MATJAŽEVA

KNJIŽNICA

TUDI NOVA KNJIGA IMA LAHKO ZGODOVINO

Pisatelj Vitan Mal se je v še nepolnem poldrugem desetletju z vrsto knjig
in knjižic uvrstil med najbolj brane mladinske avtorje, torej med tiste literarne
ustvarjalce, ki pišejo predvsem za bralce vaše starosti. Če morda še ne po¬
znate povesti Roki Rok, Čarodejni novčič, Vanda  in še nekaterih ali če še ni¬
ste utegnili vzeti v roke njegove najnovejše pripovedi Baronov mlajši brat,  pa
med vami zagotovo zlepa ni nikogar, ki ne bi poznal vsaj Sreče na vrvici,  fil¬
ma, knjige ali kar obojega.

Ob tej priložnosti velja omeniti, da sožitje med filmom in knjigami pri Vita¬
nu Malu nikakor ni naključno in da sega daleč nazaj. Medtem ko se je še uve¬
ljavljal kot pisatelj, je namreč nekaj let delal na ljubljanski televiziji kot filmski
snemalec. Del izkušenj, ki si jih je ob tem pridobil, je nato strnil v zanimivem
priročniku za mlade fotografe in snemalce z naslovom Tretje oko,  del pa pri
pisanju scenarijev, se pravi knjig s kar se da natančnimi navodili za snemanje
televizijskih oddaj ali filmov. Tako je z režiserjem Janetom Kavčičem soobliko¬
val scenarij za film Sreča na vrvici,  po katerem je nato napisal knjigo z enakim
naslovom, vrh tega pa je najzanimivejše dogodivščine ob snemanju slikovito
popisal še v knjigi Mali veliki junak.

Podobno usodo je imela tudi pričujoča knjiga: Malov knjižni prvenec Ime
mi je Tomaž  je bil osnova za scenarij filma Poletje v školjki ; za snemanje ga je
pripravil v sodelovanju z režiserjem Tugom Štiglicem, potem pa je to svojo, za
filmske potrebe temeljito predelano prvo povest z novimi junaki in dogodivšči¬
nami preoblikoval v povsem novo knjigo.

Takšne so pač nove možnosti in izrazna sredstva, ki jih ponuja današnji
čas — prepletanje in dopolnjevanje različnih zvrsti in oblik ustvarjanja: od kle¬
petanja pisalnega in ropotanja tiskarskega stroja prek šumenja televizijske ali
filmske kamere in radia pa vse tja do najsodobnejše utripajoče računalniške
govorice. In Vitan Mal je ravno prav izkušen in obenem še dovolj mlad — letos
bo izpolnil štirideset let — da zna vse te različne možnosti in sredstva spretno
uporabiti in povezati in vam spregovoriti na več načinov hkrati.

Tokrat vam je spregovoril v knjigi, živo in neposredno, hudomušno in
sproščeno, v čemer je velik mojster.

Iztok Ilich

Katalogizacija v knjigi - CIP

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

886.3(02.053.2)-32

MAL, Vitan

Poletje v školjki / Vitan Mal; [na osnovi fotografij
Primoža Stupice in Vitana Mala ilustriral Ivan Marko]. - [2.
izd.]. - [Ljubljana] : Partizanska knjiga, 1988. - (Matjaževa
knjižnica)

Del filmske ekipe Poletja v školjki  (v ospredju od leve proti desni): Mirko Li-
pužič, Talal Hadi, Olga Pajk, Tugo Štiglic, Vitan Mal, Jure Verovšek,Rado Li¬
kon

Vitan MAL

POLETJE v ŠKOLJKI


383077

04r- fW8

O

Tomaž se je -najbotj veselil počitnic. Takrat so se začeli zanj
svobodni dnevi. Od jutra do večera je bil prepuščen samemu
sebi in svoji iznajdljivosti, kako kar najbolj pestro preživeti dan;
prepuščen je bil zato, ker je njegov očka delal v Ljubljani, daleč
proč od morja, mami pa se je vsak dan mudilo v turistični urad;
poleti jo je čakalo še posebno veliko delfe, saj se je povečal naval
turistov v njihovo obmorsko mestece.

Imel pa je v hiši prijatelja Vedija. Računalnik je sameval v
očetovi delovni sobi, in kadar se je Tomaž pogovarjal z njim, je
čas tekel še hitreje kot navadno.

Kljub vsemu je bil deček najbolj zaljubljen v morje. Morje mu
je pomenilo začetek in konec vsega. Morje, ki je lepo ob vsakem
letnem času. Celo pozimi, ko piha mrzla burja in butajo valovi v
čeri, da so vsi beli in razpenjeni, zrak pa je poln vonja po soli. Še
posebno lepo je ob morju poleti. Da, prav zdaj, ko je sedel na ko¬
lo in se zapodil proti skladišču solin. Upal je, da se bo med dirka¬
njem ohladil, pa je pihal tako topel veter, kot bi se postavil pred
velikanski sušilec za lase. Med sanjami o osvežujoči kopeli se je
požvižgal na rdeče strehe, ki so ostajale za njim v nekakšni vro¬
činski migljavici. Na njegovi levi se je dvigal pod nebo strm hrib,
porasel z otočki makije; sonce je žgalo vanj do potopitve v morje
in kamenje je še pol noči oddajalo čez dan vsrkano toploto.

Tako je Tomaža hladil samo pogled na desni, kjer se je širila
modra planjava. Čeprav se mu je mudilo po školjke, ki jih je zanj
nabral starj Luka, bo v Portorožu za hip razjahal svojega žrebca
in se pridružil prijateljem.

Hotel je zažvižgati, pa je ugotovil, da ima suhe ustnice. Tudi
tega je bila kriva vročina. In zaradi vročine je sameval asfaltni
trak pred njim, da se je brez strahu oziral po marini, v kateri so
počivale jadrnice. Jambori so plesali svoj ples v enakomernem

7

pozibavajočem se ritmu; kovinske zaponke in vrvi so udarjale v
opornike in čuden cin cin se je razlegal po vsem pristanu. K še
bolj nenavadnemu koncertu so pripomogle umazane skale pod
cesto s svojim enakomernim, skoraj grozljivim sopenjem.

Te glasbe se turisti najbrž niso niti zavedali. Slišal jo je le
ribič, ki je po kamnitih zidakih razpenjal svojo mrežo. Nek belo
rdeč dolgin v kratkih hlačah, majici in sandalih je prislonil k očesu
plešaste glave fotoaparat, da je škljocnilo in je gib ribiča za zme¬
rom ostal zabeležen na fotografskem filmu.

»Če bi slikal mene, bi mu pokazal jezik,« si je mislil Tomaž.

Sam ni opazil, kdaj se je strmi hrib umaknil hotelom. Nešte¬
to balkončkov in oken je gledalo na mivkasto plažo. Na parkir¬
nih prostorih so se sončili pločevinasti konjički najrazličnejših
pasem. Kljub raznolikosti oblik in barv so imeli eno skupno
lastnost — s toploto je od njih puhtel smrad po pogonskem gori¬
vu. Vendar pa Tomaž ni iskal športnih primerkov, kar bi počel še
pred letom dni; med stegovanjem vratu in prebiranjem številk na
brzinomeru ga je hudo užalil dedec s pogledom, ki mu je dovolj
jasno očital, naj se nikar ne napreza, reva mala, saj o takšnem
vozilu lahko samo sanja!

K vragu denarniki! Zdaj se mu je mudilo na mivko, kjer bo
zbrcal superge z nog. Predal se bo objemu morja, ko ga bo mo¬
ker in hladen element poljubil, pobožal, ovil, zazibal ... Prej bo
moral samo še preslepiti kopališkega čuvaja, saj denarja za vsto¬
pnino pri vratih ni imel pri sebi ...

Zmeda na kopališču

K sreči je nedaleč od ograje zagledal Filipa. Njegov čokola¬
dno rjavi prijatelj je raznašal po plaži senčnike in ležalnike. Ob
začetku šolskega leta mu bo denar prišel še hudo prav ...

»Hej, Filip!« je zavpil Tomaž.

Namesto prijatelja se je oglasil debelušen čuvaj:

8

»Nobenih neumnosti, fantje!«

Tomaž je opazil, da je opozorilo veljalo Bojanu, Dariu, Raulu
in Velikemu, torej štirim Portorožanom, ki so postavali ob ograji
nekoliko proč od njega. Tako kot on so čakali na zastonjkarski
vstop ...

In ker se je torej možakar ukvarjal z njimi, njemu pa je kazal
hrbet, je vzel kratek zalet in se preko ograje pognal na mivko.
Zaslišal je Raula, kako je zavpil »zakaj pa on lahko«. Vedel je,
kaj to pomeni, zato je stekel mimo Filipa, kar so ga nesle noge.
Med senčniki je ubiral pravi slalom. Preskakoval je kopalce, odri¬
val in rušil prazne ležalnike in brcal brisače in slamnike. Ko se je
za hip ozrl, je videl čuvaja, kako jo je neutrudno brisal za njim. In
da bi bila gneča še večja, se mu je pridružil učitelj plavanja.

»Presneto,« je siknil Tomaž ves upehan.

Že kar mešalo se mu je od vseh tistih hrbtov, trebuhov, prsi,
glav, rok in nog, po katerih je prašil zrna mivke. Slišal je kletve v
vseh jezikih tega sveta. Čisto nagonsko se je vrgel pod ležalnik;
kratkomalo ni našel izhoda iz začaranega kroga stolov in senčni¬
kov. Srečno se je prebil na drugo stran in zavil proti restavraciji.
Vrag vedi od kod se je narisal natakar s pladnjem vrčkov in ste¬
klenic piva. Kar zrasel je iz tal, zato se deček ni mogel več usta¬
viti. Zaplesala sta ples, vreden akrobatskega baleta. Koliko ko¬
zarcev je ostalo celih, seveda ni vedel, čutil pa je, da se je zasle¬
dovalcema pridružil tudi natakar.

In ko je že mislil, da dirke ne bo nikdar konec, je zagledal
skupino prijateljev. Pravzaprav gaje Miha kar potegnil v mivko, in
še preden se je zavedel, je pristal na njegovem obrazu slamnat
klobuček, na prsnem košu pa je začutil ženski nedrček; Miha si
ga je izposodil od turistke, ki se je na blazini sončila zgoraj brez.

»Kam je izginil,« je godrnjal kopališki čuvaj in pri tem lovil

zrak.

Učitelj plavanja se je oziral okrog in tudi natakar je kremžil
oči, da bi se prebil med vsemi golimi telesi. In ko so končno obu¬
pali in stekli čisto v drugo smer, se je Tomaž skobacal iz mivke,

10

vrnil maškaradne pripomočke Mihcu in se napotil k ograji.

»Zdaj grem po školjke k Luki,« je zavpil Filipu in hitro dodal,
da pride po kosilu ponj. Skupaj bosta odšla na soline, saj so le
tam našli svoj mir.

Na drugi strani ograje je trčil ob Portorožane. Jezili so se na
Filipa, ker jim ni dovolil čez ograjo; pri tem se je fant zgovarjal na
Tomaževo dirko in nered, ki ga je povzročil.

»Ja, zaradi tebe se nismo mogli kopat,« je brundal Raul.

Bojan je bil udarnejši:

»Kaj pa sploh iščeš tukaj? Doma se kopaj!«

»Jaz se kopam, kjer se hočem,« je stisnil Tomaž pesti.

»Kopal se boš, kjer bomo mi hoteli. Pa marš!«

Tomaž se je spretno izognil udarcu. Ker mu ni bilo do prete¬
panja, je zajahal kolo in oddirkal proti skladiščem soli. Fantje so
se zaman trudili, da bi ga dohiteli. Za trenutek se je ozrl in se
zarežal na vsa usta:

»Morate še malo popapcat!«

Na zavoro je pritisnil šele pred mogočnim betonskim poslop¬
jem s poševnimi stenami brez oken. Skozi odprta vrata so se be¬
lili kupi navožene soli. Dišalo je po morju, dokler ni speljal z me¬
sta velikanski tovornjak s prikolico. Belino je prekril modrikast
oblak izpušnih plinov. Za smrdečo zaveso se je majhen pomol iz¬
tezal v modrikasto globino, prepreženo z zlatimi prameni. In v tej
svetlobi je v čolnu čepel sivolasi Luka. Takoj, ko je zagledal de¬
čka na kolesu, je vstal in od nekod privlekel plastično vrečko. To¬
mažu ni bilo težko uganiti, da so v njej počivale školjke.

Vljudno se je zahvalil in ko je odhajal, se je še enkrat ozrl.
Mož se mu je zdel v tisti pajčevinasti svetlobi pravljičen, neres¬
ničen.

Debelo presenečenje

Med prvimi hišami je Tomaž zavil v ozko ulico. Kar poskako¬
val je po kamnitih ploščah, na katere je sonce sijalo le nekaj dni
na leto; v ulici je vladal prijeten hlad, pomešan z vonjavami iz ku¬
hinj in shramb. Po dobrih sto metrih je privozil na trg s kamnitim
odrom na sredi. Krasili so ga stari kipi in nekakšen vodnjak. Pod
kamnito žensko, z obrazom, razjedenim od časa, je čepel deček
njegovih let, z naočniki na nosu. V usta si je basal zadnji kos tor¬
te in že tako tolsta lica so bila še bolj okrogla.

»Zdravo, Bajsek!« je pozdravil Tomaž.

Ker ni takoj dobil odgovora, je dodal: »Ne poznaš olike?«

Debelušček je nehal mleti. Najprej je pokimal, nato odkimal,
končno pa izdavil s polnimi usti:

»Nimam časa za besede.«

Ob nenavadnem pojasnilu ga je Tomaž zbodel, zakaj se ne
gre raje kopat. Bil je še ves bel, čeprav se je že teden dni prekla¬
dal po Piranu.

»Tetka ne pusti, da bi bil preveč na soncu. Vroče je, zaradi
astme ... Tetka je rekla ...«

»Katera tetka?« se je Tomaž poredno namuznil.

Vedel je, da ima debelušček več tetk, ki so ga vse po vrsti
razvajale.

»Tetka Angela,« je rekel Bajsek bolj zase, potem pa milo za¬
prosil:

»Bodiva raje prijatelja!«

Tomaž je pokimal. Pa ne toliko iz želje po novem prijatelj¬
stvu, kot zato, da bi se otresel nadležnega čvekača. Z vrečko se
je napotil k vhodu.

»Poglej, kaj imam!« je Bajsek zaklical za njim.

Najbrž bi se bil tisti trenutek pripravljen postaviti na glavo, če
bi se seveda znal, samo da bi priklical svetlolaščevo pozornost.
In res se je Tomaž ozrl. V debeluščkovi roki je zagledal prenosni
kasetofon s slušalkami.

12

»Tetka mi ga je kupila,« se je Bajsek brž pohvalil.

»A Angela?«

»Ne, Rozi!«

Tomaž ni vedel, ali ga mule zafrkava, ali misli resno. Vseeno
pa ga ni več spraševal, ampak je fantu v zamenjavo za VValkma-
na pomolil vrečko s školjkami.

»Na, poglej, da boš videl, kaj je morje!«

Potem si je nataknil slušalke in vklopil kasetofon. Presneto,
mule je imel kar dobro muziko. Začel je poplesavati v ritmu in se
zvijati. Samo mimogrede je zaznal debeluščka, kako je radove¬
dno pokukal v zavoj. Izbrano školjko je ponesel pred nos, nato pa
se stresel. Očitno mu vonj ni ugajal ...

Še se je pozibaval, ko se je nad njim odprlo okno. Mama ga
je poklicala h kosilu, pa je ni slišal. Da jo je sploh opazil, je pripo¬
mogel Bajsek, ki je začel mahati kot iz uma in mu kazati domače
okno.

Tomaž je snel slušalke.

»Že grem,« je zavpil v odgovor in s fantom takoj izpeljal novo
menjavo.

S školjkami mu je deček izročil tudi ugotovitev:

»Smrdijo!«

V potrditev je ponesel prste pred obraz in se še enkrat
skremžil.

Tomaž bi ga najraje ubrisal.

Mamini vzgojni prijemi

»A se moraš res zmerom toliko obirati? A se ne more nič
zgoditi brez tebe? Saj veš, da popoldne tudi delam!«

Tomaž ni vedel, kam bi odložil školjke. Hotel jih je pustiti na
omari, pa se je ustrašil, da je vrečka mokra in bo spet cel hudič.
Zato jih je prestavil na stol, s stola na mizo, pa na tla v kot, dokler
jih končno ni spustil v lijak.

13

Vmes je iskal izgovor.

»Nisem nalašč zamudil. Na kopališču je bil cirkus. Cross
country!«

Mamo so školjke še dodatno razjezile.

»Jaz ti kuham kosilo, ti pa s školjkami. Kje si jih dobil?«

»Luka mi jih je dal,« je priznal Tomaž.

Mama je kar poskočila.

»Seveda ti jih je dal, saj pravijo, da jih krade!«

Da jih krade, je preblisnilo Tomaža. Ne, tega ni verjel. To je
spet izmišljotina odraslih! Mogoče se je komu kaj zameril, pa je
začel širiti glasove. Če bi bil oče tukaj, ne bi tako govorili. On je
spoštoval starega Luko. Dal mu je delo na školjčnih nasadih, pa
še priporočilo za oskrbnika v akvariju mu je podpisal. Mama je to
dobro vedela, zato prav res ni razumel, kaj jo je pičilo.

Ni pa je maral spravljati še v večjo jezo. Njen ukaz, naj si do¬
bro opere roke, je sprejel z vzdihom in olajšanjem hkrati. Kot bi
mignil, se je izmuznil v kopalnico. Komaj pa je dobro odprl pipo,
je z ulice zaslišal dekliški glas. Kar naprej je ponavljal »Kaj, kaj...«

Tomaž je pustil, da je voda' polnila kopalno kad. Splezal je
na njen rob in se naslonil na okenski okvir. Zagledal je majhnega
kužka z belimi in črnimi dlakami, ob njem pa je čepelo dekle. V
zrak je molelo napeto zadnjico in spodbujalo kužka.

»Kaj! No, kaj. Kaj ...«

»Reče se prosim,« Tomaž ni mogel držati jezika.

Deklica je pogledala kvišku. Če se je delala še tako jezno, ni
mogla skriti svoje ljubkosti. In ta je zadela Tomaža naravnost v
srce. Sklenil je, da jo bo še malo podražil; takoj je izkoristil dekle¬
tovo pripombo, da je Kaj ime njenemu psu.

»Trapasto ime! Lahko bi bil vsaj Prosim!«

»A misliš Kaj prosim?« se deklica ni zmedla.

Tomaž je prikimal.

»Kdo si pa ti, ko si tako vljuden?«

»Tomaž, prosim!«

Pričakoval je, da se bo predstavila še ona, tako zaradi lep-

14

/ a ’

h

/>£■

'*■  \*V

'T*-

- , )&
-■?•*• -1  *".

*

šega, potem pa je ugotovil, da je morda bolje, če zamenja temo
pogovora. Čisto nedolžno je vprašal deklico:

»A si nova?«

»Ja, iz trgovine!«

Zdaj tudi Tomaž ni ostal tiho:

»Ne bodi važna, če si tukaj na počitnicah!«

Deklica je samo pihnila predse. Raje kot Tomažu se je po¬
svetila Kaju, ki je tekal sem ter tja. In ko je Tomaž razmišljal, kaj
naj še zine, je zaslišal sosedovo Polono. Drla se je nekje na za¬
četku ulice:

»Milena, pridi že enkrat!«

»O, Milena si,« je zažarel Tomaž.

»Ja, bravo! Uganil si! Si pa res bister fant.«

»Kam gresta ti in Kaj, prosim?«

»Na ene soline! Sicer te pa nič ne briga!« je Milena pograbila
Kaja v naročje in stekla za prijateljico.

Tomaž na oknu se je skoraj stopil. Kar zamižal je. Fant, tako
luštna ni bila nobena njegova sošolka. Kaj sošolka! Cel Piran bi
lahko prekopal, pa ne bi našel takšne.

Mamin »Tomaž, vode bo zmanjkalo!« ga je v trenutku po¬
stavil v sedanjost. Odprl je oči, naredil korak nazaj, pri tem pa
pozabil, da stoji na kadi. Če je še tako zakrilil z rokama, padca ni
mogel preprečiti. Telebnil je v vodo, da je pošteno štrbunknilo.
Seveda je mama slišala padec. Pritekla je iz kuhinje, in ko ga je
zagledala v premočenih hlačah in srajci, je vzkliknila:

»Ti pa res pretiravaš! Saj ti nisem rekla, da se skopaj!«

Vendar pa s tem pogovor še ni bil končan. Mama je hotela
vedeti, s kom se je pogovarjal. Bolj slabo ga je razumela, saj tudi
ona še ni slišala, da bi bilo kakšnemu psu ime Kaj. Zaradi hitenja
v službo je prekinila zasliševanje. Čisto mimogrede mu je pomo¬
lila pismo.

»Oče je pisal iz Ljubljane. Kar ti preberi, jaz ne bom.«

Potem je nastavila lice, da jo je v slovo poljubil. Mama je bila
pač takšna, da je v hipu pozabila na svojo jezo, kar pa je bilo še

16

vedno bolje, kot da bi se zaprla za celo večnost v stolp užalje¬
nosti ...

Tomaž si je ogledal pismo. Bilo je že odprto.

»Ha, pa je rekla, da je ne zanima ...«

Pogovor z Vedijem

Površno je preletel očetovo pisanje. Nič novega ni našel.
Oče je že večkrat predlagal, da bi se odselili v Ljubljano; začeli bi
znova, skratka, postali bi srečna družina. Mama je oklevala. Ne
toliko zaradi navezanosti na morje; bolj jo je skrbelo, kje bi v me¬
stu dobila delo. Zato pa on ne bi dal morja. Za nič na svetu! Kaj
naj le počne v mestu med vsemi tistimi betonskimi bloki in stolp¬
nicami?

Iz razbite vaze, nekakšnega potopljenega ostanka podvod¬
nega zaklada, je izvlekel ključ očetovega kabineta. Mama ni ma¬
rala, da bi se zadrževal v sobi z računalnikom, zato je njeno od¬
sotnost izkoristil za kratek pogovor z Vedijem.

Odgrnil je rjuho, ki naj bi ščitila elektronskega prijatelja pred
prahom, in ga vljudno pozdravil:

»Dober dan, Vedi!«

»Dober, dober,« je odgovoril Vedi. »Si spet zamudil?«

Tomaž se je spustil na stol in začel pritiskati na gumbe.

»Vedi, sprejemaj! Dajem ti nove podatke ... Oče je pisal. Kaj
naj naredim?«

Vedi ni dolgo premišljeval.

»Najprej preberi pismo!«

»Sem že.«

»In kaj piše?«

»Bedarije! Naj prideva k njemu v Ljubljano! Sploh ne vem,
kako naj se obnašam.«

Vedi je zakašljal. S tem je pokazal, da ne bo dal odgovora.
Bil je pač trmast. Tako po svoje, po računalniško ...

17

»Daj, nehaj, Vedi! Zakaj nismo kot drugi? Zakaj komplicira in
ne pride lepo sem?«

Ob novem spoznanju so se mu orosile oči. Podprl si je glavo
in mrko priznal:

»Moja družina ni nobena družina!«

Vedi je na ekranu zapisal:

»Pomota! Poskusi znova!«

Tomažu je bilo čisto jasno, da ga je elektronski prijatelj sku¬
šal potolažiti. Nasmehnil se mu je, čeprav je bil nasmešek bolj ki¬
sel. Kar v tri dni je pritisnil na tipko, saj je vedel, da bo moral reči
razčistiti v sebi in mu pri tem ne more nihče pomagati. Kot nalašč
se je na monitorju prikazala slika Milene.

»Saj res!« je vrglo dečka.

Nenavaden napis in še bolj nenavadna kazen

Tomaž je naletel na Filipa v času njegove malice. Poba je
sedel v senci kabine in mlel kruh s koleščki salame in koščki ki¬
slih kumaric.

»Nekaj ti moram povedati,« je ves zadihan izbruhnil. »Milena
ji je ime. Enega cucka ima. Na solinah bo! Predstavil ti jo bom.
Če boš komu zinil, sva skregana!«

Filipu se ni mudilo. Še naprej je žvečil svojo malico.

»Če natanko pomislim, nisi prvič zaljubljen. Kaj pa Polona?«

»Pozabi!«

Filip ga je očitajoče pogledal:

»Tudi za Mileno boš rekel: pozabi!«

Filipovo filozofiranje ni vrglo svetlolasca iz tira. Še naprej je
bil ves neučakan.

»Daj, pojdi! Pohiti!«

Filip je odkimal. Ni maral kvariti malice. Ker pa je Tomaž po¬
stajal že siten, je vzrojil:

»Fant, celo dopoldne garam, vsaj požreti me pusti v miru!«

18

Tomaž se ni pustil prepričati. Bil je kot na oblaku. Tako Filipu
ni preostalo drugega, kot da se je s polnimi usti skobacal iz le¬
žalnika.

»Drvimo, hitimo, da česa ne zamudimo!«

Pot do solin bi minila tako, kot jih je že toliko doslej, ko ne bi
skoraj hkrati uzrla pred akvarijem Daria, ki je s črnim sprejem
kracal po zidu. Filip je filet, je izpisal s pravim lepopisom in do¬
končeval je samo še mrtvaško glavo, znamenje Portorožanov.

Filip je debelo pogoltnil grižljaj, Tomaž pa slino. Spogledala
sta se in se brez posebnega dogovarjanja splazila Portorožanu
za hrbet.

»Če sem jaz filet, boš ti kotlet,« je vzkliknil Filip in zagrabil
Daria okrog vratu.

Skoraj prevrnil ga je. Od presenečenja se Portorožan niti ni
upiral. Tomaž mu je zlahka izpulil sprej iz rok.

»Koliko pik ima pikapolonica?«

Filip je vedel, za kaj gre. Zasmejal se je:

»Kar največ!«

Črna barva se je selila na ujetnikovo rdečo majico in zariso¬
vala kroge. Zaradi prihajajočih turistov mučenje ni smelo trajati
predolgo. Filipov železni prijem je popustil in Dario jo je ucvrl po
cesti. Toliko, da ni padel v zaliv z umazano vodo. Tomaž in Filip
sta se mu od srca nasmejala. Smeh ju je minil šele ob srečanju z
Lukovim vprašujočim pogledom.

»Res nisva midva!« je zavpil Tomaž. »Dario je bil! Iz Porto¬
roža!«

»Ja, brez zveze! Samo zato, ker jih nisem spustil na kopali¬
šče,« je dodal še Filip svojo resnico.

Luka je odkimal, Tomažu pa se je spet začelo muditi.

20

Prepiri, takšni in drugačni

Soline s svojimi pravokotnimi namočenimi polji, kanali in
ostanki kamnitih hišic so bile svet zase. Svet, kjer si skoraj isto¬
časno hodil po razpokani zemlji, brodil po blatu ali plaval po zele¬
ni vodi. Svet, kjer so kričali galebi in otroci, ne da bi pri tem motili
urejeno okolje odraslih.

Tomaž se je kar videl, kako brede po morju. Pokazal bo
Mileni, kaj se pravi dobro plavati in tauhati! Pospešil je korak, če¬
prav mu je bilo pošteno vroče in so se mu lasje lepili na potno
čelo.

S Filipom sta skoraj trčila v Mileno, Polono in Bajska. Za nji¬
mi je tekel tudi Kaj, debelušček pa se je krivil pod težo ogromne¬
ga tranzistorja.

»O, Tomaž, tole je moja prijateljica Milena,« je zažgolela
Polona.

»Saj jo že poznam. Nova je, iz trgovine,« se je nasmehnil
deček.

Prava reč, če je Polona debelo pogledala. Tudi Milena ni
ostala dolžna:

»A zmerom visiš na oknu, Tomaž Zavesa?«

»Ne, včasih teka tudi po plaži,« se je Polona spomnila do¬
poldanskega maratona.

Tomaž se ni pustil motiti. Sklonil se je h kužku in ga pobožal.

»In Kaja tudi poznam!«

Polona je pokazala svojo pravo žensko naravo. Kar pihnila
je:

»Ha, kakšen ljubitelj živali kar naenkrat!«

Tomaž jo je ošinil z jeznim pogledom. Ko bi mogel, bi jo uto¬
pil v žlici vode. Kar prav mu je prišel Davov klic. Pritekel je za nji¬
mi in vpil »Gori, gori«.

Pokazal je proti najbližji hišici, izza katere se je vil dim; bil pa
je tako bledikast, da so ga fantje zaznali šele ob tičkovem opozo¬
rilu. Filip se je pognal po nasipu. Davo mu je kolikor toliko uspe-

21

šno sledil. Seveda je pri tem tvegal, da se na kamenju spotakne
in pade ... Zaostala je samo Milena, ki še ni bila vajena nasipov.
Ob njej se je kot po naključju znašel Tomaž Zavesa. Zbiral je po¬
gum, in ko ga je bilo za zvrhano žlico, je plašno vprašal:

»Zakaj se držiš tega debeluharja?«

Milena ga je grdo pogledala.

»Kaj hočeš, čisto v redu je!«

»V redu ja, ta tetkin sine!«

Deklica ni odgovorila. Stekla je za Bajskom. Tomaž je bil
prepričan, da ga je namenoma skušala razjeziti. In res bi najraje
zaškripal z zobmi. Kaja, ki je pribevskal za njim, še pogledal ni.
ni.

Prav hitro se je izkazalo, da ni gorela kamnita hišica, pač pa
so ob njej Portorožani cvrli ribe. Imeli so čisto pravi žar; kljub za-
rjavelosti je odlično služil svojemu namenu.

»Dajte še meni malo!« je Filip pozabil, da je pravkar dobro
malical.

»Kar spokajte se!« je bil negostoljuben Bojan.

Raul je pritrdil. V dopolnilo je pokazal na Filipa:

»Če bi nas tale pustil na kopališče, bi dobili tudi vi!«

Ja, vsi bi se lahko pošteno najedli, ko se Filip ne bi važil po
plaži.

Zato je obtoženi izbruhnil:

»A zdaj ste pa mene našli, saj ste sami videli, da ni bilo
šans!«

»Zaradi mene,« je Tomaž priznal svoj delež.

Kljub temu bojna sekira ni bila zakopana. Nasprotno, razle¬
gel se je jok in stok. Vsi so se ozrli k Borutu, ki je zvijal roko ma¬
lemu Portorožanu in ga potiskal predse.

»Tole nam je pribijal na vrata. Ujet na delu!«

Na vrvici je bingljala stara, presušena riba.

Ficek se je skušal izviti iz prijema. Bojan in Raul sta mu pri¬
skočila na pomoč in razvil bi se pretep, ko ne bi nenavadno bob¬
nenje napolnilo solin.

22

»Motoristi!« je zavpil Filip.

Z vrha nasipa je imel najlepši razgled. Borut je spustil ficka,
sovražnosti so bile za trenutek pozabljene, in vsi so se zapodili
za Filipom.

Tri prikazni v usnju in s čeladami na glavah so drvele po so¬
sednjem nasipu. Včasih so se spustile prav do kanala, da /sta
blato in voda brizgala izpod koles.

»Mater,« je vzdihnil Tomaž.

To pa je bilo tudi vse, kar je izvrgel. Kaj bi dal, da bi tudi on
imel takšno krosko! Milena bi bila proč. Povabil bi jo na vožnjo in
prijatelji bi pokali od zavisti ...

Prav res so ga prikazni čisto prevzele. Škoda, ker so tako hi¬
tro odšle. Spominjale so na hudouren oblak. Ko je brnenje poje¬
njalo, so Pirančani ugotovili, da so Raul, Bojan in drugi Portoro-
žani že tekli čez izsušeno polje.

»Še se bomo srečali!« je zavpil Raul.

»Ja, vi Pirančani!« je dodal še Bojan svoje.

Filip je hotel za njimi čez vodo, pa ga je Tomaž zadržal:

»Pusti jih! Nima smisla!«

Besede so zalegle. Lepo v miru so navalili k žaru. Milena je
prva segla po ribici. Izbrala jo je za debeluščka. Filip je butnil To¬
maža, pomignil proti punci in se nasmehnil.

»Kaj se tako bedasto režiš?« ni mogel molčati svetlolasec.

»Ta ti bo pa dala vetra,« je Filipu še naprej ugajalo Milenino
obnašanje.

Tomaž je skomizgnil z rameni, kot bi mu bilo za vse skupaj
malo mar.

Bajsek postane Boris

Fantje so debeluščku obljubili, da ga ne bodo več klicali Baj¬
sek, če se bo potopil do dna. To je bila pravzaprav Tomaževa
ideja, saj se mu je zdelo, da bo s predlogom ubil dve muhi na

23

mah. Mileni bo pokazal svoje potapljaške sposobnosti, Bajska pa
bo dokončno osmešil pred prijatelji. Zlezel je na potopljeno ladjo,
en dva tri odvrgel majico in se v kopalkah pognal v vodo. Med¬
tem je Bajsek še zmerom zlagal svoje cunje.

»Kakšen stil!« je njegovo početje komentiral Dali.

Pa se debelušček ni pustil motiti. Pokleknil je na rob ladje in
potopil roki v vodo. Šele ko se je za silo ohladil, je prav nerodno
štrbunknil za Tomažem.

»Kar sem, v globoko!« ga je vabil Tomaž na sredo zaliva.

Pobrcaval je na mestu kot golman pri vaterpolu. Med čaka¬
njem na počasneža je prisluhnil Kaju, ki je ves nervozen lajal z
roba potopljene ladje.

»No, se upaš potopiti do dna?« je ogovoril debeluščka; zdelo
se mu je, da je bil fant že od teh nekaj zamahov ves upehan.

Bajsek je pokimal.

»Štel bom,« je odločil Tomaž.

Ni prišel do tri, ko je Bajsek zajel zrak, da je postal še bolj
okrogel. Prijel se je za nos in počasi, kot zahajajoče sonce poto¬
nil v vodo. Tomažu je šlo na smeh. Kot pravo debeluščkovo na¬
sprotje se je odprtih oči prevrgel na bok, da mu je zlat odsev za¬
plesal po trebuhu. V ušesih je zaslišal prasket in pred njim se je
odprl nov svet čudovitih barv. Ko bi mogel, bi spodaj ostal ves
dan. Kegljal bi z ježki in kakšno ribo bi skušal ujeti kar za rep. Ta¬
ko pa je moral hiteti. Še dober meter in že se je zažrl s prsti v pe¬
sek. Nevidna sila ga je dvignila na kolena. Zagledal je Bajska,
kako je zaostajal za njim. Z belimi kraki je kakor napihnjena žaba
premagoval upor vode. Pomahal mu je, čeprav se mu je zdelo,
da debelušček od same groze miži. Potem se je odgnal. Kar po¬
letel je proti površju. S prosto roko je moral zagrabiti kopalke, da
ga ni vodna sila izluščila iz njih. Barve so počasi izginjale, obda¬
jala ga je meglena vodna masa in komaj je čakal, da premaga
mejo med vodo in zrakom in pošteno zadiha. Ko mu je to res
uspelo, je vdahnil z odprtimi usti. Iz dvignjene desnice so mu pol¬
zela drobna zrnca.

24

»Bravo, Maži, bravo!« je poskakovala Polona.

Da bi jo koklja! Zaradi tega Mažija bi jo najraje zagnal v vo¬
do. Toda bila je oblečena, poleg tega pa se je začel spraševati,
kaj Bajsek tako dolgo počenja pod vodo. Saj ni imel dihalne na¬
prave! Oziral se je in oziral, debeluščka ni bilo od nikoder. Le
zračni mehurčki, ki so od časa do časa vsi srebrni pribrbotali na
površje, so izdajali, da se je v globini skrivalo nekaj živega. To pa
je bilo tudi vse.

»Ni ga!« je Tomaž nemočno zaklical in razširil roki.

Milena ni čakala. Sploh se ni vrnila po zrak. Po skoku je od¬
plavala naravnost v globino. Tomaža je tako prevzelo njeno po¬
tapljanje, da je pozabil na Bajska. Potunkal se je samo za toliko,
da je pod vodo spremljal dekličino plavanje. Prav res ji je moral
čestitati, pa če se je slišalo to še tako neumno.

Vrnil se je po zrak, da bi odplaval za Mileno, toda še predno
je vdahnil, je nedaleč od njega kakor velikanska zračna krogla
pridrvel na površje pogrešani debelušček. Komaj je izdavil:

»Ne morem več. Skoraj sem še ...«

V roki je stiskal gumijast škorenj. Iz luknje v peti je curljala
voda, on pa je opletal s preostalimi tremi okončinami, pljuval in
hlastal za zrakom. Tomaž se mu je približal od zadaj in ga zagra¬
bil, kot to počno reševalci z utapljajočimi.

»A kaj pomagam?« je vprašala Milena, ko je pogledala iz vo¬
de in otresla z glavo.

»Ne morem več. Skoraj ...« je še naprej stokal Bajsek, da ga
je moral svetlolasec utišati.

»Plavaj, samo tiho bodi!«

Filip in Borut sta se sklonila z ladje in zagrabila Bajska pod
pazduho. Kot z dvigalom sta ga potegnila na suho in ga položila
na deske.

»Če bi Boris utonil, bi bil ti kriv,« je rekla Milena.

Tomaž jo je začudeno pogledal. Bila je prima punca na po¬
gled, znala se je potapljati, le zakaj ga je ves čas izzivala?

»Zoprn si, da veš,« je nadaljevala.

25

Svetlolasec se je ozrl proč in globoko vzdihnil. Ni poznal teč-
nejših bitij od žensk. Karkoli je naredil, jim ni bilo prav. Za višek je
poskrbela Polona. Napadla je svojo prijateljico in tekmico:

»Ni res, Maži ni kriv! Še pomagal mu je!«

Tomaž se je naredil gluhega. Če bi jo nazijal, bi pridobil še
eno sovražnico, tako pa je molče zlezel iz vode. Milena je že če¬
pela ob Bajsku in mu dajala umetno dihanje. Curek vode je briz¬
gal iz fantovih ust; prav nihče ni opazil, da je za trenutek poški¬
lil. V očesu mu je zaigral nasmešek, saj je povlekel za nos vse
fante in dekleta. Res se je potopil po škorenj, le da se je potem
skril za ladjo in počakal na pravi trenutek. Tako je izpadel kot ju¬
nak, in zelo grdo bo, če ga bo še kdo zmerjal z Bajskom!

Govoriti pa vseeno še ni nehal:

»Skoraj sem še ...«

Davo je prvi izgubil potrpljenje. Sklonil se je k njemu in obu¬
pano zavpil, naj že enkrat zine, kaj je »skoraj še«.

Bajsek je zavil z očmi. Pogledal je z belim, kot da bo vsak
trenutek izgubil zavest. Z zadnjimi močmi je izdahnil:

»Skoraj sem ujel še drug škorenj!«

Vsi so bruhnili v smeh, ki je bil po prestani skrbi še bolj raz¬
posajen in glasen. Le ubogi Kaj je zalajal; ustrašil se je rakovice,
ki je prilezla iz strganega škornja ...

Ko bi bil tudi Tomaž Vedi,

bi videl mamo, kako je naveličano čistila školjke. Čez glavo
je imela službe, čeprav bi že čez nekaj minut prisegla, da brez
nje ne bi mogla živeti. Spraševala se je, kje se potepa sin, pogre¬
šala je moža, skratka, kup samih težav, ki so jo spravile v takšno
razpoloženje, da bi se najraje zaprla v svet spominov, torej v čas,
ko se ji je zdelo, da je bilo vse tako, kot bi v idealni družini moralo
biti ...

26

Pred vrati v kabinet je za trenutek postala. Vzela je skriti
ključ, odklenila vrata in vstopila v temo. Nekaj zlatih pramenov se
je plazilo le skozi priprte polknice. Ko se je navadila na mrak, je
šla do mize in nato od kosa do kosa pohištva. Najdlje se je zadr¬
žala pred družinsko fotografijo. Hotela jo je vzeti v roko, toda
oglasil se je računalnik:

»Poskusi znova!«

Skušala se je nasmehniti, pa je le odkimala ...

Srečanje s prebivalci vesolja

Tomaž in Filip sta ostala na obali tudi še potem, ko so njuni
prijatelji odšli. Kratkomalo se nista imela kam dati. Filip je priznal,
da se počuti naravnost fantastično, ker mu popoldne ni treba po¬
spravljati tistih trapastih ležalnikov in senčnikov, svetlolasec pa je
še naprej mislil na Mileno. Preslišal je Filipovo glasno razmišlja¬
nje, zato je deček na koncu razočarano pripomnil, kako danes
res ni nič z njim.

»Zatreskan si, da si še jezik izgubil. Res je punca od sile!
Potaplja se tako kot jaz ali pa ti. Nobene še nisem videl, da bi
tam prišla do dna. In kako plava! Lahko bi tekmovala ...«

Tomaž je šele zdaj opazil navihane gubice okrog prijateljevih
ust. Poba se je delal norca iz njegove ljubezni. Planil je proti nje¬
mu, in kdo ve, kako dolgo bi se lovila, ko ne bi Filip zadel ob plo¬
čevinke. Divje je zacingljalo, saj so bile obešene na vrvico in raz¬
pete preko steze. V odgovor na ropot se je pojavila pred njima vi¬
sokorasla postava v usnjeni obleki in vesoljski čeladi.

»Stojta! Tukaj ni promenada!«

Prikazalo se je še eno bitje podobne vrste.

»Sezujta se! Zdaj pa po prstih mimo. Pobiramo cestnino!«

Tomaž je prepoznal motoriste. Bili so prav tisti, ki so dirkali
po solinah. Res je zraven majhnih šotorov zagledal tri motorje.
Kljub odkritju je ostal tiho, le Filipa je potegnil za roko; skupaj sta

27

se pognala v tek. Prav malo jima je bilo mar, da so se motoristi
krohotali na njun račun. Bolj sta se spraševala, kaj fantje sploh
počno tukaj. Kolikor sta vedela, je bilo kampiranje na solinah pre¬
povedano. Pravi prostor za platnene hišice je bil čisto na drugem
koncu zaliva. Pozanimala se bosta pri Luki. On bo že vedel po¬
vedati, saj je poznal zakone. Niti sanjalo se jima ni, da bosta
tako kmalu naletela na starega možakarja. Nedaleč od obale je
vžigal svoj motorček.

»Kaj pa delajo tile tukaj?« je Tomaž takoj pokazal proti šotor¬
čkom.

»O, saj sem jih že nagnal!«

Pri tem je zamahnil z desnico, kot bi hotel reči, da se zaradi
fantov res ni treba razburjati.

»Ni videti, da bi se vas kaj prida bali,« je pripomnil Filip.

Luka se je naredil gluhega. Fanta je povabil na vožnjo do Pi¬
rana. Seveda sta navdušeno zlezla v staro jadrnico. Zdaj, ko je
Tomaž za kratek čas pozabil na deklico, je začel po njem vrtati
pogovor z mamo. Zlasti natolcevanje o Lukovi nepoštenosti. Sku¬
šal je stvar razčistiti.

»Luka, a res izginjajo školjke?«

Ker ni dobil odgovora, je nekoliko plašno nadaljeval:

»Slišal sem, ... no, govorijo ...«

»A da jih jaz kradem?« mu je priskočil Luka na pomoč. »Pu¬
sti jih, vse sorte govorijo. Samo enkrat sem omenil, da jih nekaj
manjka, pa je že cel cirkus!«

S ponovnim potegom je vžgal motor. Namesto po morju je
zasmrdelo po bencinskih hlapih. Zapeljali so se proti nasadom
školjk, nekakšnemu vinogradu, potopljenem sredi zaliva.

Trma, takšna ali drugačna

Luka je z vožnjo po morju, to pomeni po bližnjici, pripomo¬
gel, da je Tomaž prišel domov ob povsem človeški uri. Mama, ki

28

je sedela na divanu in ponavljala besede iz slovarja tujega jezika,
se sploh ni zmenila za njegovo prisotnost. Tudi televizor je igral
kar tja v večer. Pozornost je vzbudil šele napovedovalčev glas, ki
je sporočil, da se je Tomažev očka vrnil iz prijateljske države, s
katero je Jugoslavija vzpostavila najprej politične, zdaj pa še go¬
spodarske vezi.

»Mami, poglej, oči!« je kriknil Tomaž.

Mama je dvignila pogled. Ni bila videti navdušena ali pa je
znala presenečenje tako dobro skriti. Tudi je ni prizadelo, ko je
ob koncu posnetka tišino napolnila napovedovalčeva odpoved:

»To bi bilo za danes vse ...«

Sledil je mamin povsem logični »Tomaž, spat!«.

Pa se dečku ni mudilo. Še zmerom je bil pod vtisom očeto¬
vega nastopa.

»A bo še dolgo v Ljubljani?« je previdno vprašal.

»Kaže, da za zmerom. Lahko noč!«

Toda Tomaž se ni pustil odgnati.

»Pa zakaj je tak? A naju ne mara?«

Mama je za trenutek ostala brez besed. Potem se je nekoli¬
ko omehčala, pristopila je k njemu in ga objela okrog rame.

»Mara naju, mara! Službo pa še bolj. Saj veš, kako je
trmast.«

»Kot da ti nisi,« se je namrdnil Tomaž. »Čisto za skupaj sta.«

»Pa lahko noč!« je mama postala zopet bolj uradna.

Tomaž je ostal sam ob ugasnjenem televizorju.

»Ampak, jaz sem tudi trmast,« je šepnil v temo.

S tem je hotel reči, da ju bo nekega dne že spravil skupaj ...

Razburjenje že navsezgodaj

Jutranji žarki so nekam medlo tipali skozi polkna sobe; na
nebu so se lovile jutranje meglice, zato sonce še ni svetilo s pol¬
no močjo.

29

»Tomaž!« se je razlegel z ulice Borutov klic.

Deček je počasi odprl oči. Čudno hladilo ga je, potem pa je
ugotovil, da je ležal v samih kopalkah; rjuho je imel kot šal ovito
okrog vratu.

»Maži!« se je zadrla še Polona.

Zdaj je Tomaž na široko odprl oči.

»Zadavil jo bom!«

Kar vrglo ga je na balkon.

Spodaj na ulici je zagledal pisano druščino. Manjkal je samo
Filip, ki je po vsej verjetnosti že raznašal ležalnike in senčnike po
portoroški plaži.

»Dobimo se na obzidju,« je zaklical Borut.

»In to takoj!« je dodal Davo.

Seveda tudi Dali ni mogel molčati:

»Nekaj groznega se je zgodilo!«

Ko je zabevskal še Kaj, so se kot na povelje obrnili in jo
ucvrli po ulici.

Zdaj se je mudilo tudi Tomažu. Nataknil si je majico, zajahal
kolo in oddirkal pravi slalom med turisti, ki so si verjetno še pred
sončno pripeko želeli ogledati mestece. Zvozil je vse do strme
ulice, kjer je moral svojega konjiča razjahati. Med sopihanjem je
zaslišal Filipov glas, kako mu je sporočal, da si je vzel prost dan.
Kar med hojo si je zatikal krajca preširoke srajce za hlače.

Tako sta zdaj skupaj sopla v klanec; svetlolascu je bilo še
malo teže, saj je potiskal ob sebi kolo. Umaknila sta se duhovni¬
ku, ki jima je prišel naproti. Stopal je vzravnano, pravzaprav se je
še malo nagibal nazaj, da je na kamnitih kockah laže zaviral
korak. Ko bi tla namazali z milom, bi ga spodneslo kot spodseka-
no deblo. Tomažu se je zdelo nekoliko nenavadno, ker je moža¬
kar stiskal pod pazduho nogometno žogo. Okroglo usnje se ni
prav nič skladalo s črno haljo.

»Bog daj, oče,« je vljudno pozdravil Filip.

Duhovnik je pokimal, da so mu poskočili naočniki na ukrivlje-

30

nem nosu in se je pleša zasvetlikala v drugačnem lesku kakor
prej.

Tomaž je z odprtimi usti pogledal za njim.

»Kaj ni tvoj oče šofer?«

»Ne seri! Saj veš, da se tako pozdravi duhovnika!«

Tomaž se je še enkrat ozrl. Žoga ga je zdaj že močno motila.

»A je športnik?«

Odgovor je pridrvel po klancu. Skupina fickov jo je brisala za
duhovnikom in nepopisno vreščala:

»Vrnite nam žogo!«

Tomaž in Filip sta lahko samo ugibala, ali so mulci snedli ši¬
po na župnišču ali pa poteptali gredice pred njim ... Nista pa jim
posvečala večje pozornosti, saj ju je za ovinkom pričakovalo raz¬
burljivejše doživetje.

Na starem obzidju so se belile naravnost vzorno izpisane
besede: PIRANČANI SO MONE.

Pridružila sta se prijateljem, ki so čepeli pod travnatim bre¬
gom; zdelo se jim je, da previdnost ni odveč, saj bi kdo od raz¬
burjenih odraslih zlahka povezal njihovo prisotnost z napisom na
spomeniško zaščitenem obzidju ...

Davo je ponovil napisano. Ob tem se je Polona zahihitala,
da jo je Borut pogledal izpod čela.

Tudi Aleks, Danec, ki se jim je pridružil pred dnevi na plaži in
jih je zdaj spremljal na vsakem koraku, je skušal razvozlati bese¬
do mone.

»Mone ... Is this money?«

»No money,« se je trudil Davo.

Pa je hitro odnehal, poln jezice, ker je pri angleščini sedel na
ušesih.

Dali je začel poskakovati in mahati v prazno.

»Takole jih bom!«

»Ja, maščevali se jim bomo,« je dodal še Filip.

Borut se je hitro odločil. Pristopil je k Tomažu in mu zaupno
šepnil:

31

»Rabimo tvojo in Vedijevo pomoč!«

»Najprej zbrišimo napis,« je predlagala Milena.

Hoteli so iz skrivališča, pa sta izza ovinka pritulila in prisveti-
la gasilska avtomobila.

»Kaj gori?« je vrglo Dalija.

»Kje gori?« je poskočil Davo.

»Saj ni dima,« je hitro in strokovno ocenil položaj Filip.

Pred popisanim zidom sta vozili obstali. Modri žarometi so
se še naprej vrteli in opozarjali voznike na previdno vožnjo.

Gasilci so drug za drugim poskakali iz vozila in kot naviti za¬
čeli napenjati cevi. Dobro so poznali svoje delo, saj si sploh niso
bili v napoto. Samo še povelje moža s srebrno čelado in že so
curki vode planili proti napisu.

Tomaž je s prijatelji začutil, da je bolje, če se lepo umaknejo.
Ni jim bilo do tuširanja, poleg tega jih je čakalo delo.

»Pri Tomažu se dobimo,« je zaključil Borut.

Ucvrli so jo po cesti, po kateri so se že vile kačice očišče¬
valne vode ...

Vedijev načrt

Kljub zapletenemu položaju, v katerem so se znašli zaradi
nezaslišane predrznosti Portorožanov, so Filipu vseeno hodile
neumnosti po glavi:

»Vedija bom vprašal, v katero punco je zaljubljen Tomaž.«

»A res ne znaš nič bolj pametnega,« ga je svetlolasec pogle¬
dal izpod čela.

Pa se Filip ni pustil motiti. Očitno pa se na tipke ni najbolje
razumel, saj je Vedi kar menjal napise. Najprej se je z ekrana za¬
svetilo TOMAŽ JE ZALJUBLJEN V ŠKOLJKE. Po kratkotrajnem
smehu fantov je zagorela POMOTA in takoj za tem TOMAŽ JE
ZALJUBLJEN V FILIPA.

Fante je ponovno zvilo od smeha, punci pa sta se suvali s

32

komolci in zardevali. Sledila je POMOTA in TOMAŽ JE ZALJUB¬
LJEN V MILENO.

Tomaž je skoraj ponorel.

»Ugasnil ga bom!«

Iskal je stikalo, pa ga fantje niso pustili blizu.

»Daj, daj, malo heca za ogrevanje,« ga je skušal pomiriti
Borut.

Milena je izvrgla »zanimivo ogrevanje«, Polona pa je rekla,
naj raje pohitijo.

»Portorožani nas čakajo!«

Kot na povelje so se ozrli proti obzidju, na katerem se je še
zmeraj belil sramotilni napis.

»A jim gremo metat paradajze?« je vprašal Filip.

Mislil je na obmetavanje sušečega se perila po vrtovih in
dvoriščih. Nad predlogom se niso preveč navdušili.

»Kaj pa, če bi spuščali gume na njihovih avtomobilih?«

Za hip so razmišljali o Poloninem predlogu, potem pa so ga
zavrnili. Pri paradižnikih so se jim zasmilile mame, pri avtomobilih
pa očetje. Oni so želeli kaznovati mulce!

»Jaz bi jim potopil vsaj dva čolna!«

Tudi Bajsek je usekal mimo.

»Figo, saj se ne gremo prave vojne!« je vzkliknil Tomaž.

Na monitorju se je v istem trenutku izrisala roka s prsti, pre¬
pletenimi v »figo«. Iz takšne »fige« je zraslo figovo drevo.

»Figo, a nisem rekel figo? Je pameten ...« se je čudil Tomaž.

Toliko, da se ni čofnil po čelu.

»Zakaj?« sta vprašala Borut in Filip v en glas.

»Vedi predlaga, da bi šli rabutat fige.«

Spogledali so se. Tokrat so bili složni. Objeli so se in začeli
poskakovati.

»Hura, na fige! Na smokvice!«

»Počakajte, ni še konec!« je vzkliknil Tomaž.

Ob drevesu je zrasla vrtnica in ob vrtnici pomol.

Tomaževi možgani so delali z bliskovito naglico:

33

»Vrtnica je roža, pristanišče pa ... To je Portorož. Portoroške
fige!«

»Bravo, Vedi! Ti si naš, mi smo tvoji!« je zavpil Dali.

Fantje so med vzklikanjem zapustili sobo. Tomažu se je mu¬
dilo za njimi. Samo površno je preletel prostor in se prepričal, da
so stvari bolj ali manj na mestu. Ni maral, da bi mamo spet bolela
glava ...

Maščevanje je uspelo

Pirančani so se plazili ob zidu, izza katerega je prihajalo raz¬
posajeno vpitje Bojana in ostalih fantov. Po glasovih so sklepali,
da nabijajo namizni tenis.

»Nekaj pa Vedi ni vedel! Tisti beton pred vhodom še ni trd!«
je Tomaž pokazal na nekaj kvadratnih metrov obnovljenega
pločnika.

Borut je hitro ukrepal. Ukazal je fickoma, da sta prestavila
deske in umaknila opozorilne zastavice. Tako je cement kar vabil
nase.

»Aleks, ti pojdi k vratom. Ob znaku jih boš zvabil v past, ra¬
zumeš? Ostali na figo!«

Tomaž se je ozrl po oknih okoliških hiš. Zrak je bil čist, saj ni
opazil nikogar, ki bi jim utegnil pokvariti pojedino. Če je natanko
pomislil, danes še ni zajtrkoval; zato bo najprej potešil svoj že¬
lodec. Tega mu ne bo nihče zameril.

Poiskal je izboklino v steni. Potegnil se je navzgor, potem pa
hitro odstopil prostor še Filipu. Tudi on ni potreboval ravbarskih,
bil pa je nekoliko nepreviden in je z nogo podrgnil po ostrem ro¬
bu; na stegnu so se mu zarisale bele praskice. Poslinil si jih je,
medtem pa'je Tomaž pomagal Mileni. Podala mu je Kaja. Cucek
se je prav nelagodno počutil na zidu. Toliko, da ni začel cviliti.
Umiril se je šele v Mileninem naročju.

»Sem gor zlezi!« je zaslišal Filipa nad seboj.

34

Njegovo postavo je skoraj v celoti zakrivalo zelenje. Videl je
samo golo roko, kako je segla po sadežu.

»Sreča, da smo še zgodnji! Sparjene fige so sranje,« je ugo¬
tovil Tomaž.

Filip ga je hitro popravil:

»Niso sranje, ampak za sranje!«

»Ja, dobiš drisko kot formula ena,« se je oglasil še Dali.

Tomaž je prijel vejo, da bi se varneje oddaljil od glavnega
debla, pri tem pa se je drevo zamajalo kot sredi najhujšega vihar¬
ja. Šele pogled navzdol mu je razkril, da se je med vejami utabo¬
ril Bajsek. Stegnil je zalito roko, pa je sredi giba obstal.

»Saj ta je pa čisto gnila!«

»Ja, ta je za formulo ena,« je potrdil Filip.

Bajsek ni verjel. Odtrgal je sadež in ga ponesel v usta. Tako
sladek je bil, da se mu je kar zasmejalo.

»Cepec, lahko bi vedel, da so rjave najslajše!« ga je poučil
Tomaž.

Bil je preglasen, zato ga je Borut opozoril na večjo tišino.

Milena, Polona in Dali so nestrpno čakali na prvo pošiljko.
Aleks in Miha sta skušala trgati s tal, a sta bila prekratka. Tomaž
jih je prvi razveselil. Zdaj, ko se je za silo najedel, je kar legel na
vejo in z obema rokama trgal fige. Med listjem je opazoval
številne roke, kako so segale ponje. Borut se je medtem splazil h
gumijasti cevi, zviti sredi vrta. Usta cevi je pritrdil na nos pipe in
se ozrl k plenilcem.

»Ko nas bodo zavohali, bodo pošteno mokri!«

Dali se je zahihital, da ga je morala Polona mahniti po ustih.
Ficek se je skremžil in se zagnal vanjo. Punca je samo stegnila
roko. Odbila ga je od sebe kot nadležno muho, in ko je pričako¬
vala nov nalet, ji je ficek pokazal jezik.

Samo Bajsek ni bil solidaren. Ker se mu je fig zdelo škoda
za skupnost, jih je tlačil za majico. Prav na koncu veje je za¬
gledal krasotico. Stopil je na prste, pa je bil še zmerom prekratek.

36

Oddaljil se je od debla za korak in potem še za pol koraka, dokler
ni zahreščalo, kot bi se podiralo pol drevesa. Debelušček je tre¬
ščil v travo.

Dali je v zadnjem trenutku odskočil. Ves prestrašen je obstal
ob drevesu, in kar vroče mu je bilo ob misli, kaj bi ostalo od nje¬
ga, če bi mu Bajsek zgrmel na glavo.

Vseeno je prvi prišel do besed:

»Kakšna velika figa!«

Niso se še umirili, ko je eden od fickov zavpil:

»Prašiča!«

Borut ga je s pogledom skoraj pregriznil.

»Tiho! Sploh ste pa že zasrali!«

»Če pa Filip ščije!« se je nakremžil Dali.

Drobnemu curku, ki se je na listih razbijal na tisoče kapljic,
se je pridružil Filipov bojni krik:

»Maščevanje Portorožanom! Maščevanje!«

Portorožani so obstali kot okameneli. Čisto pozabili so na
namizni tenis. Žogica se je odtrkljala nekam v travo ...

»Umik!« je pomahal Borut svojim.

Milena je bila prva čez oviro. Filip je pomagal Bajsku, da se
je prevalil na zid, pri tem pa je debelušček zastokal; narabutane
fige je spremenil v sladko marmelado.

Tudi Tomaž se je hitro spravil z debla. Stegnil je nogo. Prava
reč, če se je skoraj razkoračil. Glavno, da je dosegel zid brez se¬
stopanja.

Portorožani so se umikali curkom vode, ker pa se je Borut
bal, da ga bodo počasi obkolili, je spustil cev in jo ucvrl za svo¬
jimi.

»Joj, Kaj!« je zavpila Milena.

Tomaž je zagledal cucka, kako je skoraj zaspal pod enim iz¬
med dreves. Zlahka bi postal plen Portorožanov. In ker ni mogel
dopustiti, da bi nasprotniki dobili vojnega ujetnika, poleg tega pa
je skušal izpasti pred punco kot junak, je skočil v travo, planil k

37

cucku in ga pobral kar med tekom. V zadnjem trenutku se je
vrgel preko ograje.

Večina Portorožanov je planila k vratom, saj je pred njimi po¬
skakoval Aleks in mahal z majico, kot bi dražil bika.

»Ole! Torro!«

Mali Danec je spretno odskočil vstran, ko so razjarjeni bojev¬
niki pridrli na ulico. Drenjali so se, kdo bo prej stekel za Piranča¬
ni, pri tem pa so počepali v svež cement kot muhe na muholov-
ko. Dvigali so stopala, okovana v hladen oklep. Ogorčeno so pi¬
hali in mahali okrog sebe, v dodaten bes pa jih je spravil Davov
krik:

»Maščevanje je uspelo! Maščevanje je uspelo!«

Osramočeni poraženci so jo ucvrli za Aleksom in Tomažem.
Aleks je kmalu zavil proti hotelom, svetlolasec pa je še naprej te¬
kel za svojimi. K sreči so zasledovalce ovirale pri teku superge,
prepojene s cementom, tako da si je kljub bremenu v naročju pri¬
dobil znatno prednost.

Za ovinkom je skoraj trčil v Mileno. Punca ni vedela, kaj je z
njenim kosmatinčkom, zato se je močno razveselila, ko ju je za¬
gledala.

»Mater, zadnje čase samo dirkam,« je zasopel Tomaž. »Te¬
civa!«

Izkoristil je prvo stransko uličico, da je porinil deklico vanjo.
Komaj se ji je pridružil, že so mimo pricopotali Portorožani. K sre¬
či se ni nihče ozrl k njima.

»Še enkrat hvala,« je dahnila Milena, deček pa je možato
odvrnil:

»Ni za kaj! To bi vsak moški storil zate!«

Odložil je Kaja in vprašal deklico, ali jo lahko pospremi. Se¬
veda ni imela nič proti. Tudi ni nasprotovala njegovemu predlogu,
da bi na poti domov napravila ovinek preko travnika nad mestom.
In res se jima je že po nekaj metrih zazdelo, da je čarovnik upo¬
rabil svojo čarobno palčico. Sive in bele stene so se razmaknile,
hiše so naredile prostor jasi. Na njenem robu se je globoko spo-

38

daj svetilo morje, posuto z jadrnicami in čolni.

Tomaž se je postavil na glavo in naredil nekaj korakov na
rokah.

»Greva v kino?«

Trudil se je, da bi mu glas zvenel kar najbolj neprizadeto;
nekako tako, kot da mu je čisto vseeno, če bo povabilo odklonila.

Milena ni takoj odgovorila. Sklonila se je h Kaju. In potem se
je tako dolgo pripogibala k njemu in napenjala svojo zadnjico v
kavbojkah, da je bil na koncu že pošteno na trnih.

»Grem,« je končno izvrgla.

Tomažu je zaigralo srce.

»Ob sedmih?«

»Ob sedmih!« je potrdila deklica.

Potem je stekla k hišam, Tomaž pa je napravil premet. Tako
zelo mu je uspel, da je bilo punci lahko žal, da ga ni več gledala ...

Obred pred ogledalom

Redki so bili časi, ko si je Tomaž sredi belega dne čistil zo¬
be. Pravzaprav je to počel samo takrat, kadar je moral k zobo¬
zdravniku. Tokrat ga je čakal kino. In kar je bilo še pomembneje:
Milena in kino! To je zavohala tudi preljuba mama. Tomaž je raz¬
ločno opazil njeno zbadanje v ogledalu, zato je pljusnil vodo v
steklo, da je mama prestrašena odskočila, potem pa se zasmeja¬
la. Ko se je slika v ogledalu zbistrila, ni bilo o njej več sledu.

Tako si je Tomaž v miru povlekel majico čez glavo. Mimo¬
grede je napel mišice na rokah, kot to počno body builderji.
Globoko je vdihnil, potem pa zadržal sapo, da je postal ves rdeč.
Z velikim glavnikom se je počesal; ker ni bil preveč zadovoljen s
pričesko, si je lase zopet razmršil. Pazljivo si je oblikoval samo
čopke nad čelom. Zavezal si je nekakšno kravato in se kar čez
majico posprejal z mamino dišečo vodo. Med poskakovanjem
zdaj po eni, zdaj po drugi nogi si je zavezal supergi; ko je pri-

39

skakljal do Vedija, ga je mimogrede vprašal, kako bi osvojil
punco.

»Le pogum,« je odvrnil Vedi.

Kaj več ni maral povedati.

Kino v kinu

Do ljubezenskih filmov Tomaž ni čutil posebne naklonjenosti.
Veliko raje je gledal kriminalke, komedije ali vsaj kavbojke in še
slednje le pod pogojem, da je v njih nastopal John Wayne v mlaj¬
ših letih. Ker pa so imeli v mestecu en sam kino, ni bilo posebne
izbire. Tako je kar lep čas obračal glavo, da bi zagledal koga od
poznanih. Na primer Boruta ali Filipa. Pa še kakšnega sošolca,
da bi mu poba zavidal, ker je imel ob sebi Mileno. Toda povsod
sami obrazi odraslih, ki so zavzeto spremljali dogajanje na platnu.

Začel je iskati Milenino roko. Spraševal se je, ali spada de¬
klica k takšnim, ki ves čas migajo s prsti od strahu, da ga ne bi
dolgočasile, ali pa je ena takšnih, pri kateri mu bo roka prav
kmalu zaspala. Toda Milena očitno sploh ni bila naklonjena drža¬
nju za roko, drugače je ne bi umaknila.

Za nameček se je mednju vsilil Kaj. Kdo ve, kaj ga je pičilo,
da je hotel na klop. Tomaž ga je takoj torpediral, toda še preden
je lahko prijel punco, je bil Kaj spet zraven. Milena je komaj za¬
drževala smeh, deček pa je preklinjal v brado. Ko bi vse to pred¬
videl, bi mirnega srca prepustil Kaja Portorožanom ...

Predstave še ni konec

Tomaž prav res ni pričakoval, da bosta pred kinom naletela
na Boruta, Filipa, Bajska in ostale. Na drugi strani ceste so se le¬
pili okrog treh motorjev. Bile so kroske, prav od tistih frajerjev, ki

40

so se ustili s pobiranjem vstopnine in podobnimi neumnostmi.
Zdaj so sedeli za mizo in se sladkali z ledenimi kavami, njihovi
jekleni konjički pa so mešali glave nadebudnežem. Vse vprek so
govorili:

»Res so frajerski!«

»S takim bi se pa prevažala.«

»Daj, daj, s tem frčiš ...«

»In prifrčiš!«

»Z njimi lahko plavaš. Amfibije!«

»Enkrat mi je tetka rekla ...«

»Sto greš v ovinek!«

»A tetka Melanija?«

Tomaž je skušal ostati pred klapo v svojem polikanem obla¬
čilu kar najmanj opazen, zato se je zgrozil nad Dalijevim krikom.

»Fantje, kdo pa je ta tip z Mileno?«

Če bi ficka mogel pregrizniti, bi to storil tisti hip!

»O, kdo pa si ti? Prvič te vidim!« je zinil še Davo.

Tomaž se je delal, kot da ju ne vidi in ne sliši, pa tudi Milena
je gledala v tla, le da se je smehljala svetlolaščevi zadregi.

»Boš sladoled?« jo je vprašal Tomaž.

Seveda je bila takoj za to. Ustrašil se je, da se je prenaglil s
ponudbo, pa je ves srečen otipal v žepu petdesetak. Kar stekel je
k pisanemu slaščičarjevemu vozičku. Mladenič je slovel po
mestu zaradi svojih žonglerskih sposobnosti. Tudi nocoj je bil pri
volji za pravo cirkuško predstavo pri polnjenju hrustljavih vrečk s
sladolednimi kroglicami. Ko je prišla na vrsto mlada in brhka
Nemka v brezrokavniku in oprijetih hlačah z naramnicami, se je
še posebej potrudil. Ledeno kroglico je zagnal meter visoko in jo
ujel v vrečko. Počakal je, da je dekle pokazalo, kakšen sladoled
si še želi, in že je nova kroglica poletela v zrak. Na koncu Tomaž
ni vedel, ali je tujka takšna navdušena ljubiteljica sladoleda ali pa
jo je zabavala slaščičarjeva spretnost. Odnesla je namreč toliko
sladoleda, da bi ga on lizal ves teden ...

Ko je še sam prišel na vrsto, je s prstom pokazal na napis

41

ČOKOLADA. Srebrnkasta zajemalka se je zažrla v kremo. Vre¬
čko je predal Mileni, zase pa je izbral punč.

Hotela sta čez cesto. Ravno takrat so se od miz dvignili mo¬
toristi in jima presekali pot. Potem sta se le pridružila klapi, ki se
je še zmerom lepila okrog motorjev. Na zbadanje parčka so očit¬
no pozabili; prevzelo jih je natikanje čelad in zapenjanje usnjenih
oblačil.

»Kaj pa je, fantki?« se je obregnil obnje največji med njimi;
zvedeli so, da je Stane, to pa zato, ker ga je tako poklical eden
od kolegov. Rekel je:

»Ne zafrkavaj se, Stane, gremo!«

»A jim grem po sladoled?« je vprašal Vili, Mario pa se je po¬
nudil, da jih pelje na izlet.

»Pa mislita, da se sploh kdo upa peljati?«

»Nobeden!« se je zasmejal Stane.

»Nobeden,« je ponovil še Vili.

Dali je zašepetal fantom, ali se jim ne zde preveč važni.

Najbližji frajer ga je slišal. Nagnil se je k njemu:

»Kaj si rekel, pobček?«

Filip je odločno pristopil korak bliže in stisnil pesti:

»Nič ni rekel!«

Tomažu se je zdel njegov nastop junaški. Potihoma mu je
čestital, zato pa je ostal brez besed, ko je Vili povsem nepričako¬
vano zagrabil Mileno in jo položil na Mariov sedež. V istem tre¬
nutku je zahrumel motor.

»Ne boj se, nič ne boli! Samo krog ali dva!«

Še preden je Milena lahko skočila na tla, je pognal. Hočeš
nočeš se ga je morala oprijeti okrog pasu.

Tomaž je stekel za njima.

»Milena!« se je zadrl.

Kazalo je že, da z vpitjem ne bo nič opravil, toda Mario je po
uspešno izpeljani osmici pripeljal do njega. Med hrumenjem mo¬
torja mu je zavpil, naj spoka.

»Zgini! Jaz sem že pobral cestnino!«

42

Tomaž sprva ni našel besed, potem pa je le butnil:

»Šampon!«

»Kaj si rekel?«

»Peniš se!«

Mario je pokazal, da mu ni do šale. Pograbil je dečka za ro¬
kav, ga potegnil k sebi in mu z drugo roko zabil vrečko sladoleda
v usta.

»Surovina!« je zavpila Milena. »Kaj pa misliš, da si, če imaš
motor!«

Z obema rokama ga je udarila po plečih, potem pa skočila
na tla. Med kašljanjem je Tomaž izvlekel iz ust vrečko z ostanki
ledene kreme. Odločno jo je razmazal po usnjenem sedežu.

Maria je hitro minil smeh. Kar otrpnil je. Buljil je v Tomaža,
Tomaž pa mu je pogled vračal.

»Teciva!« se je znašla Milena.

Komaj sta naredila nekaj korakov, je ohromelost zapustila
tudi Maria. Hotel je za njima, da bi kaznoval Tomaža za nezasli¬
šano predrznost, pa so ga Borut, Filip, Bajsek, Dali, Davo, Miha,
Aleks in Polona obstopili. Pri tem so molčali in prav grdo gledali;
Mariu ni preostalo drugega, kot da se je obregnil ob Staneta:

»Pa bodi drugič še ljubezniv z njimi!«

»Kaj ljubeznivost! Ostal si brez punce,« je zinil Dali.

»Ženske so res nestalna bitja,« je dodal še Davo svoje.

Stane in Vili sta se začela smejati, le Mario je ostal resen. Z
robcem je drgnil po usnju in ni vedel, kaj naj reče. Moral je pri¬
znati premoč mlajšim, to pa je bilo vse prej kot enostavno.

Ko bi bila misel že dejanje

Sprehajanje po parkih sredi noči Milene ni kaj posebno na¬
vduševalo. Tudi Tomaž se doslej ni spuščal v takšne podvige.
Imel je ravno toliko domišljije, da so kamni v ograji dobivali obliko
skrivenčenih pošasti, veje grmov pa so se spreminjale v grabeče

roke; če se je znašel sam v temi, je raje zrl v tla, kot pa gledal
okrog sebe.

K sreči zdaj nista bila vsak zase, pač pa skupaj, in to je stvar
popolnoma spremenilo. Strahovi so izginili. Če ne že čisto, pa so
bili manjši od tistih, ki so nastopali v igricah na Vedijevem ekranu.

Oba sta bila zadihana. Tomaž si je šel s prstom po zobeh,
da se je prepričal, če sploh še ima cele od tistega preklicanega
sladoleda. Milena mu je ponudila robček. Usta si je obrisal kar
s potegom roke. Potem se je približal k njenemu obrazu. Pred
očmi mu je zagorel Vedijev napis LE POGUM! Milena mu je ven¬
dar ponudila robček, torej je pokazala do njega določeno naklo¬
njenost, simpatijo!

V temi je z ustnicama naletel na njen nos, punca se je za¬
smejala, ga nežno odrinila in stekla.

Tomaž je obstal ob drevesu. Strahovi so se začeli vračati.
Tisti iz podzemlja in katakomb.

»Milena!« je zaklical.

Mudilo se mu je za njo, pa ne zato, da bi se poljubljala ...

Hvala, Vedi

K sreči je imel vsaj njega! Lahko mu je zaupal svoje težave,
in teh ta dan res ni manjkalo.

»Vedi, pomagaj!« je zaklical in pritisnil na prvo tipko.

»Takoj ali zdaj, ha, ha,« se je zasmejal elektronski prijatelj.
Tomažu sploh ni bilo do šale.

»Dajem ti podatke za tipe ... taborijo na solinah ... imajo mo¬
torje ...«

Med naštevanjem je na zaslonu nastajala risba motoristov.
Še najbolj je spominjala na nekakšen fotorobot.

»Luki izginjajo školjke,« je vpisal Tomaž.

»Školjke — bencin,« je odvrnil Vedi.

»Kakšen bencin?«

44

»Školjke — denar, denar — bencin!«

Tomažu seje razjasnilo: »Bravo, Vedi! Prav imava, motoristi!«

Novo odkritje

Motor čolna je enakomerno brnel in tresel majhno plovilo.
Luka je dovolil Tomažu, da je držal za ročaj in krmaril. Spretno je
obvozil nekaj deskarjev, ki so čepeli na svojih belih plastičnih plo¬
vilih, z jadri, namočenimi v vodi; čakali so na prvi veter, da jih bo
ponesel po zalivu.

»Kaj pa je danes z vami, kapitan?« se je Luka pošalil iz To¬
maževe nenavadne molčečnosti.

»Ah, nič,« je izvrgel deček in še naprej zrl v daljavo.

Prav res ni vedel, kako naj staremu možu razodene Vedijevo
odkritje. Ne bi mu verjel. O školjkah se je nerad pogovarjal. O iz¬
ginulih školjkah namreč, in dokler mu ne bo prinesel otipljivih do¬
kazov o krivdi motoristov, Luka ne bo ničesar podvzel proti njim.
Še naprej bodo frajarili po mestu.

»Vidiš, vse te vrtove školjk imamo po zaslugi tvojega očeta.
Lahko si ponosen nanj!«

Tomaža besede niso ganile. Ravnodušnosti se je pridružilo
žalostno priznanje:

»Raje bi videl, da ne bi bil tako zagnan! Da bi imel več časa.
Lahko bi šla kdaj skupaj jadrat. Tako kot včasih ...«

»Ga pogrešaš, kajne?«

»Tudi mami ni prav, da je kar šel.«

Luka ni maral žalostnih ljudi, zato se je spodbudno nasmeh¬
nil:

»Drži se! Kapitan ne zapusti barke!«

Potem sta pozornost prenesla na vrvi. Že pri prvi je Tomaž
opazil, da je brez dragocenega tovora.

»Prazna!«

Pograbil je leseno korito za gledanje pod vodo. Tako je kar s

45

čolna preletel po peščenem dnu s pritrjenimi privezi. Zdelo se mu
je, da se sprehaja po potopljenem vinogradu. Odtrgana vrv je po¬
časi vigujala kot dolga lena kača; splašila je jato ribic, da so še
hitreje migale s svojimi repki ...

»Mislim, da sva z Vedijem odkrila, kdo krade školjke,« je na¬
vkljub prejšnji odločitvi zinil Tomaž.

Ni pa dokončal, saj se je s hriba razlegla pesem Portoroža-

nov:

Pirančani so glavni,

plavajo kot kamni,

kakor tiste skale

tam zraven obale.

Svetlolasec je oživel. Daleč pod nasipom je zagledal manjšo
skupino, ki je iz vode vlekla nekaj črnega, podobnega vreči s
školjkami.

»Imaš daljnogled?«

Luka je pobrskal po usnjeni torbi in že je deček prislonil iska¬
lo k očesu. Najprej je videl vse megleno, potem pa je sliko z vrte¬
njem leče izostril.

»Vedi se je zmotil. Oba sva se zmotila. Niso motoristi!«

»Vedi? Motoristi? Poba, a imaš sončarico?«

»Portorožani so. Kar sam poglej!« je Tomaž izročil daljno¬
gled Luki.

»Ah, to so še otroci ...«

Tomaž se ni strinjal.

»Kdo pa misliš, da je napisal na obzidje, da smo mone?«

»Daj, daj,« se je še naprej nejeverno smehljal Luka. »Zakaj
pa naj bi kradli školjke, saj jih še skuhati ne znajo!«

»Maščevati se hočejo! Najprej so popisali zidove, mi pa smo
jih potegnili s figami in cementom. Zdaj nam vračajo s školjkami.«

Tomaž se je začel slačiti.

»A ti je tako vroče?« ga je Luka nezaupljivo vprašal.

»Ne zafrkavaj! Še debelo boš gledal!«

46

Odrinil se je od čolna. Pospremilo ga je Lukovo opozorilo, da
ga ne bo čakal.

»Saj ni treba! Bom že sam prišel domov.«

Zaplaval je proti obali. Mimogrede je opazil, da so fantje izgi¬
nili. Če ne bo našel njih, bodo v pesku vsaj sledovi ...

Ujetnik

Tomaž se je podrgnil po rokah in bokih in se za silo otresel
srbečih kapljic vode. Požvižgal se je na galebe, ki so poletavali
nad zalivom in od časa do časa strmoglavili na gladino po svoj
plen v obliki majhnih ribic. Zato pa so njegovo pozornost pritegni¬
le školjke. Ležale so na razpokanem blatu, črne in zaprte. Mulci
so morali vleči po tleh nekaj težkega, saj je predmet na mehkej¬
ših delih izdolbel pravi žleb. Le tam, kjer so bila tla od sončne pri¬
peke trda in suha, je sled skoraj izginila. Pošteno je moral nape¬
njati oči, da je izsledil pravo smer. In ravno ko je razmišljal, kam
bo vodila pot, so se izza nasipa dvignili Portorožani. Pravzaprav
so kar zrasli iz tal.

»Stoj!« je ukaza! Bojan z glasom poveljnika.

»No, pa si se ujel!« je dodal Dario.

»Pirančan je naš! Hura!« je zapiskal ficek.

Tomaž se je oziral od obraza do obraza. Bilo mu je jasno, da
ga fantje ne bodo peljali v slaščičarno na kremno rezino.

Bojan je stiskal pesti in se napenjal:

»Vohuniš za nami, kot da ni dovolj, da ste nam obrali figo in
da so starčki morali še enkrat cementirati pločnik!«

»Pa da ste se poscali na nas,« se je Raul spomnil strašne
žalitve.

»Mučimo ga!« je zapiskal ficek, Bojan pa ga je skušal pomi¬
riti:

»Kaznovali ga bomo po sojenju!«

»Kaznovani boste vi,« se je ojunačil Tomaž.

47

Poleg tega se mu je zde! njihov greh veliko večji — tako hud,
da bodo celo pozabili na svojo bojevitost takoj, ko jim bo povedal,
da jih je zalotil pri kraji školjk.

»Mi bomo kaznovani?« se je začudil Bojan.

Pri tem je naredil tako trapast obraz, da bi ga Tomaž najraje
ubrisal.

»Ja, vi! Zaradi školjk! Kradete jih iz zaliva!«

Raul in Bojan sta se spogledala.

»Kar zgovarjaj se,« je Raul prevzel besedo. »S tem se ne
boš izmazal!«

»Videl sem, kako ste jih vlekli iz vode!«

»Ampak, saj tisto ...«

Raul je udaril Daria po ustih, da je v trenutku utihnil. Samo
debelo je pogledal.

»Molči! Smo na bojnem pohodu!«

»Ne upate priznati! Reve! Školjkožeri!«

»Zapri!« se je Bojan še bolj razjezil. »Zdaj boš pa še nesra¬
men!«

Svetlolasec je z razočaranjem ugotovil, da njegove besede
niso rodile pričakovanega sadu. Videl je Daria, kako je pocukal
Raula:

»Kdaj mu bomo sodili?«

Ko pa je zapiskal še ficek s tistim piskajočim glasom »Pa
mučili ga bomo tudi«, Tomaž ni več čakal. Odrinil je malčka in
planil v kanal. Mehko sluzasto blato ga je skoraj potegnilo vase.
Do kolen se je zaril vanj in skalil toplo vodo. Napravil je komaj
drugi korak, ko se je Bojan zagnal za njim in se ga oklenil kar v
zraku. Čofnila sta v plitvo vodo in v trenutku so se nanj spravili
najbližji Portorožani. Gola roka, ki ga je oklepala okrog vratu, ga
je skoraj zadušila. Nekdo ga je vlekel za lase in mu s cukanjem
priklical solze v oči.

»Vodovod že deluje!« je zapiskal ficek.

Vsul se je plaz groženj in neslanih pripomb:

»Se vdaš?«

48

»Zini, če ne, te bomo obesili za noge!«

»Ja, in slekli te bomo kot pujsa!«

»Hlače ima strgane.«

»Saj jih sploh ne rabi!«

Tomaž je od besa molčal. Fantje so bili v premoči in z otepa¬
njem bi si samo še otežil položaj. Tako se ni upiral niti takrat, ko
je začutil prste okrog pasu. Izluščili so ga iz hlač, v zameno za
cunje pa je od nekod priletela rjava mreža, polna presušenega
vonja po morju in ribah. Ovili so ga vanjo kot nevesto v tančico.
Potem so ga postavili na noge. Po ozkem nasipu so se razvrstili
v nenavadno procesijo. Prvi je stopal Dario. Visoko nad glavo je
ponosno dvigal Tomaževe hlače, dva ficka sta tolkla po starih
posodah, tretji pa je vlekel lonec, poln meduz. Najnovejša raz¬
sodba se je namreč glasila, da bodo Tomaža namesto z obeša¬
njem kaznovali s kopeljo v morju.

»Lepo ubogaj!« je rekel Bojan.

Ves čas je zvijal ujetniku roko na hrbtu in mu tako odganjal
misel na pobeg.

Poleg tega je moral sodelovati pri petju. Kadar je za trenutek
utihnil, že se je povečala bolečina ...

Pirančani so glavni,
plavajo kot kamni,
kakor tiste skale
tam zraven obale.

Kje?

Sam pogrunti!

A pri punti?

Ja, pri punti!

Pirančani, limone,

Pirančan vsak utone.

Pirančan sploh ni živ,
če ni mal morja pil.

Kje?

V pristanišču!

49

V pristanišču?

Kaj si pa mislu!

Pesem je izzvenela nadvse živahno, saj je zborček dopol¬
njeval Bojanov solo. Ko ne bi imel Tomaž čez glavo poveznjene
mreže, bi se zabaval, tako pa je komaj čakal, da bodo neumnosti
mimo. Tudi na ostre bilke, ki so ga bodle po gležnjih, se je po¬
žvižgal. Vesel je bil le, da nihče od Pirančanov ni bil prisoten v
povorki, saj bi ga potem zbadal vse življenje.

Na največjem nasipu, ki je kot valobran ščitil soline pred
morjem, je Bojan dvignil prosto roko:

»Prenehajte z vpitjem!«

Potisnil je Tomaža na skale.

»Naš ujetnik bo dokazal, da Pirančani le niso takšne reve in
se njihov največji junak ne boji vode!«

»In meduz!« je zapiskal ficek in spustil sluzaste nestvore
pred skalo.

Tomaž ni čakal. Izvil se je iz mreže in se pognal v vodo, še
preden so se meduze razpletle iz kupčka. Brizgnilo je na vse
strani. Šumu je sledil krohot in Bojanovo naročilo:

»Povej tvojim, da jih jutri čakamo na solinah!«

Slišalo se je kot vojna napoved. Takoj nato se je razlegla
pesem:

»Pirančani so glavni, plavajo kakor kamni ...«

Tomaž je zaplaval na drugo stran zaliva. Čeprav je prema¬
goval jok, je čutil v ustih slan okus solz, ki se je mešal s prioku¬
som morske vode.

»Pezdetje! Osem na enega! Boste že videli!«

Njegova grožnja je odplavala v prazno. Portorožani se niso
več menili zanj; počasi so lezli na nasip, ostrim rumenim travam
v objem ...

Nadležen razgovor

Bolj ko se je Tomaž bližal domači hiši, bolj ga je skrbelo, kaj
bo rekla mama. Po pravici povedano, ga je od strahu stiskalo v
grlu. Da bi skril svojo goloto pred pogledi radovednih meščanov,
se je zavil v plakat. Na njem je bil narisan Portorož v noči. Iznad
hotelov se je dvigal ognjemet pisanih zvezdic ...

Še predno je dosegel vrata stanovanja, je po stopnicah pri-
bevskal Kaj. Kot nalašč se mu je začel dobrikati okrog nog.

»Nimam časa,« se je mudilo dečku, takrat pa sta po stopni¬
cah pritekli Milena in Polona.

»Bejž, Kaj, bejž,« je še bolj opletal Tomaž.

Pa ni ušel nagajivi Milenini pripombi:

»Portoroška noč, hm, koliko ti pa plačajo?«

»Delaš reklamo, kaj?« se je zasmejala še Polona.

Tomaž ju je poslal k vragu. Butnil je v domačo kuhinjo, pa je
prišel z dežja pod kap. Ko ga je mama zagledala, so se ji razsuli
prospekti po mizi.

»Joj, kakšen pa si? A se zdaj pride?«

Tomaž jo je skušal zamotiti z veliko novico o odkritih tatovih
školjk. Spoznala bo, da se je motila, ker je kar na slepo obtože¬
vala starega Luka ...

»Mami, odkril sem, kdo krade školjke!«

»Zadnjič je bila majica vsa od fig, danes prideš pa brez hlač.
Nag!«

»Res sem odkril. Portorožani so!«

»Nekaj sem te vprašala.«

Tomažu je šlo mamino zasliševanje na živce. Kar skremžil
se je.

»Kot da so te hlače kaj važne! A me boš ti kdaj poslušala?«

Mama se ni dala motiti. Ostala je mirna. Celo zbodla ga je:

»Sem te že prevečkrat! Kaj vse si že obljubil!«

Pogovor je prekinilo zvonenje. Mama je bila prva pri vratih.
Po glasovih je Tomaž prepoznal prijatelje. To bo hudič, si je mi-

51

slil, saj so prišli ob precej nepravem času. Mama bo imela gotovo
na sporedu očitke o slabi družbi, ki da precej pripomore, da za¬
muja na kosilo in se nag klati okrog ...

»Kar noter naj pridejo,« je previdno zinil.

Samo da se bodo lepo obnašali! Pa so ga pošteno presene¬
tili.

Eden od fickov je izročil mami šopek rož, da je bila v trenut¬
ku razorožena. Ostali so po prstih odtopotali v dnevno sobo. Po¬
čakali so, da je mama odhitela po opravkih, in že je Tomaž segel
v vrč po ključ očetovega kabineta.

»Portorožani trobijo okrog, kako so te učili plavat, ti jim pa še
delaš reklamo,« je rekel Dali.

Smehu je sledila Tomaževa pripomba:

»Bomo videli, kdo se bo jutri režal!«

V pričakovanju spopada

Pirančani so že navsezgodaj zasedli svoja mesta. Skriti za
nasipom so pripravljali blatne kepe. Borut, Tomaž, Filip in Miha
so čepeli za Vedijem in skupaj načrtovali potek borbe. Milena in
Polona sta se umaknili v razvaline kamnite hiše, kjer sta vse pri¬
pravili za nudenje prve pomoči.

»Kje ste?« so zaslišali Bajska.

Borut je planil pokonci in potegnil debeluščka k sebi.

»Skloni se! Hočeš, da nas takoj opazijo?«

Bajsek je ubogal. Malo je manjkalo, da ni izpustil baterijske
sirene iz rok.

Tomaž se je seveda spotaknil ob njegovo pridobitev.

»A ti jo je kupila teta Greti?«

»Ne, mamica.«

Tudi Filip je stegnil vrat. Vprašal je debeluščka, čemu bo
sploh rabil sireno.

»Se boš tolkel z njo?«

52

»Divji zvok ima. Če jo sprožim, vsi popadate od groze.«

Seveda dečki niso verjeli.

»Daj, da slišimo,« je Dali kar gorel od radovednosti.

Tudi Davo je pozabil na izdelovanje blatnih izstrelkov. Umiril
jih je šele Borutov odločni »Dajte mir«. Nagnal jih je na svoja me¬
sta, Bajsku pa je naročil, naj drugič ne nosi igrač s seboj. Saj
niso v otroškem vrtcu.

Tako so na sireno pozabili. Vrnila se je tišina, polna napete¬
ga pričakovanja. Od prvega do zadnjega so oprezali iz svojih
skrivališč.

»Dolgo jih ni!« je Borut postajal nestrpen.

Sklonil se je k Vedijevim papirjem. Tudi Bajsek in Dali sta se
po vseh štirih priplazila bliže in pazljivo sledila Tomaževemu
prstu, ki je potoval po črtah in nekakšnih pikčastih oznakah.

»Samo tukaj lahko pridejo.«

»In kje smo mi?« je vprašal Dali.

Borut je pokazal na spodnji del načrta. Ficek se je čisto raz¬
vnel:

»Sem ta pikica jaz?«

»Mir!« je ukazal Borut.

Potem je odločil, da bodo izbrali prostovoljca. Šel bo na na¬
sip, in ko bodo nanj navalili Portorožani, bodo še oni planili iz
skrivališča.

»Za vabo, a ne?« je hitro razumel Dali.

Vseeno se ni javil. Zato pa so se Bajsku zasvetile oči. Kar
samo mu je zletelo iz ust:

»Jaz se javim! Jaz!«

»Lepo od tebe,« ga je pohvalil Borut.

Naročil mu je, naj zleze na nasip in leže v ležalnik.

»Portorožani te morajo opaziti! Za ostalo ne skrbi. Je naše
delo!«

Bajsek se je skobacal na noge. Šele zdaj je spoznal, da so
se mu kljub odločnosti nekoliko tresla kolena.

»Kaj pa ambulanta?« je podelano vprašal.

54

Tomaža je zvil smeh. Zagrizel se je v spodnjo ustnico; Polo¬
na mu je nekoč rekla, da je to najboljše zdravilo proti nezaželje-
nemu smejanju. In res je pomagalo.

»Za vse je poskrbljeno. Šibaj!« je ukazal Borut.

Svetlolasec je solznih oči opazoval megleno in popačeno
Bajskovo postavo, kako se je oddaljevala med travnimi bilkami. Z
dlanjo si je potegnil po očeh; trepalnice so se mu zlepile, malo
razločneje pa je le videl ...

Sekunde so se vlekle v nedogled. Vse je bilo zelo tiho. Še
celo škržati niso zganjali takšnega hrupa kot ponavadi. Bojevniki
so slišali samo Bajskove podrsavajoče korake.

Strah

Bolj ko se je debelušček oddaljeval, bolj negotov je postajal
njegov korak. Prav prekleto tesno mu je bilo pri srcu. Motila ga je
nenavadna tišina, saj je vedel, da je le zatišje pred neurjem. Kar
čutil je, kako ga je spremljalo budno Raulovo oko.

Prišel je do ležalnika, ki je zasedal ves prostor na nasipu. Še
zmerom se ni nič zgodilo. Ozrl se je. Le kako mu bo lahko Borut
pomagal? Predno bo s svojimi pri njem, ga bodo Portorožani že
zmleli. Že je videl Raulovo pest pred obrazom. Raul je divjak. Vsi
njegovi so divjaki. Kri se mu bo pocedila iz nosu. Toda to bo šele
prvi udarec. Kdaj bo padel drugi, tretji?

Spustil se je v stol. Po golih nogah ga je pobožalo toplo bla¬
go. Pa ni občutil dotika. Želel si je samo, da bi Portorožani pridrli
čimprej in končali s tem mučenjem. Podrgnil se je po nosu. Bil je
moker. Navsezadnje res kri! Kri po vsem obrazu! Raulova pest.
Raulov krvoločni pogled! Raulovi beli, lesketajoči se zobje ...

Zakaj se sploh gredo bitko? Konec z vojnami! Konec!

Poškilil je v dlan. Prsti so bili mokri od smrklja. Torej ni bila
kri! Vzdih olajšanja.

Iz žepa je potegnil robec in se obrisal. Tudi naočnike si je

55

snel, da je laže očistil stekla. Nenadoma pa se je ustrašil, da bi
ga utegnili Portorožani napasti prav zdaj, ko ni imel naočnikov in
je bilo vse okrog njega megleno. Zato si jih je nataknil na nos in
se hitro ozrl.

Še zmerom nikjer nikogar. Le čemu se Portorožani še niso
prikazali? Čutili so, kako tesno mu je pri srcu, pa so uživali in ga
cvrli na peklenskem ognju. Norčevali so se iz njegove zbegano¬
sti, zato se je moral zbrati! Zbrati pa se je konec koncev moral
tudi zato, ker so ga opazovali Pirančani. In Milena. Ja, predvsem
ona. Že zaradi nje se bo hrabro spopadel z nasprotnikom. Vzrav¬
nano bo stopil prednje in mahal bo, dokler ne bo udaril Borut. Ja,
beng beng bo tolkel okrog sebe s pestjo ...

Junaštvo pa takšno

»Pa recite, če ta debeluhar ni trapast!« se je zarežal Bojan.

»Ja, prav posran je videti. Najbrž je vaba,« je pritrdil Raul.

»Le kje so drugi?« se je čudil Dario.

Bojanov obraz je okrasil nagajiv nasmešek:

»Kmalu bomo izvedeli!«

Dariu je ukazal, naj se premaže z blatom. Fant je brez besed
ubogal, in ko je bil že ves črn, mu je ficek s piskajočim glasom
potisnil v roko prazno zračnico kolesa — nekoliko nenavadno, a
učinkovito orožje.

»Pobijte piranskega psa!« je zakričal in planil na nasip.

Bajsku je zledenela kri v žilah. Samo toliko moči je imel, da
je iztisnil iz sebe:

»Jaz nisem Pirančan. Iz Ljubljane sem! Ljubljančan!«

Pa mu trapasti izgovor ni pomagal. Samo še nekaj metrov
ga je ločevalo od malega divjaka. Razločno je videl njegov zma¬
goviti pogled, režeča se usta in vihtečo zračnico. Goli nogi sta
preskakovali jame, travne bilke, kamne ...

Zdaj je Bajsek pomislil na sireno. Pritisnil je na sprožilec,

56

da se je razlegel zvok, ki je paral ušesa. Daria je od strahu
spodneslo. Zložil se je po tleh, vendar pa debelušček ni opazil
njegovega padca. Tudi ni slavil zmage, saj se je medtem od stra¬
hu obrnil in na vrat na nos stekel k svojim ...

Začetek bitke

Ko se je Bajsku zazdelo, da je že na varnem, je vzkliknil:

»Zakaj mi niste prišli pomagat?«

»Tistega fanta bi sam lahko ugnal. Nesel bi ga v morje. Zdaj
so pa videli, kam si tekel. Izdal si naše položaje,« je bil Borut ne¬
jevoljen.

»A takšne tetke, ki bi ti kupila korajžo, pa nimaš?« se je za¬
režal še Tomaž.

Bajsek je samo pripomnil, da niso vsi rojeni za gibanje in
vpitje. Nekaj je tudi takšnih, ki znajo bolje delati z glavo. Zaradi pri-
bliževajoče se vojne vihre dečki niso doumeli pomena njegovih
besed, zato jo je debelušček odnesel v ambulanto brez fock.

»V napad!« je zatulil Raul.

»Dol s Portorožani!« je odgovoril Borut.

Bojevniki so planili na nasip. Tekli so drug proti drugemu.
Raul je zagnal ležalnik s poti, Tomaž pa je izprožil roki. Objel je
nasprotnika, da sta se zakotalila po bregu; tako je napravil pro¬
stor Filipu, ki je trčil ob Bojana. Med vpitjem so se njihova gola
telesa spoprijela v živ klobčič. Tu in tam je kdo zastokal ali celo
zajokal, dokler ni nekaj Pirančanov steklo v plitko vodo. Ugotovili
so, da je pretepanje v blatu veliko zanimivejše, zato so se kmalu
vsi preselili za hišo.

Bajsek se je medtem spustil na veliko napihnjeno zračnico,
ki je služila namesto ambulantnega ležišča. Med stokanjem je
pokazal na zaliti nogi.

»Zadeli so me!«

Upal je, da se bo zasmilil Mileni. Veliko prijazneje ga je gle¬
dala kot Polona.

57

»Kje te boli?«

»Noga. Leva noga nad kolenom.«

Milena se je sklonila k njemu. Tudi kuža Kaj je radovedno
pristopil bliže.

»To je prav nenavadna praska,« je resno spregovorila de¬
klica. »Polona, daj mi antiseptik!«

Po pravici povedano, se ji je zdelo čudno, da je deček stokal
zaradi ene same praske. Že res, da je bil bolj mevžaste sorte, pa
vseeno! Nežno, a odločno, je pritiskala po mišici, da je Bajska
oblila kurja polt. Bal se je, da bo punca prehitro končala s pregle¬
dom, zato je ponovno zajavkal. Še kamnu bi se zasmilil.

»Polona, obliž!«

Hitro je dobila zahtevano, čeprav se je pomočnica kar
skremžila ob pogledu na »ranjenca«; zdelo se ji je, da Milena
pretirano razvaja debeluščka ...

Takoj ko je bila rana zalepljena in obvezana, si je junak za¬
želel okrepčilo.

»Polona, daj sok za ranjenca!«

Zdaj je bila punca že pošteno jezna.

»Daj, daj, raje naj gre iskat kakšne palice za bergle!«

Bajsek se je skremžil. Hotel je protestirati, pa je Milena našla
rešitev, pri kateri je ostal volk sit in koza cela. Izročila mu je sadni
sok za popotnico ...

Tako se je debelušček lažjega srca podal na iskanje palic.
Pot po sončni pripeki si je lepšal s srkanjem po slamici. Ker pa je
tekočine v vrečki kmalu začelo zmanjkovati, je spuščal skozi sla¬
mico čudne glasove.

»Rekla je palice za bergle,« je za trenutek obstal.

Stvar bi bila čisto enostavna, ko bi se bojevali v Seči. Tam
so gozdiček in vrtovi z latami v ograji, tu sredi solin pa razen ne¬
kakšnih zelenih rastlinic, ki so poganjale iz posušenega blata, ni
opazil niti grma. Vseeno ni obupal. Nasprotno! Potrudil se bo,
da bo našel kar najboljši palici. Tako si bo pri dekletih pridobil več

58

veljave! Zavil je proti morju, saj je upal, da so valovi nanesli upo¬
rabne kose lesa ...

Med vzpodbudnimi načrti je zaslišal hrumenje motorja. Ko bi
se v bližini vila cesta, sploh ne bi bil pozoren nanj, tako pa se je
zastrmel v zajeten šop školjk, ki je z ropotom vred izginjal za na¬
sipom. Po pravici povedano, se mu je zdelo, da sanja. Pomel si
je oči in ko jih je znova odprl, školjk ni bilo več. Tudi ropot
motorja je potihnil. Pomislil je na vročino, ki mu je priklicala privi¬
de in prisluhe, takrat pa je iz morja prilezel fant v potapljaški
obleki. Zanj se sploh ni zmenil, ampak je s plavutkami odracal za
nasip, kamor so izginile tudi školjke. Bajsku ni bilo težko ugotovi¬
ti, da so vse poti vodile k šotorom motoristov ...

Častno premirje

O svilenih deških laseh in o gladki, zagoreli koži ni bilo sle¬
du; zdelo se je, da so mulci postali blatne prikazni z drugega pla¬
neta, ki zdaj tulijo in se premetavajo po črnem blatu. Med seboj
se sploh niso več poznali, le Dariu se je zazdelo, da ga je hotel
Bojan potopiti.

»Ne mene! Jaz sem vaš,« je zakričal.

Zaradi utrujenosti niso več udrihali s silovitostjo, ampak so
postali njihovi zamahi počasnejši, netočni in manj boleči.

»Nehajte!« je ves zadihan zavpil Bajsek.

Pritekel je z veliko novico, tu pa sploh niso imeli posluha
zanj. Zaman je tekal okrog blatnih teles, dokler ni našel nekaj,
kar je pripadalo Tomažu. S pogledom je zdrsel po njegovi nogi in
res se je na drugi strani Raula kremžil in sopihal svetlolasec.

»Zmotil si se, Tomaž! Niso Portorožani kradli školjk!«

Tomaž je nehal opletati z rokama. Novica ga je presenetila,
čeprav mu ni šlo v glavo, da bi bil Bajsek sposoben še za kaj
drugega, kot sedeti v senci in jesti tortice.

Zavpil je, kje ima dokaze, pa je Bajsek stekel v ambulanto
po pomoč.

59

»Moramo jih spraviti narazen!« je zavpil puncama.

Milena se je takoj znašla. Pomolila mu je vedro mrzle vode
in že v naslednjem trenutku jo je debelušček v enem samem za¬
mahu pljusnil v razgreta telesa.

S svojim nepričakovanim posegom je povzročil pravi šok. V
trenutku ni bilo nikomur več do boja. Pesti so se razklenile, udar¬
ci ustavili, grožnje potihnile. Samo Bojan je norel. Ves penast od
jeze je kazal na debeluščka s praznim vedrom v povešenih
rokah:

»Kaj pa dela tu ta gumpec? Zdaj sem ga res že sit!«

Ubogi Bajsek je samo poslušal. Vedro mu je lezlo iz rok. Na¬
vsezadnje bi se še podelal od strahu, ko ga ne bi rešil Borut.

»Fantje, premirje! Boris ima besedo!«

»Odkril sem, kdo krade školjke,« je začel Bajsek še zmerom
nekoliko plašno.

»Povej že enkrat, kaj je s temi školjkami,« je postajal Bojan
nestrpen.

Prav res ni prenašal mečkanja ...

»Ja, kdo zdaj krade?« tudi Filip ni vedel, pri čem je.

Bajsek je za trenutek pomolčal. Preletel je obraze, ki so
strmeli vanj, in izstrelil:

»Školjke kradejo oni trije motoristi!«

Raul je zažvižgal.

»Fantje, to postaja zanimivo! Kje pa so?«

»Pokazal vam bom!« se je ponudil Bajsek; zdelo se mu je,
da bo le tako pregnal nezaupljivost.

Počasi so se pobrali iz blata in kar zamazani odkorakali po
nasipu.

»Motoristi, praviš?« je zamrmral Tomaž.

Potem je imel Vedi prav! Samo, kaj za vraga so mulci vlačili
iz morja? Šel bi stavit, da so bile školjke!

Portorožani so se začeli spogledovati. Muzanje se je spre¬
minjalo v smeh, smeh v krohot.

»Preluknjan gumijast čoln smo našli, ti si pa mislil, da so
školjke!«

60

To je Dario izvrgel na tak način, da je svetlolasec kar slišal
tisti »trap«, pa čeprav ni bil izgovorjen. Zaradi tega se ni razburil;
veselje ob razkritju skrivnosti je bilo večje od skrbi za lastno čast!

Bajsek jih je popeljal za nasip, od koder se je lepo videlo
skrite šotore.

»Niso ubogali Luke,« je šepnil Tomaž. »Kdaj jih je že nagnal!«

»Tole sem našel v pesku,« je debelušček potegnil izza pasu
kos debele vrvi.

Svetlolasec si jo je ogledal s strokovnim pogledom.

»Od naveza školjk je. Dobro jo poznam.«

»In kaj bomo zdaj?« je vprašal Bojan.

»Ne bodo nam ušli. Skupaj jim bomo napovedali vojno.«

Fantje so bili takoj za to. Polne glave idej so imeli:

»Dokazat jim moramo krivdo!«

»Predlagam, da bi jih zasledovali!«

»Tetka pravi, da ni lepo ...«

»Združimo se! Samo tako bomo dovolj močni, da jih napo¬
dimo!«

Le Dario se ni veselil. Z nekakšno grenkobo v glasu je vpra¬
šal, ali se zdaj ne bodo več tepli.

»Tiho bodi, zdaj smo prijatelji!« ga je poučil Raul.

Na Borutov ukaz so se začeli bojevniki rokovati med seboj.
Bajsku so zagorele oči. S svojim nepričakovanim odkritjem je
ustavil bitko ter zbližal Pirančane in Portorožane, to pa je bilo ta¬
ko zelo pomembno dejanje, da bi se o njem lahko razpisali vsaj v
lokalnem časniku!

Vedi na delu

Tomaž je sedel za očkovo mizo. Bil je že mrak in samo s po¬
močjo svetlobe z Vedijevega ekrana je razločil tipke na tipkalnici.
»Kako bova dokazala, da so motoristi res tatovi?«
»ZASLEDOVANJE!«

62

»Še kaj drugega?«

Zazvonil je telefon v veži. Tomaž je prav grdo pogledal. Po¬
slal je k vragu vse mamine znanke, saj se zaradi cingljanja ni
mogel zbrati. Prisluhnil je, če bo mama sploh slišala, drugače se
bo moral spraviti sam na noge, kar pa mu tisti trenutek res ni di¬
šal 0 -

Že so se razlegli mamini koraki in takoj za njimi njen glas.

»Saj veš, da ni nič drugače ... ja ... Seveda te pogreša! Saj
ga poznaš ... Poklicala ga bom!«

Po navdušenju v njenem glasu je sklepal, da je na drugi
strani žice očka. Uboga ženska se je kar topila od sreče, da je
njen ljubljeni našel čas za vrtenje telefonskih številk. Saj nič ne
reče, očka je bil pameten in priden, priljubljen med kolegi, ni pa
prav, da je odšel od doma. To je že stokrat povedal. Sebi, mami,
Luki, tovarišici v šoli ... In če bo potrebno, bo še ponovil! In po¬
navljal bo, da nakup stanovanja v Ljubljani ne bo prinesel nobene
rešitve. Namesto k njim na morje bo očka telefonaril na nov na¬
slov in sporočal, da ga nekaj dni ne bo domov, ker mora službe¬
no v nek tretji kraj ... Samo to je res, da so dnevi, ko sta šla z
očkom skupaj na morje lovit ribe ali pa se samo prevažat, že
zdavnaj minili. Kot da so umrli! Lahko se jih je spominjal, lahko je
hrepenel za njimi, istočasno pa ugotavljal, koliko je zamudil, ker
jih takrat ni znal tako užiti, kot bi jih užival zdaj, ko je vedel, da so
že za njim. Hudo je, ker odrasli tega ne sprevidijo, čeprav bi to
pričakoval od njih, saj se imajo za pametne. Prav zato je bil jezen
na očeta in mu na kraj pameti ni padlo, da bi se odzval mamine¬
mu klicu, naj pride k telefonu.

»Tomaž, si gluh? Oči te čaka!«

»Ne morem, delam,« je odgovoril nasajeno.

Še hitreje je pritiskal po tipkovnici. Mamin glas je potihnil, za¬
to pa so se odprla vrata v sobo. Mama ga je nagovorila z glasom,
ki ni obetal nič dobrega.

»Tomaž, telefon!«

»Saj slišim!« se je počasi skobacal izza stola.

63

Zdrenjal se je mimo mame in precej nejevoljno pograbil slu¬
šalko. Istočasno je z drugo roko pritisnil na vilice in prekinil zvezo.

»Odložil je!«

»Vidiš, to je zato, ker si se tako obiral,« mu je očitala mama.

»Saj ni klical iz avtomata,« se je branil Tomaž. »Če mu je
bilo res do pogovora, bi počakal pri telefonu.«

»Delo ima ...«

»Očetu se zmerom mudi!«

Mama je pristopila k njemu in ga skušala nežno pritisniti k
sebi. Tomažu se je zazdelo, da nastopata v kakšnem osladnem
filmu, zato je za korak odstopil in ji pokazal, da mu prav res ni do
nežnosti. Tako naj se odrasli tolažijo med seboj!

»Zakaj si tak, Tomaž? Zakaj ne skušaš razumeti še koga
drugega razen sebe?«

»Saj skušam,« je pretirano nedolžno spregovoril deček.

Pa je mama odkimala. Delala se je, kot da mu vidi v dušo.

»Samo nase misliš. Vseeno ti je, ker moram hoditi v službo,
ko pa bi se veliko raje namakala v vodi! Obtožuješ očeta, ker ne
živi z nama, pozabljaš pa na vsa njegova dobra dela. Koliko dru¬
žin je kruh po njegovi zaslugi, v zahvalo pa nima drugega kot
nehvaležnega sina!«

»Ampak jaz bi rad, da bi bil moj oče čisto navaden človek.
Čisto vsakdanji ...«

»Takšen torej, ki pade po kosilu na kavč s časopisom v roki
in že po nekaj prebranih vrsticah zasmrči? Ki vstane šele proti
večeru, da se lahko odmaje na kozarček piva in klepet s tovariši
sotrpini?«

Mama je odkimavala; jasno mu je dala vedeti, da s takšnim
možem ne bi shajala.

»K vragu pivo,« je sočno zaklel Tomaž. »Rad bi očeta, ki bi
imel vsaj malo časa zame. Tako pa še takrat, kadar se pogovar¬
java, govori z menoj kot znanstvenik z butcem. Še z Vedijem se
bolj človeško pogovarjava!«

»Razumem, Tomaž,« je rekla mama spravljiveje. »Ampak, si

64

ti sploh dal očku možnost, da bi se zbližala? Poglej, še k telefonu
nočeš ...«

Zdaj je dal tudi Tomaž mami prav. Ampak čisto malo! Je že
tako, da znajo odrasli zmerom zasukati pogovor, da izpadejo ne¬
dolžno čisti in lepi. Poleg tega ni hotel govoriti z očetom, dokler je
bila mama zraven. Zanj sta z Vedijem izdelala čisto poseben pro¬
gram. Lotila sta se popravljanja besedila, takoj ko je mama izgi¬
nila v kuhinjo.

»Važno je, da se prikaže v nekaj dneh. Dopisala bova, kako
ga mama ne more več čakati, seveda pa mu tega ona ne more
povedati ...«

»Sprejemam,« odgovori Vedi.

Po kratkotrajnem molku je črnina na ekranu izginila in izpisa¬
lo se je besedilo. Tomaž je zavrtel očetovo številko. Imel je sre¬
čo, saj je takoj prepoznal očetov glas.

»Halo! Zdravo, oči! Prosim, vključi službeni računalnik!«

Preslišal je očetovo vprašanje, kaj to pomeni; skrbelo ga je,
da se mama ne bi vrnila in mu vsega pokvarila.

»Boš že videl. Zaenkrat ti ne morem povedati več. Adijo!«

Odložil je slušalko in ob rdeči lučki vključil Vedija. Zdaj je bila
na računalniku vrsta, da se izkaže.

Iskanje dokazov

Tomaž in Filip sta se že zgodaj podala med prodajalce na
tržnici. Obšla sta stojnice, na katerih so se lesketale ribe in drugi
morski prebivalci. Školjk je bilo malo. Pravzaprav jih je imel en
sam prodajalec, pa še te so bile podolgovate in rjave, ki s črnimi
niso imele veliko skupnega. Tako možak sploh ni prišel v poštev
za zasliševanje.

»Nata, jih bosta kupila?« ju je prijazno ogovoril.

Oba hkrati sta odkimala.

»Dam vama jih poceni. Mama bo vesela!«

Dečka sta še enkrat odkimala.

65

In ko je bil Tomaž prepričan, da sta na trgu izvedla akcijo v
prazno, ga je Filip potegnil za vogal, od koder je prihajalo hrume¬
nje motorja. Ob manjšem tovornjaku sta na kroskah čepela Sta¬
ne in Vili. Neznanec, očitno šofer tovornjaka, jima je nekaj pripo¬
vedoval, Stane pa si je tlačil v žep listnico.

»Presneto, zdaj bi rabila fotoaparat,« je zašepetal Filip.

Tomaž si zaradi tega ni belil glave. Dovolj bo, da sta si zapo¬
mnila številko tovornjaka. Zanka okrog motoristov se je čedalje
bolj zategovala, saj so bili na poizvedovanjih tudi ostali bojevniki.
Tako je na primer Borut kukal v lonec restavracije Pri treh klobu¬
kih, Bojan pa je miril kuharico, ki je kar naprej ponavljala, da bo
šla po upravnika.

»Nezaposleni v kuhinji nimajo kaj iskati!«

O školjkah pa nista izvlekla niti besede, saj je robo dobavljal
nabavni, nabavnega pa seveda tisti trenutek ni bilo pri roki ...

Na obali so Dali, Davo in Dario izsledili skupino turistov, ki
so se mastili s školjkami. Črne lupine so razpirali z noži, kapali
vanje sok limone in vsebino posesali. Pri tem so pridno cmokali
in se oblizovali. Veselje ob nenadnem odkritju sta jim pokvarili
dve reči: prvič, turisti so govorili v tujem jeziku, in drugič, iz vode
je prilezel eden izmed glasnih članov druščine z vrečko novo na¬
branih školjk. Nabiranje izven nasada pa seveda ni bilo prepo¬
vedano ...

Opoldne so se iskalci dokazov zbrali na solinah, kjer so
glavno pozornost posvetili Kaju. Temu se je na vse pretege mu¬
dilo k šotorom motoristov in dečki so ga takoj proglasili za izvid-
niškega psa.

»Boljši je od vsakega policijskega,« je navdušeno rekla Mi¬
lena.

Tomaž ni vedel, ali se punca norčuje ali misli resno. Po ne¬
kajdnevnem poznanstvu s Kajem bi šel stavit, da bi cucek z več¬
jim uspehom nastopal s klovni v cirkusu, kot pa bi delal konku¬
renco Sherlocku Flolmesu. Že po nekaj metrih je moral svoje mi¬
šljenje krepko popraviti v Kajevo korist. Kuža se je namreč z

66

vsem žarom psa izslednika vrgel med trsje, nametano nad sle¬
pim rokavom kanala.

»Nekaj je našel!« se je Raul zapodil k njemu. Takoj nato je
zavpil: »Fantje, školjke!«

V vodi je ležal potopljen venec, očitno skrit in pripravljen za
odvoz ...

Hitro po daljnogled

Čeprav se je Tomažu mudilo k Luki, se je zadržal v akvariju
vsaj toliko časa kot ponavadi. Rad je postopal med steklenimi
posodami, v katerih so se med kamni, travami, algami in korala¬
mi premikale jate najrazličnejših ribic. Zdelo se mu je, da je vsto¬
pil v njihov skrivnostni svet brez zadrževanja zraka v pljučih in
razmišljanja, koliko časa lahko še ostane v njihovi družbi. Tu in
tam je z dlanjo udaril po steklu. Večina ribic se za njegov obisk ni
niti zmenila. Razživele bi se le, če bi odprl pokrov steklene poso¬
de in zaplaval mednje.

Med nemimi prijateljicami se je odločil, da bo najpametneje,
če Luki ne zine niti besede o motoristih. Jutri jih bodo s fanti lepo
zajeli v bitki in jih pripeljali v akvarij, kjer jim bo možakar sodil ta¬
ko, kot bo mislil, da je najpametneje.

Ker je bil že star Lukov znanec, si je privoščil, česar si obi¬
čajni obiskovalci akvarija niso upali; na koncu dvorane je vstopil v
sobo, čeprav je na vratih pisalo, da je vstop dovoljen le zaposle¬
nim v akvariju.

»Dober dan,« je pozdravil možakarja, ki se je ravno ubadal z
mrežo. »Luka, mi posodiš daljnogled?«

»Boš spet tatove iskal?«

»Kar tako bi ga rabil ...«

»A kar tako?« je ponovil Luka in se s pomenljivim nasmeš¬
kom počohal po bradi.

67

Tomaža je obšel neprijeten občutek, da mu je Luka bral mi¬
sli. Kar nekam razgaljenega se je počutil, dokler ni možakar se¬
gel po daljnogledu, obešenem na zidu, in mu ga pomolil pred nos.

Tomaž se je zahvalil, potem pa butnil iz hladnega akvarija v
vroč dan.

Očetova vrnitev

Od celodnevnega tekanja za dokazi in pripravami na bitko je
zvečer kar padel v posteljo. Zaspal je, preden je preštel do tri.
Vseeno pa se je kmalu prebudil ob škripajočem odpiranju vrat.

Zaslišal je moški glas. Pripadal je očku, zato je brž planil iz
postelje. Podričal se je do vrat, kjer je skrit v temi prisluhnil nena¬
vadnemu pogovoru.

»Da, jaz sem! Saj si me poklicala!«

»Jaz?«

»Rekla si, da bi rada videla, da bi prišel ...«

»Jaz že ne.«

«... Da hrepeniš po meni!«

»Nikoli!«

»Dobil sem sporočilo ...«

»Kakšno sporočilo?«

»Da je čas, da skleneva premirje!«

»Premirje? ... Tako govori ... Pa ja ni ta mule ...«

Ob maminem sumu je Tomaža odneslo v posteljo. Pokril se
je čez glavo in se naredil, kot da je sredi najlepših sanj. Čeprav je
mižal, je čutil stara dva, kako sta obstala ob njegovi postelji.

»Zbudila ga bom,« je zašepetala mama, pa jo je oče ustavil:

»Kar markiraj spanec! Se bomo že jutri zjutraj pogovorili!«

Potem sta odšla. V Tomaževi glavi so švigala vprašanja vsaj
s tolikšno hitrostjo kot pri Vediju. Naj skoči pokonci in objame
očeta? Pa oče po vsem tem to sploh zasluži? Če bi ga imel zares

68

rad, bi ga sam prebudil. Pograbil bi ga in ga pritisnil k sebi, tako
pa ...

Naslonjen na komolca je gledal proti vratom. Hotel je dobro,
onadva pa sta mu grozila ... Kot da je tako težko razumeti njego¬
vo početje! Po licu mu je zdrsnila topla in slana solza. Ko bi ga
videl Dario, bi se glasno zahihital. Zavpil bi, da mu spet pušča
vodna napeljava ...

K vragu vsi skupaj!

Jutro brez sprememb

Tudi zjutraj ga ni nihče prebudil. Kot da ne obstaja! Odprl je
oči in prisluhnil glasovom, ki so se valili iz kuhinje. Igral je radio,
mama je nekaj pripovedovala, očka pa je očitno šumel s časopi¬
som.

Skočil je iz postelje in smuknil v kopalke. Ker si je zapomnil
očetovo grožnjo, je slabe vesti pritisnil na kljuko. Naletel je na na¬
tančno takšno sliko, kot jo je sestavil s pomočjo zvokov.

»Dobro jutro,« je voščil.

»O, dobro jutro,« je pogledal oče izza časopisa.

Prijazno, skoraj sladko se je smehljal.

»A smo spet prijatelji?« je ušlo Tomažu.

»A kdaj nismo bili?« ga je pomenljivo pogledala mama.

»No, če smo bili, sta pa res dobro skrivala ...«

Oče je preslišal opazko. Po pravici povedano, bi jo prej pri¬
čakoval od žene kot pa iz ust odraščajočega mulca. Kar malo po¬
nosen je bil nanj in to je tudi pokazal s širokim nasmeškom in
glasnim priznanjem:

»Moram reči, da si pravi mojster v programiranju!«

Tomažu je pohvala dobro dela. Še toliko bolj, ker je prišla
namesto graje. V trenutku se je spomnil bitke, zato se mu je za¬
čelo muditi. Na zajtrk ni niti pomislil.

69

»Čakaj, čakaj, še eno presenečenje imava! Glavni podatek ti
manjka!«

»Ja, čez noč sva se odločila,« je rekla še mama.

Ker je bilo presenečenje prijetno, vsaj tako je pisalo na nju¬
nih srečnih obrazih, je lahko še malo počakalo. Po vroči bitki si
bo naravnost zaželel prijetnih reči.

»Čakajo me,« je samo zavpil v slovo in treščil z vrati. Slišal
je mamo, kako ga je poklicala, in takoj zatem očeta:

»Pusti ga! Mu bova že povedala ...«

Pripravljanje pasti

Kljub temu, da sonce še ni pripekalo z vso močjo, so se Bo¬
rutu in Raulu nabirale na čelu kapljice potu. Čepela sta na mosti¬
čku in žagala deske. Drobno žaganje jima je snežilo po nogah in
ju neprijetno ščegetalo. Od časa do časa sta se podrgnila, nista
pa odnehala z delom, dokler ni Borut šepnil:

»Pazi, da ne bo padel sam od sebe!«

Tomaž in Filip sta se z Vedijem utaborila za oknom poruše¬
ne hišice. Imela sta dovolj časa, da sta se razgledala z daljnogle¬
dom; svetlolasec je pomislil celo na stara dva. Šlo mu je na smeh.

»Ti, moja dva sta se pobotala ... Obljubljata presenečenje.
Čez noč ... Po mojem bo bratec!«

Filipa je zvilo:

»O, potem boš pa guga guga, pa cuc cuc!«

»No ja, saj še ni čisto gotovo,« se je zresnil Tomaž.

Bratca bi bil čisto vesel, pod pogojem seveda, da bi se rodil
z dvanajstimi leti, ne pa kot črv, s katerim si prav res ne bi imel
kaj pomagati in bi mu bil samo v nadlego.

Iz razmišljanja ga je premotil Bajskov klic. Prikorakal je po
nasipu, ovešen s polaroidko, to je fotoaparatom za takojšnjo iz¬
delavo posnetkov.

70

»Katera tetka ti jo je kupila?« je Tomaž pomignil proti dra¬
goceni igrači.

Kot že nekajkrat v zadnjem času, se je Bajsek tudi zdaj za¬
strmel v nebo.

»Sem že pozabil!«

Nadaljnje norčevanje sta prekinili svetli točki v morju, neda¬
leč od nasada školjk.

»Dva sta v vodi. Potapljata se!« si je svetlolasec prislonil
daljnogled k očem.

Na debeluščka je v trenutku pozabil.

»O tretjem zaenkrat ni podatkov!«

Zato pa je zagledal Bojana, Dalija in Davota. Motali so se
okrog gumijastega čolna.

»Vse imam s seboj. Filme tudi!« se je Bajsek kar sam oglasil.

»Šel boš k Bojanu in slikal vse, kar ti bo pokazal,« mu je na¬
ročil Filip.

Bajsek je ubogljivo pokimal in stekel po nasipu. In če je kdo
imel smolo, potem jo je imel on. Že po nekaj deset metrih ga je
dobesedno zmanjkalo. Zvrnil se je v jamo, ki sta jo s trsjem pre¬
krivali Milena in Polona.

»Štor!« je zavpila Polona.

Milena se je zasmejala:

»A je Boris?«

»Kdo pa drug!«

Razleglo se je hihitanje, dokler se debelušček s pomočjo
deklet ni skobacal na prosto. Mileni in Poloni ni preostalo druge¬
ga, kot da sta ponovno začeli z delom.

Ves upehan je Bajsek priracal do gumijastega čolna; čoln je
bil žalostno črne barve, le raznobarvne zaplate so ga poživljale in
delale prijaznejšega.

»Fant, celo dopoldne smo ga flikali! Zdaj bo, upam, dober,«
se je pohvalil Bojan.

Z Dalijem sta nameščala leseno desko na sedež. Bajsek ju
je nekaj časa strokovnjaško opazoval, potem pa je ponesel iskalo

71

polaroidke k očesu in sprožil.

»Pa ne nas! Škoda filma! Tista cepca slikaj, ko bosta zunaj,«
se je oglasil Aleks.

Prišel je ob istem trenutku kot Vili, le da sta se prikazala
vsak s svojega konca nasipa. Ob pogledu na motorista je fante
obšel strah.

»Kdo pa vas je klical sem?« je zarohnel Vili.

Aleks se je prvi znašel:

»Ja, bitte ... was vvollen Sie?«

Vili je pokimal. Kar takoj je začel napenjati mišice in se zvija¬
ti v pozi body bilderja.

»Foto ... schnell, schnell!«

»Ja, sieher muskulatur — blic!« je še Bajsek izkoristil znanje
nemškega jezika.

Postavil se je kot pravi fotograf, pomeril v Vilija in sprožil.
Med tihim brenčanjem je začela lesti iz zareze slika.

»Kaže, da so postali dobri prijatelji!« se je namuznil Tomaž.

Filipa vsa stvar ni niti malo zabavala.

»Tri bomo težko zmazali. Upam, da se tvoj Vedi ni zmotil ...«

»Vedi se ne moti,« je bil Tomaž odločen.

Vseeno ne bi imel nič proti, ko bi bil kdo od odraslih zraven.
Na primer njegov očka ali pa vsaj Luka.

Ni pa se mu niti sanjalo, da je stari Luka res čepel v svojem
čolnu in skrivoma oprezal na soline ...

Akcija

Tako je pisalo na Vedijevem ekranu, ko je Tomaž odtipkal
»začetek«. Na ekranu se je pojavila risba zaliva. Manjkal ni niti gu¬
mijasti čoln s skupinico bojevnikov. Ker pa je bil pogled skozi dalj¬
nogled še vedno zanimivejši od elektronske slike, se je svetlolasi
deček še za nekaj časa naslonil na okensko polico. Lepo je videl
Bojana, kako je visel čez rob čolna in z masko na nosu oprezal v

72

globino. Dali in Davo sta veslala z rokama. V zadnjem delu čolna
se je sončil Bajsek s polaroidko v naročju. Čisto počasi so se bli¬
žali mestu, kjer so na površju brbotali srebrni zračni mehurčki.

»Ti je Vedi odtipkal povelja?« je vprašal Filip; zapletena na¬
prava mu je občasno še zmerom povzročala manjše težave ...

Tomaž je spustil daljnogled in počepnil k elektronskemu pri¬
jatelju. Udarjal je po tipkah, toda namesto izračunov in napisa je
izginila slika z ekrana. To ga je vrglo iz tira. Pograbil je daljnogled
in poiskal čoln. Nič novega se ni zgodilo na njem, le Bojan je vpil
fickoma, naj veslata bolj v levo.

»Nekaj je narobe,« je zamrmral Tomaž.

»A je crknil?«

»Vedi ne crkne,« je svetlolasec popravil prijatelja. »Baterije
so se izpraznile. Kaj pa zdaj?«

Filip je pokazal na motorje, ki so se svetlikali na izsušenem
polju; za ponovno oživitev Vedija je zadostoval priklop žice na
akumulator enega izmed jeklenih konjev. Preklapljanja se je lotil
kar Filip in pri tem pokazal presenetljive sposobnosti. Kljub To¬
maževemu oziranju in priganjanju je v rekordno kratkem času
ukazal:

»Priklopljen je! Startaj!«

Na monitor se je vrnila slika zaliva s školjkami.

»Dela! Bravo, Vedi!« sta v en glas skočila v zrak.

Gladina je vzvalovila. Najprej se je prikazal Mario, za njim še
Stane z vrvjo za privez školjk. Šele med snemanjem mask sta
ugotovila, da imata ob sebi priče.

»Kaj pa iščete tukaj?« se je razhudil Mario.

Pri tem je pljuval okrog sebe, ker mu je voda curljala z las.

»Pustita jih, tujci so!« je z nasipa zavpil Vili.

Bojan ni hotel ali pa ni znal izkoristiti priložnosti, ki mu jo je
dal fant. Kar lepo po slovensko je zinil:

»To mi vas vprašujemo!«

»Vili, saj sploh niso tujci! Potegnili so te,« je zavpil Mario. Ob
pogledu na fotoaparat v Bajskovih rokah je skoraj ponorel. Zlepa

73

ali zgrda je hotel v čoln.

»Nehaj! Vdaj se! Obkoljen si! Oba sta obkoljena!« je tulil Bo¬
jan in udarjal po rokah, ki so se kot lovke stegovale po gladki na¬
peti gumi in iskale opore.

Bajsek je zavil fotoaparat v brisačo. Še sam je priskočil na
pomoč Bojanu. Kapljice in kletvice so letele po zraku.

»Veslajta, klošarja!« sta v duetu tulila na ficka, čeprav sta
garala z dvojno naglico.

K sreči so oživeli tudi bojevniki na kopnem. S kričanjem in
poskakovanjem so zmedli motoriste. Vili se je zganil. Stekel je po
nasipu, pa se je kmalu izkazalo, da je izbral napačno smer. Že
po nekaj metrih ga je enostavno zmanjkalo; pogreznil se je v ja¬
mo, ki sta jo tako spretno zakrili Milena in Polona. Dva ficka sta iz
skrivališča privlekla mrežo, ki jo je še pred dnevi občutil na sebi
Tomaž. Prekrila sta odprtino, da se je Vili znašel v pravi kletki ...

Garanje malih veslačev je bilo še toliko napornejše, ker sta
se Mario in Stane obešala na rob. Mariu je uspelo izvleči potap¬
ljaški nož. Samo enkrat je zamahnil po čolnu, da se je sonce za¬
iskrilo na srebrnem rezilu, in že je začel s piskajočim glasom
uhajati zrak iz zareze.

»Mater, ta čoln nam ni usojen!« je zaklel Bojan.

Ohranil je mirno kri, zato pa se je Bajsek drl za tri. Molel je
fotoaparat v zrak, da se ne bi zmočil. Mario bi se kaj hitro polastil
fotografije — dokaznega gradiva z gojišča školjk, ko ne bi pri¬
plaval Dario.

»Hitro podaj!« je zaklical debeluščku.

S sličico je odkrevljal v plitkejšo vodo, kjer je štafeto prevzel
Raul.

Bajsek vseeno ni odnehal s cviljenjem. Tulil je, kolikor so mu
dopuščale glasilke. Še najrazumljivejši so bili kriki:

»Na pomoč! Help! Hilfe!«

Trud ni bil zaman: fanta v vodi sta ga pustila pri miru. Zdaj,
ko ni imel več slike, zanju ni bil več zanimiv. Napetost je popu-

74

ščala. Tudi na njegovem obrazu; začenjal se je celo smehljati.

Manj je bilo do smeha Tomažu. Čepel je na vseh štirih in
divje tipkal. Po kratkotrajni pavzi je ekran preletel napis:

»PAZI NA DESNO KRILO! OKREPI OBROČ NA DESNI!«

-»Kaj hoče?« ni razumel Filip.

»Motorista prihajata iz vode ... Organiziraj obrambo!«

»Razumem!« je vzkliknil Filip in se pognal po izsušenem bla¬
tu, da se je kadilo za njim.

Tomaž je ostal zopet sam z Vedijem. Po monitorju so se po¬
dile figure sem in tja.

»To dobro vem! Zmaga lovcev, poraz tatov ali zmaga lovcev,
beg uspel, kar ni nič drugega kot poraz lovcev in zmaga tatov ...«

Med samogovorom je pridno tipkal. V svoji zagnanosti sploh
ni opazil Maria in Staneta, kako sta spremenila smer, da bi se re¬
šila zasledovalcev. Ubirala sta jo naravnost k motorjem.

Vpitje se je pomešalo s kriki galebov. Tomaža se je polotila
panika.

»Vedi, povej, kaj zdaj!«

»PREMALO PODATKOV!«

Tomažu je šlo na jok od samega besa. Stanetov motor je že
zahrumel. Zaradi prevelike hitrosti je fant izgubil oblast nad njim.
Po pravem slalomu je z zadnjim kolesom povozil Vedijevo tipkal-
nico, da se je razlegel iz računalnika žalosten pisk:

»Tl ... SAM ... REŠITEV ...«

Tomaž ni verjel svojim očem. Ves pretresen je dvignil Vedi-
jeve ostanke. Začel jih je stresati, objemati in klicati:

»Vedi! Vedi! Moj Vedi!«

Ostale bojevnike je za kratek čas zapustila žalost ob glas¬
nem štrbunku. Vedeli so, da je Stane zapeljal na most, s katere¬
ga sta Borut in Raul odžagala deske ...

Mario je ob spoznanju, kaj se je dogodilo prijatelju, obrnil
motor, pri tem pa je moral mimo Tomaža. Svetlolasec je to izko¬
ristil. Spustil je Vedija in se v žalosti in jezi pognal vanj. Bil je

76

77

za spoznanje prekratek. Mario se mu je ognil, pri tem pa je pada¬
jočega dečka zadel s kolenom v glavo. Počilo je, vsaj tako je sli¬
šal Tomaž, in že se mu je zameglilo pred očmi. Zadnje, kar je vi¬
del, je bil Luka, ki se je vzel vrag vedi od kod; v divjem besu je
potegnil Maria z motorja, da sta se oba povaljala po tleh ...

Lažji pretres možganov

Nobene bolečine ni čutil Tomaž. Zdelo se mu je, da se pre¬
buja iz dolgega sna. Bilo je tako kot vsako jutro, samo da se je
dan zdaj nagibal v popoldne, on pa ni ležal doma, pač pa v beli
sobi, na beli postelji, pokrit z belo rjuho ... Od vse beline mu je
skoraj jemalo vid. In tako je preteklo kar nekaj minut, preden je
zagledal ob nogah starega Luko. Sedel je čisto na robu postelje,
da ga ne bi motil, in se smehljal toplo in prijateljsko.

»No, si se prebudil, ti veliki detektiv?«

Tomaž je pokimal.

Zaslišal je Bajska, Filipa in Mileno. Dvignil je glavo. Hvalež¬
no se je nasmehnil prijateljem, ki niso pozabili nanj.

»Buška je že skoraj izginila! Samo da se je vse srečno kon¬
čalo,« se je smehljal Luka.

»Kaj pa Vedi?« je Tomaž pomislil na računalnik.

»Saj te čaka na solinah.«

Filipove besede bi ga pomirile, ko se ne bi oglasil Bajsek:

»Razbit...«

Tomaž se je zamislil. Močno zamislil. In kar iznenada se mu
je v spomin povrnila slika starega Luke, kako je stresel mladega
fanta z motorja.

»Za motoriste sem že našel delo, da bodo odslužili kazen.
Pa veš, kje? ... V akvariju!«

Tomaž je še zmerom mislil na elektronskega prijatelja.

»Ne vem, kaj bo rekel oče ...«

»Pomiril se je. Z mamo sta ti prinesla fige. Zdaj pa se lepo
pogovorite!«

Pobožal je Tomaža, se nasmehnil in odšel iz sobe. Deček je
dolgo časa gledal za njim. Gotovo je on pregovoril očeta, da se
ga ni polotila prevelika jeza. Dober je ta starec ... Glasovi prijate¬
ljev so šli mimo njega:

»Najprej smo ...«

»Čakaj, bom jaz povedal!«

»Ne, najprej smo pretepli ...«

»Takoj ko si javil, da ...«

»Zatrli smo jih in to na znanstveni osnovi!«

Zavedel se je šele Poloninega pogleda, polnega sočutja.

»Si pa vseeno revček!«

K sreči mu je prizanesla s svojim Mažijem!

Bajsku, ki se je že nekaj časa pripravljal na izpoved, se je
zazdelo, da je zdaj napočil pravi trenutek:

»Jaz sem bil tudi že v bolnici! Zaradi astme!«

Začel je igrati napad. Tako se je vživel, da so se njegovega
hropenja, sopenja in dušenja prestrašili vsi po vrsti in je moral
odnehati, drugače bi ga še nabunkali.

»Samo zdaj sem že zdrav,« je pomirljivo zaključil svojo iz¬
poved.

»Jaz tudi,« je pripomnil Tomaž.

Filip je takoj izkoristil njegovo priznanje.

»Potem lahko kar pripravimo zabavo v čast naše zmage!«

»Ja, fešto!« so oživeli ficki.

»Party, party?« je spraševal Aleks.

Začeli so noreti po sobi. Plesali so in se objemali. Na koncu
so vrteli Tomaževo posteljo z bolnikom vred. Ni čudno, da se je
na vratih prikazala sestra.

»Kaj vam je? Ste znoreli? Če pride zdravnik, se bo jezil!«

V odgovor je zalajal Kaj. Ženskica v belem se ga je kar po¬
šteno prestrašila. Kljub strahu je spravila skupaj presenetljivo
dosti glasu:

»Saj živali sploh nimajo vstopa! Že tako sem zamižala na

78

eno oko. Hitro ven!«

Bojevniki so le počasi izpolnili njeno željo. Najdlje je ob To¬
maževi postelji ostala Milena.

»Ti, ta nova, glej, da boš sigurno prišla!« ji je naročil svetlo¬
lasec.

Deklica se je vzpodbudno nasmehnila:

»Bom, Tomaž Zavesa!«

To bo zabava!

Priprave nanjo so bile v polnem razmahu. Polona in Dario
sta okraševala razvaline s pisanimi trakovi in raznobarvnimi ba¬
lončki, Milena je barvala potopljeno barko za prevoz soli. Kaj ji je
pri tem nagajal; odnesel je čopič, toda kdo bi se ob takšnem dne¬
vu jezil nanj! Najtežje breme sta si naložila Borut in Dali. Na por¬
toroškem letališču sta prevzela vlogo nosačev prtljage. Teh tako
in tako sploh ni bilo, zato sta imela dela, kolikor sta hotela. Ele¬
gantno oblečena dama je pokazala na kovček in potovalko. Bo¬
rut, ki je imel seveda glavno besedo, je izbral zase manjšo poto¬
valko, velikanski kovček pa je prepustil drobnemu Daliju. S pore¬
dnim nasmeškom je čakal, kako se bo ficek pretegnil. Vendar pa
ga je smeh minil, saj je poba z nenavadno lahkoto ponesel tovor
za damo. Še sam je pograbil za ročaja potovalke. Skoraj bi ga
pobralo! Vrag vedi, kaj je imela ženska v torbi! Moral je biti sam
svinec. Napel je vse sile, stisnil zobe, stekel z bremenom nekaj
korakov in zopet počival. Zdelo se mu je, da si bo pred taksijem
lahko stoje zavezal superge. Ko bi vnaprej vedel, da se bo tako
nasamaril, bi raje pomagal Bojanu, Raulu in fickom, ki so na soli¬
nah grabili sol. Ali pa bi odšel s Filipom v zakristijo, polno zaple¬
njenih žog. Zdaj, ko župnika ni bilo »doma«, je Filip podajal žoge
Bajsku, ta pa jih je izročal nadebudnim žogobrcarjem in zanje po¬
biral odškodnino v obliki kovancev in bankovcev manjše vred¬
nosti ...

79

Z zasluženim denarjem so si nakupili delikates, da se je lah¬
ko Veliki s pomočniki lotil pripravljanja obloženih kruhkov. Seve¬
da niso pozabili niti na cockto in sadne sokove. Eden od fickov, ki
je doma izpraznil hladilnik, je prinesel cigaro in steklenico piva.

Tudi Tomaž ni lenaril. Komaj je sestra v belem odnesla pete,
je srajco vrgel na posteljo. Kot Pink panter se je ves stisnjen
splazil ob zidu do stopnišča in od tam v nižje nadstropje. Sklonil
se je in se upognjen z veliko sreče izognil pogledu receptorja. Le
nihanje vrat je izdajalo, da se je nekdo skrivoma podal v prostost.
Hlad hodnikov je zamenjal s toploto poletnega dne. Bilo mu je ta¬
ko lepo, da bi najraje zavriskal.

Veselje na solinah

Rajanje se je začelo s počastitvijo Vedija. Položili so ga v
nekdanji dimnik. Ozadje so prebarvali z nebesno modro barvo in
nanj narisali zlate zvezdice in luno. Filip, ki je splezal posestvi, je
podal venček belih rožic Mileni. S posebno slovesnim zamahom
jih je položila na Vedija, deček pa je razgrnil list papirja in kar na
lestvi začel brati slavnostni govor:

»Zbrali smo se, da počastimo našega Vedija, ki je vse svo¬
je kratko življenje nesebično razdajal moči in znanje za nas. Za
požrtvovalno sodelovanje pri ustvarjanju teoretičnega in prakti¬
čnega temelja znanja iz bojevanja mu podeljujemo častni ve¬
nec belega cvetja za zasluge. Podpisani člani združenja piran¬
skih in portoroških borcev za pravičnost...«

Samo Polona je vsem skupaj kazala hrbet. Hlipala je, pa ne
zaradi Vedija; vzrok solzam je bila sreča, ker se Tomažu ni zgo¬
dilo nič hudega.

»Ga imaš tako rada?« je zašepetala Milena.

Deklica mokrih oči je najprej pokimala, potem pa hitro odki¬
mala:

»Saj vem, da je tvoj fant!«

80

»Trapa, Tomaž je vendar zaljubljen v Vedija. Sama si to
rekla!«

»Saj! Samo zdaj nima več Vedija!«

Še glasneje je zahlipala.

»Nehaj, če ne, bom še jaz začela,« se je Milena nasmehnila;
s šalo je skušala pregnati žalost.

Raul je poklical Tomaža:

»Ker si glavni, ti podarim to cigaro. S Kube je!«

Vsa dišeča in rjava je bila, s pisano nalepko ob strani. Sve¬
tlolasec je cigaro posvaljkal med prsti. V usta jo je vtaknil kot iz¬
kušen strokovnjak. Raul mu je pridržal gorečo vžigalico. Globoko
je vdihnil. Sprva ni čutil ničesar, potem pa je pekoči dim dobese¬
dno napolnil njegovo notranjost in ga prisilil h kašlju. Dalija je kar
zvilo od smeha.

»Daj še njemu! Takoj ga bo minilo,« je rekel Raul.

Tomaž ga je rade volje ubogal; zdaj so vsi napeto čakali, kaj
se bo zgodilo s fickom. Poba je važno ponesel cigaro k ustom in
globoko vdihnil. Namesto kašlja se mu je začelo kaditi iz obeh
ušes. To je sprožilo pravi plaz smeha in občudovanja. Vendar pa
je občudovanje trajalo le toliko časa, dokler ficek ni prebledel in
ves bled stekel bruhat ...

Aleks je na ves glas navil kasetofon. Glasba je najprej pod¬
žgala Tomaža. Kar dobro je obvladal break dance. Svojo spret¬
nost je pokazal na okrašenih ostankih barke. Fantje so pozabili
na neumnosti. S ploskanjem so spodbujali svetlolasca, ki se je
obnašal, kot bi dobil krila. Na vrhuncu je preskočil kajuto in dal
prostor Mileni. Tudi ona ni bila od muh. Še nekajkrat sta se izme¬
njala, potem pa so zaplesali tudi ostali bojevniki. Aleks je vpil, da
je vse skupaj super, Tomaž pa je izrabil splošno rajanje za umik
za hišo. Seveda je povabil Mileno s seboj. Nič nista govorila, sa¬
mo za roko jo je prijel. Začutil je njene gibke prste, kako so ob
dotiku trznili, niso pa se umaknili. To mu je dalo novega poleta.

Objel jo je okrog rame in pritisnil k sebi. Obraz je imela tako
velik, oči tako temne ...

82

Iskal je njene ustnice.

Hotela je nekaj reči, pa ji je besede ustavil v ustih. Celo več¬
nost je trajalo, in ni videl ničesar drugega kot njeno uho, pramen
las in delček zagorelega obraza. Počasi se je vse meglilo. Zaprl
je oči. Punca, za katero je gotovo kar norelo fantov, je postajala
njegova. Prijatelja bosta za vse čase, in gorje tistemu, ki mu bo
hodil v zelje. Ja, že sto let je čakal na takšen trenutek. Da bi se
prepričal, če je vse res, je še enkrat odprl oči. Zlato sonce je pre¬
vleklo plitko morje na njivi solin z zlato barvo. Po pravici poveda¬
no, ni vedel, ali sanja ali je res. Sicer pa k vragu resničnost! Sa¬
mo da bi trajalo večno ...

Presenečenje

Tomaž je skoraj letel po ulici. Zdelo se mu je, da ima krila in
se tal niti ne dotika. Vse je bilo tako lepo, vse je dišalo, vse je
igralo, vse je pelo in se mu priklanjalo. Na tla ga je postavil šele
tovornjak pred pragom domače hiše. Ni mu bilo težko uganiti, da
gre za selitvenik. Luka je ravno vlekel njegovo dvokolo pod cerado.

»O, a si prišel pomagat?« ga je prijazno ogovoril starec.

Tomaž se sploh ni odzval na dobrodošlico. Priskočil je k to¬
vornjaku in pograbil kolo.

»Nikamor ne grem! Ne!«

»Počakaj, Tomaž,« se je oglasil oče.

Z veliko preprogo na ramah se je s težavo prerinil iz veže.

»Saj sem ti hotel povedati, pa nisi poslušal!«

»Ne moreta kar tako!«

Jeza se je izmenjavala z žalostjo. Pognal se je v temo hod¬
nika. Za seboj je slišal očetov glas:

»Saj gremo šele jutri ...«

Tolažba za bogove!

Butnil je v stanovanje. Namesto prijaznega pohištva, na ka¬
terega je bil vajen že od rojstva, je naletel na prazne stene, kar-

83

tonske škatle ... Stara dva sta bila prava mojstra, da sta v nekaj
urah vse njihovo življenje zložila v škatle in škatlice, zaboje, pa¬
kete in vreče.

Pogledal je v kuhinjo, kjer si je mama dajala opravka s cvet¬
ličnimi lončki. Ko jih je videl vse na kupu, se je začudil njihovemu
številu.

»O, a si prišel? Kje je pa očka?«

Tomaž ni odgovoril. Pričakoval je očitke na račun izostanka
od doma, pa nesreče na solinah ... Potem je pomislil, da je bila
mama samo zato tako mirna, ker se je z mislijo že preselila v no¬
vo stanovanje. Vse, kar se je še pred nekaj urami zgodilo dobre¬
ga ali slabega v obmorskem mestecu, je pri njej že veljalo za
preteklost ...

Butnil je v svojo sobo. Na stropu je brlela gola, osamljena
žarnica. Na pol raztrgan plakat formule ena je visel s stene. Sre¬
di pošastno dolgočasnega parketa je samevala železna postelja.
Posteljnino in jogi so že odnesli ...

Tako je odraslima uspelo podreti vse, kar je zgradil v svojem
kratkem življenju. Malo mar jima je bilo zanj. Ampak on jima bo
pokazal. Umrl bo! Hotel je umreti. Vrgel se je na posteljo, potem
pa začel hlastati za zrakom. Ponavljal je Bajskovo predstavo iz
bolnišnice.

Zaslišal je očetove korake. Pristopil je k njemu in ga ves za¬
skrbljen potresel.

»Tomaž! Tomaž! Kaj je narobe?«

On pa se je dušil naprej. Skozi priprte veke je spremljal oče¬
ta, kako je pohitel k vratom. Poklical je mamo. S cvetličnim lon¬
čkom v roki se je skoraj sesedla, ko ju je zagledala. Prijela se je
za usta in komaj slišno dahnila:

»Kaj sta pa imela, za božjo voljo? Si ga udaril?«

»Jaz pa udaril? To je zato, ker ga nikoli nisem!«

Zdaj se je še mama sklonila nadenj. Potihoma je čestital nje¬
ni pravilno postavljeni diagnozi:

»Saj to je astma.«

84

»Po Cirilo grem,« se je odločil očka. »Najbrž ni dežurna.«

Ko bi bila vsaj! Pravo zdravnico bo težko preslepil! Še Luka,
ki je vstopil v sobo, ga je tako čudno gledal.

»Astmatiki morajo kar največ časa preživeti ob morju. Ljub¬
ljana zanje ne pride v poštev zaradi megle, strupenih plinov in
vlage ...«

Tomaž ni vedel, ali mu je starec poskušal pomagati ali pa je
odkril potegavščino in se norčeval iz nje. K sreči je bila mama ta¬
ko zmedena, da ni vedela, kam je meril s svojim ugotavljanjem.

Pa tudi ni bilo posebnega časa, saj je prihitela Cirila s steto-
skopom v roki. Potipala je Tomaževo čelo. Le površno je prisluh¬
nila mamini žalosti:

»Zakaj ne morem biti srečna? Pa toliko sem se veselila seli¬
tve! Vsi smo se je veselili!«

»Kaj posebno hudega ne bo. Pustite naju sama,« je rekla
zdravnica in prisedla na posteljo, da se je žica pošteno vdala.

Kljub mižanju je Tomaž začutil njen vrtajoči pogled. Zdelo se
mu je, da je ženska vedela vse.

»No, fant moj, kako se bova pogovorila? Poznam nekoga, ki
je oponašal jecljavca. Lepega dne je zares začel jecljati!«

Tomaž je odprl oči. Pozabil je na igro. Namesto ostrih be¬
sed ga je Cirila prijazno pohvalila:

»Vedela sem, da si bister fant!«

»Ampak jaz nočem v Ljubljano!« je trmasto vzkliknil.

Cirila ga je pobožala po laseh:

»Lepo vstani, medtem se bom pogovorila s tvojimi. Velja?«

Vzravnala se je, vrgla Tomažu mikico in odšla k vratom. Ko¬
maj jih je za seboj zaprla, je deček že počepnil h ključavnici in
napel ušesa.

»Kaj bo zdaj z Ljubljano?« je še naprej skrbelo mamo.

Oče jo je zavrnil, naj ne bo panična.

»Bilo je to, na kar sem takoj pomislila,« je resno rekla Cirila.

Vsi so prisluhnili.

»Ni tako hudo ...«

85

»Astma je astma,« se mama ni obvladala.

»Ja, kadar je astma,« je bila zdravnica dvoumna.

Očka je prvi zaslutil, kam je ciljala.

»Misliš ...«

Cirila ga je prijela za roko; starejša je bila od njega, poleg te¬
ga pa so si bili sosedje in stari prijatelji.

»Lepo se pogovori z njim! S silo ne boš ničesar dosegel.
Dolgo te ni bilo ... V teh letih težko odpuščajo!«

Potem je pristopila k mami, ki je brez besed še zmerom stis¬
kala v roki cvetlični lonček. Vzela ji ga je in odložila na kartonsko
škatlo;

»Oprosti, ampak če bi njemu posvetila pol toliko skrbi, ne bi
bilo zdaj težav!«

Mamo je kar vrglo. Obtožba jo je prizadela.

»Saj ga imam rada! Je kaj rekel?«

Vsa užaljena je planila k sobnim vratom. Odrinila jih je, po¬
tem pa presenečena obstala:

»Ni ga!«

Odprto okno v praznem prostoru je kot oko zrlo v novo spo¬
znanje.

Osamljenost

Tomaž se je zavlekel na balkon Poloninega stanovanja. Na
kamniti ograji se je počutil varnega. Tu ga ne bo nihče iskal. Po¬
božal je hrapavi kamen, topel od celodnevne pripeke. Nekaj tuj¬
cev se je še kopalo, čeprav je sončna krogla zdrsnila v morje.
Sem ter tja so do njega priplavali klici otrok, ki so se podili po
obali. Njihovo vpitje se je mešalo z govorom televizijskega napo¬
vedovalca in popularno popevko, ki jo je po vsej verjetnosti navi¬
jala Milena na kasetofonu. Od tu zgoraj punce sicer ni videl, zato
pa je imel naravnost prekrasen pogled v kuhinjo Bajskove tetke
Agate. Ko bi vzel zalet in se odgnal z roba terase, bi pristal za

86

mizo prav ob Bajsku, ki je za pogrnjeno mizo nestrpno čakal,
kdaj ga bo tetka postregla.

Cisto razločno se mu je začela oglašati lakota. Pomislil je na
mamo. Kljub razdejanju ob selitvi je gotovo pripravila kaj za pod
zob. Ali pa sta se za zadnji dan mislila z očetom podati na Porto¬
roško noč? Seveda sta ga nameravala vzeti s seboj ... Zdaj do¬
mov ni mogel. Sam se je obsodil na izgnanstvo. Tako bo še ne¬
kaj časa čepel nad piranskimi strehami in opazoval vijoličasti zaliv.

Znova mu je zakrulilo in okrog želodca je začutil krč.

Za nameček je zavohal dim, kot bi nekdo preveč zapekel pa¬
lačinke. Saj res, palačinke s čokolado in sladko smetano so na¬
ravnost božanske. Ali pa palačinke z orehi in vinsko omako, no,
pa tudi palačinke samo z marmelado, sladkorjem ali benkom ...
Ja, tudi takšne brez vsega bi mu teknile ...

Za njegovim hrbtom so se odprla vrata. Polona je z zamaho¬
vanjem kuhinjske brisače podila dim iz prostora. Šele ko se je
upehala, je solznih oči uzrla Tomaža.

»Kaj pa ti, Maži?« se je skoraj stopila od prijaznosti.

Tomaž je zavil z očmi; vendar pa je bil za palačinko priprav¬
ljen požreti tudi mažije.

»A se skrivaš? Saj si lahko tukaj. Mojih tako ni doma!«

Tomaž je skomizgnil z rameni.

»Palačinke pečem. Boš eno?«

Na to vprašanje je čakal Tomaž. Pokimal je, potem pa zlezel
z zidu in stopil za deklico v kuhinjo. Pograbil je prvo, ki mu je pri¬
šla pod roko. Še vso toplo in krhko je ponesel v usta. Nekaj košč¬
kov marelične marmelade mu je spolzelo po bradi. Požvižgal se
je tudi na pogled deklice, ki je ves lepljiv plezal po njem in se
smehljal od sreče, dokler se ni vanj vselila senca.

»Si se z Mileno skregal, da si prišel k meni?«

»Pusti me na miru ... Saj grem,« je odvrnil s polnimi usti.

Prav res mu ni bilo do babjih čenč. Ozrl se je za požirkom
hladnega mleka, takrat pa je na hodniku nekaj zaropotalo:

»Če je kdo od mojih, me ni,« je cviknil Tomaž.

87

Umaknil se je na teraso, kjer je skrit za vrati prisluškoval, ka¬
teri nebodigatreba je strašil poštene ljudi pri večerji ...

Zaslišal je Mileno, ki je izpustila pravi plaz besed:

»A veš, da je Tomaž pobegnil? Baje je imel napad astme.
Tvoja mama je bila pri njem. Potem sem pa na stopnicah sliša¬
la, da ga ni več v sobi, da je izginil ...«

Preden je prišla Polona do besede, je zalajal Kaj v prijatelji¬
činem naročju. Postal je tako nemiren, da je Milena stopila na te¬
raso. Skoraj trčila je v Tomaža.

»A tako!« je pihnila.

»Kaj tako?« je gorela v Tomaževih očeh sama nedolžnost.

»Vsaj povedal bi lahko, kam greš. Pri tebi so pa vsi panični!«

»Sami so krivi,« se je našobil Tomaž.

»Na tvojem mestu bi šla lepo domov.«

»Koza! Pa nisi na mojem mestu.«

»A jaz da sem koza?« se je bila Milena pripravljena skregati.

»Nič te ne briga, kaj delam!«

»Tvojim bom povedala, kje si!«

»Ojoj, misliš, da se bojim? Še vesel sem, da lahko grem. Ko¬
maj sem čakal na Ljubljano. Misliš, da vas nisem že sit? In ne
bodi tako vsiljiva! Do tu gor te imam, pa ne samo tebe! Vseh!
Razumeš?!«

Milena je samo gledala; jeza se je umikala žalostnemu spo¬
znanju o neizbežnem slovesu.

»Če ti je res vseeno ...« je utihnila sredi stavka.

Fant ji ni ponudil roke. Ni ji prišel naproti, pač pa se je zavih¬
tel čez ograjo. Kot veverica gibko se je spustil na tla. Zdaj ga de¬
kleti nista več videli, če sta še tako stegovali vratove.

»Joj, kaj bo pa zdaj, Maži?« je zastokala Polona.

Tomaž se je požvižgal na njeno skrb. Zavil je na obalo, kjer
so bile zvezdice, ki so šibale med oblake, še lepše kot s Polonine
terase. Njihovemu svetlikanju se je pridružil blisk. Tam nad mor¬
jem je preparal nebo in grozil, da bo z dežjem pokvaril Portoroš¬
ko noč, njemu pa otežil prenočevanje na prostem.

88

Bolj ko se je bližal hotelom, več avtomobilov je stalo ob ploč¬
nikih. Miličnik je delal red, saj promet po mestecu zaradi prazno¬
vanja ni bil dovoljen. Tudi pešcev je bilo toliko, da je moral hočeš
nočeš upočasniti korak. S stegovanjem vratu je ugotovil, da so
na silno dolgi mizi rezali torto, ki je slovela kot najdaljša na svetu.
Tisti, ki so plačali, so pristopali k slaščičarjem s krožniki in pribo¬
rom v roki. On pa ni imel pri sebi niti prebite pare. Sploh je bil v
mikici in kopalkah pa z žalostnim izrazom na obrazu videti usmi¬
ljenja vreden med veseljaki v svili in brokatu.

Od vsega veselja bi si lahko privoščil le brezplačno posluša¬
nje nekega zabavnega ansambla. Nihče ga ni podil izpred odra,
vendar pa se je sam odločil in pobegnil iz glasne, vesele, razpo¬
sajene in potratne Portoroške noči.

Poiskal je bližnjico na soline. Sredi nasipa je začutil prvo de¬
ževno kapljo. Velika in težka ga je zadela v zapestje. Kmalu je
začutil še eno na rami. Potem so kaplje začele klestiti po trsju in
blatu; v plitki vodi so zarisovale kroge. Ulilo se je. Tudi bliskalo se
je čedalje bliže. K sreči je planil v razvaline hišice, še preden mu
je voda curljala z las. Vseeno ga je mrazilo. Splezal je k oknu,
kjer sta še nedolgo tega s Filipom oprezala na bojišče. Skozi raz¬
bito steklo je začutil jug. V trenutku je razburkal morje. Belo peno
tam daleč je zaznal tudi v temi. Kar predstavljal si je razburjenje
po portoroških ulicah. Če še niso pojedli torte, se bo biskvitno te¬
sto razmočilo, da še golobom ne bo teknilo. In kako se je moralo
damam muditi pod nadstreške! Prav res škoda, da ni bil v sredi¬
šču dogajanja! Postal bi boljše volje, pa še tako dolgčas mu ne bi
bilo. Blisk, ki je iz oblakov planil v morje in povlekel za seboj
oglušujoč grom, ga je skoraj oslepil. Moral je zamižati, da se je
spet privadil na temo. Raje se je umaknil v kot, kamor ga kapljice
niso dosegle. Ves srečen je otipal vrečevino. Spustil se je nanjo
in si jo omotal okrog golih nog. Tako se je lahko vsaj malo zaščitil
pred nočnim hladom.

Čeprav so bila tla trda, je upal, da bo hitro zaspal. Zjutraj bo
zopet posijalo sonce. Saj je moralo posijati! Po vsakem dežju po-

89

sije. Pogrel se bo in v zlati svetlobi tudi njegove težave ne bodo
videti tako črne ...

Nov dan — dan slovesa

Res se je sončni žarek plazil po tleh. Pritipal se je skozi luk¬
njo v strehi in pobožal spečega dečka po obrazu. Ležal je ves
zvit, z golimi koleni pod brado; v takšen neudoben položaj ga je
spravil mraz, ki je bil ob sončnem vzhodu najmočnejši.

V zlati žarek je čisto iznenada privohal Kaj. Smrček je pone¬
sel tik k Tomaževemu licu. Začel ga je lizati in lizal ga je, dokler
ni deček odprl oči. Prav debelo ga je pogledal, potem pa izpod
vrečevine izprožil roko in pobožal kosmatinčka.

»Ti moj Kaj,« se je čisto raznežil.

Ko pa je zaslišal Milenin klic »Tomaž!«, se je dokončno pre¬
budil. Kar planil je k priprtim vratom in jih s treskom zaloputnil.

»Sama sem, nikogar ni z menoj,« je vsa zadihana šepnila
deklica.

Tomažu je bilo tisti trenutek prav vseeno, ali je sama ali ne.
Več ko dovolj je bilo že to, da ga je sploh našla; beg od doma je
začutil kot nekakšen osebni poraz in zaradi tega ni maral prič! Še
najmanj pa Milene!

Z vso težo se je prislonil k vratom, da je punca zapihala sko¬
zi nos:

»Ti naravnost uživaš, če spravljaš ljudi v skrbi!«

Ne, ni užival! Ljudje so ga sami silili. Sklenil je, da ji bo to tu¬
di povedal. Odrinil je vrata in stopil na piano.

»To, da grem z veseljem proč, sem si samo izmislil. Nočem,
da bi se komu smilil.«

Zastrmel se je v tla. Takšnega izpovedovanja ni bil vajen,
zato so mu šle besede bolj težko iz ust. Ko pa jih je že izgovoril,
bi raje videl, da bi ostal lepo tiho. Ni maral, da bi ga punca imela
za mevžo.

90

Pa se Milena ni ponorčevala iz njega. Ostala je resna in za¬
mišljena. Brez besed sta se napotila na potopljeno barko. Pisanih
trakcev ni še nihče potrgal. Bili so razkuštrani in pomečkani. Zato
pa so se na sončni pripeki stalili in spraznili balončki. Da, niti
eden ni bil več cel!

Sedla sta na leseno palubo, še vso hladno, in bingljala z no¬
gami v prazno. Od nekod se je prikazal Kaj in deklica je prav nje¬
mu namenila prve besede po molku.

»Kaj! ... No, Kaj, Kaj!«

»Reče se: prosim,« se je Tomaž spomnil njunega prvega
srečanja.

»A misliš Kaj prosim?« se deklica ni zmedla.

Prvikrat so besede zvenele navihano, razigrano, zdaj pa se
nista mogla izogniti otožnosti.

»To bo odslej najin zaliv. Tako bo kot v filmu. Kadar bova
pomislila na zaliv, bova skupaj ...«

»Drugega nama ne preostane. Proti vetru ne morem scati,«
je dodal Tomaž resnico.

Ko sta najmanj pričakovala, je na nasipu pred njima zrasel
Tomažev oče. Čisto pri miru je stal in ju gledal.

»Zdaj pa še ta! To bo hudič,« je zagodrnjal deček.

»Jaz sem mu povedala, da si po vsej verjetnosti na solinah!«

»Ti se pa res znaš zadržati!«

»Oprosti, Tomaž, skrbelo ga je. Pravico ima do tega. Tvoj
oče je!«

Tomaž je odkimal. Razlaga mu ni ugajala.

»Si pa tudi ena špeckahla!«

»Prvič, Milena ni kahla in tudi špeca ne,« se je oglasil oče.

Spustil se je k njima na kamenje. Sploh ni bil videti jezen za¬
radi nočnega potepanja. Tudi o računalniku ni rekel ne bev ne
mev. Samo prijazno ga je vprašal, če misli vse življenje ostati na
solinah.

»Če  bi se le dalo,« je po pravici odgovoril deček.

Potem je vsem trem zmanjkalo besed. Pravzaprav je Milena

92

začutila, da je med sinom in očetom še veliko neizgovorjenega,
zato je poklicala kužka:

»Kaj, pridi, greva se igrat!«

Tudi Tomaž se je spravil na noge. Približal se je očetu in oba
hkrati sta odprla usta.

»Tomaž ...«

»Oči ...«

Spogledala sta se in se nasmehnila.

»Govori!« je dal oče prednost sinu.

»Odrasli ste tako zakomplicirani ...«

»Tudi ti odraščaš ... Dobiš mene, zgubiš morje.«

»In ti dobiš mene in izgubiš Vedija,« se je nasmehnil Tomaž.

Govorila sta med vrsticami. Zakopala sta bojno sekiro brez
nepotrebnih obljub in opravičevanja. Škoda samo, da očka ni bil
bolj jasen. Lahko bi mu rekel, da jih bo drugič dobil, če bo tako
bežal. Ali pa ... Nič pametnega mu ni padlo na misel. Kljub temu,
da sta si bila z očetom blizu kot že dolgo ne, in kljub soncu na
nebu se je čutil ujetega ...

Vsem veliko sreče

Čeprav je velika večina domačinov tičala po službah ali pa
se je med zasluženim počitkom namakala v morju in so med hi¬
šami hitele le gospodinje in turisti, je domača ulica živela s pol¬
nim utripom. Okrog avta so se drenjali Tomaževi prijatelji. Seve¬
da ni manjkal niti Kaj. Govorili so drug čez drugega. Tomaž je ve¬
čidel samo odkimaval in prikimaval. Do besede skoraj ni prišel.

»Fant si frajer!«

»Jaz bi šel tudi!«

»Govori, kar hočeš, ampak potihem se veseliš selitve.«

»Dobil boš nove prijatelje, na nas pa pozabil ...«

»Boš prišel na počitnice?«

»Pozimi boš lahko spal pri nas. Sem že z mamo govorila.«

93

Plaz besed je prekinil očka. Pristopil je z Lukovim daljno¬
gledom.

»Tole, Tomaž, dolguješ Luki!«

Pomignil je proti kamnitemu odru sredi trga. Ob njem je stal
možakar z veliko školjko v rokah; svetlikala se je kot biser.

»No, zamenjajva!« je rekel možakar.

Vzel je daljnogled, presenečenemu dečku pa izročil zaklad.

»Veliko sreče ti želim! Kadar se ti bo stožilo po morju, jo po-
drži ob ušesu. Kamorkoli boš šel, povsod boš nosil morje s seboj.
Njega ti ne morejo vzeti!«

Deček jo je takoj prislonil k ušesu. S svojo dobroto ga je sta¬
rec čisto raznežil. Spominjal se je namreč tistih dni, ko je še čisto
majhen pritiskal k ušesom školjke in se čudil šumenju v njih ...

S tihim šumom so priplavale Lukove besede:

»In čestitam ti, ker si izsledil tatove. Prišli so se poslovit!«

Res so pribrenčali na ulico vsi trije motoristi. Le da so čelade
in frajerska oblačila zamenjali s praznimi vedri, krpami in metlami.

»No, le hitro!« jih je nagnal Luka.

Samo mimogrede so pomahali Tomažu, zato pa ga je Luka
stisnil k sebi, da je začutil na licu njegove trde ščetine.

»Ostani tak, kot si,« je rekel, potem pa se je začelo tudi nje¬
mu muditi.

Le kakšen naj ostane, je pomislil Tomaž. Saj ni bil nič po¬
sebnega. Vseeno pa se mu je zdelo, da je Luka lepo povedal.
Seveda to o školjki in šumenju morja ...

Pristopil je k mami, ki je imela polna usta dela s Cirilo. Polo¬
nina mamica je stokala, kako bo izgubila svojo najljubšo prijate¬
ljico. Vseeno ji je želela kar največ sreče v novem okolju. Mama
je solznih oči odgovarjala, da jo bo pogrešala kot nikogar druge¬
ga. Takoj ko bodo prišli v Ljubljano, ji bo telefonirala. Vsak dan
se bosta pogovarjali. Prava reč, če bodo pacienti v čakalnici ča¬
kali malo dlje na pregled ...

Zato pa očka ni več čakal. Med pripombo, da bo sonce iz
ure v uro bolj grelo, je obrnil ključek pod volanom. Motor je za-

94

hrumel. Prav počasi so speljali z mesta. Cirila je še kar naprej
stiskala mami roko, in Tomažu se je zdelo, da bo morala vsak hip
začeti teči ...

Še en objem, leteči poljub vsem in očka je pritisnil na plin.
Živžav se je spremenil v huronsko vpitje. Raul, Dario, Borut, Po¬
lona in ficki so nekaj časa tekli po ulici. Samo Milena je ostala na
hišnem pragu. Čisto malo je dvignila roko v slovo.

Tomaž je vzdihnil. Peklo ga je v grlu, vendar je imel solze v
portoroški noči že za seboj. Za njim je ostalo neurje z vsemi slo¬
vesi vred. Tudi Vedi je spal na polici kamnite hišice ...

Res, on se ni pretvarjal tako kot mama, ki je že na obalni ce¬
sti izvlekla iz torbice ogledalce in ličilo. Vsa žalost, izkazana Cirili
med poslavljanjem, je izginila v pačenju pri popravljanju črte na
ustnicah. Ja, pri mami sploh ni bilo prave žalosti, pač pa samo
igra.

Ponesel je školjko k ušesu.

»Šumenje, katerega slišiš, povzroča kroženje zraka po cev¬
kah. Nekatere školjke, k njim spada tudi tvoja Lambisa truncata
truncata, imajo posebne komore ...«

Oče je že spet predaval. Tomaž pa je raje poslušal šum.
Luka je lepše povedal. Školjka je s seboj nosila morje, morje, ki
mu ga ni mogel nihče vzeti. In naenkrat ni več slišal samo šume¬
nja, pač pa butanje valov, kričanje galebov in vpitje prijateljev. Še
posebej je izstopal Filipov glas.

Odprl je oči in na prazni plaži zagledal svojega prijatelja s
senčniki v rokah.

»Ustavi! Stoj!« je skoraj zavpil in udaril očeta po rami.

Ta je čisto avtomatično pohodil zavoro. Vrglo jih je naprej.
Mama si je pomazala obraz z ličilom, da je spominjala na prega¬
njano Indijanko. Tomaž je brez obotavljanja odprl vrata in se po¬
gnal na prosto. Ucvrl jo je naravnost na kopališče, kjer je skrbno
pograbljena mivka čakala na dopoldanske kopalce. Pomahal je
Filipu in se ozrl samo toliko, da je videl očeta, kako teče po ploč¬
niku na drugi strani ograje. Revež je bil čisto iz sebe. Najbrž se je

96

bal, da ima fant spet kaj za bregom. Tako lepo je bilo že vse sku¬
paj, da je zvenelo neresnično ...

Dolg lesen pomol se je zajedal globoko v plavino morja.
Prav na konec je tekel Tomaž. Deske so škripale pod njegovimi
stopali. Pravzaprav je slišal samo svoj topot in šele čez čas se je
oglasil očetov. In ko je na koncu ves zadihan obstal, je vedel, da
je ujet. Ampak saj ni bežal! Očetu je samo želel pokazati, naj
enkrat za vselej vsaj doma odloži podobo znanstvenika. Naj se
vsaj enkrat pogovori z njim, kot se spodobi! Kaj ga brigajo cevči¬
ce v školjki, važno je, da se iz školjke oglaša morje. Ali je očka
sploh kdaj slišal za pravljice? Se je sploh kdaj igral z vrstniki? Se
je kdaj kopal kar v obleki?

»Tomaž, počakaj!« ga je hotel oče zagrabiti za ramo.

Takrat se je deček zasmejal in se na hrbet pognal s pomola.
Veselo je pljusknilo. Za hip je postalo vse modro okrog njega, po¬
tem pa je izplaval in si pomel oči. K vragu hlače, ki so se ga opri¬
jele kot mrzel oklep! Tudi čevlji so postali zoprno težki. Vseeno
pa je z lahkoto ostal na površju.

»Skoči, če znaš!« je zavpil očetu.

Pogled mu je govoril: Stari, če sem že zamenjal morje s te¬
boj, se tudi ti malo žrtvuj in enkrat samkrat naredi neumnost v
življenju!

In oče ga je razumel. Sezul si je čevlje in se v elegantnem
skoku pognal za njim.

»Oblečen je, ha, ha, ha,« se je zasmejal Tomaž na vsa usta.

Zaplaval je k očetu in potem sta se tunkala kot že dolgo ne.
Nalašč sta pozabila na mamo, ki je obstala na koncu pomola in
gledala huje od nevihte. Prav res ni vedela, kaj je obsedlo njena
moška. Pograbila je rešilni pas, namenjen neplavalcem, in jima
ga zagnala. Šele potem je sprevidela svoje trapasto obnašanje.
Se sama se je začela smejati.

Smejal se je tudi Filip. Kar zvijalo ga je in pri tem je izpustil
oba senčnika v mivko.

97

Tomaž bi najraje zavpil »Ej, klošarji, tako ful prima ni bilo že
od Rimljanov! Požrem tudi slovo od morja!«, pa mu je prišla voda
v usta. Prava reč, če je malo pljuval in kašljal. Smeh je bil po joku
še bolj zveneč in razposajen ...

98


(

V Matjaževi knjižnici so doslej izšle naslednje knjige:

Sandi Sitar:

Mala vojna poštevanka

Vida Brest:

Orehovo leto

Milan Šega:

Zgode in nezgode kraljevskega dvora

Branka Jurca:

V pasti

Janez Vipotnik:

Zgodbe o Diku

Ivan Ferlež:

Siva druščina
Tomo Rebolj:

Goidenbruk in Sanja
Anton Ingolič:

Udarna brigada
Leopold Suhodolčan:

Mornar na kolesu
Karel Grabeljšek:

Najmlajši partizan
Ivo Zorman:

Trnulje

Karel Grabeljšek:

Moja partizanska oprema

Cvetko Zagorski:

Zimska zgodba

Borut Pečar:

Čas brez pravljic
Branko Žužek:

O lisici deklici
Kristina Brenkova:

Dobri sovražnikov pes
Fran Roš:

Tinca brez mezinca

Janez Vipotnik:

Strah

Neža Maurer:

Čukec
Ivan Ribič:

Kala

Meta Rainer:

Fičfirič

Janez Vipotnik:

Petrova druščina

Marija Vogelnikova:

Veliki človek

Karel Grabeljšek:

Prijatelja

Nada Kraigher:

Aleš se potepa
Andrej Pagon-Ogarev:

Kava in polenta
Janez Vipotnik:

Dikove nezgode
Boris A. Novak:

Prebesedimo besede
Milan Dekleva:

Pesmi za lačne sanjavce
Kristina Brenkova:

Partizanka Katarina
Sandi Sitar:

Pozor! Televizor gori!

Slavko Pregl:

Bojni zapiski mestnega mulca

Janez Vipotnik:

Tilen

Vladimir Nazor:

Veli Jože
Kristina Brenkova:

Partizanska bolničarka
Meta Rainer:

Mihaha

Niko Grafenauer:

Stara Ljubljana
Boris A. Novak:

Domišljija je povsod doma
Ivan Potrč:

Pravljice o Vanču
Samo Simčič:

Pravljica o dedku Mrazu
Karel Leskovec:

Moj Aro
Andrej Brvar:

Domača naloga
Pavle Zidar:

Dražba sanj
Vitan Mal:

Poletje v školjki
Cvetko Zagorski:

Moj prvi Prvi maj
Janez Vipotnik:

Zgodbe o Izotu
Slavko Pregl:

Smrka in njegovi


.

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000110695