SLOVENSKE POTI

UREJUJE JUŠ KOZAK

III.

JOSIP VIDMAR

KULTURNI PROBLEM
SLOVENSTVA

TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI

KULTURNI PROBLEM
SLOVENSTVA

SPISAL

JOSIP VIDMAR

1932

TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI


459748

O 8 -11- 1395


PREDGOVOR

Probleme, ki o njih govori ta knjižica, navadno obravnavata
ali znanost ali politika. Jaz ne govorim o njih ne znanstveno
nc politično, ali vsaj ne v prvi vrsti, marveč kratko malo kot
človek, ki je razmišljal o njih iz svojih nagibov in zaradi tega
po svoji metodi. Glede na nagibe za to knjižico moram reči,
da je ta kopica na pol urejenih misli kakor marsikatera misel
plod na pol urejenih in le na pol premaganih čuvstev. Dobrih
deset let globoko vznemirjen spremljam debate, razprave,
članke, opombe in tudi nelepo prikrita namigavanja, ki se v
našem tisku nanašajo na vprašanje slovenstva, in moram kro¬
titi v sebi zla čuvstva, ki me navdajajo pri pogledu na narodno
mlačnost, da ne rečem sovražnost do slovenstva, ki jo goji in
previdno skriva naša tako imenovana napredna javnost. Ta
poniglava usmerjenost našega napredništva mi je dovolj mučna
sama na sebi; tembolj me vznemirja, ker spadam zaradi svo¬
jega svobodoumja vendarle nekako tudi sam v vrste tega iz-
obraženstva, ki se je kompromitiralo kot sovražno narodnosti,
iz katere je izšlo.

Tak6 ima delo, ki ga tu začenjam, svoj intimni namen v
želji, določno in javno preklicati in odreči se temu neljubemu
in nečastnemu sorodstvu in pokazati na svojo pravo rodbino,
ki jo bom opisal tudi še v tem predgovoru. Poglavitni in
stvarni namen pričujoče knjige pa je hotenje, prispevati po
svojih močeh k jasnosti v vprašanju, ki se mi zdi vsaj za nas
najvažnejši problem tega težko obremenjenega časa. Iz tega

J

razloga sem si prizadeval, formulirati samo miselni sesedek
svojih čuvstev in sem skušal zatreti v knjigi vsak njihov vzgib,
dasi so bila prav čuvstva tista moč, ki me je zopet in zopet
silila premišljati o vprašanjih, katerim so posvečena naslednja
poglavja. Razmišljanje, ki naj bo prepričevalno, mora biti
strogo stvarno in mirno. Zadnji namen te nepolitične knjige
pa je političen, in sicer v naslednjem smislu.

Slovenska javnost, ki se ne manifestira več v strankah, je
razdeljena v dva tabora: v slovensko-katoliškega in v proti-
slovensko-svobodomiselnega. Med njima je do nedavnega živo¬
taril krog samostojno misleče, strankarsko neopredeljene in
tudi nezaslepljene slovenske svobodoumne inteligence, ki je
sol tega naroda in pravi izraz njegove najgloblje kulturne
volje. To družino proglašam v svoji neskromnosti za edino
svoje javno sorodstvo, o katerem sem pravkar govoril. Z
mislimi, ki jih bom razvijal v tej knjigi, upam, da bom podal
ne le svoje pojmovanje našega narodnega vprašanja, marveč
vsaj približno tudi pojmovanje tega kroga, ki živi ali ki je
živel še nedavno osamljen in izločen v naši javnosti. Osamljen
zaradi tega, ker ga je od ene polovice javnosti delil svetovni,
od druge narodni nazor, dasi je moral, mora in bo moral pri
vseh velikih odločitvah dušiti glas svojega svetovnega nazora
in slediti glasu svoje krvi in narave, svoji kulturni volji in
osnovnemu zakonu svoje duše, ki mu veli stati na strani slo¬
venstva, pa bodisi z ljudmi, od katerih ga tako nepremostljivo
deli svetovni nazor.

Krivo bi me razumel, kdor bi videl v tehle besedah kako
opravičevanje ali tudi samo pojasnjevanje. Nasprotno, njihov
smisel je kvečjemu svarilo, in sicer zopet svarilo tako imeno-

6

vani napredni javnosti. Pred sedmimi, osmimi leti je bil krog
strankarsko neopredeljene svobodoumne slovenske inteligence
še neznaten. Danes ne životari več, marveč je velik in poseb¬
nega poudarka je vredno dejstvo, da miselnost, ki prav za
prav ni imela nikjer svojega glasila in ki je bila često tudi
drugače ovirana, prodira sama od sebe in prodira zlasti med
izobraženo mladino. In vsej tej mladini kakor tudi oni izločeni
inteligenci je onemogočeno sodelovanje z organizirano svobodo¬
miselno javnostjo prav zaradi njenega stališča v vprašanju o
slovenstvu. Ta položaj je nezdrav in bi bil lahko v bližnji
bodočnosti nevaren vsej naši svobodoumnosti. Zaradi te nevar¬
nosti imam s to knjižico, v katero hočem uvrstiti vse gradivo,
ki podpira in utemeljuje stališče prave slovenske inteligence in
slovenske mladine, kakor mi ga velevata srce in pamet, imam
tedaj s to knjižico nekak političen namen, namreč predvsem:
dokazati, da živi tudi v slovenskem svobodoumništvu odločna
narodna zavest, drugič pa našo protislovensko napredno jav¬
nost, kolikor je še je, in njene voditelje uveriti, da tako imeno¬
vano slovensko stališče ni prenapeta, prisiljena in protidržavna
miselnost, marveč da je organska, naravna in edina resnično
državi koristna, skratka, da ima vse znake idej, ki morajo
prodreti, ki res lahko poženo korenine tudi v širokih ljudskih
plasteh in ki ne životarijo samo v ideologijah strankarjev in
na trpežnem papirju njihovih glasil. Morda se bodo le še za¬
vedeli, kaj pomeni zanje v strankarskem, političnem, narodnem
in človeškem smislu nasprotovati ideji takih kvalitet, kakršne
so lastne osrednji ideji te knjige?

Naposled še tole: Svet je iz tira. Pripravljajo se morebiti
gospodarski in socijalni prevrati, kakršnim ni primere v zgo-

7

dovini, — tu pa modrovanje in besedovanje o taki stari in
nevažni stvari. Na ta očitek, ki sem ga že čul, pravim: kakor
koli naj se obličje sveta izpremeni, če nočemo biti le težje
oškodovani, nego nas je oškodoval požar svetovne vojne, mo¬
ramo biti strnjeni in do kraja urejeni v tej edini stvari svoje
narodnosti. Narodnost je in bo ostala osnova vsake bodoče
preuredbe sveta. Čim večje stvari se gode in se bodo godile na
evropski celini, tem jasnejša mora biti naša zavest, tem bolj
je potrebno, da postanemo čvrsto strnjena enota brez notra¬
njega razdora in da izločimo iz naše duševnosti vso maloduš¬
nost, ki je dediščina naše tisočletne odvisnosti.

V Ljubljani, 24. aprila 1932.

Josip Vidmar.

8

I. NARODNOST

i. Nezadostne opredelitve.

Vsa poglavja te knjižice bodo obravnavala pojem naroda,
ali pa se bodo vsaj opirala nanj. Govorila bodo o bistvu na¬
roda na sploh, o njegovem pomenu, o življenju in izživljanju
naroda, o smislu tega pojava, potem pa se bodo okrenila k po¬
sebnemu vprašanju slovenskega naroda in njegove usode. Če
hočemo varno prehoditi vso to nemajhno, dasi na kratko po¬
pisano pot, ki je polna kočljivih razpotij in križišč, si moramo
priskrbeti zanesljiv kažipot, ali z drugo besedo, opredeliti mo¬
ramo točno in določno svoje pojmovanje narodnosti in naroda,
ki pa mora biti hkratu čim pravilnejše in čim bolj v skladu z
naravo stvari.

Narod in narodnost sta pojma, ki so ju obravnavali toliko¬
krat kakor malokaterega drugega. Opredelitev in opisov je
brez števila. Vsaka izmed njih, ali vsaj vsaka pogodljivejša
vsebuje nekaj resnice in nekaj nepravilnosti. Tu se ne bomo
ozirali na vso množico teh opredelitev, marveč bomo izbrali
najvažnejše iz njih in bomo skušali preko njih priti do tiste,
ki se nam zdi pravilna ali vsaj zadovoljiva. Poglavitne tri
nezadostne opredelitve, o katerih se mi zdi umestno in koristno
razpravljati, so naslednje: definicija naroda z državnostjo, jezik
kot bistveni znak posebne narodnosti in pa narodna zavest kot
bistvo svojske narodne individualnosti.

Ideja državnega naroda in opredelitev naroda kot skupine
ljudi, ki so združeni v svoji in neodvisni državnosti, je latin¬
skega izvora in se je pojavila v našem miselnem zakladu po

9

zedinjenju. Zanesel jo je med nas vpliv srbske miselnosti, na
katero je zopet vplivalo francosko pojmovanje. Vendar se zdi,
da se to pojmovanje zaman skuša udomačiti v našem mišljenju,
v katerem živi avtohtonska in mnogo starejša slovanska misel
o narodnosti kot kulturni enoti. Znano nam je sicer in se nam
zdi zgodovinsko utemeljeno, da se smatrajo Francozi in Bel¬
gijci, ki govore in pišejo isti jezik, za dva različna naroda.
Kajti razdeljeni so v dve državi in njihovo pojmovanje narod¬
nosti in posebna zgodovinska usoda sta polagoma ustvarili v
njih zavest o dveh oddeljenih narodnostih. Vendar nam to
gledanje na narodnost nikakor ni domače. Popolnoma jasno
nam je na primer, da Švicarji niso narod, dasi žive že stoletja
v skupni in neodvisni državi, kakor tudi še niso narod Ameri¬
čani. Tudi ne moremo drugače, nego pritrditi Nemcem in
avstrijskim Nemcem, da so vsi člani edinega nemškega naroda,
četudi žive v dveh samostojnih državah. A tudi o nas samih,
ki živimo v Jugoslaviji, Italiji in Nemški Avstriji, ne bomo
nikoli priznali, da smo po narodnosti kaj drugega nego Slo¬
venci, navzlic trem državnim mejam, ki nas dele. Skratka,
opredelitev naroda z državo se upira našemu pojmovanju, kajti
Slovenci le pretrdo čutimo in smo preizkusili na lastni koži,
da se državne meje redko ujemajo z narodnimi, kakor tudi
dobro vemo, da je država samo ena izmed tvorb nekega na¬
roda, ni pa ne njegovo bistvo ne njegov glavni znak in tudi ne
neobhoden pogoj za narodno individualnost. Tega nam ne
dokazuje samo naš primer, marveč tudi cela vrsta bivših avstrij¬
skih in ruskih narodov, dandanes pa zopet z vso jasnostjo
katalonski primer, flamski in če hočete tudi bretonski ter še
cela vrsta drugih.

Bližja pravemu in našemu pojmovanju naroda se mi zdi
opredelitev, ki označuje narod kot skupino ljudi z enotnim in

io

svojim jezikom. Vendar je tudi to tolmačenje v marsičem ne¬
zadostno in ne obsega vseh narodnostnih pojavov. Predvsem
je potrebna precejšnja previdnost s pojmom jezika. Kajti na
prvi pogled se bo zdelo članu naroda, ki je jezikovno docela
urejen, samo po sebi razumljivo, da jezik pomeni jezik v pismu
in besedi. Ali stvar v vseh primerih ni tako preprosta. So
namreč narodi, ki govore svoj, a pišejo izposojen jezik, ki
je lahko kolikor toliko soroden njihovemu. Do zadnjega časa
je bilo takih narodov razmeroma mnogo in prav v naših dneh
vidimo, kako se vračajo nekateri tudi v pismu k svojemu ob¬
čevalnemu jeziku. Tako na primer Norvežani, ki so dolgo
živeli v državni skupnosti z Danci, od katerih so si izposodili
tudi knjižni jezik. Nato so prešli v državno skupnost s Švedi,
ohranili pa so v svoji knjigi danščino. Končno so se popolnoma
osamosvojili, nakar so pričeli tudi svoj pisani jezik oslanjati
na občevalni jezik ljudstva. Tako se je pričel prerod norve¬
ščine, ki doslej še ni zaključen.

Podoben proces se vrši tudi v Turčiji, kjer se turški knjižni
jezik mukoma otresa arabščine, v kateri so Turki prejeli mo-
hamedanstvo in poglavitne elemente svoje kulture. Sličen od¬
nos do arabščine imajo Perzijci. Na evropskem zapadu se vrši
več procesov te vrste. Omeniti je zlasti katalonskega v Španiji,
flamskega v Belgiji in bretonskega v Franciji, izmed katerih
sta si prva dva naroda in jezika priborila tudi že popolno
državno enakopravnost in avtonomnost. Še bolj svojski primer
nudi glede na usodo lastnega jezika irska zgodovina. Irščina je
keltski jezik, ki ni izumrl samo v knjigi, marveč skoraj docela
tudi kot govorjeno občilo tega odpornega naroda. Ali trdo¬
vratna življenjska volja irskega ljudstva si ni izvojevala samo
narodne neodvisnosti, marveč izkopava danes tudi izumrli jezik
in ga skuša obuditi v novo življenje.

11

Vsi ti primeri narodov, ki v jezikovnem oziru niso urejeni,
jasno govore za domnevo, da jezik, in niti občevalni ali go¬
vorjeni jezik, ni bistvo in tudi ne bistveni znak narodnosti. Ne
Norvežani ne Turki ne Perzijci in ne evropski, do zadnjega
časa nepriznani narodi se niso nikoli nehali smatrati za samo¬
svoje in notranje ali kulturno popolnoma oddeljene narode,
dasi niso imeli ne svojega knjižnega jezika in — kakor Norve¬
žani — niti ne svoje državnosti. Poslednji izmed njih, ki sem
jih omenil, Irci, pa s svojo usodo pričajo proti jezikovni opre¬
delitvi narodnosti še na drugačen način. V nedavni preteklosti
so vsaj na videz predstavljali primer naroda, ki je bil svojske
individualnosti, četudi se je posluževal v govoru in pismu je¬
zika svojih sosedov in gospodarjev. Druga dva čista primera
te vrste sta belgijski in hrvaški. Vsa ta dejstva določno kažejo,
da kriterij jezika za narodnost ni najvažnejši in ne bistven in
da opredelitev narodnosti, ki temelji na njem, ni docela za¬
nesljiva. Kajti ljudstvo, ki ne piše svojega jezika, je še vedno
lahko poseben narod; celo ljudstvo, ki se niti v ustnem obče¬
vanju ne poslužuje svojega jezika, je lahko svoj narod. Vendar
vsebuje kriterij jezika vsaj to gotovost, da se nedvomno lahko
reče: skupina ljudi, ki piše ali celo samo govori izrazito svoj
jezik, je narod, ali vsaj zarodek mogočega bodočega naroda.

Seveda ni prezreti, da ta polovična in negativna opredelitev
zahteva jasnosti glede na vprašanje: kaj je jezik? Na to filo¬
loško vprašanje odgovarjam z besedami francoskega jeziko¬
slovca A. Meilleta, ki pravi v svoji knjigi „Linguistique histo-
rique et linguistique generale" (str. 80.) takole: »Naj eksistirajo
med ljudmi, ki govore, še take razlike, za svoj jezik gre povsod
tam, kjer imajo ljudje, ki drug drugega razumejo, zavedno ali
nezavedno čuvstvo in voljo, pripadati eni in isti jezikovni
skupnosti." To opredelitev okrepi Meillet nekoliko kesneje še

12

s „čuvstvom pripadnosti neki kulturni edinici". S tem je dana
opredelitvi jezika velika plastičnost in določnost, kar da tudi
gornji trditvi o zvezi med jezikom in narodno samobitnostjo
krepkejšo prepričevalnost. Nobenega dvoma ne more biti, da
je ljudstvo, ki govori ali piše svoj jezik in ki ima zavedno ali
nezavedno čuvstvo in voljo, pripadati posebni jezikovni in
kulturni enoti, in ki se čuti tako enoto, da je tako ljudstvo
narod. Pripomniti pa je, da ljudstva, ki se poslužujejo istega
jezika, ne tvorijo nujno enega naroda.

Definicija jezika, ki sem jo navedel po francoskem znan¬
stveniku, vnaša v naše razmišljanje momente, ki nas približujejo
tretji nezadostni opredelitvi naroda, o kateri je treba še spre¬
govoriti. Meillet namreč govori o skupnem čuvstvu in o volji,
ki da sta lahko zavedna ali nezavedna. Nezadostna oprede¬
litev, ki jo imam v mislih, pa govori o zavedni skupnosti in
skupni zavednosti kot bistvu naroda. Korak od Meilletovega
psihološkega faktorja do notranjega faktorja te definicije je
neznaten. Zaradi tega je tudi sodba o tej razlagi naroda po¬
dobna sodbi, ki smo jo izrekli o definiciji na osnovi jezika:
narod, ki nima prebujene zavesti, je še vedno lahko narod,
nedvomno pa je poseben narod ljudstvo, ki ima prebujeno za¬
vest o tem. Tako da zavest kakor jezik nista neobhoden pogoj
narodnosti, pač pa sta oba nedvomen dokaz, da gre za narod
povsod tam, kjer eksistira ali jezik ali zavest, tembolj seveda,
kjer eksistirata oba.

Toda prav to dejstvo označuje jezik in zavest samo kot
znaka in važna izraza naroda, ne pa kot njegovo bistvo. To
trditev nam še posebej glede zavesti podpre naslednji pre¬
mislek: Težko je sicer reči, da so bili narodi kedaj brez zavesti
ali vsaj brez zavednega občutka o svoji posebnosti. O tem pri¬
čajo tako stara narodna imena, kakršno je na primer ime

13

Nemec, ki določno poudarja razliko. Gotovo pa se lahko reče,
da gre „biti“ vedno pred »zavedati se“ in da je bit pogoj in
temelj zavesti. Če živi tedaj nekje zavest, mora imeti tudi neko
bitno osnovo. Opredelitev naroda, ki jo bomo skušali podati,
se bo morala nanašati na to skrito bitnost, ki ni ne državnost
ne jezik ne zavest, marveč tisto, iz česar izvirajo in nastajajo
državnost, jezik, zavest. Nanašati se bo morala nanjo in jo
napraviti dojemljivo in jasno.

2. Poskus zadostne opredelitve.

Opredelitve naroda z državno skupnostjo, z jezikom in z
zavestjo so nam sicer pokazale, da ni nobenega izmed teh
faktorjev, pa tudi ne vseh skupaj smatrati za bistvo naroda,
marveč samo za njegov bolj ali manj nujen izraz ali svojstvo.
Vendar so pozornemu očesu naznačile vsaj nekako smer. Kajti
čim bliže človeški notranjosti se je pomikal kriterij, tem večje
komplekse narodnostnih pojavov je obsegla definicija, ki se je
opirala nanj, skratka, tem pravilnejša je bila. Sledeč navodilu
tega izkustva, je le naravno, če storimo v duševnosti, v katero
smo prodrli s kriterijem zavesti, še korak naprej v smeri od
vnanjosti v notranjost, to se pravi, od zavesti, ki je površina
duševnega sveta v globine človeške biti in narave.

Toda tu nas spočetka zagrne popoln mrak. Vzemi katero
koli človeško svojstvo — ali je mogoče katero izmed njih
pripisati vsem članom nekega naroda ali narodu na sploh? Ali
ni mar tako, da žive v vsakem narodu vse človeške lastnosti,
bodisi vrline ali slabosti, darovi ali nedarovi, bodisi popol¬
noma nevtralna svojstva? Nedvomno je tako in dokler se ti
misel oklepa podrobnosti, ji ni izhoda iz te teme. Čim pa strneš
posamezna človeška svojstva v večje skupine ali duševne kom-

14

plekse, se ti bo pričelo jasniti. Ozri se na primer po velikih
grmadah kulturnih in posebej umetniških stvaritev, ki jih je
nakopičilo človeštvo v dosedanji zgodovini, in pokazali se ti
bodo poglavitni obrisi nekih notranjih zakonitosti in ureje¬
nosti, ki pomenijo skorajda nekaj podobnega kakor prve rahle
fiziognomije nečesa, čemur pravimo bistvo narodov.

Opazil boš na primer, da so se Nemci posebno pomembno
udejstvovali v filozofiji in muziki, Italijani v likovni umet¬
nosti in muziki, Francozi v likovni umetnosti in literaturi,
Angleži v literaturi itd. S tem spoznanjem kajpada ne smeš
biti prestrog. Motil bi se, če bi ga pojmoval tako, da na primer
Italijan ne more biti filozof, kajti to bi pomenilo, da zanikaš
Vica ali Croceja; prav tako ne bi smel Nemcem odrekati
možnosti, uveljaviti se v slikarstvu, kajti to bi se reklo, da ne
priznaš mojstra, kakršen je bil na primer njihov M. Griine-
wald. Nedvomno pa je vendarle, da se nemški genij rajši
izživlja v muziki in filozofiji, o čemer priča celo pojav pesnika
in misleca Goetheja, kakor se tudi italijanski genij navzlic
Danteju najrajši javlja v likovnih umetnostih in muziki. Ta
dejstva, ki so tu nakazana le v velikih in največjih obrisih,
omogočajo sklepanje na neke notranje vzroke in teh si ni mo¬
goče misliti drugače, nego kot posebno duševno strukturo, ki je
svojstvena ali vsaj v glavnem značilna za vse članstvo nekega
naroda.

V posebni duševni strukturi ali v posebnem duhovnem zna¬
čaju je bistvo naroda videlo mnogo mislecev in marsikateri
izmed njih je skušal celo opredeliti značaj tega ali onega na¬
roda. Nekaj podobnega je med vojno nameraval nemški psiho¬
log Wundt, ki je hotel iz osnov in značilnosti italijanske,
francoske, angleške in nemške filozofije dognati značaje teh
narodov samih. Dostojevskij je bil vse svoje življenje zaposlen

IJ

z opredeljevanjem in opisovanjem ruskega narodnega značaja,
ki ga je naposled označil kot vesoljno človeškega. Napoleon
je neprestano razmišljal o francoskem značaju in je izrekal
globoka psihološka opazovanja tudi o Nemcih. Nekoč, ko je
govoril o komediji, je pristavil: »Teh stvari ne razumejo on¬
stran Rena." Zelo točne besede o narodu, ki tako rekoč ni
ustvaril niti ene komedije. Tudi Goethe često govori o nemštvu
in ga primerja z duhom francoskega naroda, ki ga navzlic
svojemu kozmopolitizmu občuti kot tuj svet.

Zelo podrobno, plastično in urejeno je razpravljal o značajih
evropskih narodov Kant. V svoji duhoviti in globokoumni
zgodnji razpravi »Beobachtungen liber das Gefiihl des Schonen
und Erhabenen" govori v posebnem poglavju tudi „o narodnih
značajih, kolikor temelje na različnih čuvstvih za veličast in
lepoto". Tu pripisuje Italijanom čut za lepoto, ki je očarljiva
in ginljiva; Francozom za smehljajočo se in dražestno lepoto;
Špancem za strahotno veličast, ki nekoliko nagiba k pusto¬
lovstvu; Angležem za plemenito, Nemcem pa za sijajno veli¬
čast. Izhajajoč od teh osnov, opazuje značaje narodov v
velikih obrisih v vsem življenju in opisuje med drugim njihova
čuvstva za čast takole: Francoz je ničemuren, Španec ohol,
Anglež ponosen, Nemec visokomeren, ošaben, Nizozemec na¬
dut. Seveda veljajo vse te ugotovitve, ki jim ni mogoče odre¬
kati precejšnje prepričevalnosti, tudi po Kantovem mnenju
samo za splošnost posameznih narodov, ne pa za vsakega
njihovega člana.

Z navedenimi primeri nisem hotel priznati ničesar dokonč¬
nega o značajih posameznih narodov, kar sploh ni v namenu
te knjige. Pač pa sem nameraval utrditi misel o resničnem
obstoju narodnih značajev ali njihovih svojskih in različnih
duševnih struktur. Hkratu sem skušal približno naznačiti sfero

1 6

človeške notranjosti, v kateri je treba iskati elementarne zna¬
čilnosti narodov. Vzemimo za primer lepoto. Vsak narod ima
smisel zanjo. Ali lepota ima tisoč obrazov in vsak narod vidi
svoj ideal v drugem. Z eno tako ugotovitvijo je značaj nekega
naroda le slabo določen. Toda tudi za čast imajo smisel skoraj
vsi narodi. Ali zopet jo vsak narod občuti drugače. Strnimo
odnos nekega naroda, ki ga ima do lepote, z njegovim odnosom
do časti in že se nam pokaže jasnejša slika njegovega značaja.
Tako lahko sestavimo odnose posameznih narodov do vseh
poglavitnih stvari človeškega življenja in pod roko nam pola¬
goma nastanejo nekake duševne sheme, ki bodo predstavljale
bistvene podobe narodnih narav ali bitnosti.

Ker se mi zdi jasnost o tem temeljnem pojmu vse knjige nad
vse važna, ga bom skušal pojasniti še z neko drugo analogijo.
Naš spoznavni organ, ki ga imenujemo razum ali pamet ali še
kako drugače, je po svoji točnosti, prodirnosti in storilnosti v
vsakem individiju drugačen. Po svoji notranji zakonitosti, po
logiki, po svojem ustroju pa je enak v vseh ljudeh. Ta ustroj
je nekaka abstraktna shema ali oblika, ki živi navzlic vsem
razlikam med individualnimi umovi sama sebi enaka v vsakem
izmed njih. Po nji se oblikujejo naši vtisi, predstave, misli in
sklepi, in nobeden izmed njih ne more nastati brez nje. Opre¬
delil in opisal jo je Kant v svoji »Kritiki čistega razuma" in
jo je imenoval čisti razum. Podoba čistega razuma je prime¬
roma zelo preprosta in je pri Kantu načrtana v velikih in
krepkih potezah. Pričujoča je v vsakem človeškem razumu,
neodvisno od kraja in časa, kot način in zakon njegovega dej-
stvovanja, prav tako v filozofovem kakor v ubogi pameti naj¬
preprostejšega nomada. Milijoni človeških umov jo nosijo v
sebi, kakor je v slehernem človeškem telesu skrito okostje.

17

Med tem vsečloveškim in nespremenljivim čistim razumom
in narodnostjo je neka sličnost, ki pa jo je treba omejiti v
dvojnem smislu. Prva omejitev zadeva obseg vnanjega pod¬
ročja. Čisti razum je umstvena osnova človeške vesoljnosti,
narodnost pa živi in se uveljavlja v omejenih človeških sku¬
pinah tako, da nosi vsaka izmed njih drugačno, lastno narod¬
nost. Iz tega razloga so narodi umrljivi in njih narodnost je
minljiva, dočim je čisti razum neiztrebljiv. Drugič predstavlja
čisti razum umsko osnovo človeške biti. Narodnost ni umska.
Morebiti je um področje, v katerem je njen učinek najmanjši.
Vse njeno bistvo je obseženo v posebni in za vsak narod ne¬
koliko drugačni sestavi ali strukturi poglavitnih človeških
svojstev ter moči. V vsakem narodu žive na primer um, čuv-
stvo in fantazija, ali v vsakem narodu so odvisnosti med
njimi samimi nekoliko drugačne, prav tako pa so drugačne
tudi odvisnosti med njimi in ostalimi pojavi človeške narave.
V enem narodu je poudarjena ena izmed teh prvin, v drugem
druga. V prvem je tesneje zvezana z enimi svojstvi manj du¬
hovne človeške prirode, v drugem z drugimi. Skratka, osnova
vsakega naroda je poseben človeški lik, posebna notranja ure¬
jenost, poseben človeški osnutek, ki je vtisnjen v vse člane iste
narodnosti in ki daje vsemu življenju naroda pečat neke ne¬
dvomne, četudi morda neopredeljive enotnosti. Narodnost ali
narodni značaj je nekaka temeljna in apriorna bitnost, je „čista
čud" ali „čista nrav" pripadnikov istega naroda, iz katere
potekajo kakor zavest o skupnosti in oddeljenosti od drugih,
tako tudi jeziki narodov, njihove državne tvorbe in vse kar
še obsega pojem narodnega življenja.

Primera s čistim razumom se mi je zdela važna iz marsi¬
katerega vzroka. Kaže nam, v kakšno globino človeške narave
je zasidrana notranja zakonitost, ki ji pravimo narodnost. Iz

18

neiztrebljivega čistega razuma je lahko sklepati na njeno trdo¬
živost in odpornost. Veličina, nujna obveznost in pomembnost
bitnosti, ki jo označuje pojem čistega razuma, vzbuja slutnje o
veličini, pomenu in svobodni obveznosti narodnosti, ki mu je
v omejenem področju človeške moralne narave podobna in so¬
rodna. O vsem tem bo podrobneje govorilo katero kesnejše
poglavje. Kajti za zaključeno predstavo in sodbo o narodnosti
nam je potreba še nekaj osvetlitev, ki nam bodo njeno bitnost
pokazale, če že ne z novih strani, pa vsaj morda nazorneje in
v večjih potezah.

j. Vzniki narodov.

Kdor motri človeško zgodovino v veliki razdalji, da se mu
pokaže v zelo velikih obrisih, mu razen redkih izjem posa¬
mezne osebnosti skoraj docela izginejo izpred oči in prikažejo
se mu življenjska pota ljudskih skupin, življenjska pota na¬
rodov. V tej perspektivi se mu narod predstavi kot nekaka
višja osebnost, ki pred njegovimi očmi nastane, živi, se zave,
se izživi in zatone. Za dobro razumevanje narodnega bistva
so posebno važni trije trenutki njegovega življenja: vznik,
prebujenje in smrt. Tu se pokažejo moči, ki narode ustvarjajo,
osveščajo in pogubljajo in te moči nam lahko razodenejo mar¬
sikaj o naravi tega, kar se imenuje narod, o njegovem smotru
in smislu.

Najpoučnejši, a hkratu tudi najbolj skrit izmed vseh procesov
v življenju narodov je proces nastanka. Najpoučnejši zaradi
tega, ker se da iz veličine in usodnosti moči, ki so ustvarile
neki pojav, vsekakor dovolj zanesljivo sklepati na veličino
pojava samega. Ali prav vzniki narodov se že po naravni nuj¬
nosti zmeraj odtegujejo pogledu raziskujoče zgodovine, kajti


svojega življenja in preteklosti se lahko prične narod zave¬
dati žele tedaj, ko je že strnjen, ali vsaj ko je oživela v njem
prva klica njegove bodoče enotnosti in bodočega razmaha. Le
dejstvu, da so nekateri novi narodi nastajali v soseščini že
razvitih, se moramo zahvaliti za tiste podatke o njihovih vzni¬
kih, ki so nam vendarle na razpolago in na katere se lahko
opre raziskovalčeva fantazija. Kolikor imam pregleda nad
vzniki narodov, ki so nastali v zgodovinskem času, mislim, da
se dajo navzlic individualnim razlikam združiti v tri skupine,
ki jih bom skušal v naslednjem na kratko popisati.

Vznik tako imenovanih avtohtonskih  narodov je prav
tako zagoneten kakor postanek človeškega rodu. Razlagaš si
ga lahko kot potomstvo otrok prvih staršev, če veruješ v
prvega človeka, ali kot naslednike zmagovitih tipov prvobitnih
ljudi, ki so se v nekem času pričeli pojavljati hkratu na raznih
krajih zemeljske površine. Rodovi, ki so se plodili hitreje, ki so
živeli v rodovitnejših zemljah in ugodnejših razmerah in ki so
se prej strnili, so zmagovali nad manj vitalnimi, manj srečnimi
in manj umnimi. Iztrebljali so jih ali pa so jih vključevali v
svoje vrste. Ali vsa ta zgodovina, ki je morda bolj zgodovina
plemen nego zgodovina narodov, je popolnoma temna. Na¬
vzlic temu je nedvomno, da je prve obrise plemen ali ras in
narodov črtala še docela slepa in prvobitna priroda, kar jim
daje veličast elementarnih naravnih pojavov in skoraj večno
neizpremenljivost. Toda kateri izmed današnjih narodov je
resnično prvobiten? Kateri nosi v svoji naravi jamstvo, da ni
bil že tolikokrat in tolikokrat prenovljen in s tujimi prvinami
oplojen v retorti velike stvarnice? Zategadelj nas prav vznik
avtohtonskih narodov zadeva najmanj in nam nudi tudi naj¬
manj poučnega gradiva, dasi nas opozarja na veličino in
usodnost moči, ki so sodelovale pri njihovem nastajanju.

20

Drugi narodnostni tip je tip p r e s a j e n e g a naroda. Temu
tipu pripada najbrž večji del Germanov in vsaj vsi južni in
zapadni Slovani, med njimi tudi Slovenci. Če si hočemo pred¬
staviti vznik svoje narodnosti, si ga moramo nekako takole:
ker so Slovenci prišli prvi izmed južnih Slovanov v svoja
sedanja bivališča, je gotovo, da so prišli vanja kot prva straža
slovanske mase, morda in najbrže kot skupina krvno najsorod-
nejših in najbližjih rodov. Prišli so v naše sedanje pokrajine
kot Sloveni, to se pravi kot nediferencirani člani prvotne velike
slovanske skupnosti. Naselili so se v zelo goratem in izolira¬
nem svetu, ki jih je odrezal od Slovanov na jugu in na vzhodu.
Živeč v Alpah, v katerih ni živel noben drug slovanski rod, v
posebnem podnebju, na zemlji, ki hrani drugače in ki ima
drugačen geološki in oblikovni značaj, in še v drugem politič¬
nem in kulturnem svetu kakor bratski rodovi na jugovzhodu,
so se polagoma razvili v posebno, zaključeno enoto, ki je ostala
v rahlih stikih s sosednimi Hrvati samo na vzhodni periferiji.
Vse te naravne, usodne in zgodovinske moči so v stoletjih iz-
premenile in preoblikovale prvotni značaj in jezik tega ljud¬
stva drugače nego so pretvarjale druge moči njihove slovanske
sosede in brate. Tako je iz njih polagoma nastala zaključena
narodna enota Slovencev, ki se je določno zavedela svoje
samobitnosti in svojega imena najkesneje že v šestnajstem sto¬
letju, in sicer tudi svoje samobitnosti v razmerju do drugih
južnih Slovanov.

Podobno so se razvili na severu tudi Čehi, Slovaki, Poljaki,
Ukrajinci. Če razmišljaš o tem razvoju zlasti pri nas Slovencih,
se ti oglasi misel: če bi bil razvoj naroda odvisen od zavedne
človeške volje, ali ne bi bilo pričakovati, da se bo to ogroženo
ljudstvo, ki je, kakor kaže ime, vsaj Nemce gotovo čutilo kot
tuj in sovražen element, ali ne bi vsakdo pričakoval, da se bo

21

kolikor le mogoče oslonilo na široko morje slovanskega zaledja
in da bo vsaj nagonsko skušalo ostati ž njim eno? In vendar
se to ni zgodilp. Z druge strani pa je zoper očitek, da so nas
umetno ustvarili nemški gospodovalci, pomisliti tole: če bi o
našem postanku mogla odločevati zavedna tuja volja, ali nas ne
bi bila rajši asimilirala, namestu da nas je pretvorila v svojski,
a vendarle sovražen narod? Ta dvojni premislek nam doka¬
zuje, da smo nastali kakor vsi drugi narodi. Volja naravnih in
zgodovinskih moči nas je oddelila in nas prav tu, na najnevar¬
nejšem koščku evropske zemlje, v tem klinu med germanskim,
latinskim, slovanskim in madžarskim svetom pretvorila v
majhno narodno individualnost. Tudi mi smo plod velikih,
usodnih in slepih zakonitosti, ki so proizvedle ostale narode.

Tretji tip narodov je tip, ki se mi zdi najtočneje označen z
besedo „z var jeni"  narod. Temu tipu vsaj deloma pripa¬
dajo vsi evropski narodi, eni bolj, drugi manj, najznačilnejši
primeri zanj pa so morda Angleži, Španci in Francozi. Navzlic
njihovi veličini in starodavni kulturi je šteti Francoze, da go¬
vorim samo o njih, med najmlajše narode v Evropi, na vsak
način pa so mlajši nego čistokrvni germanski in slovanski na¬
rodi. Prvotno galsko prebivalstvo Francije, ki ga je Rimu
podvrgel Cezar, se je pod rimskim gospodstvom in pod vpli¬
vom velike rimske civilizacije naglo romaniziralo. Od tretjega
stoletja dalje so pljuskali v Galijo s severovzhoda valovi ger¬
manskih množic, dokler je ni naposled koncem petega stoletja
zagrnila frankovska invazija, ki jo je dokončno odtrgala od
Rima in jo podredila novemu državnemu sistemu. Od tega
časa pa nekako do desetega stoletja se keltski, romanski in
germanski elementi spajajo in pronicajo drug v drugega, dokler
se nazadnje ne strnejo v nov človeški tip, ki združuje poudar¬
jene psihične lastnosti Galcev in Latincev, ki govori nov ro-

22

manski jezik z opaznim vplivom avtohtonske galščine in ki
obdrži od svoje germanske primesi malodane samo ime —
Frankov.

Če se zamisliš v to čudovito spajanje in prelivanje, boš
začuden obstal pred usodo elementa, ki so ga v novo spojino
vnesli Franki. Bili so narod, ki je zmagal, si podjarmil deželo
in osnoval v nji močno in veliko državo; nihče jim ni več
iztrgal gospodstva iz rok, čeprav je gotovo, da so številčno
predstavljali kvečjemu tretjino prebivalstva. Ali vendar, če
bi bil proces, ki ga opazujemo, namreč postanek novega na¬
roda, kakorkoli odvisen od zavednih moči in od človeške volje,
bi bilo pričakovati, da bo v njem prevladala ta zmagovita
prvina novih germanskih gospodovalcev. Toda ne. Magična
moč Rima kot središča vesoljnega rimskega cesarstva, zlasti
pa kot središča ogromne antične kulture in mladostno razmah-
njenega krščanstva je obvladala fizično moč barbarov. Kul¬
turno in jezikovno sta zmagala poražena elementa in zmago¬
viti Franki so utonili v njima skoraj brez sledu. V njihovi
usodi se je razločno manifestiral velik zakon, ki se zdi da
dosledno uravnava usode narodov: zmagala ni fizična moč,
marveč kultura in je odločila prerod v duhu ljudskega elementa,
ki je fizično podlegel. Podoben proces so doživeli na Balkanu
Bolgari, ki so se kot pleme finsko-ugriške krvi asimilirali v
podjarmljenem, toda kulturnejšem slovanskem življu. Prevzeli
so tudi njegov jezik, ki pa je pri tem dobil nekaj posebnosti
prvotnega finsko-bolgarskega jezika. V tipu zvarjenih narodov
se določno kaže pomen kulture pri spojitvenem procesu. Ne
fizična ali državna moč, marveč kulturna stopnja stapljajočih
se narodnih drobcev je činitelj, ki odločuje o bodočem značaju
nastajajočega naroda.


Vzniki narodov vseh treh tipov: avtohtonskih, presajenih
in zvarjenih, nam složno in v enem smislu govore o močeh, ki
ustvarjajo narodne individualnosti. Te moči so usodne; njih
zakoni so skrivnost narave. Strnitve osnovnih bitnosti so za¬
grnjene v popoln mrak. Ali eno je nedvomno: narode ustvarja
samo slepa in nezavedna narava in ni ga naroda, ki bi ga bila
ustvarila zavedna človečka volja in najsi bi bila to volja naj-
genijalnejšega državnika. Druga zakonitost, očitna zlasti pri
narodih, ki sem jih imenoval zvarjene, je "odločilnost kulture
v važnih procesih njihovega življenja. V tem ni nič nenarav¬
nega, kajti stremljenje po kulturi je eden izmed najmogočnejših
zakonov človeške bitnosti. Ali vendar je presenetljiva po¬
membnost kulture v procesu nastajanja, ki se vrši in dovrši
v popolnoma nezavednem stanju. Ta dejstva, pridobljena iz
opazovanja narodnih vznikov, nam predstavljajo narode kot
prvobitne naravne pojave, ki se pojavljajo brez človeške volje
in celo proti nji, po neznani zakonitosti, ki razodeva edinole
tesno zvezo med narodnostjo in kulturo. To zvezo nam bo
jasneje osvetlilo razmotrivanje o prebujanju in osveščevanju
narodov, o katerem bo razpravljalo naslednje poglavje.

4. Prebujenje narodov.

Prebujenje, ki bi ga lahko označili tudi kot duhovno rojstvo,
je drugi važni trenutek v življenju naroda. Nekateri misleci
označujejo ta trenutek sploh kot rojstvo naroda, kajti narod
brez zavesti o svoji bitnosti in brez njenega izraza se jim ne
zdi narod. Ali glede tega je z narodom kakor s človekom. Pre¬
den se v času zgodnje zoritve pri človeku sprosti prva zavedna
osebna misel, se mora njegova osebnost dolgo oblikovati in
dovrševati v dremotnem stanju otroškega polsna. Ali nekoč

24

pride trenutek, sanjska koprena pade, med novim človekom
in svetom preskoči prva iskra nove, sveže, osrečujoče misli.
Prebudi se zavest, prične se novo, drugačno, resničnejše živ¬
ljenje. Tako duhovno rojstvo naroda popisuje Dostojevskij v
^Dnevniku pisatelja" s temile nazornimi besedami:

„V početku vsakega naroda, vsake narodnosti, se je pojavila
pred zarodkom narodnosti same neka nravstvena ideja, kajti
ta šele ustvari narod. Da bi ohranili sprejeto dragocenost,
prično ljudje takoj stremeti drug k drugemu in prično šele
tedaj vneto in skrbno razmišljati, kako bi se uredili, da bi
ohranili sprejeto dragocenost, ne da bi utrpela kako izgubo."
Kakor že rečeno opisuje Dostojevskij s temi besedami duhovno
prebujenje narodov, četudi misli, da govori o njihovih rojstvih.
Bil je moralist in mu je bilo ljubo misliti, da je tako veliko
dogodevanje, kakršno je nastajanje narodov, podrejeno mo¬
ralnim idejam. Toda svojska ideja se lahko rodi samo iz svoj¬
ske bitnosti, ki mora vsaj nezavedno eksistirati že pred njo.

Zdi pa se mi, da opisujejo navedene besede Dostojevskega
zelo točno prebujenje orijentalskega naroda, ki se je zavedel
in se združil na zelo podoben način. V mislih imam Arabce.
Živeli so dolgo razpršeni v ločene rodove, dokler se ni pojavil
Mohamed. Ta ustanovitelj mohamedanstva in ogromne arabske
države jih je strnil s propovedjo svojega razodetja in z mečem
v mogočno enoto, ki je očuvala njegov nauk in ga ponesla v
svet. A tudi njegova ideja ni bila moralna, marveč religijozna.
Arabci predstavljajo v tej fazi svojega življenja tip religijozno-
državniškega naroda. Čisteje religijozen narodnostni tip so
Judje. Primer njihovega verskega učitelja in zakonodavca
Mojzesa je dokaj soroden tisoč let kesnejšemu Mohamedovemu,
čeprav je Mojzes kot državnik samo osvobodil izvoljeno ljud¬
stvo, ki ga je predramil z religijozno idejo. Ali Mojzes je bil


vodnik majhnega naroda, zato se je njegov pomen omejil samo
na versko področje.

Kar je bil za Izraelce Mojzes, je bil po Napoleonovem
mnenju za Grke Homer. Njegovo umetniško-religijozno dejanje
je začrtalo obrise vsemu grškemu svetu. Strnilo je zavest vseh
helenskih rodov v nekakšno narodno zavest, ki sicer ni pri¬
vedla do skupne državne tvorbe, pač pa do skupnega ponosa
nasproti bližnjim barbarskim narodom. Značilno pa je za ta
izrazito umetniški narod, da ga je prebudilo in osvestilo de¬
janje umetnika, ali bolje rečeno umetnikov, ki so sodelovali pri
formulaciji obeh epov in so bili iz pevskega rodu Homeridov.
Glede kakovosti prebudnega dejanja sliči Grkom italijanski
narod. Njegov veliki buditelj je bil pesnik Božanske komedije,
Dante. Postavil je s svojo umetniško stvaritvijo v življenje ita¬
lijanskih rodov dragocenost, ki jim je bila vsem sorodna in ki
so jo hoteli smatrati za svojo vsi rodovi Italije. Mamila jih je
lepota in mogočnost njegove pesnitve in vsi so hoteli biti de¬
ležni njene slave in so rade volje posnemali in sprejeli njen
jezik, ki bi ga sicer morebiti ne bili nikoli. In Dantejev rojak
Machiavelli je lahko že na prehodu iz 15. v 16. vek sanjal o
združeni Italiji.

Stvaritelj ali buditelj nemškega naroda je bil Martin Luther.
Z velikim razkolom, ki ga je povzročil med svojimi rojaki, je
postavil narod pred odločitev: ali za Rim ali za lastno vero in
cerkev, s čimer je globoko pretresel vest in življenjsko zgradbo
vseh, ki so razumeli njegovo besedo. Kdor je bil zanj in kdor
je bil proti njemu, je moral pisati in govoriti jezik, ki je po
njegovi zaslugi postal pismeni jezik vsega nemštva. Poslej nista
Nemcev nikoli več zapustili zavest o narodni skupnosti in
faktična skupnost pismenega jezika.

26

Če se nekoliko razgledamo po teh »ustanoviteljih 0  ali pra¬
vilneje prebuditeljih naštetih narodov s stališča političnega
pojmovanja narodnosti, ki je tako razširjeno v našem času, nas
bo porazilo dejstvo, kako nepolitični so povzročitelji učinkov,
ki jih običajno pojmovanje naše sodobnosti smatra za tako iz¬
razito politične. Nekak zaveden političen motor je opazen samo
pri Mojzesu in Mohamedu, dasi tudi pri teh dveh prevladuje
religijozno poslanstvo. V večini drugih narodov prevladujejo
pri prebujenju druge moči, ki jim v današnjem ustaljenem živ¬
ljenju ne bi nihče pripisoval tolikšne in tako usodne moči,
kakor jim je bila dana v zgodovini. Pesništvo, pesniški umo¬
tvori kot osnovne klice narodne skupnosti kakor pri Grkih in
Italijanih! Ali se ne sliši to dejstvo sodobnemu sluhu nemogoče
— skoraj kakor pravljica? In vendar je tako. Velike moči teh
stvaritev, s katero so vplivale na življenje, si ni mogoče raz¬
lagati drugače nego s tem, da je videl narod v umotvorih teh
velikih mož izpolnitev najžlahtnejših in najsilovitejših nagonov
svoje narave, da je v njihovih delih nagonsko začutil prosvet-
Ijenost svojega izbranca kot prosvetljenost vse svoje biti in ga
spoznal kot mogočno in adekvatno inkarnacijo svojega duha.
Stvaritve teh velikih mož so prešinjale narode do skrajnih mej
in skupno občudovanje, priznavanje in razglabljanje o njih je
dramilo in stopnjevalo zavest skupnosti, zavest sorodnosti.

Namestu teh velikih in svetovnih pojavov se kot ustanovi¬
telji narodov često po krivem imenujejo veliki politični tvorci
in ustanovitelji narodnih držav. Tako na primer Cavour in
Bismarck. Ta dva državnika sta moža, ki jima je vsakdo dol¬
žan priznati veličino, ali ustanovitelja narodov je zanju vse¬
kakor prevelik naslov. Nemški in italijanski narod sta zavestno
živela že zdavnaj pred Cavourjem in železnim kanclerjem.
Tudi stremljenje po združeni Italiji in po enotni Nemčiji je

27

mnogo starejše od njih in je krepko udarjalo na površje že za
Napoleona I. Nemčija, ki je šele prav v njegovem času od¬
ložila zadnji ostanek nekdanje enotnosti, naslov svetega rim¬
skega cesarstva nemškega naroda, je v tem času najglobljega
propada proizvedla tako velikega zagovornika in poprav¬
ljalca edinosti, kakršen je bil Stein. Bismarck in prav tako
Cavour sta le dopolnila pokret Mlade Evrope ter sto- in sto¬
letni vzgon svojih dveh narodov. S tem, da sta jima ustanovila
narodni državi, sta dovršila potrebo, ki je položena v sleherni
narod, potrebo po polnem izživljanju energij v vseh sferah in
smereh in zato tudi v avtonomni, naravi naroda ustrezajoči
državnosti. Moža, ki sta v teh dveh narodih prebudila enotno
zavest, pa sta vendarle Dante in Luther.

Le malo je narodov, ki bi za svoje prave in početne tvorce
imeli politike in katerim bi zavedno skupno zgodovino spro¬
žilo politično dejanje. V antiki so bili tak narod Rimljani,
katerih narodno zavest so hranila sama državniška in vojaška
dejanja. Značilno za ta politično tako mogočni narod je nji¬
hova neznatna in samo povzeta kultura. V kesnejši zgodovini
morebiti nekoliko spominjajo nanje po svojem srednjem in po
novem veku Srbi, ki pa imajo za osrednje kulturno dejanje
velikih izbrancev med drugimi narodi sijajno nadomestilo v
svoji epski narodni pesmi. Nenavadno zanimiv primer nudi
glede svojega prebujenja Rusija. Stvaritelj moderne ruske za¬
vesti je Peter Veliki. Za prvi pogled je Peter političen delavec;
v resnici pa je stvar drugačna. Napadel je svoj temni in srednje¬
veški narod z evropsko prosvetljenostjo, dvignil je v njem
silovito burjo za in proti, predramil njegovega duha, ga po¬
stavil pred skupno odločitev: ali Evropa ali Azija? in mu s
tem vdihnil prvo živo zavest o narodni skupnosti in o kon¬
kretni zgodovinski misiji. Njegovo dejanje je bilo kulturno-

28

politično in je napoved velikega poslanstva, ki ga bo Rusija
morala vršiti s kulturnim in političnim posredovanjem med
Evropo in Azijo.

Naše slovensko prebujenje se je izvršilo v dveh zaletih in je
v glavnem delo dveh velikih prebuditeljev. Prvi poskus je
storilo slovensko protestantstvo v centralni osebnosti Primoža
Trubarja. Ni si težko predstavljati pretresljive radosti in
ganutja, ki je navdajalo naše dede, ko so prvič čuli in brali
besedo v svojem jeziku, ki je bil dotlej jezik tlačanov in hlap¬
cev, in veselo groznico, ki jih je obšla, ko so se zavedeli res¬
nice Trubarjevih besed, napisanih v prvi slovenski tiskani knjigi,
v »Katekizmu s pesmimi" (1551): „Und entsetze dich nicht,
ob dir am ersten gedunkt seltsam und schwer, sondern lies und
schreib diese Sprach selbst wie ich ein Zeitlang getan; alsdann
wirdest befinden und gar bald sehen und merken, daB auch
diese unsre Sprach, sowohl als die Teutsche, zierlich gut zu
schreiben und žu lesen ist..." Ali pa besede, ki jih je objavil
šest let kesneje: „...  vas vseh v tim božim imenu zvejstu pro¬
sim inu opominam da vi narpoprej visoku zahvalite Gospudi
Bogu za leto dobruto inu za ta velik dar boži, ker se taku zdaj
prou ter zastopnu ta prava stara vera vuči, inu kir se ta naš
jezik tudi piše inu druka".

Ali protestantstvu ni bilo dano, da bi se ohranilo. In tudi
če bi se, bi bilo pač samo prenesena kulturna dobrina. Predra¬
milo bi sicer zavest in ljubezen do jezika, ali narodu ne bi
pokazalo avtohtonske vrednote, v kateri bi lahko videl dokaz
in smisel svojega življenja, v kateri bi videl globok in vznesen
izraz lastne narave. To je storil šele Prešeren. S svojo poezijo
ni dal slovenstvu ne velike religijozne ne moralne misli. Nje¬
govo dejanje je učinkovalo drugače. Ustvaril je samo knjigo
globoko človeške in mojstrsko dovršene lirike, ki ne zaostaja

29

za pesništvom svetovnih genijev. Ali ta izraz njegove pretres¬
ljive človečnosti je tako zvezan z duhom naroda, ki živi v
slovenskem jeziku, je tako globoko njegov in naroden hkratu,
da je dal ž njim vsemu narodu zagotovilo o možnosti velike
umetniške in kulturne bodočnosti. Dal mu je vero v njegovo
upravičenost in mu hkratu naložil dolžnost, zaradi velikega
dejanja, ki je izpolnjeno z njegovimi »Poezijami", vztrajati pri
svoji kulturni samobitnosti in skušati po svojih potih dospeti
v »deželo duhov". Prešernov pojav nas opredeljuje kot narod
izrazito umetniško-kulturne misije, kar je popolnoma v skladu
z misijo vseh majhnih narodov.

Kakor so nas vzniki opozarjali na moči, ki oblikujejo v
človeštvu zaključene edinice narodov, tako nam njihova pre¬
bujenja odpirajo vpogled v njih pomen in smisel. Človek se
zave samega sebe pri dogodkih, ki so v zvezi z usodnimi
stvarmi njegovega življenja, prav tako menim, da je dopustno
o stvareh, ki so odločilne pri vzniku narodne zavesti, sklepati,
da se nanašajo na usodna in bistvena svojstva narodov. Da je
to sklepanje upravičeno, nam kaže zgodovina, ki je v religioz¬
nosti prebujenemu izraelskemu narodu namenila tako izrecno
religijozno misijo in ki je v umetnosti prebujenima narodoma
Grkov in Italijanov določila tako določno umetniško poslan¬
stvo. Če tedaj storimo očitno dopustni sklep od prebujenja, ki
je skoraj pri vseh narodih v zvezi z velikimi kulturnimi deja¬
nji, do njih smisla in namena, se nam pokaže narodnost kot
kulturotvorna naravna ustanova, kot notranja urejenost, kot
poseben duševni sklad, kot svojski človeški obraz, ki ustvarja
v narodih vzgon in potrebo po lastni kulturi ali po kulturnih
dejanjih, v katerih bi se izrazila, izživela in izčrpala njihova
samobitnost in svojski odtenek človečnosti, ki se je razvil in
ustalil v vsakem izmed njih.

3 °

j. Umiranje narodov.

Tretji važni moment v življenju narodov, ki obseva bitnost
narodnosti s posebno žarko lučjo, je njihov propad ali zaton.
Zgodovina pozna nebroj narodov, ki so umrli, in docela ver¬
jetno je, da je umrljiv sleherni izmed njih. Izraz umiranje
narodov vsebuje zanimiv paradoks. Narodne smrti si namreč
ni misliti tako, da bi pomenila dejanski pogin vseh članov ne¬
kega naroda ali njegove velike večine. Ne, ljudje ostanejo, žive,
se plode in umirajo kakor vedno, naroda pa le ne tvorijo več;
1 hko bi se reklo narodnost je umrla v njih. Zgodovina pozna
tudi take primere in teh si ni mogoče razlagati drugače nego
takole: narodnost je nekaka skupna notranja urejenost, zgra-
jenost obsežne skupine ljudi. Če iz kakršnihkoli razlogov ta
notranja urejenost razpade, se razkroji, zamre — izgube ljudje,
ki so bili pripadniki nekega naroda, notranjo sorodnost, ki jih
je družila in jih označevala kot ljudi istega kulturnega in člo¬
veškega tipa. Ljudje izgube svojski narodnostni značaj, posta¬
nejo nekako brezbarvni in se lahko pridružijo katerikoli narodni
skupini, dasi se le polagoma zopet lahko navzamejo nove
tipičnosti, nove narodnosti.

Vzrokov za tako odmrtje narodnostne biti v ljudstvih je
morda več. Ali zgodovinski primeri, ki so nam znani, se dajo
razložiti v glavnem na dva osnovna in bistveno različna na¬
čina. Narod umre iz istih razlogov, iz katerih umirajo tudi
ljudje: izčrpa se ali pa umre nasilne smrti. Izčrpal se je in je
zaradi tega umrl na primer stari grški narod, nasilne smrti pa
so poginili mnogi narodi za časa velike selitve in neposredno
po nji ali pa narodi prednje Azije, ki jih je preplavila burja
arabskega navala v prvi polovici 7 . stoletja. Ker obe obliki
istega procesa, naravna kakor nasilna, zelo zanimivo pojasnju-

31

jeta bistvo tega, kar imenujemo narodnost, bom o obeh, zlasti
o prvi, govoril nekoliko podrobneje.

Kot primer propada zaradi izčrpanosti si obdržim Grke.
Bili so majhen narod. Približno okrog leta iooo pred Kri-
stom so se popolnoma utrdili v svoji novi domovini, v kateri
so našli visoko razvito mikensko-kretsko kulturo. Prevzeli so
jo, ne da bi ji popolnoma podlegli. Božanske nestvore, pol
ljudi, pol živali, ki so jih častili starejši prebivalci njihove nove
domovine, so preoblikovali v antropomorfne bogove — božan¬
stvo z glavo ujede v Ateno, ki jo spremlja sova. V tej pre¬
obrazbi je podan eden izmed poglavitnih temeljev njihovega
duha: smisel za realnost in za mero. Grki niso zidali velikih
templjev, pravi zgodovinar van Loon, marveč so zidali po¬
polne templje.

Ta osnovni, nekoliko strogi čut za mero je vodil in organi¬
ziral v zvezi z drugimi specifičnimi narodnimi lastnostmi nji¬
hovo življenje, ki je bilo zdravo in čvrsto, dokler je ostala
izrazita in krepko dosledna enotna notranja struktura tega
ljudstva. V tem času je nastala vsa velika grška literatura in
umetnost od homerskih epov do Sofoklovih dram. Prvi znaki
oslabevanja se pokažejo med Grki v j. stoletju z zofistiko in
satiro, vendar je njihov genij še močno aktiven do zedinjenja
pod makedonsko oblastjo in do časa, ko postane grščina jezik
vsega Aleksandrovega cesarstva in grška kultura kultura vsega
bližnjega orijenta. V tem času, ki ga običajno označujemo s
helenistično dobo, se mora grški značaj spajati in se brez veli¬
kega odpora tudi spaja s tolikimi tujimi, azijskimi in egipt-
skimi elementi ter se prilagodeva tako novim življenjskim po¬
gojem, da skoraj docela izgubi svojo nekdanjo čvrsto in zdravo
strukturo in da postane kulturno neploden. Grki žive, a ne
ustvarjajo več. Nekaj je umrlo v njih. Kaj? Dejstvo, da nji-

32

hova helenistična kultura sprejema vase vse, celo osnovnemu
grškemu značaju popolnoma nasprotne elemente, govori za to,
da je v njih umrl prav ta njihov osnovni značaj, da se je raz¬
krojila osnovna struktura njihovega duha.

Poslej proizvaja grški svet samo še sredstva za razširjenje
kulture, ki jo je ustvaril v svoji preteklosti, izvirna njegova
proizvodnja pa postane docela nesorodna veliki njegovi umet¬
nosti Aishilove in Sofoklove dobe. Duh, ki je nekoč ustvarjal
tako strogo in umerjeno, se izživlja sedaj v eksotiki, fantastiki,
groteski in čudovitnosti ter v znanstvenem in literarnem pre¬
mlevanju starih vrednot. Strnjeni obroč ali okvir notranje
urejenosti, ki je dajala duhovnim močem tega ljudstva oporo,
opredeljen značaj in smer, je razdrt; popustil je in se razrah¬
ljal, notranje življenje grškega sveta izgubi svojskost in značaj.
V ljudstvu je umrla njegova narodnost, ker se je izčrpala in
razrahljala. Grški narod je umrl, dasi je grško ljudstvo še ob¬
stajalo. V tem stanju ga je našlo krščanstvo, ki ga je prepla¬
vilo brez posebno trdnega odpora. V mraku tega vesoljnega
in nadnaravnega verstva je prebilo to ljudstvo brez narodnosti
dokaj neplodno bizantinsko dobo in turško gospodstvo in se
je šele po dvatisočletnem oddihu in spajanju s tujimi elementi
pričelo prebujati v nov narod grškega jezika, ki bo morda
ustvaril novo kulturo.

Tak je primer naroda, ki je umrl za izčrpanostjo. Značilno
dejstvo v njegovi usodi je to, da je resnična, to je kulturna
smrt nastopila prav v času največjega vnanjega uspeha nje¬
gove kulture. Drugačen je konec naroda, ki mu je določena
nasilna smrt, to je neprostovoljna in nenaravna smrt, preden
je mogel razviti svojo kulturotvomo moč. Zgodovina pozna
precejšnje število ljudstev, ki so izpolnila svojo usodo s tem,
da so se strnila s kakim drugim narodom ali z ostanki drugih

)

33

narodov v novo narodno enoto. Ta tip naroda je bil pogost
zlasti v času tako imenovanega velikega preseljevanja. Poznani
pa so tudi primeri, ko si je kak narod pokorila velika in z
mogočno silo razširjajoča se nova kultura in ga izbrisala z
zemeljske površine Nekaj takih primerov nudi silovita eks¬
panzija arabske kulture in države v 7. stoletju, ki je preplavila
vso prednjo Azijo in ugonobila na svoji poti več manj kultur¬
nih semitskih narodov. Ni pa mogla uničiti samostojne perzij¬
ske kulture in ne turške, dasi sta oba ta dva naroda sprejela
arabsko mohamedanstvo in dasi sta bila podrejena arabskemu
državnemu sistemu.

V procesih te vrste velja poseben zakon, ki je točno izražen
v vzporednem jezikovnem zakonu, kakor ga je formuliral v
že imenovani svoji knjigi francoski jezikoslovec A. Meillet:
„Za razprostranitev nekega jezika je potrebno in zadostno, da
nastopa kot nosilec neke kulture. Latinščina se je lahko raz¬
širila povsod, kamor je prinašala grško-rimljansko kulturo; ni
pa se bogzna kako uveljavila tam, kjer je ta kultura že eksi¬
stirala v helenistični obliki. Arabščino je razširilo zavojevanje;
toda to zavojevanje je hkratu prinašalo posebno obliko kul¬
ture, osnovano na aramejski, iranski in bizantinski kulturi. In
ta kultura je dala arabščini ekspanzivno silo. Še dandanašnji
je videti, kako arabščina navzlic političnemu propadu izpod¬
riva v Alžirju berberščino. In Alžir je francoska kolonija, s
francoskim uradnim jezikom ... Ruščina ima pomembno eks¬
panzivno moč na Kavkazu, kamor prinaša zapadno kulturo;
skoraj nobene moči pa nima v tako stari deželi zapadne kul¬
ture, kakršna je Poljska."

Če prenesem ta poučni jezikovni zakon nazaj v svet narod¬
nih individualnosti, bo imel v smrtnih bojih med narodi takle
pomen: odločilna moč v bojih med narodi, v katerih ne gre

34

za fizično iztrebitev, je kultura. Narod, ki ima višjo kulturo,
mora zmagati, kajti kultura je privlačna in zavojevalna moč
prvega reda. Tako so Grki premagali svoje zmagovalce Rim¬
ljane; tako je germanske Franke vsesala latinska kultura za¬
vojevane Galije, tako so se finsko-ugriški Bolgari razkrojili v
kulturno višjem slovanskem življu in prav tako so germanski
gospodarji Španije izgubili svojo narodnost v starejšem in kul¬
turno bolj razvitem latinskem podložništvu. Skratka, med
narodnostjo in kulturo je tudi po pričevanju propadajočih in
propadlih, ne samo živečih narodov mogočna in nepremakljiva
zakonitost, ki bi jo bilo mogoče izraziti nekako takole: Smisel
obstoja narodov je kultura in le v narodni enoti je mogoče
ustvarjati kulturo. Zato je tudi velika kultura edina stvar,
kateri na ljubo se narodi odrekajo svojim svojskim naravam
in svojemu kulturnemu poslanstvu, oziroma, le mnogo večja
kultura je argument in sila, s katero je mogoče neki narod zlepa
ali zgrda pripraviti do tega, da pozabi na lastno kulturotvorno
naravo in nalogo.

6. Zaključki.

Poslednja tri poglavja so našo opredelitev narodnosti v
marsičem izpopolnila. Definiral sem narodnost kot posebno,
samo enemu ljudstvu svojsko notranjo urejenost, kot nekak
osnovni notranji zakon, ki je odločilen za vse duhovno živ¬
ljenje v skupini ljudi, imenovani narod, in ki daje vsemu nje¬
nemu življenju osobit značaj. Videli smo, da je izvor narod¬
nosti zagrnjen v popoln mrak. Razumljivo je, da ima svoje
najgloblje korenine v bližnjem krvnem sorodstvu; kjer tega
a priori ni, ga ustvari stoletno skupno življenje z mešanjem
rodov, s skupno usodo in z enakim bojem za obstanek zoper

35

sosede in zoper naravne moči. To so elementarne sile, ki ustvar¬
jajo narode. Toda že v teh velikih in prvobitnih procesih se
javlja kot odločilna moč kultura, in sicer v vseh primerih, pri
katerih sploh more priti v poštev. V narodih, ki nastajajo
potom spajanja, vedno prevladujejo kulturnejše prvine. Še
večji pomen ima kultura v nadaljnjem življenju narodov. Pre¬
bujenje narodne zavesti je skoraj vedno v zvezi s kakim veli¬
kim kulturnim dejanjem in narod je le toliko časa odporen
nasproti tujim vplivom in le toliko časa resnično živi, dokler
je kulturno tvoren. In prav tako je zopet kultura tista moč,
ki edina lahko izvrši spojitev dveh narodov, ne da bil pri tem
eden izmed njiju pogažen.

Na osnovi vseh teh dejstev bi se skoraj lahko reklo, da je
kultura poglavitna in osrednja vsebina narodnega življenja.
Če bi razumeli to misel v popolnoma preprostem in tako rekoč
doslovnem smislu, ne bi o narodu in o razmerju med njim in
kulturo pridobili nobene jasnejše predstave. Kajti kultura, to
se pravi smiselni duhovni napor, je naposled poglavitna in
osrednja vsebina vsega življenja. Če tedaj posebej poudarjam
kulturno tvornost kot smisel narodnega življenja, hočem opo¬
zoriti na neko intenzivno in edinstveno zvezo med kulturo in
narodnostjo.

Govoreč o narodu in narodnosti, se doslej še nismo vprašali
o smislu te naravne uredbe in ustanove. Kolikor je kajpada
sploh mogoče in prav ugibati o smislu naravnih pojavov, zlasti
naravnih pojavov človeškega življenja, ki mu ne kot celoti ne
individualno ne vemo ne pomena ne namena, je mogoče nekaj
sprejemljivega reči tudi o smislu narodnosti in o smislu na¬
rodov. Izvirajoč iz naravnih razlik vnašajo narodnosti v veliko
družino človeštva žive različnosti. Razlike v gmoti povzročajo
razčlenitev. Razčlenjenost in različnost pa sta poglavitna za-

36

kona vsega živega. Velika gmota vesoljnega človeštva je pod¬
rejena istemu zakonu. Če hoče živeti in če hoče živeti inten¬
zivno, mora biti razčlenjena. To nujnost izpolnjuje institucija
narodov.

Toda človeško življenje ima nešteto smeri in področij.
Katero predvsem zadeva razčlenitev v narode? Morda go¬
spodarsko? Menim, da je popolnoma očitno, da se gospo¬
darska razčlenitev sveta nikakor ne ujema z narodno. Ekonom¬
ske enote gredo mimo narodnih in preko njih. Prav tako
ne pomenijo narodnosti ustanov, ki bi v pridobitnem svetu
ustrezale načelu o delitvi dela. Noben narod ne more biti iz¬
ključno poljedelski ali izključno industrijski, četudi se je nekaj
časa zdelo, da bo postala Evropa mehanična delavnica za ves
ostali svet. Danes je jasno, da je tudi ta misel kriva. Tembolj
je stvar jasna glede narodnosti. Prej bi imela razdeljenost v
narode smisel v politični razčlenitvi človeštva, toda tudi ta se
oblikuje po drugih vidikih, dasi nam hočejo tendence sedanjega
političnega gibanja v človeštvu sugerirati to misel. O nasprot¬
nem pa nas prepričuje vsa preteklost evropskega človeštva,
večni in nujni obstoj mnogonarodnih držav, kakršni sta na
primer Rusija in v malem Švica, zlasti pa narodno in rasno
tako nerazrešljivo komplicirani deli sveta, kakršen je Indija.

Kakšno razčlenitev človeštva tedaj povzroča narodnost?
Opredelili smo jo kot apriorno, vrojeno in v vsakem narodu
drugačno notranjo urejenost, kot svojsko razmerje med močmi
človeške duše, ki je v osnovnem črtežu enako za vse člane
istega naroda. Opredelili smo jo torej kot neko notranjo za¬
konitost. In ta notranja zakonitost povzroča v človeštvu raz¬
členitev. Ali ni jasno, da se mora učinek nanašati na isti ele¬
ment kakor vzrok, da pomenijo narodnosti razčlenitev člove¬
štva v duševnem smislu? Duševne razlike med ljudmi so mogoče

37

samo v tem, da je tukaj poudarjeno in osrednjemu interesu
približano nekaj, kar je drugod pomaknjeno v ozadje, in v
tem, da se zaradi tega elementi duševnih sil nekje prepletajo in
spajajo nekoliko drugače kakor drugod. Iz teh razlik nastajajo
posebne sposobnosti in nesposobnosti, posebne nadarjenosti, po¬
sebni značaji, skratka tisto, po čemer se kulture narodov raz¬
likujejo druga od druge. Narodnosti so izvor razlik v kulturah,
so vir svojskih kultur, katerih ustvarjanje je njih edini notranji
namen, poklic, dolžnost. »Nacije kao duhovne zajednice na-
stoje, da sve one težnje, koje su vezane s njihovim bičem, kao
pravo, kulturu, jezik, filozofiju, ostvare u onim za njih poseb¬
nim formama._Svaki narod ima svoju zasebnu ,živu formu‘,

u kojoj kao u kalupu formira i preobraža svoja svojstvena
stvaranja, da one djeluju odvojno prema totalitetu čovječan-
stva“ — pravi o narodnosti F. Lukas v jubilejnem Zborniku
Matice Hrvatske. Človeški duh se ne more drugače manifesti¬
rati nego v narodnosti, se ne more javljati drugače nego z neko
svojsko imanentno strukturo, ki je vprav narodnost; zato tudi
v strogem pomenu besede ni nikake vsečloveške kulture, mar¬
več so samo narodne kulture, kulture kot izraz človeškega
duha, ki je podrejen zakonom narodnosti.

To je posebno razmerje med narodnostjo in kulturo, ki bi
se dalo ponazoriti z odnosom med očesom in vidom. Narod¬
nost je organ za kulturo, je organ, ki je človeškemu duhu ne-
obhodno potreben, da lahko doživlja svet in življenje, da se
lahko kulturno izživlja, da lahko ustvarja kulturo. Prav tako
mu je potreben »čisti razum" za miselno dojemanje sveta in za
umsko razčlenjevanje dojetih vsebin. V tej zvezi je mogoče
razumeti stavek, ki sem ga nekoč bral pri indijskem mislecu
in pesniku Tagoreju in ki pravi, da je narodnost za človeka
edina pot do Boga. Za človeka, ki ne veruje v enkrat za vselej

38

izrečeno božje razodejte, marveč veruje v neprestano vršeče
se razodevanje svetovne skrivnosti v življenju in delu vseh
velikih človeških pojavov, ni druge poti do resnice nego poti,
ki vede skozi osnovo njegove bitnosti. Te bitnosti najkonkret-
nejši zakon pa je struktura njegove duše, ki jo ima skupno z
vsemi sorodniki po krvi in zgodovini, to se pravi z vsemi pri¬
padniki svojega naroda.

Iz te misli bi popolnoma logično in pravilno sledilo, da bi
moral imeti vsak narod, to je vsaka človeška skupina, v kateri
se je razvil svojski organ za kulturo, docela svojsko vso du¬
hovno kulturo, ne izvzemši religije. Odtod ona na pol zavedna
ljubosumnost, ki jo včasi kažejo mednarodne religije nasproti
narodnosti, kakršno je pri nas najodločneje izpovedoval Mah¬
nič. Vendar je treba jemati v poštev dejstvo, da ni vsak narod
nadarjen za vse kulturne panoge in da je le malo narodov po¬
sebno nadarjenih na primer za religijozno kulturo. V mejah
splošne nadarjenosti pa vendar obstoje med narodi indi¬
vidualne razlike tudi v rečeh, ki so na videz docela med¬
narodne, nadnarodne. Ali se, postavim, italijanski katolicizem
ne razlikuje od francoskega in oba zelo očitno od našega, slo¬
venskega? Tako se moč narodnega značaja uveljavlja v vsem
kulturnem življenju in celo v pojavih višjega življenja, ki se
zde popolnoma splošno človeški. Član enega naroda drugače
veruje kakor član druge narodnosti, drugače občuti moralne
dolžnosti, ustvarja drugačno umetnost in drugačno filozofijo,
je drugače usmiljen, drugače neusmiljen, drugače ljubi, drugače
sovraži. Ali nismo v prvih poglavjih videli, da Francoz dru¬
gače občuti čast in lepoto nego Španec ali Nemec in da je
težišče vse ali vsaj vse dosedanje njegove umetniške proizvod¬
nje drugje nego pri Nemcu ali Italijanu?

39

Celota te svojstvene notranje organizacije ali duhovne struk¬
ture si ustvari najtočnejši izraz v vsakdanjem občilu, v jeziku.
Kajti jezik je najkolektivnejši umotvor, ustvarjen z najinten-
zivnejšim sodelovanjem vsakega posameznika. V njem je za¬
pisana svojevrstna zgodovina rodu, ki ga govori, od pradavne
skupnosti vse bele rase, preko razdelitve v velika plemena do
razvoja v posamezne narodnosti, in vsako besedo obdaja pro¬
zorno vzdušje njene tisočletne zgodovine in njenega pomen¬
skega sorodstva. Jezik je obsežen, živ organizem, v katerem se
vrši neprestan boj oblik in tvorb za obstanek. In ker gre ta
boj od glave do glave in skozi miselnost vseh članov naroda,
obveljajo in se ohranijo samo stvari, ki so najbolj rasne, ki
najbolj ustrezajo duhu jezika ali, z neposrednejšo besedo, struk¬
turi narodnega duha. S takim precejanjem in predelavanjem
si narod polagoma ustvari občilo, ki je gibko in prožno za
posebnosti njegovega okusa in značaja. Vse, kar mu je pove¬
dati resnično svojega, intimnega, more povedati samo na in¬
strumentu, ki si ga je ustvaril sam, ki je zgrajen v skladu z
zakoni njegovega duha. Zato je jezik nenadomestljiv in le ta
nenadomestljivost lahko razloži silovito stremljenje jezikovno
neurejenih narodov po lastnem jeziku, kakršno smo opisali v
enem izmed začetnih poglavij. To stremljenje ni samopašnost
ali umetno razbičan narodni egocentrizem, marveč je mogočen
naraven vzgon duha, ki se hoče izpovedati intimno in ki to
more storiti samo na instrumentu, ki je ubran po njegovi na¬
ravi. Iz teh življenjskih in docela nesentimentalnih razlogov
je jezik vsem zavednim in kulturnim narodom svetinja. Greh
zoper jezik je greh zoper narodnost, to je zoper svojski organ
za kulturo, ki ga je iz neznanih razlogov in po svojih zakonih
ustvarila usoda in ki ga potemtakem more in sme razdreti in
uničiti zopet samo usoda in nihče drugi.

40

j. Odpornost.

Narodni značaj je izvor ali vsaj osnovno oblikovno načelo
sleherne kulture. To dejstvo ne osvetljuje narodnosti, njene
veličine in častitljivosti samo s stališča pomembnosti, marveč
jo predstavlja tudi v njeni skoraj neizčrpni vitalnosti. Pomisliti
je namreč treba, kakšna ogromna razdobja obsezata razvoj in
življenje neke kulture. Grki so bili ne le absolutno, marveč tudi
relativno v razsežnostih dobe, v kateri so živeli, majhen narod.
In njihova kultura je bila aktivno živa v visoki zavesti naj¬
manj kakih 1000 let, pri čemer kajpada ne prištevam miken-
sko-kretske kulture njim. Tudi nekatere kulture zapadno-
evropskih narodov so že stare do tisoč let. Skratka narodnost
je organizacija duha, ki ji je namenjeno vekovito življenje.
Dana ji je torej tudi velika življenjska moč.

Da nam postane jasen obseg te moči in nekatera druga dej¬
stva, ki so ž njo v zvezi in ki jih reformatorji, zavojevalci in
manj vredni državniki le prečesto pozabljajo, je pomisliti na¬
slednje: Naš narodni pregovor pravi: navada je železna srajca.
Vendar so navade svojstva, ki jih v življenju često menjamo.
Toda, le kdor je kedaj skušal odložiti kako čvrsto ukoreninjeno
navado, ve, kako trdovratna lahko postane takale stalna
oblika v človeškem življenju. Še vse drugače trdoživa je osebna
struktura človeške osebnosti, ki jo imenujemo značaj. Pascal
sicer obtožuje človeško naravo, češ, „ni človeka, ki bi se bolj
razlikoval od drugih, nego se razlikuje v različnih časih od
samega sebe“, toda kdor od zunaj pogleda bodisi njegovo živ¬
ljenje, bodisi življenje kake mnogo manj izrazite osebnosti, bo
brez velikega truda našel v njem enotnost, izživljanje istega
značaja, ki je neizpremenljiv.

4i

Iz teh dveh primerov je možno sklepati na odpornost in
trdoživost elementa in duhovnega svojstva, ki ju predstavlja
narodnost. Teptaj jo in zatiraj, kolikor ti drago, znova in
znova bo poganjala iz tal in se ne bo umirila, dokler ne bo ali
izpolnila svojega kulturnega poslanstva ali pa, dokler se ne bo
izčrpala po sto- in stoletnem boju. In tu nastane vprašanje,
ali ni modrejše ne tratiti svojih in tujih energij za tako brez¬
uspešno delo? Primerov neznanske narodne trdoživosti je na
svetu dovolj. Najbližji primer nam je pač usoda lastne narod¬
nosti. Živeli smo več nego dvanajst sto let večji del nesvobodni,
podjarmljeni v najnevarnejšem križišču evropskega sveta, na
edinem stikališču slovanskega, germanskega, romanskega in še
ugriško-finskega sveta. Tisoč let so „ležali na tleh slovenstva
stebri stari“, slovenski jezik je bil izključno jezik hlapcev in
tlačanov, vsa inteligenca se je odtujila svoji narodnosti in je
živela v drugem kulturnem svetu. In vendar se je narodnost
tega majhnega ljudstva prebila do svoje kulture, do široke
narodne zavesti, do osvoboditve — in se bo prebijala dalje.
To je deroča pot sproščenega elementa, ki ga Prešeren ni brez
upravičenosti primerjal s čudežnim vstajenjem Jezusa Krista.

Morda še znamenitejši primer za neiztrebljivost narodnega
značaja nudijo Katalonci, ki so sicer nekoliko večji narod
kakor Slovenci, zato pa žive skoraj ves čas od svojega po¬
stanka v soseščini in odvisnosti Špancev, ki so jim sorodni
po svojem romanskem jeziku. Katalonščina je namreč nasled¬
nica nekdanje provansalščine. V tej sorodnosti s španskim
narodom, ki je vrhu tega že v 16. stoletju ustvaril ogromno
kulturo, je bila za podložne Katalonce velika nevarnost. Tako
da je bilo v početku preteklega stoletja stanje katalonskega
naroda do malega podobno našemu. Katalonščina je bila le
še jezik hlapcev in najnižjega ljudstva. Danes je Katalonija

42

avtonomen del španske republike, cvetoča in bogata pokrajina
Pirenejskega polotoka, v kateri prebiva zaveden in napreden
narod z lastno kulturo, ki ni pomembna samo zanj, marveč je
prispevala marsikaterega velikega pisatelja tudi veliki španski
literaturi.

Po vsem tem, menim, bo razumljivo, če trdim, da je nasilje-
vanje strahotno odporne moči, ki jo imenujemo narodnost,
nevarno in škodljivo početje. O tem nas lahko preveri angle¬
ška skušnja z Irci. Toda če govorim o nevarnosti, nimam v
mislih samo maščevalnega odpora tlačenih narodov, marveč
vse težje in strašnejše posledice. Kajti boj in kri nista naj¬
strašnejša stvar na svetu. Strašnejša se mi zdi pohabljenost,
nasilna izkrivljenost, izrojenost. Kakšne zle posledice ima
lahko napačna in pri tem okrutna vzgoja! Zatiran in nasilje-
van značaj se lahko pokvari v najhujši izrodek. In prav take,
le da obsežnejše posledice lahko rodi okrutno narodno zati¬
ranje, ki ni nič drugega nego zlo deformiranje človeške na¬
rave. In nasiljevanje narave v tako velikih in odpornih stvareh
mora imeti resnično usodne posledice. Cesto sem se vpraševal,
zakaj se pojavljajo primeri strahotnega človeškega vampirstva
tako pogosto baš v nemškem narodu. In nisem si mogel odgo¬
voriti drugače nego z zgodovinskim dejstvom, da so ravno
Nemci izmed vseh evropskih narodov najbrže zatrli in absor¬
birali največje število tujih elementov. Izkrivili, izmaličili in
nasilno vključili so v svoj svet največ ljudi tujih narodnosti.
Posiljene narodnostne moči izumrlih plemen rovarijo sedaj v
zmagovitem in se izživljajo v perverznih in grozotnih dejanjih.

Na podoben način si tolmačim tudi dva nad vse nevesela
pojava našega slovenskega življenja. Prvi je nagnjenje do alko¬
holne podivjanosti, ki je v tlačanskem in zatiranem narodu
očito nadomestilo za ponosno, naravno in svobodno bojevitost.

43

Drugi je zgolj duševen. Cankar ga je imenoval hlapčevstvo, in
sramotna ponižnost naše splošnosti resnično ne zasluži boljšega
imena. Najgrša je ta lastnost v inteligenci, kjer se javlja kot
klečeplastvo, denuncijantstvo, nesposobnost za kakršno koli
samozavest in za kakršen koli ponos, trajna zavest o lastni
inferijornosti nasproti članom drugih narodov, hkratu pa hi¬
sterična visokomernost nasproti bližnji okolici, zlasti kajpada
nasproti tisti, ki je kakor koli odvisna od nas. Kakor so vse
te lastnosti vredne zaničevanja in sovraštva, tako so vendarle
razumljive, če pomislimo, da smo bili tisoč let nemški tlačani
in podložniki. Teh tisoč let je izkrivilo našo naravo in preteči
bo moralo nekaj časa, da nam zavest o lastnem dostojanstvu
zopet ozdravi duha in značaj.

8. Narodna morala.

Govoreč o bistvu narodnosti ali o narodnem značaju sem
se poslužil analogije in sem ga prispodabljal s Kantovim poj¬
mom »čistega razuma". Zakonitost in ustroj človeškega uma,
ki sta opisana s tem filozofskim pojmom, sta neiztrebljiva.
Zdita se večna, kajti v našem razumu ni možnosti, da bi si
mogel zamisliti lastno naravo drugačno, kakor mu je dana.
Narodnost ali moralna struktura skupine ljudi, ki so po nji
združeni v en narod, leži v kozmosu človeške notranjosti nekje
med osebnim značajem, ki je minljiv, toda neizpremenljiv, in
čistim razumom, ki je neizpremenljiv in večen. Narodnost je
značaj kolektivne individualnosti, ki lahko živi po več tisoč
let. Ta značaj je kakor osebni značaj in kakor čisti razum
vdelan kot nekaka duševna zakonitost v človeka, ki ima do
nje dolžnosti kakor do vsega, kar je bilo položeno vanj.

44

Prva in najelementarnejša človeška dolžnost je zvestoba
samemu sebi, je volja in pripravljenost, biti resnično tisto, kot
kar so te zamislile neznane usodne moči, in živeti za misel, ki
je v tebi, čim točneje in čim verneje. V tej volji se križata
vdanost in ponos, zbranost in pogum. Zvestoba čistemu raz¬
umu, ki je zakon tudi tvoje umstvenosti, je nujna; prestopek
zoper njo ni greh, marveč bolezen. Lahko pa si nezvest svojemu
osebnemu značaju. Lahko živiš zoper njega, lahko ga nasilju-
ješ, lahko lažeš s svojim življenjem. Prav tako je človeku
dano na izbiro razmerje do narodnosti. Lahko si jo prizna,
lahko tudi ne. Lahko se ji na videz tudi odreče. Zatreti je v
svoji naravi ne more, to se pravi, zavedno se lahko prišteva
h kateri koli narodnosti, ne more pa spremeniti dejstva svoje
narodnosti, to se pravi svojske strukture svoje človečnosti, po
kateri sliči svojim rojakom.

Ta struktura, ki je v narodnem kolektivu tako mogočna
sila, je seveda v posamezniku rahlo in komaj zaznavna shema,
ki se objektivno in opazno javlja kot neka posebnost samo v
celoti življenja in pa v dejanjih, v katerih je osredotočena vsa
značilnost neke človečnosti. Med ta dejanja spadajo v prvi
vrsti vse umetniške stvaritve. Zato se često čuje, da umetniki s
svojim delom odkrivajo narodom njihov značaj. Mnogo očit¬
neje pa se javlja narodnostni žig, ki ga nosi sleherni poedinec,
subjektivno. Zg6di se tvojemu narodu krivica, zadeni ga ne¬
sreča, ti in sleherni član njegov bo začutil pekočo bolečino,
ogorčenje, žalost; dolčti ga sreča, veselil se boš, in sicer globlje
in čisteje kot se umeš veseliti lastne sreče. To je veselje tvoje
krvi in tvojega duha, ki je urejen in ubran po značaju naroda,
kateremu pripadaš.

Čim subtilnejši je duhovni pojav, kateremu si zavedno in
prav zvest, tem globlje si občutljiv in čim globlje si občutljiv,

45

tem trdneje boš zvest svoji narodnosti in svojemu narodu.
Vendar velja v narodnostni morali še poseben zakon, ki zlasti
nam Slovencem v sedanjosti in preteklosti lahko marsikaj po¬
jasni. Zakon, ki ga imam v misli, je naslednji: med močmi, ki
sodelujejo pri vzniku narodnosti, je nedvomno ena izmed
bistvenih in najvažnejših priroda. Posebne klimatske prilike,
posebna sestava tal, posebnost hrane, poseben način boja s
prirodo, posebnost naravnih oblik, ki se stoletja vtiskavajo v
duševnost nekega naroda, vsi ti činitelji morajo mogočno vpli¬
vati na oblikovanje njegovega značaja. Iz tega razloga bo
razumljivo, če trdim, da doživljajo narodne plasti, ki so v
stalnem stiku s prirodo in z vsemi njenimi vplivi, neprestano
obnavljanje tistih svojskih elementov, ki jih je v psihiko na¬
roda vnesla priroda. Zato so široke kmetovalske plasti večno
obnavljajoč se zaklad narodnega duha, kakor so hkratu tudi
element, ki se najtežje odtuji svoji narodnosti. Slovenstvo se
je rešilo in ohranilo samo po zaslugi kmetištva in po zaslugi
plasti, ki je duhovno najvišje razvita, to je po zaslugi izbrane
inteligence.

Inteligenca, ki je ne pojmujem tako, kakor se ta beseda obi¬
čajno uporablja, namreč v smislu vsega pol izobraženega in
šolsko izobraženega sloja, marveč kot sol in cvet naroda, kot
vrhnjo plast, ki ustvarja kulturo, ta inteligenca često izhaja
neposredno iz ljudskih množic. Zato ima vselej živ stik z
duhom svojega naroda. Če pa bi ji tega stika ne dajalo nepo¬
sredno prihajanje iz ljudstva, bi ji ga nudila lastna prebujena
in visoka duševnost, ki vidi navznoter in ki lahko odkriva
zakonitost narodnega značaja v lastnem srcu. Kajti rekli smo,
čim globlje je človek občutljiv tem trdneje bo zvest svoji na¬
rodnosti, tem silneje jo občuti in spoznava v samem sebi. Ta
sloj višje inteligence je najzanesljivejša opora narodne eksi-

4  6

stence, kajti izven svoje narodnosti mu ni življenja. V nji pri¬
haja temni in instinktivni element notranje sorodnosti do jasne
zavesti in do jasnega izraza ter prebuja isto zavest in spozna¬
nje o skupni naravi v širših slojih, v katerih se poraja in
obnavlja.

Tako je z narodno zavestjo in zvestobo v obeh skrajnih
plasteh. Med njimi leži srednji sloj, polinteligenca in meščan¬
stvo. To živi navadno odtrgano od prirode, prav tako pa tudi
ni dovolj notranje prebujeno, da bi moglo živeti pomembno
in samostojno duhovno življenje. Odtujeno je naravi, a prav
tako tudi duhu. Zato ne prejema njegova narodna zavest in
vest podkrepitve ne od prve ne od drugega. To je sloj, ki se
najlaže potujči. Njegov najvišji pojem je korist; kjer jo sluti,
tam je voljan zatajiti svojo narodnost, za katero ga je prav
tako lahko navdušiti, kakor jo lahko tudi izda. Vsa naša zgo¬
dovina, vse naše življenje dokazuje resničnost te trditve.
Ozrimo se samo v preteklost: prvi element, ki se je ponemčil,
je bilo meščanstvo in prav meščanstvo je bilo sloj, v katerem
se je nemštvo v Slovencih najdalje ohranilo. Tako je bilo,
tako je.

Poslednji trije odstavki so prav za prav zastranitev od glavne
misli, ki jo obravnava druga polovica tega poglavja, to je
misli o narodni morali. Govoril sem o tem, da je zvestoba na¬
rodu posebna oblika zvestobe samemu sebi, ki da je odvisna
od vrednosti in pomembnosti osebne narave. Za to mojo
trditev govori prezir, ki ga izkazuje preprosti ljudski instinkt
renegatstvu ali narodnemu odpadništvu. Zvestoba sebi in zve¬
stoba narodnosti je v najtesnejši zvezi z dvema prelepima člo¬
veškima krepostima: s ponosom in pogumom. In prav ti dve
čednosti sta najredkejši pojav v slovenskem meščanstvu in v
naši polinteligenci. Ali je tedaj čudno, da je bila vedno od-

47

padniška? Toda okrenimo hrbet tem žalostnim pojavom. Jasno
vstani pred mojo mislijo poslednjič čista podoba narodnosti:
ustvarjena od velikih in usodnih moči, ki proizvajajo kristale
in človeškega duha, radoživa, odporna in po realizaciji ko¬
prneča prebiva v človeških dušah in jih sili ustvarjati religije,
umetnosti, filozofijo, dokler se ne izčrpa in ne zamre. Blagor
mu, kdor jo čuti v sebi, jo spoštuje in ji zvesto služi. Lep in
svetal hodi med trumami temnih, ki so ji okrenili hrbet in si
zaprli pot v deželo duha.

48

II. SLOVENSTVO

9 . Groteskno poglavje.

V dosedanjih, splošnih poglavjih o narodnosti sem v velikih
obrisih podal pojmovanje tega socijalnega pojava, ki v bistvu
že tudi pojasnjuje moje stališče do slovenstva in do vprašanj,
ki so se zadnji dve desetletji nakopičila okrog njega. Ali prav
zaradi teh vprašanj, ki so navzela pri nas Slovencih menda
skoraj edinstvene oblike, o kakršnih se drugim malim narodom
najbrže niti ne sanja, čutim potrebo, podrobneje govoriti tudi
o narodnem vprašanju, kolikor zadeva posebno in na svojski
način tudi slovenstvo. S tega stališča smatram dosedanjih
osem poglavij samo za pripravo ter potrebno gradivo. Opira¬
joč se nanja, pričenjam s trditvami in z dokazovanjem, ki se
bo občutljivemu bravcu zdelo groteskno in kurijozno. Toda
grotesken in kurijozen je pač pojav našega duhovnega življe¬
nja, zoper katerega je zasnovana vsa ta knjižica.

Tako tedaj začenjam z naslednjo trditvijo: Slovenci smo
narod, to se pravi smo skupina ljudi ali ljudstvo, v katerem
je nastala in živi posebna in svojska duhovna struktura, ki je
pogoj in povod za svojsko in samosvojo kulturno življenje in
ki nam daje pravico in dolžnost, zgraditi lastno kulturo. Ta
trditev je bila do konca svetovne vojne med nami poznana in
vsakomur sama po sebi umljiva, danes pa je podoba, da ne¬
kateri hočejo dvomiti o nji. Njihov dvom se opira na tako
imenovano jugoslovensko ideologijo, ki ima svojo prednico v
novoilirski in ilirski miselnosti. Zato bom skušal svoje prepri¬
čanje dokazati, in sicer posebno glede na te ideologije, ki so ji

4

49

nasprotne. Svoj dokaz bom oslonil na elementa, ki opredelju¬
jeta sleherno narodnost in o katerih sem govoril v začetnih
poglavjih, to sta jezik in svojski značaj. Dejal sem, da je ve¬
čina narodov ustvarila svoj jezik, dasi je ljudstvo, ki nima
posebnega jezika, navzlic temu lahko narod. Nedvomno pa
da je poseben narod vsako ljudstvo, ki govori svoj jezik. Za
jezik pa gre po navedeni opredelitvi francoskega jezikoslovca
povsod, kjer imajo ljudje, ki drug drugega razumejo, zavedno
ali nezavedno čuvstvo in voljo, pripadati eni in isti jezikovni
skupnosti. Ta volja je med nami nedvomna od prve tiskane
slovenske knjige (1551), v kateri je zapisal Trubar s svetim
veseljem naslednje ginljive in pretresljive besede: „Und entsetze
dich nicht, ob dir am ersten gedunkt seltsam und schwer, son-
dern lies und schreib diese Sprach selbst, wie ich ein Zeitlang
getan; alsdann wirdest befinden und gar bald sehen und mer-
ken, daB auch diese unsre Sprach, sowohl als die Teutsche
zierlich gut zuschreiben und zu lesen ist.“ Nekaj let kesneje
pa je v prvem delu Novega testamenta prvič zavedno ugotov¬
ljena tudi posebnost slovenščine v razmerju do srbohrvaščine.
Ko govori Trubar o razumljivosti svojega jezika za Slovence,
pravi: “Un von deBwegen  sey er schlecht bey der bauri-
scher Windischer Sprach, und wie mans auf der Rastschitz
redet, da er geboren sey, blieben, und ungevohnliche
und Chrobatische  Worter darein nicht mengen und auch
neue nicht mogen erdichten,"

To sta dve starodavni afirmaciji slovenščine, in sicer kot
jezika sploh, poleg tega pa tudi posebej nasproti srbohrvaščini.
Slično so zagovarjali dragocenost in samostojnost slovenščine
vsi naši veliki slavisti. Tako na primer Kopitar, ki piše v
uvodu k svoji gramatiki (str. XLVII.): „Ware die krainische
Sprache i n e i n W i n k e 1  verborgen, wie Dalmatin oben ge-

50

sagt hat so konnte man sie immerhin mit den machtigen Nach-
barinen sich vermischen — und endlich verlieren sehen: da sie
aber ein alter, und vielleicht der am meisten verfeinerte (von
Harten befreite) Zweig der so weit verbreiteten Slavischen
Sprache ist, so war's doch Schade darum!“ Miklosich pa je
posredno zaključil desetletno borbo za individualnost sloven¬
skega književnega jezika v letih 1848. do 1857., kakor poroča
Prijatelj v Časopisu V. s temile ironičnimi besedami: »Doch
die Leutchen haben wichtigeres zu thun: ... unbekannt mit
Elementen der Sprachphilosophie entwerfen sie die Grundziige
zu einer allgemeinen slavischen Literatursprache und bedenken
nicht, dass wir jede Sprache, die uns Gott  ge-
g e b e n , nur halb kennen. Wir wissen zwar, dass wir kein
Recht haben, einem Schriftsteller Aufgaben zu stellen ... wir
wissen aber ebenso gut, dass, wer sich gewisse Aufgaben stellt,
ebenso gut thate, er stellte sich gar keine.“ — »Tako je pisal
mož — pristavlja Prijatelj — Vrazov vrstnik in prijatelj ter
somišljenik iz nekdanjih graških let, mož, ki je v teh letih sam
laglje pisal in — pravijo, da — rajši govoril srbohrvaško nego
slovensko!"

Kakšna je o slovenščini kot samostojnem jeziku sodba so¬
dobnih jezikoslovcev, ki pišejo na primer obsežne knjige o slo¬
venskem dualu ali historične gramatike slovenskega jezika, ali
ugotavljajo dialektološko karto slovenskega jezika, — je odveč
govoriti. Slovenščina ima poleg navedenih in nenavedenih pri¬
znanj samostojno in staro kulturo, v kateri je očitna volja
pišočih: »pripadati eni in isti jezikovni skupnosti". Je torej
jezik, kakor so vsi drugi narodni jeziki, in ljudstvo, ki ga
govori, je potemtakem narod v našem kulturotvornem, slo¬
venskem pomenu te besede.

JI

Prav tako določno kakor kriterij jezika nas opredeljuje kot
posebno narodno individualnost kriterij svojskega značaja. Ker
je narodnost organ za kulturo, se ta svojskost najočitneje kaže
prav v kulturi. Ni namen te knjižice, razglabljati in opre¬
deljevati notranjo strukturo slovenske psihike, zato tudi pri
ugotavljanju različnosti med slovensko in ostalo jugoslovansko
psihiko ne bom podajal podrobne analize, marveč se omeju-
jam samo na nekaj momentov. Ves značaj slovenske umetnosti,
zlasti pa slovstva, ki je doslej najbolj razvita veja naše, kakor
nemara tudi jugoslovanske kulture, je poudarjeno lirski; to
velja celo za naše pripovedništvo in dramatiko. Temeljni zna¬
čaj srbskohrvaške literature pa je na primer praški nemški
slavist prof. Gesemann zelo določno in po mojem mnenju pra¬
vilno opredelil kot racijonalistično-retoričnega. S to sodbo
se sklada tudi vpliv, ki ga ima na srbskohrvaško slovstvo —
francoska literatura, kajti ta je po svojih temeljih racionali¬
stična in retorična. Ali pa si je mogoče misliti popolnejše na¬
sprotje v literarni in sploh umetniški nadarjenosti, kakor je
med liričnostjo in racijonalistično retoriko? In ta svojstva so
v intenzivni zvezi z ustvarjajočo psiho.

Toda umetna literatura je pač umeten produkt. Naši možje,
ki so jo ustvarili nam, so se šolali v nemških šolah, bi lahko
kdo ugovarjal, in vpliv šole se je zanesel pač tudi v književ¬
nost. Na to je lahko odgovoriti; v delu našega največjega pes¬
niškega duha, Prešerna, se očituje nemški duh zelo neznatno. Ce
moremo sploh govoriti o vplivu, prevladujejo v Prešernu ne¬
dvomno italijanski vzori in še angleški, nikakor pa ne nemški.
In še, kaj pa je svojsko slovanskega v umetnosti, če ne prav
liričnost? In če živi tako mogočno v našem slovstvu, živi zaradi
tega, ker nam je v krvi, in ta potemtakem ni manj slovanska

52

nego kri kateregakoli izmed slovanskih sorodnikov. Vrhu tega
je očitna ta razlika tudi v narodni pesmi. Opozarjam samo na
konkretno junaško postavo kraljeviča Marka in na našega
kralja Matjaža, ki izginja za fantazijo slovenskega ljudstva v
liričnih in simbolnih meglah odrešeništva. In še primerjajte ve¬
liko in patetično gesto srbskohrvaškega junaka s Petrom Klep¬
cem, ki je morda po svoji skromnosti in preprostosti sorod-
nejši Iliji Muromcu. Istega duha boste našli naposled tudi v
Levstikovem Krpanu in še v ljudskem Lambergarju. Ta zna¬
čilnost, ki bi jo lahko zasledovali tudi v proizvodnji drugih
naših umetnosti, je nedvomen znak svojske in edinstvene psi-
hike, ki je lahko temelj svojski kulturi. To pa v bistvu ne
pomeni nič drugega, nego da priča naša duhovna kultura o
posebnem narodu, ki ima do svojega značaja in do nalog, ki
izvirajo iz njega, neodtujive pravice in dolžnosti, ki se jim ne
sme izneveriti.

Že v začetku tega poglavja sem naglašal, da se mi zdi gro¬
teskno in smešno, dokazovati nekaj, o čemer ne more biti
nikakega dvoma. Kajti, da smo bili  narod, o tem med
nami resnično nihče ne dvomi in ni dvomil. Drugo vprašanje
pa je za naše tako imenovane „jugoslovene“, ali smo še, ozi¬
roma, ali naj ostanemo narod. Njihov ideal je namreč uto¬
pitev in spojitev" južnoslovanskih narodov v eno narodno
telo ženo  narodno psihiko, z enim jezikom in eno literaturo
in kulturo. Jasno je, da pomeni ta njihov ideal za nas Slovence,
odreči se svojemu jeziku, lastni kulturi in izginiti v jugoslo¬
vanskem, ne, v srbskohrvaškem morju.

Če bi bila ta miselnost samo platonično prepričanje, bi kaj¬
pada ne vznemirjala nikogar. Toda jasno je, da bo v vseh
vprašanjih slovenstva ne le mislil, marveč tudi ravnal drugače

53

nekdo, ki mu ta ideal ni ideal, ter zopet drugače vernik in
pristaš te ideologije. Iz tega razloga je treba to miselnost pre¬
iskati in presoditi in če se pokaže potreba, popraviti.

io. Trubar, Vodnik, Prešeren.

Pristopajoč k presoji naše jugoslovenske miselnosti, se mi
zdi predvsem potrebno vnovič poudariti, da razpravljam
samo o kulturnem  jugoslovenstvu. Bodoča politična
združitev vseh južnih Slovanov, to se pravi Slovencev, Hrva¬
tov, Srbov in Bolgarov, se mi zdi pri sedanji socijalni in po¬
litični urejenosti Evrope zgodovinska nujnost, kakor se mi zdi
zgodovinska in naravna nujnost tudi današnja Jugoslavija.
Politično jugoslovanstvo je tedaj izven di¬
skusije.  Druga stvar pa je kulturni privesek tega vprašanja,
3 ki se mi zdi utopičen, nepotreben in celo škodljiv. Seveda me
tu zanima samo njegov slovenski del, zato bom govoril samo
o tem.

Če hočem dodobra spoznati neko miselnost, si moram ogle¬
dati poleg misli same tudi njen izvor, zgodovino in njene pred¬
stavnike. Ti elementi često že sami dovolj jasno govore o
utemeljenosti in organičnosti neke misli. Zato začenjam z njimi
tudi pri obravnavanju jugoslovenstva.

Miselnost, za katero gre, med Slovenci ni zelo stara, marveč
se je pojavila pri nas v tridesetih letih minulega stoletja. Ven¬
dar pozna naša davna literarna zgodovina, ki je bila v tedanjih
časih sploh edina zgodovina slovenskega naroda, zgoden tre¬
nutek, v katerem je bilo prvič in najbrže poslednjič z odločilno
možnostjo postavljeno vprašanje: ali slovenstvo ali srbohrvat-
stvo. Formulirano je bilo kajpada preprosteje in se je glasilo:
ali naj se protestantski cerkveni repertorij prevaja v sloven-

54

ščino in v hrvaščino ali samo v hrvaščino. Drugo možnost je
zoper Trubarja zastopal Italijan Vergerij, „ki je imel v evidenci
razvoj romanskih literarnih jezikov, zlasti italijanskega, in ki
je menil, da se da glede slovenskega pismenega jezika pošto-
pati po primeru .Germanije, Italije, Francoske, Španije'Ka¬
kor znano, je v tem prvem in usodnem trenutku pred kranj¬
skimi deželnimi stanovi prodrl Trubar. Stanovi so jima spo¬
ročili, da hočejo imeti prevod v lastnem (slovenskem) jeziku
in „da ni treba skrbeti za primes elegantnejših besed, ki bi bile
razumljive vsem Slovanom, ampak zgolj za rabo takih, ki so
pri njih v splošni upotrebi, četudi se zdijo drugim neokretne".
(Kidrič I. 33/34).

Ta dogodek iz srede 16 .  stoletja je postal v načelu tipičen
za vse nadaljnje poskuse v Vergerijevo smer, kakor je tipičen
tudi za nastanek slovenske kulture. V imenu neke splošne slo¬
vanske abstrakcije, ki je zamišljena po primeru in zunanjem
videzu velikih jezikovnih družin zapadnih, zlasti latinskih
narodov, je izrečen dvom o smiselnosti in upravičenosti majhne,
toda iz naravne in konkretne potrebe nastajajoče kulture slo¬
venskega naroda. Jasno, da je morala konkretna nujnost zma¬
gati nad utopičnimi fantazijami. Narod si je ustvaril, kar je
potreboval, ker ni mogel čakati ne na rojstvo nemogoče vse¬
slovanske in ne na vznik enotne jugoslovanske kulture, ki je
bila v tistih časih prav tako nemogoča kakor je danes, dasi
iz docela drugih razlogov. Trubarju in stanovom je šlo za
edino važno, za razumljivost knjige, to je za to, da bi bila
kultura dostopna ljudstvu. Tako realistično je bila začeta slo¬
venska kultura v imenu dejanske religijozne potrebe in zoper
fantastične sanjarije italijanskega humanista.

Slično naziranje v tem temeljnem vprašanju je pokazal
drugi predstavnik kulturnega slovenstva — Vodnik. Verjel je

55

sicer v možnost bodoče strnitve obeh ilirskih jezikov, slovenščine
in srbohrvaščine, toda ko je šlo za uradni domači jezik v Na-
poleon ovi  Iliriji, je odločil stvar v svoji vlogi na Marmonta
takole: ^Dotlej pa, dokler si ne podamo rok, se naj prevajajo
akti ali v obe narečji za vsako teh dveh strank (srbsko in slo¬
vensko) posebej ali pa se naj najde spretna roka, ki bi si
mogla upati, prirediti prestavo tako, da bo razumljiva obema.“
Zopet stališče, ki je tuje misli na opustitev slovenščine.

Vprašanje, ki ga je prvi zastavil Italijan Vergerij in ki v
bistvu vprašuje: ali slovenstvo ali jugoslovanstvo, to se pravi
srbohrvaštvo, je koncem tridesetih let minulega stoletja v
mnogo določnejši in agresivnejši obliki ponovilo ilirsko giba¬
nje. Poglavitni njegov glasnik med Slovenci je bil Vraz. Svoji
miselnosti je skušal pomagati do zmage na dva načina: z iz¬
podbijanjem slovenstva in utemeljevanjem ilirstva. Glavni nje¬
gov argument zoper slovenstvo je „die numerische Inferioritat
unseres kleinen slovenischen Volkleins ...“  Ta argument se
ponavlja neprestano, zdaj kot „die Notwendigkeit, uns an
irgend einen benachbarten und verwandten Volksstamm an-
zuschliessen", zdaj v trditvah, kakor: „Eine Literatur, die
nicht auf einer p o s i t i v e n Basis ruht, ist eine todte Geburt",
zdaj kot dvom „an einer iippigen Bliite" bodoče slovenske
literature, zdaj zopet kot ugibanje o možnem knjižnem trgu in
o možnosti poklicnega literatstva med Slovenci, češ, »solange
die Literaren einer Sprache nicht wenigstens die Hoffnung
hegen diirfen (von den Ertragen ihrer Werke honet leben zu
konnen), gibt es keine Literatur." Dokaz so mu Madžari, Por¬
tugalci, Nizozemci, Danci in njihove literature.

Značilno je, da Prešeren v svojem polemiziranju zoper
Vrazov nazor, ki ga je vpletal v svoja pisma odpadlemu pri¬
jatelju, na ta argument neposredno ni odgovoril. V tej nje-

govi gesti je nekaj visokoumnega in naravno odličnega. Po¬
sredno pa vendarle odgovarja tudi na to misel, in sicer s
Homerjevim izrekom: »besser ein Schweinehirt sein, als liber
alle Toten gebieten“, čel, bolje imeti odziv v tem majhnem in
neznatnem narodu, nego biti nem poet (kakšen naj bi sicer bil
v tujem jeziku!) — v naj večjem. Pač pa je neposredno od¬
govoril na ta Vrazov argument v epigramu: »lakota slave
blaga, vleče pisarja drugim".

Drugi Vrazov argument zoper slovenstvo je duhovnega
značaja: „Was ist eine Nation, die nicht bei der Griindung
ihrer Literatur und geistigen Emanzipation sich auf eine e r -
habene Idee  stiitzen kann? Und wo wollen wir, wenn wir
abgesondert fortarbeiten wollen, diese hernehmen? Etwa aus
den Heldentaten unserer Voraltern? Wo haben wir davon eine
Geschichte?" V teh Vrazovih vprašanjih se skriva misel, o
kateri sem govoril v prvem delu te knjige. Vraz ni popol¬
noma jasno vedel, kam prav za prav meri ta njegova zahteva
po veličastni ideji. V navedenem mestu njegovega pisma vidim,
kako se v nejasno celoto prepletata dva ali celo trije postulati:
zahteva po slavni narodni zgodovini, po ideji, ki bi med Slo¬
venci izvršila proces prebujenja, kakor sem ga opisal v četrtem
poglavju te knjige, in morda še po »narodni ideji", kakor se
često tudi imenuje duhovno bistvo vsake narodnosti. Drugi
zahtevi je Slovencem zadostil Prešeren sam, na prvo in zadnjo
pa je odgovoril z najmodrejšim, najskromnejšim in vendar naj¬
bolj dostojanstvenim odgovorom, ki ga je mogoče dati nanju:
„...  glaube jedoch, dass man bis zum Erntetage alles Auf-
gesprossene stehen lassen soli, damit der Herr (to Flav)  am
jiingsten Tage das Gute werde von dem Schlechten ausscheiden
konnen".

57

Taka sta Vrazova protislovenska argumenta. 2  njima, zlasti
s prvim, je ustvaril tradicijo, kajti malodušno opozarjanje na
maloštevilnost slovenskega naroda je postalo poslej bleda misel
tega ljudstva, ki je vznemirjala skoraj vse poznejše generacije.
Zanimivejše in poučnejše nego ta slovensko-negativna stran
njegovih izvajanj pa je spoznanje Vrazove ilirske miselnosti,
njena ilirsko-pozitivna polovica. Važna mi je ta njegova misel¬
nost zaradi tega, ker je bil prav Vraz med vsemi ilirci, novo-
ilirci in jugosloveni morda tisti, ki je navzlic odpadu pojmoval
narodne in jezikovne stvari najgloblje in najidealneje. Res¬
nica mora biti pri njem le tembolj vidna.

Njegovo pojmovanje narodnosti in jugoslovanstva se jasno
odraža v temle stavku iz njegovega pisma (2. IV. 1837.) Pre¬
šernu: „... sich iiber die Granzen und Linien, die zwischen
uns Siidslaven der schwache Mensch gezogen, hinaus zu setzen,
und nur auf den uns von Gott eingepragten Character, der bei
allen der namliche ist, Riicksicht zu nehmen .. .“ To je docela
ono danes tako poznano aprioristično protizgodovinsko in
nerealno pojmovanje jugoslovanskega sveta, toda postavljeno
na globoko misel o svojskem značaju kot bistvu naroda. Po¬
dobno je drugo mesto iz te korespondence (19. XI. 1837.) „Ich
hab’ mich schon oft ausgesprochen . .., dass die Volker nur
durch das gottliche Zeichen der Sprache, nicht aber durch
willkiirliche politische Granzen, geschieden sind.“ Na mesto
značaja stopi v tej trditvi, ki, mimogrede omenjeno, nekoliko
spominja na navedeno Miklosichevo mesto —»jezik, kar je
docela sprejemljivo, če vpoštevamo vzročno zvezo med narod¬
nim značajem in jezikom. Ali prav tu nastanejo za Vraza
nevarne težave. V pismu z dne 1. avgusta 1838. piše namreč
tudi tole: »obgleich ich ... iiberzeugt bin, von der Fahigkeit
unserer sogenannten slovenischen Sprache... sich zu einer

Schriftsprache zu erheben". In še korak ... „niemand zweifelt
auch an der Richtigkeit der von Dir aufgestellten Parallele
zwischen dem Spanischen und Portugiesischen einerseits und
dem Serbo-illyrischen und Wendo-illyrischen andrerseits".

Ti dve izjavi razkrivata Vrazovo notranje protislovje do
kraja. Narodov ne ločijo politične in umetno ustvarjene meje,
marveč značaji in jeziki. Slovenski jezik je vsaj tako različen
od srbskohrvaškega kakor portugalščina od španščine. Naraven
in logičen sklep iz teh dveh premis bi moral biti: torej so Slo¬
venci svoj narod. Ali ta sklep mu prepreči malodušnost zaradi
številčne neznatnosti. Usodnost, ki jo vidi za Slovence v tem
dejstvu, se mu zdi tako prepričevalna, da pozabi na „das gott-
liche Zeichen der Sprache" in na to, da je narodnost oziroma
narodni značaj nekaj, kar živi v njegovi zavesti kot „von Gott
eingepragt". Argument maloštevilnosti mu je važnejši nego
argument božje odločitve, nujnost računa silnejša od nujnosti
božje volje ali velikega naravnega dejstva. V tem je Vrazovo
notranje protislovje in njegov greh. V imenu računa in poli¬
tičnega kombiniranja je zatajil tisto, kar je sam imenoval
božje delo.

Kako drugačen, kako veren in kako visoko vdan je bil v
tej stvari Prešeren. Pojmoval je narodnost slično Vrazu, toda
bil je verna narava in ni bil podložen hipnozi računa. Ostal
je mirno zvest naravi stvari in je zavračal Vrazovo in Gajevo
prizadevanje za nadomestitev pismene slovenščine s srbo¬
hrvaščino s preprostimi izjavami, kakor: „Ich bin von der
Unausfiihrbarkeit dieser Idee subjektiv iiberzeugt...“ ali pa
z ironijami, kakor: „Wir ,Oberillyrier‘ sind noch sehr jung,
was die Schriftsprache betrifft, deshalb ist es billig, daB wir
das Resultat fremder Erfahrungen abwarten“, češ, kadar bodo
španščino, italijanščino in francoščino spojili v en jezik, takrat

59

bomo sledili njihovemu zgledu tudi mi. Dotlej mu velja
geslo „besser ein Schweinehirt sein, als iiber alle Toten ge-
bieten". Vso subtilno veličino njegove misli in osebnosti pa
pokaže to vprašanje v zaključku znamenitega pripisa Smole¬
tovemu pismu z dne 26.  oktobra 1840.: „Ich wiinsche iibrigens
nicht nur dem Panslavismus, sondern auch dem Panillyrismus
das beste Gedeihen; glaube jedoch, dass man bis zum Erntetag
alles Aufgesprossene stehen lassen soli, damit der Herr ( -toJJav)
am jiingsten Tage das Gute werde von dem Schlechten aus-
scheiden konnen.“ Usoda naj odloči tako ali drugače, njegova
misel je, človek naj ne preureja stvari, ki so jih uredile usodne
moči. Pustimo naravi prosto pot, pokazalo se bo, ali je bilo
naše narodno življenje zaman, ali je bilo upravičeno. — Ob¬
žalovati je samo, da Prešernova miselnost ni prišla v tedanjo
javnost.

11. Levstik in Cankar.

S svojim ilirstvom, ki je izšlo iz zmage računa nad vero in
morda še iz osebne prizadetosti, je zgradil Vraz temelj jugo-
slovenstva ter prav za prav izčrpal vse važnejše argumente za
svojo stvar. Njegovi kesnejši somišljeniki so v bistvu samo
ponavljali misli, ki smo jih srečali pri njem, in so jih samo
bolj ali manj spretno prilagojevali času in razmeram. Tako so
vse desetletje po Prešernovi smrti tekle v naši publicistiki
debate o opustitvi slovenščine, ki pa niso privedle ne na proti¬
slovenski ne na slovenski strani do novih rezultatov ali do¬
kazov. Edino jasnost je slej ko prej vnašala v te jezikovno uto¬
pične debate praksa, ki je določno in neizpodbitno dokazovala
nemožnost vsakega drugega programa razen slovenskega. Zato
se je Miklosich lahko omejil na opombo: „wer sich gewisse
Aufgaben stellt, thate ebenso gut, er stellte sich gar keine".

60

Prihodnjo važnejšo fazo boja med slovensko in jugosloven-
sko miselnostjo pa je zabeležiti leta 1863., toda ne zaradi nove
in močnejše formulacije ilirskega programa, marveč zaradi
nove, določnejše in prve pomembne javne utemeljitve sloven¬
skega stališča. Debato je povzročil profesor J. Pajk, ki je naj-
brže pisec »Odprtega pisma" v „Napreju“, kjer je propagiral
za Slovence že pri Vrazu formulirani jezikovni dualizem: za
občevanje in ljudsko štivo slovenščino, za znanost in višje
slovstvo hrvaščino. Odgovor na ta predlog je Levstikov za¬
govor slovenstva.

Levstik sicer izraža kot sin romantične dobe v svojem se¬
stavku vero v možnost bodočega zlitja ali zbližanja slovenščine
s hrvaščino, toda to je samo daljna misel, nekak načelni ideal,
ki nima vpliva na njegovo konkretno pojmovanje slovenskega
problema. Sledeč odprtemu pismu, si stavi v svojem znameni¬
tem članku tri vprašanja: Prvič, kakšen bi bil materijalen do¬
biček zamene slovenščine za hrvaščino; drugič, kakšen bi bil
moralni dobiček, in tretjič, ali bi bilo res tako lahko uspešno
izvršiti to zameno, kakor se zdi nekaterim? Njegovi odgovori
so takile: Prvič: »nikakor ne gre svetovati, naj bi se poprijeli
tudi mi hrvaškega in srbskega jezika in slovstva, ... kajti
Hrvatje bi ne brali nič več nego zdaj, Slovenci pa mnogo
manj". Argument, ki vsaj za slovensko polovico velja ne¬
dvomno tudi danes, ko problem knjižnega trga sploh ni več
tehten, kamoli odločilen. Drugič: »Če zdaj narodu vzamemo
jezik in knjige, pahnemo ga v omiki za petdeset let nazaj, in
potem šele utegne primorske, koroške in severno Štajerske,
morda ce!6 tudi notranjske in gorenjske Slovence počasi zadeti
žalostna osoda, kakoršna je zadela polabske, pomoranske in
braniborske Slovane; ... narod brez narodne svesti, ktera pa
izvira šele iz narodne omike, v zdanjem času poleg vse na-

6 1

rodne ravnopravnosti nima narodnega obstanka ..Zopet
argument, ki ga nekateri zagovorniki slovenstva zlasti dan¬
danes zelo često uporabljajo.

Odgovor na tretje vprašanje o možnosti zamene je nekoliko
daljši in je bolj časovno odvisen kakor prejšnja dva, zato nas
tu toliko ne zanima. Levstikov zaključek se glasi: »Svet od¬
prtega pisma je torej lepa misel, ali djanski čisto nepraktična,
cel6 nemogoča." Pač pa je važno s tem poglavjem zvezano
vprašanje o jezikovnem dualizmu, zoper katerega argumentira
Levstik takole: „Prav znanstvene reči posebno okrepijo narod
in jezik. Pri nas je pa zel6 treba, da narod izobražujemo, ako
ga hočemo oteti; enako potrebno je pa tudi, da izobražamo
jezik — največo, pa tudi zadnjo žilo narodnosti...! Ako bi
mi v svojem narečji pisali samo nektere stvari, drugih pa ne:
vse naše slovstvo in ž njim vsa naša narodna omika ostane
polovična; jezik nam ostane zares vedno okoren, kar se nam
uže zdaj rado očita." V razpravljanju o tretjem vprašanju pa
je tudi mesto, kjer Levstik morda prvi skrivaj namiguje na
tisto, kar je pozneje postalo bistvo pravega jugoslovanstva, na
politično zaslombo „v Zagrebu, Belem gradu in Cetinju". To
namigavanje je komaj opazno in vendar je kmalu nato pričela
prevladovati v jugoslovenski ideji prav ta politična plat.

Levstikovi zaključki o samostojnosti slovenske kulture so
strnjeni v naslednjih izjavah: „Prva reč je torej za zdaj, da
umejo Slovenci, kar piše Hrvat in da umeje Hrvat, kaj piše
Slovenec" ... »Slovenci smo narod in zarad knjižnega jezika
se ne moremo, nečemo in tudi ne smemo iznebiti svoje narod¬
nosti." »Slovenci pa namestu nepotrebne, brezposlene tožbe v
roko vzemimo pero, in premišljeno, pa srčno delajmo brez
obupa. Majhen narod smo res, vendar smo telo trdih žil, kar
vsemu svetu priča naše delovanje." Torej navzlic romantični

6 2

veri ali sanji o bodočem zbližanju slovenščine s hrvaščino in
srbščino popolnoma določno in prav tako nepopustljivo slo¬
vensko stališče, kakor ga je zastopal Prešeren, ki je dvomil o
»izvedljivosti'' ilirskega jezikovnega ideala. Sanjarije in raz¬
pravljanje o opustitvi slovenščine je označeval kot znak malo¬
dušnosti ali »obupa". Poglavitni njegov argument zoper ilir-
stvo je zopet kultura, ki jo v teh narodno prebudnih časih
proglaša za najuspešnejše narodno obrambno sredstvo. Sloven¬
ščina mu je važna kot sredstvo za ohranitev slo¬
vanstva  v slovenskih deželah.

"itakor je ugotovil že profesor Prijatelj, je skoraj vsak uspeh
izvenavstrijskih južnih Slovanov in vsak večji domač praznik
povzročil med Slovenci novo diskusijo o opustitvi slovenščine
in o prevzetju srbohrvaščine. Toda po letu 1867., zlasti pa še
po letu 1871., je pričela jugoslovanska misel pod pritiskom
velikih avstrijskih in evropskih dogodkov dobivati vedno bolj
politično vsebino. Počasi in previdno, toda z veliko vztraj¬
nostjo se je pripravljala misel o skupni jugoslovanski državi,
in sicer vzporedno in sporazumno ter hkratu med nami, med
Hrvati in med Srbi. Ta miselnost je naraščala, se z ogromno
močjo popularizirala v balkanski vojni in dosegla višek tik
pred izbruhom svetovne vojne. Slovenska publicistika tistih
let ne pozna vprašanja ki bi se obravnavalo češče od vprašanja
o jugoslovanstvu. Seveda tudi v tej publicistiki ni manjkalo
glasov, ki so klicali po zameni slovenščine za srbohrvaščino
in ki so opozarjali, da slovenski jezik in njegova kultura za¬
radi maloštevilnosti naroda ne moreta imeti bodočnosti. Prav
tako pa kajpada tudi ni manjkalo mož, ki so zavedno in od¬
ločno zagovarjali slovenstvo in poudarjali njegovo samobitnost.

Zastopniki kulturnega jugoslovenstva, to se pravi kulturne
jugoslovenske enotnosti in enotnega pismenega jezika prav za

63

prav niso ne iskali ne navajali za potrebno opustitev sloven¬
ščine novih argumentov. Sklicevali so se na skupni izvor vseh
južnoslovanskih narodov in pa na maloštevilnost Slovencev,
ki da ne bodo mogli nikoli vzdrževati lastne znanosti, komaj
da svojo literaturo. Kajpada je živelo tudi v tem jugosloven-
skem mišljenju več odtenkov: eno prepričanje je bilo kratko
in malo za opustitev slovenščine, drugo je zagovarjalo za Slo¬
vence stari jezikovni dualizem, tretje je verjelo v stopitev obeh
jezikov v enega novega itd. itd. Zoper vse te pojave mlačnosti
in malodušnosti je kot osrednja osebnost prvih dveh decenijev
y-  tega stoletja v slovenskem življenju nastopil Ivan Cankar, ki
je v svojem govoru »Slovenci in Jugoslovani" 12. aprila 1913.
opredelil pravo slovensko jugoslovanstvo, edino, ki pride za
nas Slovence v poštev.

Izjavil je poudarjeno, »da nismo samo Slovenci, še manj pa
samo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje
od julijskih Alp do Egejskega morja". Toda jugoslovanski
problem mu je »izključno političen problem ... problem raz¬
kosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uvelja¬
viti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kakšno jugoslo¬
vansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zame
sploh ne eksistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo
takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero na¬
rodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem." In
še ostreje: ^Na jbolj gnusni, res — gnusni! — pa se mi zde tisti
ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s
političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar
ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi
več zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k
nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače!... Tako smo siti

64

svoje kulture, da nam je že odveč in da bi jo najrajši kar vrgli
čez plot."

Cankarjeve besede izražajo določno in odločno jugoslovan¬
stvo, somišljeništvo s politično ideologijo o združitvi vseh
jugoslovanskih narodov v enotno državo. A prav tako določno
in odločno izražajo njegovo odklanjanje kulturne jugoslovan-
ščine, tembolj kajpada jezikovne stopitve. Ko spregovori o tej
miselnosti, postanejo njegove besede žolčne in ogorčene. Ro¬
jaki, ki propovedujejo to ideologijo, so mu gnusni, Stanko Vraz
— renegat. Cankar opira svoje argumentiranje zoper kulturno
edinstvo z ogromnimi kulturnimi razlikami med jugoslovan¬
skimi narodi, ki so nedvomne: »Po krvi smo si bratje, po jeziku
vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne separatne
vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš
gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanske®^
Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli — jaz, ki dej¬
stvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil." Iz vseh teh
razlogov »jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali jezikov¬
nem smislu zanj sploh ne eksistira". Slovenci smo samostojna V
kulturna enota. »Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in rev¬
ščini in mnogoštevilnih nadlogah smo povzdignili svojo kul¬
turo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne
moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila
pred Lozengradom in pri Kumanovu." Do te kulture čuti
Cankar dolžnost, ki mora biti sveta vsakemu Slovencu. In
najhujše, kar očita svojim sodobnikom novoilircem — je greh
zoper to svetinjo: »Naši do omedlevice navdušeni Ilirci pa
niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika
itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Lev¬
stika, marveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje
ime in svojo domovino."

)

65

12. Nauk zgodovine.

Če hočem dodobra spoznati neko miselnost, sem dejal v za¬
četku predzadnjega poglavja, si moram ogledati poleg misli
same tudi njen izvor ter zgodovino in njene predstavnike.
Poglavji, ki smo ju pravkar prešli, nudita na kratko in le v
velikih obrisih tako zgodovinsko gradivo o ilirstvu in jugo-
slovenstvu, ki stremi h kulturni enotnosti. Vendar opozarjajo
že ti skopi podatki na stvari, ki so v zvezi z ocenitvijo in pre¬
sojo tega pokreta. Kajti treba se je naposled vprašati glede te
miselnosti: ali vendarle ni organska, iz narave stvari in iz naše
slovenske biti izvirajoča misel?

Z vidika tega vprašanja je nedvomno zelo značilno prvo
dejstvo, ki se ga človek zave, ko pregleduje vrsto ilircev, novo-
ilircev in jugoslovenov, dejstvo namreč, da je njihov ideološki
praded Italijan Vergerij. Te opazke ni razumeti napak. Z njo
nočem reči nič drugega nego to, da se je ta miselnost prvič
rodila v glavi tujca, etatističnega in dogmatskega Latinca, ki ni
podrobno poznal ne našega življenja ne naše narave, marveč
samo zgodovino in primer latinskega zapada, po katerem je
menil, da je treba razrešiti tudi kulturno-politično vprašanje
slovenščine in slovenske kulture. Podobno misel je najbrže gojil
kot upravitelj Ilirije tudi Marmont, ki mu je bila namenjena
ona Vodnikova vloga glede domačega uradnega jezika v Iliriji.
A tudi Marmont je bil tujec, od katerega ni bilo zahtevati, da
bi imel organično in utemeljeno misel o jezikovni ureditvi ne¬
poznane dežele.

Prvi domači zastopnik ilirske miselnosti je bil Kako

je pri njem z organičnostjo jezikovne in narodnostne ideje?
Prva značilnost njegove osebnosti je omahovanje. Vsi zgodo¬
vinarji, ki so razmotrivali njegovo ravnanje, so bili mnenja,

66

da bi ga bilo še mogoče tik pred odpadom s Prešernovim sode¬
lovanjem oziroma s popustljivostjo v nekaterih jezikovnih
stvareh, v katerih je bil Vraz nedvomno v pravici, pridobiti
za slovensko stvar. Že to dejstvo je nekako znamenje. Drugič
njegova miselnost sama. Ne bom vnovič opozarjal na proti¬
slovnosti Vrazovih izjav, o katerih sem že govoril, marveč
zanima me izvor njegove miselnosti. Prejel jo je od Gaja, po¬
sredno pa tudi od češkega vseslovanskega ideologa in pesnika
Kotlarja. Ta pa je kot sin naroda, zaposlenega z obrambo
svojih pozicij, prevzel ideologijo od napadalcev, od Nemcev,
katerih pangermanski misli in sanji o združeni veliki Nemčiji
je zoperstavil svoje romantično vseslovanstvo. Skratka, ilirizem
je bil kot ideologija na jug prenesenega vseslovanstva ustvarjen
po mehanični analogiji tujih primerov, zlasti nemškega zdru¬
ževalnega gibanja. Kolikor se je nanašal na duhovno edinstvo
južnih Slovanov, je bil nekritična romantična sanjarija, vendar
ima zasluge za politično jugoslovansko misel, kateri je pri¬
pravil tla.

Ta prenesenost in očitna analognost po nemškem zgledu,
ki je tudi zgodovinsko gotova, kakor tudi ono tuje predhod-
ništvo te ideje v našem življenju, ki ga predstavljata Vergerij
in francoska uprava ilirskih provinc, sta prvo posrednje opo¬
zorilo, da ideja jugoslovanske duhovne in jezikovne enotnosti
med Slovenci ni organska ali v naravi stvari utemeljena. Toda
zdi se mi, da ima slovenska misel na razpolago tehtnejši argu¬
ment, ki je prav tako v zvezi z zgodovino ilirskega ali jugo-
slovenskega gibanja. Prva dva glasnika ali pristaša jezikovne
skupnosti sta bila torej tujca.Vraz je bil tudi v našem merilu
pesnik tretje ali še nižje kategorije. Avtor odprtega pisma v
najboljšem primeru okoren in nepomemben, di, celo nazad¬
njaški estet. Resnejši novoilirci in današnji jugosloveni —

67

kvečjemu žurnalisti in politiki. Med njimi so možje duhovnih
poklicev popolnoma redki in že ti so za živo slovensko kulturo
in kulturo sploh malo pomembni. Marsikomu, ki se še ni utegnil
otresti naivnih predstav, bodo morda med pristaši novega ilir-
stva imponirala imena nekaterih dokaj znanih politikov, toda
ozre naj se v preteklost, kaj je ostalo v zgodovini od imen
naših nekdanjih dokaj znanih politikov? Nič. Izginila so in če
jih ne bi hranili politični zgodovinarji, bi jih narod pozabil,
kakor jih je pozabilo življenje.

To so predstavniki ilirske ali jugoslovenske miselnosti. Njih
vsota je neznatnost. In zdaj se ozri, kdor hodiš z menoj, na
drugo stran. Tem tujcem zanesenjakom in ljudem najminlji-
vejše znamenitosti stoje nasproti možje in nosilci takihle imen:
Trubar, Vodnik, Kopitar, Prešeren, Miklosich, Levstik, Can¬
kar, ki so temelji slovenskega življenja, slovenski panteon v
najvišjem pomenu te besede. Za izvedbo moje misli bi prav za
prav morala zadostovati že sama imena, a bojim se, da je v
današnjem času in spričo naše današnje kulturnosti tudi tu
treba vse izgovoriti ter pojasniti do kraja. Dejal sem, temelji
slovenskega življenja; pristavljam: naši vodniki in predstav¬
niki. Kaj se pravi biti vodnik svojega naroda? Kaj se pravi
sploh biti vodnik? V čem je dragocenost zlata? V lepoti, od¬
pornosti, tisočeri uporabnosti itd. Skratka v tem, da združuje
celo vrsto odličnih in važnih lastnosti, ki so drugim kovinam
lastne v manjši meri in le ta tej, druga drugi. Veličina ali
bolje rečeno pomembnost človeka je v tem, da združuje v svoji
naravi čim več dragocenih človeških svojstev ali da so neka¬
tera važna človeška svojstva v njem stopnjevana in razvita nad
povprečno mero. To je splošna opredelitev pomembne človeč¬
nosti. Če pa si ogledamo veliko osebnost v razmerju do na¬
roda, iz katerega izhaja, se nam pokaže njen pomen in smisel

68

v posebni luči. Opredelil in opisal sem narodnost kot svojsko
notranjo urejenost, ki je lastna vsem članom istega naroda.
Nekdo, ki je velik in pomemben, nosi v sebi poleg drugih ve¬
likih lastnosti tudi s posebno močjo začrtano osnovno duhovno
shemo svojega naroda. To dejstvo povzroča, da se v delu
takih mož s posebno določnostjo izraža narodni značaj. Nji¬
hovo delo je mogočen pripomoček za osveščanje in poučevanje
narodov o lastni jim duhovni naravi. Zato jih ljudstva ime¬
nujejo svoje predstavnike in voditelje.

Vsak stopnjevan duševni pojav ima to lastnost, da laglje in
nedvomneje prodre v zavest kakor druga manj razvita notra¬
nja svojstva. Iz tega razloga se pomembni ljudje mnogo globlje
zavedajo svoje narave kakor drugi. In kakor vse druge du¬
ševne moči, tako pride tudi narodnost, ki je ena izmed naj-
elementarnejših in najbolj skritih, najprej do zavesti v takih
pomembnih in dragocenih ljudeh. Trubar, Vodnik, Prešeren,
Levstik in Cankar so taki pomembni človeški pojavi med Slo¬
venci, če je sploh kdo pomemben med nami. To niso politiki,
katerih delo danes je, a jutršnji dan izgine. Njihov duh, ki je
ujet in ohranjen v njihovem delu, je še danes živ, še danes
poučuje, vznemirja, izpodbuja, vodi in očaruje vsakogar, ki
pride ž njim v stik. Njihovo tolmačenje življenja spremlja in
oblikuje naše življenje od rodu do rodu in še danes dejansko
in mogočno oplaja naše duše in naša srca. To so dejansko in
učinkovito pomembni in neumrljivi možje. Torej ljudje stop¬
njevane človečnosti in stopnjevane slovenske svojskosti. In za
nas, ki smo kri njihove krvi, je odločilno samo to, kar so nam
o našem skupnem narodnem bistvu povedali oni. Oni so nam
tolmači sveta in naših lastnih src, zato so tudi edini, ki nam
lahko povedo, kaj želi, kaj hoče, kaj zahteva, kaj mora du-

6 ?

hovna moč, ki kot narodnost ureja naše narave in nam vžiga
neizbrisno znamenje sorodnosti.

Prav glede te zahteve in nujnosti so si vsi ti naši možje ču¬
dovito edini. Vsi enodušno poudarjajo in zagovarjajo slovensko
kulturno samobitnost in so ene misli, da se nam ni odrekati ne
svojemu jeziku, ne kulturi, marveč, da je naravna nujnost in
zahteva naše časti in našega človeškega dostojanstva, ohraniti
lastno duhovno življenje, ki s tako lepim cvetjem v tako ne¬
ugodnih in celo sovražnih razmerah dokazuje svojo potrebnost,
upravičenost in pomembnost. To prepričanje, ki tako določno
in enodušno nasprotuje veri naših ilircev in jugoslovenov, je
tehten argument zoper organičnost in prirodnost ilirstva, ki
sem ga obljubil v začetku tega poglavja. Vraz, Pajk, Ilešič ali
kdorkoli od Cankarjevih sodobnikov, na drugi strani pa Pre¬
šeren, Levstik in Cankar. Ali je sploh mogoč kak dvom? Pač.
Poznam ga. Zakrknjeni politik bo ugovarjal: Kdo pa nam
jamči, da so bili ti možje, katerih pisateljske in umetniške ge¬
nialnosti nihče ne zanika, da so bili ti možje tako globoko¬
umni tudi v političnih stvareh? Tako bo ugovarjal politik,
kajti zanj je narodnost politikum. Toda narodnost ravno ni
politikum, marveč je nadpolitičen, je izrazito duhovni pojav
in kot tak domena velikih stvarniških, to je v višjem smislu
človeških duhov.

Pokazal sem, kako so sodili o slovenstvu naši predstavniki.
Za zaključek tega pregleda in v podkrepitev njihovih sodb še
mnenji dveh odličnih tujih mož, ki ju povzemam po besedilu
ankete o slovenskem in jugoslovanskem vprašanju iz goriške
„Vede“ leta 1913. Prvega navajam Matoša, ki je bil v onem
času gotovo najpomembnejši hrvaški um. Njegove besede so
takele: „Da je Vraz svoje stihove pisao slovenački, bili bi bez
sumnje življi i bogatiji. Da je Prešeren pošao tragom Vrazo-

70

vim, prestao bi biti pjesnik prvoga reda ... Krug jezika slove-
načkog, da je i manji, bio bi dosta velik za uspješan naučni i
literarni razvitak, jer kod toga ne odlučuje kvantitet, več kva¬
litet publike ..Češki  univerzni profesor Kadlec pa je izjavil
naslednje: »Slovensko kulturno enoto smatram za znatno od¬
daljeno od kulturne celote srbohrvatske. Tu ne gre le za znatne
in prastare jezikovne razlike, temveč tudi za popolnoma raz¬
lično kulturno ozračje in za različne politične tvorbe. Te raz¬
like so se s časom tako utrdile, da se smemo komaj nadejati,
da more kedaj priti do kake enote treh imenovanih narodov,
Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po mojem mnenju bodo Slovenci
vedno tvorili lastno narodno individualnost... Ne verujem na
končno jezikovno edinstvo Slovencev in Hrvatov."

ij.  Bleda misel.

Zdaj, ko smo si ogledali izvor ilirske miselnosti in njene
predstavnike v primeri s predstavniki in zagovorniki slovenstva
ter se uverili o njihovi duhovni neznatnosti in o neorganičnosti
njihove ideje, ki je bila prinešena med nas iz tujega sveta in iz
tujih razmer, si velja ogledati še dokaze, ki so jih kot nasprot¬
niki slovenstva navajali v zagovor svoje miselnosti. Osrednja
in prav za prav edina njihova dokaza sta: trditev o nekdanjem
cdinstvu južnoslovanskih narodov in pa „die numerische In-
ferioritat des slovenischen Volkleins", ki jo je, kakor tudi prvi
argument, navajal že Vraz. Kako je tedaj s tema dvema doka¬
zoma? Prvi, ki pravi, da smo bili nekoč vsi južni Slovani en
narod in da smo prav za prav v globinah svoje narave še
vedno enota, nosi očitne znake človeške slabosti, ki rada vidi
kot resnične stvari, ki si jih šele želi. Pokazal sem že pri Vrazu,
v kakšna protislovja ga je zapletla ta misel. Tudi sem v prvem

71

poglavju drugega dela tega spisa na kratko podal svoj dokaz
za prepričanje, ki je jugoslovanski miselnosti nasprotno: jezik,
naša umetnost in vse, v čemer se naš narodni značaj izraža
količkaj očitneje, govori za mnenje, ki ga je profesor Kadlec
izpovedal z besedami: „Po mojem mnenju bodo Slovenci vedno
tvorili lastno narodno individualnost." Isto je izrekel Cankar,
ko je dejal v svojem znamenitem govoru: „Po krvi smo si
bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad več¬
stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji,
nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar
furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli —
jaz, ki dejstvo konstatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil."
Odločenost slovenstva od hrvatstva in srbstva je navzlic vsej
nedvomni sorodnosti in tudi navzlic temu, da smo se strnili v
skupno državo, neutajljivo dejstvo.

A tudi če je tako, pravi drugi argument ilirizma, se moramo
Slovenci odreči svojemu jeziku in svoji kulturni samobitnosti
zaradi tega, ker nas je premalo. Tako majhen narod ne more
vzdrževati lastne kulture, ki je drago razkošje, in tudi če bi jo
mogel, ni verjetno, da bi bilo mogoče številčno tako neznat¬
nemu narodu producirati kulturo, ki bi bila vsaj toliko po¬
membna, da bi bilo njeno življenje upravičeno. Tako je go¬
voril in še govori ilirizma drugi argument, ki sem ga nazval
bledo misel. Oglejmo si ta fantom iz oči v oči.

Ko sem govoril o smislu in namenu narodov, sem dejal, da
je človeštvo po njih razčlenjeno v pisano množico kulturnih
pokrajin. Vesoljni človeški kulturni vzgon stremi po čim iz-
črpnejši in čim hitrejši izpolnitvi. Ta vzgon je kakor tista moč,
s katero se vzpenja vsa živa rast k solncu. Tudi ta se ne za¬
ganja k luči v eni sami težki in nepremični grmadi, marveč
kipi proti nebu v milijonih debel in stebel, listov in vej. Tako

72

tudi kulturni vzpon. Človeštvu se mudi h kulturi, zato ne ko¬
raka k svojemu smotru kompaktno. To ga ne bi privedlo ni¬
kamor. Marveč se je razdelilo, razpadlo v veliko množico na¬
rodov in kultur; vsaka je rastlina zase, vsaka se poganja od
tal in razpenja svoje veje po zakonu svoje narave. Tako je
človeštvo deležno več luči, kakor bi je bilo deležno pri skupni
rasti. Človeško občestvo je tudi kakor velikanski organizem,
ki ga ne more ogrevati eno samo srce. Zato se je razkrojilo v
manjše enote, katerih vsaka si je ustvarila lastno srce. Tak je
smisel narodov.

Nastali narodi niso različni samo po svojih značajih, marveč
tudi po številnosti. Imamo velike in majhne narode. Smisel
enih in drugih je kultura. Kateri bolje izpolnjujejo svoj smoter?
Če primerjaš narod telesu, boš spoznal, da je duh velikega na¬
roda kakor močno srce v ogromnem telesu. Njegovo delo je
veliko, ali navzlic temu more le slabo preskrbovati periferne
ude s svežo in poživljajočo krvjo. V tej prispodobi je ne¬
dvomno mnogo resnice. Čim večji je narod, tem neokretnejši
je, tem težje zadošča njegovo duhovno središče vsemu pod¬
ročju, tem počasneje pronica kultura v njegovo maso. A tudi
obratno je nedvomno: čim manjši je narod, tem intenzivneje je
vsak njegov član pritegnjen h kulturnemu delu, tem živeje in

, siloviteje prešinja osrednja kulturna energija vse narodno telo.
: Majhen narod je kakor močno razčlenjen polotok: vsepovsod

pljuska morje na njegove bregove in osvežilni veter neprestano
preveva vso njegovo površino. Prostranost velikega naroda pa
je kakor širna, zatohla celina, nad katero se useda gnilo ozračje,
ki ga more prevetriti samo vihar in divje neurje.'!

Veliki narodi razpolagajo z veliko fizično močjo. Za nagel
pogled je fizična moč pomembna prednost, toda pozorna misel
utehne kmalu uvideti, da jih baš moč obremenjuje z mnogimi

73

notranjimi nevarnostmi in z dolžnostmi, ki niso v skladu s
smislom narodnosti in ki so komaj v skladu s človeško naravo
sploh. Velika fizična moč je vedno grožnja, a vedno tudi
ogroženost. To dvoje je treba spraviti v nekako skladnost,
ki se v političnem svetu imenuje ravnovesje. Ustvarjanje in
vzdrževanje tega ravnovesja je nevarna, naporna in izčrpujoča
naloga, ki nedvomno odvzema mnogo moči kulturni tvornosti.
In še je v svojem zadnjem smislu prav za prav jalova. Za¬
posleni so ž njo izključno veliki narodi. Majhni so navzlic svoji
šibkosti večidel varni, ker tvorijo tako imenovane interesne
sfere za velike. Ti jih ščitijo drug pred drugim. S tem jim je
zajamčena varnost, dokler obstoji ravnovesje sil, ki ga pa,
kakor že rečeno, vzdržujejo veliki narodi. Iz tega razloga se
pravi, da imajo veliki narodi poleg svojih kulturnih nalog ve¬
like politične »misije", ki v bistvu niso nikake misije in ki
samo odvzemajo moči njihovi kulturni delavnosti. Ozrimo se
samo na svetovno vojno. Vsi veliki evropski narodi so bili z
neizprosno nujnostjo zapleteni v krvavi metež preurejajočega
se ravnovesja, dočim so mali narodi in male države ostali v
miru, ali bi bili vsaj lahko ostali. Mirno so lahko ustvarjali
svojo kulturo in se posvečali svojemu smotru, dočim so vsi
veliki narodi kolikor toliko doživljali trenutke takega upa¬
danja sleherne kulturnosti, kakor so ga označevali na primer

izrodki nacijonalističnega navdušenja v Nemčiji_

Ves ta premislek teoretsko opozarja, koliko ugodnejši so
pogoji za rast kulture v majhnih narodih nego v velikih. A po¬
glejmo, kaj pravi izkustvo. Evropska kultura ima častitljivo
tradicijo. Glavna njena temelja sta antika in krščanstvo. In
kaj je antika? Prav za prav kultura enega samega naroda —
grškega. In ta narod? Ali je bil velik ali majhen? Nedvomno
majhen, tudi za pojme in razsežnosti starega sveta. In še je

74

bila grška kultura skoraj po dveh tretjinah delo jonske skupine,
predvsem Aten, ki so štele v času največjega razcvita komaj
kakih 100.000 prebivalcev. Če k temu pripomnim samo še, da
je grški zgodovinar imenoval Grecijo in revščino sestri po
mleku, menim, da je slovenska bleda misel zadeta v živo.
Toda ne prehitevajmo se. Dejali smo, antika in krščanstvo.
Kaj je s krščanstvom? Odkod ta tisočletna misel, ki je cepljena
na našo brezbožno arijsko naravo? Ali je ni rodil mali narod
Izraelcev? In je navzlic temu preplavila svet, ki mu je izpre-
menila podobo in dušo in ga oplodila morda za vse življenje!

A to še ni vse. Ozrimo se po evropski kulturi ali po evrop¬
skih kulturah. Vzemimo za primer italijansko renesanso. Ita¬
lija leži razcepljena v množico majhnih mestnih državic. No¬
bene vnanje veličine, nobene skupnosti, nikakega velikega
kolektiva. In vendar je proizvedlo prav to razdobje največje
razdrobljenosti kulturo, ki ji ni prispodobe. Ali na primer
Nemci. Njihovo slovstvo pozna dve zlati dobi, kakor so de¬
jali starejši literarni zgodovinarji. To je doba minezengerjev in
weimarska doba. Značilno je, da se oba viška časovno ujemata
z največjo politično razrvanostjo. Minezengerji so se pojavili
v fevdalnem času, ko je bil najmanjši plemič prav za prav
suveren na svojem ozemlju in ko je bil vsak fevd prav za prav
samostojna država. Goethe pa je živel v zadnjih dneh ima¬
ginarnega rimskega cesarstva nemškega naroda, ki je bilo raz¬
drobljeno na množico samostojnih držav in državic. In Goethe¬
jeva zlata doba je bila hkratu tudi veliki čas nemške muzike in
filozofije! Tudi Shakespeare se je pojavil v Angliji, ko je prav¬
kar srečno prebila strah pred špansko „veliko armado" in ko
se je šele pripravljala k odločilnim ukrepom za dosego kesnejše
veličine.

75

To pričevanje daljne preteklosti nam kaže, da za produci-
ranje velikih kultur niso potrebni veliki kolektivi. Isto se nam
pokaže tudi v primerih bližnje preteklosti in sedanjosti. Kdo je
po mnenju prenekaterega poznavalca sodobne literature naj¬
pomembnejši pisatelj sedanjosti? Norvežan Knut Hamsun.
Druga zelo slavna imena iste literature so: Undsetova, Bojer
ter v nedavni preteklosti vsaj dva znamenita pisatelja svetov¬
nega slovesa: Bjornson in Ibsen. In ali niso Norvežani eden
izmed najmanjših narodov v Evropi? Ali niso le neznatno večji
od nas Slovencev? Ali se ni Ibsen ubijal kot dramaturg prvega
norveškega gledališča v Bergenu in nato v enaki funkciji v
drugem norveškem gledališču v Kristjaniji, ki je štela v nje¬
govih časih komaj 30.000 prebivalcev? Toda zgodovina nam
priča tudi v nasprotnem smislu, da so obširni kolektivi manj
ugodni za kulturo kot majhni. Kdaj je bila na primer Nem¬
čija, da o Italiji ne govorim, ne rečem bolj produktivna, mar¬
več bolj kulturna: pred zedinjenjem ali po zedinjenju? Ali
ni mar tako, da je centralizirana država centralizirala tudi
kulturo, ki je sedaj v središču samem morda nekoliko krep¬
kejša, dočim je v vseh bivših središčih občutno padla? Poleg
tega mora združena Nemčija nositi čisto druga zgodovinska in
politična bremena, ki so nazadnje prav za prav vojaška, kakor
jih je nosila razdeljena. Ali je vse to kulturi in kulturnosti v
korist ali v škodo?

Zakaj naj bi bila tedaj maloštevilnost, to se pravi življenje
v majhnem kolektivu prav nam Slovencem nagib za obupa¬
vanje nad možnostjo dostojne kulture med nami in nagib za
opustitev svoje samobitnosti? Ali si nismo navzlic tisočletnemu
zatiranju in navzlic temu, da smo bili docela prepuščeni sami
sebi, ustvarili kulture, da je kras in veselje, kakor je dejal
Cankar? Ali ni izšel iz tega naroda Prešeren? Četudi ni po-

76

znan, kakor bi zaslužil, toda pesnik je, kakršnih je Evropa z
vsemi svojimi velikimi narodi rodila le zelo, zelo majhno šte¬
vilo. In zdaj ko smo po tolikih težkih preizkušnjah ne še vsi,
a vendarle vsaj deloma dospeli do svobodnega življenja, zdaj
naj bi nenadoma zavrgli tako lepo pričeto delo svoje kulture
in naj bi zaradi malodušne misli o svoji številčni neznatnosti
obupali in izvršili nacionalen samomor, čeprav smo zatirani
in tudi ne večji vztrajali? Koga naj zblodi ta bleda misel?
Kje je tu naravna nujnost? V čem organičnost te misli? Vraz
je računal, koliko odjemalcev more imeti med Slovenci lepa
knjiga. Ali ni danes, ko štejejo naše knjižne družbe skupaj
kakih 150.000 članov, njegov račun smešen? Taka bo usoda
vseh teh računov o številčni veličini in malosti.

14. V narodni državi.

S tem, da smo opravili z argumentom maloštevilnosti, je
zavrnjen dokaz, ki je za razum, podvržen sugestiji, najtehtnejši
razlog za ilirizem. Toda zavrnjen je šele v svoji najstrožji in
najrezkejši obliki, poleg katere je tudi še milejša inačica
iste misli. Slovenski oziroma ilirski politik si je prikrojil svojo
osnovno misel takole: Slovenija je sicer sposobna živeti lastno
kulturno življenje, toda njeno obzorje je utesnjeno, zatohlo,
brez širokih razgledov. Odrecimo se tej svoji neznatnosti, spo¬
jimo se s širokim življem slovanskega juga in zaživeli bomo
veliko in mogočno razmahnjeno življenje. Glavni ugovor zoper
ta poziv je zopet ta, da dvomim o kulturni plodnosti velikih
narodnih in državnih kolektivov. Toda oglejmo si stvar še dru¬
gače. Kaj pa Norveška? — bom vprašal politika. To je nekaj
drugega, mi bo živahno odgovoril. Norveška ima morje, široko
pot v svet, promet z vsemi kontinenti. To je docela drugačna

77

situacija. Ali prav ta odgovor sem si želel. Priznal mi je mož¬
nost vsaj za Norveško. Jaz pa mu lahko povem, da je pred
sedemdesetimi leti danomansko norveško meščanstvo zviška
zavračalo brsteče norveško narodnjaštvo, prav s takimi argu¬
menti, kakor zavrača naše omejeno meščanstvo nas, da je štela
Kristjanija za Ibsenovih časov, kakor sem že omenil, komaj
30.000 prebivalcev, da je vsa Norveška tedaj premogla komaj
dve zelo mladi norveški gledališči, eno v Bergenu, drugo v
Kristjaniji, kjer se je bohotilo kot državni ali vsaj oficijalni
teater — dansko gledališče, ki je odklanjalo dela mladih do¬
mačih dramatikov, kakršna sta tedaj bila Ibsen in Bjornson.

Če bi moj politik kaj vedel o Kristjaniji, kakor jo popisuje
na primer Gerhard Gran v svoji monografiji o Ibsenu, bi se
čudil, iz kakšne zatohlosti in ozkosrčne ter domači stvari so¬
vražne sredine je navzlic vsemu odpadništvu pognala norveška
literatura, ki je danes ena izmed najuglednejših literatur v
Evropi. Sicer pa resničen politik ne bo nikoli predlagal tako
obupnih sredstev v pomoč kulturnemu življenju, kakor jih
predlaga naš, marveč se bo zavedal, da mu je skrbeti za dru¬
gačne, preprostejše in izdatnejše možnosti. Kvintesenca opisane
misli našega politika se da izraziti tudi s temle sirenskim stav¬
kom: strnimo se v velik narodni kolektiv in ustvarili bomo
veliko kulturo. In tudi ta kvintesenca je nov dokaz njegove
nepoučenosti in ignorance. Zakaj, kdor je kedaj opazoval
narode in njih nastajanje, kar bi pravi politik vsekakor mo¬
ral, zlasti politik, ki se loteva preustvarjati narode, se je pre¬
veril, da očituje zakon njihovega življenja ravno obratno
vzročnost, ki bi jo lahko formuliral takole: Ustvarimo nekje
med nami veliko kulturo, spočnimo veliko kulturno misel in
sorodni rodovi in celo narodi se utegnejo strniti v en sam velik
narod. Tako je bilo v Italiji in je bilo tudi v Nemčiji, da

78

imenujem deželi, po katerih zgledu si je naš jugoslovenski
politik dokaj površno in približno prikrojil svojo miselnost.

Vsi ti ilirski argumenti so se pojavili še pred svetovno vojno.
Veliki preobrat je ustvaril jugoslovansko državo in naši ilirci
so postali jugosloveni. Svojim argumentom so našli novega
okrepila v tem, da so se pričeli sklicevati na interes države.
S tem so prinesli v naše življenje neko dvoreznost, ki je nepri¬
jetnejša in občutnejša kot je bila prejšnja zgolj narodna dvo¬
umnost. Kajti, kakor je nihalo in niha njihovo mišljenje med
trditvijo, da smo Jugoslovani en narod in med zahtevo, da po¬
stanimo eno narodno telo, tako je postala po njihovi zaslugi
tudi nova država nekaj ne prav lahko opredeljivega in se kaže
v njihovi osvetlitvi po potrebi zdaj kot naša narodna država,
zdaj zopet kot država, kateri bi morali žrtvovati svojo narod¬
nost zaradi tega, ker je to pač naša narodna država. To pa je
premučna zmeda pojmov, ki mora ustvariti in ki je tudi ustva¬
rila nad našim življenjem docela nezdravo ozračje. Toda jasna
misel kmalu spregleda tako slepomišenje in si zastavi problem
preprosto in nedvoumno. Opredelili smo si, kaj pomeni za nas
narodnost. Priznali smo si, da smo svoj narod in po tem pre¬
pričanju moramo opredeliti tudi svoj odnos do države.

Kaj je narodnost, sem ponavljal v tej knjižici več kakor
enkrat. Opisal sem jo kot usoden in naraven pojav človeškega
življenja, ki ni odvisen od volje in od drugih človeških moči.
Narodi so psihična dejstva, ki jih je treba sprejeti, kakor so
ustvarjena. Človekov odnos do fakta lastne narodnosti je pa¬
siven in obstoji v dolžnosti, priznati in zagovarjati to dejstvo
svoje in svojega ljudstva duševne narave, ki mu je podrejen in
ki se ga ne more otresti, in mu z vsemi svojimi močmi pomagati
do izživetja. Možno pa je ta fakt tajiti in ga ne priznati, dasi
ga ni mogoče izpremeniti. Skratka odnos do narodnosti je vpra-

79

žanje resnicoljubnosti, samozavesti in spoštovanja do usodnih
dejstev lastnega življenja; je vprašanje vesti in pietete. —
Država je organizacija, to se pravi delo človeške volje in uvi¬
devnosti. Nedvomno sodelujejo pri nastanku držav velike zgo¬
dovinske moči, toda v bistvu je država vsa delo človeških umov
in volj, ki jo vzdržujejo z neprestanim sodelovanjem, pretvar¬
janjem in prilagodevanjem po menjajočih se življenjskih po¬
gojih. Človekov odnos do države, v kateri živi, je aktiven,
sotrudniški, stvarniški. Njegova pravica in dolžnost je soure-
jati državo in jo pretvarjati tako, da bo vse bolj in bolj ustre¬
zala svojemu namenu, to je, da bo državljanom vse bolj in bolj
nudila pri čim manjših zahtevah čim večjo varnost in svobodo.
Vsa razlika med kategorijama, v kateri spadata narodnost in
država, pa je vidna iz tega, da je menjavanje državljanstva
možno in docela dopustno, dočim velja renegatstvo ali odpad
od narodnosti med prebujenimi narodi morda za najsramotnejši
greh, ki ga človek lahko stori v javnem življenju.

Gotovo ima tudi država pravice nasproti državljanom in
lahko v izjemnih položajih z vso pravico zahteva celo njihovo
kri in življenje. Ali v bistvu je razmerje med državljanom in
njo vendarle tako, da ji državljan služi zato, da država služi
njemu. Narodnost je kratko in malo zakon njegove duševnosti,
ki je vtisnjen vanj in ki se mu človek mora pokoriti, če spoštuje
samega sebe. Dž, država lahko zahteva kri in življenje svojih
državljanov. Nikdar pa ni in ne more biti njena pravica, za¬
htevati, da naj narod zataji svojo narodnost, notranji in osnovni
zakon svoje bitnosti, svoj jezik in kulturo. Ves naš boj zoper
Avstrijo kaže, da smo se zavedali te svoje pravice in dolžnosti,
čuvati svojo narodnost; iste pravice pa se zavedamo tudi danes
in vemo, da bi braneč svojo kulturno individualnost, če bi ji
kdo hotel omejevati svobodo, vršili samo svojo državljansko,

80

še več, človeško dolžnost, kakor tudi dobro vemo, da vzbujajo
med nami nezaupanje do države tisti ljudje, ki bi nas radi
prepričali, da naša narodna država zahteva od nas, naj se
odrečemo svoji narodnosti.

Da bi naredili to protislovno in nepojmljivo stvar vendarle
nekako pojmljivo in razložljivo, se sklicujejo eni ideologi na
to, da smo bili nekoč ene narodnosti, kar je najbrže res, kakor
smo bili nekoč tudi vsi Slovani en rod, in da smo prav za prav
ene narodnosti še vedno, čeprav hkratu propovedujejo, kakor
sem omenil že poprej, da moramo znova postati ene narodnosti.
Drugi nas zopet prepričujejo s pomočjo starega romantičnega
fantoma, ki mu je ime slovanstvo. Govore nam: glavno je, da
smo si ohranili slovanstvo, vse drugo ni važno. In kaj je
slovanstvo? Abstrakcija ali vsaj malodane prav tako daljna
realnost kakor arijstvo. Zakaj naj bi bilo potem važno baš
slovanstvo? Če je že zaradi daljnih in pradaljnih sorodstev za-
metati najkonkretnejše individualne realnosti, zakaj bi se tedaj
ustavljali ravno pri slovanstvu? Zakaj se ne bi zadovoljili kar
z indoevropstvom? Ne, stari romantični rekvizit, pred katerim
se je tako lepo sanjarilo o veličini in moči slovanstva, ki jima
ni primere pod solncem, je zaprašena kulisa, ki današnjim ne-
sentimentalnim umovom ne pomeni dosti več nego nič in ki
lahko predstavlja živo realiteto samo zelo naivnim ali pa zelo
brljavim očem. Gotovo, slovanstvo je neko dejstvo, neka enot¬
nost, toda usoda in življenje sta izoblikovala iz nje sorodno,
a le individualno razvito družino narodov, izmed katerih ima
vsak svojo naravo in različne pogoje za svojsko kulturo. In
komu bo prišlo na um in kdo se sploh more odreči svoji oseb¬
nosti samo zaradi tega, ker je član neke rodbine?

Še drugo, zelo lepo teorijo si je v duhu vseh teh novih jugo-
slovenskih smeri zamislil filozof Dvornikovič. V letošnjem

6

81

*

prvem letniku „Jugoslovena“ je priobčil članek, ki razpravlja
o tem, ali lahko v današnjem času nastajajo narodi. In si je
za možnost jugoslovenstva zgradil tale sestav: »Ideja našeg
nacionalnog stapanja stara je: spontana, organična ideja. (O
tem smo že govorili.) U državi našoj ona je najzad došla i do
svog ovapločenja. Tu je jedan smer procesa: idejom nacional-
noj državi. Sada smo stupili i u stadij drugog smera: od ostva-
rene države ka naciji. Historijsko-sociološki oba su smera tvrdo
proverena. Mi videsmo u prošlosti, i kod drugih naroda, da
nacija vodi k državi, ali i da država vodi k jedinstvenoj na¬
ciji ..Ideja  nacijonalnega stapljanja je bila stara, spontanska
in organična na primer v Nemčiji ali Italiji, kjer so posamezna
plemena že dolga stoletja pred strnitvijo v eno državo sprejela
isti knjižni jezik. Zaradi tega je za obe imenovani državi lahko
ugotoviti obe fazi, ki ju Dvornikovič navaja: od ideje k državi
in po državi k naciji.

Docela drugačna pa je na primer stvar v Belgiji ali Angliji.
Tudi v teh dveh državah je morebiti kak ideolog ugotavljal
obe Dvornikovičevi smeri in vendar država ni privedla do
nacije. Nasprotno, Belgija je postala prav pred nedavnim dvo¬
jezična, navzlic nekdanjemu videzu enotnosti. Isto pa se je
zgodilo tudi v Angliji, kjer se niso osamosvojili samo Irci,
marveč tudi Škoti, in sicer ne keltsko govoreči Škoti, temveč
oni, ki govore poseben angleški dialekt; ti zahtevajo, naj se to
narečje prizna za jezik in naj se uvede v šole. In to svojo
zahtevo so menda deloma tudi že dosegli. V obeh primerih
gre za oddelitev dokaj različnih in nesorodnih narodov. Očit¬
nejši pa je primer, ki ga nudi Španija, katere državnost ni
mogla privesti do nacije mnogo bolj homogenskega ali vsaj so¬
rodnega prebivalstva. Kajti Špancem zelo sorodni Katalonci
so se po dolgem boju ob nedavnem prevratu narodno docela

82

izločili in so v mladi republiki dosegli tudi popolno federa¬
tivno avtonomnost hkratu z Baski. Da, tudi danes še nastajajo
narodi, ali bolje rečeno prav danes se jih je mnogo prebilo na
zlato solnce svobode in priznanosti, toda ti narodi nastajajo v
obratnem smislu nego ga je imel v mislih jugoslovenski filozof.
Dž, danes je pomlad malih, dolgo, predolgo zatiranih narodov
in prav sedaj, ko se toliko plemen, ki so bila doslej komaj
poznana, veseli svobode in razmaha svojih kulturnih moči, naj
bi se mi Slovenci odrekli tistemu, kar nam je dajalo moč, da
smo lahko prebili tisoč let suženjstva?

/j. V imenu časti in vesti.

Prebrodili smo dovolj obsežno vrsto dokazov in protidoka¬
zov, vendar morda še nismo navedli najvažnejših. Razvil bom
še dva, tri, ki bodo morda podkrepili dosedanje. Pričnimo s
fikcijo. Recimo, da so nas dokazi naših ilircev in jugoslovenov
prepričali. Obupali smo nad usodo slovenskega naroda, se od¬
rekli svoji narodnosti, postali jugosloveni, privzeli srbohrva¬
ščino in se pridružili kulturni sferi štokavščine. Recimo vse to
in si zastavimo vprašanje, ki si ga je pri podobnem razmišljanju
zadal Fran Levstik: Kakšna bi bila korist te odločitve za nas,
za jugoslovanstvo in državo?

Toda, če hočemo biti stvarni in točni, moramo govoriti čim
konkretneje. Najprej si predočimo odpad od slovenstva. Če si
ga skušam predstaviti nazorno, si ga ne morem drugače nego
nekako takole: Lahko si mislim, da bi bila vsa mestna inteli¬
genca voljna (ali pa tudi sposobna?) učiti in naučiti se hrva¬
ščine in jo sprejeti v vsem pismenem občevanju. Časopisi,
knjige, vse bi pisalo štokavsko, govorilo pa bi se kajpada še
vedno slovensko. Stvar, kakršna je jezik, zlasti izobražen jezik,

83

ki je bil nekoč celo že knjižno občilo, se namreč ne iztrebi
tako zelo lahko, kakor bi človek mislil. Približen primer nam
glede tega nudi analogna usoda zagorske kajkavščine, ki na¬
vzlic šoli in dosledni štokavščini v pismu živi le malo defor¬
mirana že sto let kot govorjeno občilo hrvaškega Zagorja in
glavnega mesta vse Hrvaške — Zagreba. Približno imenujem
to primero zaradi tega, ker kajkavščina ni bila nikoli v pravem
pomenu besede literarni jezik, kakor je slovenščina. Skratka,
slovenščina bi živela dalje po domovih in na cesti, nedvomno
bi pa ostala edini jezik za deželo in za kmetiško ljudstvo. In
kakor kaže navedeni zgled zagorske kajkavščine, bi to stanje
utegnilo trajati dolga stoletja. Ali ni to takoj za prvi pogled
nezdravo stanje, nezdrava in nesmiselna cepitev in oviranje
izrazne sposobnosti.

Kakšen dobiček bi bil iz tega? Kaj bi pridobili mi? Postali
bi sicer člani bolj razširjene jezikovne skupine, toda pripadali
bi ji samo na pol, kajti v intimnosti bi ostala vsaj večini na¬
šega ljudstva vendarle tuja. Zakaj subtilnosti domačega jezika
so nenadomestljive. Posledica tega bi bila, da bi večina Slo¬
vencev v resnici ne spadala k nobeni kulturni skupini, posle¬
dica bi bil upad kulturnega, zlasti knjižnega konsuma, ki je
sedaj tolikšen, da na primer danes kot trinajsti del državnega
prebivalstva izdajamo in konsumiramo tretjino vsega časo¬
pisja, kar ga izhaja v Jugoslaviji. S tem pa bi padel ves kul¬
turni nivo. Še težje bilo s produkcijo. Možno se je sicer naučiti
nekega jezika dovolj popolno, da lahko izraziš v njem mar¬
sikaj, toda zelo redki so primeri, da bi kdo mogel pomembno
literarno delovati v tujem jeziku, zlasti v finejših literarnih
vrstah kakor na primer v liriki. Spomnimo se Matoševih be¬
sed: „Da je Vraz svoje Štihove pisao slovenački, bili bi bez
sumnje življi i bogatiji. Da je Prešeren pošao tragom Vrazo-

84

vim, prestao bi biti pjesnik prvog reda." Trditev, ki jo je tako
nedvomno dokazal Prešeren s svojimi nemškimi pesmimi, če¬
prav je nemščino obvladal docela. Skratka: koristi bi srbsko-
hrvaška literatura od našega odpada ne imela skoraj nobene
ali vsaj dolga stoletja nobene, vse življenje tega ljudstva, ki
tvori danes slovenski narod, pa bi trpelo pri tem neizmerno
škodo.

A stvar bi imela še bolj očitne posledice. Znano je, da stremi
kultura, kakor vsak organizem k centralizaciji. Utopična jugo¬
slovanska kultura, o kateri govorimo, bi se v najboljšem pri¬
meru centralizirala v dveh središčih, v Beogradu in Zagrebu.
Ljubljana, v kateri danes kipi in vre veselo in čilo kulturno
življenje, pa bi doživela tisto, o čemer poje narodna pesem:
„Mest’ Ljubljana bo pokraj’na, kranjska dežela turška drajna."
Nobenega razloga ne bi bilo več in tudi ne potrebe, da naj bi
bili v Ljubljani gledališče, univerza, konservatorij. V nič bi
šlo vse, za kar smo se borili dolga stoletja in vsa kulturnost,
ki je zdaj na naši zemlji tolikšna, da bi po mnenju nekega iz¬
obraženega Evropca Slovenijo lahko prenesli na sredo Francije
ali katere koli druge zapadne dežele, pa se ne bi neugodno
razlikovala od svoje okolice. Slovenija bi postala gluha pro¬
vinca in Ljubljana puščobno obmejno mesto brez večne luči,
ki zdaj gori v nji. Torej izguba na izgubo glede kulturnih
energij, ki jih je v kulturno šibki Jugoslaviji tako neizmerno
škoda. Naposled pa bi se utegnilo zgoditi in bi se nekoč naj-
brže tudi zgodilo nekaj takegale: rodil bi se v tem maloprid¬
nem, po svoji krivdi dvojezičnem slovenstvu velik poet. Ne
znal bi si pomagati drugače in bi pričel izlive svojega srca
govoriti v jeziku, ki bi ga kot prvo sladko vest o materini lju¬
bezni poznal in ljubil, nespametnik, od prvih ur zavesti. Pel
bi v tem jeziku in omama njegove besede bi ogrela otrpla srca;

odprla bi se spet čaru domače govorice in slovenska zgodovina
bi se pričela znova. Tako bi se končal ta poskus odpada brez
koristi, zapravljena bi bila le velika energija, zapravljenih sto
let muke in ponižanja.

Ne mi ne srbohrvaštvo ne bi imeli koristi od odpada. Morda
bi imela kako korist Jugoslavija? Rekel sem, da Slovenci v
svojem jeziku lahko ustvarimo mnogo več in mnogo pomemb¬
nejšega kot bi mogli ustvariti kot posili-člani srbskohrvatske
kulture. Čemu tedaj zahtevati to nujno izgubo? Ali Slovenija
ni v Jugoslaviji, ali nista njena kulturnost in kultura v prid
in čast vsej Jugoslaviji? Zakaj tedaj vendarle želeti spojitev
navzlic vsem razlogom?

Skušam si odgovoriti na to vprašanje in ne najdem, če od¬
štejem vse majhne strankarske strahove in račune, drugega
odgovora nego tegale: Zaživeli smo v novi jugoslovanski
državi. Slovensko govorečega prebivalstva je poldrug milijon.
Življenje ljubi preprostost in enotnost, državno življenje bi
bilo lažje in preprostejše, če bi pisala vsa država en jezik. Ali
če pregledam pojme, kakor sta preprostost in lahkota itd.,
vidim, da zadevajo kvečjemu administrativno udobnost in
uradno priročnost in da se niti od daleč ne nanašajo na tako
važne in visoke kategorije človeškega življenja, na kakršne se
opira volja do zvestobe slovenstvu. Žrtvovanje slovenstva ne
bi prineslo nič bistvenega niti v državnem oziru, ki je vsekakor
v primeri s kulturo, ozir druge vrste. Jugoslavija ne bi postala
zaradi te težke žrtve ne trdnejša v notranjosti, ne mogočnejša
na zunaj, zakaj notranjo trdnost daje vsaki narodno še tako
pisano sestavljeni državi samo zavest državljanov, da žive za¬
dovoljno in svobodno, zunanjo moč pa njihova volja, ki na¬
ravno izvira iz tega občutka, za vsako ceno ohraniti državno
tvorbo, ki izpolnjuje njihove potrebe in jim daje vse elemen-

86

tarne pravice, ne da bi od njih zahtevala kaj nečastnega ali
protinaravnega. Ona zavest in ta volja in pa moralno zdravje
prebivalstva, to so temelji državne moči. In najvažnejša izmed
njih je ona, ki je izvor in pogoj ostalih dveh — moralno
zdravje.

Toda če pridete po razpravljanju o opustitvi narodnosti do
besede moralno zdravje, ali vam ne zastane pri nji misel? Mo¬
ralno zdravje! Ali nismo govorili v tej knjigi o nekaki narodni
morali? Ali nismo dejali: čim globlji si, tem intenzivneje čutiš
samega sebe, in čim intenzivneje se zavedaš samega sebe, tem
zvestejši si svoji narodnosti? Ali ni priznavanje narodnosti in
vztrajanje pri nji v zvezi in odvisnosti od tvoje samozavesti,
od tvoje časti, ponosa, od tvoje vesti in pietete? In, ali niso
vprav samozavest, čast, ponos, vest in pieteta osnove moralnega
zdravja? In kaj se pravi spričo teh svojstev, odpasti od narod¬
nosti, obupati nad smislom svojega naroda? Ali ni to nečasten,
poniglav in nepieteten obup, ki je hkratu tudi obup nad samim
seboj? Pač, za njim tiči cel kompleks manjvrednih lastnosti, ki
jih človek zmeraj sluti za pojmom renegatstva. Kako je v zvezi
s temi svojstvi mogoče — moralno zdravje? Kaj naj bi imela
katera koli država od poldrugega milijona takih državljanov?
Kaj govorim državljanov? Ne državljanov, tako ljudstvo daje
samo podložnike ...

Nedvomno. Če ne bi bilo zoper opustitev slovenstva nobe¬
nega drugega argumenta, če bi odpadli vsi drugi pomisleki,
zaradi moralnega zdravja tega ljudstva bi morala biti nedo¬
pustna vsaka misel o čem podobnem. Ponavljam: Narodnost
je vprašanje osebnega dostojanstva in pietete. Kdor se sam v
sebi pregreši zoper to dvoje, pokvari dušo in naravo. In če
bi kaj takega zagrešil nasproti sebi ves narod, kdo ve, po

»7

kakšnih mučnih in nevarnih potih bi si njegova posiljena na¬
rava poiskala izhoda. Vsaka zatrta, odrinjena in posiljena člo¬
veška moč rovari po duši, ki se ji je zgodila krivica, in
često opustoši baš njene najsvetejše hrame. Ali nam mar ni
jasno, kakšna velika, tisočletna, usodna in neugonobljiva sila
je narodnost? Ali je verjetno, da bi nasilje, storjeno nji, ostalo
brez strahotnih posledic? Vem, marsikomu se bo zdelo to go¬
vorjenje prazno in prisiljeno. Toda dobro naj premisli, za kaj
gre: kaj je narodnost, kaj človek, kaj je renegatstvo, in spoznal
bo, kaj bi predstavljal renegatski narod v zboru ponosnih in
časti vrednih narodov in v družini človeštva.

Komur je za kulturo, komur je za čistost življenja, komur
je za državo, mu mora biti za moralno zdravje, tega pa ni, kjer
ni ponosne narodne zavesti in ponosnega narodnega izživ¬
ljanja. In še: kdor je moral enkrat odpasti od svoje narodnosti,
pa bodisi zato, da je vstopil v najbližjo in najsorodnejšo na¬
rodno skupnost, mu tudi ne bo težko zamenjati nove narod¬
nosti s katero koli drugo. In naposled veljaj za nas Slovence in
za vsakogar, ki je v sličnem položaju, tale misel: Nedavno sem
bral o godbi na potapljajoči se ladji. Ljudje blazne in v grozi
pozabljajo na svojo človeško čast. Ali prav tako jih čaka smrt
v valovih kakor muzikante, ki igrajo, dokler jih ne zagrne
morje. Kaj je bolj človeško, kaj bolj častno in lepo? Ali ne,
biti obsojen na smrt in vendarle še poslednjič dvigniti glavo,
ne se ponižati v grozi in se z vso neizmerno tragično lepoto
ponosne kreature nasmehniti usodi, ki polaga svojo roko nate?
Če bi se naša ladja res potapljala, kakor se ne, ali ne bi bilo
edino pravo, edino vredno našega tisočletnega trpljenja, po¬
nosno vztrajati, dokler nas ne bo pozvala usoda?

88

smo

16. Sklep.

Pot, ki sem jo ubral s to knjigo, je končana. Dospeli
do smotra, na katerem se lahko ozremo in pregledamo vso
pokrajino za seboj. V prvi polovici knjige nas je zanimal
predvsem pojem narodnosti. Pojasnili smo si ga s kritičnim
pregledom nezadostnih opredelitev in z opazovanjem velikih
trenutkov v življenju narodov, kakršni so vzniki, prebujenja
in smrt. To gradivo nam ni pojasnilo le vsebine pojma, ki smo
ga raziskovali, marveč nam ga je osvetlilo še z nekaterih po¬
sebnih stališč in vidikov. Pokazalo nam je narodnost kot
duhovno strukturo ljudstev, ki tvorijo narode. Videli smo njen
izvor izven človeške volje v neznani zakonitosti zgodovinskih
in naravnih moči. Po svojem smotru se nam je pokazala kot
organ za kulturo, kot motor narodnih kultur. V človeški
notranjosti smo jo ugledali kot usodno in nedotakljivo dejstvo,
ki ga mora ponosen in vreden človek priznati in braniti, in
še kot zakonitost osebne narave, ki je ni mogoče brez velike
škode izkriviti in posiliti. Naposled se nam je pokazala še kot
stvarnica najdragocenejšega umotvora, ki ga narod premore,
kot stvarnica jezika.

S tem pojmovanjem narodnosti smo se okrenili k slovenstvu.
Pojasnili smo si, da smo po pojmovanju, ki je pri nas domače
in avtohtonsko, nedvomno narod, to je svojska kulturna edi-
nica, in da se tega tudi v odnosu do slovanskega juga zave¬
damo že blizu štiri sto let. Pokazali smo prepričanje naših
največjih mož o slovenski samobitnosti in smo kritično pre¬
gledali najvažnejše ugovore zoper slovenstvo, ki so se jih po¬
služevali od Vraza vsi ilirci, novoilirci in jugosloveni. Razen
pri Levstiku nismo posebej poudarjali važnega dokaza za
potrebnost vztrajanja pri svoji narodnosti, namreč uteme-

89

ljitve z ogroženostjo neodrešenih rojakov na Primorskem in
Koroškem. Pojugoslovanimo se in vse naše manjšine so izročene
poginu. Nisem pa navedel tega dokaza med svojim razprav¬
ljanjem zaradi tega, ker se dandanes navaja povsod tam, kjer
nekdo nima poguma odkrito povedati, da hočemo ohraniti
svojo individualnost brez ozira na vse drugo, kratko in malo
zaradi tega, ker se nam zdi edino naravno in edino častno,
ostati, kar smo in za kar nas je naredila usoda.

Pri svojem razpravljanju sem se neprestano skliceval na
sorodne nam pojave malih narodov, zlasti na Katalonce in
Norvežane. Kajti človek resnično osupne pred dejstvom, da se
pri nas javljajo tako trdovratni omahljivci v času, ko se vse¬
povsod kakor gobe po dežju prebijajo iz nepoznanosti novi
in novi narodi in narodiči: Katalonci in Baski, Bretonci, ki se
srdito upirajo francoskemu centralizmu, Irci in Škoti, Flamci,
Litvanci, Estonci, Lotiši, Beli Rusi in cela vrsta drugih, doslej
popolnoma neizvestnih narodov, ki so razsejani po ruskem
ozemlju. Dandanes je pomlad malih narodov. Bodoči zgodo¬
vinar bo po tem pojavu morda imenoval vso našo dobo, kajti
poleg socijalnega boja, s katerim je to kulturno osvobajanje
malih narodov v tesni zvezi — kajti vsi smo hkratu tudi siro¬
mašni narodi —, je nedvomno ta pokret malih narodov naj¬
važnejši proces današnjega dne. Ali verjetno je, da naša malo-
dušna politična inteligenca prav malo ve in prav malo raz¬
mišlja o vsem tem.

Skušal sem tudi pokazati da je hkratu opustitev slovenščine
in slovenstva kulturi škodljiva in da je duhovno neekonomska.
Kar pa je škodljivo kulturi, mora biti škodljivo človečanstvu
in nujno tudi državi, katero zadeva. Škodljivost državi sem
dokazoval tudi z moralnim propadom, ki je nujno zvezan z
odstopom od narodnosti, kajti moralno zdravje je temelj

90

državne moči. In še sem skušal pokazati, da je odpad od na¬
rodnosti in jezika za nas prav za prav praktično nemogoč,
kajti asimilujočo moč imajo samo jeziki in narodnosti, ki pri¬
našajo večje in pomembnejše kulture, česar pa o srbohrvaščini
v primeri s slovenščino ravno ni mogoče trditi. Dž, mnenja
sem, da je bil nekoč čas, ko bi bil iz sredobežnih jugoslovan¬
skih delov lahko nastal enoten narod, ko bi bili, bolje rečeno,
ti deli lahko ohranili svojo skupnost. Če bi bilo katero koli
središče ustvarilo v davnih časih zelo visoko kulturo ali če bi
bilo rodilo vsaj eno mogočno in veliko kulturno dejanje, bi
se bil slovanski jug navzlic vsem nasprotnim silam osredotočil
okrog njega. Toda zgodovinski položaj naših pokrajin je bil
tak, da se kultura dolgo ni mogla razviti, skupna kultura pa
sploh ne. Zato smo morali Slovenci ustvariti svojo, ki nam je
pomogla, da smo ostali. Danes je, kar je, in naša dolžnost ni,
ugibati, zakaj se je tako zgodilo in kakšne zavedne ali ne¬
zavedne moči so bile zapletene v to usodno dogajanje. Marveč
je naša dolžnost, sprejeti odmerjeno nam usodo in pogumno
stremeti in delati za kulturni smoter, ki je vsebovan in na¬
kazan v našem posebnem narodnem značaju.

Smoter? Kakšen smoter naj ima naše narodno življenje?
Mora ga imeti in ga nedvomno tudi ima. Ugibanje o njem ima
nekaj oporišč. Na primer: majhen narod smo. Vsak narod je
ustvarjen za to, da proizvaja kulturo, majhni še posebej. Vrhu
tega živimo na križišču treh kultur. To je prosvetno prav tako
ploden in pobuden položaj, kakor je politično nevaren; ta
položaj je nemara edinstven v Evropi. Nadalje: slovensko pre¬
bujenje je Prešeren. Vstal je kakor čudež sredi svoje nepredram-
ljene in zaostale okolice. Ustvaril je knjigo poezij, v kateri je
strnjeno najvišje mojstrstvo evropskega pesništva z zdravo in
pobožno-zemeljsko dušo slovenskega kmeta. Iz narodnih pre-

91

bujenj smo sklepali na misije narodov, pomenljiva so za nji¬
hovo nadarjenost in bodočo smer. Zato nam je Prešeren veliko
jamstvo in znamenje našega poslanstva, ki je nedvomno po¬
vsem umetniško. Ali pomnite Cankarjevo zgodbo o beraču z
belo krizantemo, „belejšo in svetlejšo od snega“? Prišel bo čas,
ko se bomo do kraja zavedeli svoje naloge, pričeli bomo z
veliko vnemo in vestnostjo delati zanjo. Slovenija bo postala,
kar je po svoji prelepi naravi — hram lepote in duha. Strnili
bomo v svojih umetnostih najdragocenejša umetniška dogna¬
nja svojih velikih sosedov in jih prekvasili s svojo duhovnostjo,
kakor je to storil Prešeren v liriki. Ustvarili bomo na svojih
tleh nove Atene ali novo Florenco.

Sanje? Morebiti. Ali kdor dvomiš, pomisli, da je morda ven¬
darle dano v naši usodi nekako poroštvo ali vsaj nekak obet
za to bodočnost. Majhen narod smo in na nevaren kraj po¬
stavljeni. In vendar smo se obdržali brez vsake pomoči v tisoč¬
letnem boju zoper dva velika tuja naroda, med katera smo
potisnjeni. Navzlic pritisku na mejah smo bili v notranjosti
tako močni, da smo asimilirali nemajhne nemške jezikovne
otoke na svojem ozemlju, četudi smo živeli v odvisnosti od
istih Nemcev. Brez pomoči smo si ustvarili kulturo in jo v
svojem ogroženem položaju razvili do visoke popolnosti. Ali
ni vsa ta — ne rečem slavna, a vendarle tihega junaštva in
neprestanega napora polna preteklost dokaz velike vitalne sile
in jamstvo ter pobuda za bodočnost? Ali naj se tolikšen trud
res izgubi v nič ali v tako Pirovo zmago, kakršno bi slavili,
če bi se zadovoljili s tem, da smo za ceno slovenstva rešili
svoje slovanstvo? Ali je mogoče, da bi se naša radoživost iz¬
črpala, preden se bo približala smotru, preden se bo bela kri¬
zantema razcvela v vsem razkošju?

92

Naši jugoslovenski ideologi menijo, da smo izčrpani, da je
čas prekrižati roke, da smo izpolnili svojo nalogo. Tako ob¬
letavajo tudi človeka črne misli o smrti in o minljivosti vsega,
vsega; ali otrese se jih in z radostjo v srcu si nalaga vedno
nova in vedno pomembnejša dela. Naj nam krakajo pogin in
nam grene ure oddiha. Med Norvežani je danomanska stranka
baje še danes zelo močna. A kakšna je njena usoda? Vitalna
moč naroda je navzlic njihovi črnogledosti ustvarila soraz¬
merno ogromno literaturo; šla je svojo pot, ne da bi se ozirala
na preroke smrti. Tako se bo zgodilo tudi pri nas. Očitno,
zdvajanje mora biti, ali lepše, ah, neskončno lepše je, plavati na
kipečih valovih mogočne narodne življenjske sile, nego stati ob
strani brez vere, brez moči in brez živega, pozitivnega, osreču¬
jočega smisla, kakor je usojeno vsem, ki so se odtujili ali tudi
samo v misli odrekli svoji narodnosti, četudi zaradi najspošt¬
ljivejše — utopije.

93

VSEBINA

Predgovor . 5

I. Narodnost.

1. Nezadostne opredelitve. 9

2. Poskus zadostne opredelitve.14

3. Vzniki narodov.. . 19

4. Prebujenje narodov.24

5. Umiranje narodov.31

6 .  Zaključki.3$

7. Odpornost.41

8. Narodna morala.44

II. Slovenstvo.

9. Groteskno poglavje.49

10. Trubar, Vodnik, Prešeren.54

11. Levstik in Cankar. 60

12. Nauk zgodovine. 66

13. Bleda misel.  71

14. V narodni državi.77

ij.  V imenu časti in vesti.83

16. Sklep.89


Aleš Debeljak

KONEC SLOVENSTVA?
NE, HVALA!

KULTURA KOT »DRUGA NARAVA«

Današnji čas, popularno imenovan tudi fin-de-millenium ,
je nezgrešljivo čas vsakovrstnih koncev, kot nas skušajo
prepričati mnogi svetovno znani, če že ne razkričani misleci,
kot so na primer Francis Fukuyama s svojim »koncem zgodo¬
vine«, Jean Baudrillard s svojim »koncem družbenega«, Da¬
niel Bell s svojim »koncem ideologije«, Michael Foucault s
svojim »koncem subjekta«, Roland Barthes s svojo »smrtjo
avtorja«, a tudi Erič Hobsbawm in drugi levičarski misleci s
svojim »koncem naroda«. Težko bi se jim pridružil. Odgo¬
voru na vprašanje po razlogih za tesnobno vztrajanje vsaj pri
pomenu nacionalne identitete, ki me zanima predvsem v širšem
kontekstu premisleka o Vidmarjevi knjižici Kulturni problem
slovenstvu  (1932), se bom skušal približati po ovinku oseb¬
nega izkustva.

Skromna bidermajerska komoda, ki stoji v utesnjeni dnev¬
ni sobi, v kateri pišem te vrstice, je iz izložbe antikvariata naj¬
prej poklicala mojo navdušeno ženo, ko sva se na enem od
pogostih jesenskih sprehodov skozi stare ljubljanske ulice
kmalu po vrnitvi iz Amerike ustavila pred meščansko palačo s
pastelno klasicistično fasado na Mestnem trgu 17. Kadarkoli
pogledam to komodo, se mi iz motnega leska njenih zaobljeno
zglajenih predalnikov zasvetlika opomin trpke bolečine, s
kakršno sem se takrat zavedel, da so meje mojega jezika tudi
meje mojega sveta. A nimam v mislih preproste lingvistične
sposobnosti. Ne.

V mislih imam predvsem tisto celovitost simbolnega, kul¬
turnega in socialnega izkustva , ki se nalaga v plasteh historične

3

nacionalne eksistence in kolektivne mentalitete, kakršno po¬
vzema jezik - ne kot nekakšno mehanično sredstvo spo¬
razumevanja, ampak najpoprej - kot metafizični pogled na
svet, kakršnega moji Newyorčanki nisem bil sposoben posre¬
dovati.

V obledelem šarmu meščanske arhitekture je videla to, kar
zainteresirana Američanka z velikimi simpatijami do Sloven¬
cev in Slovenije, njenega novega doma, pač lahko vidi: pri¬
vlačnost enostavnih mer, blago opozorilo preteklosti, usedli¬
no zgodovine. A na tak način najbrž vidi tudi druge meščanske
hiše, ki se vrstijo ob stavbnem prstanu vzdolž leno tekoče
Ljubljanice.

Kako težko mi je bilo razložiti, da je moj pogled nujno
širši in globlji, ker se napaja pri virih kulturnega izročila,
kakršnega pozna sleherna nacionalna identiteta in si ga na pri¬
mer za Ameriko tudi sam ne morem v celoti prisvojiti, četudi
sem dolga leta študiral njeno kulturno in socialno zgodovino.

Kako težko mi je bilo razložiti, da Erbergova palača, v
kateri je tiste dni Slovenski filmski in gledališki muzej  ravno
gostil razstavo o gledaliških uprizoritvah Shakespeara v sre¬
dnji Evropi, pred mojimi notranjimi očmi nehote priklicuje
spomin na baročnega slikarja Fortunata Berganta, ki je tu umrl
leta 1769, hkrati pa tudi spomin na petošolca Franceta
Prešerna, ki se je tu najprej drenjal z mlajšima bratoma, da bi
se po enoletnem stažu domačega učitelja pri družini Paglia-
ruzzi v tivolskem Cekinovem gradu spet vrnil na isto dvorišče,
le v sosednjo hišo, nato pa se kot uslužbenec v advokatski
pisarni Blaža Crobatha s sestro in gospodinjo Katro končno
vselil v najeto stanovanje, kjer je ostal pet let.

4

V letu, ko je v Sarajevu pod streli Gavrila Principa omahnil
habsburški prestolonaslednik Ferdinand, pa je v študentski
sobici v tretjem nadstropju stanoval tudi Miran Jarc, nemara
prav tukaj snujoč zgodnje pesmi iz svoje - z nemirno bolestjo
razrvanega duha in nedoločnim kozmičnim navdihom prežete
- pesniške knjige Človek in noč.

Kako bi ji sploh lahko povsem nedvoumno povedal, da pri
tem ne gre samo za umetniške osebnosti kot take? Konec
koncev se pozorno zvedavemu študentu vsekakor more prika¬
zati osnovni pomen posameznih imen, ki se rahlo kakor na
obrabljenem filmskem traku premikajo skoz menadre mojega
kulturnega spomina.

A razvejana tekstura umetnostnih podrobnosti, razkošni
katalog zgodovinskih podob in možnosti plodnih stikov v
asociativnem nizu , ki ga sproži pogled na Erbergovo palačo,
katere hodniki hranijo begave odtise stopinj teh umetnikov,
vse to bogastvo duhovne topografije je preprosto preveč
obsežno in kompleksno  za kakršen koli povzetek, saj jih raz¬
gledani slovenski slehernik vsrka vase že s šolsko lektiro in
kulturno izobrazbo, razpenjajoč okvir te zgodovinske fres¬
ke med baročni kolorizem Fortunatovega portreta Jožefa
Antona Codellija s slikarjevim značilnim podpisom na robu
mize, na kateri sloni samozadovoljni meščan, vihravo raztrga¬
nino novomeškega literarnega ekspresionizma in pretanjenost
romantične lirike, v kateri se skriva sled sence zarje onstran¬
ske glorje , te nedosežno sijajne pesniške figure za bežečo
transcendenco, ki pa je bržkone ni mogoče niti prevesti v
angleščino, ne da bi Prešeren zvenel kot drugorazredni by.ro-
novski epigon.

5

Prav v spontanem mrgoljenju kulturnih podob, ki utele¬
šajo moje slovensko predstavno obzorje, se bržkone razode¬
va tista differentia specifica  nacionalnega izročila, ki me za¬
vezuje v svoji eksistencialni razsežnosti bolj usodno kot sicer
dobro mi znana kultura svetovne »globalne vasi« ali pa moje
dolgoletno izkustvo vznemirljivo napornega jugoslovanske¬
ga mozaika pač zato, ker mi samogibno ponuja smiselni okvir
za prepoznavanje lastnih upanj in bolečin,  kakršne je najbrž
mogoče na povsem pristen način izraziti le v govorici, ki se
napaja iz »primarne socializacije«, iz ponotranjenih slik sve¬
ta, v katerem imajo vse stvari svoje ime. To pa je istočasno
že tudi drugi izraz za dom, za absolutno resničnost prosto¬
ra, v katerem kot Slovenci  razumemo podobe in ideje, aso¬
ciacije in metafore na samogibni , tj. na nereflektiram način
»druge narave«.

SMISEL ZGODOVINSKE PRIPOVEDI

Pomislite: vitezi okrogle mize in kralj Arthur, saga o Ni-
belungih, dolgi pohod ruskega kneza Igorja, sprhnele kral¬
jevske kosti, ki iz grobnice na krakovskem gradu Vavel še da¬
nes zavezujejo Poljake... Velika večina evropskih narodov zna
v nedrjih lastne preteklosti prepoznati metafizični smisel pri¬
povedi o zgodovini, ki v trenutkih krize podpira njihova po¬
svetna prizadevanja, kulturno samozavest in nacionalno iden¬
titeto.

Zgodovina pomeni najpoprej zgodbo ali pripoved. Doka¬
zi za to trditev so nazorno prikazani - vzemimo naključno
izbrane primere - v jezikovni natančnosti hrvaščine z besedo

6

povijest  in angleščine s svojo history , v katerih zgodba tako-
rekoč »od znotraj« pomaga oblikovati prostor zgod(b)ovine.
Nič čudnega ni torej, če se filozofija jezika ujema s paradok¬
salno splošnim spoznanjem o teži posameznikove biografije,
ki pa bržkone lahko pride do polnega izraza šele v okviru
nacionalne kulture.

Sodobna teorija mentalitet nas potemtakem pooblašča, da
ponovimo, kako ni zgodovine brez zgodbe , ki s svojo dramatično
napetostjo šele zmore vnesti smiselni red v kaotično vrenje
dejstev. Up in strah tako posameznika kakor tudi kolektiva sta
nam torej dostopna samo na način pripovedi, s pomočjo ka¬
tere »iz roda v rod duh išče pot«. Zato se bomo bržkone
zlahka strinjali, da je tekoča pripoved o preteklosti usodnega po¬
mena za samorazumevanje skupnosti danes, pa tudi jutri.

Vendar obstajata dva načina pripovedi: zgodba zgodovine
in vizija umetnosti. Umetnost je vedno pripoved o posa¬
meznem in konkretnem, ravno zato pa je resničnejša od zgo¬
dovine, torej od pripovedi o splošnem, kot nas uči zavezujoče
izročilo Aristotelove Poetike.  Ne poznam razloga, da bi dvo¬
mil v to starodavno resnico.

Zato se namesto v vrednostno brezbrižnost politične eko¬
nomije in prilagodljivo državniško retoriko mnogo raje po¬
tapljam v pesmi in romane, da bi v lirskih metaforah in epskih
slikah kot vrhunski kristalizaciji kulturnega izkustva  nemara
le zaslutil streznjeno milost posebne luči, v kateri »... življenje
bogati najbolj tista pripoved, ki je pravična do kompleksnosti
in večpomenskosti zgodovine, ki odpira kar največje področje
človekovi ustvarjalnosti, ki z eleganco svoje oblike doseže neke
vrste transcendenco in apelira na boljše razsežnosti našega

7

bistva«, kot je leta 1993 lepo opozoril ameriški kulturni kritik
Neil Postman v svojem slavnostnem govoru na frankfurtskem
knjižnem sejmu.

In Slovenci? Tiho brbotanje navdiha, s katerim merimo
daljo in nebesno stran  kolektivne mentalitete, se nam ne oglaša
le iz pozitivizma kulturne zgodovine, ampak morda najbolj
silovito iz »nacionalne mitologije«, s katero pravzaprav misli¬
mo »le« na lepo Vido, Črtomira, Petra Klepca, Kralja Matjaža,
Martina Krpana, navsezadnje pa tudi na Jermana in Martina
Čedermaca. Same literarne postave. Njihove usode in boji so
po mojem mnenju še vedno dober vir navdiha tudi za sodob¬
no orientacijo, ker v prispodobični zgostitvi razkrivajo, kako
je eksistencialna dilema Slovencev vedno že povezana z
metafizično dilemo kulturne identitete , ki za njihove nasprot¬
nike ni samoumevna, tako kot ni bila samoumevna za Nemce
ali Srbe: s prvimi smo dolgih enajst stoletij, z drugimi pa se¬
demdeset let v neenakopravnem položaju živeli pod neprijet¬
no »skupno streho«.

Junaki naše kulturne mitologije so si morali identiteto
namreč šele prisvojiti, nato pa poskrbeti, da je bila tudi širše in
javno priznana. Tako se v slovenski kulturi, v njej pa pred¬
vsem v književnosti kot vrhunskem mitološkem nadomestku,
pravzaprav dogaja bistveni arhetip obredov prehoda.  V tem arhe¬
tipu pa počivajo tudi namigi, ki so nam še vedno potrebni. Se
več: zdi se, da so nam zlasti izrazito potrebni prav danes, ko
že skoraj pol desetletja živimo v samostojni državi, četudi
nimamo dolgoročne politične vizije, kaj z njo sploh početi,
kratkovidno pozabljajoč, da smo jo ustvarili konec koncev
predvsem zato, da bi bolje in odločneje zaščitili nacionalne in-

8

terese,  ne pa samo zato, da bi si bolj elegantno in brez večjih
ovir privoščili kratkotrajne užitke v ex Occidente luxus.  Se pra¬
vi, državo smo si Slovenci ustvarili zato, da bi zmogli res celo¬
vito biti , ne pa le površinsko imeti , če naj parafraziram danes
morda nepopularno, a zato nič manj natančno misel Ericha
Fromma.

Metaforično rečeno je država tu namreč zato, da slo¬
venščina, z njo pa kultura, ki jo izraža jezik kot temeljna struk¬
tura mišljenja in čustvovanja, ne bi bila namenjena le prezirlji¬
vemu cesarskemu sporazumevanju s konji, kot v svoji sijajni
pesmi Lipicanci  poje profetski glas Edvarda Kocbeka.
Slovenščina je torej več kot le jezik, ki ga po naključju govori¬
mo. Ko se zanemarja, omalovažuje ali krči njena javna upora¬
ba, gre v izgubo nek kompleksen simbolni svet, v izgubo gre
posebna resnica kolektivne mentalitete. Kar je slabo rečeno, je
tudi že slabo mišljeno , trdi Theodor W. Adorno.

Dobro, se pravi, z vsem svojim bitjem, pa najbrž lahko
mislimo le v tistem jeziku, ki nam ponuja intimno sposob¬
nost, da znamo v njem ljubiti, moliti in peti.  S tega vidika ni
težko razumeti, da je osnovna prvina kulturne identitete, o
kateri v Kulturnem problemu slovenstva  govori Vidmar, namreč
materin jezik, ki ga ne uporabljamo za vse pretanjene izrazne
oblike (trženje, gospodarstvo, znanost, uprava, medicina itd.),
v katerih šele lahko pride do besede pretanjeni pogled na
resničnost, pravzaprav še vedno le jezik nerazvitega naroda,
ki sicer - naj nekoliko pretiravam - utegne imeti svojo nacio¬
nalno državo, ne pa tudi svoje specifične identitete.

O tistih, ki tega nočejo ali ne morejo razumeti, ima znani
filozof in povsod spoštovani socialni mislec Isaiah Berlin tole

9

zgovorno stališče: »Zdi se mi, da tisti, ki - ne glede na svojo
siceršnjo pretanjenost - ignorirajo eksplozivno moč, ki jo daje
stik med neozdravljenimi mentalnimi ranami, ne oziraje se na
razloge njihovega nastanka, in med podobo nacije kot družbe
živih, mrtvih in tistih še nerojenih (četudi je zlovešča, kadar
se prižene do točke patološkega obupa), izkazujejo nezado¬
stno razumevanje socialne resničnosti«.

JEZIK. KOT POGLED NA SVET

Kako usodno sta povezana problem jezika in problem na¬
cionalne identitete, se pravi, »podoba nacije kot družbe živih,
mrtvih in tistih še nerojenih«, so v slovenski zgodovini - kot
je dobro znano - najbolje vedeli prav pesniki od Prešerna na¬
prej. Prešernov odmik od nemščine, ki jo je sicer znal suvere¬
no gnati do osupljivih estetskih višav, namreč nima značaja
enostavne zamenjave izraznega sredstva: zanj je pomenil eksi¬
stencialno  in politično odločitev.

Tudi Kocbek je Prešernov dedič. Zato ne razume mate¬
rinščine kot nevtralnega znakovnega sistema. Kocbek namreč
izhaja iz prepričanja, da je jezik pogled na svet,  zasidran v pla¬
steh kolektivnega nezavednega, skoz katere spregovarja po¬
sebna metafizična perspektiva, ki je ni mogoče povsem brez
ostanka izraziti v tujem jeziku.

Sele v tej posebni perspektivi so samoumevno prisotne
vse kulturne, politične, geografske, simbolne in družbene
konstante zgodovinskega nacionalnega izkustva. Kot
posameznike nas jezik torej presega, saj je starejši in večji od
časa, ki je spet starejši in večji od prostora, kakor jasnovidno

10

pripominja Josif Brodski v svojem sijajnem pesniškem eseju
Ugajati senci.

Spričo naključij osebne biografije sem vrsto let preživel v
Ameriki. V svojem ljubljanskem stanovanju - večinoma, a ne
vedno - še naprej govorim ameriško angleščino s svojo ženo,
ki se slovenščine šele uči. Svoje eseje in razprave za tuje ča¬
sopise (ne pa tudi pesmi!) mirno pišem v govorici sodobne
»planetarne vasi«, tej lingua americana , kot bi se ironično
utegnil imenovati jezik svetovnega intelektualnega sporazu¬
mevanja.

Vendar kljub temu ne morem slediti mnogim slovenskim
»mobitel poslovnežem«, politikom ekonomskega redukcio-
nizma in malomestni jari gospodi, ki brez zadrege zborovsko
vzklikajo, kako jih odrekanje materinemu jeziku, petsto be¬
sed osnovnošolske angleščine in domačnost z univerzalno lo¬
giko satelitske televizije že avtomatično vodijo bližje k Evropi.
Ne zato, ker ne bi verjel zatrjevanju, da se prevajanje sleher¬
nega dokumenta in pogodbe v tuje jezike vendar »ne splača«.
Z izključnega vidika ekonomske logike se konec koncev tudi
majhna samostojna država »ne splača«.

Ne morem jim slediti zlasti zato, ker vem, da človek iz
mesa in krvi,  kot pravi celovitemu načinu biti Marjan Rožanc,
ne živi samo od kruha. A ne razumite me narobe: to še ne
pomeni, da se zavzemam za privilegije stradanja. Nasprot¬
no: če je res, da je življenje brez svojega duhovnega prosto¬
ra, v katerem se eksistencialno izkustvo posameznika in na¬
roda lahko polno izrazi, v bistvu le nekakšno nesrečno vege¬
tiranje, potem mora zgodbo o ekonomskem uspehu  nujno
spremljati kulturna zgodba  o simbolni in materialni veljavi

11

jezika, etičnih vrednotah, usodnem bremenu zgodovine in
mitskem izročilu, ki nam omogoča, da smisel svojih življenj
ugledamo kot člen širše nacionalne usode oziroma velike ve¬
rige bivanja , ki se ne bo končala z nami; ki nam omogoča,
da v dobi sedanjega evropskega združevanja, ki na kulture
malih narodov gleda kot na nepotrebno nadlego, ravno tako
ali še bolj kot v obdobju brez države ohranjamo nacionalno
kulturo in jezik. Ti dve prvini sta »edino, kar nam daje indi¬
vidualnost in identiteto«, kot pravi v svoji izvrstni, a morda
premalo znani kritični knjigi o sedanjem trenutku nacional¬
ne zavesti Zaveza slovenstvu  (1993) Peter Kovačič-Peršin,
emfatično zatrjujoč, da »čim močnejša je zahteva po sociali¬
zaciji k univerzalnim civilizacijskim vzorcem, tem večja je člo¬
vekova potreba po lastni individualnosti, identiteti in zako¬
reninjenosti v duhovni domovini«.

Da, seveda slišim glasne pomisleke, češ, zakaj neki bi bilo
treba nacionalno kulturo in jezik ohranjati še bolj intenzivno,
če pa vendar imamo vse svoje državne institucije, vzpostavitev
katerih je navsezadnje pomenila fokus in hkrati cilj nacional¬
nega gibanja, ki se je z realizacijo te ideje potemtakem izčrpalo?
Mar ni »kulturni problem slovenstva« z vzpostavitvijo samo¬
stojne države torej že avtomatično rešen?

Kajpak je danes zlahka mogoče trditi, da naj se kultura
umakne iz prvih vrst nosilcev nacionalne identitete, saj naj bi
bilo urejanje res puhlica  zdaj končno le še izključna stvar pro¬
fesionalnih politikov in mreže razvitih političnih institu¬
cij, ki jih danes dejansko imamo v taki meri, kot jih nismo
imeli še nikdar. Vendar se mi zdi, da je širše vzdrževanje kul¬
turne zavesti tudi v neodvisni državi potrebno ne le zato, ker

12

je preveč pomembno, da bi ga prepustili le politiki, ampak
vsaj še iz enega razloga. Namreč zato, da ne bi zdaj, ko smo
končno prispeli na cilj dolge via dolorosa  slovenskega življenja
v objemu južnoslovanskih državnih povezav, prehitro spet
postali dunajski konjarji , kar je morda nekoliko zaostrena, a
zato nič manj dramatično učinkovita prispodoba za naš se¬
danji pretresljivo klečeplazni odnos do »izgubljenega evrop¬
skega paradiža«.

Spričo sedanje vojne na Balkanu, v kateri je totalitarna ideja,
da se mora srbska država raztezati povsod tam, kamor je nekoč
stopil osvajalski opanek srbskega vojaka, postala vodilna zvezda
na mračnem nebu sodobnega srbskega fašizma, smo Slovenci
hitro pripravljeni pozabiti vsaj to, da smo ob nastanku prve
Jugoslavije leta 1918 morali na slovenskem ozemlju znotraj
nove države najprej s pomočjo uradnih ukrepov dobesedno
posloveniti  tako rekoč vse srednje šole, saj so bile razen privat¬
ne škofijske gimnazije v ljubljanskem predmestju druge gim¬
nazije povsem prežete z nemškimi kulturnimi in jezikovnimi
modeli, prav tako pa je bilo treba posloveniti vseh osem
učiteljišč, od katerih jih je bila pred letom 1918 polovica
dvojezičnih, polovica pa nemških, kot poroča Ervin Dolenc v
članku Slovenska kulturna politika v kraljevini SHS 191 S-1929
(Zbornik zveze zgodovinskih društev, 1994). Sele v Jugosla¬
viji smo Slovenci dobili svojo univerzo, ki so jo s petimi fakul¬
tetami ustanovili v Ljubljani poleti 1919. Prav tako smo šele v
Jugoslaviji dobili svoje radijske postaje in nacionalno knjižnico,
akademijo znanosti in umetnosti itd.

Lastnih nacionalnih ekonomskih, kulturnih in političnih
institucij pred nastankom jugoslovanske državne tvorbe in slo-

13

venskega prostora v njej tako rekoč sploh nismo imeli. Dobili
smo jih šele - četudi ob godrnjanju beograjskega dvora - v
jugoslovanski navezi, da bi po zlomu okupatorskih sil in kon¬
cu druge svetovne vojne vendarle dosegli tudi ustavno prav¬
no podlago za slovensko državnost v (resda socialistični) Re¬
publiki Sloveniji.

Hočem reči: navdušeni nad bližino Evrope in polni
upravičenega odpora do sedanje srbske politične blaznosti na
Balkanu se seveda danes zlahka predajamo samopozabi  o tem,
kako dolgotrajni in tradicionalni vpliv nemške kulturne para¬
digme na slovensko mentaliteto sploh ni nedolžen, saj ima
globoke zgodovinske korenine. Ker je politika srbskega mili¬
tarizma tak očiten anahronizem, saj se zateka k bobnenju to¬
pov kot nasilni obliki prepričevanja v lastno večvrednost, pa
vendarle še ni že kar avtomatično nujno, da bi izgubili izpred
oči dejstvo, da se v sodobnem svetu filozofija post-moderne-
ga gospostva ne izraža več z orožjem, ampak šepeta zapeljivo
in na videz povsem benigno pesem »etnično nevtralne« eko¬
nomije, trans-nacionalnega kapitala, »univerzalnih« kulturnih
vzorcev in počasnega množično medijskega homogeniziranja
sleherne posebne mentalitete.

Ce hočemo Slovenci obstati kot narod tudi v obdobju ve¬
likih in neizogibnih ekonomskih integeracij ter mnogokrat vot¬
le retorike združene Evrope, v kateri zaenkrat ne vidim kakšne
posebne milosti za najmanjše člene v verigi, potem za naš obstoj
niso odločilnega pomena  le ustanove slovenskega gospodarstva,
ki so sposobne dejavno sodelovati na mednarodnih tržiščih,
ampak tudi nacionalna Opera in Drama; ne le prizadevanja slo¬
venskih izvoznikov in uspešnih obrtnikov, ampak tudi mrgo-

14

lenje nacionalnih radijskih in televizijskih postaj; ne le uspehi
slovenske politične pameti, ki trdo gara v državniških salonih
Evrope, Amerike in Azije, ampak tudi dosežki nacionalne
ustvarjalne in intelektualne energije, ki zaradi jezikovnih poseb¬
nosti nemara res ne sežejo zlahka onstran nacionalnih meja, zato
pa nas na tej strani Karavank toliko bolj zgovorno opominjajo,
da naša dilema vsaj od osamosvojitve naprej ne more biti več
rutinsko izražena v tradiciji defetističnega (nekateri bi seveda
raje rekli »real-političnega«) Levstikovega dictuma: ali bomo
Rusi ali pa Prusi! Zdaj smo končno zares lahko sami svoji.

Drži: občutek, da smo bili kot Slovenci kulturno, gospo¬
darsko in družbeno bolj razviti v primerjavi z ostalimi narodi
dveh bivših Jugoslavij, nam danes, ko naš neposredni politični
kontekst ni več jugoslovanski, ampak vedno bolj zahodno¬
evropski, kajpada ne pomaga prav nič več. Z drugimi beseda¬
mi: iz prvih na vasi  (Jugoslavija), smo postali zadnji v mestu
(Zahodna Evropa). Namesto nasilne okupacije s spremljajočo
politiko italijanizacije, germanizacije in srbizacije, ki se ji je
bilo možno in nujno v skrajnih primerih postaviti po robu
celo z orožjem predvsem zato, ker je bil nasprotnik jasno de¬
finiran, smo zdaj zbegano soočeni s situacijo, ko pravzaprav
nimamo razvidnega nasprotnika, saj bi toliko zaželjeno »Evro¬
po« najbrž le težko videli v oblikah podedovanih refleksov.

KAKO MISLITI EVROPO?

Vendar: kakšno Evropo? Mislim, da je treba tukaj upoštevati
predvsem nujnost zavesti o bistveni razliki  med projektom
integracije evropske skupnosti, v kateri imamo opravka

15

izključno z ekonomskim kriterijem  združevanja, ki je za Slo¬
vence brez dvoma zanimiv, še več: potreben cilj na eni strani,
in Evropo duhovnega prostora  na drugi strani. A za kakšno
ceno prva Evropa spodriva drugo?

Ni namreč odveč poudariti, da se sodobna evropska epifa-
nija ne ponuja zainteresiranemu očesu le v obliki žlahtnih
izročil rimskega prava in grške filozofije, renesančnih umet¬
nin in romantične poezije, univerzalnih človeških in državljan¬
skih pravic, pač pa je današnja Evropa - ne slepimo se - tudi
Evropa sodobnega smehljajočega se fašizma,  kakršnega profe¬
sionalni dediči lorda Chamberlaina vneto prodajajo kot
malikujoče zagotovilo globalne tržne ekonomije, za katero
nas skušajo bruseljski evrokrati prepričati, da je poslednji, če
že ne edini smoter moderne eksistence.

Sodobna zahodna Evropa po zrušitvi Berlinskega zidu in
združitvi obeh Nemčij kljub mrzlični dejavnosti tržnega po¬
vezovanja namreč ne more prikriti svoje metafizične osiro-
mašenosti in idejne sterilnosti, notranje gnitje njene politične
in moralne hrbtenice pa z vojno na Balkanu, v kateri prav
sramotni postopki evropske diplomacije preprečujejo bosan¬
skim in hrvaškim žrtvam temeljno pravico do obrambe, ne¬
prijetno spominja na trideseta leta , ko se je stara celina pred
zlomom v barbarsko grgranje svetovne vojne še slepo ponašala
z arogantno avtoriteto »bolne...tajne diplomacije, ki kupčuje
z ozemlji malih narodov in miri uporne poglede z Zvezo na¬
rodov, v kateri sedijo ravno tisti ljudje, ki so ta ozemlja pro¬
dajali, ravno tisti ljudje, ki ta ozemlja zatirajo«, kot piše Srečko
Kosovel v svojem daljnovidnem predavanju iz leta 1925
Razpad družbe in propad umetnosti , z gnusom in upanjem

16

opisujoč evropske razmere v svojem času, s pesniško strastjo
pa hkrati napovedujoč tudi našega.

Danes ignorirati neprostovoljno, a pristno preroško Ko¬
sovelovo držo pomeni zato ostati nepripravljen in začudeno
odprtih ust, ko se utegne odpreti apokaliptična knjiga sedmih
pečatov.

Navdih za načine odporniškega biti sam svoj , za katerega
so se zavzemale tolikere generacije slovenskih intelektualcev,
umetnikov in končno tudi politikov, moremo torej še vedno
črpati iz bogatega izročila inovacij in eksperimenta v sloven¬
ski kulturi, če že ne neposredno v književnosti.

Skromna tolažba, se strinjam. A ne morem se znebiti vti¬
sa, da je tudi edina, ki jo imamo. Politična alternativa, ki ob
vstopu v »evropski klub« ne bo upoštevala odgovornosti do
duhovne in kulturne razsežnosti slovenske nacionalne identi¬
tete, bo namreč obsojena na to, da bo poslušala nemara sicer
dobro plačano, v resnici pa zalobno hrzanje cenene delovne sile
za razvito zahodno Evropo.

Josip Vidmar je dobro vedel za nevarnosti, ki izvirajo iz
- prisilne ali prostovoljne - pozabe kulturnega spomina, saj
mu ni bilo neznano, da je Mnemosina mati Muz. Zato tudi
njegova več kot šestdeset let stara knjižica z legendarnim na¬
slovom Kulturni problem slovenstva  danes še ni povsem za¬
starela, ne glede na to, kaj si mislimo o Vidmarjevi povojni
vlogi maziljenega arbiter elegantiae  slovenske kulture, o
njegovem prizadevnem sodelovanju pri oblikovanju
komunističnega družbenega reda, njegovem politično
uničevalnem napadu na Edvarda Kocbeka in Vitomila Zu¬
pana, ali pa o njegovem proslulo prezirljivem »to ni nič«,

17

namenjenem pomembnim umetninam slovenskega moder¬
nizma in avantgardne estetike.

Brez posebnega pretiravanja je namreč mogoče reči, da se
na nek način razkriva Vidmarjev vizonarski, četudi seveda
brezupno mesijanski, sentimentalno vzneseni in romantično
lirični pogled, ki ga neustrezno zanima izključno duhovna,
prav nič pa socialno-ekonomska razsežnost slovenske identi¬
tete, v pravi luči šele danes, ko spričo samostojne države slo¬
venstvo ni več samo po sebi razviden problem, s tem pa je za
mnoge enostavno »odmrlo«.

In vendar prav s svojim izrecnim, pa čeprav še tako enostran¬
skim poudarkom, ki ga daje duhovni karakteristiki slovenske
identitete, utegne preskrbeti nekaj tiste danes več kot potrebne
protiuteži za dvigajočo se Meduzino glavo povsem ekono-
mističnc£fcipristopa k slovenstvu , v katerem se kakor v živahnem
brbljanju evropskega merkantilističnega trušča polagoma izgu¬
blja transcendentalni smisel kulturne dediščine in njenih sim¬
bolnih vrednot, ki jih še tako obilno naphani bančni računi ne
morejo nadomestiti, saj v daljšem časovnem okviru bržkone
puščajo v posamezniku in kolektivu le slabo artikulirani, a ven¬
dar - prepričan sem - resnično obstoječi občutek čustvene
izvotljenosti, zgodovinske oslabelosti in duhovne praznine.

Brez zavesti o zgodovini nacionalne identitete se nam
namreč zlahka utegne zgoditi, da bomo postali taki kot tisto
pleme otrok, ki ostane brez spomina in skrbi, zato pa tudi
povsem nezaščiteno, ko se mora soočiti s podzemskimi kani-
balističnimi otroci teme, kot v svojem delu The Time Machine
s silovito brutalnostjo umetniške vizije H. G. Wells opisuje
posledice izgube smisla za zgodovino.

18

ZGODOVINSKI KONTEKST VIDMARJEVEGA ESEJA

V času, ko je Vidmar napisal in objavil Kulturni problem
slovenstva , ki kljub očitnim pomankljivostim že samo spričo
radikalnosti svoje estetsko utopične promesse de bonheur  go¬
tovo sodi med ključna literarna besedila nacionalne samoza¬
vesti, pa je slovenstvo še vedno bilo  problem oziroma vprašanje.

Prikličimo si torej pred oči osnovne poteze socialnega,
političnega in kulturnega konteksta, v katerem je nastal ta spis.

Potem, ko sta leta 1928 v klopeh jugoslovanskega parla¬
menta v Beogradu pod streli črnogorskega poslanca Puniše
Račiča padla poslanca hrvaške kmečke stranke Pavle Radič in
Stjepan Basariček, je kralj Aleksander dobil že vse od Vidov¬
danske ustave iskani izgovor, ki bi mu preskrbel primerno
opravičilo za uvedbo odkrite diktature. Šestega januarja 1929
je »v enem nonšalantnem zamahu« razpustil parlament,
odločno suspendiral ustavo in delovanje političnih strank, kar
si nista takrat upala storiti niti Mussolini niti Hitler, nato pa
leta 1931 vzpostavil še oktroirano ustavo, v kateri se je še bolj
razbohotilo »zmajevo seme« jugoslovanskega centralizma.

S tem se ni zmanjšala le politična, ampak tudi kulturna v
svoboda, katere neposredna posledica je bila kajpak nekakšna
paraliza družbenega in kulturnega življenja  na Slovenskem.
Diktatura je namreč dajala represivnim institucijam države
povsem proste roke za brezkompromisno preganjanje zlasti
tistih strank, ki so se opredeljevale za tak idejni program, ki je
bil po svojem karakterju bodisi verski bodisi »plemenski«, kar
je v tedanji politični retoriki pomenilo pač omalovažujoče
unitaristični sinonim za »narodni«.

19

Politika državnega unitarizma, skušajoč uveljaviti tradicio¬
nalno zamisel o treh plemenih enotnega »jugoslovanskega«
naroda, ki bi seveda po logiki tedanje (velikosrbske) stvari same
govoril srbo-hrvaško, je kot zagatna nočna mora legla na slo¬
venske intelektualce, politike in umetnike. Mnogi med njimi,
zlasti učitelji, so bili v skladu s strogimi režimskimi dekreti
postopoma prestavljeni na delo v provincialne šole pod
vznožji Sarplanine, med pšenična vojvodinska polja ali na her¬
cegovski krš, da bi bili tako tudi fizično ločeni  od nacional¬
nega tkiva, beograjski šolski nadzorniki pa so iz slovenskih
učbenikov vneto trgali nacionalno radikalna poglavja iz Can¬
karja in Preglja.

Taka družbena atmosfera, ki si je podajala roke s poglab¬
ljajočo se gospodarsko krizo, je seveda nujno sprožila reakcijo
kritičnih odmevov , ki so najprej mrmraje, potem pa vedno
bolj odločno preraščali skromni okvir drobnih, četudi sim¬
bolno brez dvoma pomembnih potez, kakršna je bila na pri¬
mer odločitev urednika Frana Albrehta, da je ob petdeset¬
letnici kulturne revije Ljubljanski zvon  tudi z izrecnim pod¬
naslovom dal urbi et orbi  vedeti, kako gre tukaj za »sloven¬
sko« revijo.

Med prvimi je na intelektualno zares presunjen in - smeli
bi reči - pesniško vznemirjen način pobral vrženo rokavico
jugoslovenarstva Josip Vidmar s svojo knjižico Kulturni pro¬
blem slovenstva , ki jo je v redni zbirki »Slovenske poti« leta
1932 izdala pod uredniškim vodstvom Juša Kozaka ljubljan¬
ska založba Tiskovna zadruga.

Odzivi na esej so bili različni. Pisateljeve meglice nezgre¬
šljivega romantičnega idealizma, zanos intuitivnega liričnega

20

nacionalizma in sentimentalne poudarke kulturnega mesijan-
stva so kritizirali zlasti Božidar Borko, France Vodnik, Juš
Kozak in Lojze Ude, marksistično kritiko Vidmarjevega pri¬
stopa pa je leto kasneje objavil tudi Edvard Kardelj.

Kljub upravičeno kritičnim pripombam pa se v vzvratnem
ogledalu časa zdi, da se je skoz veliko večino mnogovrstnih
intelektualnih odmevov vendarle vlekla rdeča nit tihega, odo¬
bravanja , ki je videlo v Vidmarjevem eseju predvsem tisto
prvino, ki jo je bilo v tedanjem dodobra polariziranem social-
no-kulturnem kontekstu nemogoče zgrešiti, njen vizionarski
pomen pa po mojem, četudi z reflektirano rezervo, pozdravi¬
ti še danes: namreč zavračanje ideologije centralizma in unita¬
rističnega integrizma.

Paradigmatični primer take naklonjene kritike je nemara
ravno spis Lojzeta Udeta, v katerem je zgovorno pokazal, kje
se skriva poglavitna ost Vidmarjevega prispevka k slovenski
nacionalni debati, ko je v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona
(1932) zapisal, da »... z občudovanjem priznava(m) Vidmar¬
ju duha velikega poguma, velikega, če merim po času, v kate¬
rem je ta knjiga izšla, še večjega,... če ga merim po brezobzir¬
nosti, s katero se otrese neljube družbe slovenskega oficijal-
nega naprednjaštva in se postavlja po robu njegovi mrtvaški
ideologiji«.

Oficijalno naprednjaštvoin njegova mrtvaška ideologija  sta
za Udeta pomenila to, kar sta pomenila tudi za predstavni
horizont tedanje slovenske intelektualne in politične družbe.
Ti dve oznaki sta namreč merili na nacionalno docela zgrešeno
politiko predvojne liberalne stranke, ki se je v gospodarskem
okviru sicer res zavzemala za podjetniško svobodo in rast

21

finančnega kapitala, zato pa je v registru kulture obsesivno
zagovarjala kratkovidno politiko državnega unitarizma  in
monarhističnega centralizma , če ne zaradi drugega, pa zaradi
nasprotovanja tedaj v slovenskem prostoru najmočnejši Slo¬
venski ljudski stranki, ki se je kljub nenehnemu političnemu
cincanju in nenehni razpetosti med željo po sodelovanju pri
državni oblasti in kulturnim avtonomizmom vsaj enkrat,
namreč s svojimi znamenitimi punktuacijami  decembra 1932,
postavila na nacionalno avtonomistično stališče.

Liberalno držo je že jeseni 1918 ob združitvi kratkotrajne
Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo mor¬
da na najbolj zgovoren način razkril strankarski prvak, pisatelj
Ivan Tavčar v svojem članku In necessariis unitas.  V njem je
jasno in glasno povedal, da si ne more zamisliti take države, v
kateri »...bi nastala posebna slovenska, posebna hrvatska in
posebna srbska skupina«. Jugoslovanska država, v kateri ideji,
da v novonastali državi »živi več narodov, na noben način ne
pustimo veljati«, bi se potemtakem po Tavčarjevem mnenju
morala že takoj ob svojem rojstvu izoblikovati kot »en sam
narod«.

NOTRANJE SLOVENSTVO KOT ALTERNATIVA

Motili bi se, če bi mislili, da je bilo tako politično stališče v
predvojni Sloveniji osamljeno. Posredna iskra vzpodbude za
vnetljivi poseg v tedanjo kulturno atmosfero pa je - paradok¬
salno - priletela od zunaj, izza Atlantika. Poleti 1932 je sku¬
paj s svojo ženo Stello Sanders-Adamič namreč potoval po
Sloveniji - in kajpada tudi po Jugoslaviji - za nas vsekakor

- *

22

znameniti rojak, slovensko-ameriški pisatelj Luis Adamič. Ta
mojster socialnega realizma in plodovito spreten časnikar, prija¬
telj pomembnih umetnikov Theodorea Dreiserja in Henrya
Lousa Menckena, se je po devetnajstih letih izseljeniškega
življenja v Ameriki, kjer je iz petnajstletnega grosupeljskega
dečka brez znanja angleščine zrasel v spoštovanega ameriškega
pisatelja, vrnil v »stari kraj« zato, da bi s pomočjo štipendije
prestižnega Guggenheimovega sklada o svoji nekdanji domo¬
vini, njeni književnosti in politiki, napisal esejistično knjigo,
ki jo poznamo pod naslovom The N a ti v e’s Return  (1934).

Z Vidmarjem se je sicer srečal le bežno, pa tudi Vidmar
sam je imel občutek, da se njuni interesi zares ne ujemajo.
Zato pa je skupaj z ostalimi sodelavci Zvona  s tem uspešnim
pisateljem, ki se je na tak spoštovanja vreden način prebil v
»velikem belem svetu«, družabno prijateljeval Oton Zupančič.
Pesnik bi bil moral za slavnostno dvojno številko poletnega
Zvona , ki je bila v čast Adamičevemu obisku v celoti posvečena
ameriški književnosti in pisatelju samemu, napisati esejistični
prispevek. Zupančič pa je besedilo napisal prepozno, da bi na
uredništvo prispelo še pravočasno. Tako je njegov spis izšel
šele v naslednji, septembrski številki.

Druženje z Adamičem je Zupančiča po vsem sodeč izred¬
no prevzelo, hkrati pa se tudi ni mogel ali znal otresti sebi
lastnega prislovičnega oportunizma, ki ga je v svojem proti¬
slovnem spisu Adamič in slovenstvo  sicer maskiral s pojmom
splošnega liberalnega »svetovljanstva«, kakršnega pa ga je bilo
v razmerah tedanje diktature beograjskega dvora pač zelo težko
razumeti drugače kot le sprevrženo obliko »jugoslovenarstva«.
Članek je sprožil pravi plaz burnih javnih komentarjev, ki pa

23

*

so v medsebojnih konfliktih na svojevrsten način vendarle
pomembno prispevali k javni debati o usodnih zadevah sloven¬
skega nacionalnega vprašanja  in jasno izkristalizirali kulturne
ter politične drže posameznih ustvarjalcev.

Župančič, ki je tedaj užival ugled pesnika z izrednim jav¬
nim vplivom in duhovno avtoriteto, je v svojem spisu namreč
z veliko prizadetostjo kritiziral predvsem nevarnosti globoko
zakoreninjenega slovenskega provincializma,  za katerega se je
bal, da utegne najti še preveč mobilizacijske moči v mesijan¬
skih idejah, kakršne je zagovarjal Vidmar. Pesnika je skrbelo,
da ne bi duhovna utesnjenost , ta naglavni greh izključno slo¬
venske kulturne in nacionalne eksistence oziroma »samoslo-
venstva«, kakor so pri liberalnem dnevniku Jutro  v napadih na
Vidmarjevo knjigo imenovali osredotočenost na slovensko
nacionalno vprašanje, spodkopala plodnih tal za velike
ustvarjalne dosežke, kakršne naj bi bilo menda mogoče uresni¬
čiti že samo z opiranjem na nekakšno »notranje bistvo« slo¬
venstva. Le-to naj v zadnji posledici niti ne bi potrebovalo
svojega posebnega jezika, marveč bi se zmoglo izraziti tako,
kot se je prignalo v svoj estetski višek v Adamičevih delih, tj. v
posvojenem mediju ameriške angleščine.

Takole med drugim pravi Župančič: »Pri nas so vstali zad¬
nje čase budni stražarji, ki so v silnih skrbeh za to notranje slo¬
venstvo, ki je sploh neizgubljivo... Res, v tem budnem
stražarstvu vidim jaz nevarnost za našo miselnost, da naj se
družijo in spajajo in plodijo naše ideje po nekakšnem duševnem
incestu, ki nas utegne dovesti v osamljenost in ozkosrčnost, da
se bomo smatrali kakor Izraelci za izvoljeno ljudstvo in vse, kar
ni prebilo izkušnje pred stražarji, za nečisto in zavrženo«.

24

Župančičevemu argumentu z današnjega vidika ni mogoče
kar v celoti odrekati  svojevrstne pojasnjevalne privlačnosti ,
četudi ni nikakršnega dvoma, da ga je izoblikoval v kar se le
da neprimernem času unitarističnega pritiska, ko je bila ne¬
varnost izgube nacionalnega jezika realna možnost in hkrati
potencialna katastrofa.

Ce je bilo spričo dolgoletne zgodovine načrtnega germa-
niziranja sicer neučinkovito, a morda vsaj deloma tolažečo
»naknadno racionalizacijo« za prostovoljno odpoved nacio¬
nalnemu jeziku in kulturi namreč še možno iskati predvsem v
dejstvu, da je prestop v nemški jezik predpostavljal prestop v
razvitejšo in kompleksnejšo kulturno mentaliteto, kakor so
tak korak na primer tolmačili številni germanizirani Judje, pa
bi tedanja slovenska jezikovna in kulturna predaja srbo¬
hrvaškemu izročilu v obliki novoilirizma  in jugoslovanskega
unitarizma , proti kateremu je upravičeno grmel Vidmar, po¬
menila sestop v ekonomsko manj uspešno tradicijo, ki niti
kulturno ni bila nedvoumno in sama po sebi superiorna.

MAJHEN ALI MALOŠTEVILEN NAROD?

Vendar pa Župančičev spis kljub svojemu neprimernemu
kontekstu vsaj do neke mere prinaša, mutatis mutandis , po¬
membno spodbudo tudi za »današnjo rabo«. Res je namreč,
da se Slovenci po osamosvojitvi le z muko in težavo privaja¬
mo jezikovnega ekumenizma do tistih državljanov Slovenije,
ki ne govorijo slovensko, to pa predvsem zato, ker je bila
slovenščina pač po stoletni tradiciji naroda brez države  dol¬
go v podrejenem položaju; kot ogroženi narod, v imenu ka-

25

terega je govoril Vidmar, smo tujce večinoma gledali neprijaz¬
no, saj smo se zaradi mnogih zgodovinskih pikov bali tudi
zvite vrvi.

Kljub temu pa vseeno ni mogoče zanikati pogosto spregle¬
danega dejstva, da so si v skromnem naročju hiš pod ljubljan¬
skim Gradom ustvarili - v neki perspektivični skrajšavi - stal¬
no ali začasno gnezdo vsaj francoski pisatelj Charles Nodier
in izgnani poljski folklorist Emil Korytko, »bela Rusinja«, slav¬
na igralka Marija Nablocka in avstrijska, kasneje pa slovenska
pesnica Lili Novy, češki filmski režiser František Cap in hrvaški
gledališčnik Branko Gavella itd.

Hočem reči: zlasti v slovenskih umetniških krogih vendar¬
le obstaja tenka, a prepoznavno žlahtna tradicija odprtosti do
tujcev , ki se uveljavijo z znanstvenimi sposobnostmi in indivi¬
dualno ustvarjalno močjo, na ta način pa dodajo svoj nepo¬
grešljivi prispevek k poganjkom slovenske kulture. Ne genti-
listično sklicevanje na privilegij »krvi in tal«, ampak dejavno
sodelovanje v mehanizmih kulturne ustvarjalnosti so torej ti¬
ste odločilne prvine, ki vključujejo posameznike v širši sim¬
bolni svet, v katerem se zmorejo polno prepoznati njihove
eksistencialne izkušnje.

Če naj zavoljo argumenta to še zaostrim: ne bi bilo nemo¬
goče trditi, da v kulturnem smislu pravzaprav tujec ni tisti, ki
se ni rodil na Slovenskem, ampak tisti, ki ga slovensko nacio¬
nalno izkustvo zavezuje manj od - na primer - vsemogočne
logike profita, katerega razprostranjenost zlasti danes, v dobi
množičnih begunskih, znanstvenih, umetniških in ekonomskih
migracij in razburljivih tokov mednarodnega kapitala, spod¬
buja nadvse privlačno iluzijo, da se je morda res lažje kot nekoč

26

prostovoljno odpovedati jeziku, ne da bi ob tem hkrati doživeli
tudi kulturni rigor mortis.

Vendar to ne pomeni, da ustvarjalni prepih  in dialog,  pa
tudi napetost , ki ga v sleherno državo prinesejo tujci, ni
dobrodošel. Ravno nasprotno. Kadar smo zaradi življenja
ob in skupaj s tistimi, ki se niso rodili v istem mestu ali
nacionalni kulturi kot mi, prisiljeni s pozornejšim očesom opa¬
zovati naša lastna življenja , takrat šele postane stik med
tujim in domačim res ploden, s tem pa uspešno spodreže
korenine župančičevskemu strahu pred provincialno zaprto¬
stjo v slovensko toplo gredo  in iz manipulantskih rok
narodnjaško zariplih »budnih stražarjev« iztrga sleherni res¬
ni argument.

Tuja pesem, tuj simbol in tuja govorica nas namreč neho¬
te vabijo, da ponovno preverimo kriterije in vrednote, ki jih
imamo za samoumevne  prav zaradi izključne osredotočenosti
nase. Tak dialoški način življenja seveda ni enostaven, je pa
brez dvoma politično ustreznejši, duhovno bogatejši in eksi¬
stencialno plodnejši. Kultura oziroma narod, ki živi v izola¬
ciji, pa četudi si jo sam(a) izbere, se bo nujno začel(a) pogre¬
zati v mulj pozabe: najprej postane dušeče provincialna , nato
nasršeno plemenska,  na koncu pa izgine.

Narod z jasno izoblikovano identiteto seveda zlahka
sprejeme izzive in vplive od zunaj.  Slovencem samo nenehno
dotikanje različnih mentalitet lahko prepreči, da bi se vdali
sicer vabljivemu petju siren nacionalne samozadostnosti. A s
tako predajo bi šlo v nič eno od osnovnih spoznanj sodobne¬
ga sveta: da drugi  postanejo sovražniki le takrat, kadar mi sami
nismo prepričani v lastno identiteto.

27

Zgodovina nas uči, da je mogoče zaradi velikih dosežkov
slovenskih ustvarjalcev vendarle biti prepričan o vrednosti lastne
identitete, četudi smo maloštevilen narod. Maloštevilen na¬
rod namreč ni isto  kot majhen narod. Se več: narod je majhen
natančno do mere, do katere ne verjame  v lastne ustvarjalne
potenciale in v bogastvo lastnega kulturnega izročila.

Vidmar se je dobro zavedal takega argumenta številk, saj
so ga v njegovem času, sledeč jezikovnemu voluntarizmu v
ilirski tradiciji Stanka Vraza in Ljudevita Gaja, trdovratno za¬
govarjali tedanji »jugoslovenarji«, danes pa ga radi uporab¬
ljajo predvsem tisti nosilci politične tehnologije, ki v svojem
ihtavem pridruževanju Evropi napačno  mislijo, da smo lahko
direktno Evropejci, ne da bi bili najprej, to kar pač smo: Slo¬
venci. Vidmar je pravilno opazil, da je prav argument malo-
številnosti položil že tudi temelje za možnost samorazume-
vanja Slovencev kot kulturno majhnega naroda. Pravi namreč,
da je Vraz »...ustvaril tradicijo, kajti malodušno opozarjanje
na maloštevilnost slovenskega naroda je postalo poslej bleda
misel tega ljudstva, ki je vznemirjala skoraj vse poznejše gene¬
racije«.

Vendar pa se mi zdi, da je treba zadevo odločno obrniti.
Mar ni ravno številčna šibkost prisilila poganjkov nacionalne
kulture na Slovenskem, da se je ustvarjalno soočala  s tujimi
strategijami mišljenja, jih predelala po »lastni volji in posta¬
vi«, ne da bi jih zgolj trpno prevzemala? Konec koncev zaradi
številčne majhnosti , pa tudi zaradi izredno plodne, čeprav na¬
porne geografske lokacije  na križišču romanskih, panonskih,
germanskih in slovanskih kultur - zgodovinsko vzeto - prav¬
zaprav ne moremo govoriti o nekakšnem idealu bukolično

28

»čiste«, vase zaprte in nekontaminirane slovenske kulture, v
kateri bi se v luči lastne namišljene veličine sončil nacionalni
ego in Arcadia.

Od protestantske jezikovne samozavesti, spodbud italijan¬
ske renesanse, blišča srednjeevropskega baroka, argumentov
francoskega racionalizma, elegance nemške romantike in
razdraženega ekspresionizma, historicistične dunajske arhitek¬
ture, pa do ritmov angleškega rock’n’rolla, osvobajajoče
sproščenosti ameriškega pop-arta in avtorskih filmov franco¬
skega »novega vala«, če že ne tudi žanrskih matric Hollywooda,
s(m)o slovenski ustvarjalci vselej plodno živeli v skladu s kul¬
turnim evangelijem zahodne civilizacije.

Že zelo zgodaj v zgodovini slovenske mentalitete se je
namreč izoblikovalo pomembno prepričanje, da sta slovenska
umetnost in kultura kot folklorni okrasek politike naroda, ki
sam po sebi, če živi kot izolirani otok, ne more zagotoviti
polne eksistencialne svobode in sproščenih vzponov imagina¬
cije, namreč obsojena na tako umiranje na obroke , s kakršnim
je v prekomorskih deželah v pretežnem delu žal zaznamova¬
na izseljenska »kultura« potic, klobas in harmonike. Vidmar
se zgovorno zaveda neizogibne odprtosti v širši svet, ki jo
mora v lastno simbolno ekonomijo še posebej nujno vključiti
mali narod, saj slikovito pravi, da je majhen narod »... kakor
močno razčlenjen polotok: vsepovsod pljuska morje na njegove
bregove in osvežilni veter neprestano preveva vso njegovo
površino«.

29

NACIONALNA KULTURA KOT VIR KOZMOPOLITIZMA

Prav to, ta tesna, samoumevna in dejanska vpetost v »ve¬
ter« srednjeevropskega čustvovanja in »morje« civilizacijske
izkušnje Zahoda je vsaj meni osebno pomagala, da sem kot
ustvarjalec in  kot Slovenec opazil, kako nemogoče bi se mi
bilo odpovedati celoviti zakladnici dosežkov nacionalne kul¬
ture, saj sem se polagoma dokopal do spoznanja, da je pristno
svetovljanska osebnost lahko le tista, ki zmore suvereno drseti
čez svetovne meridiane , istočasno pa se ne pusti zapeljati poza¬
bi lastnega nacionalnega vira , iz katerega črpa, pa četudi živi
v Parizu ali New Yorku.

Imena, so imena res pomembna? James Joyce, ki je že
zgodaj brez upa vrnitve zapustil Irsko, to »svinjo, ki žre last¬
ne otroke«, a je kljub temu z obsesivno vztrajnostjo pisal v
Trstu, Puli in Ziirichu eno samo zgodbo, zgodbo svojega
mračno lepega in odvratno privlačnega Dublina; Pablo Pi¬
casso, ki je znal spretno mobilizirati skrivnostno virilne po¬
tenciale svoje španske mentalitete, četudi je svoje enigmatične
slike prodajal na levem bregu Sene: Rainer Maria Rilke, avtor
znamenitega vzklika, da so »vse domovine prazne«, je kljub
izvrstnemu obvladanju francoščine, v kateri je ustvaril pesmi,
ki so navdušile strogo Valeryevo uho, vendarle pisal krhko
liriko nezgrešljivo nemške tradicije, dišeči vrtovi karibskega
kozmosa v pesniških delih Dereka Walcotta, ki nastajajo v
ameriškem prostovoljnem eksilu itd.

To prežemanje kultur , v kateri se moja slovenska identiteta
nujno krepi ob soočanju s tujimi kulturami , me je paradoksal¬
no šele zares naučilo zares ceniti mojo lastno.  Prav zato lahko

30

še danes spoštujem nekdanjo Vidmarjevo navdahnjeno advo¬
katuro slovenstva.

Ko med vsakoletnimi pohajkovanji po »moji deželi« sprem¬
ljam angleške novinarje, ki jih zanima slovenska glasbena sce¬
na; ameriške pisatelje, ki se (skupaj z mano) ne morejo načuditi
raznolikosti mnogovrstnih kulturnih in intelektualnih publika¬
cij; neutrudne vzhodno-evropske prevajalce, ki predstavljajo
svojim zvedavim bralcem strastno imaginacijo Draga Jančarja
in formalno dovršene verze Borisa A. Novaka, epska pričevanja
Borisa Pahorja in vrtoglavo svobodo Šalamunove lirike, takrat
na najbolj neposreden način ugotavljam, kako ploden je lahko
tovrsten dialog kultur.

Pogled od daleč\  ki nam, domačinom, mnogokrat nehote
razkrije tiste razsežnosti lastne kulturne zgodovine, ki se jih
sami ne zavedamo (več), nas nemara utegne spodbuditi k
ponovnim prisvojitvam nacionalnega izročila. Naše vedno
boljše poznavanje oblik in silnic svetovne anglo-ameriške kul¬
ture v tem kontekstu postane nujen, ne pa tudi zadosten pogoj
za celovito zgradbo slovenske kulturne zavesti, v kateri je na-
bolj vredno to, kar je posebno , drugačno  in neobičajno.

Prav tisto, kar nam je najbližje, pa tudi najhitreje posta¬
ne manjvredno zato, ker je na videz že do obupane
naveličanosti znano: se pravi, samoumevno. A kar je znano ,
še ni spoznano , zatrjuje Hegel. Blagoslov zdravilne distance,
ki nam ga prikladno prinaša soočanje s tujimi pogledi , nas
tako utegne opozoriti, da utesnjujoča fizična in pogosto tudi
duhovna omejenost socialnega občestva, ki določa naše ne¬
posredno izkustvo, poleg razdiralnih posledic nestrpnega pro-
vincializma, filozofije zavisti in prakse nepotizma, na katere

31

je povsem upravičeno namigoval Župančič, prinaša tudi
prgišče prednosti.

S tega vidika namreč ni nemogoče opaziti, da - segel bom
v anale popularne glasbe, da ne bom privilegiral le književno¬
sti - naš najpomebnejši sodobni godec etno-glasbe, Vlado
Kreslin, ki drhtečo lepoto slovenske ljudske pesmi  domiselno
spaja z univerzalnimi rockerskimi ritmi  na privatni zabavi pod
jablanami in na javnem koncertu v ljubljanskih Križankah z
isto ustvarjalno zanesenostjo, uteleša rockerskega pesnika na
mnogo bolj pristen način od ameriških zveznikov, zaprtih v
limuzine in obdanih s telesnimi stražarji.

Povezan je namreč s skupnostjo istočutečih, ki jim ponuja
kolektivno transcendenco na strasten, preprost in neposreden
način  - po Johnu Miltonu je to definicija prave poezije - do
mere, ki je na MTV ekranih bržkone nezamisljiva, a je prav
zato tudi še kako zanimiva. S tega vidika bomo morda tudi
razumeli, da je treba najprej pripadati svoji nacionalni skup¬
nosti , da bi šele lahko zmogli postati kozmopolitski državlja¬
ni sveta.

Osebne pustolovščine življenja izven Slovenije in nenehna
literarna potovanja po svetu so me namreč izkustveno
prepričala, da se brez zavestnega spoznanja o veljavnosti in
teži nacionalne identitete ni mogoče samozavestno gibati  po
mednarodnih koordinatah duha in geografije. Ne komunistični
internacionalizem , ki prezirljivo zavrača silo nacionalne iden¬
titete, ker naj bi bil posameznik pač doma v družbenem razre¬
du, ampak kulturni kozmopolitizem , ki se zaveda lastnih kore¬
nin in iz njih črpa ustvarjalne navdihe, v katerih lahko domišljija
lokalnih posebnosti poleti do univerzalnih višin večne umet-

32

nine, kakor je to storil Prešeren: če sploh v čem, potem je
nemara prav v tem naša prava via Europeaneal

Američanom taka identiteta manjka. Nekateri pravijo, da
je šele to prava svoboda. Jaz pa se kljub dolgoletnemu bi¬
vanju v »deželi tisočerih možnosti« šele zdaj dobro zavedam,
kako je svoboda le drugo ime za to, da nimamo ničesar več, kar
bi lahko izgubili , kot pretresljivo, vendar še kako natančno
poje Janis Joplin.

ATENE. FLORENCA. AMSTERDAM

Iz tovrstne strukturne in zgodovinske zavesti o eksisten¬
cialni nujnosti kulturne pripadnosti so bržčas morale vznikni¬
ti tudi številne rekacije na Zupančičev provokativni spis. V
izrazito polemičnem tonu so se nanj odzvali Ferdo Kozak,
Fran Albreht, Stanko Leben in seveda tudi Vidmar sam. Ven¬
dar po hitrem posredovanju založnice revije niso smeli svojih
kritik objaviti v oktobrski številki Ljubljanskega zvona , za
nameček pa je založba preprečila tudi natis Lebnove knjige
Problem slovenske vzgoje.

Oktobrska številka tako ni izšla, osebno prizadeti in
politično zavrnjeni pisatelji pa so skupaj z Albrehtom, ki je
spričo takih zaviralnih postopkov ogorčeno odstopil kot ure¬
dnik Zvona , revijo zapustili, nato pa še istega leta v naglici
objavili brošuro Kriza Ljubljanskega zvona , potem pa v
začetku leta 1933 ustanovili tudi novo revijo, ki so ji dali ime
Sodobnost.  Ta revija je nato vse do vojne predstavljala dejaven
kulturni in politični forum za glasove demokratične levice, ki
se je - drugače kot takrat ilegalna komunistična partija ali par-

33

lamentarna liberalna stranka - vendarle zavedala pomembno¬
sti slovenske nacionalne identitete.

Tudi naša današnja sodobnost lahko dobiva navdih iz misle¬
cev in pisateljev tedanje Sodobnosti.  Bodisi zavestno ali iz neza¬
vednih vzgibov tisti mnogi intelektualci in umetniki, ki danes
odgovorno sledijo/mo svojemu ustvarjalnemu hrepenenju,
svojemu »individualnemu talentu«, a tudi »tradiciji« opisane¬
ga zgodovinskega slovenstva, v svojih umetniških eksperimen¬
tih in teoretičnih inovacijah pravzaprav postopoma, a vztraj¬
no gradijo/mo materialne in metafizične temelje za to, da bi
tudi po epohalnem dejanju osvobodilne desetdnevne vojne,
ki je v hipu postavila Slovenijo na svetovni zemljevid, »moja
dežela« tam ostala. Ne samo zaradi enkratnega zgodovinske¬
ga poguma, ampak zaradi trajajočih dosežkov duha.

Vidim vas, kako se držite za glave: pa menda ne bom zdaj
kar nekritično posvojil Vidmarjeve priznano romantične, če
že ne povsem sentimentalne želje, da bi »ustvarili na svojih
tleh nove Atene ali novo Florenco«? Vidmar je pri tej svoji
programski usmeritvi odločno zavrnil možnost, da naj bi šlo
le za hrepeneči sen. Kljub vsemu pa se mi vseeno zdi, da je v
tej njegovi tezi vsaj zrno soli , ki ga razbiram predvsem do mere,
do katere je vzpostavil utopični prostor nacionalnega smotra,
ki se mu morda res ne bo mogoče docela približati zaradi
ekonomskih omejitev in fizične majhnosti, vendar nas utegne
voditi kot asimptotično nedosegljivi cilj, ki pa ga sleherni na¬
rod najbrž mora imeti, če naj se ne raztopi v površinskem
vegetiranju, v katerem se vsi le zabavamo do smrti.

Tako kot mora sleherni umetnik, preden se spoprime z
lastnimi strahovi in snovjo lastne eksistence, iz katere raste

34

pristno umetniško delo, bržkone vsaj na prvinski emocional¬
ni ravni izhajati iz ambicije po »veliki umetnini«, četudi mu
rado  prišepetava, da kaj takega v srečnem brbljanju postmo¬
derne epohe brez slehernih kriterijev morda ne bo možno
doseči, tako mora tudi narod imeti nek smoter lastne zgodo¬
vine, lastne zgodbe, ki ga vleče naprej, da se ne preda pre¬
hitro demokratični melanholiji , kot francoski esejist Pascal
Bruckner ostrovidno pravi stanju brez metafizičnih ambicij,
interesov in smisla, ki je negacija življenja samega , se pravi,
tistemu duhovnemu stanju, ki danes že v marsičem zazna¬
muje zahodne demokracije tehnološkega napredka in komajda
omejene prosperitete.

Zato pa utegne biti v tem kontekstu nemara na mestu neka
druga zgodovinska primerjava, ne utopične Firence ali Atene,
namreč primerjava, ki nam daje priložnost za premislek, kako
se vsaj na programski ravni izogniti tej demokratični melanho¬
liji:  Amsterdam sedemnajstega stoletja!

Poglejmo: v cvet se je prignal po zatonu do tedaj
vladajočega Antwerpna in hanseatske zveze trgovskih mest,
močno bančništvo in politična neodvisnost pa sta mu preskr¬
bela status svobodnega, odprtega in znanstvenim ter umet¬
niškim eksperimentom naklonjenega mesta. Ta metafora za
današnje slovenske potrebe le ni tako zelo hudo iz trte zvita,
kot se bržkone zdi na prvi pogled.

Paralela je vendar preveč očitna, da bi jo prezrli: politični
in gospodarski monopol Beograda nad slovenskim življenem
je danes povsem izginil. Trgovska in politična naveza mest,
Ljubljana-Zagreb-Beograd-Sarajevo, je v krvavenju bosanskih
in hrvaških mest surovo razpadla. Številčna majhnost, omejena

35

ekonomska in vojaška moč pa nam kot narodu nalagajo tako
rekoč imperativno usmeritev v specializirane, inovativne in
prefinjene dejavnosti (računalniški sofhvare, visoko zahtevna
elektronika, umetnost, individualni športi itd), v katerih mor¬
da le lahko razvijemo tisto, česar imamo največ na voljo:
človeškega, kulturnega in znanstvenega kapitala.  Priložnost in
hkrati odgovornost za Slovence sta torej tu. Ne da le ostane¬
mo neodvisni kot država, marveč da pokažemo, da smo kot
samostojna celota več, kot smo bili prej kot del Jugoslavije.
Da smo torej vredni samega pojma svobode.

Naši novopečeni managerji trdijo, da ima Slovenija izred¬
no strateško lokacijo za zahodni kapital, željan odskoka na
širše vzhodno-evropske trge, ki jih menda intimno poznamo
spričo dolgoletnega trgovanja in neposrednih stikov. Amster¬
damske meščane še danes lahko gledamo na čarobnih slikah
holandskih mojstrov. Bogati sponzorji in meceni so se namreč
zavedali, da je umetnost tisti prapor, ki plapola najvišje. Umet¬
nost so podpirali iz ponosa in širokogrudnosti, kakršno poz¬
na realizirani in prosti človeški duh.

Ce pa je tako, potem na preizkušnji ni samo slovenska
ustvarjalnost, ampak tudi vizionarstvo kulturne politike,  ki bo
morala znati pritegniti, stimulirati in omogočati poleg nujne
in neizogibne državne podpore tudi t.i. privatni kapital. V
razvitih deželah Zahoda, ki nam jih novopečeni MBA-ji
mehanično ponujajo kot idealni model zgledovanja, je poro¬
ka med kapitalom in umetnostjo namreč sestavni del normal¬
nega družbenega življenja.

Trditve, da naj umetnost v samostojni državi živi samo od
prodajanja na majhnem tržišču, na katerem bi bila povsem

36

ekonomsko utemeljena kultura, zlasti književnost, ki je on¬
stran jezika ni, obsojena na počasno smrt, lahko zato trosijo
naokrog samo vrednostni daltonisti politične ekonomije,
povzpetniški nouveau richeali  pa samopašni kralji na Betajno¬
vi lokalnega podjetja, ki se nočejo (več) zavedati, da je kultura
za Slovence še vedno, kljub samostojni državi, tako pomemb¬
na. Temu tipu ugovorov nemara utegne iz davnega leta 1932
še vedno opozorilno odmevati Vidmarjeva jedko poantirana
misel, da taki argumenti »...zadevajo kvečjemu administrativ¬
no udobnost in uradno priročnost in ... se niti od daleč ne
nanašajo na... važne in visoke kategorije človeškega življenja«.

Te važne in visoke kategorije človeškega življenja  pa so
najlepše zajete prav v jeziku kulture, ki jo na vrhunski način
reprezentirajo umetniška dela. V njihovi notrini je mogoče
odkrivati tisto milino estetske svetlobe, spričo katere Czeslatv
Milosz v svoji knjigi pesmi Nedosegljiva zemlja  zmore za neka¬
tere morda res staromodno, zame pa s prepričljivostjo izred¬
nega umetniškega talenta peti tele verze: »In ko ljudje nehajo
verjeti, da je dobro in je zlo,/ jih bo samo lepota poklicala in
rešila,/ da bodo še vedno znali reči: to je resnično in to je
lažno«. Kaj je resnično in kaj je lažno, nam torej lahko pripo¬
veduje zgoščeno historično izkustvo umetnosti, v katerem
poslednja Masada resnice stoji prav na svobodni lepoti ustvarjal¬
ne imaginacije.

Ce se bodisi nočemo prepoznati v sodobni sprevrženosti
kartezijanstva, kakršno je danes edino še razumljivo svetov¬
nim množicam: nakupujem, torej sem). , bodisi jalovo klecniti
pred nedoločno ogromnostjo dejstva, da živimo v času pre¬
tresljivih tektonskih premikov na političnih in socialnih zem-

37

ljevidih Evrope, potem se po navdih morda še vedno lahko
obrnemo - z dvomom, a ne brez upanja; resno, a brez pove¬
ličevanja - k transcendentalnemu smislu kulturne tradicije , ki
ji pripadamo z vsem svojim bitjem, da bi nemara bolj razločno
vedeli, kje stojimo, ko se trudimo dešifrirati begajoče signale
sodobnega pred-katastrofičnega sveta, v katerem spričo te¬
rorja politične in ekonomske samovolje ne izginjajo le posa¬
mezniki, ampak pod pritiskom ideologije hladnega miru  kop¬
nijo tudi narodi, kot nas usodno opozarja bosanska tragedija.

Tako spoštovanje tradicije navsezadnje ni samo naša eksi¬
stencialna potreba, marveč tudi svojevrsten imperativ etične
odgovornosti: nacionalne kulture namreč nismo podedovali od
svojih prednikov, ampak smo jo izposodili pri naših vnukih.

38

CIP - kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

316.72(497.12)

323.1(497.12)

VIDMAR, Josip

Kulturni problem slovenstva / spisal Josijt Vidmar ; [spremna beseda
Aleš Debeljak]. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1995

Izšlo ob stoletnici avtorjevega rojstva. - Izv. izd.: V Ljubljani:

Tiskovna zadruga, 1932
ISBN 86-361-0961-2

53780480

Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, št. 415-41/95, z
dne 19. 4. 1995, se od te knjige plačuje 5% davek (po 13. t. tar. št. 3 Zakona
o prometnem davku).

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

Josip Vidmar

KULTURNI PROBLEM SLOVENSTVA

Izšlo ob stoletnici avtorjevega rojstva

Spremna beseda
Aleš Debeljak

Urednik
Andrej Blatnik

Oprema
Mojca Dariš

Izdala

Cankarjeva založba

Ljubljana 1995

Za založbo
Jože ICorinšek

Natisnila
Tiskarna Kurir

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani