Lažnjra Kljukec

kako se mu je

na morji, na kdpnem in v vojski godilo.

Založil in prodaja J. Giontini, bukvar.

1893 .

Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljan

03 oo f ris j

I.

Kaj je lažnjivi Kljukec doživel na potovanji
v Rusijo, v Rusiji, v turški vojski, v sužnosti
in na povratku na Nemško.

V gostilnici pri «Angleškem kralji» se
je zbrala vsak večer pred kakimi sto leti
družba, ki si je pri kozarcu vina z veselimi
pogovori čas kratila in preganjala skrbi. V
to družbo je tudi zahajal lažnjivi Kljukec.
Dobro je znal pripovedovati in rad je pri¬
povedoval svojim tovarišem.—Necega večera
v jeseni, ko je veter črne oblake po nebu
podil in debele kaplje dežja, med kterimi
je tudi sneg naletaval, na okna zanašal, reče
eden tovarišev: «Danes, gospod Kljukec,

nam morate kako kratkočasno povedati.*
Vsi so to prošnjo ponovili. «Zakaj pa ne?»
odgovori Kljukec, «če vam dopade, kar
povem iz srca rad. Mene grdo vreme ne
pripravi ob židano voljo. Povsod me spremlja
in povsod mi je še zvesta tovarišica bila, na
mokrem in na suhem, v težavnih vojskah

1*

4

in pri vseh mojih početjih. Kaj bi pa radi
slišali, gospodje?* — «Kako ste na Rusko
potovali in ondi živeli, preljubi!* mu reče
nekdo. — «Vsi smo sicer že to slišali; pa
vem, da ga ni med nami, kteri bi tudi v
drugič rad ne slišal* — «Dobro torej !>
odgovori Kljukec.

Potovanje v Rusijo.

Se ve, da bi se bil rad v najlepšem
letnem času na to pot podal; pa zbral sem
si zimo, ker sem dobro vedel, da mraz in
zima v južnih nemških deželah, na Poljskem
in druzih deželah ceste popravi in popra¬
viti mora. Jahal sem, ker je tako najlažje
potovati, ker se ni bati, s kakim surovim
potnikom se kregati ali pa s kakim žejnim
postiljonom pred vsako gostilnico ustaviti se.
Lahko sem bil oblečen, kar me je toliko bolj
zeblo, kolikor dalje sem šel proti severu.

Lahko si vsak misli, kako mora biti
pod takim mrzlim nebom staremu možu
pri srci, ki je na Poljskem na pustem polji,
čez ktero je bril oster sever kakor kosa,
brez pomoči in ves premrt ležal in je komaj
imel se s čem odeti.

Siromak se mi|je v srce smilil, in dasi
mi je hotelo kar samemu srce v prsih

5

zmrzniti, sem ga vender s svojim plajšem
odel. Kar zaslišim glas iz nebes: «Moj sin!
plačilo ti ne bo odšlo!»

Potoval sem dalje. Mračilo se je že in
kmalu se vleže črna tema na zemljo. Nikjer
ni bilo ne sluha ne duha o kakem selu. Vso
deželo je pokrival debel sneg in meni ni
bila znana ne pot ne steza.

Naveličal sem se že jahanja. S konja sto¬
pim in ga privežem na nekaj, ki je bilo vršiču
drevesa podobno, ki je štrlel iz snega. Zavoljo
osobne varnosti sem vzel svoje pištole k sebi,
se vležem truden, kakor sem bil, kar na sneg,
in zaspim tako sladko, da se nisem pred
zbudil, ko je že solnce visoko stalo. Kako
sem se pa čudil, ko vidim, da v nekem
selu na pokopališči ležim! Povsod sem se
oziral po konji, pa videti ga ni bilo nikjer.
Kvišku pogledam in vidim, da je uboga žival
za vrh zvonika privezana in doli visi. Zdaj
spoznam, pri čem sem. Sneg je namreč čez
noč selo zamedel. Vreme je naenkrat od-
jenjalo, v spanji sem počasi, kakor se je
sneg tajal, nižje in nižje lezel in kar sem
smatral v temoti za vrh drevesa, ki je štrlel
iz snega in h kateremu sem privezal konja
— ni bilo nič druzega, nego vrh zvonika.

Ne da bi bil dolgo mislil, kaj storiti,
vzamem urno pištolo v roko, ustrelim v ujzdo
in pridem tako srečno do svojega konja, se

6

vsedem nanj in jaham naprej. Potem je šlo
vse dobro, da sem na Rusko prišel, kjer
ni sploh navada, potovati po zimi na konji.
Ker je sploh moja navada, se po šegah de¬
žele ravnati, v kteri sem, sem si kupil majhne
sani, vprežem konja in se peljem v Petrov
grad. Ne vem že več dobro, v kteri deželi
sem bil, toliko se pa še prav dobro spom¬
nim, da tavam sredi strašnega gozda. Kar
zagledam neizrečeno velicega volka, ki jo
urno maha proti meni. Kmalu je bil pri meni
in uiti bilo mu je nemogoče. Končno se
vležem v sneg in pustim konja iti, kamor mu
je bilo drago. Kar sem sicer mislil, pa z
malim upanjem, to se je zgodilo kmalu potem.
Volk se ni zame prav nič zmenil, temveč
čezme skoči, popade konja, odtrga in požre
naenkrat zadnji konec uboge pare, ki je s
strahom in bolečinami veliko brzeje dirjala.
Ko vidim, da sem sam rešen, povzdignem
tiho svojo glavo in vidim s strahom, da se
je volk skoro vsega in vsega v konja za¬
grizel. Komaj se je pa tako lepo noter splazil,
planem po konci in ga začnem srčno udri¬
hati po kožuhovini. To mu je v konjskem
trebuhu dokaj presedalo. Z vso močjo si je
prizadeval naprej priti; konjsko truplo pade
na tla in glejte! namesto njega je bil moj
volk obrzdan in vprežen. Napletati nisem
nehal in dirjaje prideva srečno in zdrava

7

v Petrov grad zoper najino pričakovanje in
v veliko začudenje ljudstva.

Želel sem ondi postati vojak. Ker je več
mesecev preteklo, preden se je to zgodilo,
sem imel priložnosti dosti, tratiti svoj čas
kakor tudi svoje denarje med ljudstvo spra¬
viti. Marsiktero noč prečul sem pri igri, še
več pa sem jih pognal pri polnih kozarcih.
Mraz dežele in šege ljudi' so odkazale na
Ruskem bokalom bolj častno mesto, kakor
v kaki drugi deželi, in našel sem tam dosti¬
krat ljudij, ki so bili v osuševanji kozarcev
res izurjeni mojstri. Pa vsi so bili revni
mojstri skaze proti staremu, sivobradatemu
kufrastemu generalu, ki je kosil z nami pri
eni mizi. Stari gospod, kteri je zgubil v
turški vojski gorenji del svoje črepinje in se,
kaderkoli je prišel kak tuj človek v družbo,
odkritosrčno izgovoril, da mora pokrit ostati,
je imel navado, izpiti pri jedi par poličev
žganja in izliti v se potem še polič ruma,
a vender ga ni nikoli videl kdo pijanega. —
Ne verjamete mi. Pa ne zamerim vam, go¬
spodje! Tudi jaz nisem verjel. Dolgo nisem
vedel, kako bi si to reč razložil, kar ji pridem
enkrat po sreči na sled. General je imel
navado, vzdigniti od časa do časa nekoliko
svoj klobuk. To sem ga večkrat videl storiti,
ne da bi si mislil kaj posebnega. Da mu
je moglo na čelu vroče biti in da si je

8

mogel svojo glavo ohladiti, ni nič posebnega.
Nazadnje sem pa videl, da je s svojim klo¬
bukom tudi srebrno ploščico vzdignil, ktero
je imel namesto črepinje, in da se je potem
vselej ves sopar žganih pijač, ki jih je povžil,
v lahkem oblačku pokadil. Zdaj sem vedel,
pri čem sem. Povedal sem to svojim pri¬
jateljem in obljubil, ko sem ravno zvečer to
izvedel, jih prepričati s poskušnjo, da je res,
kar sem jim povedal. Stopim namreč s svojo
fajfo za generala in prižgem, ravno ko svoj
klobuk vzdigne, z gorečim papirjem sopar,
in videli smo novo in lepo reč. Naenkrat se
vname dim, ki se mu je kadil iz glave, in
videli smo lep, višnjev plamen. General kmalu
opazi, kaj sem počel, pa ni bil nič hud zavoljo
tega, ampak dovoli nam, to še večkrat storiti.

Zdaj vam hočem pa kaj povedati iz
svojega lovskega življenja. Nekega jutra gle¬
dam skozi okno svoje spavnice in vidim, da
je bajar, ki ni bil daleč, ves pokrit z divjimi
gosmi. Vzamem svojo puško iz kota, skočim
iz stanice, a tako nerodno, da sem s svojim
obrazom priletel v bangarje, da se mi je ogenj
kazal pred očmi. Pa to me ni zadržavalo.
Ali ko hočem nameriti, vidim v svojo nevoljo,
da sem izgubil kamen s petelina, ko sem
priletel v bangarje. Kaj mi je bilo storiti?
Časa nisem smel gubiti. V svojo srečo se
spomnim, kaj se je zgodilo z mojimi očmi.

9

Nategnem tedaj petelina, pomerim po goseh
in se kresnem s pestjo po svojem očesu.
Isker se je dovelj pokazalo. Ena pade na
strelni prah, puška pčči in ubijem deset
gosi. Če ima človek svojo glavo na pravem
mestu, že kaj stori.

Tako je enkrat plavalo na nekem jezeru,
po kterem sem se na lov peljal, mnogo div¬
jih rac. Preveč so bile raztresene, da bi bil
mogel upati, le eno ustreliti. V svojo nesrečo
sem imel tudi svojo puško samo za enkrat še
nabasano. Race bi bil pa rad postrelil vse,
ker sem hotel v nekih dneh svoje prijatelje
na kosilo povabiti. Spomnim se, da imam
še nekaj svinjskega plečeta v svoji torbi. To
privežem na precej dolgo vrvico, ktero sem
razsukal in tako štirikrat tako dolgo na¬
redil. Skril sem se v trstje na bregu, vržem
košček mesa na vrvici in veselje sem imel
videti, kako je prva raca priplavala in ga
požrla. Za njo so pa kmalo vse druge pri¬
plavale, in ker je gladki košček mesa kmalo
nepovžit iz race zadej prilezel, ga je kmalo
druga požrla in tako je šlo po vrsti. Na¬
brale so se race kakor jagode na moleku.
Potegnil sem potem vrvico lepo na suho,
jo ovijem parkrat okrog pleč in života in
se napravim proti domu. Ker sem imel še
precej daleč do doma in so me race precej
težile, mi je bilo skoro žal, da sem jih toliko

10

vjel. Zdaj se mi nekaj pripeti, da sem se
v začetku skoro bal. Race so bile namreč
še vse žive in so začele, ko so se ne¬
koliko s prvega strahu zbrihtale, kaj močno
s perotami otepati in se vzdignejo z mano
vred k višku. Marsikomu bi se bili tu mož-
jani zmešali. Jaz pa sem to po mogočosti
v svoj prid obrnil in sem plaval z racami
v višavi proti domu. Ko ravno nad svojo
hišo prifrčim in je bilo treba, brez škode
na tla se spustiti, začel sem racam, eni za
drugo, vratove zavijati; tako sem prišel
počasi naravnost skozi dimnik na ognjišče,
na kterem k sreči ni bilo še zakurjeno.
Kdo more strah mojega kuharja popisati?

Nekaj enacega se mi je kmalo potem
s kokoši zgodilo. Šel sem novo puško po¬
skušat in sem vse strelivo postrelil. Kar
zleti tropa kokoši pred mano. Ker sem
želel ktere na svoji mizi imeti, izmislim
si nekaj, kar svetujem tudi vam, gospodje,
kader se vam priložnost pokaže, storiti. Ko
zapazim, kam so se kure vsedle, na¬
bašem svojo puško in denem va-njo na-
mestu svinca svoj rameželj, kterega sem
popred urno ošpičil. Zdaj sem šel nad
kure; ko so zletele, sprožim, in kdo po¬
piše moje veliko veselje, ko vidim, da je
moj rameželj, ki je lete sedem kur na¬
sadil, ne daleč od mene padel na tla. Vem,

11

da so se kure čudile, kako so bile tako
urno na ražnu nabrane. Drug pot sem na¬
letel v velikem gozdu na Ruskem na silno
lepega črnega lesjaka. Silno škoda bi bilo,
njegovo lepo kožo razstrelit. Stal je tik dre¬
vesa. Ko bi bil trenil, potegnem kroglo iz
puške, jo nabašem z velikim žebljem, vstrelim
in zadenem tako dobro, da sem mu pribil
sprednjo nogo na drevo. Grem k njemu,
vzamem korobač in ga začnem tako lepo
pretepati, da se mi je srce smejalo, ko vidim,
da je iz kože skočil in jo pocedil kakor
nag v gozd.

Časi človeku sreča sama pomaga. 0 tem
sem se enkrat prepričal, ko vidim v velikem
gozdu divjo svinjo in prešička enega za dru¬
gim štorkljah. Strelim, a nič nisem zadel.
Pa vender je prešiček sam naprej tekel, starka
je pa nepremakljivo obstala, kakor bi bila
v tla vraščena. Ko to reč bolj natanko po¬
gledam, vidim, da je bila svinja slepa, in je
prašičkov repek v gobcu držala, da jo je lepo
peljal. Ker je moja krogla repek prestrelila,
je starka en konec v gobcu obdržala. Ker
jo prašiček ni več naprej peljal, obstoji.
Primem tedaj odstreljeni košček prašičkovega
repa in peljem staro, okorno žival prav lahko
in brez opore domov.

Kakor so divje svinje strašne, toliko bolj
strašni in nevarni so divji merjasci. Enkrat

12

na enega v gozdu naletim, ko nisem bil
pripravljen ne za napad, ne za odpor. Komaj
sem mogel za drevo skočiti, ko divji vrag
po meni ravsne. Pri tej priložnosti so se pa
njegovi zobje tako v drevo zasadili, da jih
ni mogel ne iz drevesa potegniti in ne po
meni vsekati. «Ho, ho!» sem si mislil, «zdaj
se bova pomenila!» — Ne da bi se dolgo
obotavljal, vzamem kamen, ki je poleg mene
ležal, pribijam spretno na zobe in jih tako
popolnoma zanetam, da se ni mogel strgati.
Tako je moral tedaj čakati, da sem se iz
bližnjega sela vrnil z vozičkom in vrvjo, da
bi živega in zdravega domov spravil, kar
se je tudi zgodilo.

Gotovo ste že kedaj od patrona vseh
lovcev in strelcev, o sv. lini, kaj slišali, gos¬
podje, in slišali ste tudi gotovo o lepem
jelenu, ki je svetnika v gozdu srečal in je
sveti križ med svojimi rogmi imel. Poslušajte
me, kaj sem z lastnimi očmi videl. Enkrat,
ko sem ves svoj svinec postrelil, mi pride
zoper moje upanje najlepši jelen sveta
naproti.

Gledal me je, meni nič, tebi nič, tako
prosto v oko, kakor če bi bil vedel, da imam
praznjo mošnjo. Hitro nasujem v svojo puško
strelnega praha in vrh njega polno pest
češnjevih pešak, in puhnem mu jih vse
sredi čela med rogove. Omamljen se sicer

13

zavali, pa kmalo mi je pokazal pete. Čez
nekaj let sem bil v taistem gozdu na strelu,
in glejte, prikaže se mi brhek jelen z lepim
črešnjevim, več kot deset komolcev visokim
drevesom med rogovi.

Takoj se spomnim, kaj sem pred ne¬
kimi leti doživel. Mislim si, ta jelen je moj,
in poderem ga z jednim strelom na tla.
In tako sem prišel naenkrat k mesu in k
črešnjam. Na drevesu namreč je viselo
polno črešenj, kakeršnih še svoje žive dni
nisem jedel.

Kaj pa pravite, gospodje, k sledečemu
dogodku? Enkrat mi je pošel dan in smodnik
v nekem poljskem gozdu. Ko grem proti
domu, prirenči silno velik medved z odprtim
gobcem na me, da bi me raztrgal. Zastonj
sem iskal svinca in praha. Našel nisem dru-
zega kakor dva kresilna kamna. Enega vržem
z vso močjo v odprti gobec. Ker mu to ni
prav dopalo, se je medved obrnil, tako da
sem mu drugega v zadnjo kračo zadegati
mogel. Silno čudno in lepo je šlo to. Kamen
ni šel samo v medveda, ampak se je tudi
z drugim tako zadel, da sta ogenj ukresala
in medveda s strašnim pokom raznesla. Dasi-
ravno se mi ni nič zgodilo, se vender še
smejati nisem mogel in sklenil sem, se
nikoli več nobenega medveda lotiti, da bi
se s čim braniti imel.

14

Zdi se mi pa, da me je prav nesreča
preganjala, ker so se me lotile najbolj divje
in nevarne zverine vselej takrat, kader mi
je bilo nemogoče, se jim braniti, kakor bi
jim bilo nekaj povedalo, da sem neborn.
Tako sem enkrat ravno snel kamen s puške,
da bi ga malo poklepal, kar mi strašen
medved naproti prirenčt. Druzega nisem
vedel storiti, kakor na drevo splezati in se
ondi v bran postaviti. Po nesreči mi pa, ko
sem plezal na drevo, nož na tla pade, in
zdaj nisem imel nič, s čimur bi bil privil
petelina. Zdolej je stal medved in bati se
mi je bilo vsako minuto, da bo priplezal
za mano. Iskre si iz oči kresati, kakor sem
že enkrat storil, nisem hotel več poskusiti,
ker me je že takrat preveč bolelo in oko
tudi še ni bilo prav zdravo. S hrepenenjem
gledam na svoj nož, ki je bil v sneg zasajen.
Pa pogledovanje mi ni nič pomagalo. Sled¬
njič mi pa šine v glavo misel, ki je bila
ravno tako posebna, kakor srečna. Naravnam
namreč curek vode, ktere ima človek v strahu
vselej največ, tako, da je zadeval ravno roč
mojega noža. Ker je bilo ravno strašno
mraz, voda koj zmrzne, in v par minutah
je zrasel led nad mojim nožem tako visoko,
da sem ga mogel doseči z drevesa. Zgrabim
tedaj podaljšan roč in ga potegnem brez
težave, pa vender previdno k sebi. Komaj

15

z nožem kamen privrtam, ko medved pri¬
pleza. V resnici sem si mislil, tako moder
mora biti človek, da pravega časa ne zamudi,
in napadem ga s tako srčnostjo, da sem mu
za vselej veselje pregnal, še kedaj na kako
drevo plezati.

Ravno tako prilomasti drug pot strašen
volk nenadoma tako blizo do mene, da
mi ni nič druzega ostalo, nego mu pest v
žrelo poriniti. Zavoljo svoje varnosti sem
mu pest globočeje in globočeje v žrelo rinil
in pridem s svojo roko skoro do pleč.
Kaj mi je bilo pa storiti? Ne morem reči,
da bi se mi bilo to prav dobro prileglo. Le
mislite si, čelo proti čelu z volkom! Nisva
se ravno ljubeznivo gledala. Ge bi bil svojo
roko nazaj potegnil, bi me bila zverina še
huje prijela. To sem zapazil v njegovih
svitlih, napetih očeh. Skratka, zgrabim ga za
drob, obrnem kakor rokovico, vržem na tla
in pustim ležati.

Se ve, da bi kaj tacega ne bi hotel
s steklim psom storiti, kojega kmalu po tem
dogodku v nekih ulicah v Petrogradu srečam.
Da bi mu bil bolj gotovo ušel, vržem svojo
zgornjo suknjo pred njega in skočim v bliž¬
njo hišo. Potem ukažem hlapcu po suknjo
iti in jo k drugi obleki obesti. Drugi dan se
silno ustrašim, ko začne moj Janez vpiti:
«Bog se usmili, gospod Kljukec, vaša suknja

16

je steklaU Urno planem s postelje in vidim
vsa moja oblačila okrog razmetana in raz¬
trgana. Janez je dobro zadel, da je suknja
stekla. Ravno pridem, ko je čez novo praz-
niško obleko planila in jo neusmiljeno tresla
in trgala.

V vseh teh prigodkih sem bil res srečen,
pa odšel sem vselej z veliko silo, s pomočjo
svojega bistrega uma, ki mi je vselej, bodi
si v gozdu, na travniku ali v vojski, pomagal.
Imel sem tudi dva psa, ki sta mi tako dobro
služila, da ju ne morem pozabiti in vam
moram kaj o njih povedati. Eden je bil
tako nevtrudljiv, pazljiv in previden, da mi
je bil vsak, kteri ga je videl, zavoljo njega
nevoščljiv. Po noči in po dnevi sem se ga
mogel posluževati. Ko se namreč noč stori,
obesil sem mu laterno na rep in lovil sem
ž njim bolj kakor pri svitlem dnevi. Kmalu
ko sem se oženil, šla je moja soproga na
lov. Naprej sem jezdaril in ni dolgo trpelo,
je pes moj že pred tropo jerebic stal. Čakam
in čakam svoje žene, ki je s hlapcem za
mano jezdarila, pa nikogar ni bilo videti ni
slišati. Začelo me je skrbeti, torej se vrnem
in na polovici poti zaslišim silno žalostno
zdihovanje. Prav blizo se mi je zdelo, pa
vender ni bilo daleč okrog nobene živi duše.
S konja stopim, se vležem ter nastavim
uho na zemljo in zdaj slišim ne samo, da

17

je to zdihovanje pod zemljo, ampak tudi,
da pohaja od moje žene in od mojega hlapca.
Vidim tudi od daleč od mene luknjo v zemljo.
Druzega si nisem mogel misliti, kakor da
sta moja žena in njen tovariš v njo padla.
Kar sem mogel sem dirjal v drugo vas
po ljudi, ki so izvlekli nesrečna po velikem
trudu iz dve sto komolcev globoke jame.
Čudno je pa bilo, da se ni nobeden nič
poškodoval; le hlapec je bil malo pobit. Ali
strahu sta dosti prestala. Da mi zdaj na
lov ni bilo več misliti, si lahko mislite. In
ker ste, kakor mislim, v tej povesti mojega
psa pozabili, mi ne bote zamerili, da sem
ga tudi jaz pozabil. Služba me je koj drugi
dan dalje gnala. Vrnil sem se še le čez
štirinajst dni. Komaj sem bil par ur doma,
uže pogrešim svojo Dianico. Moji posli so
mislili, da je šla z mano. Nikjer je ni bilo
najti. Nazadnje mi pride na misel: Kaj pa,
če je pes morda pri jerebicah ostal? Upanje
in strah ste me na tisto mesto gnala, in
glejte! z neizrečenim veseljem zagledam psa
tam, kjer sem ga pred štirinajstimi dnevi
pustil. «Diana!» ga pokličem in koj je bil
pri meni. Enkrat vstrelim in petindvajset
jerebic je bilo mojih. Toda pes je bil tudi
tako izstradan, da se je komaj še k meni pri¬
plaziti mogel. Na konja sem ga moral vzeti.
Ker je imel pa doma dosti jesti, se je kmalo

Lažnjivi Kljukec. 2

18

spet popravil in čez par tednov mi je po¬
magal, da se mi je posrečilo nekaj, kar bi
mi brez njega menda nikoli ne bilo mogoče.

Lovil sem namreč cela dva dni zajca.
Pes mi ga je vedno pripodil, a nikoli ga
nisem mogel vstreliti. V čarovnijo nisem
nikoli veroval; pa tukaj mi je vender moj
um zastajal. Zvečer druzega dneva mi pride
vender zajec tako blizo, da sem ga mogel
zadeti. Pade torej in kaj mislite, da sem
zdaj našel? Ta zajec je imel spodaj štiri
noge in na hrbtu tudi štiri. Ko so bile spod¬
nje vtrujene, se je obrnil, kakor človek, ki
zna na trebuhu in znak enako dobro plavati,
in potem je z unimi štirimi še bolj urno
tekel. Brez psa bi ne bil tega zajca nikoli
dobil. Tega psa bi bil smel edinega imeno¬
vati, če bi ne bil imel še druzega, ki je bil
še bolji. Ta pes ni bil tako znamenit zavoljo
svoje podobe, kakor zavoljo svoje umnosti.
Tako urno je tekal tolikrat in bil tako dolgo
v moji službi, da si je noge do trebuha od¬
tekal in v njegovem poslednjem času mi je
samo še jazbece iskal. Tudi v tej lastnosti
mi je še več let služil. Ko je še cela bila
— bila je psica — jo enkrat za nekim zaj-
com kadi, ki se mi je nenavadno debel zdel.
Žal mi je bilo za mojo psico, ker je bila
breja, pa je vender enako urno teči hotela,
kakor navadno. Prav daleč sem moral s

19

konjem za njo iti. Kar zaslišim naenkrat
lajanje cele tolpe psov, pa tako slabo in
tanko, da nisem vedel kaj storiti. Ko bliže
pridem, zagledam čudo. Zajklja je, ko je
bežala, vrgla in moja psica tudi, in sicer
zajklja toliko mladih, kolikor moja psica. Po
svoji prirojenosti so zajčki zbežali, psički pa
jih niso samo podili, ampak tudi nosili. Tako
sem imel po končanem lovu naenkrat šest
zajcev in šest psov, ko sem vender začel
loviti samo z jednim.

Te psice se spominjam še z enakim
veseljem, kakor nekega bistrega litavinskega
konja, ki ni bil za preplačati. Po sreči ga
dobim v last, in imel sem priložnost, precej
pokazati, kako znam jezdariti. Bil sem namreč
enkrat na graščini grofa Provskega in sem
pil z gospemi kavo v gradu, ko so ogledo¬
vali gospodje na dvorišči malega žrebca. —
Kar zaslišim vpitje. Hitim po stopnjicah in
vidim konja tako divjega in neukretnega, da
si nihče ni upal k njemu iti ali ga osedlati.
Preplašeni in vsi zmešani so stali gospodje
in hlapci. Strah jih preletava, ko sem bil
s srčnin skokom na konji, ki je prestrašen
obstal in z mojo srčnostjo ukročen bil. I)a
bi to gospem še bolj pokazal in da bi jim
vzel ves nepotreben strah, sem prisilil paro,
da je skozi odprto okno skočila v stanico.
Tu sem mnogokrat, zdaj počasi, zdaj v skoku

2 *

20

semtertja jahal, nazadnje celo na mizo skočil
in tudi, zdaj počasi, zdaj v skoku ž njim
jezdaril, da so se gospe kar čudile. Moj
konjiček je bil pa tudi tako gibčen, da ni
ne skledic, ne ploščkov pobil. S tem sem se
gospem in grofu tako prikupil, da me je z
njemu navadno priljudnostjo prosil, naj v dar
vzamem mladega konja in ž njim grem v
turško vojsko, ki se je imela skoro pričeti.

Kaj bolj prijetnega bi ne bil mogel v
dar dobiti, posebno ker mi je konj toliko
dobrega v vojski prerokoval, v kteri bi se
imel jaz prvi pot skazati kot vojak. Konj
tako krotak, tako srčen in bister — jagnje
in lev ob jednem — me je vselej opomi¬
njal dolžnostij dobrega vojaka in slavnih
vojaških del.

Šli smo, kakor se mi zdi, tudi zavoljo
tega v vojsko, da bi oprali rusko orožje
madežev, ki jih je v poslednji vojski dobilo.
To se je tudi v resnici zgodilo.

Nižjim vojakom se ne spodobi, velikih
zmag in dejanj sebi pripisovati, kterih slava
se pripisuje večjidel le vodjem in dostikrat
še celo takim ljudem, ki še vojske nikoli
videli niso in smodnika nikoli vohali.

Nič posebnega, si tedaj ne pripisujem
v svojo čast, kar smo storili v bojih s so¬
vražnikom. Storili smo vsi svojo dolžnost,
kar pa v vojaškem jeziku veliko več pomeni,

21

kakor si sicer prerokovavci doma na mehkih
posteljah in pri polnih bokalih mislijo in
domišljujejo. Ker sem imel oddelek huzarjev
pod svojim poveljem, imel sem marsikaj
storiti, kjer mi je bilo treba pokazati glavo
in srce. Kar smo storili, je bilo dobro, in
po vsej pravici smem to čast dati sebi in
tistim tovarišem, kteri so z menoj pomagali,
sovražnika premagati.

Ko smo enkrat Turka podili pred sabo,
je bilo nam, ki smo bili prvi, kaj vroče.
Moj konj bi me bil zanesel skoro v hudičevo
kuhinjo. Ker sem se nahajal v najprednjih
vrstah, sem le slutil sovražnika, kterega mi
je zakrival oblak praha. Zavoljo tega nisem
mogel videti, ali ga je veliko ali malo, in
kaj je njegov namen. Da bi se tudi v tak
oblak praha skril, bi bila res vsakdanja
zvijača, in nič bolj pametnega bi me ne
bilo storilo, kakor če bi mi sploh namena
ne bilo razodelo, zakaj sem bil naprej po¬
slan. Ukazal sem tedaj svojim tovarišem,
naj se na desno in levo razkrope in narede
toliko praha, kolikor morejo. Jaz sam jo
pa pomerim naravnost na sovražnika, da
bi si ga ogledal bolj natanko. To mi je šlo
po sreči. Stal je namreč sovražnik in se
bojeval toliko časa, dokler se ni zbal mojih
tovarišev. Zdaj je veljalo, mahniti srčno po
njem. Vsega smo razpodili, mnogo ljudi mu

22

pobili in nismo ga samo v trdnjavo ampak
tudi skozi in skozi trdnjavo zapodili.

Ker je bil moj konj tako silno hiter,
sem bil najprednji, in ker sem videl, da gre
sovražnik lepo pri uni strani ven, zaznam,
da je najbolje, da se na trgu ustavim in
s trobento skličem vojake svoje. Ustavil
sem se: Pa mislite si, gospodje, moje ču¬
denje, ko nisem videl ni trobentarja ni kte-
rega druzega mojih ljudi pri sebi. «Ali se
sučejo morda po druzih ulicah, ali kaj se
je ž njimi zgodilo?* si mislim. Pa daleč od
mene niso mogli biti in kmalu so me mogli
doiti. S tem upanjem poženem svojega spe¬
hanega konja k studencu na trgu, da bi ga
napojil. Čez mero je požiral vode, vender mu
ni bilo ugasiti žeje. To je bilo tudi lahko.
Ko se namreč po svojih ljudeh ozrem, kaj
mislite pač da zagledam? —-Ves zadnji del
mojega konja, križ in ledja, je bil odsekan.
Tako je tekla voda zadej spet iz njega, kakor
je prišla vanj, da bi mu bila žejo ugasila.
Kako se mu je to zgodilo, sam ne vem.
Priletel je pa moj strežaj na svojem konji od
druge strani, mi je voščil srečo in s krepko
kletvino tole povedal: Ko sem med sovražnike
zamotan prišel v trdnjavo, spustili so urno
vrata doli in odbili mojemu konju zadnji ko¬
nec. Najprvo je ta konec tako silno brcal in
suval, da je vse sovražnike, ki so kakor slepci

23

proti vratom pridrli, skoro vse pobil, potem
pa je šel na bližnjo pašo, kjer ga bom menda
še našel. Tako je tudi bilo. Pokličem koj
našega kovača. Brez dolzega premišljevanja
sešije zopet oba konca z lorberjevimi mladi¬
kami. Rana se je srečno zacelila, in zgodilo
se je nekaj, kar se le tako slavnemu konju
zgoditi more. Mladike so namreč pognale v
njegovem životu korenine, so rasle in so
naredile veje nad mano, da sem potem mar-
sikterikrat v senci svojega kakor konjevega
venca jez daril.

Druge male reči, ki so se naključile v
tem boji, omenim naj samo mimogrede.
Tako močno, tako dolgo, tako neutrudljivo
sem mahal po sovražnikih, da moja roka
tudi potem še ni mogla nehati udrihati, ko
že davno o sovažniku ni bilo ni duha ni sluha.
Da bi sebe ali svojih ljudi, ki so mi preblizo
prišli, po nepotrebnem ne pretepal, moral
sem svojo roko osem dni nositi tako zave¬
zano, kakor bi bila presekana.

Možu, kteri je jezdaril tacega konja,
kakeršen je bil moj, smete, gospodje, tudi
še kaj druzega verjeti, dasiravno se vam bo
neverjetno zdelo. Oblegovali smo enkrat, že
ne vem več ktero mesto, in generalu je bilo
zelo na tem ležeče, zvedeti, kako stoje reči
v trdnjavi. Nemogoče je bilo vanjo priti, pa
tudi ni bilo nikogar, ki bi se bil tega lotil.

24

Nekoliko preveč goreč se vstopim pred naj¬
večji kanon, ki je bil izstreljen v trdnjavo.
Kakor blisk se vsedem na kroglo, da bi me
nesla v trdnjavo. Ko sem pa v višavi kroglo
jahal, so mi prišle vsaktere težke misli v
glavo: «Hm!» sem si mislil; «notri boš še
prišel, ali kako potem spet nazaj priti? In
kako bo v trdnjavi s teboj ? Kot ogleduha te
bodo spoznali in na prvi kol obesili. Take
postelje si pa ne želim .»  — Po takem pre¬
mišljevanji sem kar sklenil, ko je krogla iz
trdnjave par korakov od mene v naš tabor
letela, s svoje nanjo skočiti, in prišel sem
spet srečno nazaj, dasi nisem nič opravil.

Kakor sem znal jaz lahko in ročno ska¬
kati, tako je znal tudi moj konj. Ni mi bil
ne jarek preširok, ne plot previsok, da bi
ne bil jahal kakor po ravnem. Enkrat sem
jo smodil za zajcem, ki je tekel čez cesto na
polje. Po cesti se je ravno peljala kočija z
dvema lepima gospema, in to ravno med
menoj in zajcem. Moj konj je tako ročno,
ne da bi se kam zadel, skozi odprta okna
kočije skočil, da sem komaj imel čas, se
odkriti in prositi gospe odpuščanja.

Drugi pot sem hotel preskočiti močvirje,
ktero se mi v začetku ni tako široko zdelo,
kakor potem, ko sem tičal sredi njega. —
Vrnil sem se tedaj zopet nazaj, od koder sem
prišel, da bi se močneje zaletel. Pa tudi

25

zdaj sem preblizo skočil in padem ne daleč
od brega do vratu v močvirje. Tukaj bi bil
moral gotovo poginiti, če bi me ne bila moja
lastna roka za kito s konjem vred, kojega
sem se trdno s koleni oklenil, izlekla.

Dasiravno sem bil tako srčen in pre¬
brisan, dasiravno sva bila jaz in moj konj
tako urna, ročna in močna, mi vender ni
šlo v turški vojski vselej vse po sreči. Še
tako nesrečen sem bil, da so me sovražniki
premagali in vjeli, in najhuje je bilo to, da
so me Turki v sužnost prodali, kakor imajo
navado. V tem žalostnem stanu moja opravila
niso bila ravno tako težka, kakor sem bil
bolj nevoljen zavoljo njih. Sultanove bučele
sem moral namreč vsako jutro na pašo go¬
niti, jih celi dan pasti, in zvečer spet v njih
ulnjake nazaj gnati. Necega večera pogrešim
bučelo, pa kmalo vidim, da sta jo napadla
dva medveda in jo hotela raztrgati zavoljo
njenega medu. Ker nisem imel druzega
orožja, kakor sreberno sekiro, ki je znamenje
Sultanovih vrtnarjev in poljskih delavcev,
vržem to po medvedih z namenom, ju pre¬
poditi. — Rešil sem res bučelo, ker sem
pa sekiro premočno zagnal, je šla v višave
in ni nehala prej leteti, da je padla v luni
na tla. Kako jo zdaj nazaj dobiti? — Kako
z zemlje do nje priti? — Spomnil sem se,
da turški bob silno urno in visoko raste. —

26

brez odloga vsadim tedaj tak bob, ki je res
zrasel tako visoko in se ovil krog enega
roga lune. Veselo plezam proti luni, kamor
sem srečno prišel. Pa težko me je stalo,
najti svojo sreberno sekiro, ker se vse reči
svetijo ko srebro. — Po dolgem iskanji jo
vender najdem na kupčku plev in rezanice.
Zdaj sem se hotel vrniti, pa oh, solnčna
vročina je med tem moj bob osmodila, tako
da nikakor ni bilo mogoče nazaj iti. Kaj je
bilo storiti? Spletel sem si vrv iz rezanice,
jo privezal za luno in se spustil po njej
doli. Z desnico sem se trdno držal, v levici
sem imel pa sekiro. Ko sem tako nekaj
časa nazaj plezal, sem prerezal kos vrvi
nad mano, ki ga nisem več potreboval, in
ga privezal spodej; tako sem prišel precej
daleč. To vedno odrezovanje in privezovanje
vrvi ni nič škodilo, in je mene slednjič na
Sultanov svet spravilo. Bil sem še par ur
od zemlje oddaljen, ko se mi naenkrat vtrga
vrv, ter padem tako trdo na zemljo, da sem
ves omamljen obležal. Ker sem bil težak in
ker sem tako visoko padel, se je vdrl moj
život v najmenj devet sežnjev globoko jamo
v zemljo. Vzdramil sem se sicer zopet, pa
vedel nisem, kako ven priti. Pa v sili si
človek uže pomaga. Skopal sem si z nohtmi,
kterih štirideset let nijsem ni enkrat porezal,
stopnice, in tako prišel zopet srečno na dan.

27

To me je spametovalo in drugači sem
začel medvede, ki so tako radi moje bučele
in ulnjake nadlegovali, preganjati. Namazal
sem soro pri vozu z medom po noči in se
skrijem. Kar sem pričakoval, to se je zgodilo.
Silno velik medved, kterega je medeni duh
zvabil, pride in začne spredej konec sore
tako lizati, da si je celo soro skozi žrelo,
želodec in trebuh tako daleč prilizal, da
mu je zadej ven pogledala. Ko sem to videl,
pritečem, vtaknem skozi luknjo sore dolg
količek in pustim snedeža do jutra tako vje-
tega stati. Zavoljo tega se je Sultan, ki je
ravno memo prišel, tako smejal, da je skoro
smeha počil.

Kmalu potem so sklenili Rusi s Turki
mir in poslali so me z drugimi ujetniki vred
nazaj v Petrograd. Čez par mesecev sem
zapustil Rusijo. Ko sem se podal na pot, je
bila povsod huda zima. Več sem trpel zdaj
mraza, kakor takrat, ko sem šel na Rusko.

Ker je ostal moj konj v Turčiji, peljati
sem se moral s pošto. Ko se nekega dne
pripeljemo na ozko pot med visokim ska¬
lovjem, rečem postiljonu, naj da s svojim
rogom znamenje, da bi se na tej ozkej poti
z drugim vozom ne srečali in ne zadeli.
Postiljon nastavi rog in pihne z vso močjo
vanj; pa zastonj. Ni glasu ni spravil iz njega.
Nismo mogli tega razumeti, in v resnici je

28

bila to za nas nesreča, ker se nam je kmalu
potem naproti pripeljal voz, kteremu se nismo
mogli nikakor umakniti. Nato vzamem voz s
štirimi kolesi in vso robo na ramo in skočim
ž njim čez jarek in plot, kakih devet čevljev
visoko, na polje. To pač ni bila majhna reč.
Potem skočim mimo tujega voza zopet na
cesto nazaj. Nato hitim nazaj h konjem,
vzamem pod vsako pazduho jednega in jih
spravim s takimi skoki na cesto, jih vkažem
vpreči in srečno pridemo v mesto, kamor
sem se priti namenil. Pozabil sem še po¬
vedati, da je jeden konj, ki je bil še mlad
in prav bister, precej nagajati hotel. Ko
namreč skočim drugi pot čez plot, mu ni
hotelo to nič kaj dopasti. Spoznal sem to
takoj, ker je bil nemiren. Pa kmalu sem ga
vkrotil, ker sem vtaknil njegove zadnje noge
v žep pri suknji. V gostilnici še le smo se
oddahnili popolnoma. Postiljon je obesil svoj
rog na cvek blizo peči, jaz pa se vsedem
ravno nasproti za mizo.

Ali zdaj poslušajte, gospodje, kaj se je
zgodilo. Kar naenkrat začne rog peti. Debelo
smo gledali in kmalo zvedeli, zakaj postiljon
ni mogel trobiti. Glasovi so bili v rogu
zmrznili. Ko so se pa sedaj otajali, ogla¬
sili so se čvrsto in bistro na veliko veselje
postiljona. Dolgo nam je delal kratek čas s
prelepimi vižami, ne da bi bil rog k ustom

29

pritisnil. Slišali smo marsikatero lepo in na¬
zadnje tudi še večerno pesem: «Vse, kar
živi, že sladko spi» , i. t. d. In ž njo je bil
tudi konec mojih ruskih prigodb.

II.

Kaj je Kljnkec na morji doživel.

Kljukčeve povesti so gostilno «pri an¬
gleškem kralji* zelo razglasile. Gostov je bilo
od večera do večera več, da bi povesti iz ust
moža samega slišali, ktere so doslej le od
druzih pripovedovati slišali. Zmanjkovalo je
prostora, posebno tiste večere, ko je Kljukec
pripovedoval, kaj je na morji doživel.

«Najdejo se res popotniki,* je začel,
«kteri časi več trdijo, kakor je prav za prav
res. Zavoljo tega se ni čuditi, če bralci ali
poslušalci časi malo neverjetni postanejo. Če
bi tedaj nekateri iz družbe ne hoteli vsega
verjeti, kar sem doživel, jih moram zavoljo
njih nevednosti srčno omilovati, in jih prosim,
naj rajši zapuste gostilno, predno začnem
pripovedovati, kaj sem na morji doživel. Vse
je ravno tako verjetno, kakor tu, kar sem že
povedal, dasiravno je še bolj čudno.»

Pa nihče ni šel in zdaj je začel pri¬
povedovati.

30

Prvi prigodek.

Moje prvo potovanje je bilo po morji.
Dosti pred kakor v Rusko, katero sem vam
že povedal.

Še mladenič sem bil, ko me je popo¬
tovati po svetu nad vse mikalo. Ker so moj
oče večino svojega življenja po svetu hodili
in pozneje v dolzih zimskih večerih nam z
pripovedovanjem rečij, ktere so doživeli,
prosto pripovedovali in sem jih kaj pazljivo
poslušal, smem reči, da je to nagnenje do
potovanja meni prirojeno. Vsake priložnosti
sem se poprijel, svoje poželjenje, se po svetu
ozreti, dopolniti; prosil in kljuboval sem, pa
zastonj. Če so mi oče dovolili, so mi pa
mati ali teta vse pokazili. Enkrat se primeri,
da nas eden materne žlahte obišče. Kmalu
sem bil njegov ljubček in obljubil mi je, mi
privoljenja za potovanje izprositi. Bolj je bil
srečen, kakor jaz s svojimi prošnjami. Pri¬
volili so mi, da ga smem v Indijo spremiti,
kjer je bil njegov strijc več let poglavar.

Odrinili smo z Amsterodama. Srečno smo
se vozili po morji, samo enkrat nas je vihar
nekoliko sukal. O tem viharji moram zaradi
tega nekaj omeniti, da bomo vedeli, kaj je
vsled njega nastalo. Vzdignil se je ravno, ko
smo pri nekem otoku se vstavili, da bi se

31

z drvmi in vodo preskrbeli. Tako je divjal,
da je mnogo silno debelih dreves izruval s
korenino vred iz zemlje in nosil po višavi.
— Dasiravno so bila nektera teh dreves več
sto centov težka, so bila vender zavoljo ne¬
izmerne visočine — najmanj pet milj visoko
nad zemljo — tako majhna videti, kakor
komar. Ko je pa vihar minul, je padlo vsako
drevo navpik nazaj v zemljo na svoje mesto
in je koj spet pognalo korenine. Samo z
največjim drevesom ni bilo tako. — Ko ga
je vihar naglo iz zemlje potegnil, je nek mož
s svojo ženo med vejami sedel in je kumare
trgal, kajti v tem delu sveta rastejo kumare
na drevesih. Mož in žena sta voljno z dre¬
vesom dalje letela in vsled njune teže se je
drevo drugam obrnilo. Zapustil je pa o času
viharja, kakor vsi prebivalci tega otoka, tudi
njih kralj svoje poslopje, ker se je bal, da
bi se nad njim ne podrlo in ga ne poko¬
palo. Kralj se je hotel ravno zopet na vrt
vrniti, ko drevo pribrenči in ga k sreči ubije.
«Ali k sreči?» ga vpraša jeden poslušalcev.
Da, k sreči, kajti ta kralj je bil najsilnejši
trinog in vsi prebivalci otoka bili so najne-
srečnejše stvari na zemlji. Tako jih je stiskal
in preganjal.

Iz hvaležnosti, da sta kumare nabirajoča
človeka, dasiravno nevedoma, otočanom to
dobroto skazala, so ju posadili na kraljevi

32

prestol. Daši sta bila čisto nevedna, sta
vender tako dobro in srečno kraljevala, da,
kakor sem pozneje zvedel, nihče ni jedel
kumar, da bi ne bil rekel: «Bog ohrani
našega kralja in kraljico !>

Ko smo barko, ktero je vihar tudi po¬
škodoval, popravili in se pri novem kralji
poslovili, se peljemo z dobrim vetrom dalje
in prišli smo čez šest tednov v Indijo.

Komaj je preteklo štirinajst dni, ko smo
prišli, me je uže povabil najstarejši pogla¬
varjev sin seboj na lov. Rad sem šel. Moj
prijatelj je bil velik, trden mož in vajen je
bil ondotnega kraja. Jaz se pa kmalu in
ne da bi bil neizmerno hodil, tako vtrudim,
da sem, ko prideva v gozd, daleč zadej
ostal.

Na kraji dereče reke se hočem vsesti,
da bi počival, kar zaslišim na poti, po kteri
sem prišel, šum. Ozrem se in okamenel sem
skoro, ko zagledam neizrečeno velikega leva,
ki je ravno proti meni koračil in mi glasno
naznanjal, da bi me rad za kosilo požrl, ne
da bi me vprašal, ali me sme ali ne. Puško
sem imel samo z drobnim svincem basano.
Da bi bil dolgo premišljeval, nisem imel časa,
pa tudi preveč zmešan sem bil. — Pa vender
sklenem, na zverino vstreliti, z upanjem, jo
splašiti ali pa še celo raniti. Ker pa v svojem
strahu še čakal nisem, da bi mi lev blizo

33

prišel, sem ga še le prav divjega naredil,
in kar je mogel je koračil proti meni. Bolj
od straha kakor od uma gnan, poskušam
uteči. Obrnem se, in — kadar se na to
spomnim, me spreleti mrzla groza — malo
stopinj pred mano stoji strašen krokodil, ki
je grozovito svoje žrelo odpiral, da bi me
požrl.

Mislite si, gospodje, kako mi je bilo! Za
mano lev, pred mano krokodil, na levi dereča
reka, na desni brezdno, v kterem so — kakor
sem pozneje zvedel — najbolj strupene kače
živele.

Ves omamljen, in tega mi ne more nihče
zameriti — padem na tla. Vsaka misel,
klero je moja duša še imeti mogla, je bila
strašno pričakovanje, zdaj zobe ali pa krem¬
plje divje zverine občutiti ali pa v žrelo kro¬
kodila smukniti Pa kmalu zaslišim močan,
a ves neznan glas. Komaj sem si upal
glavo vzdigniti in se ozreti, in kaj mislite?
V svoje neizrečeno veselje vidim, da je lev
v slepi jezi, s katero se je v mene zakadil,
v tislem kraji, ko sem na tla padel, kroko¬
dilu čez mene v žrelo skočil. Glava enega
je tičala zdaj v žrelu druzega, in prizadevala
sla si na vso moč, da se eden druzega zne¬
bita. Ravno o pravem času sem še po konci
skočil, izderem svoj nož in ko bi trenil, od¬
režem levu glavo, tako da je njegov život

Lažnjivi Kljukec. 3

34

poleg mene na tla telebnil. — Potem sem z
debelim koncem puške levovo glavo še globo-
čeje v krokodilovo žrelo porinil, ki je zdaj
žalostno poginil.

Kmalu potem, ko sem ta dva strašna
sovražnika premagal, pride moj prijatelj po¬
gledat, zakaj sem zadaj ostal.

Srečo sva eden drugemu voščila in po¬
tem krokodila zmerila, ki je bil ravno štiri¬
deset črevljev in sedem palcev dolg.

Ko sva poglavarju to povedala, je poslal
voz z ljudmi in ukazal obe zverini domu
pripeljati. Iz levove kože mi je nek ondotni
krznar mošnje za tobak naredil, kterih sem
nektere med svoje prijatelje razdelil. Kroko¬
dilovo kožo so pa po navadi našopali in jo
v nekem muzeji na ogled postavili.

Drugi prigodek.

Leta 1776 sem šel v mesto Portsmut
na angleško vojno barko, ki je imela 100
kančnov in štirinajst sto vojakov, plula je
v Ameriko. Na vožnji čez morje se nam ni
nič posebnega primerilo. Ko smo bili kakih
tri sto milj od reke svetega Lovrenca, prileti
naša barka s strašno močjo na nekaj. Zdelo
se nam je, da je skala. Vrgli smo svinec v
morje, pa dasi je prišel že pet sto sežnjev
globoko, vender še ni bilo dna. Najbolj čudno

35

se nam je pa zdelo in razumeti nismo mogli,
da smo veslo izgubili in da so se nam vsi
naši vesli polomili. Dva sta tudi v morje
padla. Eden mornarjev, ki je imel ravno z
velikim jadrom opraviti, je odletel najmenj
tri ure daleč, preden je v morje padel. Rešil
je pa srečno vender s tem svoje življenje,
da je, leteč v višavi, veliko morsko gos za
rep vjel, ktera ga ni samo obvarovala, da
ni močno v vodo padel, temveč priložnost
mu je dala, jo okobaliti in na njenem hrbtu
tako dolgo plavati, da smo ga mogli spet
na barko vzeti. Kako močno se je barka
zadela, kaže to, da so vsi ljudje s svojimi
glavami v strop barke prileteli. Tu se mi je
zgodilo, da je moja glava tako v strop pri¬
letela, da mi je bila globoko v želodec po-
tisnena in več mesecev je preteklo, preden
sem jo spet na pravo mesto spravil. Še smo
se vsi čudili in smo zmešani bili, kar se
velikansk morsk som prikaže, kteri se je
na vrhu morja na solncu grel in bil zaspal.
Zdaj smo zvedeli pri čem da smo. Pošasti
je bilo tako malo všeč, da smo jo z barko
v njenem pokoji motili, da ni samo s svojim
repom ograjo barke razdrobila, ampak je
ob enem tudi sidro (maček) s svojimi zobmi
prijela in našo barko najmenj šestdeset ur
daleč vlekla. Bog ve kam bi bili prišli, če
bi se ne bilo v našo srečo sidro vtrgalo.

3 *

36

Tako je som našo barko izgubil, mi smo bili
pa ob sidro. Ko smo pa šest mesecev potem
v Evropo nazaj se peljali, smo našli taistega
soma skoro na ravno tistem mestu mrtvega
po morji plavati, in ne lažem se, ako rečem,
da je bil pol ure dolg. Ker nismo mogli
celega na barko vzeti, smo mu samo glavo
odsekali, in kdo popiše naše veselje, ko smo
ne le sidro, ampak tudi čez štirideset sežnjev
dolgo vrv v njegovem otlem zobu našli!
To je bilo edino, kar se nam je posebnega
na tej poti primerilo.

Tretji prigodek.

Enkrat bi bil kmalu v Srednem morji
utonil. Kopal sem se namreč necega dne
popoldne poleti blizo mesta Marseille v morji,
kar ugledam veliko ribo z odprtim gobcem
silno urno proti meni plavati. Tu ni bilo
nič muditi se, uiti pa tudi ni bilo mogoče.
Brez odloga se, kolikor mi je bilo mogoče,
vkup stisnem. Tako skupej stisnen smuknem
ravno med njenimi zobmi naravnost v njeni
želodec. Vsak si more misliti, da sem tukaj
v temoti tičal, pa vender na gorkem. Ker
sem pa začel ribo počasi v želodcu tiščati,
bi se me bila gotovo rada znebila. Ker sem
imel dosti prostora, sem ji z brcanjem in
suvanjem kaj nagajal. Nič ji pa ni bolj

37

nagajalo, kakor kadar sem svoje noge prav
urno premikal, ko sem poskušal poljski
plesati. Strašno, strašno je zakričala in se
skoro navpik s polovico svojega života iz
vode vzdignila. S tem si pa druzega nič ni
pomagala, kakor da so jo mornarji, ki so se
ravno memo peljali, zagledali in kmalu potem
z ostmi umorili. Ko jo na barko potegnejo,
so se posvetovali, kako bi jo razrezali, da
bi več masti dobili. Slišal sem ta pogovor
in ker tudi laško urnem, sem bil v neizreče¬
nem strahu, da bi tudi mene z nožem ne
zadeli. Zato se v sredo želodca postavim,
kjer je bilo za več ko 12 ljudij prostora,
ker sem si mogel misliti, da jo bodo naj-
prvo pri koncu začeli dreti. Kmalu sem se
pa bati nehal, ko so jo začeli na vampu
rezati. Koj ko je nekoliko svetlobe do mene
prišlo, sem zavpil iz celega grla, kako rad
bi gospode poznal in videl, ki me bodo iz
ribe rešili, v kteri mi je bilo skoro poginiti.
Ni mi mogoče opisati, kako so se čudili,
ko človeški glas začujejo iz ribe. Še bolj
so se pa zavzeli, ko so popolnoma nazega
človeka iz ribe priti videli.

Ko sem nekoliko jedel in pil in se v
morji opral, plavam po svojo obleko, ktero
sem na bregu tako našel, kakor sem jo
pustil. Po svoji pameti sem bil kake tri ure
v želodci ribe zaprt.

38

Četrti prihodek.

Angleška barka me je imela v Ameriko
prepeljati. Ko smo bili kakih šest tednov
na morji, je zletela barka z vsem, kar je na
nji bilo, ker je bila s smodnikom obložena,
ki se je menda vnel, v višavo. Ko sem tako
nekaj časa omamljen med zemljo in nebom
plaval, padem v morje. Našel sem nekaj
trdega pod sabo in ko sem bolj natanko
pregledal, spoznam, da sem na morskem
somu. Ko sem nanj priletel, ga nisem prav
nič v njegovem pokoji motil. Bil je kakor
mrtev. To sem kmalu sebi v prid obrnil.
Snel sem verižico, na kateri sem navadno
svojo uro nosil, z vrata, obrzdam ž njo soma
in ga dobim tako v svojo last. Kmalu se
je zbudil. Trdno sem prijel vajeti, ga zbodem
z ostrogami, kterim se je kakor dober konj
vdal, in je dirjal zdaj kakor blisk po valo¬
vih. Od daleč sem ugledal silno veliko
barko na morji. V nekih urah sem jo došel,
pa tako je bila visoka, da vojaki, ki so bili
na nji na straži, mojega glasu zaslišali niso,
če sem še tako močno kričal. Z znamenji
sem jim hotel naznaniti. Pa tudi to ni
nič pomagalo. Ves dan sem se že ob barki
vozil, pa še nisem do njenega konca prišel
in niso me ne videli ne slišali.

39

Mornarji, ki so bili na tej barki, so morali
biti velikani iz kakega neznanega dela sveta.
Ne upam se jih popisati, ker bi mi, če bi
vam tudi golo resnico povedal, ne verjeli.

Nazadnje me zagledajo. Pa komaj me
opazi vojak, ki je bil na straži, kar prime
poleg sebe stoječ top, pomeri in streli na
mene. V mojo srečo ni zadel ne mene ne
moje ljube ribe, pa krogla je vender nad
mano v morje žvižgala.

Vsak človek ve, da nisem strahljivec.
Pa kaj bi mi pomagalo, če bi bil srčen
kakor Štempihar? -— Prav nič ne! Razen
svoje sablje, ki sem jo imel vedno sabo,
nisem imel nobenega druzega orožja, da bi
pa ti Golijati s topovi na mene streljali, mi
je bilo moje življenje preljubo. Storil sem
tedaj urno sklep, poženem svojo ribo proti
dnu, in vsa vesela, da je spet v svojo doma¬
čijo prišla, je smuknila z mano v dno morja.

Že več ur sem vedno navpik se doli
peljal in še vedno so žvižgale krogle veli¬
kanske barke okrog mene; pa tako srečna
sva bila, da ni nobena naji zadela. Pa druga
mi je žugala. Ko je bil namreč moj morski
konj ves v svoji domačiji, je postal tako
divji, da mi je skoro ušel. Da bi ga ukrotil,
mu zabodem ostroge tako globoko v strani,
da mu je kri curkoma tekla. Pa še bolj sem ga
razkačil in vse moči mi je bilo treba napeti

40

da sem ga vkrotil. Nazadnje so mi vender
ostroge pomagale. Ker je toliko krvi zgubil,
je začel slabeti in vkrotil se je. Dve veliki,
z mazilom namazani obkladi sem mu položil
na rane, da bi vse krvi ne zgubil in toliko
mirneje sem šel dalje proti dnu, ker tudi
krogel ni bilo več čutiti.

Četrto uro je začelo doli pod mano
bolj in bolj svitlo prihajati, in to, kar čez
nekaj minut zagledam, je bilo tako čudno,
da vse svoje žive dni ne bom pozabil. Prišel
sem namreč do glažovnatih tal, ki so bile
obnebje spodnjega sveta in so ločile morje
od krajev, v kterih so bili prebivalci. Zakaj
morske device, ktere tukaj doli stanujejo,
te zapeljive stvari, morejo nekaj časa v vodi
živeti, večkrat pa vender na suhem žive in
imajo prav vročo kri.

Skozi ta tla se je videlo, kakor skozi
. zrak in pod njo sem videl tako lepo in obilo
prirodo, kakor se more le v kakih bukvah
brati. Da je res kaj tacega na svetu, bi si
ne bil nikoli sanjati dal in tukaj sem vender
vse v resnici videl.

Stopim s svojega morskega konja, ga
privežem h kolu in iščem vrat v lepi vrt.
Dolgo jih nisem mogel najti; nazadnje me
pa zagleda ena lepih devic, potiplje z lepim
prstom na glažovnato steno, in ne da bi bil
videl, kako se je zgodilo, se odpro vrata

41

naglo in notri sem bil; ne ene kapljice
morja ni šlo skozi.

Prijazno in prilizovaje mi poda zala
devica roko in mi obljubi, me povsod voditi,
in vsa bogastva in zaklade tega kraljestva
pokazati.

Najprvo so videle moje oči dolgo vrsto
poslopij; silno velike so bile in zdelo se mi
je, da so to hrami. In to so bili tudi. Tukaj
so bile namreč vse reči, ki so se v sto- in
stoletjih vtopile, skrbno spravljene, da bi se,
ako bi njih gospodarji se kdaj oglasili, istim
zopet nazaj dale. Vse je bilo z imenom
nekdanjega lastnika zaznamovano, in reči
smem, da ima marsikdo, ki je na zemlji berač,
tu doli velika bogastva. Tudi ime svoje
rodovine sem našel tu zapisano. Ogledal sem
vse tu shranjene naše reči, in rad bi bil vzel
marsikaj, najrajši pa vse seboj; ali kako bi
bil to seboj spravil? Shranil sem samo eno
škatljico z lepimi demanti, ki niso bili dosti
drobneji kakor kurja jajca. Čuvaj ni nič
rekel zoper to. Dal si je pismo narediti, v
kterem sem mu potrdil, kar sem prejel.

Ko sva zopet na prosto prišla, nama
pride cel roj druzih morskih devic naproti.
Ko so mene zagledale, so padle po meni,
me vzamejo moji zali tovaršici, ktera pa ni
bila nič lepši kakor vsaka izmed njih. Šel
sem zdaj iz ene roke v drugo; objemale

42

so me in stiskale ter vpile: «Ostani pri meni,
ne, pri meni, lepi fante! — Bodi moj mož!»

Bog ve, če bi me ne bile nazadnje na
kosce raztrgale, da bi vsaka kaj od mene
imela; pa v mojo srečo mi je moja tovaršica
pomagala. Rekla jim je, da ima ona največjo
pravico do mene, in res so kmalu odjenjale.
Rekla mi je zdaj, da naj popolnoma pri nji
ostanem. Pa kakor je znala sladko prositi,
je vender nisem hotel ubogati. Nikakor se
nisem mogel premagati, za vselej od meni
podobnih ljudi ločen ostati. Obljubil sem pa,
saj osem dni ostati.

Prav vesele dni sem imel v teh ne¬
znanih prostorih, kamor je marsikter umrjoč
prišel, kterih pa razen mene še nobeden ni
zapustil. Letal sem brez pameti od veselja,
kakor metulj.

Ko mi je moja lepa prijateljica marsikaj
o njenem rodu povedala in mi vse pokazala,
kar je bilo tu videti, mi je še enkrat rekla,
naj pri nji ostanem. Vse, kar mi je po¬
kazala, me je vabilo, ondi ostati. Kdo je na
zemlji, kteri bi ne jedel slastne reči in bi
ne živel v miru, mesto da ‘bi se trudil na
zemlji. Ne vem, kaj bi bil zvolil, če bi ne
bil čutil, da me nekaj na prsih tiši. Huje in
huje me je tišalo, in kmalu sem vedel od
kod to pride. Spoznal sem namreč, da mi
ondotni zrak ne ugaja. Dosihmal sem shajal

43

še z unim, ki sem ga bil seboj prinesel; pa
to, kar sem ga še imel, je šlo h koncu, in
zadušil bi se bil, če bi se bil le še petnajst
minut ondi mudil.

Povedal sem to svoji prijateljici in sem
jo lepo prosil, naj mi tekoj neznana vrata
odpre, ako npče, da bi brez sape in koj
mrtev pred njo ne padel. Da bi jo lože pre¬
magal, mi mojo željo spolniti, ji obljubim,
koj ko mi bo mogoče, se k nji nazaj vrniti,
in potem pa tudi polno barko zemeljskega
zraka seboj pripeljati, da mi bo mogoče vsaj
eno leto pri nji ostati. «Ako ni drugač, da
se morava ločiti,* je rekla zala devica, «se
pa vrni! pa ne pozabi, predragi Kljukec, da
je v globočini morja srce, ki za tebe gori.
Pridi k meni nazaj, kadar se ti poljubi in
z veseljem te bom sprejela!* Ali te sladke
besede me niso mogle zadržavati. Poslovim
se uijudno od morskih devic in od svoje
prijateljice, koja me še do meje spremi.

Ko spet v morje pridem, sem našel
svojega soma še na tistem mestu, kamor
sem ga bil privezal. Ali uboga žival se mi
je skoro popolnoma posušila, ker ni imela
dosti živeža, jaz pa vsega v obilnosti. K sreči
mi je moja lepa devica bisago do vrha na¬
polnila; zvesto sem te dari s svojim tovarišem
delil in veselje sem imel videti, kako je že
drugi dan spet tako okrogel bil, kakor poprej.

44

Dosti urneje sva plavala proti vrhu,
kakor proti dnu. Pa bolje bi bilo morebiti,
če bi bila nekoliko ur pozneje na vrh prišla.
Komaj sem se namreč spet s čistim zrakom
nekoliko oživel, kar zagledam barko polno
vojakov, ktere sem koj za morske tolovaje
spoznal. Spoznal sem to radi tega hitro, ker
je najmanj 50 vatlov široko in dolgo krvavo
rudeče bandero z barke vihralo, kakor če
bi se bili veselili, kri prelivati.

Tolovaji menda niso dobro videli, ali
so pa dalekovide zgubili, poklicali so namreč
mene in pa mojega soma, ne vem koga, ka¬
kor sovražno barko, in terjali, da naj bandero
svoje dežele nategnem ali pa jadra zavežem.
Se ve, da nisem mogel ne tega ne onega
storiti; pa tolovaji na to niso prav nič gle¬
dali; ko nisem koj njih volje spolnil, so začeli
na mene streljati. Pa to mi ni poguma vzelo.
Videl sem, da bi, ako bi me premagali, go¬
tovo umreti moral, in če bi se mi to ne
zgodilo, bi me s sabo v sužnost odpeljali.
Sklenil sem tedaj, rajši kotpravi junak umreti
nego se kot sužnik v žareče puščave afri-
kanske odpeljati dati.

Za boj na življenje in smrt pripravljen
spodbodem svojega soma krepko z ostrogami,
da se je ves divji na tolovajsko barko zagnal.
Urno se je obrnila, da bi iz cele strani v
mene streljala, pa enako urno in še urneje

45

sem tudi jaz svojega konja obrnil, tako da
sem 15 ali 20 sežnjev blizo barke prišel,
ktero so tolovaji oropali in k svoji barki pri¬
vezali. To sem ročno v svoj prid obrnil in
skočim na njo. Soma sem še enkrat dobro
z ostrogami sunil tako, da je nekaj zavoljo
tega, nekaj zavoljo krogel tolovajske barke,
ki so ga zadevale, ves zdivjan na barko
planil z široko raztegnenim gobcem. Tako
sva jaz in moj tovariš tolovaje od dveh strani
prijela. Bojevali smo se več ur in nazadnje
sva bila tako srečna, sovražnika v dno morja
pognati. To bi bil že pred lahko storil, če
bi bil hotel. Pa v začetku sem le tolovaje
s strelom pozdravljal. Z eno roko sem basal
kanon in streljal, z drugo sem pa veslal,
tako da sem barko zdaj na to, zdaj na ono
stran obračal. Pa pri vsem tem nisem mogel
kaj sovražniku. Tudi on se je dobro sukal.
Prizadeval si je, mojo barko s kaveljni k
sebi potegniti in če bi se mu bilo posrečilo,
bi bil jaz moral omagati; pa tega mu nisem
pustil. Pri vsem tem se mi je pa ta reč
predolga zdela. Skočil sem tedaj na površje
svoje barke, izderem veliko veslo in začnem
po tolovajih tako neusmiljeno mahati, da so,
ker se niso mogli ne varovati ne rešiti, kmalu
vsi zmešani bili in niso mogli več barke
tako ročno sukati, kakor prej. To si je moj
som v svoj prid obrnil in šop! — na enkrat

46

je imel ves sprednji del sovražnikove barke
v svojem gobci. Skoro v istem hipu mahnem
še enkrat ves razdivjan po barki in jo pre-
koljem čez pol, da je kmalu potem eno po¬
lovico moj som požrl, druga se je pa o straš¬
nem vpitji tolovajev v dno morja pogreznila.
Brez usmiljenja sem jih videl vtoniti. Pa ni
dolgo trpelo, da se je vender srce v mojih
prsih omečilo, ko sem zdaj tu, zdaj tam videl
človeka glavo iz morja pomoliti in z vzdig¬
njenimi rokami prositi: «Oh, gospod Kljukec,
usmilite se nas, rešite nas!»

Polovil sem jih, ki so po morji plavali
in božja previdnost je tako ravnala, da vseh
tolovajev ne eden ni rešen bil, onih pa, ki
so na vjeti barki bili, ne eden ni ob življenje
prišel.

Rešeni smo bili res, pa samo za kratek
čas. Brez živeža smo namreč na oteti barki
bili. Tolovaji so vse na svojo barko preložili
in je ž njimi vtonilo. Tudi so tolovaji v tej
barki veliko veslo razstrelili, in plavala je
torej kakor poleno v vetru po morskih valovih.
Ostal nam je pa vender še moj zvesti som.
Tolažil sem tedaj rešene, rekoč, naj me le
tu čakajo, kjer so zdaj, da jih bom mogel
zopet najti, ker bom urno k prvemu mestu
jezdaril po barko, da nas bo rešila.

Podam se tudi res koj na pot, pa že
drugo jutro v svojo žalost in s strahom

47

vidim, da moj som bolj in bolj počasi plava
in kmalu se prepričam, da mora bolan biti.
Skrbno mu pošlatam žilo in spoznam, da
ga vročina zelo kuha. Bal sem se, da mi
bo smrt zvestega soma vzela in nič nisem
mudil, mu kaj dati, kar bi mu želodec iz¬
čistilo. Pa prepozno je bilo. Požrta barka je
obležala mojemu tovarišu v želodci in ga
silno tiščala. Prepričalo me je tudi otlo
mrmranje, ki sem ga iz ribe slišal, da po-
žrti tolovaji še žive, ali pa, da niso vsi po¬
ginili. Posamezne besede, ktere sem slišal,
ali saj slišati mislil, so mi dale misel v glavo,
da imajo grdeži namen, ali pa, da so že
začeli si pot iz svoje ječe nadelavati. Kaj
tacega pa je moralo mojemu somu bolj ne¬
varno biti, kakor zobje, ki jih majhni otroci
dobivajo. Nazadnje se na stran vleže in s sil¬
nim vzdihljejem izdihne svoje veliko življenje.

Kaj mi je bilo zdaj početi? Svoje žive
dni še nisem bil v taki zadregi. — Daleč in
daleč ni bilo druzega kakor nebo in morje,
jaz pa v sredi čisto sam z mrtvim morskim
somom.

Pa tudi zdaj me moja pamet ne zapusti.
Ali nisem vedel, da ima moj som polovico
barke v svojem želodci in ostanki te barke
niso bili v stanu, me rešiti?

Srčno se lotim dela, odprem svoj pipec
in prerežem vamp svojemu tovarišu. Nevar-

48

nost boja, ki bi ga bil imel z vjetimi tolovaji
prestati, se mi zdaj ni velika zdela. Kdor
ima junaško srce, tudi nikoli sovražnikov ne
šteje. Pogumnost in srčnost pa tudi svoje
plačilo dobi. Ko sem na eni strani v somov
vamp lezel, so si na drugi strani tolovaji ž
njega pot naredili. Zadeli se nismo tedaj.
Videl sem namreč ravno poslednjega skozi
luknjo lezti, ko sem glavo skozi svojo pomolil,
da bi se, kakor umen vojak, ožil. Tako sem
dobil srečno zaklade v svojo last, po kterih
sem hrepenel in poslužil sem se jih tudi
takoj. Plan za to sem si že pred naredil in
brez odloga sem ga izgotovil. Naredil sem
si namreč mašino za letanje. Zakaj samo
tako mi je bilo mogoče, urno in srečno na
suho priti. Ker sem znal plavati, kakor
malo kdo, mi je ta umetnost prvo misel v
glavo dala. Prav zložno sem sedel na širokem
jermenu v sredi mašine, ktero sem, kakor
je bilo treba, ali nižje ali višje, na desno ali
na levo, naprej ali nazaj lahko pognal. Tako
sem letel tudi urno kakor lastovka v višavo.
Najprvo sem hotel visoko v oblake se
vzdigniti, da bi videl, kje in kam bi se naj¬
bolj varno doli spustil. Bil sem že blizo lune,
kar me zadene nepričakovana nesreča. Ko
sem namreč v drugo sapo prišel, sem menda
pozabil perute svoje mašine prav naravnati.
Veter se je v perute vjel tako, da jih nisem

49

mogel več voditi in vrtinec me je gonil po
višavi, kakor slabo peresce. Resnično vam
moram reči, da sem še v vseh zaprekah
svojega življenja svojo glavo obdržal, pa tukaj
'je nisem mogel. V glavi se mi je zmešalo.
Čutil sem kakor v težkih sanjah, da padam,
ali bom pa v morje ali na suho padel, nisem
mogel razločiti. In kdo bi bil pa tudi raz¬
ločiti mogel?

Ko sem se iz svoje omame zavedel, sem
ležal na mehki postelji, ki je bila na solnce
postavljena in dobra sreča me je na njo po¬
ložila. Vesel skočim iz nje, tečem k morji
in pošljem brez odloga barko k zapušenim
svojim tovarišem. Vsi se rešijo in par tednov
pozneje pridem srečno v južno Ameriko.

Peti prigodek.

Ko sem bil še na Turškem, sem si
večkrat v barčiči po morji kratek čas delal.
Celo veliko turško mesto in Sultanov grad
sem videl. Nekega jutra, ko lepoto in jasnost
obnebja ogledujem, zagledam nekaj v višavi,
kar je bilo kakor gosje jajce veliko. Še nekaj
druzega je v tej reči doli viselo. Kar vzamem
svojo najboljšo in najdaljšo puško, brez ktere
nisem šel nikoli od doma, jo nabašem s
kroglo in jo izstrelim v okroglo reč. Pa za¬
stonj. Še drugič strelim z dvema kroglama,
pa tudi zdaj nič ne opravim. Še le ko tretjič

Lažnjivi Kljukec. 4

50

vstrelim, s štirimi ali petimi kroglami, na¬
redim na eni strani luknjo in pripravim reč
na zemljo. Mislite si, kako sem se čudil, ko
je lep pozlačen voz, ki je na silno velikem
balonu visel, kakih dvanajst komolcev od
mene poleg moje barke padel. V vozu je sedel
mož in polovica ovce, ki je bila kakor pečena.
Ko se je moje čudenje nekoliko vleglo, sem
obstopil voz in moža s svojimi ljudmi.

Možu, ki je bil Francoz, ste viseli iz
vsakega žepa po dve silno lepi verižici od
ure z lepimi velikimi kamniči, na kterih so
bili gospodje in gospe namalani. Iz vsake
luknje za gombe (knofe) mu je visela zlata
svetinja, najmanj sto cekinov vredna, in na
vsakem prstu je imel demantov prstan. V
hlačah in suknji je imel polne mošnje cekinov.
Moj Bog, sem mislil, ta človek je moral
človeškemu rodu silno veliko dobrot skazati,
da je s tako mnogimi darovi obložen. Pa pri
vsem tem je bil vender zdaj tako preplašen,
da ni besedice ziniti mogel. Čez dolgo časa
se zopet zave in pove mi tole: «Te vožnje
nad zemljo sicer nisem s svojo glavo in uče¬
nostjo iznašel, pa vender sem imel srce, se
v višave spustiti. Pred kakimi sedmimi ali
osmimi dnevi — pozabil sem že prav kdaj
— se vzdignem na Angleškem in vzamem
ovco seboj, da bi na tisoče zijalom čudne
reči kazal. V mojo nesrečo se prevrže veter

51

deset minut potem, ko sem se vzdignil, in
namesto da bi me bil tja nesel, kjer sem se
hotel zopet na zemljo spustiti, me je zagnal
nad morje, kjer sem menda tudi celi čas v
neizrečeni višavi visel. Dobro je bilo, da z
ovco nisem mogel komedij začeti; kajti tretji
dan me je taka lakota nagnala, da sem
moral ovco zaklati. Ko sem bil takrat tako
neskončno visoko nad luno in čez šestnajst
ur pozneje nazadnje tako blizu solnca prišel,
da sem si obrvi osmodil, sem položil mrtvo
ovco potem, ko sem jo iz kože djal, na
tisto mesto voza, kjer je bilo solnce naj¬
močneje, ali z drugimi besedami, kjer balon
ni sence delal. Tako je bila v pol ure pečena.
S to pečenko sem se ves čas živil.»

Tu mož neha govoriti in zdelo se mi
je, da je reči okrog sebe ogledoval. Ko sem
mu povedal, da je grad tu pred nami Sul¬
tanov in da je to mesto glavno mesto
Turčije, se je silno, silno vstrašil, ker je
mislil, da je kje drugje. «Da sem tako daleč
letel,» je rekel, «pride od tod, ker se mi je
odtrgala v balonu vrv, s ktero sem ga vladal.
Ako bi ne bili vi v balon vstrelili in ga raz¬
trgali, bi bil menda kakor turški prorok Ma-
homed visel do sodnega dne med nebom in
zemljo.»—-Voz je dal potem veslarju, ki je barko
vodil. Ov t co je vrgel v morje, balon se je pa,
ko je na zemljo padel, raztrgal na drobne kosce.

4 *

52

Šesti prigodek.

Ker imam še priložnost, gospodje, en
poliček sprazniti, je rekel Kljukec, ko je svoj
peti prigodek končal, vam bom še nekaj
povedal, kar se mi je zgodilo par mesecev
pred, preden sem se vrnil v Evropo; nazadnje
še nekaj druzega.

Sultan me je poslal v Egipet po velicih
opravilih, ki so bila pa taka, da so morala
večno skrivna ostati. Z veliko častjo in z
mnogimi služabniki sem potoval po suhem.
S potoma sem imel priložnost, še več prav
pridnih služabnikov dobiti. Ko sem bil nam¬
reč komaj par milj od Sultanovega mesta,
zagledam majhnega, drobnega človeka prav
urno čez polje teči, in vender je imel možiček
na vsaki nogi najmanj petdeset funtov svinca
privezanega. Čudil sem se mu in ga pokličem:
«Kam, kam tako urno, prijatelj? in zakaj
si otežuješ svoje noge tako?» — Odgovori
mi: «Pred pol ure sem šel z Dunaja, kjer
sem pri imenitni gospodi služil, pa sem slovo
vzel. V turško mesto sem se namenil, službe
iskat. Ker mi pa zdaj ni več treba tako urno
teči, sem si svinca na noge navezal.» — Do-
padel mi je ta človek. Vprašal sem ga, ali
hoče meni služiti. Rekel je, da. Šli smo dalje
in prišli smo v marsiktero mesto in v mar-
siktero deželo. Ne daleč od poti na travniku

53

je ležal nek človek tako tiho, kakor da bi
bil spal. Tiščal je le svoje uho tako pazljivo
na zemljo, kakor če bi bil hotel peklenske
prebivalce poslušati. «Kaj poslušaš, prijatelj?»,
«Iz dolgega časa poslušam travo, kako rase.»

— «Ali pa znaš to?» — «0, to je mala reč?»

— «Pojdi tedaj k meni v službo, prijatelj,
kdo ve, kaj bo včasih pri meni poslušati
treba!» Poskočil je in šel z mano. Ne daleč
od ondi je stal na griči z namerjeno puško
lovec in je streljal v višavo. — «Bog daj
srečo, Bog daj srečo, gospod lovec! Kaj pa
streljaš, ko ni ničesar videti?» — «0, po¬
skušam samo to novo puško. Na vrhu zvo¬
nika sv. Štefana na Dunaji je sedel vrabec,
vstrelil sem ga ravnokar.» Kdor ve, kakšen
prijatelj lovstva da sem, se ne bo čudil, da
sem korenjaškega lovca kar objel. Da sem si
vse prizadejal, tudi tega v službo vzeti, si vsak
lahko misli. Šli smo potem skozi marsiktero
mesto in pridemo nazadnje mimo Libanonske
gore. Tuje stal pred velikim cedrovim gozdom
čvrst korenjak, ki je vlekel vrv, okrog celega
gozda ovito. «Kaj vlečeš, prijatelj?* ga
vprašam. — «0, lesa za poslopje bi imel
domu spraviti. Pozabil sem pa sekiro doma.
Pomagati si morem, kakor gre.» — Ko je
to izgovoril, je potegnil z enim potegljejem
cel gozd, eno miljo velik, kakor bilko pred
mojimi očmi na tla. Vsak si ve, kaj sem

54

storil. Ne bil bi ga spustil tega tiča za nič
ne. Ko smo potem počasi v egiptovsko de¬
želo prišli, je nastal tak vihar, da sem se
bal, da bom z vsemi svojimi konji, vozovi
in služabniki v višavo zletel. Na levo naše
poti je stalo sedem mlinov na sapo po vrsti,
kterih lopate so se tako naglo okrog vreten
vrtile, kakor vreteno najurneje predice. Ne
daleč od ondi je stal na desni strani silno
širok človek, ki je tiščal s kazalcem svojo
desno nosnico. Ko nas je v taki sili in takem
viharji capati videl, se je na pol obrnil in
nas je tako ponižno pozdravil, kakor vojak
svojega generala. Naenkrat ni bilo nobene
sapice več čutiti in vsi mlini so se vstavili.
Ves začuden nad tem zavpijem: «Kaj je?
Ali imaš vraga v sebi ali si sam vrag?» —
«Ne zamerite, žlahtni gospod!» mi odgovori,
«drugega ni nič, kakor svojemu gospodarju,
tam mlinarju, sem malo sapice delal. Da bi
ne bil vseh sedem mlinov prekucnil, sem
moral eno nosnico zatisniti.» — Ej, ta človek
je nekaj vreden, sem si mislil na tihem. Ta
se bo dal porabiti, kedar enkrat domu prideš
in ti sape zmanjka, ko bodeš vse te čudne
reči pripovedoval, ki so se ti na potovanji
na suhem in po vodi primerile. Kmalu sva
se vdinjala. Pustil je mline in z mano šel.

Ravno čas je bilo zdaj v Kahiro priti.
Takoj, ko svoje opravke ondi opravim, vse

55

svoje, razun novo vdinjanih, spustim in se
nazaj vrnem. Ko je bilo vreme silno prijetno
in imenitna reka Nil kaj lepa, sem barko
najel in se po vodi v Aleksandrijo peljal.
Dva dni je šlo vse po sreči. Gotovo ste že
večkrat o povodnjih slišali, ktere Nil vsako
leto naredi. Tretji dan je začel Nil kaj silno
rasti in četrti dan je bila vsa dežela na levo
in desno več ur daleč pod vodo. Peti dan
po solnčnem zahodu se zaplete moja barka
naenkrat v nekaj, kar sem za grmovje smatral.
Ko se prihodnje jutro zdani, vidim se ob¬
danega od vseh stranij od mandeljnovega
drevja, ki je bilo polno zrelih, sladkih man¬
deljnov. Ko vrvico vržemo, vidimo, da smo
najmanj šestdeset komolcev nad zemljo in
da ni mogoče ne naprej ne nazaj iti. Okoli
osme ali devete ure, toliko je moralo biti,
kakor sem na solncu poznal, vstane naenkrat
vihar, kteri našo barko vso na jedno stran
nagne. Vodo zajame in potopi se in ne slišal
ne videl nisem dolgo nič od nje, kakor bodete
takoj slišali. V našo srečo smo se vsi oteli,
namreč osem mož in dva fanta, ker smo
zlezli med veje dreves. Tu smo ostali tri dni
in smo se samo z mandeljni živili. Pijače
nam ni manjkalo. Čez tri tedne po naši
nesreči je voda zopet tako urno upala,
kakor je narasla, in šestindvajseti dan smo
bili zopet na zemlji. Naša barka je bila prva,

56

ki smo jo zagledali. Kakih dve sto stopinj
od ondi je bila, kjer se je vtopila. Ko smo
vse, česar smo potrebovali, na solnci posušili
in seboj vzeli, šli smo zopet ceste iskat, ki
smo jo zgrešili. Kakor sem natanko pre¬
udaril, nas je voda kakih stoinpetdeset milj
čez vrte in njive zanesla. Čez sedem dni
prišli smo do Nila, ki je zdaj zopet v svoji
strugi tekel, in povedali smo poglavarju, kako
se nam je godilo. Ta nam je dal prijazno
vsega, česar smo potrebovali in peljati nas
je dal s svojo barko. V šestih dneh smo
prišli v Aleksandrijo, od koder smo se na
Turško prepeljali. Sultan me je prav milost¬
ljivo sprejel in še celo svoje žene mi je po¬
kazal, česar še nikomur pred mano ni storil.

Pri Sultanu sem, kar sem se iz Egipta
vrnil, vse in vse veljal. Ni mu bilo mogoče
brez mene živeti, in vsaki dan sem moral
pri njem kositi in večerjati. Reči vam moram,
gospodje, da ima turški cesar najboljše jedi
med vsemi drugimi. Pijač pa nima, ker
Mohamedova postava, kakor je znano, pre¬
poveduje Turkom vino. Očitno tedaj ne pije
nihče vina. Kar se ne zgodi očitno, zgodi
se vender časih na skrivnem. In vkljub pre¬
povedi ve vender marsikter Turek tako dobro,
kakor marsikdo pri nas, kako se kozarec

57

dobrega vina prileže. In to je tudi Sultan
vedel. Pri kosilu in večerji ni dobil nihče
vina povohati. Po jedi je pa Sultana navadno
steklenica dobrega vina v njegovi stanici
čakala. Enkrat mi pomigne skrivaj, da naj
grem ž njim. Ko sva bila sama, vzame iz
omarice steklenico ter reče: «Kljukec, vem,
da se vi kristijani na kozarec dobrega vina
dobro umete. Tu imam še eno samo stekle¬
nico Tokajca. Tacega še nikoli v svojem
življenji niste pili.» —- Potem natoči meni
in sebi in trčiva. — «No, kaj pravite? Jelite,
da je roba?* — «Vince je dobro, mogočni
gospod,* mu odgovorim, «pa če mi ne zame¬
rite, vam moram povedati, da sem na Dunaji
dosti bolje pil. Saperlot! Če bi tega vi pili.*
— «Prijatelj Kljukec, poznam vas kot pošte¬
nega moža, pa nemogoče je, da bi kak drug
Tokaje bolji bil. Zakaj dobil sem že davno
samo to steklenico od nekega ogerskega
grofa, ki mi ga ni mogel prehvaliti.* —
«Kaj še, gospod Sultan! Tokaje in Tokaje,
to je razloček. Gospodje Ogri se ne prehite
s posebnimi darovi. Kaj stavite in pripravim
vam v eni uri po ravnem poti iz cesarskega
hrama steklenico Tokajca, ki se bo drugač
vbrisal.» — «Kljukec, mislim, da bledete.*
«Ne bledem. Naravnost iz cesarskega hrama
vam pripravim v eni uri steklenico Tokajca,
pred kterim naj se ta cviček skrije.* —

58

«Kljukec, Kljukec, za norca me hočete imeti;
to vam pa prepovem. Poznam vas sicer kot
resničnega moža, pa zdaj si moram vender
misliti, da otrobe vežete.» — «Eh, kaj to,
gospod Sultan, Saj se da poskusiti to. Ako
ne spolnim svoje besede — saj veste kako
vsako laž sovražim — mi velite glavo od¬
sekati. Pa moja glava ni zelnata glava. Kaj
pa nasproti postavite?* —«Tu je moja roka.
Držal vas bom za besedo; kajti za norca
imeti se tudi svojemu najljubšemu prijatelju
ne pustim. Ako mi ne pripravite do štirih
steklenice Tokajca, vam bo brez milosti od¬
letela glava. Ako pa svojo obljubo spolnite,
si smete iz mojega zaklada vzeti toliko zlata,
srebra, biserov in žlahtnih kamnov, kolikor
jih najmočnejši človek more nesti.» — «To
je pa že prijetno za uho,» odgovorim jaz,
prosim za pero in črnilo in pišem čuvaju
cesarskih vin Terezije to-le pismice:

«Gospod! ker mi je dobro znano,
da imate v hramu tokajsko vino, mi
ne zamerite, ker vas prosim po tem
človeku, kteri vam to pismice izroči, ga
steklenico poslati, pa najboljšega. Stavil
sem in za glavo mi gre. Če vam za-
morem s čem vstreči, sem vedno pri¬
pravljen in ostanem i. t. d.»

Ker je bilo že pet minut čez tri, sem
dal pismice kar razpečačeno svojemu tekunu,

59

ki si je moral svinec z nog odvezati in jo
brez odloga vrezati na Dunaj. Potem sva
jaz in Sultan, boljšega vina pričakovaje,
njegovo steklenico do dna izpraznila. Ura je
bila četrt, pol, tri četrti in še ni bilo tekuna
ne slišati ne videti. Začelo mi je že vroče
prihajati; zakaj zdelo se mi je, da je Sultan
že časih pogledoval po vrvici, da bi rablju
pozvončkal. Dovolil mi je sicer še, malo
na vrt iti se hladit; pa šla sta za mano
tudi dva služabnika, ki me nista pustila
izpred oči. V tem strahu in, ker je manj¬
kalo le samo še pet minut do štirih, sem
poslal urno po svojega poslušalca in strelca.
Koj sta prišla, in poslušalec se mi je moral
na zemljo vleči in poslušati, če tekun ne
pride. Pa kako sem se vstrašil, ko mi pove,
da tekun nekje daleč trdno spi in na vso
moč smrči. Komaj strelec to sliši, kar steče
na grič in se na prstih stoječ povsod ozira,
in reče urno: «Pri moji ubogi duši! tam
leži lenuh pod hrastom pri Belem Gradu in
steklenica poleg njega. Počakaj, jaz te bom
pošegečkal!» — In to izgovorivši, pomeri
s svojo puško in ustreli v vrh hrasta. Toča
želoda, listja in vej pade na zaspanca, ga
zbudi in prižene, ker se je sam bal, da je
čas skoro zaspal; tekel je tako urno, da je
še pol minute pred štirimi s steklenico in
pismom prišel. To je bilo veselje! — Oj,

60

kako se je oblizoval Sultan! — «Kljukec!»
je rekel, «ne smete mi zameriti, če to stekle¬
nico sam zase ohranim. Vi ste na Dunaji
v večji milosti, kakor jaz! Še več jih bodete
lahko dobili.» To izgovorivši je zaprl stekle¬
nico v omaro, jo zaklenil, ključ saboj vzel
in zakladniku pozvončkal. Oh kako mi je
to lepo v ušesa zvonilo! — «Stavo vam
moram plačati.» Zakladniku, ki je prišel,
reče: «Tukaj naj vzame moj prijatelj Kljukec
toliko iz mojega zaklada, kolikor more naj¬
močnejši človek nesti!» — Zakladnik se je
pripognil gospodu noter do tal s svojim
nosom, meni je pa Sultan roko prav bratov¬
sko stresel in oba odpusti.

Lahko si mislite, da se nisem prav nič
obotavljal storiti, kar mi je bilo rečeno.
Poklical sem svojega močnega služabnika z
njegovo vrvijo in sem šel v zaklad ž njim.
Kar je moj močni sluga potem, ko je svojo
culjo povezal, še ondi pustil, po to bi težko
kdo izmed vas iti hotel. Naravnost proti morji
sem hitel s svojo bero, najamem najmoč¬
nejšo barko, ki jo je bilo dobiti, in odrinem,
dobro preskrbljen, da bi v varnost spravil,
kar sem nalovil, predno se je kaj zopernega
primerilo. Kar sem se bal, to se je zgodilo.
Zakladnik je zakladnico do kraja odprto
pustil — pa tudi treba ni bilo več, jo še
zaperati — teče kakor norec k Sultanu in

61

mu pove, kako sem po njegovih besedah
vse storil. Lahko si mislite, kako je Sultan
pisano gledal. Kmalo mu je bilo žal, da se
je tako prehitel. Zapovedal je tedaj, koj z
vsemi barkami za mano iti in mi povedati,
da nisva tako stavila. Nisem bil še dve
milji daleč, že zagledam vse Sultanove barke
za mano, in reči moram, da se je moja
glava, ki se je komaj vtrdila, zopet majati
začela. Pa zdaj je bil moj vetrevec pri rokah.
Rekel je: «Ne bojte se, žlahtni gospod!*
Stopil je potem na zadnji konec barke, tako
da je imel eno nosnico proti turškim barkam,
eno pa v naše jadre obrnjeno in je toliko
vetra naredil, da niso le turške barke vse
polomnjene nazaj zagnane bile, ampak tudi,
da je moja barka v kratkem na Laško prišla.
Toda le malo tega bogastva je prišlo meni
v prid, ker so me tolovaji čisto oropali.

Zdaj pa gospodje sem prav res že za¬
span. Voščil jim je tedaj vsem lahko noč.

Sedmi prigodek.

Več večerov potem so Kljukca zopet
prosili, svoje lepe in prijetne dogodke pri¬
povedovati, pa zaman. Lepo navado je namreč
imel, nič ne storiti, če se mu ni ljubilo. Na¬
zadnje pa je prišel večer, po kterem so vsi
tako hrepeneli. Sladko smehljanje je bilo
gotovo znamenje, da jih bo Kljukec uslišal.

62

Gotovo ste slišali, kedaj je šel kapitan
Pipež novih dežel iskat. Spremil sem ga, ne
kot častnik, ampak kot prijatelj. Ko smo že
precej daleč v severne krajč prišli, vzel sem
svoj daljnogled in ogledoval reči, ki so bile
okrog mene. Kake pol ure pred nami je pla¬
vala cela gora ledu, višje kakor jambori naše
barke, na nji sem videl dva severna medveda,
ki sta se, kakor sem videl, hudo ruvala. Obesil
sem tedaj takoj svojo puško čez ramo in
grem proti ledu; našel sem pa, ko sem vrh
gore prišel, silno težavno in nevarno pot.
Večkrat sem moral čez strašne prepade
skočiti, na drugih mestih pa je bil led tako
gladek kakor zrcalo, tako da sem vedno
padal in vstajal. Vender sem pa tako daleč
prišel, da sem medveda doseči mogel, in
videl sem tudi, da se nista ruvala, temveč
le igrala. Preračunil sem že, koliko ste nju
koži vredni, zakaj vsak je bil vsaj toliko
velik kakor pitan vol; ko sem pa ravno hotel
puško vanj pomeriti, mi spodleti desna noga,
padem znak in ob zavednost sem bil kake
pol ure. Mislite si moj strah, ko sem se
vzbudil in vidim, da se je jedna strašnih
zverin na moj obraz obrnila in me ravno
zgrabila za moje nove jerbaste hlače. Gorenji
del mojega života je bil pod njenim trebuhom
in moji nogi ste naprej moleli. Bog ve, kam
bi me bila še zverina vlekla; pa izlekel

63

sem svoj pipec iz hlač, ta je bil, ki ga tukaj
vidite, ga zaderem v njeno levo zadnjo taco
in odrežem kar tri kremplje. Spustila me je
takoj s strašnim rjovenjem. Napel sem svojo
puško, jo sprožim v ležečega medveda in
padel je na led. Vstrdil sem sicer eno teh
krvolokih zverin, zbudil sem pa tudi jih več
tisoč, ki so v okolici na ledu spali. Vsi so
jo kar proti meni pribrenkali. Časa nisem
smel nič zgubiti. Zgubljen sem bil, ali pa
mi je kaka hitra zvijača mogla v naglici po¬
magali. Dobil sem jo. V polovici časa, ki
ga vajen lovec potrebuje, da zajca na meh
odere, slečem mrtvemu medvedu njegovo
suknjo, se zavijem v njo in vtaknem svojo
glavo ravno pod njegovo. Komaj sem to
opravil, je bila že cela tropa okrog mene
zbrana. Vroče in mraz mi je bilo v tem
kožuhu. Pa zvijača mi je izšla popolnoma.
Po vrsti so prišli, me ovohali in mislili so,
da sem prav medved, njih brat. Tudi mi
ni nič manjkalo, kakor prava velikost, da
bi bil ves njim enak. Pa več mladičev je
bilo med njimi, ki niso bili dosti večji. Ko
so vsi mene in truplo svojega ranjcega to¬
variša ovohali, smo se prav dobro sprijaznili.
Tudi sem jih znal v vsem prav dobro po¬
snemati, samo v mrmranji, rjovenji in
ruvanji so me presegli. Dasiravno sem bil
kakor medved, sem bil venderle človek. Pre-

64

udarjati sem začel, kako bi zamogel to pri¬
jaznost v svoj prid obrniti.

Nek star zdravnik mi je nekdaj povedal,
da v hrbtanec zabosti takoj umori. Sklenil
sem tedaj to poskusiti. Vzel sem v roko svoj
nož in ga porinem največjemu medvedu za
pleče v tilnik. To je bilo kaj težko in bal sem
se, da sem se ves tresel. Zakaj to je bilo
gotovo, če bi zverina ne poginila takoj, bi
me v drobne kose raztrgala. Pa srečen sem
bil. Medved se je zvalil mrtev pred mene,
pa še nič črhnil ni. Sklenil sem tedaj z vsemi
drugimi tako storiti. Lahko me je stalo; zakaj
dasiravno so videli svoje brate na desno in
levo počepati, si vender niso nič hudega
mislili. Nobeden ni vedel, zakaj tako cepajo
in to je bila njih in moja sreča. Ko sem jih
vse tako mrtve videl, sem se mislil kakor
Simsona, ko je toliko sovražnikov pobil. Da
bi vse v kratkem spravil, sem se vrnil na
barko in sem vzel toliko ljudij seboj, da so
mi pomagali medvede iz kože devati in ple¬
četa in stegna na barko nositi. V nekterih
urah smo to storili in barko naložili. Ostanke
smo pometali v vodo, dasiravno bi bili osoljeni
ravno tako dobri kakor gnjat.

Ko smo domu prišli, sem poslal nekaj
plečet najimenitnejšim gospodom na Angle¬
škem, nekaj kupcem, drugo pa svojim po¬
sebnim prijateljem.

65

Vsi so mi bili hvaležni.

Medvedove kože sem poslal rusovski
cesarici. Tudi ta se mi je v posebnem pismu
zahvalila in povabila me na Rusko. Pa pisal
sem ji, da me ne mika tako daleč iti.

Osmi prigodek.

Drugo pot sem se peljal z Angleškega
v Indijo. Psa sem imel pri sebi, ki ni mogel
preplačan biti z zlatom. Nikoli me ni goljufal.
Nekega dne, ko smo bili še najmanj tristo ur
od suhega, se je nastavil moj pes. Skoro
eno celo uro sem ga gledal s čudenjem, in
povem to vsem častnikom barke, rekoč, da
moramo blizo dežele biti, kajti moj pes sledi
zver. Vsi so se mi smejali, pa zavoljo tega
nisem nehal, vse dobro o svojem psu misliti.

Po dolgem besedovanji rečem kapitanu
krepko, da nosu svojega psa več zaupam,
kakor pa očem vseh, kolikor jih je na barki,
in da, ako se mu poljubi, stavim sto cekinov,
da bodemo prve pol ure videli divjad. Sto
cekinov me je ravno vožnja stala.

Kapitan, kakor duša dober mož, se je
zopet zasmejal in rekel našemu zdravniku,
da naj mi žilo pošlata. Storil je to in po¬
vedal, da sem popolnoma zdrav. Potem sta
več časa nekaj šepetala, kar sem skoro vse
dobro razumel.

Lažnjivi Kljukec. 5

66

«Meša se mu malo,* rekel je kapitan,
«pošteno se ne morem v stavo podati.*

«Jaz pa drugače mislim,* mu odgovori
zdravnik. Prav popolnoma je zdrav. Zaupa
le samo več vohanju svojega psa, kakor pa
umu vsakega častnika. Zgubil bo na vsak
način, pa prav se mu zgodi.^

< Taka stava ne more,* govoril je kapitan
dalje, «po moji pameti prav poštena biti. Še
večja čast pa bode zame, če mu potem de¬
narje zopet nazaj dam.»

Med tem pogovorom je moj pes vedno
trdo stal in mi je mojo misel še bolj vtrdil.
V drugo sem mu rekel, da stavim in vdal
se je v to.

Komaj sva si v roko segla, kar so ne-
kteri izmed mornarjev, ki so v dolgem, zadej
za barko privezanem čolnu tičali, silno veliko
ribo ubili, ktero so tudi takoj na barko po¬
tegnili. Začeli so ribo mesariti, in glejte, kaj
smo našli v nji? Ne manj kot šest parov
živih jerebic v ribjem želodci.

Te uboge živali so bile uže tako dolgo
v ribjem želodci, da je jedna jerebica na
petih jajcih sedela, kterih jedno je bilo ravno
izvaljeno, ko so ribo razparali.

Tega mladega tiča smo izredili pri majhnih
mačkah, ki so par minut pred na svet prišle.

Stara mačka ga je tako rada imela, ka¬
kor vsako svojih mladih, in silno nevoljna

67

je bila, če je jerebica predaleč letela in se
ni kmalu vrnila. — Med drugimi štirimi so
bile štiri jerebice, kterih je jedna vedno
jajca valila, tako da smo na celi poti vedno
obilo divjadi jesti imeli. Zvestemu psu sem
dal vsak dan iz hvaležnosti za sto cekinov,
ki sem jih po njem dobil, košice, časi pa
tudi celega tiča.

Deveti prigodek.

V poslednji vojski Angležev s Španci
sem se peljal po morji v trdnjavo, Gibraltar
imenovano, ktero so Španci oblegali, svo¬
jega starega prijatelja, nekega generala, ob¬
iskat, ki je trdnjavo tako hrabro branil, da
si je slavo pridobil, koja bo njegovo ime
sto in sto let spremljevala. Veselje, da sva se
zapet videla, sva samo midva občutila, kajti
popisati se ne da; in ko se je to nekoliko
ohladilo, sem šel z generalom po trdnjavi,
da vidim, kakošna je in kako se oblegavci
vedejo. Z Angleškega sem silno dober daljno¬
gled prinesel. Skozi njega sem videl, da se je
sovražnik ravno pripravljal, velik top, v ko-
jem je bila 36 funtov težka krogla, vžgati,
kjer smo stali. Povedal sem to generalu.
Tudi on pogleda skozi moj daljnovid in spo¬
zna, da imam prav. Z njegovim privoljenjem
sem dal kar top z 48 fantov težko kroglo
nabasan pripeljati in ga naravnam — za-

5 *

68

kaj topničar sena bil, ne da bi se hvalil, da
mi ga ni bilo para — tako natanko, da
sem si bil svest, zadeti.

Pazil sem na sovražnika ostrč, in ko
vidim, da hoče vstreliti, dam tudi jaz zna¬
menje, naj se streli. V sredi poti ste se obe
kroglji tako strašno zadeli in s tako močjo,
da je sovražnikova krogla silno nazaj odletela,
da ni samo možu, ki jo je izstrelil, glavo
čisto odbila, ampak tudi šestnajst druzih
glav z vratov popihala, ki so jej bile na potu.
Letela je naravnost v Afriko. Predno je pa
čez morje priletela, je letela skozi tri po
vrsti stoječe barke, potem še dve sto milj
daleč v deželo ter vdari nazadnje skozi streho
neke koče, zbije neki stari babici, ki je z
odprtimi ustmi znak ležala in spala, zobe,
kolikor jih je še imela, in obtiči nazadnje
v grlu stare žene. Njen mož, ki je kmalu
potem domov prišel, hotel je kroglo izvleči.
Ker je pa ni mogel, jo je kar s žokovnikom
v želodec porinil, iz katerega je potem po
svoji poti prišla.

Ta krogla se je prav dobro obnesla.
Ona ni samo sovražnikovo po njeni poti
nazaj pognala, ampak je tudi po mojem na¬
menu naprej letela in vrgla sovražnikov top,
ki je hotel nas najti, z k6l s tako močjo,
da je, v barko priletevša, dno barke pre¬
bila. Barka je vodo zajela in se s tisoč

69

mornarji in kdo vč s koliko vojaki, ki so
bili na nji, potopila. To ni bilo nič vsak¬
danjega. Pa nimam želje, to samo sebi v čast
pripisavati. Nihče pa ne more tajiti, da gre
meni čast, da sem si jaz to izmislil. Pa
tudi sreča je k temu pripomogla. Spoznal
sem namreč pozneje, da je imel naš top eno
mero smodnika več kakor sicer. In samo to
je moglo krogli tako moč dati, da je so¬
vražnikovo nazaj zagnala.

General mi reče, če hočem častnik po¬
stati. Zahvalim se mu za to in zadovoljen
sem bil s hvalo, ktero mi je tisti večer pri
večerji vpričo vseh častnikov izrekel.

Ker sem imel Angleže silno v časti,
sem sklenil, trdnjave ne pred zapustiti, kakor
da jim bom še s čim vstregel. Čez tri tedne
sem imel priložnost to storiti. Preoblečem
se po špansko, se splazim ob eni po pol
noči iz trdnjave in pridem srečno v sovraž¬
nikov tabor. Ondi grem v šotor, v kterem
se je veliki španski general s svojimi čast¬
niki posvetoval, kako bi zjutraj vdarili na
trdnjavo. Moja obleka me je varovala. Nihče
me ni ven gonil, in vse sem mogel slišati,
kar se je godilo. Nazadnje gredč spat, in
kmalu sem slišal še celo straže smrčati. Koj
sem začel svoje delo. Snel sem vse topove,
najtežje in najmanjše s kol in jih vržem
tri milje daleč v morje. Ker nisem imel

70

nobene pomoči, je bilo to najtežje delo
mojega življenja. Ko to končam, sem zlekel
vsa kola v sredo tabora, in da bi kolesa ne
ropotala, jih znosim po dva in dva pod
pazduho na kupec tako visoko, kakor je
bila naša trdnjava. Potem kresnem s kosom
zlomljenega 48funtnega topa ob kremen, ki
je dvajset komolcov globoko pod zemljo v
starem zidu tičal, da so se strašne iskre
pokazale, vžgem netilo in podkurim celi
kupec.

Kar je najrajše gorelo, to sem položil
najzdolej, in tako je bilo vse v enem hipu
v plamenu. Da bi vso krivico od sebe od¬
vrnil, sem bil prvi, ki sem hrup naredil. Ves
tabor je bil, kakor si morete misliti, v strašni
zmešnjavi in sploh so mislili, da so bile
straže podkupljene in da je moralo najmanj
sedem ali osem polkov iz trdnjave priti, da
so vse to tako strašno vgonobili. Nek učen
mož piše v svojih knjigah, da so Španci
silno veliko izgubo imeli po ognji v taboru.
Pa ne ve, zakaj. Tega pa tudi ni mogel
vedeti, ker še te reči nikomur nisem povedal
in tudi generalu, svojemu prijatelju ne, dasi-
ravno sem jaz sam to noč rešil trdnjavo.
Španski general in vsi njegovi ljudje so v
prvem strahu pokazali pete, in so, ne da
bi se bili ustavili, štirinajst dni naprej in
naprej, neprenehoma bežali. Tudi jim je ta

71

strašni ogenj tak strah naredil, da tri me¬
sece niso nič jedli ne pili.

Kaka dva meseca potem sedim nekega
jutra z generalom pri mizi, kar bruhne bomba
na mizo. General gre, kar bi bil vsak drug
storil, kar iz stanice, jaz pa vzamem bombo,
predno se je razletela, in jo nesem vrh skale.
Od tod sem videl na nekem griči blizo so¬
vražnikovega tabora precej ljudi, spoznati pa
nisem mogel, kaj so v namenu imeli. Pogledal
sem tedaj s svojim daljnovidom in videl sem,
da sta jeden general in jeden oberst naših
ljudij, ki sta zvečer še z menoj večerjala in
se po polnoči kot ogleduha v španski tabor
splazila, sovražnikom v pest prišla in so jih
ravno obesti hoteli. Predaleč je bilo, da bi
bil mogel bombo z roko do tistega mesta
vreči. K sreči se spomnim, da imam fračo
v žepu, ktere se je rajni David zoper veli¬
kana Goljata tako srečno poslužil. Denem
tedaj svojo bombo v njo in vržem jo ravno
med tiste ljudi. Ko pade, se je tudi razletela
in pobila vse razen generala in obersta, ki
sta bila k sreči že kvišku potegnjena. Kos
bombe je pa ravno priletel pod kol, na
kterem sta visela, in ga je podrl. Jedva sta
naša prijatelja čutila, da sta na tleh, kar
sta se začela pogledovati, knj je to, in ker
sta videla, da je straži, rablju in vsem misel
v glavo šinila, smrt storiti, sta eden druzega

72

odvezala, proti morju stekla, v špansko
barko skočila in mornarje posilila, ju v eno
naših bark peljati. Kmalu potem, ko sem
ravno generalu to prigodbo pripovedoval,
prideta srečno, in veselo smo si srečo voščili
in tisti večer obhajali.

Na obrazih vam berem, da bi radi slišali,
kako je ta frača v moje roke prišla. Poslu¬
šajte, kako se je to zgodilo. Jaz sem v istini
naslednik gospe Urijeve, ki je bila velika
prijateljica kralja Davida. Oče mojega rodu
je bil nek silno učen mož Imel je pa,
kakor vsi učeni in neučeni, svoje muhe v
glavi, najmanj je pa trpel, da bi mu bila
ugovarjala; ona pa je imela napake svojega
spola, zakaj povsod in v vseh rečeh je hotela
ona prav imeti. Z eno besedo, ločila sta se.
Mnogokrat mu je od frače pripovedovala,
kot od velikega zaklada, in za dobro je
spoznala, jo menda v spomin seboj vzeti.
Predno je pa še iz dežele šla, pogrešil je
mož fračo in šest vojakov pošlje za njo.
Sukati je pa znala fračo tako dobro, da je
enega izmed zasledovalcev, ki si je menda
hotel kaj zaslužiti, na ravno tisto mesto čela
zadela, kamor je David Goljata poljubil. Ko
tovariši mtvega na tla pasti vidijo, so se
nekaj časa posvetovali, kaj storiti, in skle¬
nejo, se lepo vrniti in doma povedati, kaj se
je zgodilo. Gospa za najbolje spozna, pred

73

ko je mogoče bilo, v Egipet zbežati, kjer je
mnogo prijateljev in znancev imela. Ondi je
delj časa živela in predno je umrla, zapustila
je to imenitno fračo sinu nekega žlahtnika
in po njem je prišla po rodu do mene.

Moj oče, ki so mi to fračo kratko pred
mojim odhodom na Špansko po testamentu
izročili, so mi ta-le prigodek povedali, kterega
so tudi večkrat svojim prijateljem pripove¬
dovali, in vsak mora verjeti, da je resničen,
kdor je starega moža poznal.

«Živel sem,» tako so moj oče govorili,
«popotovaje delj časa na Angleškem. Enega
dne grem se sprehajat ob morji. Kar jo pri-
dere hud morsk konj, divjiši kakor zlodej,
proti meni. Druzega nisem imel pri sebi,
kakor fračo, s ktero sem tako ročno zverini
dva kamna v glavo zadigal, da sem ji obe
očesi izbil. Potem jo mahnem po hrbtu in
poženem v morje; kajti od tistih mal, ko
sem morskega konja oslepil, bil je ves krotek,
kakor ovca. Obrzdal sem ga mesto z ujzdo
s fračo in nesel me je potem čez morje.
Preplavala sva v treh urah morje, ki je bilo
čez trideset ur široko. Pri morji sem ga v
nekem mestu potem za sedem sto cekinov
nekemu gostilničarju prodal, ki ga je ljudem
kazal in tako lepe denarje prejel. >

«Kakor je bilo moje potovanje čudno,*
so moj oče dalje pripovedovali, «tako so

74

bile reči še bolj čudne, ktere sem na tej
poti videl. Morski konj, na kterem sem sedel,
ni plaval, ampak je neizrečeno urno po dnu
morja dirjal in milijone in milijone rib pred
seboj podil, ki so bile vse drugačne, kakor
so navadne. Nekatere so imele glavo v sredi
života, druge na koncu repa. Nekatere so v
krogu vkup sedele in neizrečeno lepe pesmi
pele; druge so zidale iz čiste vode najlepše
hiše, v kterih, kar sem si misliti mogel, ni
bilo nič druzega, kakor najčistejši ogenj v
najlepših barvah, koje je sem ter tja tekalo.
V nekterih predalih teh hiš so se ribe drstile,
v druzih mlade valile in še v druzih so se
pa mlade ribe šolale.»

«Prišel sem tudi čez silno visoke gore,
ki so bile gotovo tako visoke, kakor so snež-
niki. Ob skalah so rasla mnoga velika dre¬
vesa, na kterih so rasla repa, korenje, redkev,
pa tudi morski polži, raki in take reči so
rasle na njih. Nekatere teh reči so bile tako
velike, da bi jih velik voz komaj peljal in
najmanje so bile tolike, da bi jih močan
mož komaj nesel. Drevesa z repo so bile
najbolj rodovitna, raki in polži so bili pa
največji. — Bil sem tako pet sto sežnjev
globoko v morji, kar mi je začelo nekakošno
težko prihajati, ker mi je začelo sape zmanj¬
kovali. Srečal sem časi s svojim konjem
tudi velike ribe, ktere so hotele naji oba

75

požreti. Spodbodel sem tedaj svojo paro in
gledal, da sem, pred ko je bilo mogoče, na
suho prišel. >

«Ko sem bil že blizu kraja in je bilo
vode še komaj dvajset komolcev nad mojo
g ! avo, se mi je zdelo, kakor bi človeška
podoba v ženski obleki pred menoj na pesku
ležala. Zdelo se mi je, da še živi, in ko bliže
pridem, sem res videl, da z roko miga. Pri¬
mem jo in jo prinesem dozdevno mrtvo na
suho.*

«Dasiravno še takrat ljudje niso bili v
oživljevanji mrtvih tako izurjeni, kakor so
zdaj, je vender nek prebrisan lekar po veli¬
kem trudu malo iskrico življenja, ki je še v
ženi ostala, spet vpihal. Bila je žena nekega
mornarja, ki se je malo pred z barko od¬
peljal. Po nesreči je pa v svoji zmoti drugo
ženo seboj vzel. To je kmalu po čuvaji
domačega miru zvedela in ker je bila trdno
prepričana, da veljajo zakonske pravice tako
na morji kakor na suhem, se je vsa razka¬
čena v čolničku za njim peljala in je skusila,
ko je na barko prišla, po kratki pridigi, ki se
ne da predstaviti, svojo pravico tako krepko
dokazati, da je njen zvesti mož za dobro
spoznal, par stopinj nazaj se umakniti. Ža¬
lostni nasledek tega je bil, da je s svojo
koščeno desnico, ki je bila moževim ušesim
namenjena, morje za uho udarila, in ker je

76

to še menj poterpežljivo bilo, kakor njen
mož, je še le na dnu morja oporo našla,
ktero je iskala.»

«Lahko si mislim, kakošno hvaležnost
je njen mož do mene občutil, ko je po
svojem prihodu našel, da je njegova ljuba
ženica, ktero sem jaz otel, doma čakala. Pa
jaz nisem bil tega kriv. Storil sem svojo
dolžnost, kakor bi jo bil vsak človek storil,
dasiravno moram reči, da sem mu s tem
slabo ustregel»

Te povesti mojega očeta me je imenitna
frača spomnila, ktera je potem, ko je tako
dolgo pri moji rodovini bila in toliko dobrega
storila, nazadnje v gobcu morskega konja
se pokvarila. Jaz saj se je nisem več poslužil,
kakor samo takrat, ko sem, kakor sem
vam že povedal, Špancem celo bombo nazaj
poslal in ž njo dva svojih prijateljev smrti
otel.

Pri tej priliki se je zgodilo, da potem
frača za nobeno rabo več ni bila. Skoro
vsa je zletela v bombo, mali košček pa, ki
mi je v roki ostal, je zdaj v naši hiši v
večni spomin shranjen.

Kmalu potem se v Anglijo vrnem. Tam
se mi je nekaj posebnega primerilo.

V mesto Vepink sem moral iti, kjer so
več reči v barko nakladali, ktere sem nekemu
prijatelju na Nemškem namenil. Potem se

77

nazaj vračam. Poldne je bilo. Strašno sem
bil truden in solnce me je tako peklo, da
sem v nek kanon zlezel počivat. Komaj
vanj pridem, sem koj trdno zaspal. Bil je
ravno kraljev god. Zjutraj so vse topove
nabasali in ob eni ž njimi streljali. Nihče
ni vedel, da sem jaz v topu. Bil sem iz¬
streljen in priletim na drugi strani mesta
na dvorišče nekega kmeta na veliko kOpico
sena, kjer sem v omotici obležal, ne da bi
se zbudil.

Čez tri mesece je slama v ceni tako
poskočila, da je kmet mislil storili velik do¬
biček, če jo proda. Kopa, na kteri sem jaz
ležal, je bila največja. Začeli so tedaj to
poderati. Hrup ljudi, ki so hoteli po lestvah
na kopo zlesti, me je zbudil; še pol v spa¬
nji in ne da bi bil vedel, kje sem, sem
hotel steči in telebnem s kope na gospo¬
darja. Ko sem padel, sam nisem nič trpel,
toliko več je pa dobil kmet. Mrtev je ob¬
ležal pod mano; po nesreči in brez krivice
zlomil sem mu vrat. V svojo tolažbo sem
pa pozneje zvedel, da je bil to ostuden
žid, kteri je svoje pridelke navadno toliko
časa držal, da je nastala huda dragina in
da jih je z neizmernim dobičkom prodati
mogel. Njegova smrt je bila torej pra¬
vična kazen in za ljudi tistega kraja prava
dobrota.

78

Kako se pa začudim, ko se popolnoma
zbrihtam in doma zvem, da sem cele tri
mesece spal. Moji prijatelji so me že povsod
skrbno iskali. Da so bili veseli, ko smo se
zopet videli, si lahko mislite.»

S tem je Kljukec končal svoje pripo¬
vedovanje.