(Spcsfu/fe sveiin/e? KMETSKI LIST Izhaja vsako sredo. Naročnina: letno 30 Din, polletno 15 Din, za inozemstvo letno 50 Din. Inserati po tarifi. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Plača ln toži se v Ljubljani Uredništvo in uprava je v Ljubljani v Kolodvorski al. št. 7. Telefon inter. št 32-59. Račun pri poštni hranilnici št. 14.194. Naša zgodovina je polna trpljenja. Stran za stranjo nam govori o neskončnih naukih v borbah, ki so jih naši predniki v neenakem boju s premočnimi nasprotniki bili za svoj obstoj. Ko je val francoske revolucije s svojimi reformami zajel tudi nekdanjo Avstro-Ogrsko in je bilo sicer uradno konec fevdalizma, je ozele-nela tako pogosto imenovana »pomlad narodov« tudi slovenskemu narodu, ki je postal na podlagi spremenjene ustave enakopraven ostalim tedanjim avstrijskim narodom. Toda v bistvu je ostala ta pomlad vendar samo mrtva črka in dobrodošla pretveza za izigravanje s strani oblasti, ki je slej ko prej bila v nam neprijaznih rokah. Poleg tega je prišel drug udarec. Slovenski človek je bil v mestu in na deželi po veliki večini siromak in gospodarsko neizvežban ter je kljub papirnati enakopravnosti lezel vedno globlje v gospodarsko sužnost, ki pomeni vsakemu narodu smrt. Vrhu vseh drugih nesreč so se pojavili na deželi domači oderuhi, ki so kmetom posojali denar pod takimi pogoji in za take obresti, da je bil dolžnik dejansko na milost in nemilost enkrat za vselej izročen upniku v kremplje. Naša socialno gospodarska zgodovina te dobe pomeni eno najbolj žalostnih strani naše povest-nice sploh in naša književnost tedanjih dni je polna kričečih dokazov o obupnih razmerah, v katerih je životaril in se boril slovenski človek za svoje najosnovnejše pravice. Temelji naše svobode Tedaj so vstali rodoljubi, ki so se požrtvovalno lotili dela za gospodarsko osamosvojitev slovenskega človeka. Imeni bratov Vošnjakov sta kakor dve svetli zvezdi zažareli na slovenskem nebu. Položila sta temelje slovenskemu zadružništvu in s tem temelje resnični slovenski svobodi. Kakšni nagibi so ju vodili pri tem vele-pomembnem reševalnem delu? Že okolnost, da se je delo začelo na Štajerskem, kjer je bil pritisk tujstva najhujši, nam pove, cla je bil poleg gospodarskega momenta odločilen za delovanje tudi nacionalni vidik. Oba Vošnjaka sta pravilno spoznala, da nacionalno lahko postane in ostane neodvisen samo tisti, kdor je gospodarsko svoboden. Tako se nam je odprla doba tam po šestdesetih letih prejšnjega veka, ko je šlo prebujenje res kakor osvežujoča pomlad po deželi. Narod je kmalu doumel klic, da se šibki lahko okrepe samo v čim večji združitvi in medsebojni povezanosti, kjer vsi gospodarski drobci, ki sami zase ne pomenijo nič, postanejo kot skupnost — močna sila, kjer ni nihče zapostavljen ali manjvreden, ampak je vsak poštenjak enakovreden član skupnosti. 'Rešilna ideja in zavisi Ta, v svojem jedru globoko človečanska, v gospodarskem in socialnem oziru pa naravnost odrešilna ideja zadružništva, je slovenskega človeka kmalu popolnoma prevzela in si ga osvojila. Zadruge so rastle po naših tleh kakor čvrsta mlada drevesa. Kljub silnemu nasprotovanju naših nasprotnikov, vzlic neverjetnim šikanam s strani oblasti jih je bilo vedno več in so se jih ljudje oklepali z vedno večjim zaupanjem in ljubeznijo. Saj so občutili njih delovanje kakor občuti bolnik vpliv dobrega zdravila. — Nihče ni tedaj mislil pri zadružnem delu na kako strankarstvo. Politika je bila — in bi morala biti še danes — zadružnemu duhu in zadružni misli tuja. Kajti strankarstvo razdvaja in že s tem bistveno nasprotuje zadružnemu duhu, ki vedno in povsod samo druži in krepi. Usoda jc kljub temu hotela, da sta zavist in nestrpnost pognali nezdrave korenine in s tem prizadejali nič koliko zla. Nekaterim političnim strankam ni dalo miru, dokler niso tudi v zadružništvo zasejali strankarskega duha. Idejo, ki naj bi služila izključno gospodarski in nacionalni okrepitvi ljudstva, so zlorabili za utrditev strankarske moči. S strani resničnih in uvidevnih zadrugarjev je bil ta pojav sprejet mirno in le z željo, naj bi se iz tega ne razrasla medsebojna borba, ki bi zadružništvu samemu in s tem zlasti narodu silno škodovala. Trpljenje in upanje Tako je potem ostalo do vojne dobe. Slovenski človek je kljub strankarski oblačnosti in strankarskim vihram, ki so često vznemirjale ozračje, ohranil mirno kri in zavest, da mu je zadruga potrebna kakor lačnemu kruh in žejnemu voda. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je prav zaradi te svoje strpnosti po drugi plati v velikem delu zabredel v neko odvisnost, ki mu je vtisnila neprijeten pečat in v marsikaterem pogledu zavrla njegov razmah in polet. Nagla-simo naj le, da je mnogo svojih najvažnejših in še danes najpomembnejših gospodarskih zadružnih ustanov znal obvarovati pred strankarsko oskrunitvijo, razdori in spori, ki so seveda v strankarsko-političnih borbah neizogibni. Nagonsko je čutil, da smo vsi v prvi vrsti ljudje, potem Slovenci in dolgo za tem šele pristaši te aH one politične stranke. Ta misel, čeprav morda ni bila nikjer konkretno izražena v tej obliki, je bila vendar vodilna za dejanje in nehanje slovenskega človeka, zlasti pa za našega podc-želana, Vojna doba 1. 1914. do 1918. je izpodvezala vse naše življenje, zlasti pa gospodarsko in zadružno delovanje. Narod se je vil v nepopisnih bolečinah med življenjem in smrtjo in pričakoval trenutka, ki naj odloči njegovo usodo. Končno nam je iz krvi junakov in iz nesebičnega dela požrtvovalnih prednikov, klicarjer, buditeljev in organizatorjev, med katerimi zavzemajo početniki slovenskega zadružništva odlično mesto, vzklila narodna in politična svoboda v Jugoslaviji. Narod je upravičeno pričakoval in upal, da bo to dejstvo pomenilo vsestranski preporod. Veroval je, da se bomo otresli nekdanjih zmot in sami obsodili zablode neljube preteklosti. Razočaranje v svobodi Žal, se je izkazalo, da se je narod varal V svojih pričakovanjih. Zgodilo se je namreč prav nasprotno. Strankarska strast se je razplamtela v takem obsegu, da je stranka postala premnogim več ko država, interes stranke več ko interes naroda. Zato ni čudno, da je postal narod zbegan in obupan ter se je pričel v nagonski samoobrambi umikati javnemu življenju. A kar je najhujše: zgodilo se je, česar se je vsak iskren zadrugar najbolj bal in kar mora vsak pošten Slovenec in Jugoslovan brezpogojno obsojati, namreč — borbo med zadrugami zaradi čisto strankarskih interesov. Ta uničujoči vrtinec, o katerem so skraja dobro misleči ljudje upali, da se bo polegel, se je razširil v poguben orkan. Narod noče sramote To je dejstvo, ki bolj kakor vsaka beseda vpije o nezdravih razmerah in temnih namenih nekaterih ljudi. Slovenski narod je prisiljen vzeti to dejstvo na znanje in usmeriti vse svoje delovanje in vsiljeno horbo v tako smer, da bo sramota čim prej odstranjena z našega narodnega telesa. Primerov je brez števila, drug bolj kričeč mimo drugega. Ako naj nam bo sveta vera naših očetov, če naj ohranjujemo jezik, šege in navade, nam morajo biti svete tudi gospodarske in zadružne ustanove, zgrajene na toplih, krvavih žuljih naših prednikov. Vsak drobec teh ustanov je prepojen z znojem naših prednikov in z ljubeznijo ter skrbjo za bodoči rod. V sv a č jem gnezdu Med Sokole, nacionaliste, socialiste, napred-njakarje in druge je pred tremi leti vrgel »Slovenec« tudi krščanske socialiste, ki jih je ustanovil dr. Janez Ev. Krek in ki jih vodita dr. Andrej Gosar in Jože Gostinčar. Ta huda kazen jih je zadela zaradi njihove nepokorščine. Krščanski socialisti se branijo z napadalno taktiko in takole odgovarjajo v »Delavski pravici«: Nekoč je vedel »Slovenec« mnogo povedati o demokraciji in svobodi, danes pa se zadovoljuje s pridiganjem o potrebi strankarske discipline, ki zahteva od pristašev, da grgra-jo, če zahtevajo tako strankarski interesi, risalne žebljičke in žvečijo diamante. »Delavska r pravica« pravi: »Poznamo avtoriteto, ki jo ima »Slovenec« v mislih. To je avtoriteta maloštevilne skupine ljudi, ki se je zbrala, uzurpirala vodstvo nekake slovenske katoliške skupnosti in pričela deliti katoličane v poslušne in neposlušne, pa je malce zamenjala pojme in pričela neposlušne zmerjati kot nepravoverne, levičarske in zgrešene. Mi vidimo to avtoriteto tudi z druge strani in je pri najboljši volji ne moremo več priznati. In če je poslušnost nasproti tej avtoriteti pogoj pripadnosti k slovenski katoliški skupnosti, se ji mirno odrekamo, ostanemo pa ponižni pripadniki katoliške skupnosti v naši državi, katere ideologi so naši jugoslovenski škofje na svojih konferencah. Ideologija teh ni vedno v skladu z ideologijo naših diktatorčkov, zato tudi ne kažejo prevelike vneme, da bi jo popularizirali.« y f 171 Z2CZZ?£?d Morda ni izlepa stanu, ki bi bil toliko storil in žrtvoval za svoj narod, kakor je to storil vprav slovenski učitelj. Vsi vemo, kakšen je bil njegov položaj pred vojno. Do skrajnosti ponižan, gmotno utesnjen in prikrajšan je deloval slovenski učitelj kljub (vsem nevšečnostim, ki so ga spremljale in mu skušale ovirati delo, v najidealnejšem pomenu besede res za blagor naroda. Ni se ustrašil groženj in preganjanj, klonil je sicer časih pod težo korobača, ki je švigal po njem, kakor to Ivan Cankar tako jedko riše v »Hlapcih«, vendar je tudi kot hlapec ostal narodu zvest in mu je skušal pomagati kvišku. Kdo ne pozna podrobnega narodno-obrambnega dela, ki ga je marsikje vodilo v glavnem naše učiteljstvo. Kakor narodna pesem se nam zde spomini na »Slovenski Branik«, list za narodno obrambno delo, ki ga je vprav učiteljstvo širilo z brezprimerno požrtvovalnostjo po slovenskih vaseh in tako budilo v mladih srcih narodno zavest in smisel za naroden ponos. Prav v tej zvezi bi lahko našteli premnogo učiteljskih imen, ki jih sicer bučni razvoj ne imenuje, ki pa vendar svetlo žive v srcih nekdanjih šolarčkov, danes raztresenih v najrazličnejših poklicih širom naše ožje in širše domovine, pa tudi daleč v tujini. In delo na gospodarskem polju! Na polju splošne prosvete in kulture! Vsakdo pozna ŽnidarŠičeve panje, nešteto grl prepeva Žirov-nikove pesmi, vsi se ponašamo z Adamičevo skladateljsko umetnostjo, v dejanju pa malokdo upošteva dejstvo, da so bili vsi ti ljudje slovenski učitelji! F i panoge, kamor ne bi bila segla 'učiteljeva plodna duševnost. In pravkar ob tragični smrti Rajka Justina smo spoznali, da se. je slovenski učitelj s svojo pridnostjo, vestnostjo in nadarjenostjo povzel celo do najvišjih vrhuncev znanosti. ~ Zato trdimo, da je prav učiteljski stan s kmetom vreden steber in temelj naroda, zato je moral z njim vred toliko pretrpeti, kakor zlepa noben drugi stan. Naloga svobodne države, naloga naroda, ki je dosegel svoj političen ideal, pa je danes, da da učitelju vsaj v potomcih zadoščenje za vse krivice in gorje, ki so ga prestali njegovi pionirski predniki. Ob skupščini, ki jo je imelo JUU v nedeljo .v Zagrebu, zato želimo le, da bi merodajni krogi vse upravičene želje učiteljstva upoštevali in jim v čim najširše mogoči meri ugodili. Saj čakajo naše učiteljstvo še mnoge težike naloge, a med njimi najtežja in za državo vendar najvažnejša: ustvariti in izoblikovati iz vsega mladega rodu na ozemlju kraljevine Jugoslavije enotno voljo, enotno telo! Ta velika naloga bo gotovo tudi učiteljem samim pomagala izgladiti vse stanovske in idejne spore v njih lastnih stanovskih vrstah. Kmetje kot stan, ki stalno živi z učiteljstvom Zaslužni in vsestransko uvidevni predsednik JUU g. J. Dimnik, ki uživa v učiteljskih vrstah vse Jugoslavije največje spoštovanje in neomejeno zaupanje. Slovenci smo lahko ponosni, da predseduje tak0 važni organizaciji Slovenec. osebno in po svojih otrocih v najožjem stiku, jim to iskreno želimo. Saj vemo, da od sloge in edinosti v učiteljskih vrstah v marsičem zavisi tudi uspeh učiteljevega dela, ki je hkratu naš uspeh. Da bi ta bil čim lepši in popolnejši, to je želja slovenskih kmetov — slovenskim in jugoslovanskim učiteljem! Kmetsha tradicija izginja V kmetsko življenje pogledati in o njem pravilno in resnično pisati pač ne more nikdo tako kot tisti, ki je neposredno z njim v zvezi, to je, da je kmetski človek, ki to življenje doživlja. 0 tem našem življenju se mnogo piše. 'Ali smo ga sami pisali? — 0 tem ni dvoma, da smo kmetski ljudje v tem oziru še močno pasivni, dasi na našem podeželju še dobro in močno uspevajo kmetske kulturne in prosvetne organizacije. Več aktivnosti bo gotovo prinesla v tem pogledu nova generacija kmetske mladine, hi je v zdravem razvoju . Ze v enem četrtstoletju vidimo, kako polagoma izginja kmetska tradicija, ki jo lahko ocenimo za romantično. To so tiste lepe navade, običaji in šege, ki jih je kmetski dom ohranjal, »vezane s kmetskim delom, stoletja in stoletja. Ali je še danes taka metev prosa, ko so fantje vrgli bučo, tako ličkanje koruze — in tako vasovanje fantov itd., kot je to bilo včasih? — Priznati moramo, da se je vse to močno spremenilo. Izginja tradicija lepih navad in običajev, ki mora kloniti pred novim modernim časom. Naša vas in kmetski ljudje moramo ravno v tem trenutku krepko zgrabiti za delo, ki bo rodilo naše koristi tako, da nas ta moderni val ne bo pomandral. Po vsem tem pač lahko vemo, kje nam je treba začeti. Kakšno ledino je treba v tem času, ko vse z nekakšno brzino hiti, orati. Na podeželje mora prodreti omika, v kateri bomo kmetski ljudje tudi ustvarjali duhovne dobrine, ki sedaj v popolni meri ne vidijo dneva. In to bo nadomestilo za to, kar izginja. Ven- Od 1. do 12. septembra LJUBLJANSKI VELESEJEM Polovična voznina na železnici, parobrodih Na odhodni železniški postaji kupite rumeno legitimacijo za din 2'—. Mednarodna razstava fotografije in filma. Umetnostna razstava. Razstava malih živali, koz, ovac. Plemeijski psi 1. in 2. IX. Goveja živina 10. in U. IX. Gospodinjska razstava, obrt, industrija itd. Tekma harmonikarjev 11. IX. Krasno zabavišče, velikomest. varietč. Nagradno žrebanje. Darila za obiskovalce velesejma: motorno kolo, 30 koles, šivalni stroj, radio-aparat dar pa bo omikan človek v omiki videl novo lepoto, ki bo tudi lahko romantična in bo nova slika podeželja. Tedaj bomo lahko s ponosom govorili o napredku prosvete, gospodarstva, vzgoje in sploh vsega zato, ker bo na tem zainteresiran ves narod, ki bo res ustvarjal narodno omiko. So za uresničitev sicer še velike ovire, ki pa se z vzajemnim in solidarnim delom gotovo lahko odstranijo. Na podeželju delujoče kulturne in prosvetne organizacije bijejo trd in težak boj, večinoma radi slabega gmotnega položaja, dočim so mestne vsaj nekaj podpirane od strani države. Ali ni podeželsko kulturno in prosvetno delovanje po stremljenju enako kot mestno? — Hvale vredno narodno delo je to! Čas, ki s hitrimi koraki hiti, bo tudi to povoljno rešil! Vendar je za vsakega narodnega človeka dolžnost, da z vso silo temu vprašanju pomaga, da se uresniči, saj je vendar narodno vprašanje! Jože Kač. Kvcniha za spcmin Nekateri listi objavljajo tale dopis, ki ga ije poslal gospod Janez Štrein, odličen član JRZ, gostilničarjem ob priliki otvoritve Društvenega doma v Komendi pri Kamniku. Dopis se po poročilih listov glasi natančno takole: »Ker vemo, da boste vsled blagoslovitve doma v Komendi v vaši gostilni več potočili kot navadne nedelje, Vas opozarjamo, da je v vseh krajih, kjer se take slavnosti vrše, navada, da vsi gostilničarji ves čisti dobiček tistega dne darujejo za naman, za katerega se prireditev vrši. V našem slučaju za novi dom. V nedeljo, dne 31. 7. 1938. ije v Komendi praznik naše skupnosti, zato bomo vsi v fari ali občini delali samo za en skupni cilj. Prepričani smo, da že s tem računate, vendar Vas opozarjamo, da točno veste, za kaij morate v nedeljo delati. Mislimo, da ne bo noben gostilničar tako netakten, da bi se pred javnostjo pokazal kot sebičnež ali koristolovec, temveč bo vse delo, ves zaslužek na ta dan žrtvoval za naš skupni dom, ki je last vseh. V ponedeljek po slavnosti bodo zastopniki prireditvenega odbora prišli z legitimacijo do Vas, da se Vam zahvalijo za ves trud in delo, ki ga boste imeli v nedelijo, obenem jim boste Vaš čisti zaslužek izročili. Če Vam pa ta način ni všeč, Vas prosimo, da ta dan gostilno zaprete in pridete pomagati k domu, kar so tudi marsikje storili. Enega ali drugega načina se kot zavedni Komendčani morate poslužiti, vsi pa bomo s tem v bodoče računali. Komenda, dne 28. 7. 1938. Za pripravljalni odbor: J. Štrein« Naj ostane ta dokument za spomin na slovesni dan y Komendi! Doma in drugod Važnejši politični dogodek zadnjega časa je bilo potovanje predsednika vlade g. dr. Milana Stojadinoviča ob hrvaški in dalmatinski obali, kjer je postavil pogoje, pod katerimi bi bili mogoči razgovori z dr. Mačkom, oziroma vprašanja, o katerih ni mogoče razpravljati. Dr. Maček je nato odpotoval v Beograd na obisk k združeni opoziciji in v skupni resoluciji iznesel svoje poglede na pereča politična vprašanja. Stališče, ki ga zavzema beograjska resolucija, se zelo razlikuje od onega, ki ga je postavil predsednik vlade in med njima ni sporazuma. Ko se je dr. Maček vračal iz Beograda, so ga na vseh postajah pozdravljale kmetske množice, a v Zagrebu mu je bil prirejen lep sprejem. JNS v Hercegovini Pretekli teden je priredila mostarska sreska organizacija JNS veliko zborovanje, na katerem so govorili narodni poslanci Mustafa Mulalič, dr. Srpko Vukanovič, Rista Grdjič in Milan Božič. Tudi to zborovanje je pokazalo, da ima JNS v Bosni in Hercegovini največ somišljenikov. Konferenca Male antante na Bledu V nedeljo se je pričelo na Bledu redno zasedanje stalnega sveta Male antante, ki so se ga udeležili predsednik vlade in zunanji minister dr. Milan Stojadinovič, češkoslovaški zunanji minister dr. Kamil Krofta in romunski zunanji minister dr. Petrescu Comnen. Vsa mednarodna politična in diplomatska javnost je z največjo pozornostjo spremljala blejska posvetovanja Male antante, ker se vrši v času izredno napetega mednarodnega položaja, posebno med Češkoslovaško in Nemčijo. Na Bled je prispelo veliko število tujih diplomatov in novinarjev. Zunanji ministri so bili opoldne sprejeti na dvoru pri Nj. Vel. kraljici Mariji. Na čast gostom je bilo zvečer jezero čarobno razsvetljeno. V ponedeljek so bila posvetovanja zaključena. 'Razgovori na Bledu Vprašanja, ki so bila na dnevnem redu posvetovanj Male antante na Bledu, so se tikala zlasti mednarodnega položaja Češkoslovaške, dalje ureditev rečne plovbe na Donavi in ureditev odnošajev z Madžarsko. Javnost je pričakovala, da bo blejska konferenca dovolila Madžarski popolno enakopravnost in svobodo v oboroževanju kakor je nedavno pristala zveza držav Balkanskega sporazuma na svobodno oborožitev Bolgarije in da bo istočasno rešeno vprašanje madžarskih narodnih manjšin ter sklenjene nenapadalne pogodbe z državami Male antante. Zaradi zadržanja Madžarske napram Češkoslovaški, s katero ni pripravljena takoj skleniti nenapadalnega pakta, je bilo vprašanje oborožitve Madžarske odloženo. Madžarska namreč računa, da bo v zvezi z rešitvijo vprašanja sudetsko-nemške manjšine dosegla večje pravice tudi za Madžare na Češkoslovaškem. Zato bi bila pripravljena skleniti najprej dvostranske pogodbe z Jugoslavijo in Romunijo, s Češkoslovaško pa počakati na izid borbe med Henleinom in praško vlado. Nova politična vera Vse se modernizira in tudi vera istopa iz svojega dvatisočletnega okvira. Slovenski omla-dinci JRZ so postavili tole novo vero: »Slovenski jug«, organ omladine JRZ, objavlja govor delegata slovenskih omladincev pristašev JRZ, Stanka Kocipra, na skupščini omla- dine JRZ. Gospod Kociper je slovesno izjavil: »Slovenci verujemo v Boga, s katerega pomočjo je obdržal naš veliki dr. Janez Ev. Krek naš narod pod pritiskom avstroogrske nadutosti. Verujemo v Boga, ker je njegov služabnik dr. Anton Korošec dodal velik del vernih Slovencev za izgraditev Jugoslavije. Verujemo v Boga, ker nam je dal vlado JRZ in čudovito očuval našega predsednika dr. Milana Stojadinoviča od zločinskih strelov tako zvanih narodnih poslancev in ker je bilo Bogu dovolj trpljenja našega naroda. Fanatično verujemo v uspeh vlade JRZ in fanatično bomo uredili svojo bodočnost pod režimom JRZ, saj piše Gustav le Bon, da ustvarjajo zgodovino narodov fanatiki. Tako bo dr. Stojadinovič s svojo omladino izgradil veliko zgodovino jugoslovanske države in veliko našo bodočnost. Slovenska katoliška omladina je prepričana, da bo imela pri tem delu odlično mesto.« Svoj govor je zaključil g. Kociper z besedami, da je to politična vera slovenske katoliške omladine. f Ivan Tomažič V Vitanu pri Središču je umrl v nedeljo posestnik Ivan Tomažič. Pred letom dni je slavil ugledni kmet Tomažič sedemdesetletnico svojega rojstva, danes pa je zaključil svojo plodonosno življenjsko pot. Dober in zgleden gospodar doma, je posvečal vso skrb tudi javnemu življenju. Občini Kog in Vitanu je županoval nad 35 let. Ustanovil je ondotno Gasilsko društvo in mu dolga leta načeloval. Več kot 20 let je bil član načelstva Hranilnice in posojilnice v Središču, Kmetijske podružnice in drugih ustanov. Za svoje zasluge je bil odlikovan z redom sv. Save in si pridobil splošno spoštovanje, priljubljenost in priznanje. Ko je pričelo po vojni v Sloveniji kmetsko gibanje, se mu je takoj priključil in bil njegov neustrašen borec do svoje smrti. Bil je ves čas tudi član glavnega odbora Slovenske kmetske stranke. Naj bo lahka slovenska zemlja uglednemu in spoštovanemu pokojniku, njegovi težko prizadeti družini pa naše globoko sožalje. Duhovnikom zab ranjeno posegali v politiko V cerkvenem uradnem listu zagrebške nad-škofije je objavljena zanimiva okrožnica nadškofa dr. Stepinca v kateri prepoveduje vsem aktivnim kakor tudi upokojenim duhovnikom, brez ozira na to, kateri stranki pripadajo kandidiranje pri bodočih skupščinskih volitvah. Okrožnica izrecno poudarja, naj duhovniki ne vlagajo prošenj za dovoljenje za kandidaturo, ker se taka dovoljenja, duhovnikom načelno ne bodo izda- jala. Značilna je tudi prepoved zagrebškega nadškofa, da aktivni in upokojeni duhovniki ne smejo hoditi v civilni obleki, ako nimajo zato posebnega dovoljenja. Kdor se bo proti danim predpisom pregrešil, bo kaznovan s tem, da ne bo smel maševati. Pri nas v mariborski in ljubljanski škofiji vladajo v tem pogledu mnogo-večje svoboščine, pa imajo gospodije prav radi ta običaj, da hodijo doma med ljudstvom oblečeni kot duhovniki, sicer pa v najmodernejših' posvetnih oblekah. Sliši se, da bi katoliška posvetna inteligenca, ki se upravičeno čuti v javnem življenju od duhovnikov odrinjeno in zapostavljeno, prav navdušeno pozdravila slično prepoved mariborskega in Ljubljanskega škofa. Narodna čitalnica v Bravljah je priredila preteklo nedeljo proslavo 201etniee Jugoslavije in 301etnico svojega obstoja. Pokroviteljstvo nad zelo lepo uspelo prireditvijo je prevzel narodni poslanec Albin Koman, ki je imel tudi slavnostni govor. Proslavo je otvoril g. Fr. šušteršič. Kaj pravijo »Nova Pravda« razpravlja v letošnji 32. številki o narodni zavesti in pravi med drugim: »Ne moremo si misliti naroda v pravem pomenu besede, ki bi na zunaj tvoril sicer neko organizirano celoto, v duši posameznikov pa bi bila velika praznina, hladnokrvnost nasproti vsemu, čemur pravimo narodno. To ne bi bil narod, predvsem nikakor ne takšen, kakršen naj ima mesto na zemlji v današnjih časih, pač pa bi bila to le mrtva vsota ljudi, izmed katerih si ni nihče v svesti ne kod ne kam, med katerimi ni nobene prave skupnostne vezi, pač pa žgolj individualistični interesi, ne skupnih ciljev ne idealov. To bi bil suh list v vetru.« Mariborska »Delavska Politika« v 79. številki razpravlja o politiki in delavcih, navezuje na razmere tik pred vojno in pravi h koncu: »Razmere se bistveno niso izpremenile. Še ogromnejše žrtve izdajajo države za oboroževanje, socialni položaj pa se poslabšuje. — Stremljenje po izobrazbi in svobodi je zato še bolj utemeljeno in nujno, zakaj danes jemljejo po mnogih državah delavstvu celo pravico političnega udejstvovanja, kar niti v tisti težki dobi pred vojno ni bilo.« »Delavska Pravica« v razmišljanjih o stran-karstvu bere v. 34. številki med drugim tudi tele levite: »Nič se ne smemo torej čuditi, če ,Slovencu' neodvisno delavsko gibanje ne ugaja. Njegova avtoritarna miselnost mu ne dovoli, da bi delavstvu kot stanu priznal pravico avtonomnega gibanja, brez varuhov in od ,Boga danih' vodnikov.« Po našem mnenju veljajo iste besede tudi za neodvisno kmetsko gibanje, ki je »Slovencu« in njegovim najbližjim prav tako trn v peti. »Sokolska volja« z dne 19. t. m. poroča o ugodnih znakih sokolskega dela v Sloveniji in med drugim ugotavlja tole: »Ugodne znake napredka opažamo razen pri javnih telovadbah tudi pri izvajanju Sokolske Petrove petletnice. Skoraj je ni edinice, ki ne bi bila že nekaj večjega, izrednega izvršila v okviru omenjenega velikega samo sokolskega dela. Letos je bilo razvitih prav mnogo praporov, toda mnogo važnejše je, da je bilo otvorje-nih tudi razmeroma dosti novih sokolskih domov, urejenih nekaj novih letnih telovadišč itd. Cela vrsta edinic pa se zopet pripravlja na delo v okviru SPP. Veliko naporov je predvsem usmerjenih v to, da si prav vsaka izmed 300 edinic v dravskem sokolskem zboru izdela načrte za lastni dom, zagotovi sredstva in prične z gradbenimi deli, da bo ob dovršeni petletnici podvojeno število sokolskih domov pričalo o dejstvu, da je Sokolstvo dravske banovine pravilno razumelo in izvršilo zamisel Sokolske Petrove petletnice.« O skrbi za izseljence piše »Izseljeniški Vestnik« v letošnji 6. številki med drugim: »V tem trenutku, ko je polovica slovenskega naroda ločena od našega narodnega telesa po mejah, in ki je razkropljen sirom sveta po raznih državah, je potrebno, da se združi ves narod v skrbi za sredstva, ki so potrebna, da rešimo kri na tujem, kar pomenja samo rešitev življenja slovenskega naroda. Za začetek bi bilo potrebno, da da država, banovina in narod najmanj en milijon vsako leto za to delo. Milijoni krvavih žuljev, ki so poslali do danes mno- go večje vsote, kot pa je znašal ves naš državni dolg, za katere pa ni treba plačati državi nobenih obresti, so nam priče, kaj so izseljenci storili za nas in naše narodno gospodarstvo. Ako to ustanovo tako organiziramo, pa bodo tudi v bodoče prinesli novih milijonov. To bo samo majhna odškodnina za to, kar snio od njih prejeli. Morda je danes zadnja prilika v našem narodnem življenju, ki se nam nudi, da se rešimo. Ce bomo to zamudili sedaj, bo morda zamujeno za vselej in mi bomo krivi lastne narodne smrti.« Kaj se godi po svetu Preden je v Evropi rešeno eno vprašanje, se pojavi že cela vrsta drugih, mednarodno ozračje pa postaja pri tem vedno bolj napeto. Španija je še vedno predmet močnega trenja med velesilami. Na noto londonskega odbora o umiku prostovoljcev je sedaj končno pritrdilno odgovoril tudi general Franco, vendar je v njegovem odgovoru toliko pridržkov, da je praktično skoraj brez pomena, oziroma vsaj brez vrednosti. Zalo še vedno ni mogoče niti s približno verjetnostjo reči, kdaj bo konec klanja na teh nesrečnih tleh. Nacionalisti pripravljajo zopet veliko ofenzivo in so pri Irunu zaprli mejo proti Franciji, ne da bi Francosko vlado obvestili o vzroku svojega koraka. Italija je pričela v zadnjem času z mrzlično naglico utrjevati otok Pantellerio v Sredozemskem morju. Otok leži nekako v sredi med Sicilijo in Tu-nisom. Italijani so že za časa abesinske vojne pričeli na tem otoku graditi ogromne utrdbe, pristanišča, skladišča in letališča. Pantelleria naj bi čimprej postala glavna baza italijanske vojne mornarice na Sredozemskem morju. Spočetka je bila vsa stvar naperjena proli Angliji in so Italijani menili, da si bodo na tem otoku ustvarili protiutež proti angleški bazi na Malti. Po italijansko-angleškem sporazumu pa so ti načrti nastali brezpredmetni, a sedaj je spričo borbe med Italijo in Francijo za prestiž na Sredozemskem morju Pantelleria spet postala važen faktor italijanske sredozemske politike. Otok je pred kratkim obiskal sam Mussoli-ni in si je ogledal vsa gradbena dela. ki bodo odslej še pospešena. Z otoka bodo preselili vse civilno prebivalstvo, tako da bo odslej Pantelleria služila samo vojaškim namenom Češkoslovaška preživlja še vedno težke in usodne ure svoje zgodovine Razgovori, oziroma pogajanja med vlado in sudetskimi Nemci se vlečejo brez konca in kraja, vendar doslej še niso rodili nobenega uspeha. Zdi se, da bo tudi posredovanje lorda Runcimana ostalo le prizadevali je. Hen-lein je iz umljivih razlogov nepopustljiv in zahteva koncesije, ki bi dejansko pomenile konec republike. Seveda praška vlada na take pretirane zahteve ne more pristati. Zaradi tega je ozračje vedno bolj napeto. V zadnjem času se govori, da bodo Nemci zahtevali izvedbo plebiscita v sudetskem ozemlju. Kako si to predstavljajo in kako je to združljivo s pojmom suverenosti kake države, si je težko misliti. Predsednik republike dr. Beneš je nedavno izjavil, da še vedno trdno veruje v možnost ohranitve evropskega miru, mnogi državniki pa z vedno večjo skrbjo gledajo na razvoj dogodkov, ki lahko zanetijo požar, kakor ga še ne pozna evropska zgodovina. Splošna nervoznost Kakšni so načrti češkoslovaške največje sosede, je doslej še vedno tajnost, ki pa si jo po dogodkih letošnje pomladi vsakdo lahko pojasni sam. Zato je razumljivo, da se je začela tudi madžarska diplomacija pridno gibati. Kljub osi Rim—Berlin je madžarska politika kolebala že dolgo časa med italijansko in nemško opredelitvijo, poleg tega pa si je skušala ohraniti dobre odnošaje zlasti z Anglijo. Zdaj je Madžarska neposredna soseda velike Nemčije. Zato čuti nevarnosti, ki groze srednji Evropi in spričo tega skuša urediti tudi svoje odnose do Male antante. Kako in koliko bodo ti poskusi rodili sadov, nam pokažejo bližnji dnevi. Na Daljnem vzhodu se po sklenitvi rusko-japonskega premirja ni zgodilo nič posebno pomembnega. Po mnenju svetovnega -tiska je z nastopom pri Čangkufen-gu maršal Bliicher dokazal, da je ruska armada Ameriški zunanji minister C o r d e 11 H u 11 Daljnega vzhoda sila, ki je v tehničnem in moralnem pogledu na višku, a se ne da izzivati v pustolovščine, temveč brani samo čast in nedotakljivost ruske zemlje. Po teh glasovih bi se dalo sklepati, da je na rusko-mandžurski meji doživela poraz tista diplomacija, ki bi pod krinko ideološke borbe rada zanetila svetovni požar. Amerika Z ozirom na zamotani položaj v Evropi je zlasti značilen govor ameriškega zunanjega ma-nistra Cordella Hulla, v katerem je zlasti na-glasil, da vztrajajo Združene države na načelu nevmešavanja v notranje zadeve tujih držav in na načelu mirne poravnave nastalih sporov ter da je Amerika trdno odločena nastopiti vsepovsod v obrambo tega načela. Posebno važnost pa polagajo angleški listi na Hullovo izjavo, v kateri je ostro obsodil agresivne metode in poudaril, da bi Zedinjene države v primeru kakega oboroženega konflikta ne mogle ostati ob strani, marveč da bi v duhu svojih načel posegle v razvoj dogodkov. V Ameriki se zavedajo, da lahko skoraj napoči čas, ko bodo Zedinjene države tvorile usodni jeziček na tehtnici. Zato se hočejo za tak primer pravočasno pripraviti in s spremembo zakona o nevtralnosti omogočiti, da lahko Zedinjene države v danem trenutku takoj stopijo iz rezerve. S' tem pa hočejo Zedinjene države obenem dokazati, da so pripravljene takoj nastopiti, da se prepreči novo svetovno klanje. Položaj torej močno spominja na dobo okrog leta 1914., Ie imena so malo drugačna in bojna sredstva je tehnika medtem strahovito izpopolnila, angel miru pa bržkone skrivaj že joče. t Andrej Hlinka V zadnji številki smo omenili, da leži voditelj slovaških avtonomistov, p. Andrej Hlinka na smrtni postelji. Medtem je prišla vest, da se je njegovo življenje za večno utrnilo. Hlinka je nekoč pomenil za Slovake vodnika in preroka. Dramil je v ljudstvu narodno zavest in skušal v njem vzgojiti čut za politično samostojnost. To je bilo v dneh, ko je Slovaška še ječala pod madžarsko peto. In ta doba pomeni za umrlega politika brez dvoma vsega priznanja in spoštovanja vredno stran njegovega življenja. Tedaj je Hlinka dosegel tak višek, da ga je narod sam postavil na oltar svoje ljubezni. Hkratu pa je vendar Hlinkovo življenje (kakor mnogih politikov, katerih delovanje sega v dve tako različni dobi, kakor je bil čas pred vojno in po njej) polno presunljive tragike. Hlinka ni mogel notranje doživeti nove dobe, ni mogel doumeti, da je s češko samostojnostjo nerazdružno povezana tudi slovaška samostojnost in da s strnitvijo teh dveh v enotno državno telo nobena narodnost ne trpi škode in nobena izmed obeh ni pred drugo ponižana. Ista napaka, ki z usodno doslednostjo spremlja tudi premnoge jugoslovanske politike, je zapeljala Hlinko, da se je začel boriti proti temu, za kar je bil pred vojno pripravljen dati življenje. Tako je odšel ta sicer svetli lik z nadihom sence v zgodovino, vendar smo prepričani, da se bodo Čehi in čez čas tudi Slovaki spominjali Hlinke rajši po njegovih neoporečnih zaslugah nego po njegovih zmotah. In ker je zmotam podvržen vsak človek, bo češkoslovaška zgodovina Hlinki zaradi njegovih zaslug rada oprostila zmote in ga uvrstila med velike narodne može. Nemci preti Židom V Gmundenu so zborovali pravniki z ozemlja bivše avstrijske republike. Na tem zborovanju je izjavil dr. Hueber, ki je Goringov svak, med drugim tudi tole: »Raziskovanja o pokolenju so odkrila v Avstriji mnoge prave tragedije. Ne smemo pa pokazati nobenega usmiljenja in te tragične okol-nosti se morajo brezobzirno iztrebiti. Mi moramb židovsko vprašanje radikalno rešiti. Dejstvo, da je med 6.7 milijoni Avstrijcev nad 600.000' Židov, je označil minister za >težko nevarnost za ljudstvo«. Ko prečitate Kmetski list. dajte ga lepo o žep in pokažite ga sosedu. Opozorite ga na važnejše članke, ki so pisani v duha kmetskega pokreta. Ne bo vam treba tega ponoviti trikrat, pa boste imeli pridobljenega novega naročnika za prihodnje leto. Kmetje in kmetice! Ko pridete v Ljubljano po opravkih - poselite 90Stilf10 99 Pfl I O V C U Zajamčeno pristna vina! Domača in dunajska kuhinja! Od 6 ure zjutraj: mleko, kava, čaj, golaž, vampi, jetrca i. f. d. Mladina na vasi Mogočen praznik kmetsko mladine na "Dolenjskem Tukajšnje Društvo kmetskih fantov in deklet je priredilo dne 14. t. m. tekmo žanjic. Prireditev se je pretvorila v mogočno manifestacijo kmetske misli. Kmetsko-mladinskemu zborovanju in tekmi je prisostvovala preko dva tisočglava množica, ki je z viharnim navdušenjem sledila poteku in odobravala govornikom. Celotna prireditev se je pretvorila v mogočno manifestacijo za bratsko CSR in slovan-stvo, ki je doseglo višek, ko je spregovoril tovariš Langer kot zastopnik češkoslovaške agrarne mladine. V prvih popoldanskih urah so se začele pomikati proti Št. Janžu trume ljudi. Prišli so iz najoddaljenejših krajev naše doline; ni pa manjkalo Zasavcev iz Radeč in Boštajna. Ob 3. uri se je formirala povorka, katero so otvo-rili konjeniki, 6 po številu, z velikimi državnimi in zelenimi zastavami. Za harmonikarjem so se uvrstile žanjice, za njimi pa vse staro in mlado, tako da je povorka predstavljala pravi val ljudstva, kateri gre počastit delo pridnih, žulja-vih kmetskih rok. Že velika množica, ki je pričakovala povorko na sami njivi, jo je pozdravila z vzklikanjem. Povorka se je razporedila pred govorniško tribuno, kjer je tov. Milan Majcen otvoril kmetsko mladinsko zborovanje, pozdravil vse navzočne, posebno pa tov. Čeho-slovaka, kar je dalo povod prvemu navdušenju in vzklikom bratski Češkoslovaški. Pozdrav je veljal tudi fantom in dekletom iz najoddaljenejših društev Mirne peči, Muhabera in Vavte vasi prj Novem mestu. Po krajšem nagovoru je dobil besedo zastopnik novomeškega pododbora tov. Udovič iz Mirne peči, kateri je v svojem govoru očrtal smisel in pomen tekem v kmetskem delu.. Med splošnim pritrjevanjem in vzklikanjem je nato stopil na govorniški oder tovariš iz Št. Pavel pri Preboldu Kakor smo že poročali, priredi naše Društvo kmetskih fantov in deklet dne 28. avgusta ob treh popoldne tombolo na vrtu Zadružnega doma v Št. Pavlu. Tovariška, sosednja in druga društva, ki bodo prejela tombolske karte za razprodajo, prosimo, da v kolikor bi jih ne razprodala, pošljejo nazaj najkasneje do 25. t. m. na naslov našega društva. Gor. Petrovci Tudi prekmurska kmetska mladina se prebuja- Vedno bolj se zaveda odgovornosti, katero ji narekuje čas in razmere, v katerih živi, ter se vedno močnejše zaveda, da je le v skupnem delu in trdni organizaciji možna pot do izboljšanja svojih življenjskih pogojev. V nedeljo, dne 28. avgusta t. 1. bodo priredili prekmurski kmetski fantje tekmo koscev. Mlade roke bodo zamahnile s svojo silno močijo, ter pokazale trdno voljo, boriti se z vsemi silami za upravičene življenjske interese kmetskega stanu, kakor tudi za interese mladine same. Torej v nedeljo naj noben prijatelj prekmurske kmetske mladine ne ostane doma. Do-kažimo, da je kmetska mladina zrela, močna, disciplinirana ter pripravljena za izvršitev nalog, ki jih stavljata na pot čas in življenje. Odgovorni pa naj se zavedajo, da je treba s to mladino. ki je v svojem srcu in značaju nepokvarjena in poštena, računati. Naša kmetska mladina je vzela v roke prapor poštenja in pravičnosti in ta prapor bo krepko vihtela v borbi za svoje pravice! Dramlje pri Celju 1928—1938 Kakor smo že poročali priredi naše Društvo kmetskih fantov in deklet dne 28. avgusta za Češkoslovaške Jan Langer. Oduševljeni vzkliki so se spremenili v mogočno manifestacijo. V svojem kratkem, jedrnatem govoru je izročil pozdrave češkoslovaške kmetske mladine in z veseljem ugotovil, da se tudi v naših vaseh dviga kmetska zavest in začetek samostojnega delovanja kmetske mladine. Zaključil je govor z zagotovilom, da bo znal tolmačiti simpatije in navdušenje naše mladine doma, v svoji svobodni, ogroženi domovini. Z nepopisnim navdušenjem so zbrani ponovno potrdili neomejeno bratsko vez in prijateljstvo do češkoslovaške republike. Spregovoril je še delegat zveze tov. Danev, kateri ije podal v lepo zasnovanem govoru idejni in zgodovinski pomen naših prireditev. S pozivom na delo je zaključil govor, kar' so navzočni sprejeli s pritrjevanjem in odobravanjem. Tovariš predsednik je zaključil zborovanje, nakar je sledila tekma. Brhka dekleta so zavihtela srpe, klasje je padalo in že je prva z dvignjenim srpom napovedala konec. Vsega sedem minut žetve in vse so bile gotove. Prvo nagrado, lep servis, je prejela domačinka tov. Mici Repše. Kakor dolga procesija se je množica pomikala s tekmovališča nazaj v vas, kjer je bilo pripravljeno, da se po končanem delu z veseljem in pesmijo razveseli. S pesmijo ?Hej Slovani«, ki so jo peli stoje vsi navzočni, se je od nas poslovil tov. iz Češkoslovaške. Med splošnim veseljem so hitro minevale ure. Seveda tudi to priliko so nasprotniki porabili za svoj posel: sajenje mržnje in sovraštva v naši vasi in so zmagoslavno ugasnili luč s pomočjo žice, katero so vrgli preko napeljave. To pa nas ni motilo, saj nam je nebo poslalo »fantovsko sonce«, pri katerem smo prav tako lahko veselo končali svoj kmetski praznik. Njim pa za konec — ,na svidenje! proslavo desetletnice veliko tekmo koscev in kmetsko veselico s sledečim sporedom: - Ob 14. uri: zbirališče koscev, grabljic in ostalih skupin pred staro šolo v Dramljah. Ob V2I5. uri: odhod povorke na tekmova-lišče. Po prihodu povorke bodo poročila o delovanju društva v preteklih desetih letih in pozdravni nagovori delegatov zveze in okrožij. Ob V2I6.: tekma koscev, pri kateri nastopa 50 koscev in grabljic. Vsi kosci bodo bogato nagrajeni, zlasti pa bodo lepe I., II., III.. IV. in V. nagrada. Po tekmi se vrši v gostilni Arnčnik v Šentilju pri Dramljah velika kmetska veselica s pestrim sporedom. Igra priljubljena godba na pihala. Vsa tovariška društva prav iskreno vabimo, da se naše jubilejne prireditve v častnem številu udeleže. Povabite pa tudi svoje prijatelje in znance, da prisostvujejo dne 28. avgusta veliki kmetski proslavi v Dramljah! t Djura Paunkovic Na Dunaju je umrl drugi podstarosta Sokola kraljevine Jugoslavije D.juro Paunkovic, ki se je rodil 8. avgusta 1877. ieta v Vršcu v Banatu. Osnovno šolo je dovršil istotam, gimnazijo v Kragujevcu in Kruševcu, vseučiliške študije pa v Curihu in Berlinu. Eno leto je bil nato profesor ruske vojne šole v Orelu, ker pa ni hotel postati ruski državljan, je izstopil iz državne službe ter se posvetil leta 1901. zavarovalni stroki. Postal je uradnik ruske zavarovalne družbe »Rosia« v Petrogradu, odkoder je bil poslan leta 1909. v Beograd, da tamkaj ustanovi in vodi podružnico tega zavoda za balkanske države. To je tudi v odlični meri izvedel. Tedaj je vstopil tudi v sokolske vrste in je bil zaradi svojega požrtvovalnega dela že leto kasneje iz- voljen za podstarešino in pozneje za starosto beograjskega sokolskega društva. Že dve leti kasneje ga vidimo v Savezu srpskih sokolskih društava »Dušan Silni« kot podstarosto zveze, kjer je začel postopoma pripravljati vse, za združitev vseh jugoslovanskih sokolskih zvez v enotno organizacijo. Pozneje se je udeležil kot dobrovoljec srb-sko-turške in srbsko-bolgarske vojne, v svetovni vojni pa je bil poveljnik taborišča za ujete oficirje. Kot tak je storil toliko za slovanske častnike, da se ga vsi brez izjeme, zlasti pa Čehoslovaki, z vso hvaležnostjo spominjajo. Ostal je v bližini Niša v taborišču vse do umika preko albanskih gora in je seve tudi pretrpel vse strahote albanske Golgote. Pozneje je postal delegat Srbije pri osrednji upravi mednarodne-« ga Rdečega križa ter mnogo koristil jugoslovanski stvari. Bil je v stikih tudi s kasnejšim češkoslovaškim prezidentom Masarykom in ostalimi člani češkoslovaškega narodnega odbora. Njegovo delovanje je bilo usmerjeno vedno v slovanski pravec in vedno je vedel, kam smeri njegova pot. Truplo pokojnikovo so pripeljali v domovino, kjer so ga z velikimi častmi položili k večnemu počitku. Slava pokojnikovemu spominul Uilaiic Pasta ndUla Na povabilo mojega najljubšega prijatelja Feliksa iz prijazne kmetske vasi na Dolenjskem sem se odpravil minulo nedeljo k njemu na obisk. Vožnja iz Ljubljane po lepi Dolenjski me je silno zdelala, tako, da so me bolele vse kosti. Naravnost oddahnil sem se bil, ko se je vlak počasi priguncal onostran črnega predora pod sv. Ano in se končno z nekim ponosom ustavil eno postajo pred metropolo ponosne Dolenjske. Ker me vsi dobro poznate kot pridnega in vestnega delavca — se razume, da sem začel že grede k prijatelju Feliksu na poti mlatit — pa ne po pokvarjeni gospodi kakor je moja lepa navada, ampak po pravi doma pridelani pšenici. Mimogrede pa sem parkrat udaril s čepom tudi po načelih in morali neke rumene družbe, ki izdeluje v teh krajih dišečo »špajk žajfo«. Pod cep pa so mi prišle tudi take strašne reči, da se mi je ježila pri poslu oguljena frizura, dasi nisem strahopetec. Pomislite, kmetje, če imamo že od rojstva dolžnost, da trdo delamo polnih 24 ur šest dni na teden; sedmi dan, ki .nam ga je določil Bog za počitek, pa pravijo, naj bi vežbali po načelih omenjene rumene družbe svoje glide in poslušali kruljenje praznega želodca. Kaj pravite — ali niso to več ko pasja načela? Kako sem se imel pri prijatelju Feliksu, bom povedal enkrat prihodnjič. [/ptošah.fe Kar je res, je res, namreč to, da je »zelenec« pogruntal nekaj, česar mu ne morem niti jaz oporekati. Pravi namreč takole: »Če pa naj stan raste iz sebe, mora rasli le na osnovi velikih svoboščin in širokih pravic, ki morejo imeti le eno omejitev: koristi celotne družbe, ki jih varuje njena zakonita oblast. Rasti pa more tudi samo na popolni preukrenit-vi naše dosedanje miselnosti, ki je po časovnih tokih zastrupljena in premalo krščanska. Z organično stanovsko rastjo družbe smatramo zato vsako — tudi fašistično — diktaturo nezdružljivo. Zares krščansko stanovništvo ni fašistično-osebnostno, ampak je svetovnonazorno katoliško-občestveno.« Do pike tako, ljubi »zelenec«! Kdo pa bi mi iz tvoje druščine razložil, če se sklada z rastjo stanu — ubijanje nedolžnih ljudi in preganjanje stanovskih tovarišev. Kadar dobim odgovor na to vprašanje, se bova lahko še kaj pomenila. 300 dni odpustkov Sarajevski nadškof g. dr. Šaric izdaja svoje tedensko glasilo »Katolički Tjednik«. Dr. Šarič je znan borec proti ustanovitvi posebne klerikalne stranke na Hrvatskem in se ves zavzema za Mačkov pokret. Smatra, da bi nihče ne mogel boljše zastopati interese klerikalizma kot ga sedaj zastopa Mačkovo postopanje. V zadnji številki poroča »Katolički Tjednik«, da je sveti oče obdaroval stari pozdrav hrvatskih križarjev »Bog živi« s 300 dni odpustka za vsakokrat, kadar se izgovori. Kdor pa bo pozdravljal cel mesec s tem pozdravom, bo dobil enkrat na mesec popolen odpustek. »Katolički Tjednik« objavlja pismo Henrika Rosa, ki pravi, da bodo odslej imeli vsi, ki pozdravljajo s pozdravom »Bog živi«, iste odpustke, kakor za pozdrav »Hvaljen bodi Jezus!« Tudi {a