na očetu, kakor bi pričakovala
njegove potrditve.

Oče je molčal in se zagledal predse. Otroci so po¬
stajali glasnejši. Južina je šla h koncu, zato se je vedno
bolj čul iz sklede ropot žlic, ki so lovile za zadnjimi
ostanki soka. Rokec in Magdalenca sta odložila žlico,
čeprav bi bila še rada jedla. Bolj moško in pametno
je tako. Velika sta že, zato ne gre, da bi z mlajšima
bratcema in sestrico lovila po skledi zadnji močnik.
Ti so se že kosali, kdo bo več zajel in prej. Južina se je
spreminjala v igro. Mali, okrogli Urhek, ki je gledal
živo kakor miška, je bil najspretnejši in najglasnejši.
Vščipnil je Micko prav takrat, ko je nesla žlico v usta.

»Urhek me je vščipnil,« je zaklicala Micka in žlica
ji je padla iz rok.

Tedaj so se odprla vrata in v hišo je stopil grajski
oskrbnik Skrze v zelenem žametu, svetlih škornjih in
z bičevnikom v roki. Za njim so prišli štirje oboroženi,
brkati biriči. Postavili so se v vojaško stojo in mrko
gledali po hiši.

Družina je kakor na povelje vstala. Otroci so zbe¬
žali na peč in strahoma in radovedno gledali dol na
prišlece. Rokec in Magdalenca sta ostala blizu očeta.
Velika sta že in ne smeta več bežati na peč kakor
takrat, ko sta bila še majhna, čeprav so grajski tu.

»Hvaljen bodi naš Zveličar Jezus Kristus,« je po¬
zdravil oče v imenu vse družine.

»Na veke amen,« je suho in odrezano po vojaško
odzdravil z visokim glasom Skrze. Pri tem je močno
migal s suhim špičastim obrazom in visoko navihani
brki so mu skakali pod nosom gor in dol, kakor bi
z njimi ukazoval. Prav to je bilo Rokcu na moč zoprno.

»Naj sedejo, gospodje, če se jim ne zdi za malo.«
Oče je z obema rokama nekako trudno pokazal proti

6

mizi. »S čim naj vam postrežem?« Prijazen, malo upog¬
njen, toda samozavesten in močan je stal oče sredi
sobe z malce privzdignjenimi rokami, pripravljenimi
na postrežbo.

»S plačanimi davki,« je rezko, kakor bi odžagal,
odvrnil oskrbnik in zapičil svoje zelenkastosive šivan-
kaste oči v navzočne. Stopil je nekajkrat po sobi, kakor
bi hotel pokazati, da je gospodar nad tlačani in njiho¬
vimi domovi. Otroci na peči so se stisnili v kot, po¬
gledi so jim preplašeno begali po oskrbniku in biričih.

»Suša nam bo vzela polovico žetve, skedenj in
hlev sta nam pogorela, najlepša krava je prišla proč,
ostala nam je samo še ena. Če nam Bog ni dal, kako
naj jaz dam, gospod. Potrpite, se bo že kako presukalo.
Otroci so tu, jesti morajo.« Oče je pokazal s težko,
žuljavo roko na živ zvitek otrok na peči, ki so pre¬
strašeno gledali kakor ptički iz gnezda zdaj očeta,
zdaj oskrbnika, zdaj mrke in hude biriče. Rokec in
Magdalenca sta močneje začutila bližino očeta, ki je
stal tlačansko upognjen med hudim oskrbnikom in
brkatimi biriči, a vendar močan v svoji pravici in
skrbi za dom. Toplobridko ju je zaskelelo pri srcu:
za dom gre, za njih vse gre.

»Stara pesem, ki nas ne gane več,« je hrknil oskrb¬
nik in zamahnil z bičevnikom po svetlih golenicah.
»Kadar zahtevamo davščine, pridete s sušo in boleznijo
in ne vem še s čim. Samega hudiča bi privlekli nad nas
iz pekla, če bi ga mogli. Tlačan si, zemlja je gospo¬
dova, zato plačaj od nje, kar si dolžan.« Oskrbnik je
bil prepričan, da tlačani skrivajo denar, da se upirajo
in da jih je treba strahovati. Zato ni čutil potrebe,
da bi se vživel v njihovo bedno življenje. Bil je ves
prevzet svoje visoke službe in mislil je le na to, kako
jo bo natančno in vestno izvrševal. Vzel je življenje

7

tako, kakor je predpisano po gosposki. Vsaka prošnja
in pritožba mu je bila že upor proti njegovi oblasti,
za katero je noč in dan trepetal. Bal se je tlačanov,
čeprav se sam tega ni zavedal, zato je še buje divjal.
Trdno je veroval, da je gospoda v svoji pravici.

Oče se je nemirno zganil pri zadnjih oskrbnikovih
besedah.

»Gospod, pošteno sem odrajtal desetino in tlako,
kakor je zapisano v starih urbarjih in kakor jo je
odrajtoval moj oče. Več ne zmorem. Imejte usmiljenje.
Otroci so tu.«

Rokcu je bilo hudo, ko je gledal očeta, kako se je
v prošnji poniževal pred surovim oskrbnikom.

»Kje so zaostanki na žitu, kje vojni davek, kje so
davščine od pašnikov in gozdov, pašnina in drvaščina?«
je sekal z visokim glasom oskrbnik in brki so mu jezno
skakali pod nosom.

»Tega letos ne zmoremo, preveč je. Saj vidite vso
našo revščino. Suša nam pali polje, tlaka kar naprej
narašča, dajatve vedno nove in večje, vsako trgovanje
je prepovedano. Turek in kuga sta razdejala polovico
domov, kako naj zdaj mi namesto njih še več pla¬
čujemo?«

»Ha... To je že pravo puntarsko govorjenje,« je
spet zamahnil z bičevnikom oskrbnik in zelenkaste oči
so mu srepo obstale na očetu. »To je upor proti sami
gosposki, ki je postavljena od samega presvetlega ce¬
sarja in Boga, da vas vlada,« je naraščal z ustrahoval¬
nim glasom, sklicevaje se strahopetno na cesarja in
Boga. Nato se je obrnil k hlapcem in jim ukazal, naj
preiščejo vso hišo. Hlapci so surovo planili po sobi in
skušali s silo odpreti skrinjo. Otroci na peči so se
stisnili v kot. Mati je zajokala, sklenila roke in prosila
oskrbnika usmiljenja. Rokec in Magdalenca sta se

8

krčevito držala za roke, gledala zdaj očeta, zdaj mater,
zdaj hlapce, ki so kakor razbojniki premetavali bedno
imetje. Srd jima je kakor pelin polnil dušo in komaj
sta ga zadrževala.

Tedaj je oče stopil s težkimi koraki k skrinji, toda
ponosno in samozavestno kakor človek, ki prenaša
krivico in se mora ukloniti nasilju. Odprl je skrinjo,
privzdignil obleko in segel globoko v dno. Nato je
stopil k mizi, odvezal platneno vrečico in stresel denar
na mizo, da je po sobi zažvenketalo.

»To je vse, kar imamo,« je trdo spregovoril. »Hudo
bo, otroci. Moliti bo treba, da nam bo Bog pomagal.«
Pogledal je po družini. Trd je bil njegov obraz in
kakor iz kamna izklesan, v očeh pa se mu je za tre¬
nutek pokazal topel, globok sij, ki je objel domače.
Rokec je ujel ta pogled, ki je strnil sina in očeta v eno
bolečino. Kako rad bi bil spregovoril in branil očeta,
toda očetov pogled mu je to prepovedoval.

»Taka je torej vaša suša,« se je zmagoslavno zadrl
oskrbnik, ves vesel, da je upognil trdega tlačana. Za to
mu je tudi v prvi vrsti šlo. »Kakor krtice pod zemljo
skrivate denar. Toda jaz ga dotipljem povsod, tudi če
bi ga skrili v vragov rep.« Z dolgimi suhimi prsti je
hitro preštel denar.

»Premalo je. To je komaj za pašnino in drvaščino.
Kje je še vojni davek?« je povzdignil glas in potrkal
s škornji ob tla.

»To je vse, kar imam.« Oče je stal kakor prikovan
k tlom.

»Res nimamo nič več,« je spregovoril za očetom
Rokec in sam ni vedel, kdaj so mu te besede ušle.

»Mladi mački tudi že mijavkajo, treba jim bo krem¬
plje porezati,« je vsekal z ostrim glasom oskrbnik in
zamahnil z bičevnikom proti Rokcu. Rokca je sprele-

9

tela čudna vročina in neznana moč ga je obšla. Živo
je čutil očeta poleg sebe in zavedel se je ko še nikoli,
da je on najstarejši sin v hiši in očetov naslednik.
Magdalenca se je stisnila k njemu, kakor bi iskala
pri bratu moči. To ga je še bolj navdalo s pogumom.
Oskrbnik je prvi hip mislil napoditi Rokca kot poba¬
lina iz hiše, toda že v naslednjem trenutku se je pre¬
mislil. Rokec bo bodoči gospodar, zato je prav, da že
mlad občuti vso moč gosposke.

Hlapci so pretaknili vso skrinjo in postelje, toda
našli niso nič. Oskrbnik pa je na vsak način hotel
očeta popolnoma zlomiti in ukloniti. Že dolgo je kuhal
jezo nanj. Bil je najponosnejši tlačan v vasi in tega
bojazljivi in strahopetni oskrbnik ni mogel trpeti.
Očeta se je nekako bal, najbolj zato, ker ga ni mogel
nikoli ne prav ukloniti, ne razdražiti, stal je vedno
miren pred njim. V tem je čutil njegovo moč. Zdel se
mu je nevaren njegovi oblasti in službi in imel ga je
poleg kovača Kuštra za glavnega krivca, da tlačani
neradi plačujejo davščine. Na kolenih ga hoče imeti
pred seboj, tresočega se pred gosposko in jecljajo¬
čega od strahu, kakršen mora biti vsak pravi tlačan.
Popustljivost ni na mestu, ker bi jo tlačani takoj iz¬
rabili in bi zdivjali. Vladaš lahko samo z bičem in
mečem. Vedno je bilo tako in vedno bo. Če le malo
popustiš, prideš sam pod kolesa. Naj občuti enkrat
vso moč gospode, da mu bo ostala za vedno v mozgu
in krvi.

Obrnil se je po vojaško k biričem in s službenim
glasom ukazal: »Preiskali bomo še kašče in odpeljali
za davščino in upornost kravo iz hleva. Zaenkrat to.«

Nastala je grobna tišina.

»Naša dimka,« so se zaslišali tihi, preplašeni gla¬
sovi s peči.

40

»Zdaj smo uničeni,« je zajokala mati ob peči in si
pokrila obraz s predpasnikom. Nato je zaklicala s hli¬
pajočim glasom otrokom na peč: »Otroci, pridite, po¬
kleknite pred gospoda.« Otroci so pričeli strahoma
lesti s peči.

»Poznam to predenasto hinavščino,« je zaskovikal
oskrbnik in otroci so zbežali spet kot martinčki nazaj
na peč in se zarili v kot. Drobne oči so jim prestra¬
šeno begale po sobi. Pokleknila je samo Magdalenca,
toda glasu ni mogla izdaviti iz sebe. Rokcu je bilo,
kakor da so se mu tla zamajala pod nogami in oskrb¬
nikov glas mu je kakor kladivo padal na srce. Zdaj,
v tem trenutku, se je zgodilo tisto, česar so se vsi bali
in kar je vedno prežalo nanje. Čutil se je na mah
osvobojenega vseh vezi, kajti zdajle, prav zdajle mora
nekaj storiti. Sam ni vedel, kdaj in kako je stopil
pred oskrbnika. Srce mu je burno utripalo, duša mu
je bila prepolna bridkosti. Čutil je, da bo povedal
tisto, kar bo oskrbnika omečilo.

»Gospod...« Glas mu je obtičal v grlu. Vse tisto,
kar je bilo tako silno in bridko v duši, se mu ni hotelo
preliti v besede.

»Marš — pobalin smrkavi,« ga je nahrulil oskrbnik
in ga nabodel z zelenkastimi, na pol zaprtimi, kača¬
stimi očmi.

Oče se je zganil, kakor bi se osvestil. S težkimi
koraki je stopil med vrata, se oprijel podbojev in
spregovoril s čudnim mirom: »Ne, tega ne pustim, ne
morem pustiti.« Velik in močan je stal med vrati,
braneč družino in dom. Prsi so se mu burno dvigale,
pleča rasla, obraz še bolj zaostril in otrdel v trpki bo¬
lečini in nemi prošnji.

Oskrbnik je stal pred njim kakor pribit v varstvu
brkatih biričev, ki so zagrabili za meče. Vendar se

11

oskrbnik ni hotel poslužiti njihove moči in orožja.
Sam je hotel upogniti tlačana in mu pokazati za vedno
svojo oblast in moč. To ga je navdajalo z zadovolj¬
stvom.

»Marš s poti — tlačan!« je zasikal kot gad.

»Ne pustim, ne morem... Imejte usmiljenje. Pri
Bogu vas prosim.« Očetov obraz se je za hip spre¬
menil. Nekaj blagega je šinilo preko njega.

Oskrbnika pa je prevzela samo ena misel, da mora
zmagati. Zaradi svoje oblasti in službe. Dvignil je
bičevnik in zamahnil. Udarec je zadel očeta na obraz,
na ustnicah se mu je prikazala kri. Oče je potegnil
z roko preko obraza, nato je dvignil roke, jih stisnil
v pesti, zasopel, toda s silnim naporom se je premagal
in roke so mu počasi oddrsele po podbojih navzdol.

Otroci na peči so zajokali, Urhek je klical mamo.
»Jezus,« je vzdihnila Magdalenca in tudi zajokala.
Mati je skočila med očeta in oskrbnika, padla na ko¬
lena in vila roke. Zavedala se je, da je usoda vse
družine odvisna od tega trenutka.

Rokca je spreletavala groznica, zavrtelo se mu je
pred očmi in prvi hip ni mogel niti prav pojmiti, kaj
se je zgodilo. Kakor brez misli je gledal le v očeta,
v grlu ga je dušila bolečina, v srcu peklo, kakor bi
nasul vanj žerjavice. Le jasne misli ni hotelo biti, zato
je bila bolečina tem neznosnejša. Čutil je samo, da je
njegov oče ponižan, strašno ponižan.

»Ne morem pustiti, da mi jemljete zadnjo kravo
iz hleva. Rednica mojih otrok je,« je spet čudno mirno
»pregovoril razžaljeni oče, še vedno trdno stoječ ob
vratih.

Oskrbnika je ta odločnost, še bolj pa njegova ne¬
nadna mirnost strašno razkačila. Čutil se je poniža¬
nega, slabega, premaganega. Zdaj ni šlo več za kravo,

12

ampak za to, da zmaga on sam z lastno močjo tega
tlačana, ki ga sovraži prav zato, ker čuti v njem neko
duhovno moč. Prav zato ga mora streti in do smešnosti
ponižati.

»Na kolena — capin,« je zavpil, da bi ga osramotil,
in znova dvignil bičevnik.

»Bog nam pomagaj -— nihče drugi nam ne more
več,« je vzdihnil globoko oče.

Rokcu se je zameglilo pred očmi, v trenutku je zanj
vse izginilo, le oče in oskrbnik sta stala pred njim.
Čutil je, da se bo z očetom zgodilo nekaj strašnega,
kar mu bo za vedno onečastilo njegovo podobo. Kri
mu je zaplala po žilah, silna moč in bolečina se je

13

utrgala nekje v njem in ga v trenutku pekoče spre¬
letela po vsem telesu.

»Oče...,« se mu je utrgalo iz prsi. Ni vedel, kako
ne kdaj, stekel je do oskrbnika in ga odrinil od očeta.

»Seme puntarsko,« je vreščal oskrbnik, da je bila
soba polna njegove kletve. »Satanov odpadek ... Kri
nečistnika...«

Nato ni Rokec nič več vedel, kaj se je godilo.
Čutil je udarec na glavo in nato udarce po hrbtu,
slišal materin jok, krik hlapcev in očetove glasove.
Nekdo ga je prijel za lase, nato pa so ga zgrabile
kakor klešče močne roke, ga dvignile in ga držale
kakor vklenjenega. Dva biriča sta ga držala in ga
predirala s surovimi, brezčutnimi očmi.

Oskrbnik je divjal po sobi, zmerjal in klel. Mati
je klečala na tleh vsa strta in komaj še živa. Oče je
stal upognjen in skrušen, ustnice so mu drgetale,
strašna bolečina mu je rila po obrazu. Poleg njega sta
bila ostala dva hlapca z mečema v rokah. Otroci na
peči so se zarili drug v drugega in jokali. Magdalenca
je stala ob peči, držala se za glavo in s prestrašenimi
očmi nepremično gledala v Rokca.

»Vklenite smrkavca,« je zarjul oskrbnik, da je
Magdalenci zastal dih. »Na grad z njim — marš!« je
zadonelo vreščeče povelje. Vsaka beseda je bila do¬
mačim nož v srce. Verige so zažvenketale.

Mati je kriknila, planila kvišku, toda hlapec jo je
sunil, da se je sesedla na tla.

»Tu imate moje roke... vklenite mene, pustite
otroka,« je prosil s povzdignjenim glasom oče in držal
svoje žuljave roke sklenjene predse.

»Marš!« je spet vreščeče zadonelo po hiši.

Hlapec je sunil Rokca v hrbet, da se je opotekel.
Udarci palice so ga skeleli, toda Rokec ni mislil nanje,

14

prehudo ga je žgala v srcu bolečina, ki ji ni videti
konca. Domači so planili za njim, toda hlapci so se
postavili ob vrata in jim nastavili meče. Rokec se je
srečal s pogledi, ki so ga do smrti izmučeni vroče
objemali. Bežno je še videl očeta, kako si je pokril
z rokami obraz in zaihtel. Prvič v življenju ga je videl
jokati. Magdalenca je sklenila roke kakor k molitvi,
mati je na tleh objemala oskrbnikove noge. Tedaj je
hlapec butnil Rokca skozi vrata. V veži je zajokal
Rokec kot majhen otrok.

Kmalu za Rokcem je šla od hiše tudi dimka, red-
nica hiše. Nemirno se je ozirala za domom in venomer
mukala.

2 .

Rokec ni več jokal, ko ga je gnal hlapec skozi vas,
čeprav mu je bila duša zvrhana bridkosti in so ga
udarci bičevnika vedno bolj skeleli in grizli v telo.
S silo je dušil jok, ki ga je stresal v krčih po vsem
telesu. Fant je in že velik, očetov naslednik postaja
in bodoči gospodar, zato ne bi bilo prav, če bi jokal
in bi ga ljudje gledali. Naj zvedo domači in naj vidijo
vaščani, da je junaško stopal poleg hudega biriča, ki
ga je vklenjenega gnal v grad. Visoko ga je dvigala
zavest, da trpi po nedolžnem. Nič hudega ni storil, le
očeta je branil pred valptovim udarcem. Zato je stopal
pokonci. Kateri sin bi tega ne storil? Prvič v življenju
je globoko v duši čutil, da mu delajo veliko krivico,
ki posega prav za prav v vse njegovo sedanje in bo¬
doče življenje, toda ne samo v njegovo, ampak tudi
v življenje vseh tlačanov. Kot še nikoli je bil z njimi
strnjen v eno.

Danes so se mu zdeli vas in vaščani vsi drugačni,
lepi in dobri in njegovi kot še nikdar prej. Ko so ga

15

srečavali in se mu strahoma umikali, je ujel bežno
njihove svetle poglede: jezno so gledali biriča, njega
pa je objemal čuden ogenj njihovih oči, da mu je
postalo toplo v duši. Rokec ni sam in zapuščen, danes
to čuti, čeprav stopa vklenjen poleg biriča. Neznana
moč vseh teh plamenečih pogledov, ki ga spremljajo
na žalostni poti, je z njim. Vsa vas je postala eno
v njegovi brezmejni bolečini.

Očetova hiša se je že skrila za sosedovo, le sleme
vrh strehe ga še kliče. Rokec se je ozrl. Kavka je
zletela s čopa, zavpila in se spustila s široko razpro¬
strtimi perutnicami v polje za vasjo. Ob navadnih
dnevih bi je še zapazil ne, v teh trenutkih pa je bil
čudno pozoren nanjo. Po klančku skozi vas se zib¬
ljeta in škripljeta dva voza, visoko naložena s senom.
Ustarjevi in Janščevi voli so. Rokcu je postalo laže,
ko jih je zagledal in ko je stopal tesno poleg volov.
Težko so vlekli voz, pa so se vendar žalostno ozrli
z gospodarjem vred na Rokca. Živo je občutil na sebi
njihove svetle poglede. Po Pagadajevem dvorišču je
stopal črni muc, ponosno in samozavestno, kakor bi
bil on gospodar dvorišča. Včasih je vrgel Rokec kamen
za njim, zdaj bi tega za ves svet ne storil. Muc je
obstal, dvignil glavo in zamijavkal, nato pa počasi
zavil na vrt. Rokec ga ima rad, pa do danes tega ni
vedel. Pred Žmarkljevo hišo sta se valjala in skakala
kot otročaja dva pujska, eden črno pisan, drugi bel.
Lajajoče sta zakrulila in zdirjala kakor za stavo po
travniku zadaj za hišo. Slemčev Šek je pritekel k Rokcu
in mu prijazno migal z repom. Nekdo je zaklical: »Šek!«
Birič je pobral kamen in ga vrgel za Šekom. Ta je
zarenčal, razprl nosnice, pokazal zobe in se besno in
prihuljeno oziral za biričem. Le nerad in obotavljaje
se je ubogal gospodarja, ki ga je pred hlevom klical

16

domov. Pri zadnji hiši je zagledal Rokec gručo vaških
samosrajčnikov, med njimi tudi bratca Urhka in se¬
strico Micko. Prestrašeni so samosrajčniki zbežali za
hišo in izza vogala začudeno strmeli v Rokca in biriča.

Hlapec in Rokec sta zavila za griček, poln žita in
vinogradov, ki je zakrival vasico pred svetom. Počasi
je izginjalo vse, kar je bilo domačega, le košati vrhovi
orehov in nekaj streh se je še videlo in Rokca po¬
zdravljalo. Nato je vasica izginila za hribčkom.

Na bližnjem hribu se je prikazal grad, obdan z moč¬
nim obzidjem in košatim stoletnim drevjem. Mogočno
je kraljeval nad vso okolico. Bela široka pot je pe¬
ljala v vijugah tja gor, na obeh straneh so žareli
v poletnem soncu lepo obdelani grajski vinogradi, za
njimi pa so se potapljale v megleni sončni pripeki
njive in vrtače. Sonce je žgalo in iz razpokane zemlje
je puhtela omamna soparica, da se je ob njej človeku
vrtelo v glavi.

Rokca je zaskelelo v srcu, ko je zagledal na hribu
črni grad. Strahoma so mu begale oči po širokem tem¬
nem obzidju, po votlih linah in ogromnem črnem
stolpu. Še nikdar se mu ni zdel grad tako velik in
strašen. Kakor da ga je danes prvič zagledal. Začutil
se je neizmerno zapuščenega. V duši so mu vstajale
meglene slike o mučenju in ječah, o katerih so ljudje
strahoma pripovedovali. Ozrl se je nazaj. Že je za¬
stavil korak, da bi zbežal v polje in se skril. Tedaj
je zagledal oskrbnika, ki je jezdil belega konja na¬
sproti. Tam ob gričku izza ovinka pa je primukala
Dimka v spremstvu grajskih biričev.

>Smrkavec!« je zaklel valpet v tujem naglasu, ko
je v diru prijezdil mimo in zamahnil z bičevnikom
proti Rokcu. Silna moč je šla od njega, ko je ves v
žametu jezdil čilega spočitega konja gor proti gradu.

17

»Tega se ne boš nikoli več lotil, fantalin,« je za¬
brundal hlapec, ki je dozdaj mrko molčal.

»Očeta sem branil, nič drugega. Moj oče je. Ubil
bi ga bil lahko,« je hlipal Rokec.

»Ta je več kot tvoj oče — zapomni si to, pobalin,
če hočeš priti še živ iz gradu. Tudi če bi ga ubil. Kaj
njemu za to? Tvoj oče je njegov hlapec. Veš, kaj je
to hlapec?« se je razgovoril birič. »Tako nekako kot
vol v hlevu. Viš, tako je na svetu. Čas je, da bi že
vedel.«

»Ubogi oče,« je zaskelelo Rokca pri srcu. Zdaj sta
se mu do dna bolečin razkrila jasno dva svetova. Ne
gre torej samo za tlako in desetino in davščine, gre
za mnogo, mnogo več.

Dimka je mukala in prihajala vedno bliže. Slišali
so se že surovi' glasovi biričev, ki so priganjali.

Kako hitro se je vse to zgodilo, kako hitro je bil
dom razrušen in razdejan.

Tlačani po vinogradih so postajali in gledali skrivaj
za Rokcem, ki je vklenjen stopal poleg biriča. Od bo¬
lečin in strašne sončne soparice in paleža se je Rokcu
že meglilo pred očmi. Zgrudil bi se bil že na tla, da
mu ni grad s svojim sivim zidovjem vedno znova stra¬
hotno oživljal duha.

Dvižni most je bil spuščen. Dimka je mukala in se
trgala hlapcema že blizu Rokca. Uboga Dimka ga je
takoj spoznala, čutil je to iz njenih pogledov. Prijazno
je stresala z glavo in stezala glavo od daleč proti
njemu.

»Dimka!« jo je poklical Rokec. Krava je stekla
proti njemu in žalostno zamukala.

Tedaj je Rokca nenadoma stisnilo pri srcu. Doli
na poti je zagledal očeta in mater, ki sta trudna hitela

18

za njim. Bilo mu je lepo, kakor da je zagledal ves
svoj dom, vso svojo mladost in domačo vas.

Birič ga je sunil na most. Skozi mogočno obokana
vrata v težkem obzidju sta stopila naravnost pred
grad. Vsepovsod silno zidovje s težkimi strehami, s te¬
mačnimi okni in linami. Rokec je čutil, kako mu tolče
srce. Kam ga peljejo? Šla sta spet skozi težko obokana,
temna in vlažna vrata in prišla na grajsko dvorišče.
Tam sta prevzela Rokca dva nova biriča. Gruča pi¬
sanih golobov je zletela z dvorišča in se spustila visoko
v nebesno sinjino. Nova dva biriča sta peljala Rokca
spet skozi majhna vrata. Odslej ni Rokec nič več vedel,
kod hodi in kje je. Prosil je biriča, naj ga peljeta pred
gospoda, da mu bo povedal, da ni nič hudega naredil.
Gospod ga bo razumel. Nič ni pomagalo. Eden izmed
hlapcev ga je vprašal, kaj je vendar naredil, ko je še
tako majhen. Nato mu je rekel, da se mu pač smili,
da pa mora izvršiti oskrbnikov ukaz. Rokec je čutil,
kako ga je pobožal po laseh s težko hrapavo roko.
»Ne bodi preveč žalosten, se bo že kako naredilo,« mu
je dejal. Rokec se je nehote stisnil k njemu. Šli so
po dolgem, nizkem, temnem in vlažnem hodniku, ho¬
dili navzgor in navzdol skozi samo težko zidovje,
dokler niso obstali nekje globoko pred močnimi že¬
leznimi vrati. Vsepovsod je dišalo po vlagi. Star ječar
je odprl vrata. Hlapca sta odvzela Rokcu verigo in
ga potisnila v na pol temen, nizek prostor. Vrata so
se spet zaprla, v njih je spet votlo zarožljal ključ.

3 .

Rokec je bil v ječi. Sam, zapuščen, kakor v grobu.
Tako daleč so ljudje, kakor da jih ni nikjer več. Nič
več ni mogel, zgrudil se je na tla. Prehudo je bilo vse,

19

kar je danes doživel, za njegove šibke moči. Vse za¬
tajevanje in premagovanje bolečin je v hipu popustilo.
Zajokal je kot majhen otrok, klical očeta, klical mater
in Magdalenco, toda njegovi glasovi so se porazgubili
pod nizkimi oboki ječe in zamrli v vlažnem zidovju.
Kakor hudournik je bruhala v joku bolečina iz njega
in mu v krčih stresala telo. Vse misli so se mu gubile,
le bolečina je ostala in ga vedno huje žgala in pekla.
Da le ne bi bil sam, tako strašno sam. Zavpil bi, za¬
kričal, zbežal, toda noben glas ne predre tega troh¬
nečega kraja smrti.

»Kaj si ti, Rokec? Križani Jezus in Žalostna Mati
božja, s sedmimi meči prebodena! Kaj si pa naredil,
Rokec?« ga je poklical močan, znan glas. Kakor bi ga
objel kdo domačih, je bilo Rokcu ob tem glasu in od
ganjenosti je še huje zajokal. Ozrl se je tja v kot, od
koder je prihajal glas. Z na pol podrtega pograda je
vstal vaški kovač Kušter, črn in bradat kot divji mož.

»Fant — ne jokaj, čeprav je hudo. Bodi mož, četudi
si še mladič, ki mu še brki pod nosom ne poganjajo.«
Kovač je vstal, stopil k Rokcu, ga dvignil in mu po¬
ložil svojo veliko, trdo roko na glavo.

Rokec je čutil, kako mu vre iz te roke silna moč
po izčrpanem telesu. Postalo mu je laže, po malem
je nehal jokati, telo pa se mu je še vedno sunkoma
stresalo.

»Kaj si vendar naredil — za božji čas — Rokec,
da so te vrgli v to črno zidovje? Sedi sem k meni,
fant, in povej. Laže ti bo potem.« Kovač mu je položil
roko okoli vratu, ga ljubeče stisnil k sebi in ga peljal
k razpadajočemu pogradu. Tam sta sedla in Rokec je
opisal kovaču ves žalostni dogodek v očetovi hiši.

»Na trhlih stebrih stoji ta črni grad, da požira že
otroke v svoje gnijoče temelje,« je vzdihnil kovač.

20

»To so strašna znamenja, fant. Toda jok otrok bo pre¬
vpil nebo in zrušil krivice in nasilja valptov in biričev.
In takrat bodo vskrsnile stare pravice in postave, ka¬
kor so napisane v urbarjih in jih je še stari grof spo-

21

sto val,« je govoril kovač vzneseno, kakor bi imel pred
seboj množico ljudi in ne ubogega Rokca. Grizlo ga
je v srcu in dajal je duška svoji bolečini. »Zdaj ne
drži nobena pravica in beseda več,« je nadaljeval
kakor zamaknjen in oči so se mu čudno svetile. »Za
živino, ki nima božje pameti, nas imajo. Kakor da ni¬
smo krščeni pri svetem krstu v imenu samega Jezusa
Kristusa, kakor so oni. Stari pogani vstajajo iz groba
in hočejo narediti iz nas brezpravne sužnje. Toda pre¬
magal jih je že za vse večne čase sam Jezus Kristus,
ko je umrl za nas revne na svetem križu. In še to je
rekel sam Jezus: »Kdor seje vihar, bo žel vihar, kdor
pričenja z mečem, ga bo pokončal meč.«

Rokcu so padale kovačeve besede v razbolelo dušo
in vsaka mu je kakor žareča iskra čudno toplo spre¬
letela telo. Saj je že slišal podobno govoriti v cerkvi
suhega očeta frančiškana iz Novega mesta, toda takrat
so bile zanj vse te stvari samo besede, zdaj pa, ko sam
trpi, ga žgo v srcu, v duši, v vsem drhtečem telesu.
Bilo mu je, kakor da ne govori kovač sam, ampak še
nekdo drugi z njim, vse silnejši in močnejši, kakor
je ta ubogi črni kovač. Rokec se ni čutil več samega,
neznana moč se je budila v njem in ga spreletavala
po vsem telesu. Čutil je, kakor da se mu dviga v duši
zagrinjalo in vedno bolj, še nejasno, spoznava, da ne
trpi samo zase, za očeta, za dom, ampak še za vse kaj
drugega, za veliko skupno stvar. Tlačan ni kakor vol
v hlevu in ne more biti, dušo ima, ki je božja. Kako
lepa, poveličana in močna sta se mu zdaj zdela oče in
mati v svojem tihem trpljenju. Kako majhen on sam
v svoji zapuščenosti. Moško in junaško mora trpeti,
kar mu je naloženo.

»Turek nejeverni nas je klal, a nas ni poklal, črna
kuga nas ni pomorila, bodi zahvaljena Žalostna Mati

22

Marija, s sedmimi meči prebodena,« je spet pričel
kovač. Dolgo je že molčal tu v ječi in srce mu je bilo
prepolno bridkosti, ker ni imel nikogar, da bi se mu
izgovoril. »Tudi tuja gospoda nas ne bo pomandrala
in spravila s te naše zemlje. Vstala bo silna kmečka
vojska in si priborila nazaj stare pravice, napisane že
pri svetem krstu, da tlačan ni kakor živina v hlevu,
ker je bila tudi zanj prelita sveta Rešnja kri. Že se
snuje po vseh deželah, koder se govori naš jezik,
kmečka zveza. Ta bo povezala vse nas tlačane, da
bomo kakor eden šli v boj za staro pravdo. Tudi me¬
ščani so z nami in sam cesar nam bo pomagal, ker
tudi njemu že gosposka raste čez glavo. Nismo sami.
Hodil sem že po nemških deželah in po Ungariji in
povsod se dvigajo tlačani in sklepajo svoje punte.«

»Ali so tudi tam biriči in valpti in ječe?« je vprašal
Rokec, že vidno pomirjen.

»Povsod so, Rokec. Zato bo boj za pravice hud in
težak. — Preveč sem ti že povedal, Rokec, premlad
si še za take reči. Toda v duši me žge in če bi ne
govoril, bi me bolečina zadušila.« Kovač se je zamislil,
nato pa dejal s čudno mirnim glasom: »Moj oče je
umrl ravno v tej ječi. Tri mesece so ga imeli zaprtega
ob kruhu in vodi, nato je umrl. Nihče ne ve, kako je
umiral in kje so zakopane njegove kosti. Prišli smo
ob vso zemljo, le koča nam je še ostala. Jaz sem odšel
po svetu, da si kaj prislužim, mater so pa preživljali
dobri ljudje. Kmalu sem se vrnil, nisem mogel strpeti
v tujini. Preveč mi je srce navezano na mater in na
te kraje, kjer nekje počiva moj oče.«

Kovač se je raznežil. Toplo mu je bilo v duši, ko
je spet govoril s človekom. Nekaj očetovskega ga je
obšlo. Prijel je Rokca, ga pritisnil na svoje koščene
prsi in ga božal z velikimi žuljavimi rokami.

23

»Mlad si še, Rokec, pa že tako trpiš. Zgodaj, zgodaj
si začel. Pa nič se ne boj, saj trpiš za velike stvari.
Če trpi človek po krivici, vse prenese. Je kakor železo,
ki polno zveni in poje pod udarci. Brez trpljenja ne
more zmagati pravica. Tudi naš Zveličar Jezus Kristus
je šel na križ, da je vstal od smrti in nas odrešil s svojo
sveto Rešnjo krvjo.«

Dolgo je še govoril kovač in tolažil Rokca. Teden
dni je že zaprt sam v tej temni ječi. Zdaj si je ob
Rokcu olajšal dušo.

»Rokec, zdaj pa lezi in počivaj, da boš močan za
dneve, ki te čakajo. Glej, sam Jezus ti stoji ob strani
in njegova žalostna Mati božja.«

Kovač je popravil pograd, položil na deske nekaj
trohnele slame. Nato si je slekel suknjič in pokril
Rokca z njim. Sedel je poleg njega in ga pokrižal.
Nato si je zaril glavo med roke in strmel predse. Čez
nekaj časa je vstal in hodil dolgo po ječi.

Rokec ni mogel zaspati. Telo mu je bilo trudno in
izmučeno, duh pa ves razživel. Kakor iz teme so mu
vstajale v duši vedno nove, strašne podobe o vsem, kar
je danes doživel, in mu niso dale zaspati. Daši ga je
navzočnost kovačeva, ki je sedel poleg njega ali hodil
po ječi, mirila, jih vendar ni mogel odgnati. Komaj
je malo zadremal, že se je stresel in dogodki so v vsej
strahoti oživeli pred njim. »Jezus mi stoji ob strani
in njegova žalostna Mati božja,« je vsakokrat mrzlično
ponavljal kovačeve besede, da se je umiril.

»Rokec — nič se ne boj, jaz sem tu pri tebi, kovač,«
ga je vedno znova miril in tolažil kovač.

Zunaj je bila svetla mesečna noč. Gori visoko pod
stropom je bilo zamreženo okno, v mesečini bledo raz¬
svetljeno, zastrto s koščkom zvezdnatega neba. Rokec
se je venomer tja oziral. Tam nekje, zelo daleč, se

24

mu je zdelo, je njegov dom. Danes šo ga odpeljali od
doma, pa se mu zdi že neskončno dolgo od takrat.
Kakor v nekem drugem svetu in življenju.

Šele proti jutru je zaspal, toda kmalu je začel
krčevito jokati, da ga je moral kovač prebuditi. Sprva
se ni zavedal, ne kje je, ne kaj se z njim godi, zato
ga je bolečina v prsih pekla, kakor bi bila notri sama
žerjavica. Planil je pokonci, tekel po ječi in klical
očeta in mater. Šele ko se je zavedel, mu je odleglo.

»Oče te ne bo pustil samega, Rokec. Prišel bo pote
— koj, ko bo dan, bo prišel v grad.«

Kovač in Rokec si nista mislila, da je oče tako
blizu njiju. Ko sta prišla namreč včeraj oče in mati
kmalu za Rokcem pred grajska vrata, so ju čuvaji
surovo nahrulili. Prosila sta, naj ju peljejo pred
graščaka ali pa naj ju zapro skupaj z Rokcem v graj¬
sko ječo. Vse prošnje so bile zaman in nazadnje so
jima zagrozili, da spustijo nanju grajske pse. Mati je
opotekaje se in do smrti utrujena odšla proti domu.
Roke je držala sklenjene na prsih in molila šepeta je
žalostni del rožnega venca. Spala ni vso noč. Sedela
je do jutra na klopi pred hišo in strmela gor proti
strmemu gradu, kjer je njen Rokec zaprt v strašni
podzemski ječi.

Oče se ni vrnil domov. Prebedel je vso noč do jutra
pod grajskim obzidjem in klical svojega Rokca. Toda
vsi klici so zamrli v gluhi noči.

4 .

Na hribcu v beli cerkvici je začelo že navsezgodaj
veselo pritrkavati. Noč je še pokrivala zemljo, le tam
za hribi se je nebo rožnato svetlikalo in zvezde so
počasi gasnile na nebu. Glasovi zvonov so se ubrano

25

razlivali čez polje, travnike in vinograde in oznanjali
tlačanom Gospodov dan.

Pri Rokčevih pa je ta dan vladala žalost. Bilo je
pusto in prazno, kakor bi bili odnesli mrliča iz biše.
V hiši ni bilo Rokca, v hlevu ne dimke. Domači niso
govorili dosti med seboj, kajti vsaka izgovorjena be¬
seda je bila nož v srce. Vsak je mislil samo na Rokca,
kako bi mu pomagal in ga rešil. Oskrbnik je res
strašno kaznoval očeta. Magdalenca je tavala okoli
kakor izgubljena. Vsi prostori so se ji zdeli tako čudno
veliki, prazni in odmaknjeni od nje. Povsod je bil
Rokec in nikjer ga ni bilo. Otroci so se držali za roke,
kakor da jih je strah. Vedeli so, da se je zgodilo nekaj
strašnega, doumeti pa tega niso mogli. Bilo jim je,
kakor da so še povsod skriti biriči, ki bodo zdaj zdaj
planili nanje in jih zgrabili za lase. Niso si upali
ogovarjati ne očeta ne matere, ki sta bila vsa pogrez¬
njena v svojo bol in se kakor izogibala drug drugemu.

Prihajali so sosedje in vaščani. Spraševali so stra¬
homa in šepetaje o Rokcu, tolažili in obljubljali po¬
moč, kakor je ob takih prilikah že navada. Med prvimi
je prišel tlačan Johan Frluga, kakor so mu rekli. Bil je
majhen možiček in suh, da so mu hlače in suknjič kar
opletali po telesu, kakor da bi ga v obleki zmanjkovalo.
Bil je sila zgovoren, prijazen in postrežljiv možiček.
Govoril je brezbarvno z bolehnim glasom, majhne sve¬
tle oči pa so mu nemirno švigale po sobi. Nekaj mač¬
jega je bilo v teh pogledih. Vaščani so se ga izogibali,
on pa je venomer ves prijazen silil vanje in se delal,
kakor da je ves njihov. Vse je prevohal, vse prebrskal,
kar se je kje zgodilo in nosil skrivaj ponoči novice
gor v grad. Tam je bil dobro zapisan in tudi plačilo
ni izostalo. Včasih ga je stisnilo v srcu, da ne dela
prav in ga je bilo kar nekako sram samega sebe. Toda

26

takoj ga je obšla čudna slast imeti moč in oblast in
na mah je splaval iz sebe na površje. Čutil je, da tega
pri vaščanih nikdar ne bo dosegel in zato je sovražil
posebno veljavnejše može. Nevoščljivost ga je glodala
kakor črv noč in dan, zato se je kar zveselil v svoji
notranjosti, če je zadela koga nesreča. Neka opojna
moč je v takih trenutkih rasla v njem in kraljevsko
je užival, če ga je kdo prosil pomoči. Seveda mu te
pomoči ni nudil in se je kar bal, da bi se prijatelj ne
izkopal iz trpljenja. Da bi udušil v sebi sram, si je
dopovedoval, da ni tak in da ne želi nikomur nič hu¬
dega, toda tajna slast, ki mu je opajala kri, je bila
močnejša. Gledal je samega sebe vedno v tisti podobi,
ko ga je res zmagala trenutno dobrota.

»Hudo te je zadelo — Vid,« je ogovoril očeta in
žalostno majal z glavo. »Kakor pravijo, so ti grajski
odpeljali Rokca v ječo. Šmentana reč ti taka! Saj je
še otrok in lahko od samega strahu umre v ječi. Pre-
teto...«

Oče je molčal in prav tako nekaj sosedov, ki so
sedeli v kotu na skrinji. Kakor bi se bili zmenili.

»Kaj je pa vendar naredil takega?« je silil vanj
Johan Frluga in ga kar požiral z drobnimi prešičjimi
očmi.

»Kaj pa naj naredi tak otrok,« je suho in s po¬
udarkom odgovoril oče.

»Saj to tudi jaz mislim, sosedje,« je navidezno za¬
skrbljeno odvrnil Frluga in stopical nemirno sem in tja.
Videl je, da se oče Vid izmika njegovim vprašanjem,
zato ga je prijel od druge strani.

»Kaj vse ljudje govorijo. Pravijo, da je na oskrb¬
nika kar s palico navalil in ga udaril. Taki so ljudje.
Menda ga je celo v prst vgriznil, če mu ga ni od¬
griznil — Tako pravijo po vasi...«

27

»— in pojedel — kaj ne,« ga je na pol zasmehljivo,
na pol jezno zavrnil sosed Janše, močan in brkat kmet
v najboljših letih.

»Tako babe kokodajsajo. Saj poznate babje jezike,
hudobec nima bolj špičastega,« je hitel Frluga.

»Če nisi ti tisti kokodajs,« ga je zbodel nehote
drugi tlačan.

Johan Frluga se je lepo prijazno smehljal, kakor
da bi vzel te besede za šalo. Imel je namreč navado,
da je jemal navidezno vse za šalo, kar je bilo proti
njemu naperjeno. Tako se je vedno lepo izlizal. V takih
primerih je imel dvoje pogledov. S prvim se je pri¬
jazno smehljal in hihital, drugi, poln maščevalnosti,
pa se je istočasno grozotno skrival in si ga le zdaj pa
zdaj lahko trenutno ujel.

»Boš že tudi ti še kokodajsal,« se je s prvim pogle¬
dom šalil, z drugim prikrito grozil. »To ni kar tako kot
bi hruške jedel, Vid, če o tvojem sinu take stvari go¬
vorijo. Tudi nate bo padlo in bo zadelo še tebe. Babam
je treba čvekala zamašiti, drugače ...«

»Pusti me pri miru,« ga je presekal Vid, ki je čutil,
kako Frluga s slastjo gloda njegovo bolečino. »Že veš,
zakaj —,« je s povzdignjenim glasom dodal. Takoj nato
pa se je Johan Frluga spet smehljal. »Prišel sem, da bi
ti pomagal, ti pa si kot burja.«

Nihče mu ni odgovoril in nastal je molk.

»Čuden si, Vid ...«

Spet je zavladal molk. Sosedje so gledali v tla.

»Opravke imam — he, he...  Krava mi je nekaj
zbolela. Po žavbo moram k Lehčevcu. Hvaljen bodi
Jezus Kristus,« je hinavsko pozdravil in odcapljal iz
hiše.

Molk ga je spremljal.

»Nesnaga.«

28

»Špijon.«

»Vragov rep,« je izbruhnila zadržana jeza v tla¬
čanih.

»Pa bi ga le prosil pomoči,« je dejala mati, ki je
malo prej stopila v sobo. »V gradu je dobro zapisan.«

»Kdaj pa je že špijon pomagal človeku v nesreči,«
jo je zavrnil oče.

»Peklenšček ni še nikogar na svojih rogeh nesel
v nebesa,« se je bridko pošalil Janšč.

»Pa nam lahko še bolj škoduje —« Mati je vzdih¬
nila in oči so ji nemirno begale po hiši.

»Slabše je, če voha tod okoli, lovi besede in si jih
natika na jezik,« jo je spet zavrnil oče.

»Po žveplu smrdi okoli njega,« je dodal eden izmed
tlačanov in pljunil na tla.

Navzočni tlačani so se posvetovali, kaj bi bilo treba
ukreniti. Sklenili so, da pojde nekaj mož gor v grad
prosit, da bi izpustili Rokca.

Res so kmalu odšli, toda vsaka beseda je bila vržena
v vodo. Razkačeni oskrbnik je spustil nanje grajske pse.

Po maši je oče Vid stopil k župniku, staremu sivemu
gospodu. Našel ga je v sobi na klečalniku pod velikim
razpelom, ko je molil po zajtrku. Povedal mu je vse,
kar se je zgodilo, in ga prosil, da bi pri graščaku
posredoval za Rokca. Župnik mu je obljubil pomoč,
pristavil pa je, da bo težko kaj dosegel, kakor pozna
grajske.

»Otrok je še, ne bo prenesel ječe,« je z bolestnim
glasom spregovoril oče.

»Vem, Vid, da te žge, toda potrpeti bo treba, pa naj
pride, kar hoče. Kristus na križu in njegova žalostna
Mati naj ti dasta moči za to. Jaz, njegov služabnik,
sem preslab. V božjih rokah, ne v naših in ne v gra¬
ščakovih, je pravica. On bo položil nekoč na tehtnico

29

tlačane in graščake. Sodil bo ostro in pravično. Kdaj
in kako — to je v njegovi nedoumljivi modrosti. Dal
nam je za sodbo poroštvo, ko je rekel, da niti las ne
bo padel z glave pravičniku brez njegovega privoljenja.
Zaupaj, Vid, vanj in v njegove svete rane, razpete na
svetem križu.« Župnik je položil očetu desnico na ramo,
z levico pa je pokazal na razpelo.

»Vse bi prenesel, tudi če bi me deli na kolo. Da pa
trpi moj otrok zaradi mene, to me bo zadušilo. Na naj¬
hujše mučilno orodje so me razpeli —«

»Njega — Boga — so razpeli na križ,« je mirno
govoril župnik. »Tvoj otrok ne trpi samo zaradi tebe,
on trpi za vse tiste, katerim se krivica godi. Nobeno
trpljenje za pravico in proti nasilju pa ni zastonj.
Mi, ki živimo od danes do jutri, vsega tega ne vidimo
in ne razumemo. V bodočih rodovih pa bo vaše trplje¬
nje poveličano. Na tehtnico smo vrženi, Vid, in božje
roke nas tehtajo. Kuga in kobilice, lakota in Turek,
vojske in gosposka so nad nami, toda do zdaj nas še
niso spravili s te zemlje. To naj nam bo v poroštvo,
da nas vse čase ne bodo, pa naj pride, kar hoče. Vse bo
prešlo nekoč — gradovi bodo v razvalinah — tlačan
bo pa še ostal, ker bo ostala ta naša zemlja. Trpljenje
naših rodov — in tudi tvojega Rokca — Vid — bo
zaklad za vso prihodnost.«

Župnik je govoril vedno z večjim zanosom, kakor
bi govoril s prižnice množici ljudi.« Naj ti bo to v to¬
lažbo, tlačan Vid, druge ti jaz ne morem dati,« je dodal
spet z navadnim glasom.

Oče ga je poslušal. Bilo mu je, kakor da se mu
v duši odpirajo novi, neznani svetovi.' Neka omama je
izžarevala iz župnikovih besed in ga opajala, da se je
zravnal, stal trdno in odločno, kakor bi bil pripravljen

30

na vse, čeprav je čutil, da ga bo bolečina zdaj zdaj
spet zagrabila.

»Pošiljal ti bom nekaj mleka, dokler si ne opomoreš,
da ti otroci ne izbirajo in pomro. Druge pomoči ti jaz
ne morem dati.«

»Naj vam poplača Jezus Kristus in njegova presveta
Mati,« se je v zadregi zahvaljeval oče. »Ne bom vam
dolgo v nadlego, hudo je živeti od miloščine.«

»Ne misli na to, dovolj te je udarilo. — Stopil bom
h graščaku. Rokec pa se naj nauči premagovanja,«
je poudaril župnik. »Mlad je še, oče je oče in kri je
kri. — Seveda razumem. Nič se ne opravičuj, Vid.
Če pride še hujše, se spet oglasi.« Segel mu je v roko
in jo nekaj časa držal v svoji. Nato se je obrnil in
pokleknil spet na klečalnik.

Ko je odhajal oče Vid iz župnišča, mu je bilo laže
pri srcu. Ko pa se je bližal domači hiši, ga je spet
zapeklo, da se je prijel za prsi.

Popoldne je bila oznanjena zaobljubljena križeva
procesija na griček k beli cerkvici Žalostne Matere
božje, s sedmimi meči prebodene. Tam je stala nekdaj
kapelica. Pred pol stoletjem, ko je po turškem raz¬
dejanju morila strahotno še kuga in divjala taka la¬
kota, da so ljudje jedli travo, žir in korenine, so se
tlačani zaobljubili. Sezidali so cerkvico v čast Žalostni
Materi božji in zaobljubili za vse prihodnje rodove
križevo procesijo na današnjo nedeljo. Ta dan se je
baje prikazalo ponoči znamenje na nebu v podobi
keliha s sveto Rešnjo krvjo, ki je sijalo kot sonce.
Njegovi žarki so zamorili vse kužne strupe in kuga je
prenehala. Sama Marija je pomagala, ki so jo klicali
na pomoč. Za današnjo procesijo pa je župnik še ozna¬
nil, naj prosijo tlačani Boga, da bo obudil polja in
travnike in vinograde, ki so že vsi ožgani v strašni suši.

31

Tlačani so se zbirali na vasi pred farno cerkvico in
se uvrščali v procesijo. V zvoniku so zvonili vsi zvo¬
novi, budili v dušah slovesno razpoloženje in klicali
tlačane iz sedmih vasi.

Tudi Rokčevi so prišli vsi kakor vsako leto, le Rokca
ni bilo zdaj prvikrat med njimi. Magdalenca je peljala
mlajše bratce in sestrico za roke. Vsi so bili zbegani
in so z očmi strahoma iskali Rokca. Zdelo se jim je,
da bo zdaj zdaj od nekod pritekel mednje, pa ga ni
bilo od nikoder.

V cerkvici na gričku je prvič tanko zazvonilo.
Glasovi zvonov, farnih in onih z grička, so se ubrano
družili in se slovesno razlivali daleč naokoli, nad nji¬
vami in hišicami in vinogradi.

Najprej so nesli menjaje se trije tlačani velik lesen
križ, znamenje svojega trpljenja in trpljenja dedov
in pradedov ter poroštva v zmago. Med njimi je stopal
pod križem Rokčev oče, ves pogreznjen v svojo bole¬
čino. Za križem so šli otroci, najprej najmanjši, nato
večji, za njimi pa so stopali tlačani, gologlavi in bosi,
kakor je bilo zaobljubljeno. Vsak je nosil v roki malo
domače razpelo, ki je viselo vse leto v hiši v kotu
na steni in varovalo dom. Njihovi rjavi, izsušeni, v
soncu ožgani obrazi so si postajali v procesiji med križi
čudno podobni. Moč zemlje, moč vere in rodov je ža¬
rela iz njih, jih družila in skrivnostno opajala. Stopali
so slovesno in samozavestno, kakor bi čutili, da so
samo členi v verigi rodov, in morajo izvrševati to, kar
jim je naloženo. Molili so glasno rožni venec, na koncu
vsakega odstavka pa so trikrat ponavljali: Turka, kuge
in lakote reši nas, o Gospod. Prosili in molili so zase,
v imenu rodov, ki so že umrli, in v imenu rodov, ki se
bodo šele rodili. Bili so kakor olajšani vsakdanjih skrbi

32

in težav. Strnjeni v procesiji so se čutili močni prav
zato, ker rastejo iz težkega dela in trpljenja.

Tudi Johan Frluga je stopal med njimi, golorok in
bos in s križem v roki in je glasno molil. Ni dobil para
med tlačani, zato je šel s svojim trinajstletnim sinom.
Za trenutek se je tudi on spojil s tlačani v eno samo
verigo in v duši mu je postajalo čudno lepo.

Za tlačani je stopal župnik. Letos je bil tudi on
skoraj bos; na nogah je imel le lesene cokle. Čim sta¬
rejši je postajal, tem bolj so mu bili pri srcu tlačani.
Včasih, ko je bil še mlad, je še omahoval in je bil
vesel, če so ga grajski povabili na pojedino. Zdaj je
vse to odklanjal. Stopal je malo upognjen, v rokah je
nosil zlat kelih s svetim Rešnjim Telesom. Kakor sončni
žarek se je lesketal v njegovih uvelih rokah in njegov
zlati sij je lil v dušo tlačanov in tlačank.

Za župnikom so trdo korakali zastopniki gradu,
oskrbnik, nekaj pisarjev in biričev, vsi v žametu, s pri¬
pasanimi meči in v svetlih škornjih. Takoj za njimi je
šlo nekaj svobodnih kmetov v sivih suknjah, težkih
škornjih in s kratkimi meči okoli pasu. Po kratkem
presledku so se vrstile v dolgem sprevodu tlačanke.
Bile so bose in pobožno sklonjene, v rokah so nosile
rožne vence in glasno molile. Molitev se jim je sun¬
koma trgala iz duše, naraščala, pojemala in se spet
dvigala. Zadnji v vrsti sta stopali komaj živi stara
kovačica in Rokčeva mati. Obe sta nosili v srcu isto
materinsko bolečino. Mati je poljubila zdaj pa zdaj
križec na rožnem vencu in komaj slišno izgovarjala
Rokčevo ime.

Procesija je zavila med njive za vasjo. Sonce je
kljub poznemu popoldnevu še vedno žgalo in peklo,
vročina je omamno puhtela iz razpokane zemlje, v vro¬
čem, soparnem ozračju pa se je dvigala molitev tla-

Rokec

33

2

čanov k nebu, gubila se v venečem žitu in v izsušenih,
opaljenih travnikih ...

»Turka, kuge, lakote in vojske —,« so se trgali iz
procesije posamezni močnejši glasovi.

»Reši nas, o Gospod —,« so se zlivali glasovi tla¬
čanov v en sam mogočen glas.

Procesija je zavila na griček med vinograde, ki so
živo žareli in tonili v večernem soncu. Zlati kelih v
župnikovih rokah je pobliskaval med trtami, bresko¬
vimi drevesi in v množici križev. Mogočna Marijina
priprošnja pesem se je utrgala iz procesije, v začetku
slabotneje, nato je naraščala, zajela vse griče do same
bele cerkvice in se zlivala z zvonovi v eno samo veli¬
častno prošnjo k Mariji Žalostni, s sedmimi meči pre¬
bodeni ...

Nasproti gričku na strmem hribu se je prikazal
grad. Rokčevi niso peli, njih misli so splavale tja v
črno zidovje in iskale Rokca po podzemlju v temni,
vlažni ječi. Kakor udarci po srcu so se jim zdeli gla¬
sovi grajskega zvona, ki so prihajali sem iz grajske
kapele v počastitev procesije. To navado je vpeljal že
stari grof, ki se je vedno tudi sam udeležil procesije.
Bila je kakor svetel spomin na lepše čase.

Procesija je zavila okoli cerkve in jo obdala kakor
živ venec tlačanov s križi v rokah in zaupno pesmijo
v duši. Skoraj na cerkvenem pragu sta se srečala oče
Vid in oskrbnik. Prvi je stopal že v cerkev, drugi se
je šele uvrščal vanjo. Oba sta stopala zravnano in slo¬
vesno: eden bos, noseč križ, drugi v žametu in svetlih
škornjih. Za hip sta se spogledala, nato pa so se očetu
Vidu dvignile oči gori na križ, oskrbnikov pogled pa
je splaval nad procesijo tja proti črnemu gradu. Lahen
drget je spreletel tlačane, župnik pa je dvignil zlati
kelih...

34

V cerkvi je bil blagoslov. Župnik se je obrnil pri
oltarju proti množici, ki je popadala na kolena in se
trkala na prsi. Preden pa je podelil s kelihom blago¬
slov, je nenadoma spregovoril, česar ni storil še nikoli:

»Naj bi to sveto Rešnje Telo očistilo vaša srca,
da bi izginilo iz njih sovraštvo, ki je delo hudobnega
duha. Ljubezen Odrešenikova naj rosi v vaše duše iz
tega keliha. Odpustite si, da ne bo posegla vmes roka
Gospodova.«

Vsi so razumeli župnikove besede in med cinglja¬
njem zvončkov se je dvignila iz src tlačanov molitev
za ubogega Rokca, ki že tako mlad trpi za njih vse.

Po procesiji je župnik Rokčevim naročil, naj ga
počakajo za cerkvijo. Kmalu je prišel, ves resen in
zamišljen in s še bolj razoranim obrazom. »Govoril
sem z oskrbnikom, dosegel nič,« je dejal in gube na
obrazu so se mu mrko nabrale. »Sam peklenšček drži
njegovo dušo v krempljih. Bojim se sodbe Gospodove,«
je povzdignil preroško glas. »Stopil bom še h graščaku,
pa tudi tam ne bom nič opravil, vem. V teh stvareh
so trdi kakor železo. Prišel pa bo čas,« je spet slovesno
dejal in pogledal tja proti črnemu gradu, »ko bodo ti
gradovi razvaline, ker vladajo s krivicami in nasiljem.
Vi tlačani boste pa še tu, ker ste močni v veri in
trpljenju. Rokec se naj pa nauči premagovanja, kakor
sem že dejal. Toda nič se ne opravičuj. Mlad je še,
mlad. Kakor orlič v gnezdu, ki mu ga razdirajo.«
Pogladil je otroke po vrsti po glavi, kakor bi jim hotel
podeliti moči. Čutil je, da ni povedal tistega, kar bi bil
tako rad in kar mu je ležalo v duši. Zato je bil neje¬
voljen sam nase. Trdo je odšel, ne da bi bil počakal
zahvale, kakor je bila njegova navada.

Oče in mati sta nekaj časa strmela v grad, ki jima
je strašen, kakor bi bil sezidan za vse večne čase,

35

2 *

legal na dušo. Otroci so begali s pogledi zdaj na grad,
zdaj na očeta in mater in se bali, da bi se spet ne
prikazali grajski biriči. Ječe, oskrbnik, biriči in ubogi
Rokec so jim vstajali v duši in ustvarjali vedno nove
privide.

»Pojdimo,« je spregovoril trdo oče. Odšli so počasi
in molče navzdol po gričku.

Zadnja je stopila iz cerkvice stara kovačica. Pobož¬
no se je pokrižala in šla okoli cerkve. Večkrat se je
ustavila, se spet pokrižala in gledala vsa preplašena
naokoli. Pozno zvečer že v polnem mraku je drsela
sama z grička po potu med vinogradi domov...

5 .

Rokec je presedel šest dni s kovačem Kuštrom v
podzemski ječi. Strašno dolgi so bili dnevi, še daljše
in strašnejše noči. Po malem oknu ob stropu sta ugibala
s kovačem dnevni in nočni čas. Šest dolgih, dolgih dni
ni zrl Rokec v drugega kot v gole črne stene in ni
slišal drugega kot svoj in kovačev glas. Kakor bi bila
živa v grobu. Čutil je vedno bolj, kako se mu vlaga
in trohnoba vpijata v telo in dušo. Strašna praznota
mu je včasih nastala v duši, prišli pa so spet trenutki,
ko se je čutil silno močnega, da trpi za očeta in dom.
Najhuje pa je bilo to, ker ni vedel, kaj z njim na¬
meravajo. Dnevi so se vlekli kot večnost. Tudi misel
na očeta, mater, Magdalenco in druge domače je bila
vsak dan bolj pekoča. Kaj se je zgodilo z očetom, kaj
z materjo? Od nikoder nobenega glasu. Kakor da bi
ne bilo ničesar več, le on sam je tu s svojo bolečino.
»Vse, kar pride, moram prenesti, da bi le oče in mati
ne bila preveč žalostna,« si je dušil obupne misli v
najhujših trenutkih. Edino življenje, ki ga je še ob-

36

čutil ob sebi v tem strašnem kraju, je bil kovač; zato
se ga je oklenil kot otrok očeta. Kovač je včasih pre¬
sedel po cele ure na podrtem, trohnečem pogradu in
bolščal molče predse v tla. Ko pa je po takem molku
oživel, so mu zablisnile oči, kakor bi mu zagorel ogenj
v prsih. Hodil je po ječi gor in dol in nepretrgoma
govoril.

»Rokec,« mu je nekoč dejal in ga pogledal, da je
bilo Rokcu čudno toplo v duši in se je obenem stresel
v grozi, »Rokec, tudi če umrjeva v tej ječi — nič ne
de in ne bodi žalosten. Vidiš, tako je na tem svetu.
Nekdo mora umreti, da vstane pravica in nas očisti
hudobije. Sam Jezus nam je postavil sebe za zgled,
ko je umrl na križu, da je odrešil svet za vse večne
čase hudobije. Kadar pa hoče hudobija spet vstati v
ljudeh, morajo spet nedolžni v trpljenje in smrt, da jo
zmagajo. Brez trpljenja nedolžnih bi zmagala hudo¬
bija, ki jo seje med nas sam hudobni duh. Ti si ne¬
dolžen, Rokec, in če umreš, bo tvoja smrt žgala duše
nasilnikov, duše tlačanov pa bo okrepčala, da bodo
močni in zmagoviti v boju s hudobijo. Nikoli več pa
ne bo hudobija zmagala, za to nam je v poroštvo sveta
Rešnja Kri, prelita za vse uboge na svetem križu.«

Rokca so opajale v takih samotnih trenutkih ko¬
vačeve besede in ga dvigale v neki višji in vse širši
svet, kot ga je živel do zdaj. Daši jih še ni povsem
jasno razumel, jih je pa toliko bolj toplo občutil in
v nekem tajinstvenem zanosu mu je drhtelo telo.
Kadar je pa kovač molčal, je občutil strašno samega
sebe in vse njegovo življenje je vstajalo tako živo
pred njim kot še nikoli.

Peti dan Rokčevega ujetništva se je vrnil graščak
na grad. Drugi dan so pripeljali biriči Rokca predenj.
Iz temnih, vlažnih hodnikov so prišli navzgor na svet-

37

lejše hodnike. Jutranje sonce se je polno prelivalo
skozi okna po njih, da je Rokca ščemelo v očeh. Bilo
mu je, kakor bi vstal iz groba. V prsih je začutil spet
sveži sončni zrak, ki se mu je kakor zdravje razlival
po vsem izmučenem telesu. Šli so po dolgem hodniku.
Resni, mrki, bradati obrazi so gledali z velikih slik
na stenah, vsepovsod je bilo obešenega polno orožja
in jelenovega rogovja. Rokcu je močno utripalo srce,
zdaj zdaj se bo odločila njegova usoda. Zbiral je mr¬
zlično besede, ki jih bo govoril grofu. Lovil jih je iz
misli, ki so se kar kopičile v njegovi glavi in spet
izginjale, da ni mogel sestaviti niti stavka za grofa.

Po hodniku je pritekla deklica okoli štirinajstih
let v lahni, nabrani, modri obleki. Pogledala ga je
z žametasto modrimi očmi. Zlate kite so ji obkrožale
rožnati obraz. Rokec je po dolgem času samih mrkih
obrazov, ki je bil kakor večnost, zagledal spet mlad
in lep obraz. Bilo mu je, kakor bi se bil iz njenih oči
utrnil žarek v njegovo dušo in jo napolnil s samo le¬
poto in dobroto. V tem trenutku je spet živo občutil
vso svojo bedno usodo, toda čisto drugače kot v ječi.
Nekaj lepega, a neskončno žalostnega je bilo v vsem
tem. Ustnice so mu zadrgetale, v grlu ga je stisnilo,
Rokec je tiho zajokal.

»Zakaj jokaš — fantek?« Deklica je obstala pred
mrkimi biriči. Bujne dolge kite so ji kot zlat okvir
obkrožale rožnati obraz.

Rokec ni mogel izdaviti besede. Vsa bolest, ki mu
je zvrhoma polnila srce, se mu je hotela naenkrat
preliti v besede.

»Kako ti je pa ime?«

»Rokec.«

»Kaj si pa naredil hudega, Rokec?«

38

»Nič. Samo očeta sem branil. Zato so me vrgli
v ječo.«

Tedaj je birič pahnil Rokca naprej. Deklica je še
nekaj spregovorila, toda Rokec ni več razumel njenih
besed.

Rokec ni vedel, kdaj in kako je prišel pred grofa.
Sredi velike sobe, polne težkega, svetlega pohištva in
lestencev, je vstal iz naslanjača visok, slok in suh
gospod v rdečem žametastem jopiču, bogato vezenem
z zlatom. Podolgovati obraz mu je obkrožala črna,

39

skrbno prirezana brada, dolgi valoviti lasje so mu
padali na ramena. Podobni sloki gospodje so gledali
nemo z velikih slik na stenah. Vsi so imeli vanj uprte
oči. Rokcu se je zdel gospod, ki je stal poleg naslo¬
njača, v prvem hipu lep in dober, ves drugačen kot
oskrbnik. Kar otroško se ga je razveselil in v duši
mu je odleglo, kakor bi se kamen zvalil z nje. Poln
zaupanja je pozdravil:

»Naj bo hvaljen naš Zveličar Jezus Kristus.«

Ne daleč od gospoda je stal oskrbnik in zapičil
v Rokca svoje srepe, kačje oči.

»Ta pobalin je torej najmlajši puntar v vasi,« je
spregovoril gospod s hudim, prodirnim glasom. Tudi
v obraz se je naenkrat spremenil. Ostre poteze so se
zganile na njem in iz oči mu je velo nekaj hladnega,
preračunanega. Rokca je oblil mrzel pot, da ga je
zazeblo.

»Gospod,« je spregovoril in hotel pasti na kolena.
Tedaj pa je bruhnilo iz oskrbnika: »Kot pes je planil
name — bil me s pestmi in grizel z zobmi, kar je do¬
segel, dokler ga nisem pobil na tla. Prava pobesnela
puntarska kri.« Oskrbnik je govoril, kot bi grizel svoje
besede, kozja brada in brki so mu sršasto skakali na
obrazu.

»Pritisnite mu vžgano znamenje puntarstva na čelo,
da bo za vedno zaznamovan,« so sekale Rokcu srce
njegove hladne, kot železo težke besede, ki jih je bila
na mah polna vsa soba. »Zdaj se je že navadil ječe,
zato naj presedi dvajset dni sam v ječi št. 3. Preden
pa bo izpuščen, mu ohladite puntarsko kri z dvajsetimi
udarci po podplatih, za vse življenje naj ima zadosti.«

Rokec je stal kot pribit in gledal, kot bi vsega tega
ne mogel doumeti. Zdelo se mu je, da je zaslišal očetov
glas, nekje je zajokala mati, od nekod ga je poklical

40

kovač, na stenah so oživeli mrki bradati obrazi. Ozrl
se je. Graščak in oskrbnik sta ga predirala s svojimi
svinčenimi očmi. Nenadoma se je zavedel trpke res¬
ničnosti, prsi so mu bile prepolne, kri mu je navalila
v glavo.

41

»Ni bilo tako — gospod.« Trdno in odločno je spre¬
govoril, kakor bi mu pomagal še nekdo drugi. »Samo
očeta sem branil-«

»Poglejte ga, puntarja, saj še joka ne, smrkavec,«
je zasikal oskrbnik.

Graščak je spet zamahnil z roko. »Odpeljite ga in
puntarski pečat naj dobi. Ta bi bila lepa, da bi se
nam še otroci upirali.«

Biriča sta prijela Rokca in ga odvedla, za njimi
je trdo po vojaško odšel oskrbnik.

Graščak je sedel nazaj v naslanjač. Zadovoljno si
je pogladil lepo brado, v zavesti, da je opravil važno
delo. Ni bila njegova navada, da bi si belil glavo, ali
je storil prav ali ne. Zanj je bilo življenje jasno in
preprosto, kot bi bilo že vse naprej preračunano.
Graščak je tu, da vlada, tlačan, da dela, tak je božji
red bil in bo. Vladaš pa lahko samo s silo, vse drugo
je slabost in propadanje plemiškega rodu. Naravno je,
da se bo tlačan večno upiral, prav tako pa je tudi na¬
ravno, da je treba že vsak poizkus v kali zatreti, če
ne drugače, z ognjem in mečem. Mehkoba ni vladarska
lastnost. So pač hudi časi, zato je treba vajeti nateg¬
niti. Turek in kuga sta razdejala polovico kmetij, živ¬
ljenje pa zahteva od nas vedno več. Nismo mi krivi.
Vojske požirajo denar, knez in cesar ga hočeta, tlačan
ga skriva. Saj je naravno, da ga skriva, nihče na svetu
ne ponuja sam od sebe, zato smo mi tu, da ga iz njih
izvlečemo. Pa sanjajo o nekaki svobodi in stari pravdi.
Osli! Le spustite pse z verige, pa bodo ustvarili lepo
svobodo in staro pravdo. Tudi v farovžu bodo grizli,
če jih spustimo z verig. Kar privoščil bi mu, ko tako
moleduje okoli nas. Tudi proti njemu bo treba nekaj
ukreniti. Obe oblasti bi morali biti kot ena. Seveda,
očitajo nam razkošje. Kdor ima moč, ima tudi pra-

42

vico do tega. Vladar in suženj vendar ne bosta živela
enako. Kdo bi pa potem še ubogal?

Grof se je zazrl skozi okno, pogled mu je splaval
po širnih žitnih poljih in vinogradih. Lahna samo¬
zadovoljnost, ki jo daje moč in oblast, se mu je raz¬
livala po obrazu.

Tedaj so se odprla vrata. Deklica z zlatimi kitami
je stopila v sobo, stekla h grofu, ga objela in pobožala
po laseh. Privila se je tesno k njemu in mu zašepetala:
»Očka — ne kaznuj ubogega fantka. Tako je še maj¬
hen. Jokal je na hodniku. Umrl bo v ječi.«

Grofu se je zmračilo čelo: »Ne vtikaj se v stvari,
ki jih še ne razumeš, Otilija. Pusti vse to in bodi ve¬
sela in se zavedaj, da si grofovska hči.«

»Ne morem biti vesela, dokler ga ne izpustiš. Saj
ni nič hudega naredil. Po nedolžnem trpi. Samo očeta
je branil. Jaz bi te tudi, moj očka si. Pomisli, kako
bo fantku hudo v ječi brez mame in očeta. Jokal bo
kar naprej ...«

»Ne žlobudraj neumnosti — sitnica sitna. Premlada
si še, da bi take stvari razumela. Ne gre samo za tega
puntarskega pobalina, gre za velike reči. Tvoj očka
že ve, kaj dela, ker je pameten. Včasih je treba, da
je človek tudi neusmiljen. Drugače se zgodijo lahko
strašne stvari. Tudi zaradi tebe in tvojih bratov tako
delam.« Grof se je slovesno zravnal in jo nepremično
gledal. »Da se bo tebi in tvojim bratom dobro godilo.
Zapomni si to. Grofovska hči si.«

Deklico je zaskelelo v srcu. Nekaj strašnega se ji
je odpiralo v duši, nekaj, kar bi bila morala že sama
vedeti, pa ji je moral povedati šele oče. V trenutku
se je njeno življenje prelomilo in je dobilo čisto drug
smisel. Do zdaj je živela svoj svet: oče, valpti in biriči
so bili izven nje, zdaj pa je v enem samem trenutku

43

potegnjena neusmiljeno ona sama v to življenje. Do
zdaj so ji govorili, da so tlačani sami hudobni ljudje,
danes pa je ob tem fantku doživela svoje prvo veliko
spoznanje.

»Tudi zaradi mene je zaprt ta fantek,« je sprego¬
vorila s čisto drugačnim glasom, kot bi ostarela v nekaj
trenutkih za par let. Solze so ji zalile lepe oči.

»Tudi zaradi tebe, da se ti bo dobro godilo,« ji je
oče hladno odgovoril. Ostre gube so se mu zarisale
okoli usten in na čelu, kakor bi hotel ojekleniti svojo
hčer. Ta se mu je nehote odmaknila. Že dalj časa je
čutila v sebi nekak nejasen odpor proti očetu, kadar
je gledal tako kakor zdajle. Zdaj pa se je ta razdalja
strahotno povečala.

»Pojdi in pusti me samega. Ne čvekaj neumno,
ampak zavedaj se, da si grofovska hči, potomka slav¬
nega plemiškega rodu. Bodi taka kot so tvoji bratje.
Usoda je izbrala naš rod, da vlada.«

Deklica je odšla. Ko je stopila skozi vrata, je tiho
zajokala.

»Tlačanska kri,« je trdo spregovoril grof, ko je
ostal sam. »Od kod se je le vzela? Propadanje plemi¬
škega rodu.« Grof je šel v mislih nazaj v svoj rod,
tehtal deda za dedom, nato pa razdraženo spregovoril:
»Ali je po njeni strani zašla ta kri v naš rod...«
Zamahnil je z roko, kakor bi hotel odgnati neprijetne
misli. »Od tod mora za nekaj časa. Morda so samo
mladostne blodnje.«

6 .

Rokcu so biriči še tisti dan pritisnili v ognju raz¬
beljen železni pečatnik na čelo, nato so ga odpeljali
v ječo. Bila je manjša kot prejšnja in nekoliko svet¬
lejša. Rana ga je žgala, da se mu je meglilo pred

44

očmi. Spreletavala ga je mrzlica, menjajoč se z vro¬
čico. S čela se mu je razlivala pekoča, zbadajoča bo¬
lečina kot žareč svinec po vsem telesu. Telo mu je
drgetalo, zobje so šklepetali v groznici. Nikogar ni
bilo, ki bi mu pomagal. Hodil je po ječi gor in dol,
grabil se za čelo in klical očeta, mater in Magdalenco.
Nihče se mu ni oglasil, le njegovi boleči klici so votlo
in žalostno odmevali po ječi.

»Vse bom prenesel,« si je odganjal obupne misli in
lajšal pekočo bolečino, da bi le oče in mati ne bila
preveč žalostna. »Zdaj je hudo, pa bo tudi to prešlo.
Jezus mi stoji ob strani in njegova žalostna mati
Marija,« je ponavljal kovačeve besede v teh najhujših
trenutkih. Čim hujše so bile bolečine, tem bolj je rastla
v njem volja in moč, da mora prebiti vse, kar pride.
Kakor bi bil vržen v deročo vodo — zdaj mora plavati
ali utoniti. Prepuščen je samemu sebi.

Po ječi je stekla podgana, obstala, ga živo pogle¬
dala, pomigala z ušesi in nekam izginila. Včasih bi bil
vrgel kamen za njo, zdaj pa se je je razveselil. Da je
le še kakšno živo bitje pri njem v tem strašnem kraju.

Opoldne mu je prinesel stari ječar nekaj močnika,
zabeljenega z mlekom. Gledal je strogo službeno, v
rokah je držal težko, zamazano odejo. Bežno so mu
šle oči po ječi, nato se mu je razorani obraz kakor
omečil in zjasnil. Sklonil se je k Rokcu in s pogrka-
vajočim glasom tiho dejal: »Fant, hudo mi je, ko si
še tako majhen. Rad bi ti pomagal, toda ne smem.
Na mojo južino, da ne boš danes ob kruhu in vodi,
kakor je ukazano. In s to mojo odejo se pokrij, da ti
ne bo oledenela kri. Drugega ti ne morem dati. Bog ti
bodi v pomoč! Star sem že in vem, da boš tudi to pre¬
stal, samo poguma ne izgubi. Človek je kakor iz železa
skovan, če je pogumen.« Trdo, kakor je prišel, je spet

45

odšel in zaklenil težka vrata za seboj, ne da bi po¬
čakal Rokčeve zalivale.

Rokcu je kljub neznosnim bolečinam kar malo od¬
leglo ob toplih ječarjevih besedah. Nekako pobožno
je použil skromno južino, ko je vedel, da je bila dru¬
gemu namenjena in da bo drugi zaradi njega brez
kosila. Bilo mu je, kakor da ni sam in da sedi stari
ječar še vedno molče poleg njega. »Le poguma človek
ne sme izgubiti,« mu je govoril njegov glas in ga opajal
z novo močjo. Občutek, da ga ima stari ječar rad, ga
je navdajal z dobroto in mu odvračal sovražne, ma¬
ščevalne misli.

Popoldne so bolečine malo ponehale, naraščala pa
je splošna oslabelost. V glavi ga je tiščalo in bil je
ves omotičen. V kotu si je pripravil ležišče in razgrnil
po njem ječarjevo odejo. Nekaj časa je ležal, nato pa
je spet vstal, hodil po ječi, toda noge so se mu šibile
in zapletale. Spet je legel in spet vstal. Tako se je
godilo vse popoldne, dolgo kakor večnost.

Pozno zvečer je malo zadremal, lahna mrzlica mu
je spreletavala telo. Toda pekoča bolečina ga je vedno
in vedno budila. V polsnu so se mu mešali prividi in
resničnost. Ves čas se je zavedal, da leži bolan v ječi.
To strahotno resničnost pa so mu neprenehoma trgali
megleni mrzlični prividi brez vsake prave zveze. Zdaj
je zagledal očeta in mater, že pa so se prikazali hudi
biriči in graščak, nato črni kovač in žalostni ječar,
dimka in domače koze, Janščevi voli, Žmarkljev pes
Vran. Vse pa je žarelo kakor v čudnem, pekočem ognju,
ki mu ga pritiskajo na čelo.

Nenadoma ga je hudo zabolelo nad členkom na
desni nogi, kakor bi ga nekaj vgriznilo. Sunil je z nogo.
Z ležišča je nekaj skočilo. »Podgana je bila,« je spre¬
letela Rokca groza po vsem telesu. Potipal se je za nogo

46

in začutil kri. »Podgana me je žrla,« je ponovil in se
skrčil strahoma pod odejo. Ves se je predramil. Obšli
so ga strahotni občutki smrti. Kot trohnečega mrliča
se ga je lotila podgana. Kakor še nikoli je v tistem
hipu občutil svoje živo telo, kri mu je zaplala po žilah
in obšla ga je silna volja do življenja. Skočil je po¬
konci, kakor bi se hotel rešiti vse te strašne trohnobe,
in sedel na ležišče.

»Naj pride, kar hoče — samo umreti ne — samo
umreti ne,« je ponavljal. Čutil je, kako živo mu bije
srce, kako se mu po žilah pretaka topla kri, kako mu
vsak dotik roke na telo vzbuja živ občutek samega
sebe.

»Oče, mati, Magdalenca,« je klical v temo. Vsako
izmed teh imen je bilo zanj dotik z življenjem v tem
grobu smrti in mu je napolnjevalo dušo z blaženostjo
domače hiše.

Nekje je zacvilila podgana in spet stekla k nje¬
govemu ležišču. »Proč, nagnusnica,« je zavpil in sunil
z nogami. Spet ga je obšel občutek trohnobe.

Takrat je v ključavnici zaškrtal ključ. Vrata so se
počasi odprla, tanek žarek svetlobe je zasijal v temo.
Podgana je zbežala po ječi. Rokec je zatrepetal. Luč
mu je jemala vid in prvi hip ni vedel, kaj se godi.
V bleščeči svetlobi je stala pred vrati mlada deklica
in držala v rokah drobno luč. Bila je tista, ki jo je
srečal dopoldne na hodniku in ga je ogovorila. V svitu
luči je bil njen obraz v temni vlažni ječi prečudno
lep, zlate kite so ji vse bleščeče padale globoko po
prsih. Velike, žametasto modre oči, ki so bile kakor
skrivnosten sij luči, so žalostno gledale v Rokca.

»Rokec, ali te močno boli,« je spregovorila z gla¬
som, ki je bil čudno podoben njenim očem.

47

Rokcu se je zgodilo spet tako kot dopoldne. Glas
mu je zastal v grlu in namesto odgovora je zajokal.
Ni jokal zaradi bolečin in ječe, tako živo se je tega
zavedal, ampak zaradi nečesa drugega, neskončno
bridkega in lepega, česar ne bo mogel nikoli z bese¬
dami povedati.

Deklica je stopila k Rokcu in tiho položila luč
na tla.

»Ne jokaj, Rokec,« je spet spregovorila in ga po¬
gladila po laseh. »Rešila te bom.«

Rokec ob teh besedah ni vedel, ali bedi ali sanja.
Vse bolečine so v hipu ponehale, vsa slabost in utru¬
jenost je izginila; nekaj blaženega mu je spreletavalo
telo, da mu je srce burno utripalo. Oče, mati, domača
hiša, domača vas, vse je mahoma oživelo v njem v
svitu medle lučke, ki je gorela na tleh sredi ogromne,
črne teme. Kakor angel se mu je videla deklica, ki je
stala pred njim. Videl je, kako je vzela belo platno,
ki ga je prinesla s seboj, mu namazala rano in ob¬
vezala čelo. Dotiki njenih rok so mu odvzemali bole¬
čine, opojna moč je lila iz njih. Nato ga je prijela za
roko in strahoma spregovorila: »Rokec, roko imaš kr¬
vavo. Kaj so ti vendar storili?«

»Podgana me je obžrla,« ji je odgovoril in pokazal
nogo, na kateri je lepela strnjena kri.

Deklica se je stresla v grozi, solze so ji zalile oči.
V duši so jo grabile hude očetove besede, ki jih ji je
govoril danes dopoldne. Velika odločnost ji je spre¬
letavala mlado telo. Obvezala je Rokcu nogo, nato je
vzela luč, prijela dečka za roko in zašepetala:

»Brž od tod, Rokec. Beživa od tod —«

»Ujeli me bodo in še huje kaznovali.«

»Ne bodo te, ne boj se,« mu je odgovorila s tako
odločnostjo, kakor bi neke druge neznane sile govo-

48

I

rile iz nje. Peljala ga je iz ječe in zaklenila vrata
s težkim ključem. S širokega hodnika sta zavila na
drug, stranski hodnik, se povzpela navzgor in kmalu
prišla na grajsko obzidje. Tam je deklica ugasnila luč.
Nebo je bilo nizko in vse polno zvezd je bleščalo na
njem. Rokec je globoko zadihal, sij poletne noči ga je
vsega prevzel. Tam je košček neba nad domačo hišo,
ki je že tako blizu. Zadišalo je opojno po gorki zemlji.

»Ne povej nikomur razen očetu in materi,« je za¬
šepetala deklica. »Mene bodo poslali za nekaj časa od
tod. Pravijo, da imam v sebi tlačansko kri. Toda prej
ne bom šla, dokler mi ne bodo obljubili, da ti ne bodo
storili nič hudega. Oče se bo bal, da ne bi tega ljudje
zvedeli, zato bo o vsem molčal. Ne boj se in ne povej
nikomur o meni.«

Rokec se je zgrudil pred njo na kolena, sam ni
vedel, kdaj in kako. Roke so se mu sklenile kakor
k molitvi: »Sam Jezus naj ti povrne — jaz ti ne bom
mogel nikoli.«

»Pojdiva,« je spregovorila deklica in ga prijela za
roko. Obstala sta pred globoko lino. »Na tem kraju je
najbolj varno, nihče te ne bo videl.«

Zavezala je okoli stebra dolgo vrv in jo spustila
skozi lino. »Zdaj pa kar hitro, Rokec.«

Rokec je splezal v lino, se prijel za vrv in spustil
po obzidju navzdol v temno noč.

»Rešen sem,« je vzdihnil, ko je začutil tla pod seboj.
Sključil se je, kolikor se je mogel, da bi ga kdo ne
opazil, in stekel po vinogradu navzdol. Ni zavil na
glavno pot, ker se je bal, da bi ga kdo grajskih ne
dobil. Parkrat se je ozrl nazaj na grad, ki je bil kakor
ogromna senca pripet na bleščeče nebo. Dolgo je tekel,
iskal poti in se skrival po vinogradu kakor divja žival,
ki jo preganjajo lovci. Ko je prišel s hriba, je zavil

50

po stezi mimo grička čez žitna polja. Mesec je vzhajal
izza gor, zvezde so živo gorele. V zvoniku cerkvice
Žalostne Matere božje je bila ura. Udarci so brneli
daleč v tiho noč čez polja, vinograde in koče tlačanov.
Rokec je občutil, da je spet doma. Toplo mu je bilo
v duši, kakor da je bolj varen med domačimi njivami
in v okrilju domače cerkvice. Hitel je po stezi, klasje
mu je opletalo po rokah, vse naokoli je dišalo po topli
zemlji, žitu in travi. Še nikoli ni Rokec tega tako ob¬
čutil, kakor nocojšnjo noč, ko se vrača iz vlažne črne
ječe. Kakor eno samo zdravje je bila zanj vsa ta
zvezdnata poletna noč, razprostrta na domačo zemljo.
Še bolečina na čelu je skoraj ponehala v opoju do¬
mačih njiv. Kakor žareče kresnice, ki vstajajo iz polja,
se vozijo v gorečih črtah nad njim in spet vse omam¬
ljene padajo vanj, so mu šle svetle misli na vse strani.
Že so vstajali iz mesečine obrisi prvih hiš na vasi.
Zadišalo je po senu in kaščah. Stopil je med prve hiše.
Nikjer ni bilo človeka. Rokcu je močneje utripalo
srce. Nekje je zamukala krava — morda ima telička
in bedi pri njem. Kocleva Liska bo. V Ajžlevem hlevu
so zacvilili prašiči, kakor bi se prebudili iz spanja.
Nato je bilo spet vse tiho, le hiše so stale vse podu¬
hovljene v mesečini. Tam se stiska kovačeva koča, vsa
spokojna in majhna. »Ubogi kovač,« je vzdihnil Rokec
in se pokrižal. Na vasi je zalajal pes, nato še eden.
»Žmarkljev Šek je in Janščev Vran,« ju je Rokec takoj
spoznal. »Šek, jaz sem, Rokec — kaj me ne poznaš?«
Šek je stal mogočno pred hišo, kakor bi bil gospodar
vse vasi. Ko je zaslišal in zagledal Rokca, mu je pri¬
jazno pomahal z repkom, nato pa spet resno in samo¬
zavestno pogledal po vasi in mogočno zalajal v noč.
Tam za strehami se je prikazalo v mesečini sleme do¬
mače hiše. Rokcu je burno utripalo srce, noge so mu

51

zastale, telo zadrhtelo v veselju, nemiru, strahu in pri¬
čakovanju. Kako je doma, kako je očetu in materi...
Že se nižajo in izginjajo sosedne strehe, in domača
hiša raste iz mesečine. Že pozdravljajo Rokca okna in
bele stene, oreh pred hišo in brajda in vodnjak, hlev
in čebelnjak na vrtu. Teden dni je, odkar so ga od¬
peljali, pa je že vse tako dolgo, dolgo. Nekaj velikega
se je zgodilo v tem kratkem času v njegovem življenju.
Rokec ni več tisti, kot je bil pred šestimi dnevi, in vse
drugače, lepše in bridkejše dojema zdaj domačo hišo
in dom.

Na klopi je dremala domača mačka.

»Muc,« jo je poklical in sedel na klop poleg nje.
Mačka je zamijavkala, vstala, skrivila hrbet in se
stiskala k njemu. »Muca — zdaj sem pa spet doma,«
je spregovoril, jo božal, gledal po hiši in vrtu. Nato
je vstal, stopil k oknu in potrkal. Dih mu je zastal.

»Kdo je?«

»Rokec.«

Rokec je slišal, kako je oče naglo vstal, videl ga je,
ko je pogledal skozi okno in spet zginil. V veži je za¬
ropotalo, vrata so se odprla. Na pragu se je prikazal
oče, gologlav in bos. Nič ni spregovoril, nerodno je
zakrilil z rokami, stekel k Rokcu in ga stisnil k sebi.
Dolgo v noč sta se držala objeta oče in sin.

52

Drugi del

l.

Rokec je bil spet doma. Prve dni se je skrival v
strahu, da bi ga grajski spet ne odpeljali. Posebno
se je bal, da bi ga kje ne videl Johan Frluga. Ko pa
je grad molčal in ni bilo videti nobene nevarnosti več,
se je oprijel s podvojeno močjo dela. Rana na čelu
se mu je hitro celila. Oče je skuhal iz voska, ajdovke
in rož rumeno, dišeče mazilo in mu ga pokladal na
rano. Ko so mu odpadle hraste, je ostalo znamenje
na čelu.

Rokec se je močno spremenil, odkar je prišel iz
grada. Bil je bolj resen, zamišljen in molčeč. Ni delal
več samo zato, da je opravil naloženo mu delo, ampak
vse to je imelo zdaj zanj mnogo globlji smisel: rešiti
dom, ki se je majal v svojih temeljih. Posebno je ob¬
čutil vso bridko resničnost, kadar je stopil v hlev in
ni bilo ne Čade ne Dimke nikjer več. Le dva vola,
Cik in Brez, sta stala ob jaslih, v kotu pa je bilo par
koz in ovac. Treba bo kupiti novo Dimko, rednico
hiše. Vedel je, da bo to težko, saj jih letos tolče ne¬
sreča za nesrečo. Toda odkar je prišel iz ječe, ni bilo
več omahovanja v njem. »Samo da ima človek dom
in da poguma ne izgubi,« si je večkrat ponavljal je-
čarjeve besede. Včasih je z neko pobožnostjo gladil
stari kozi in ju izpraševal, kdaj pridejo na svet ko¬
zlički, da bo dobila družina domačega mleka. »Zdaj

53

bosta morali vedve pomagati in nadomestovati ubogo
Dimko.« Trepljal in čohotal ju je po glavi, kozi pa sta
ga zvesto gledali, kakor bi ga razumeli, in mu lizali
roke. Dom je bil zdaj za Rokca ves drugačen. Vse je
bilo živo povezano, vse usodno združeno. V spominu
na strašno ječo se mu je videl vsak kotiček topel in
gorak in neskončno njegov. Samo dom ima to moč,
da človeka lahko varuje in brani.

Tudi na vas se je čutil zdaj, odkar je bil v ječi,
vse bolj priklenjen. Nikoli ne bo pozabil tiste tople
noči, ko se je ves ubog vračal iz grada in ga je vas
tako spokojno sprejela vase. Ali tistega popoldneva,
ko so ga odgnali v ječo in mu je bilo, kot da se vsa
vas žalostno poslavlja od njega. Še Janščeva vola sta
ga spoznala in žalostno pogledala. Kako razkoračen
je stal Žmarkljev Šek in varoval vas, pa mu je že
od daleč prijazno mahal z repom. Vedno globlje je
čutil, da je tudi vas vse drugače njegova, kot je bila
poprej. »Vsak trpi za vse,« so mu dostikrat v duši
vstajale kovačeve besede. En dom drži drugega — ka¬
kor veriga so. Če eden popusti, so slabši vsi drugi.
Frlugov je že popustil. Kovačev dom s staro kovačnico,
čeprav osamel, še drži s svojo bolečino v skupni verigi.
Strašno hudo mora biti Johanu Frlugi pri duši. Za vse
na svetu bi ne menjal z njim, rajši še enkrat v ječo.

Vaščani so bili proti njemu zdaj vsi drugačni. Po¬
sebno prve dni po ječi je čutil, kako ga povsod sprem¬
ljajo in pozdravljajo njihovi svetli in topli pogledi.
Še nikoli ni bil tako njihov, kakor je zdaj. Bolj moško
in resno govorijo z njim.

O deklici ni črhnil nikomur besedice razen očetu
in materi. To mu je bila prepovedala že deklica sama,
pa tudi on bi o tem težko govoril z drugimi ljudmi.

54 ,

Ves svetal in prelep je ležal dogodek globoko v nje¬
govi duši. Čutil je, da bi zgubil svoj skrivnostni čar,
če bi o njem ljudem pripovedoval. Vse strahote ječe
in maščevalne misli, ki so se v njem porajale, so
bledele in se izgubljale ob svetlem spominu na dobro
deklico. Namesto jeze in sovraštva je zmagovala v
njem dobrota. Ko bodo ljudje dobri, bo na svetu lepše
in boljše. To je pokazala grofovska hči. Ob takih tre¬
nutkih ni skoraj več čutil jeze na grajskega oskrbnika
in grofa. To, kar se je zbujalo v njem, je bilo bolj po¬
dobno usmiljenju. Do zdaj je mislil, da je vse zlobno,
kar je v zvezi z graščakom, zdaj pa je videl, da to ni
res. Grofovska hči ga je rešila, tlačan Frluga pa ovaja
tlačane. Dogodek z deklico v ječi se je za vse življenje
kakor zlat žarek utrnil v njegovo dušo. Bilo mu je,
kakor da raste v nove svetove, ki se skrivnostno od¬
grinjajo v njem in dajejo vsemu njegovemu življenju
nov pravec in globlji smisel. Vse to je bilo tako živo
in silno, da se je vedno bolj porajala v njem želja,
da bi se izpovedal nekomu, ki bi prav tako lepo čutil
kakor on sam. Preveč lepega in čudovitega je bilo
v njegovi duši, da bi nosil sam. Magdalenci bi povedal,
pa ni smel, ker mu je to prepovedala deklica. Tako
ne more z nikomer sebi enakim deliti svoje sreče.
Prav tako je venomer premišljeval, kako bi povrnil
deklici njeno dobroto.

Na tlako je hodil oče, pri lažjih delih je šla včasih
Magdalenca, Rokec pa je delal z materjo na domu.
Ker je bila tlaka pogostna, zdaj na polju, zdaj v vino¬
gradih, dostikrat so popravljali pota in zgradbe, je
Rokec vedno bolj čutil, da je očetov namestnik in
naslednik in da je usoda domače hiše čedalje bolj
odvisna tudi od njega. Globoko se je zavedal, da se
je dom zamajal v svojih temeljih, da je mati bolehna,

55

da so bratci in sestrice še majhni in da jim je grajski
oskrbnik še posebno sovražen. Nova moč je rasla v
njem, ki ne pozna nobenih zaprek in ovir in mora
zmagati za vsako ceno. Rokec je predobro vedel, kaj
je človeku dom in gorje tistemu, ki ga nima. Z očetom
ga bosta držala in branila, pa naj pride, kar hoče. Bilo
mu je, kakor da se preliva vanj očetova moč in mo¬
drost. Toda ne samo očetova, tudi ded Rok, o katerem
je oče pripovedoval, da so ga ubili Turki, ko je branil
svoj dom, je zaživel v njem in ga navdajal s pogumom
in neomajno vero v rešitev domače hiše.

Prvi je Rokčevim pomagal župnik in jim pošiljal
vsak dan latvico mleka, druga je priskočila na pomoč
koza Belka. Kmalu po Rokčevi vrnitvi je prišel na
svet bel kozliček s črno liso na čelu in s črnim gobčkom.
Micka je šla v hlev in ga dobila na tleh. Koza ga je
neprenehoma lizala, kozliček pa je privzdigoval gla¬
vico, stezal nožiče, odpiral začudeno oči in gledal
zvedavo v svet. Vsi domači so se zbrali v hlevu, da
sprejmejo najmlajšega člana doma medse. Otroci so
tipali kozlička, ki je bil še ves krmežljav in moker,
Rokec pa je nežno božal kozo, zavedajoč se, da
tudi ona pomaga reševati dom pred propastjo. Toda
Belka danes ni imela časa, da bi vračala ljubeznivosti.
Mati je postala in z malim nebogljenčkom je vse polno
dela. Kar naprej je kozlička lizala, odganjala z glavo
od njega otroke, meketala in stopicala okoli. Zdaj, ko
ni bilo v hlevu več ne Dimke ne Čade, je bila njih
namestnica Belka. Vsem domačim se je zdela vsa večja
in važnejša in vse bolj slovesno jim je bilo pri srcu
ob rojstvu malega kozlička. Kmalu bo domače mleko,
malo ga bo sicer, zato pa bo toliko bolj dragoceno.
Oče je ločil Belko od ostalih koz in ji prinesel obilo

56

krme. Nato je vzel kozlička v naročje, pritisnil nežno
glavo k njemu, kakor da mu bo nekaj povedal, in
velel Rokcu, naj prinese listja. Ko so nastlali, je oče
položil kozlička na tla. Kmalu je kozliček vstal, se
postavil nerodno na noge, nato pa še bolj nerodno in
leseno odštopical k Belki pit mleko. Mati je oba po¬
škropila z blagoslovljeno vodo, kakor je bilo v hiši
že od zdavnaj navada.

2 .

Nekega večera, ko so odšli otroci že spat, je oče
poklical Rokca in Magdalenco. Sedli so molče okoli
mize, kar je bilo znamenje za važen družinski raz¬
govor. Oče je bil resen in zaskrbljen, a vendar slo¬
vesno zravnan in odločen. Trpljenje zadnjih dni mu
je zoralo nove gube v obraz, roke so mu bile težje,
telo še trše, kakor skovano pod udarci, pogled živ in
topel.

»Od miloščine ne bomo mogli dolgo živeti,« je spre¬
govoril. »Težko bo, toda izkopati se moramo iz nesreče.
Vidva, Rokec in Magdalenca, nas bosta lahko rešila.«
Ljubeznivo je pogledal oba, kakor bi ju prosil od¬
puščanja, da nalaga na njuna mlada ramena tako težko
breme. Obenem se jima je s pogledi že zahvaljeval.
Rokca so s ponosom navdale očetove besede, ko je
slovesno priznal njemu in Magdalenci, da je v tako
veliki meri od njiju odvisna usoda vseh domačih.
Magdalenca je dvignila glavo in oči so se ji posvetile.

»Lehčevec nam bo posodil kravo. Govoril sem že
z njim. Mleko in teliček bosta naša, vidva pa bosta
hodila zato včasih k Lehčevcu na delo.« Lehčevec je
bil svoboden kmet, njegovo posestvo se je razprosti¬
ralo onkraj grička.

57

Drugi dan proti večeru je prignal oče domov novo
kravo. Bila je velika in močna liska pšenične barve
z lepo zakrivljenimi rogmi. Ponosno in samozavestno
je stopala, kakor bi se zavedala, da je zrastla v hlevu
svobodnega kmeta. Mati si je brisala solze, ko jo je
zagledala. Privezali so jo k jaslim na Dimkino mesto.
Bila je večja in lepša kot Dimka. Nemirno in začudeno
je gledala po hlevu, ovohavala jasli, mukala in na¬
stavljala roge, če je hotel kdo k nji. Vsi domači so
se zbrali v hlevu, da se navadijo drug na drugega.
Liska jih je tuje gledala, stresala z glavo in se nemirno
premikala. Otroci so spremljali vsak njen gib, ugibali
kakšna bo, ali huda ali pridna, in ji brali iz oči njene
lastnosti. Tako so se počasi zbliževali in se razumeli.
Oče je stopil k nji, jo potrepljal po hrbtu, nato ji po¬
molil roko, v kateri je imel sol. Liska je boječe po¬
vohala, stegnila jezik in pričela lizati dlan. Pri tem
je že prijazno pogledala otroke.

»Ne bo huda, samo da ne bo bodla,« je modroval
Urhek.

»Velike in lepo vime ima. Kakor škaf,« je ugoto¬
vila mati.

»Dobro je znesena. Tankih udov je, usločenega
križa in izrezane glave. Take so dobre za mleko in
za teleta.« Oče jo je meril z očmi, vidno vesel.

Tako so sprejeli Lisko v svojo domačijo.

»Čez šest mesecev bo imela že telička. Če bo teli-
čica, jo bomo redili in čez eno leto bo postala iz nje
že krava. Če pa bo junček, ga bomo zamenjali,« je
dejal oče. »Vse bo še dobro, samo da se izkopljemo
iz nesreče.«

Rokec in Magdalenca se nista mogla nagledati
Liske. Čutila sta se tesno povezana z njo. Bila sta

58

ponosna, da bosta ravno onadva odsluževala najem¬
nino zanjo, ki bo rednica hiše.

»Pozimi, ko ne bo zunaj več dela, jo bomo morali
vrniti,« je dejal s tihim glasom oče. Njegove besede
so vse domače zapekle v srce.

»Kupimo jo,« je vzkliknil Rokec, da sam ni vedel
kdaj.

Vsi so molčali, ker so vedeli, da ni pri hiši zaenkrat
ne denarja, ne kaj drugega podobnega. Spomladi je
gorelo, zdaj pa je suša uničila letino.

Mati je tudi Lisko poškropila z blagoslovljeno vodo.
Nato so odšli iz hleva drug za drugim, veseli, da imajo
Lisko, žalostni, ker ni njihova ...

3 .

V hlevu je stala lepa krava, Rokec in Magdalenca
pa sta morala odslej večkrat na tlako onstran grička.
Rokec je spet večkrat videl grad. Vsakokrat mu je
bilo tesno pri srcu in je pospešil korake, kakor bi šel
mimo kraja, kjer straši. Strašna slika iz ječe, kjer ga
je že žrla podgana, ga je grabila v duši, vendar mu
je prelepi spomin na tisto noč, ko ga je deklica rešila,
pregnal vse temne in maščevalne misli, da mu je bilo
v duši samo lepo. Kakor bi ga začarala neznana sila,
je v takih trenutkih samo odpuščal. Čim dalj časa je
preteklo, odkar je bil v gradu, tem bolj so temnele
strašne ječe, spomin na deklico pa je bil vedno bolj
živ in svetal.

Nekoč je srečal Johana Frlugo, ki se je vračal po
poti dol iz gradu. »Rokec,« ga je poklical in ustavil.
Možiček je venomer stopical in mežikal in ni mogel
začeti pravega pogovora. »Kam pa jo mahaš, Rokec?
Saj koračiš kot bi bil že cel gospodar. Kravo ste pa

59

lepo dobili. Taka je kot bi nevesta k hiši prišla. Le
dobro jo privežite, da se ne bo odtrgala.«

Rokec je molčal.

»Slišal sem — hudo so te kaznovali, Rokec — pa
še po krivici,« ga je prebadal Frluga z drobnimi ši-
vankastimi očmi. »Lejte no — še puntarsko znamenje
so ti pritisnili na čelo — o sveta Marija Pomagalka.
Pa vse po krivici. To te pa res lahko jezi. Še pes za¬
cvili, če ga brcneš. Če pa ni kriv, te ugrizne.«

Rokec je spoznal, da ga Frluga zapeljuje, da bi
rekel kaj čez grajske ali da bi kaj izvohal o njegovi
rešitvi. Morda mu je naročil oskrbnik. Skoraj strah
ga je bilo, ko je suhi možiček kar naprej izmikal oči.
Čeprav se je smehljal, pa je Rokec le ujel v njegovih
pogledih, kako se v njih skriva nekaj kačjega, stru¬
penega. Kakor bi ga hotel skrivaj ugrizniti.

»Zdaj bo kmalu spet vse dobro, delali bomo,« mu
je odgovoril. Rad bi bil zbežal, toda ni mogel z mesta.

»Pravijo, da so te s tistim kovačem skupaj zaprli.
O, ta jim bo že pokazal rdečega petelina na strehi.
Nima zastonj tako črnih in kuštravih las. Prav ima,
saj tudi konj razbija in brca, če ga tepeš. Staro pravdo
bo dvignil in zbral kmečko vojsko. Nič drugega —
samo stare pravice zahtevamo nazaj. Saj ti je o tem
gotovo kaj pripovedoval, ko sta bila sama skupaj
v ječi?«

»Kovač ni tak, kakor mislite vi. Rekel mi je, naj
vse potrpim, ker mi sam Jezus stoji ob strani,« je
Rokec s čudnim mirom odgovoril, ko so oživeli v njem
dogodki iz ječe. Zdaj je razumel, zakaj ga je oskrbnik
zaprl skupaj s kovačem. Užaljen v svojem ponosu se
je zravnal, dvignil glavo, pogledal Frlugo naravnost
v oči in nadaljeval še z večjim mirom: »Pravijo, da
hodite tožit tlačane v grad. Tudi kovača bi radi za-

60

tožili. Bil je dober z menoj. To ni lepo, da jih na
skrivnem ovajate, ko niso nič hudega storili. Jezus vas
bo sodil.«

Frluga je prebledel, obrvi so mu zašršale, ustnice
se krivile, nategovale in krčile, oči so se mu kakor
dva noža zabodle v Rokca. Takoj v naslednjem tre¬
nutku pa se je spet ljubeznivo smehljal in si gladil
golo brado.

»Lej ga no — fantička kilavega, kaj mi vse pri¬
diga! Ušesa bi ti navil in te zlasal do zadnjega lasu,
po zadnji bi te nasekal, po nosu bi te nakrecal, če bi
ne vedel, da si samo raglja laži, ki jo drugi vrtijo.
Tako pa ti odpuščam to rezgetanje — ti kravjek ti.
Menda še ne veš — junček prismojeni — da sem pri
samem gospodu graščaku prosil zate, da si srečno od¬
nesel tistih dvajset na podplate in dvajset dni in dvaj¬
set noči črne teme. Kar lepo mi povej, pobček kuštravi,
kaj te niso izpustili iz ječe, še preden so se ti predrgnile
od sedenja hlače? Alo — na to mi zarezgetaj--«

Frluga se je kar naprej ljubeznivo smehljal. Rokec
pa je dobro čutil, kako sika iz posameznih njegovih
besed komaj zadržano sovraštvo in strašna užaljenost,
združena s strahom. Smeh in jeza sta se zlivala v eno
in skušala pogoltniti Rokca. V past ga bo ujel, če ne
zbeži. Temu človeku ni mogoče priti do konca, vedno
te grabi z nove strani. Na postavljeno vprašanje mu
ne more in ne sme odgovoriti. Samo proč od njega,
ki ga drži kakor v začaranem krogu. Pogled mu je
bežno splaval gor proti znani grajski lini, nato se je
naglo okrenil in odšel. Kmalu je tekel, kakor bi ga
kdo lovil.

Frluga je gledal nekaj časa za njim, nato si je za¬
pel jopič, potisnil klobuk globoko na čelo in zavil

61

proti vasi, ves majhen in neznaten, kakor še nikoli
v svojem življenju.

Doma ni dolgo v noč zaspal. Vse tisto, kar je vsak
dan dušil v sebi, da bi mu ne stopilo jasno v zavest,
je zdaj privrelo iz njega. Kakor nag, gol je stal sam
pred seboj. Rokec mu je v imenu vseh tlačanov strgal
krinko z obraza in duše. Še tako majhen! Dokler ni
bilo njemu samemu vse to z besedami izgovorjeno,
še ni imelo prave podobe. Kakor v megli se je tolažil
in slepil samega sebe. Zdaj pa je zarežalo vanj in grabi
po njem. Ovaduh! Res je, da je izvabljal iz Rokca
zato, ker mu je tako naročil oskrbnik in mu obljubil
plačilo. »Resnica je,« mu je kljuvalo v srcu, »da tožari
tlačane in da čuti pri tem celo neko zadovoljstvo in
veselje. Nič ne pomaga, če hoče samega sebe opravičiti.
Danes se mu je v trenutku razpuhtelo vse, s čimer se
opravičuje že dolga leta. Ovaduh! Zdaj se je tega posla
že tako navadil, da nima obstanka, če dalj časa koga
ne ogloda. Prime ga, pa mora. Kdo je v njem, ki to
dela?«

Frlugi se je zdelo, da je zrak v sobi težak in da ga
bo zadušilo. Vstal je, se ogrnil z jopičem, pokrižal
otroke, ki so sladko spali, in stopil pred kočo. Visoko
gori na nebu so žarele zvezde, dišalo je po senu in
pokrajina pred njim se je potapljala v mesečino kakor
v neskončnost. Od vsepovsod so ga gledale Rokčeve
svetle oči. Sam Jezus vas bo sodil... Frluga je zavil
okoli koče, stopil v hlev, božal krave in koze, nato
pa je izginil, ves majhen in ubog, med njivami...

Ko je sinil dan in je nastopilo spet vsakdanje živ¬
ljenje, se je Frluga umiril. Tisto, kar ga je žrlo ponoči,
je spet zadušil v sebi. »Je že tako na svetu in jaz ga
nisem ustvaril,« si je prepričevalno govoril. »Tisti, ki
vlada, ima moč in zato vso pravico nad tistim, ki ga

62

vlada. Nihče ne bo nikoli tega na glavo postavil. Tak
je red. Siromak ostane siromak, vsi ne moremo biti
graščaki. V to se je treba vdati. Grajski imajo pravico,
da vedo vse, kar mislijo in delajo tlačani. Zato pa so
grajski. Oni že vedo, kaj delajo. Ne gre mi, da bi živel
kot kak niče, ki ga nihče v vasi ne pogleda. Zakaj
me prezirajo in mi ne dajo nobene veljave? V kot so
me brcnili, jaz pa ne bom ostal v kotu.«

63

Frluga je tako spet zaplaval v stare vode, kjer se
je počutil najbolj doma in se je najlaže izživljal.
Tuhtal je spet, kako bi kaj izvohal o Rokčevi rešitvi.
Sam oskrbnik mu je to naročil. Pravico ima, zakaj
pa je oskrbnik. Grof je mrk in mu nič ne pove, le to
je ostro ukazal oskrbniku, naj pusti tisto s puntar¬
skim pobalinom pri miru, da ne bo sramote. Mlado
grofično so nekam odpeljali na počitnice, kakor pra¬
vijo. Le kaj se skriva za vsem tem? Čim bolj je ril
Frluga v to zagonetno in čudno zadevo, tem bolj je
oživljal v svoji notranjosti. Ni mu šlo več toliko za
plačilo, kolikor za to, da izve za grajske zagonetke in
jih kakor pajek naprej razpleta in zapleta. V takih
trenutkih se je čutil Frluga močnega. »Da bi le smr¬
kavec ne bil tako zakrknjen, še s škripcem ne potegneš
besede iz njega,« se je jezil nad Rokcem.

4 .

Nekaj dni po teh dogodkih se je razneslo daleč
naokoli, da je ušel iz ječe kovač Kušter. Nekateri so
preplašeni pripovedovali, da so mu v gradu odsekali
roko čez polovico dlani, drugi spet, da so mu za kazen
odrezali ušesa in nos. Nekaj dni so hodili po vasi bi¬
riči, izpraševali in zasliševali tlačane, toda nihče ga
ni videl, ne slišal o njem. Izginil je kakor kafra. Tudi
Rokca so prijeli, če kaj ve o kovaču, morda mu je
v ječi celo razkril svoje načrte o begu. Toda Rokec
ni vedel drugega povedati, kakor to, da je bil kovač
dober z njim. Staro kovačico so biriči tako pretepli,
da je vsa v ranah obležala v postelji. Strašen molk je
zagrnil vas, skrivaj pa so se širile o kovaču najčudo¬
vitejše vesti. Eni so govorili, da potuje s križem na
ramah do samega cesarja na Dunaj. Prosil ga bo v

64

imenu svetih Kristusovih ran, naj upostavi staro prav¬
do, da ne bo tlačan brez pravic, kakor vol v hlevu.
Drugi so spet šepetali, da zbira kmečko vojsko, ki bo
prisilila graščake, da bodo spoštovali stare pravice.
Takrat bosta spet gospod in tlačan mirno živela in za
oba bo zemlja zadosti rodila. Bog jo bo blagoslovil,
ko ne bo v srcih več sovraštva in hudobije.

Drugi dan ponoči je kovačica za ranami umrla.
Nihče ni bil ob tej najtežji uri pri njej in nihče ne
ve, kako je umirala. Grajski birič je stal ob vratih
in ni pustil ponoči nikogar v kočo. Tretji dan so jo
pokopali pri cerkvici Žalostne Matere božje s sedmimi
meči prebodene. Grajski so jo hoteli pokopati ponoči,
ker so se bali nemirov zaradi grdega nasilja, toda
župnik tega ni pustil. Proti večeru sta pripeljala dva
grajska hlapca z voli krsto na griček. Tam jih je že
čakal stari župnik. Bil je ves siv in upognjen, kakor
da bi se bil v zadnjih dneh postaral za nekaj let. Nihče
izmed tlačanov ni smel za pogrebom, tako je ukazal
graščak in je za tisti dan napovedal veliko tlako.
Ob grobu je stala oborožena četa mrkih biričev, da
bi zatrla vsak nemir in zbiranje. Ko so polagali krsto
v grob, je naznanil navček iz cerkvenih lin tlačanom,
naj molijo za dušo stare kovačice, tako preizkušene
v življenju. Daleč naokoli je za trenutek prenehala
vsa tlaka in oči vseh tlačanov so se ozrle gor na
griček k beli cerkvici. Na zapadu je bilo nebo vse
rdeče v večerni zarji, krvavordeči ognjeni zublji so
segali čez polovico neba.

Čez nekaj dni je postavil nekdo ponoči na njen
grob velik lesen križ, viden daleč naokoli. Bil je kakor
strahotno znamenje hudih časov, ki prihajajo. Kakor
krik pravice, ki se ne da nikoli poteptati.

Bokec

65

8

Kmalu nato se je raznesel glas, da so videli kovača,
kako je ponoči ves ubog jokal pod križem na grobu
svoje matere. Za njen grob je vsaj vedel. Kje ležijo
pokopane očetove kosti, ki je umrl v ječi, tega ne bo
vedel nikoli...

5 .

Žetev se je pričela. Najprej in ob lepih sončnih
dnevih so poželi tlačani grajska polja, pozneje ali ob
grdem vremenu svoja. Polje in vas sta zadišala po
venečem klasju, njive in poti so oživele, po skednjih
so pričeli po taktu odmevati udarci cepcev. Letos ni
bilo veselja v dušah tlačanov, zakaj suša je pobrala
skoraj polovico pridelkov. Težki grajski vozovi so
škripali po vaseh, pobirali desetino in jo vozili po
strmem potu gor na hrib v grad. Valpti in biriči so
pobirali polne mere, kakor včasih, ko je bila letina
najboljša. Suša je tako dvakrat udarila po tlačanih.
Nihče se ni upiral, zakaj gori na strmem hribu je stal
črni grad, mogočno, kakor bi bil sezidan za vse večne
čase, pod gradom pa so bile črne podzemske ječe.

Pri Rokčevih in še nekaterih tlačanih je vzel oskrb¬
nik letos še novo mero žita. Imenoval jo je puntarski
mernik. Z njim je hotel preizkusiti svojo moč in pasjo
vdanost tlačanov. Z gnevom in grenkobo v srcu je
odrajtoval oče Vid preveliko desetino in puntarski
mernik, Rokcu pa se je srce trgalo, ko je gledal, kako
gine zlato, dragoceno žito, v nenasitne grajske vreče.
Obema, očetu in sinu, je bilo v duši, kakor da je za¬
živel v njima ded Jernej, ki je bil še svoboden kmet,
prepasan z mečem kakor graščak, in pravi in edini
lastnik vse domače zemlje. Ta ded Jernej pa je izročil
vso svojo zemljo v last graščaku. Toda ni mu je po¬
daril tako, da bo brezpraven suženj kot vol v hlevu

66

in last graščakova, s katero dela, kar hoče. Takrat so
napisali v urbarje dedove pravice in graščak se je
slovesno zavezal, da jih bo spoštoval in deda varoval.
Kje so zdaj te pravice, kdo se meni še zanje, kako
varuje ta graščak in oskrbnik Rokčev dom? Še pod
prejšnjim grofom sta živela ded Rok in stari gospod
mirno med seboj, novi grof pa že gleda na tlačana
kakor na starega poganskega sužnja. Kakor bi ne bil
prelil sam Jezus Kristus svete Rešnje Krvi na križu
za vse uboge in brezpravne in jih odrešil za vse večne
čase. Sam hudobec je zanesel med ljudi denar, da go¬
spoda laže izžema tlačana in si kopiči bogastvo. Vsaka
prošnja ali pritožba je že kaznovana z ječo, vaški
shodi se ne sklicujejo, starih domačih županov ni več,
tlaka je vedno hujša, dajatve rastejo kot gobe po
dežju. Kmet je na slabšem kot vol v hlevu, saj za tega
skrbi vsaj tlačan.

Desetina je bila pobrana in odpeljana na hrib.
Z bridkostjo v srcu so gledali tlačani v svoje shrambe,
ki so bile le na polovico napolnjene z žitom. Kakor
ptica roparica je visel v zraku spomin na strašno la¬
koto pred nekaj desetletji, ko so ljudje lovili miši in
podgane, kuhali seno in korenine in se lotili celo
mrličev. Vedno bolj je navdajal tlačane strah, kaj bo
pozimi. Da bi se vsaj malo oskrbeli za najhujše čase,
če pridejo, so nabirali po gozdu žir, razne korenine,
robidovo listje in podobno zelenjad.

Rokec je letos prvič v vsej bolečini občutil, kaj mu
je dom. Zdaj je imelo delo zanj čisto drug, mnogo,
mnogo globlji smisel. Ne gre v prvi vrsti zanj, ampak
za očetovo hišo, za dom in rod. Doslej je stala očetova
hiša nekako trdno že sama od sebe, zdaj pa se je vse
zamajalo. Očetova in materina podoba je dobivala

67

3 *

trpkejše poteze in oba sta bila mnogo bolj njegova,
lepša in močnejša v svoji bolečini, ko se borita za dom.

»Lej, Rokec,« je dejal nekoč oče Rokcu in Magda-
lenci, »ded Jernej je umrl za črno kugo, deda Roka
so ubili Turki, ko je branil našo hišo; naš rod in zemlja
sta pa še tu. Tudi mi jo bomo obvarovali skozi vse
nesreče, le poguma ne smemo izgubiti. Letos bo hudo,
pa bo tudi to prešlo. Roke moramo imeti kot klešče.«

Res se je zgodilo tako, kakor je oče govoril, in je
bil vsak član družine kakor del klešč, ki držijo očetovo
hišo, njive in polja. Ves dom je ležal kakor bridko
lepa pesem v njihovih srcih, ki je zanj vredno tudi
umreti, če bo treba, kakor sta umrla deda Rok in
Jernej. Nevidna sila je družila in spajala brez besed
vse domače in jim ukazovala delo. Še Micka in Izidor-
eek sta se uklonila v ta začarani krog, čeprav še nista
doumela vsega trpljenja in bolečine za dom. Micka je
pomagala materi v hiši pri kolovratu in domačem
opravilu, Izidorček v hlevu in na polju.

Spet je prišla pomoč. Koza Rjavka je vrgla kozlič¬
ka, kmalu nato pa je imela še koza Pisana dva mla¬
dička. Tudi dva jagnjička sta priblejala na svet. Eden
je bil Urhkov, drugi Mickin, Izidorček pa si je izbral
kozlička. Kmalu so bili otroci, kozlički in jagnjički
ena sama družina. Vsi so se dobro razumeli: otroci so
govorili, kozlički in jagnjički blejali in skakali. Zdaj
sta tudi prašiča dobila spet svoj delež mleka. Težka
skrb pa je še ležala nad družino. Krava Liska, rednica
hiše, ki se je že tako lepo vživela v novi dom, ni bila
njihova. Kadar koli jo je Rokec pogledal, ga je ta
misel zabolela v srcu. Kakor da mu gloda črv v mo¬
žganih, mu je vedno rilo po glavi, kako bi si prihranili
denarja, da bi jo plačali.

68

Kmalu je spet nov dogodek razburil vso vas in glas
o njem je šel bliskovito daleč po deželi. Ljudje so se
trkali na prsi v temni slutnji strašnih časov, ki pri¬
hajajo.

Oskrbnik je namreč spet sklical tlako, da bodo
zorali grajske njive za ajdo, ozimino, repo in drugo
zelenjad. Nekega dne se je silno razjezil nad tlačani,
da niso prignali dovolj volov za vprego v voz in plug.
Ker je povsod iskal in videl samo znake za upor,
boječ se za svojo oblast, je besen ukazal hlapcem,
naj dva najmočnejša fanta-junca vprežejo v plug.
Res so jih hlapci zgrabili in vpregli, ne da bi se kaj
branila. Ker pa nista potegnila, je priskočil oskrbnik
in mahal besen z bičem po njima. Tedaj je nekaj fan¬
tov skočilo nanj in ga pobilo na tla. To je bil za ves
grad očiten upor. Oskrbnik je divjal, da je vse tre-

69

petalo pred njim, graščak pa je ukazal, naj upor z
vsemi sredstvi zatro. Bil je prepričan, da je tlačanom
že preveč popustil, le sila jih bo še ukrotila. Oba fanta,
ki sta bila vprežena, so vrgli v' ječo, ostali pa so zbe¬
žali v mesto, kamor ni segla težka roka graščakova.
Grad na hribu je bil še večji in težji in strašnejši.
Spet so poizvedovali za kovačem, ki so ga obdolžili,
da je on fante nagovoril k uporu.

Rokcu so se ob tem dogodku spet močneje obudili
v duši spomini na strašne podzemske ječe, kjer ga je
žrla podgana in bi bil kmalu umrl. Fanta sta se mu
strašno smilila in v mislih je bil z njima skupaj v ječi.
Toda čim strahotnejši so bili spomini, tem svetleje
mu je v duši vstajala kakor iz lepega sna podoba de¬
klice, kf ga je rešila. Zdaj je ni več na gradu, za kazen
so jo nekam odpeljali. Zato je zdaj grad še bolj mrk,
še bolj črn. Uboga fanta!

Ljudje so skrivnostno šepetali, da bo prišel kovač
s cesarjevim pismom in kmečko vojsko in bo rešil
jetnike. Rokcu pa se je včasih, ko je šel mimo hriba
in se je ozrl na grad, zdelo, da vidi grajsko deklico
z zlatimi kitami, ki odpira črne ječe in rešuje jetnike.

Nekoč, ko sta se vračala z Magdalenco od Lehčevca
domov, se ni mogel več premagovati. Sedla sta kraj
pota v vinogradu in šepetaje ji je pripovedoval, kar
je bilo najlepšega v njegovi duši — o skrivnostnem
dogodku v grajski ječi. Ves je gorel v navdušenju.
Tako srečen je bil, ko je videl Magdalenco, kako verno
in skoraj pobožno ga posluša. Hrib in griček sta ža¬
rela v večerni zarji, ki je bila kakor sij ognjenega
morja razlita čez polovico neba. Dišalo je po preko¬
pani zemlji in zorečih vinogradih. Pokrajina se je
potapljala v zarjo kakor v mehke sanje. Ostri obrisi

70

so izginjali in se modro-rdeče barvali. Nekaj dobrega
in lepega se je razlivalo z neba po vsej zemlji. Rokec
in Magdalenca sta poltiho govorila, besede so jima kar
vrele iz duše. Bilo jima je vse, kakor da živita v lepi
pravljici.

Nenadoma je pridirjal izza grička na iskrem vrancu
grajski oskrbnik. Rokec in Magdalenca sta hitro vstala
in ga pozdravila: »Hvaljen bodi naš Zveličar Jezus
Kristus.«

»Smrkavec!« se je zadrl v tujem narečju na konju
oskrbnik, zamahnil z bičevnikom in spodbodel konja
v dir. Konj se je vzpel na zadnji nogi, zahrzal in
zdirjal naprej.

»Nikoli mi ne bo odpustil,« je vzdihnil Rokec in
gledal za oskrbnikom, ki je v divjem diru zavil po
strmem potu proti gradu.

Rokec in Magdalenca sta se prijela za roke in od¬
hitela proti domu. Nekaj neznanega, črnega ju je gra¬
bilo za dušo, čemur nista vedela imena. Proti koncu
grička na ovinku ju je srečal Frluga. Spet se je smeh¬
ljal in pomiloval Rokca. Nenadoma ga je prijel za
roko in mu stisnil vanjo srebrni denar. Rokcu je bilo,
kakor da ga je speklo v dlani in sam ni vedel, kdaj
je izpustil kovanec na tla. Nato sta z Magdalenco zbe¬
žala proti domu, ne da bi se ozrla nazaj.

»Pobalin,« se je jezil Frluga, ker spet ni nič izvedel.
Grof je mrk in teman in ne govori dosti, odkar je
Rokec tako tajinstveno izginil iz gradu. Tudi o kovaču
bi mu lahko kaj povedal, saj zato ga je oskrbnik zaprl
skupaj z njim. Morda je celo on tisti, ki je naščuval
fante proti oskrbniku.

Frluga si je obrisal z robcem oči, kakor da ne vidi
dobro, nato si je zapel suknjič in zavil v vas.

71

6 .

Bližala se je zima. Jesenski pridelki so bili neko¬
liko obilnejši, le vino je bilo kislo, ker je zadnje čase
nastopilo deževje. Spet so drdrali grajski vozovi skozi
vas, pobirali desetino in jo vozili v grad. Grajski niso
jemali kislega vina, zato so morali tlačani odrajtovati
staro vino. Kdor ga pa ni imel, je moral kupiti boljše.
Rokčevi niso imeli ne starega vina, ne denarja. Sosed
Janšč jib je rešil in jim ga je nekaj posodil, kljub
temu pa je moral še najstarejši Urhkov kozliček v
grad. Urhek je jokal, pa ni nič pomagalo. Preden so
ga odpeljali, ga je objel in pobožal. Ko so ga gnali
skozi vas, je meketal, Urhek pa ga je od daleč sprem¬
ljal do vznožja hriba. Vso pot ga je tiho klical.

Nato je prišla tlaka in voz za vozom se je vil po
strmem hribu in izginjal v grad. Obeh fantov še niso
izpustili in nihče ni vedel, kaj se godi z njima. Nekaj
so jih spet polovili in odgnali na vojsko proti Bene¬
čanom. Vas je postajala nemirna in množila so se
čudna znamenja. Nekoč je opolnoči bilo v cerkvici na
gričku plat zvona. Nihče ni vedel, kdo je zvonil, ne¬
kateri so govorili, da duša stare kovačice.

Pri Rokčevih pa se je pripetil v teh dneh dolgo
pričakovani veseli dogodek. Krava Liska je dala domu
mladiča. Bila je telička, bodoča krava, rednica hiše.
Spet se je zbrala vsa hiša v hlevu in vsi so bili srečni.
Liska je bila odvezana. Važno je stopicala po ogra¬
jenem prostoru in še bolj važno pogledavala domače.
Na tleh je ležala telička pšenične barve z belo liso
po hrbtu in belo glavo, le čelo je bilo spet pšenične
barve. Ležala je čudno zleknjeno; trudno je privzdi¬
govala glavo in včasih nerodno poskušala vstati. Liska
je bila vsa nemirna, lizala je telička in venomer po-

72

muka vala. Oče jo je gladil po hrbtu, mati ji je pri¬
nesla v škafu toplih oblodov, Rokec pa je potrosil
telička z otrobi, da ga bo Liska rajši lizala. Nato je
mati pomolzla Lisko, da naredijo iz prvega mleka sir,
oče pa je prevezal teličko z belim prtenim trakom.
Čez nekaj časa je telička spet poizkušala vstati, steg¬
nila je prednji nogi in se trudila, da bi se postavila
nanje. Ko sta ji pomagala na vsaki strani oče in Rokec,
je šlo. Telička je prvič stala; vsa se je še tresla, noge
so se ji šibile, glava omahovala. Nerodno je prestopila
in naredila nekaj korakov, nato pa je omahnila na tla.
Liska je šla vsa v skrbeh za njo, nemirno stresala
z glavo in mukala.

Zdaj, ko je imela Liska telička, so domači čutili,
da je postala še bolj njihova, da je še bolj spadala
k hiši in domu. Niti misliti si niso mogli, da bo morala
spet kmalu zapustiti hišo in oditi na svoj stari dom.

»Po glavi mi gre, kako bi jo kupili,« je dejal oče,
»morda bi jo Lehčevec le prodal. Nekaj bomo dobili
za kozlička in jagnjička, vino pa bo šlo letos bolj
v denar. So še drugi stroški, nekaj pa bo le ostalo
za kravo.«

Kakor lepa, svetla misel so šle te očetove besede
skozi srca vseh domačih. Spet bi dom bolj trdno stal,
brez Liske v hlevu pa ni pravega doma.

»Oče,« je vzkliknil Rokec. »Kaj ko bi šla midva
z Magdalenco na zimo v mesto služit. Morda bi se
nama le posrečilo.« Dolgo so že ležale Rokcu te besede
v duši, zdaj jih je izrekel. Tvegati je treba, brez tega
ni v življenju uspeha.

Oče ga je pogledal, oči so se mu zaiskrile in ga
pobožale. Nato je počasi spregovoril: »Ne silim vaju,
majhna sta še, toda branim tudi ne. Letos nas bo na
zimo pri skledi preveč v hiši. Težko je priti v mesto.

73

Če pa hočeta, lahko poizkusimo.« Oče je navidezno
mirno govoril, v resnici pa so se mu besede v bolečini
trgale iz duše. Bil je ponosen na oba, na Rokca in
Magdalenco.

Besede so bile izgovorjene in so ostale v hiši. Sprva
so bile vsem nekam tuje in neprijazne, toda vedno
bolj so se zajedale v srca in duše in postajale resnične.

Pozno jeseni, ko so se zbirale lastovice na zvoniku
cerkvice Matere Božje, je nekega zgodnjega jutra pri¬
peljal oče oba kozlička in jagnjička pred hišo. Mati
je obesila Rokcu čez ramo platneno torbo in zložila
vanjo nekaj kruha, sira in perila. Prav tako torbo je
dobila Magdalenca, oče pa si je oprtal vrečo na hrbet.
Bila je še tema, nebo je bilo čisto in jasno in po vsej
pokrajini je bila razlita mesečina. Kozlička sta meke¬
tala v jasno, hladno noč, jagnjička blejala. Mati je
pokrižala Rokca in Magdalenco in ju poškropila z bla¬
goslovljeno vodo. Nato so odšli. Spredaj sta šla Rokec
in Magdalenca, za njima kozlička in jagnjička, zadnji
pa je stopal oče.

Mati je gledala dolgo za njimi. Še ko jih ni bilo
več videti, ne slišati meketanja kozličkov, so jih njene
oči iskale sko^i temo v daljavo ...

Mir in tihota sta vladala vsepovsod. Očetova hiša
je bila nenavadno velika in lepa, vsa obsijana z me¬
sečino.

7 .

Oče je na sejmu kmalu prodal oba kozlička in
jagnjička. Z Rokcem in Magdalenco pa je hodil dva
dni po mestu. Povsod so ju lepo in vljudno odpravili,
nazadnje so le vzeli Magdalenco pri nekem bogatem
židovskem trgovcu za pestunjo, Rokca pa je sprejel
neki čevljarski mojster. Vprašal je očeta, zakaj ima

74

fant znamenje na čelu. Ko mu je oče povedal, kako
je branil njega pred udarci in kako je bil zato zaprt
v ječi, ga je dobrodušni mojster vzel v hišo. Meščani
in plemiška gosposka si namreč niso bili kaj preveč
prijazni. Tako sta Rokec in Magdalenca ostala prvič
sama v tujem mestu med tujimi ljudmi. Oče je upal,
da graščak ne bo vrtal preveč v te stvari, ker se bo
bal, da bi se ne izvedelo med tlačani, kako je njegova
lastna hčerka rešila Rokca iz ječe. Čim bolj daleč je
Rokec, tem bolje je zanj in zaenkrat tudi za Rokca.
Frluga ga vedno zasleduje in hodi kot senca za njim,
to ne pomeni nič dobrega.

Obema, Rokcu in Magdalenci, je bilo sprva hudo
pri srcu. Prvo noč sta oba tiho jokala v svojih po¬
steljah. Vse jima je bilo tuje in neznano, čisto dru¬
gače kakor na vasi. Drugačni so bili ljudje, drugačne
hiše in sobe, drugačne mize, obleke in postelje. Vse,
prav vse je bilo drugače, še celo govorica ni bila prav
taka kot doma. Čutila sta, da nista prišla samo med
tuje ljudi, kakor bi prišla v neznano vas, ampak je
bilo v mestu še nekaj drugega, mnogo, mnogo bolj
tujega, kar se ne da povedati z besedami. V to drugo,
neznano, se nista mogla tako lahko vživeti.

Rokec se je prej privadil novemu mestnemu živ¬
ljenju kakor Magdalenca. Debelušasti mojster je bil
prijazen z njim, vrh tega pa je bilo zanj toliko novega,
da je imel le malo časa misliti na dom. V prostorni sobi
so sedeli za čevljarsko mizo, polno orodja, žebljev,
lesenih klinčkov in podobnega, štirje pomočniki in va¬
jenec Pavlek in ves dan pridno delali: lepili, šivali,
vrtali, rezali, zbijali, gladili. Včasih so zapeli, pomagal
jim je tudi star, že oguljen kos v kletki na steni.
Mojster je urezaval, jemal mere in pazil na lepe oblike
čevljev, mojstrica in domača hči sta štepali, posprav-

75

ljali in kuhali. Dva pomočnika sta bila že starejša
moža, eden izmed njiju bradat kot divji mož, dva sta
bila še mlajša, večji je bil domači sin. Tudi Pavlek
bo postal vsak čas pomočnik in se je že pripravljal
na veliki dan, ko ga bodo slovesno sprejeli med po¬
močnike. Rokec se je kmalu seznanil z njimi in jim
pridno pomagal pri delu. Močil je podplate, kuhal klej,
vlekel dreto in raznašal stare in nove čevlje po mestu.
Kmalu je tudi že krpal stare čevlje. Marsikje pri bo¬
gatejših ljudeh je tudi njemu kaj padlo v žep. Včasih
sta šla z mojstrom na semenj prodajat čevlje. Takrat
je bilo najlepše. Peljali so se ponoči na velikem po¬
kritem vozu ali pa že dan prej v oddaljenejše kraje.
Mojster je poganjal konje, Rokec in še en pomočnik
pa sta sedela na zabojih in pazila. Vsi trije so bili
oboroženi zaradi roparjev. Popotovalo je več trgovcev
skupaj, da so bili bolj varni pred napadi. Eden je
jahal pred vozovi kot straža, ki se je navadno izme¬
njavala. Imel je preko rame obešen rog, da je zatrobil,
če se mu je zdelo kje kaj sumljivega. Tudi Rokec je
že enkrat stražil. Tesno mu je bilo pri srcu, vendar
je bil poln samozavesti in moči, ko je jahal na konju
pred karavano v tiho jasno noč, še bolj pa, ko so
popotovali skozi gozd, poln črnih, strahotnih senc, ki so
kar rasle pred njim. Ves je bil on sam, napeto je po¬
slušal in pazno gledal s konja naokoli. Včasih je za¬
lajala nekje daleč divja zver ali zaskovikala nočna
ptica, včasih so se prihuljeno valile iz teme proti njemu
črne postave, pravi pravcati roparji. Že je zagrabil
za rog, toda kmalu je spoznal, da so to le obrisi grmovja
in štorov.

Nekoč v zgodnji zimi so se peljali proti večeru na
sankah skozi velik gozd. Tedaj je sredi drobnega cing¬
ljanja kraguljčkov zatrobil rog. Vsa karavana se je

76

nemirno zganila. Rokcu je v prvem trenutku zatrepe¬
talo srce, takoj nato pa je postal miren, kakor bi
ojeklenel. Nič se ni bal, ena sama misel ga je prevzela:
braniti se. »Volkovi!« je šel krik od voza do voza.
Vozniki so udarili z vso močjo po konjih. Mojstrov
voz je bil zadnji. Iz temne goščave so planili trije
kosmati volkovi naravnost pred konje. Ti niso mogli

77

več zdirjati s težkim vozom, postavljali so se na zadnje
noge in divje bili okoli sebe. »Nadnje!« je zakričal
mojster, pograbil sulico in skočil z voza. Za njim sta
se pognala Rokec in pomočnik, dolg, suh fant. S krikom
in vikom so vsi trije navalili na tuleče mrcine. Dva
volkova sta se umikala sulicam, tretji pa je nenadoma
skočil od zadaj na mojstra. V tistem hipu je priskočil
Rokec in z vso silo zamahnil s sulico proti njemu.
Besneča zver je zatulila, se pognala kvišku in planila
v divjem skoku proti gozdu. Konja z vozom sta že
zdirjala naprej. Vse to se je zgodilo v enem samem
trenutku. Zdaj so prihiteli na pomoč še drugi tovor¬
niki, toda volkova sta že zbežala v gozd. Še dolgo je
njuno tuljenje strahotno odmevalo po gozdu. Volk,
ki ga je bil ranil Rokec v trebuh, je ležal iztegnjen
ne daleč v gozdu. Bil je lep, velik volk, na prvi hip
se je zdelo, kakor bi plalo še vse divje življenje v njem.
Po trebuhu je bil krvav, iz gobca mu je molel dolg,
ves okrvavljen jezik, veliki, ostri, beli zobje so še
vedno grozili v zadnji bolečini izpod sršečih mu nosnic.
Rokcu je bilo skoraj hudo, ko je pogledal v njegove
temnosvetle, široko odprte oči, ki niso nič več videle.

Mojster in pomočnik sta pograbila volka in ga od¬
nesla na voz, ki je čakal nanje. Konja sta bila še vsa
nemirna, oči so se jima divje svetile, nemirno sta rez¬
getala, strigla z ušesi, hrzala z nosnicami in vohala
po ozračju. Ko sta začutila mrtvega volka, sta visoko
dvignila glavi, prhala in kopala s prednjimi nogami.
Desni konj je krvavel na eni nogi in so mu jo ob¬
vezali. Mojstru se ni zgodilo nič, le obleka po hrbtu
je bila raztrgana.

Vozovi so se spet premaknili in oddrseli naprej v
gluho noč.

78

»•Korajžen si bil, Rokec, čvrsto srce imaš,« ga je
pohvalil mojster. Vzel je iz notranjega žepa v suk¬
njiču veliko usnjeno mošnjo, jo odvezal in stisnii
Rokcu v roke nekaj srebrnih kovancev.

»Za novo obleko,« mu je dejal in ga potrepljal po
rami.

»Za kravo Lisko,« je Rokcu srce od veselja zatre¬
petalo.

Kmalu so prispeli v mesto. Zapeljali so na trg in
nato na dvorišče gostilne pri Zlatem rogu. Izpregli so
konje in jih odgnali v hlev. Na dvorišču je bilo že
nekaj drugih sejmarskih vozov. Noč so prespali na
vozu. Psi naokoli so lajali in se trgali z verig, ko so
zavohali mrtvega volka. Rokec ni dolgo zaspal. Slonel
je na zabojih, pokrit s težko odejo. Telo mu je bilo
utrujeno, toda duh se mu je po današnjih dogodkih
ves razživel. Mislil je na očeta, na dom, na Dimko in
Lisko, na Magdalenco in grajsko deklico. Na vse, vse,
kar je v zadnjih dnevih pomenljivega doživel. Tako
daleč je bilo zdaj vse to. Ob današnjem dogodku se
mu je vse še bolj odmaknilo, obenem pa tudi pribli¬
žalo, da je skoraj čutil topli dih domačih. V jutranjem
hladu so mu bile misli vse jasne in čiste, v duši vse
svetlo. Čutil je okoli sebe veliko, jasno noč. V njegovi
duši je bila radost in bridkost. Volk je ležal poleg
njega, še mrtvemu so se divje svetile oči. Rokec se je
tiho sklonil nadenj in ga rahlo pobožal. Bilo mu je,
kakor da ga opaja dih tujega, neznanega življenja.
Kamor koli se ozre, gledajo nanj temne in svetle, divje
in žalostne volkove oči. Utrujenost se ga prijemlje,
prijetna toplota se mu razliva po telesu, vse polno je
volkov, vse črno jih je, vsepovsod temne, kakor ogenj
sijoče volčje oči. Glava mu je zdrknila na mrtvega

79

volka in je zaspal. Kmalu je v sanjah stegnil desnico
in tovariško objel svojega mrtvega druga.

Drugi dan navsezgodaj, ko so še žarele zadnje
zvezde na nebu, ga je mojster poklical. Zapeljali so
voz na trg, postavili kolibo in razmestili po njej nove,
lepe čevlje. Tudi volka so obesili na steno in ljudje
so ga hodili gledat. Občudovali so volka, še bolj pa
malega, pogumnega Rokca. Nazadnje je kupil volka
zaradi lepe kože mestni sodnik. Polovico denarja je
dobil Rokec.

»Za kravo Lisko,« mu je spet zapelo v srcu.

Magdalenci se je godilo slabše. Židinja, pri kateri
je služila, je bila sitna in nataknjena. Silno se je bala
in večno je trepetala za svojega malega razvajenčka.
Če je le malo zakašljal, že je bilo vse narobe v hiši.
Magdalenca je ob mislih, kako hudo je doma, vse po¬
trpela.

Nekoč pa se je Magdalenca gospe zelo prikupila.
Bili sta z otrokom na izprehodu doli ob Krki v drevo¬
redu. Magdalenca je peljala voziček. Voda je bleščala
v soncu, kot bi bilo po njej razlito samo zlato. Vrbe na
bregovih so se lepo odsevale iz čiste vode, nad njimi
pa se je v neizmernih globinah bočilo jasno nebo.
Dišalo je že po pomladni zemlji, ki je vsepovsod silila
iz južnega snega. Obe, gospa in Magdalenca, sta bili
prevzeti porajajoče se nove pomladne toplote in za-
mamljeni sta gledali to mlado sončno lepoto.

Nenadoma se je pritepel od nekod velik črn pes
in ju napadel. Gospa je kričala, Magdalenca pa je
hitro z lastnim telesom pokrila otroka, ki je sedel
prestrašen v vozičku. Pes je skočil nanjo in jo vgriznil
v roko, toda otrok je bil rešen. Priteklo je nekaj
moških in odpodilo hudega psa. Gospa se je vsa raz-

80

burjena in ganjena sklonila k Magdalenci in jo objela,
prvič je bila iskreno dobra z njo, odkar je bila v njeni
hiši. Magdalenci je bilo po dolgem času spet lepo v
duši, da niti bolečin na roki ni čutila. Doma so po¬
klicali hitro zdravnika, da ji je obvezal rano na roki.
Zelo so skrbeli zanjo, da je kmalu ozdravela. Gospa
ji je podarila novo obleko in nekaj srebrnega denarja.

»Vzemi, Magdalenca, ker si bila tako junaška,« ji je
rekla in jo pogladila po laseh.

»Za kravo Lisko,« je zašepetalo Magdalenci veselo
v duši. V nedeljo jo je obiskal Rokec. Obema je ležalo
nekaj lepega in močnega v duši, ko sta preštevala
denar za kravo Lisko. V duhu je bila med njima,
močna, stasita, z lepo zakrivljenimi rogmi in svetlimi
očmi.

8 .

Tisto leto je pozno zapadel sneg, kakor bi hotel sam
pomagati tlačanom, da bodo lahko prebili zimo. Šele
o božiču je pobelil vas in griček s cerkvico, hrib in
črni gozd, polja in vinograde, hribe in gore tam daleč
na obzorju. Tihota je zavladala vsepovsod, ptiči so se
približali vasem, ponoči je tulil volk od lakote za vasjo
in oprezal okoli hlevov.

Proti pomladi je že pričelo nekaterim tlačanom pri¬
manjkovati kruha in sena. Mešali so med žito žir, ži¬
vini pa so pokladali tudi sesekljano slamo, vejevje in
nastilje. Vse je komaj pričakovalo prvega pomladan¬
skega mladja in zelenja. Bog se jih je res usmilil.
Zgodaj je skopnel sneg, da bo zemlja hitro rodila.

Črni grad na hribu se ni zmenil dosti za tlačane.
Bil je bogato založen in ves dan se je valil gost, črn
dim iz grajskih dimnikov. Šele na pomlad so ponudili

81

grajski tlačanom nekaj žita, da bodo lahko posejali
svoje njive in jeseni odrajtali desetino.

Rokčev oče Vid ni dobil nič, kajti oskrbnik je bil
še vedno ves besen nanj. Ker so Rokca prekmalu iz¬
pustili iz ječe, se je čutil premaganega. Posebno ga je
grizlo, ker še do zdaj ni mogel zvedeti, zakaj se je
to zgodilo. Frlugi je že zagrozil, da ga bo dal pretepsti.
Grof je molčal kot grob in ni hotel ničesar slišati o
Rokčevih. Ukazal pa mu je, naj pusti Rokca pri miru.
Ali je to znamenje, da je padel pri grofu v nemilost?
Morda. Zdaj je še bolj trepetal za svojo službo. Tolažil
se je le s tem, da mu je naročil grof, naj zatre vsak
poizkus upora s silo in ječami. »Hudi časi so,« mu je
dejal. »Tlačani sklepajo tajne zveze. Za našo kožo gre.
Sli mi prinašajo hude vesti.«

Res je kmalu strašen dogodek razburil in razgibal
vasi po vsej deželi. Kakor blisk je šla od vasi do vasi
novica, da so v Kočevju tlačani ustrelili grofa Turna
in njegovega oskrbnika in se polastili gradu. Oba sta
bila že dolgo znana po vsej deželi kot največja krvo-
loka. Nekaj težkega kakor svinec je leglo v ozračje.
Plaz se je utrgal, ta občutek je ležal kakor gora na
tlačanih in gospodi: zbirata se dve silni vojski, kmečka
in gosposka, ki se bosta bili za staro pravdo, za katero
je sam Kristus prelil svojo kri na križu. Za vse večne
čase bo zmagala pravica. Kar je bilo že dolgo prero¬
kovano po znamenjih, je zdaj napočilo. Tudi cesar in
meščani so stopili na stran tlačanov. V Ljubljani že
zborujejo in tja so prišli tudi cesarski odposlanci. Vse
se dviga proti tuji gospodi, ki tepta in gazi pravice
domačinov. Klic: »Le vkup, le vkup, uboga gmajna,«
je šel in se razlegal od vasi do vasi, iz kraja v kraj,
iz dežele v deželo.

82

Dan za dnem so prihajali glasovi o novih dogodkih,
ki jih je ljudsko domoljubje še povečavalo. Gradovi
padajo in gorijo pod udarci tlačanov. V Škofji Loki
gori nad Ljubljano vodi tlačane v boj neki Klander,
strašen človek, ves razrezan v obraz, z enim samim
očesom. Gospoda sama ga je tako pohabila. Grad je že
padel in tlačani so si razdelili vse žito in vino. V Ra¬
dovljici zbira kmečko vojsko neki golšasti krojač. Ura
sodbe in obsodbe za vse trpljenje se bliža.

V vasi se je nenadoma spet pojavil kovač Kušter.
Ponoči v temi je obiskal nekatere vplivnejše tlačane
in jih s križem v roki rotil, naj zberejo kmečko vojsko.

»Tlačani vse dežele se zbirajo, da vstanejo za staro
pravdo kot en mož. Naj mu pogine vsa živina v hlevu,
polje naj nikoli več ne zeleni tistemu, ki bi omahoval
ali odpadel. In ko bo umrl, naj ga zemlja izbruhne
iz sebe in psi ga naj raztrgajo,« tako je govoril ljudem.

Tudi k Rokčevim je prišel. Mati se je razjokala,
ko je zaslišala iz teme njegov rezki, strastni glas, oče
pa je trdo spregovoril: »Ne jokaj, zdaj ni čas za to.
Čaka nas trda borba za staro pravdo. Naša pest bo
zmagala, če jo bo vodila pamet in ne krvavo mašče¬
vanje.«

Vas je postala po prvih burnih dogodkih na videz
spet mirna. V resnici pa je preživljala svoje najnemir-
nejše in najusodnejše dni. Vsi so čutili, da gre zdaj
za vse. Skrivaj so prihajali odposlanci iz sosednjih
vasi, pa tudi iz oddaljenejših krajev. Spoznavali so se
po tajnih znakih in ustanavljali veliko kmečko zvezo,
ki bi zajela tlačane vseh treh dežel in zahtevala nato
pravice. Vodstvo v vasi je prevzel Rokčev oče in še
dva druga tlačana. Vse je šlo dobro in po sreči, le nekaj
tlačanov je še omahovalo, Frluge pa ni bilo skoraj
nikjer več videti.

83

Tudi grad se je pripravljal na boj. Kopali in širili
so jarke okoli gradu, zabijali vanje priostrene kole,
na obzidje pa so nosili kamenje in orožje. Nekega dne
je jabala na grad skozi vas močno oborožena četa
konjenikov. Prihajali so tudi glasovi, da zbira plem¬
stvo veliko vojsko, ki bo udarila na tlačane.

Neke noči je zagorel Frlugov dom. Rdeči jeziki pla¬
menov so švigali visoko proti nebu in strahotno osvet¬
ljevali vso vas in pokrajino daleč naokoli. Še cerkvica
na gričku je bila vsa rdeče osvetljena. Nihče ni gasil,
nihče tolkel plat zvona, le Rokčev oče je planil v hlev
in odvezal živino. Pogorelo je vse do tal, hiša in hlev.

Frluga se je rešil. Videli so ga, kako je na pol
oblečen bežal z družino proti gradu. Na vas je legel
težak, moreč vzduh pogorišča.

»Slabo znamenje za našo stvar,« je rekel Rokčev
oče sosedom. »Maščevanje sili iz ljudi, ko je na mestu
samo boj za pravico in nič drugega.«

Naslednjo noč kmalu po polnoči je nekdo močno
potrkal na okno Rokčeve hiše. Oče je vstal in pogledal
skozi okno v temno noč. Zunaj je stal neznan moški,
odet v dolgo suknjo. Ko ga je oče vprašal, kaj hoče,
je odgovoril, da prihaja iz mesta in prinaša važne
novice od Rokca. Prosil ga je, naj mu odpre, ker je
zunaj mraz in je lačen. Oče je odšel v vežo, odprl
vrata in stopil na prag. Tedaj so nenadoma planili
nanj iz zasede štirje oboroženi moški, ga zgrabili za
vrat, položili na tla in uklenili. Oče je zaklical na po¬
moč, toda oni so mu zamašili usta in ga vrgli na voz,
ki je pridrdral izza ovinka. Voznik je udaril po konjih,
ki so v divjem teku zdirjali po vasi. Mati je na očetov
klic planila k vratom, toda bila so zaprta. Klicala je
skozi okno na pomoč in neznani moški je zbežal od
vrat. Otroci so se zbudili in jokali. Mati jim je ukazala,

84

naj jo počakajo doma, nato se je ogrnila v odejo in
stekla bosa v noč. Daleč pred njo je drdral proti gradu
v divjem diru voz in odmeval votlo v temno noč.

Tisto noč so odpeljali grajski tudi tlačana Janiča
in Bidla. »Grad se čuti slabega, da mora ponoči ugrab¬
ljati tlačane,« je šla sodba od ust do ust.

85

Čez dva dni je odšla Rokčeva mati v mesto po
Rokca in Magdalenco, da bosta namesto očeta zorala
in posejala njive. Težko je stopala po razmočeni zemlji
in molila rožni venec.

9 .

Rokec in Magdalenca sta bila spet doma. Krava
Liska je bila njihova, oba sta šla h kmetu Lehčevcu
in plačala kravo. Zdaj je imel dom rednico, toda temelji
hiše so se znova še huje zamajali.

Nikjer ni bilo več očeta, ne v hiši, ne v hlevu, ne
na vrtu, ne na polju med njivami. Prvič je bil dom
brez očeta — gospodarja. Mati je hodila kot senca
okoli. Micka in mala bratca pa so samo vprašujoče
gledali okoli sebe, kakor da ne doumejo, kaj se je
zgodilo. Najhuje je bilo, da je živel oče v spominih
povsod, v resnici pa ga ni bilo nikjer. V Rokčevi in
Magdalenčini duši so se kar kopičili spomini nanj.
Kamor koli sta šla, povsod je bil oče v duhu z njima.
V hiši je sedel za mizo, v hlevu je krmil živino, pred
hišo pospravljal, zdaj sta ga videla na tej, zdaj na oni
poti, ko je prihajal z dela domov, na polju oral in
sejal.

A je živ in resničen, le k njemu ne moreta. Če ga
pokličeta, ga že ni več. Črna, smrdljiva ječa jima za¬
zija v srcu.

Toda zemlja kliče, njive kličejo svoj večni ukaz.
Rokec je očetov namestnik, z vso mladostno silo se
je v njem oglasil gospodar. Čutil je, kako se je z vso
svojo težo nanj prevalil dom. Oče, deda Rok in Jernej,
so se mu oglašali v krvi, on je danes na domu njih
naslednik, na njem sloni vse.

86

—V V v  • '

Drugi dan zarana je poklical Magdalenco, ki je še
spala. »Orat, Magdalenca!« ji je zaklical.

Sestrica je odprla oči in zakričala, ker se je spom¬
nila očeta. Polagoma se je zavedela in vstala. Šla sta
v hlev, napregla voli v voz, naložila plug in pognala
v hladno jutro. Nebo je bilo čisto in jasno, izza ob¬
zorja so že prodirali prvi svetli žarki in rdečili nebo
in zemljo, nad poljem je ležala lahna meglica. Tu pa
tam je zažvrgolel ptič, zakričala vrana, nekje je tekel
zajec v velikih skokih preko pota.

Tlačani so odhajali na delo. Slišali so se pogoni
volov, ponekod je trdo odmevalo drdranje in škripanje
voz; vsepovsod je sililo iz zemlje bujno zelenje, svet¬
likajoče se v rosi. Drevje je stalo kakor zasanjano,
odeto v sočno, zeleno mladje. Prvi sončni žarki so
padli na cerkvico na gričku, ki je s svojimi zlatimi
okni vsa zagorela v jutranji lepoti. Tam daleč na
hribu nad vinogradi je stal grad, še v čistem jutra¬
njem soncu ves mrk in teman.

8 ?

Rokec in Magdalenca sta ves čas molčala, le zdaj
pa zdaj je pognal Rokec voli, kakor bi se prebudil
iz sna. Ko sta prišla na njivo, sta vpregla voli v plug
in zastavila prvo brazdo tam, kjer je oče pred nekaj
dnevi prenehal. Magdalenca je stopila k volu, Rokec
je prijel za plug.

»Halo Cik in Brez!« je zaklical Rokec v sončno
jutro prvič kot očetov namestnik — gospodar. Grenko
slovesno mu je bilo pri srcu. Vola sta potegnila, plug
je zaškrtal in zarezal v mastno zemljo, ki se je na
obeh straneh grudila v kadeče se brazde.

Orala sta vse dopoldne. Sprva je šlo težko, plug je
nekajkrat skočil iz razora, Magdalenca ni še znala
prav voditi in Rokec jo je moral sproti učiti. Kmalu
pa sta se delu privadila, Rokec je pravilneje pritiskal
na plug, Magdalenca pa je čedalje lepše vodila.

Čez čas je prišla na njivo še mati z otroki. Prinesla
jima je južino, malo mleka, sira in kruha. Dopoldne so
njivo zorali, pomagala sta pri delu tudi mati in Izidor,
prva Rokcu, drugi Magdalenci. Popoldne sta Rokec in
Magdalenca povlekla njivo z brano, proti večeru je
Rokec že sejal. Daši truden, je vendar stopal po razorih
pokonci in samozavestno, ko je prvič sejal njive svojih
dedov. Kakor oče je imel spredaj zavihan predpasnik
poln žita. Stopal je previdno in v širokem zamahu
trosil zrna v sveže razorane brazde.

V mraku, ko je minilo delo, mu je v duši spet na¬
raščal nemir. Kakor da bi se iz teme valile črne sence
in ga grabile. Strašna ječa se je vedno na novo od¬
pirala v temi pred njim in v njej je sedel njegov
ubogi oče. Sam ni vedel, kako in kdaj je po večerji
zavil dol po poti proti gričku in naprej proti graj¬
skemu hribu. Črna tema je ležala vsepovsod, le v ble¬
ščečih zvezdah so se rahlo razločevali obrisi hriba.

88

Krenil je po poti navzgor, malo pred gradom pa je
zavil v vinograd. Dolgo je taval in blodil med trtjem,
otipaval v temi kole in iskal izhoda proti obzidju.
Neštetokrat se je spotaknil in padel. Truden je bil in
ves izmučen, toda neznana sila ga je vlekla naprej.
Bal se je, da ne bi padel na ostre kole V jarku pred
obzidjem. Plazil se je po vseh štirih naprej, da bi ga
dotipal. Kmalu je prišel do njega. Spustil se je pre¬
vidno vanj in zdrsnil po stezi navzdol. Po vseh štirih
je lezel naprej in otipaval kole. Bil je že ves blaten
in moker in čedalje bolj ga je mrazilo. Srečno je pre¬
lezel jarek in skušal splezati iz njega. Dvakrat mu ni
uspelo in je padel nazaj. Končno je le prišel ven.

Stal je pod obzidjem na ozkem grebenu zemlje.
Tu nekje so ječe — Rokec ve zanje. Morda bo zaslišal
očetov vzdih. Ali je še živ? Stal je nepremično pred
črnim obzidjem, grebel s prsti vanj in poslušal, veno¬
mer poslušal. Nič. Vse tiho. Le nekje je zalajal grajski
pes; doli v vinogradu je zaskovikala nočna ptica.

Tam nekje je grajska lina, skozi katero se je rešil.
Nekaj ga je gnalo tja. »Morda vrv še visi in bom
splezal v grad,« je šepetal, čeprav je vedel, da to ni
mogoče in da vrvi ni več tam. Lezel je po kolenih
tesno ob obzidju v tisto smer. Tu nekje smo bili. Tam
gori je stala deklica. Kako lepo je bilo takrat, kako
hudo, hudo je zdaj. Spet vse tiho.

Vrnil se je na prejšnje mesto, sedel na tla in dolgo
poslušal. Vse naokoli grobna tišina. »Kje je oče,« mu
je kljuvalo v srcu. »Morda leži mrtev v ječi in« —
Rokec si ni upal misliti na tisto najhujše, kar se je
bilo zgodilo z njim. V grlu ga je stiskalo.

»Oče!« je zaklical v temno noč.

»Rokec!« je prišel kakor iz podzemlja temen, komaj
slišen glas.

89

Srce mu je zatrepetalo, skočil je pokonci. Ali je
bil resnično oče, ali se mu je samo tako zdelo? Zaklical
je še enkrat, toda zdaj ni bilo več odgovora. Straža
na grajskem obzidju se je zganila.

»Kdo je?« je odmevalo rezko v noč.

»Kje je moj oče?« je zaklical Rokec.

»Pojdi domov!« mu je odgovoril skrivaj prijazen
glas.

»Če ne te s kamenjem naženemo, paglavec,« se je
zadrl takoj nato surov glas. Rokec je prosil in prosil,
naj mu povedo, kaj je z očetom. Vse prošnje so bile
zaman. Nazadnje je zagnal nekdo kamen z obzidja,
nato še enega. Rokec se je spustil nazaj v jarek in
ga z največjo muko preplezal. Nato je odšel po vino¬
gradu navzdol, ves blaten in moker, tresoč se od mraza.
Bilo mu je, kakor da sliši za seboj daleč, daleč očetov
žalostni glas. V duši pa mu je spet vstajala v tolažbo
podoba grajske deklice in vera v očetovo odrešenje.

Drugi dan je obiskal Rokčeve stari župnik in jim
spet obljubil svojo pomoč. Stopil je k Rokcu in Magda-
lenci in ju pobožal.

»Sta že pridna, ko tako skrbita za dom,« ju je po¬
hvalil. »Le bodita še naprej taka. Pa nič sovraštva ne
sme biti v vajinih srcih do nikogar, tudi do grajskih
ne.« Nato se je obrnil k vsej družini in jih blagoslovil.

Skoraj slovesno je dejal: »Nič ne obupujte, tudi
če bi oče umrl. Tudi Jezus se je dal pribiti na križ,
da se je lahko na njem izkazala vsa hudobija farizejev.
Le tako je lahko zmagala dobrota in ljubezen, ne pa
sovraštvo in maščevanje. Žrtve morajo biti, da dozori
sodba Gospodova.«

Hitro se je obrnil in odšel, ne da bi čakal na za¬
hvaljevanje, kakor je bila njegova navada.

90

10 .

Kmečka zveza se je širila, v tlačanih je naraščala
samozavest in vera v lastno moč. Venomer so prihajale
razburljive novice. Tudi na Koroškem in Štajerskem
se zbira kmečka vojska in napada gradove. Govorijo,
da ji hiti na pomoč celo cesarska vojska. Sam cesar
da je tako ukazal. Od nekod je prišel glas, da so videli
nekateri ponoči na nebu angela z mečem v roki. Ura
sodbe se bliža.

Vas se ni več umirila, napetost je naraščala že do
bolečin, posebno odkar so grajski kakor razbojniki
ponoči ugrabili nekaj tlačanov. Vsakdo je čutil, da leži
vihar že v ozračju in da vsak čas lahko izbruhne.
Nihče pa ni vedel, kdaj in kako, in to je bilo naj¬
usodneje. Grad se mrzlično utrjuje, tlačani se zbirajo
na tajnih sestankih in prisegajo na meč zvestobo do
smrti.

Naposled je prišel glas, da sklicuje kmečka zveza
veliko zborovanje v Novo mesto. Tam bodo slovesno
razglasili svoje pravice in prisegli borbo na življenje
in smrt. Iz vseh krajev, bližnjih in daljnih, so hiteli
tlačani v mesto. Čuden nemir je zajel srca, prsi so
prvič v zavesti skupne moči svobodneje zadihale.

Nato je izbruhnilo. Prihajale so vesti, druga za
drugo, vžigale srca in burile kri. Bile so kakor skriv¬
nostna omama in opoj, kakor tajno posvečenje, da se
ne bojiš več ne smrti, ne življenja. Vse je vrženo na
kocko, kar je bilo včeraj važno, danes ni več. Velike
stvari se godijo, ki se niso še nikoli in se ne bodo
nikoli več. Nisi več sam, tisoči in tisoči, milijoni žive
združeni kakor eno samo srce, en sam neskončen utrip.
Le vkup, le vkup, uboga gmajna!

91

Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Kmečka vojska
že koraka, gradovi padajo in se pod njenimi udarci
rušijo. Že rdi nebo po dolini Krke, pod Gorjanci, v
nepreglednem ognjenem soju. Pravica, predolgo ga-
žena in teptana, vstaja v vsej svoji strahoti in lepoti.
Le vkup, le vkup, uboga gmajna!

Nad vasjo je ležal svinčen mir, trenutki strašnega
pričakovanja, dolgi kakor večnost. Nekega dopoldneva
je jahala skozi vas v divjem galopu četa konjenikov
gor proti gradu. Popoldne so se že valile kmečke čete
skozi vas, oborožene s kosami, vilami, sekirami, suli¬
cami. Pred seboj so nosile zastavo z naslikanim čevljem
na vezalke, na klobukih so vihrala petelinja peresa.
Divje so prepevali bojne pesmi, vzklikali in hrumeli.
Tlačani niso bili več sami svoji, stoletja so se razbesnela
v njih, sovraštvo in maščevanje jim je gorelo z obra¬
zov. Le močan in ugleden voditelj bi bil lahko krotil
divje strasti, ki so jim razpaljevale kri, toda tega ni
bilo. Najboljši in najmočnejši so ječali po ječah. Z vi¬
kom in krikom so drvele razkačene, zmage si sveste
množice proti strmemu gradu, ki je stal na hribu črn
in teman, kakor sezidan za vse večne čase.

Rokčeva mati je zbrala otroke v hiši, jih peljala
pred sveto razpelo, ki je viselo na steni, in z nenavadno
močnim glasom spregovorila:

»Bog se nas vseh usmili! Otroci, molimo —« Po¬
kleknili so na tla, uprli oči v križ in molili sveti rožni
venec. Tam od daleč je prihajalo divje vpitje, hrušč
in trušč in se mešal s sveto molitvijo.

Proti večeru se je že razneslo, da je grad zavzet.
Veseli vriski, divji kriki in bojne pesmi so donele
z gradu in oznanjale zmago tlačanov.

Rokec ni mogel več zdržati. »Kje je oče,« mu je
kričalo srce, »ali je še živ, ali je mrtev?« Ena sama

92

misel ga je prevzela, kako rešiti očeta? Morda so po¬
zabili nanj ali ga ne najdejo. Rokec ga bo dobil, izkopal
ga bo iz zemlje, če bo treba. Hitro, hitro ponj, da ne
bo prepozno.

»Po očeta grem,« je zaklical materi in stekel po vasi.

Čim bliže je prihajal, tem bolj je naraščalo hru¬
menje, petje in vriskanje. Ljudje so drli ven in noter

skozi vsa vrata, odnašali obleko, pohištvo, živila in
odganjali živino.

Gori na stolpu je zagledal gručo tlačanov, ki so
vpili in mahali z rokami. Pred njimi je klečal grajski
oskrbnik, vil roke in prosil usmiljenja. Nenadoma se
je pojavil črni kovač. Bil je ves razmršen, v roki je
držal majhno razpelo in zaklical, da se je čulo daleč
naokoli: »Vzemite, kar je vašega, toda ne prelivajte
krvi.« Razkačeni tlačani pa so že zgrabili oskrbnika
in ga z vriščem v velikem loku vrgli s stolpa. Rokec

94

si je pokril obraz. Bilo mu je, kakor da so se zamajala
tla pod njegovimi nogami. Nato je stekel v grad. Vedel
je, kje so ječe. Srce mu je trepetalo. Kaj je z očetom?

Iz spodnjih prostorov je prihajalo strašno razbi¬
janje. Tlačani so že vdrli v grajske kleti in ječe. S se¬
kirami so razbili hrastova, z železjem okovana dvojna
vrata in rešili nekaj jetnikov. Med vriskanjem, petjem
in veselimi klici so jih nesli na rokah po stopnicah
navzgor. Rokčevega očeta ni bilo med njimi, v hrušču
in trušču so skoraj pozabili nanj. Rokec je tekal po
hodnikih, spraševal in klical očeta, toda nihče mu ni
odgovoril.

»Jetniki so rešeni,« je šlo po gradu, nihče pa ni
vedel, če so vsi, zakaj ljudje so bili razkropljeni po
vsem gradu. Rokec je zavil spet navzdol, blodil po
črnih hodnikih in klical očetu, da ga išče. Nekje je
zaslišal prestrašen vzklik: »Usmiljenje!« Šel je v tisto
smer. Iz ozkega stranskega slepega rova so zastrmele
vanj oči, polne smrtne groze. Še nikdar v življenju ni
videl Rokec toliko strahu kakor v teh očeh, ki so tre¬
petale med življenjem in smrtjo. Spoznal je starega
ječarja, ki mu je bil prinesel v ječo svojo južino in
odejo.

Toplo mu je postalo pri srcu ob tem spominu in
poln dobrote mu je zaklical: »Rešil vas bom, samo
povejte, kje je moj oče.« Prijel je starega moža za
roko. Težki ključi so rožljali staremu ječarju v tre¬
petajočih rokah. Šla sta na hodnik in zavila na drugo
stran gradu. Srečala sta nekaj tlačanov. Hoteli so pla¬
niti na ječarja, toda Rokec ga je rešil.

»Pustite ga,« jim je zaklical. »Bil sem v ječi, pa
mi je prinesel svojo južino in svojo odejo.« Rokec je
čutil, kako se ga je ječar oprijel kakor otrok.

95

Skupaj so šli dalje, zavili v ozek stranski hodnik
in obstali pred velikimi vrati. Slišali so se zamolkli
udarci po vratih. Ves tresoč se je vtaknil ječar v klju¬
čavnico velik ključ, ki .je hreščeče zaškrtal. Vrata so
zacvilila in se odprla. Sredi ječe je stal oče ves shuj¬
šan in bled, zraven njega še en jetnik.

»Oče,« je zaklical Rokec, kakor bi se mu duša
utrgala iz telesa. Planil je k njemu in se ga krčevito
oklenil.

»Moj Rokec, moj Rokec, ti si tukaj!« je jecljal oče
in ga božal po glavi. Nato nista nič več govorila, še tako
lepe besede bi bile preslabe za vse, kar sta čutila v
dušah; oba sta se razjokala. Od žalosti bi se po tolikem
trpljenju ne mogla več, od veselja sta se še.

Tlačani pa so dvignili očeta in njegovega jetniškega
tovariša ter ju med hrupom in vriskanjem nesli skozi
temne hodnike ven v svetlobo in sonce in svobodo.

»Tlačani, uboga gmajna, konec je trpljenja, konec
nasilja! Eno zmago ste izvojevali, izvojujte še drugo:
Naj zavlada pamet in ne pest, red in ne maščevanje,«
so bile prve očetove besede, ko je spet svobodno za¬
dihal.

»Pametno govoriš, Vid,« je zaklical močan glas,
drugi so mu pritrjevali.

»Dosti časa sem imel v ječi, da sem o vsem tem
premišljeval,« mu je odgovoril oče vidno navdušen,
»naj zmaga stara pravda — zanjo smo trpeli in se
borili.«

Rokec je stekel za očetom, stari ječar se ga je
držal kot otrok matere in je venomer prosil usmiljenja.

»Ne bojte se, nič hudega se vam ne bo zgodilo!«
mu je zatrjeval Rokec. Očeta so nesli navdušeni tla¬
čani po stopnicah gor v grad.

96

»Pojdi domov, Rokec, in povej, da sem še živ!«
mu je zaklical oče. »Še danes se vidimo.« Nato so oče
in tlačani izginili med veselim petjem po stopnicah.

Rokec je zavil z ječarjem po hodniku proti izhodu.
Na dvorišču je gorel ogenj in z rdečkasto lučjo raz¬
svetljeval ogromno črno grajsko zidovje in uporne
tlačane. Gorele so'grajske knjige o tlaki in desetini
in z njimi naj bi za vse večne čase zgorele vse krivice
in nasilja. Ne daleč od ognja je ležal ubit na tleh
graščak. Roke je držal razprostrte in gledal z mrtvimi
očmi gori v večerno nebo.

Rokec

97

4

Od nasprotne strani sta prijokali dve ženski v svi¬
lenih oblekah, ena starka, druga še deklica. Nosili sta
v rokah motike. Spremljala ju je gruča tlačanov, ki so
vpili vse vprek. Ko sta prišli mimo mrtvega grofa, sta
preplašeni zajokali in se vrgli na mrtvo truplo. Tlačani
so ju vzdignili in prisilili naprej.

»Na tlako!« so kričali.

»Na tlako, tlačanki!«

Rokcu je prvi trenutek od razburjenja skoraj za¬
stalo srce. Grajska deklica je, tista, ki ga je rešila in
mu obvezala rane. Na hodniku ga je bila srečala. V duši
mu je bilo neizrečeno lepo in neizrečeno hudo. Vse je
izginilo, pred njim je stala le deklica, tista, ki ga je
rešila iz črne ječe, in tista, ki je tu pred njim do smrti
užaloščena in ponižana. Skočil je prednji, vzdignil
roke in zaklical:

»Pri svetih Kristusovih ranah, izpustite ju..  . Ta
deklica je dobra; skrivaj me je rešila iz ječe, da nisem
umrl. Dobra je.«

Ljudje so prvi hip onemeli od začudenja, nato ga
je nekdo sunil v hrbet, nekaj žensk je zakričalo nad
njim. Tu in tam pa so se slišali glasovi, naj se ženski
izpustita.

»Usmilite se!« je zaklical Rokec in prosil. »Res me
je rešila in mi obvezala rane.«

»Rokec, ti si,« je zašepetala deklica in se ga krepko
oprijela. Vse njeno telo je bil en sam drget groze k)
strahu.

»Pojdita z menoj!« je zašepetal Rokec, jo prijel
za roko in peljal proti izhodu. Nihče na dvorišču ni
ugovarjal, nihče mu ni branil, nekaj kakor usmiljenje
in odpuščenje se je budilo v ljudeh.

Rokec ni zavil po poti domov, ampak kar počez
preko vinogradov. Grofica in deklica sta vso pot krče-

98

vito jokali. Kakor bi se zdramili iz sna, sta pričeli kli¬
cati graščaka, ki je mrtev ležal na dvorišču. Od nekod
se je vzel stari ječar in šel od daleč počasi za njimi.

Večerilo se je že. Tam na zahodu so živo rdeli v
zašlem soncu in somraku obrisi gora. Na zemljo je
padal mrak. Pokrajina je potonila v zasanjanost in
mir, prve zvezde so zažarele na nebu.

Rokec se je pozno zvečer vrnil z grajskimi domov.
»Oče je rešen, kmalu bo doma,« je veselo zaklical ma-

99

4 *

teri. Domači so začudeno gledali grajsko gospo, vso
objokano in ponižano.

»To je tista grajska deklica, ki me je rešila iz ječe,«
je nadaljeval Rokec. »Mati, pomagajmo jim, tako jim
je hudo.« Vsi so občudovali deklico, katere junaško
podobo so že dolgo nosili v svojih dušah. Danes pa je
stala pred njimi vsa strta in obupana. Peljali so jih
v sobo, toda vsi trije, graščakinja, hčerka in stari
ječar, so bili preplašeni in niso nikjer imeli obstanka.
Nekaj časa so strmeli predse, kakor da ne razumejo,
kaj se je zgodilo. Nato je graščakinja prosila, naj jim
dado kmečke obleke, da se bodo preoblekli in zbežali
v mesto. Mati jim je odgovarjala od tega, toda vse ni
nič pomagalo. Graščakinja se je preoblekla v staro
materino obleko, deklica v Magdalenčino, ječar v oče¬
tovo. Preoblečeni v revne tlačane so zbežali obupani
v temno noč.

Gori na hribu je gorel grad, velikanski plameni so
strahotno švigali v temo, vse nebo nad njimi je gorelo
v krvavem soju.

Pozno ponoči se je oče vrnil domov.

11 .

Drugi dan je prišlo iztreznjenje. Tlačani so si raz¬
delili med seboj grajsko žito in živino, postavili na
gradu straže in napravili red. Stare krivične gospode
ne bo več, vsak čas bo prišla cesarska vojska in cesar
sam bo vladal nad tlačani. Tlačani se bodo spet zbirali
na vaške shode in razglašali red ter pravico, kakor je
to zapisano v stari pravdi. Sami bodo pobirali davke
in jih odnašali cesarskim.

Tretjega dne se je dvignila kmečka vojska in kre¬
nila dalje proti Savi, da zavzame še druge gradove.

100

Spet so zadonele bojne pesmi in veseli vriski. Tlačan
ni več kakor vol v hlevu ali plug na njivi, svoje pra¬
vice ima, ki mu jih ne bo nihče več vzel; novi čas
prihaja in stari se ne vrne nikdar več.

Toda cesarske vojske ni bilo, prihajati pa so pričele
vznemirljive novice. Plemenitaši zbirajo veliko grofov¬
sko vojsko na Koroškem in na Štajerskem. Tlačani se
ji junaško upirajo, baje je odšlo tudi posebno kmečko
odposlanstvo na Dunaj do samega cesarja. Zdaj se bije
odločilni boj na življenje in smrt, brez milosti in usmi¬
ljenja. Kdor bo premagan, izgubi vse. Strašni so tre¬
nutki negotovosti, dolgi kot večnost. Kakor da se je
ustavil čas in je izginilo vse vsakdanje življenje, še
tako važno včeraj, danes brez vrednosti. Ljudje so si
blizu in se čutijo kakor bratje in sestre.

Nevidne vesti prehajajo iz kraja v kraj po samem
ozračju. Vsaka novica na novo vznemirja, nobena ni
določna, vsaka žge in biča domišljijo, ne gre za en
sam rod, gre za vse bodoče rodove.

Naposled se je utrgalo. Najprej se je razneslo, da
so kmetje zmagali, takoj nato pa so prišli glasovi, da je
bila kmečka vojska premagana na Koroškem, nato pa
še v veliki in strašni bitki pri Celju. Velikanske čete
plemiških konjenikov se valijo dol proti Savi, kjer je
zbrana zadnja kmečka vojska tlačanov od Krke do
Save. Strašno je maščevanje gospode.

Vas je zatrepetala v zli slutnji. Nato se je zgodilo
najstrašnejše. Glas o tem je šel v temni noči od koče
do koče, od okna do okna. Kmečka vojska je pobita.
Vse, česar ni uničil meč, beži pred razjarjeno gospodo.
Ječe in vislice čakajo nepokorne kmete.

Ostanek kmečke vojske se je razbežal. Begunci se
vračajo domov skrivaj, ponoči, do smrti izmučeni,
mnogi ranjeni in okrvavljeni, kakor divje živali, ki jih

101

preganjajo lovci. Oglašajo se pri ženah in otrocih, nato
pa bežijo spet v gozdove, da se poleže jeza zmagoval¬
cev. Vas je utonila v en sam pridušen jok, srca so se
stisnila v brezupni, nemi bolečini.

Rokčev oče se ni vrnil, se ni oglasil. Nekdo je rekel,
da ga je videl ubitega na bojišču, drugi spet, da so ga
ujeli in vrgli v ječo. Strašna je bila ta negotovost,
hujša od smrti same. Dom je spet prazen, v najhujšem
času brez gospodarja.

Toda jok ne pomaga nič. Rokec je spet začutil moč¬
neje v sebi, da je očetov namestnik in naslednik. »Treba
je nekaj ukreniti,« se je oglašal v njem gospodar, toda
kaj, ni vedel. Dopoldne je prehodil vse očetove njive
in vinograde, opoldne pa je dejal materi:

»Jaz in Magdalenca — nama ne bodo storili nič hu¬
dega. Morda ga rešiva, če je še živ. Prosila bova. Treba
je storiti vse, kar moremo.«

Mati mu je branila, toda iz njenega glasu je začutil,
da je tudi ona teh misli. Strašni so trenutki negotovosti.
Zavest, da poteka čas, ko ga je morda še mogoče rešiti,
ne da miru in pokoja, pali in žge.

Po južini si je obesil Rokec platneno torbo čez rame,
spravil vanjo kruha in sira. Prav tako je storila Magda¬
lenca. Mati je oba pokrižala in pokropila z blagoslov¬
ljeno vodo. Nato sta odšla. Izidor, Micka in Urhek so
ju v tem slovesnem trenutku gledali skoraj s takim
spoštovanjem kakor očeta in mater.

»Po očeta gresta,« jim je rekla mati.

Zavila sta dol po vasi, nato pa čez njive in trav¬
nike. Hodila sta hitro, misel na očeta jima je jemala
vso utrujenost in ju navdajala z neznano močjo.

Zemlja je bila v bujnem zelenju, žito po njivah je
že lahno rumenelo, se pozibavalo in valovilo v vetru,
polno zamolkle, rumenozelene bleščobe. Vinogradi so

102

žareli v soncu, trte so bile prepolne soka, ki se je
prelival že v prve zelene jagode.

Rokec in Magdalenca sta hitela dalje in dalje, mimo
gričkov in čez griče, skozi vasi in vrtače, skozi seno¬
žeti in gmajne. Le redkokdaj sta koga srečala. Vpra¬
ševala sta za pot in povedala, da gresta po očeta. O oče¬
tu nista mogla izvedeti ničesar. Povsod so bili ljudje
čudno enaki: žalostni, preplašeni, zbegani in uničeni.
Parkrat sta srečala nekaj žensk, ki so se jokaje vra¬
čale domov. Pravile so jima strašne reči.

Ko sta prišla na ravnino, jima je utrujenost vedno
bolj silila v ude. Toda notranja sila ju je gnala naprej
in naprej. Kmalu so se pričela kazati znamenja bojev:
pomandrana polja, orožje, prevrnjeni in polomljeni vo¬
zovi, mrtvi konji in jate vran. Od daleč se je svetlikal
v večernem soncu mogočni brežiški grad. V strahotni
okolici bojišča je bil videti še večji in silnejši.

Vedno pogosteje sta naletela na pobite tlačane in
plemiške vojake. Ležali so mrtvi, grebli vase in v zem¬
ljo, kakor jih je pustila smrtna borba. Ves dan so ostali
za kazen in v svarilo nepokopani, zdaj proti večeru
so jih začeli pobirati. Metali so jih na velike vojaške
in gnojne vozove in jih prepeljavali v skupne grobove.
Tu in tam je zletela s polja vrana in vreščeče zakra-
kala, nekje so lajali in zavijali psi.

Rokec in Magdalenca sta se držala za roke in si jih
v grozi in strahu stiskala. Zbežala bi že bila s tega
strašnega kraja, toda podoba ljubljenega očeta jima je
dajala moči, da nista omagala. Lep kakor še nikoli
jima je sijal v duši očetov obraz.

Kmalu sta spoznala, da skoraj ne bosta mogla od¬
nesti očeta, če leži tudi on mrtev na bojišču. Morda so
ga že odpeljali in pokopali. Krenila sta proti mestu,
ki je gorelo v zarji zahajajočega sonca.

103

Iskala sta očeta med mrtvimi, toda nikjer ga ni bilo.
Morda je v ječi, morda ga še rešita. V mesto pojdeta
in v grad, majhna sta še, zato se ju bodo usmilili.
Ljubezen in junaštvo delata čudeže.

»Jezus,« je vzdihnil nenadoma Rokec in pokazal
z roko proti gradu. Obstala sta in se stisnila drug
k drugemu.

»Kaj je tam, Magdalenca, vidiš — na drevju- c

»Vidim,« mu je odgovorila jecljaje sestrica.

Počasi sta šla naprej. Koraki so jima zastajali, dih
pohajal, kolena se šibila.

»Rokec, Rokec,« je šepetala Magdalenca in se ga
krčevito držala. »Beživa!«

»Ne moreva in ne smeva,« ji je odgovarjal Rokec.

Na drevju so viseli obešeni tlačani. Strašni so bili
njihovi obrazi. Izpostavljeni so bili na tem ravnem
polju v svarilo vsem tlačanom po vsej deželi in za vse
večne čase. Naj ve tlačan, kako se maščuje gospoda.
Ne daleč je taborila plemiška vojska, do zob oborožena,
v čeladah in železnih oklepih.

Rokec in Magdalenca sta obstala kakor okamenela.
Divji, nečloveški krik se jima je izvil iz prsi. Nato
sta se zgrudila na tla, v joku in v krčevitih sunkih se
jima je stresalo telo.

»Oče, oče ...«

Straža, ki se v začetku ni zmenila zanju, je pri¬
stopila in ju surovo sunila proč.

»Tu ne bosta tulila!« se je zadrl grd glas. »Če se ne
pobereta, potegnemo še vaju na veje!«

Dva mrka vojaka sta ju prebadala z očmi in na¬
perila sulico vanju.

Rokec je zagrabil Magdalenco za roko in oba sta
zbežala s tega strahotnega kraja. Nič več se nista ozrla

104

nazaj. Tekla sta v bližnjo goščavo in se kakor pre¬
ganjani živali skrila v grmovje.

Rokec se je kmalu zavedel, ko je videl poleg sebe
obupano sestrico. Fant je, njen brat, zato ji mora po¬
magati. Nežno kakor še nikoli v življenju jo je božal
po laseh in ji govoril z drhtečim glasom:

»Magdalenca, ne jokaj! Ne jokaj vendar, Magda-
lenca. Zdaj se ne da nič več pomagati. Ni samo najin
oče mrtev, vse polno jih je pobitih. Toda prenesli bomo,
moramo. Dom ne bo propadel, delala bova in se spo¬
minjala očeta. Umrl je, ko se je boril za pravice tla¬
čanov. Ni moglo biti drugače: v vsakem boju jih mora
nekaj umreti. Magdalenca, jaz bom s teboj in te va¬
roval.«

Mračilo se je, črna tema se je valila tam daleč izza
gora, na nebu so zagorele prve zvezde; nebo je bilo
nizko, kakor da se je približalo zemlji, zvezde svetle,
kot da so prižgane v službo ljudem. Po polju so se
prižigale bakle; grajski pokopavajo mrtve tlačane.

Rokec in Magdalenca sta se splazila iz skrivališča
in šla proti kraju, kjer sta našla svojega očeta. Dve
luči sta se bližali, za njima sta peljala dva konja velik
gnojni voz, nato sta svetili še dve plamenici. Voz se
je ustavil, luči so nemirno zaplapolale, Rokec in Mag¬
dalenca sta v svitu bakel še enkrat zagledala očeta,
vsega ponižanega in ubogega. Luči so se premikale,
vojaki so snemali trupla in jih metali na voz. Potem
so pognali konje v temno, zvezdnato noč. Rokec in
Magdalenca sta stopala od daleč za njimi. Držala sta
se za roke in strmela v voz, ki je škripal po kolovozu.

»Moliva, Magdalenca,« je tiho spregovoril Rokec.
Globoko, kakor še nikoli v življenju, se jima je trgala
molitev iz duše.

105

V gozdu se je voz ustavil. Takrat sta Rokec in Mag-
dalenca v svitu plamenic zadnjikrat videla očeta, ko
so ga vojaki vrgli v skupni grob.

12 .

Drugi dan pozno popoldne sta se Rokec in Magda-
lenca do smrti izmučena vrnila domov. Ko sta zagle¬
dala krov domače strehe, ju je zabolelo v srcu. Rokec
ni stopil takoj v hišo, ni mogel, šel je v hlev, naslonil
se na Lisko in zajokal: »Očeta ni več, nikoli, nikoli
več ga ne bo.«

Magdalenca je sedla na klop pred hišo. Tudi ona
si ni upala pred mater. Na pragu je dremala muca,
včasih je zamijavkala, kakor bi se prebudila in se
ozrla na Magdalenco. Tedaj je prišla iz hiše mati.
Obstala je na pragu, se vzravnala, da je bila nenaravno
velika in pogledala Magdalenco. Nekaj časa je tako
stala, nato se je hitro obrnila in odšla v vežo, ne da
bi spregovorila besedo. Skozi okno se je slišal njen
pridušeni jok. Magdalenca je vstala in odšla za njo,
potem pa še Rokec.

Tisto noč se je vrnil v vas tudi Frluga. Nihče ni
vedel, od kod je prišel. Pripeljal je s seboj svoje tri
otroke, žena mu je medtem umrla. Ker mu je bil dom
pogorel, je odšel v prazno kovačevo hišo. Od nekod
je prinesel sena, napravil otrokom ležišče in jih po¬
ložil spat. Nato je vse tri pokrižal, se razjokal in odšel
v temno noč. Nikoli več se ni vrnil. Ljudje so govorili,
da je zblaznel, ker ga je pekla vest. Menda je on
povedal graščakom imena vplivnejših mož voditeljev,
ki so jih zdaj pobesili in pometali po ječah. Tudi kovač
se je vrnil. Ko je dobil v svoji hiši Frlugove otroke,

106

jih je vzel za svoje in je kot oče skrbel zanje. Vsak
večer je molil z njimi za nesrečnega očeta.

Drugi dan je Rokec zarana vstal. Ko je pogledal
po svojih bratcih in sestricah, ki so vsi nebogljeni še
spali, je začutil v sebi nekaj lepega in dobrega.

Gospodar — očetov naslednik se je budil v njem.
Mrtvi oče tako hoče, njemu zapušča dom. Šel je v hlev,
oskrbel živino, pogladil Lisko in voli, koze in ovce,
kakor da jih sprejema v svojo skrb in last. Nato je
stopil na dvorišče. Ozračje je bilo še hladno, jutranja
megla je ležala še nad poljem, na vzhodu je nebo živo
rdelo in se skrivnostno svetlikalo.

Ko je pogledal dol po polju, mu je bilo, kakor da
ga kličejo na delo njive in travniki. Očetov naslednik
je, dom mora ostati, oče tako hoče.

Stopil je v hišo, zbudil Magdalenco in naročil, naj
gresta z materjo v vinograd. On gre na deteljišče, vse
polno je dela, popoldne bodo grabili in spravljali de¬
teljo. Mati mu je ponudila latvico mleka in kos kruha.
Ko je použil južino, je rekel materi:

»Kosit grem, jutri mi bo pomagal še kovač, delo je
zaostalo, zato moramo pohiteti.«

Šel je na dvorišče, si pripasal očetov oselnik, vzel
na ramo očetovo koso in krenil dol na travnike.

Bog je letos blagoslovil zemljo kakor že dolgo ne.
Vsenaokoli sama bujna rast, lesketajoča se v jutranji
rosi, vsepovsod težko klasje, pisano cvetje in sočno
zelenje. Vse kliče na delo, vse raste, klije in opaja
s skrivnostno močjo.

Detelja na njivi je gorela v živordečem cvetju,
kot bi bila polna tople krvi. »To je sejal še oče,« je
pomislil Rokec. »Jaz, njegov naslednik, pa jo bom kosil.
Rod za rodom gre, zemlja ostane.«

107

Naslonil se je na koso in se zamislil. »Ded Jernej
je umrl za kugo, deda Roka so pobili Turki, očeta gra¬
ščaki, zdaj stopa na njihovo mesto on, Rokec.« Slo¬
vesno mu je v duši v tem trenutku, poln poguma je
in moči, poln ljubezni do grude, za katero so trpeli in
umirali njegovi dedje.

Odložil je koso. Ni mogel takoj pričeti z delom,
preveč je doživel v teh nekaj tednih. Šel je dol ob
detelji, nato zavil po ozki stezi med žito in obhodil
njivo za njivo. Težkal in božal je klasje na dlani.
Bilo mu je, kakor da stopa oče poleg njega in mu
izroča v last in varstvo njive in travnike.

Valovi gričev so se že svetili v soncu, doli po vino¬
gradih se je razlivala zlata jutranja bleščoba.

Rokec se je vrnil na deteljišče. Rdeči cvetovi so
zažareli v prvih sončnih žarkih, kakor bi sto cvetk
pretakalo kri. Vzravnal se je, vzel v roke koso in

zamahnil. Prvi red je padel, potem drugi, tretji-

Pokošena detelja je opojno duhtela, rdeči cvetovi so
ležali na njivi kakor velike kaplje krvi.

108

Epilog

Graščaki so se vrnili na svoje gradove, tlačani so
jih morali v veliki tlaki zopet pozidati in popraviti.
V krvi in solzah so zadušili vsako novo misel na upor.
Za kazen in v večno svarilo so naložili tlačanom nov,
puntarski davek.

Tudi v grad nad našo vasico se je vrnil novi grof,
sin prejšnjega. Po čudežnem naključju se je bil rešil.
Grajska deklica, tlačanska kri, kakor jo je bil ime¬
noval oče, je kmalu po begu umrla. V poslednjih tre¬
nutkih pred smrtjo je prosila brata, naj ne maščuje
smrti očetove in naj bo dober s tlačani. Spomnila se
je tudi Rokca, ubogega fantička, ki ga je rešila iz ječe
in ki je bil tako pogumen in dober z njo. Prosila je,
naj mu izročijo njen zlati križec.

Rokec je postal Rok, najvplivnejši mož v vasi.
Sama grofica mu je iz hvaležnosti podarila nekaj naj¬
lepših grajskih njiv in grof ga je postavil na njeno
prošnjo za svobodnega kmeta. Toda Rok se ni pre¬
vzel, preveč hudega je že doživel. Čutil se je tlačana
med tlačani, brata med brati in pomagal je, kjer je
mogel. Magdalenca in Micka sta se poročili v sosednjo
vas, Izidor je ostal na domu za strica, Urhek pa je
odšel v mesto.

Kri, prelita v velikem kmečkem uporu, pa vendarle
ni tekla zastonj. Misel, da tlačan ni kakor vol v hlevu
ali plug na njivi, ampak da ima svoje pravice, je bila

109

posvečena v krvi in se zato ni dala več zatreti. Vedno
silneje je zorela v sinovih premaganih tlačanov. Ko je
iznemogel stari rod in nastopal novi, je spet zagorela
v ognjenem svitu. Takrat se je slovenski tlačan zvezal
s hrvatskim in skupaj sta šla v boj, ne več samo za
staro pravdo, ampak za kmečko vlado, ki bo pokorna
cesarju in ne več nasilju in krivični gospodi. Rokec
je bil zdaj že star, v vrstah tlačanov pa se je boril
njegov sin Vid.

Tudi tem tlačanom ni bila sreča naklonjena, zma¬
galo je spet boljše plemiško orožje in voditelj tla¬
čanov, kmečki kralj, je bil z ognjem kronan. Rok je
kmalu po teh bojih umrl, očetove njive pa je oral
v novo stoletje njegov sin Vid. Zlati križec je šel kot
svetel spomin na neznano deklico od roda do roda.
Bil je družinska svetinja in vlival v duše rodov lepoto
in dobroto.

Misel, da kmet ni kakor vol v hlevu ali plug na
njivi, pa je kljub porazu kmečke vojske sijala v novi
čas in rušila moč sebičnih in preživelih velikašev. Nič
ni pomagalo, da je bil tlačan še enkrat premagan,
v vladarjih samih je dobila »stara pravda« novo moč.
Oprti na vojake — najemnike, tlačanske sinove, so
vladarji vedno bolj krušili moč velikašev.

Ko je čez dve sto let zavladala tlačanom prvič cesa¬
rica, je rekla, da je le zadovoljen tlačan lahko moč
in steber države. Da bo kmet lahko gospodaril in ob¬
delal svojo zemljo, je znižala tlako in desetino; pospe¬
ševala je kmetijstvo in ustanavljala šole tudi za tla¬
čane. Njen sin pa je razglasil, da tlačan ne bo več vol
v hlevu ali plug na polju. Dal mu je osebno svobodo;
graščak ga ne sme več prodajati z zemljo vred, ne
metati v ječe, kadar se mu hoče. Tlačan ni žival,
ampak je človek s svojimi pravicami.

110

V novem stoletju pa so upori meščanov iu delavcev
potrgali še zadnje suženjske vezi med graščakom in
tlačanom. Tlačan je postal svoboden kmet, dobil je
zemljo, ki jo je obdeloval, v svojo last, od nje pa je
plačeval odslej davke cesarskim. Po tri sto letih bojev
se je uresničilo, za kar se je boril tlačan v kmečkih
uporih. Na mesto graščakov so stopile meščanske vlade,
polagoma so tudi kmetje dobivali odločujoč vpliv.

Slovenski kmet pa je stal še nadalje na mrtvi straži,
braneč svoj jezik in zemljo pred tujim duhom. Tesno
je ostal zvezan z grudo, zvest narodnosti in veri svojih
dedov.

Gradovi po naši zemlji, nekdaj silni in mogočni,
kakor sezidani za vse večne čase, so danes v razva¬
linah. Tuje plemiške gospode ni več, slovenski kmet,
naslednik slovenskih tlačanov, pa še z enako ljubeznijo
in zvestobo orje in seje zemljo svojih dedov. Tudi moč
tujih kraljev in cesarjev, ki so 1200 dolgih, dolgih let
vladali našemu rodu, se je zrušila. Slovenski kmet je
dočakal, da se je združil ne samo s hrvatskimi kmeti,
kakor v velikem kmečkem uporu, ampak tudi s srb¬
skimi v eno državo, kateri je postavil prve temelje že
takrat, ko se je boril za staro pravdo.

Rokčev rod je doživel vse te čase. Ko so razglasili
tlačanom osebno svobodo, je gospodaril na domu Jernej.
Ko so odpravili tlako in desetino, je bil gospodar Urh.
Ko pa je stopil slovenski kmet po 1200 letih spet v svojo
narodno državo, je oral zemljo svojih dedov Vid. Na
domu pa že raste mali Rokec, ki bo kmalu pognal voli
preko domačih njiv in sejal semena v plodne brazde,
Zlati križec, spomin na deda Roka, malega Rokca, ki je
toliko trpel za očeta in dom, pa je sijal rodu v vseh
temnih dneh in mu vlival v dušo moč in dobroto.

111