— Pijanec si in svinja krepana! H gospodu župniku te bom zavlekel, naj te ošteje pred vsemi ljudmi, da si pes in pijanec... da si ga štiri fraki je... da si zapil cel rubelj... da si kakor govedo in Še slabši... da si...
Naenkrat ga je zgrabila taka žalost nad samim seboj, da je sedel na cesto in začel bridko jokati.
Svetli, veliki mesec je plaval po temnem vsemirju, tu in tam. na redko, kakor srebrni žeblji, so se svetile zvezde; megla se je kakor siva, nežna preja vlekla nad vasjo in kakor tenčica plavala nad vodami. Neizmerna tišina jesenske noči je zajela svet, samo tu in tam so se v njej trgali kriki vračajočih se pivcev ali šče-kanje psov.
Na cesti pred krčmo pa se je Ambrož opotekal od ene strani na drugo in pel kar naprej, neumorno, dokler se ni iztreznil:
Mica, moja Mica! Čemu ti bo žganjica? Čemu ti bo žganjica? Mica, moja Mica!
KNJIŽEVNA   POROČILA
Slovenski bijografski leksikon. Uredil Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonarja in Janka Šlebingerja. 3. zvezek: Hintner—Kocen. V Ljubljani 1928. Založila Zadružna gospodarska banka. 321—480 str.
I.
Z različnih vidikov so že poudarjali koristi tega pomembnega dela. Kot šolnik naj ugotovim njegovo neprecenljivo pomoč, ki jo bo nudilo šoli. Zlasti učitelj slovenščine, ki je bil doslej navezan samo na šolsko knjigo in moral pri iskanju podrobnejše literature prelistavati najrazličnejše knjige, časopise. liste in bibliografije ali pa postati za svojo stroko pisec svojevrstnih bio- in bibliografskih beležk, bo posebno hvaležen založništvu in vsem, ki na kakršenkoli način sodelujejo pri tej prvi naši enciklopediji. Le da bi si jo šolske knjižnice nabavile, oziroma mogle nabaviti!
V naslednjih opombah se hočem omejiti zlasti na članke iz starejše literarne in kulturne zgodovine, kakor sem to storil v Ljubljanskem Zvonu 1927. Da je za to stroko leksikon posebno važen, kljub Narodni enciklopediji (ki je preveč pomanjkljiva, prim. LZ 1928, 763), bo uvidel vsakdo, ki pozna prva dva zvezka in ki si je v 3. zvezku ogledal izčrpne in spretne formulacije v člankih Hipolit, Hofman, Holzapfel, Hradeckv, rodbina Hren (Kidrič), Janez Svetokriški (Glonar), Jarnik (Grafenauer), Juričič, Kastelec (Glonar), Kastelic in Kersnik Janez (Grafenauer). Sem gredo še Šlebingerjevi članki o tiskarjih in šolnikih.
Krog sotrudnikov je postal s 3. zvezkom širši: v seznamu kratic zaslediš pet novih sotrudnikov, ki so bili pritegnjeni očividno zaradi izgube Kidriča, za starejšo literarno in kulturno zgodovino nenadomestljivega strokovnjaka, .Njegovo ime je izginilo iz seznama uredniškega odbora in članek o Hrenih
116
je zadnji, ki ga je napisal. Zaradi nesoglasij, ki so nastala v uredništvu, ne sodeluje več. (Kakor čujemo, bo za potrebe svoje stroke, zlasti v razbremenitev knjige: Zgodovina slovenskega pismenstva in slovenske literature, I. del, "ki izide letos pri Slovenski Matici, začel v prihodnjem letniku Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino objavljati sistematične «Dodatke k člankom o slovenski literarni in kulturni zgodovini do srede 19. stoletja v  Slovenskem  biografskem  leksikonu^.)
Ker so bili njegovi članki «največja poglobitev leksika» (Koblar, Dom in svet 1927, 160), je res škoda, da ga ni več med sotrudniki; marsikatera spodaj navedena pomanjkljivost gre na ta račun.
Čeprav se je uredništvo skrčilo, ne bi smelo priti do take površnosti, kakor se kaže pri dveh člankih o Kobenclih (Janeza in Janeza Filipa je obdelal v 1. zvezku na str. 83. Mesesnel pod Cobenzl, v 3. zvezku na str. 476. pa pod K še enkrat Janeza Mal, Janeza Filipa pa Glonar). Sličen nedostatek je na str. 86.: pri Crobatu Martinu je rečeno «gl. Hrovatič Martin», na pristojnem mestu v 5. zvezku pa zaman iščeš moža tega imena.
Dalje manjka precej člankov iz omenjene stroke. Izmeti obitelji velikašev pogrešam Kacijanarje (celo znanega junaka tega imena boš zastonj iskal), Khisle in Kappuse. Iz serije ljubljanskih škofov bi sodili semkaj Franc Kacijanar, Franc Karol K a u n i t z (njegov portret je omenjen na str. 64.) in Anton Kavčič (na str. 312. stoji celo poziv na članek o tem škofu!). Med protestanti in sodobniki nisem našel K 1 i n c a, prevajalca pesmi, Fabijana Kirchbergerja, vnetega pomočnika naših protestantov in razpečevalca knjig, .Nikolaja Jurišiča, deželnega glavarja. Iz preporodne dobe bi spadali v leksikon frančiškan Jevnikar, član revizijske komisije za presojo Japljevega sv. pisma (imenovan na str. 311.), Žiga Kappus pl. Pichelstein (omenjen v leksikonu na str. 148.; prim. še Kidrič, Slovenačka 105 in Narodna enciklopedija IV, 167), Jug, poet in preporoditelj (prim. isti, Narodna enciklopedija IV, 176). Iz Prešernove dobe bi lahko našli svoj prostorček v leksikonu Ivan Klajžar (prim. n. pr. Zbornik Matice Slovenske 1904, 103 si.), Martin K n u p 1 e ž, narodni buditelj (prim. tam, 1905, 30, 193, eventualno tudi Knuplež Juri, prim. tam,  193)  in nadvojvoda Ivan.
Opaža se torej, da med najnovejšimi orisi starejšega slovstva v «Slovenačkb in v Narodni enciklopediji na eni in med leksikonom na drugi strani ni več tiste harmonije, ki bi bila potrebna. Tudi sicer ni tu vse v skladu s težnjami nove šole za starejšo dobo kulturne in literarne zgodovine. Leksikon more namreč le tedaj popolnoma ustrezati, če so biografski podatki izčrpni, če so članki postavljeni v razvojno linijo posameznih disciplin in če je navedba literature točna, da lahko služi v kontrolo in dopolnilo, ne pa, če je samo v okras članku.
Članek Klombner Matija n. pr. je preskromen; osvetljevati bi moral vprašanja, kakor Klombnerjevo razmerje do Trubarja (ali ga je Klombner pritegnil v sfero protestantizma, literarni nasveti, vloga pri dogodkih 1. 1547., vzrok sovražnosti do Trubarja) in odnošaje do Ungnada, njegovo literarno inicijativo, njegove literarne načrte s sinom in razmerje do pesmarice. V literaturi bi moralo biti navedenih in izrabljenih še nekaj del (Bučar; Razprave znanstvenega društva za humanistične vede I, itd.). V članku K h i s e 1 Hans je letnica smrti napačna (prim. Dimitz III, 317, 447); kazalo bi še ob-jasniti, v čem se je javljalo njegovo pospeševanje protestantske literature (prim. n. pr. Dimitz III, 189); najbrže je celo sam literarno deloval (primerjaj
117
Kidrič, Bibliografski uvod 71). Članku o Juričiču Juriju, ki je izčrpen in točen, bi med literaturo dodal še LZ 1893, 191.
Dokaj obsežen in bogat je članek o Hrenu, čeprav v obrambi tega škofa pred očitki papeževega nuncija ni prepričevalen. Ker je uredništvo s pro* štorom gotovo že v zadregi — saj je obdelana na dosedanji polovici odmerjenega prostora komaj dobra tretjina imen — ne bi smel biti opremljen % literaturo, ki zavzema nad dva stolpiča, pa je semkaj kar prenesena iz že tiskane monografije v Bogoslovnem vestniku VIII. Zadostovalo bi, če bi se bil pisec pozval na literaturo v monografiji (saj je izšla tudi v ponatisu). kakor je to storil Kidrič v članku Alasia da Sommaripa in pri pratikarju Brezniku, Grafenauer pri Aškercu, Cankarju itd. Tudi opomba v leksikonu, da je v Bogoslovnem vestniku «obširna monografija» in omenitev v Bogoslovnem vestniku, da gre za «temeljno gradivom za leksikon, nista v skladu. ker je razlika med omenjeno monografijo in člankom le tehničnega značaja. Obširnemu članku o Japlju so prav prišle Breznikove novejše študije. ki osvetljujejo Japljevo delo in zasluge z novih strani. — Letnice za študij v Ljubljani, Gorici in Gradcu bi se morda le dale dognati. — Škofijski tajnik ni postal Japelj 1773., marveč 1774. (gl. v leksikonu str. 309.); «zveze z aristokratskim svetom in obsežno znanje jezikov» niso bile edini povod za to.. predvsem je bila škofu všeč njegova verska orijentacija (gl. tam); dobro bi bilo, če bi se skušal pokazati razvoj te njegove verske orijentacije. — Navesti bi se mogla njegova služba v Gorici (konzistorijalni svetnik in tajnik nadškofijske pisarne) pred prihodom v Ljubljano (prim. Zgodovina fara ljubljanske škofije II, 80); tudi vzrok njegovega odhoda z Naklega v Celovec se da dognati iz migljaja v pravkar omenjenem delu str. 82.; tu namreč stoji, da je Japelj v Naklem «vžil tudi kako grenko, o čemer ve povedati farni arhiva. Po ljubeznivem sporočilu g. župnika I. Vrhovnika, avtorja citirane Zgodovine. je Japlju v Naklem zaradi finančnih težav bil postavljen za kuratorja cerkovnik. — Prevoda pesmi «Pred tabo» in «Pred stoloma nista mogla iziti «prvič že pred 1784. v zbirki cerkvenih pesmi za šentjakobsko faro v Ljubljani)-. ker je bila ta fara ustanovljena šele 1785. (gl. v leksikonu str. 311., oziroma Zbornik Matice Slovenske 1901, 139). — Morda bi kazalo v zvezi z Japljem povedati kaj o terminu «Slovenec» (prim. v leksiku str. 312. in Narodna enciklopedija
IV,  171) ter o reformi pratike (Narodna enciklopedija IV, 170). — Pisec Jap-ljeve biografije v Neue Annalen der ost. Lit. ni bil Zois, marveč Modest Šraj. — Nenavedenih (in v članku neizrabljenih) je ostalo kakih deset virov.
Pri škofu Hohenwartu manjka litei*atura, ki ga spravlja v zvezo s Slovenci, namreč Vodnikov spomenik 55, 56, Briefwechsel zwischen Dobrovsky und Kopitar 61, in Neue Briefe 300, 306, članek Hitzinger Peter pa jei opremljen z viri, ki niso izrabljeni. Gre za Hitzingerjevo netočnost pri objavi zgodovinskih listin (Časopis za zgodovino in narodopisje XIX, 20—24; dodaj še XXII, 88), za njegovo stališče do Majarja in ilirizma (Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV, 68) ter za njegova predloga, naj sprejmejo Slovani kot književni jezik starocerkveno slovanščino, oziroma ruščino (tam
V,  38, dodaj še 50). Pri Kančniku ni uporabljena in navedena edina monografija o tem ljudskem pesniku (Slov. učitelj I, 77, 91 itd.). Iz življenja Janeza Jesenka so ostala neomenjena važna življenska dejstva, ker se je prezrl spis -j-Janez Jesenko, njegovo življenje in delovanje (Edinost 1908, št. 214, 217).
Tudi v članku o bivšem souredniku Kidriču, kjer manjka omenitev uredništva pri Časopisu za slovenski jezik, književnost in prosveto in pri Slovenskem biografskem leksikonu kakor tudi dekanat  1922/23,  ni izrabljena
118
(toda brez krivde avtorja!) literatura, ki je navedena na koncu članka. Če se je namreč navedel Babingerjev pamflet, bi bilo treba opozoriti tudi na ostri Kidričev odgovor v «Južni Srbiji» 1923, 49? si. (oziroma v ponatisu «Georgije-vič, Moje robovanje» 1926, str. IV. si.); citirati bi bilo treba pa tudi članek v Domu in svetu 1923, 190.
Iz ostalih strok naj omenim nekatere drobnosti, ki so mi prišle pri čitanju na misel. V leksikon bi spadali še tile naši ljudje: vojvoda Kocelj, Franc Ksaver Kavčič (Goričan, matematik in fizik izpod konca 17. stoletja; prim. Manzano, Annali dei Friuli VII, 274; sploh hranita VI. in VII. zvezek tega dela več imen, ki bi utegnila najti svoj kotiček v leksikonu, tako Bosizio Iv. Jožef, Erbichio Gregor, Dragonja Matevž in Gallizig Franc Ksav.; dobrodošel bo tudi sicer kak podatek, kakor n. pr. datum in kraj rojstva Iv. Nepomuka Edlinga, namreč Ajdovščina 1749), Jurij Jan (narodni buditelj, prim. Rutar, Trst in Istra 169), Kariž in Hlača (prvi igralec, prevajalec in vodja gledaliških predstav v Trstu pred ustanovitvijo Dramatičnega društva, druga pa intendant tržaškega gledališča; prim. Edinost, ponatis jubilejne številke 1926, 42 odn. 43), tiskarja Hvala in Kaiser (prvi v Trstu, drugi v Celju), Jeleršič (rezbar, prim. Orožen, Kranjska II, 190), morda Hrasky in Hruby (avtorja načrta za ljubljansko operno gledališče; prim. Trstenjak, Slovensko gledališče 169), glasbenik J u n e k, botanik Franc K a p u s. — Na strani 406. bi pač namesto Zatičina moralo stati etimološko pravilnejše in danes splošno rabljeno Stična. Tiskovno napako na str. 330. (Simonič 153, ne 123) bo vsakdo sam lahko popravil.
Iskreno je želeti, da bi se od 4. zvezka dalje upoštevalo dvoje: predvsem, da bi se beležila res vsa literatura, na kateri bi moral članek sloneti ali ki prinaša več kakor je mogoče povedati v leksikonu; dalje pa, da bi se pri nekaterih osebah ne opuščala oznaka njihove orijentacije; tu imam v mislih zlasti janzeniste, oziroma nejanzeniste. Ponekod je namreč doslej taka označba premalo podčrtana (Japelj, Kek), drugod (n. pr. Hitzinger, Hladnik, Jakomini, Jeran, Klementini) sploh manjka in bi jo bilo treba dognati. Kdor pozna novejšo literaturo o janzenizmu pri nas, bo znal ceniti potrebo take označbe. Tudi Klombnerjevo intrigantstvo se pokaže v drugačni luči, če upoštevamo, da je bil strog luteranec, Trubar pa ne, ker se je nagibal bolj k cvinglijanstvu.
Ker pišejo sotrudniki za dolga desetletja, je zamuda, s katero izhajajo posamezni zvezki, opravičljiva. Ni važno, če izide delo v kratkem času, važ-neje je, da bo dobro in kolikor mogoče natančno, kajti brez njega ne bo mogel strpeti v bodoče niti kulturni niti literarni delavec.      Mirko Rupel.
L. N.Tolstoj: Ana Karenina. Roman. Prevel Vladimir Levstik. Komisijska založba Zvezne knjigarne. Založil Oton Obradovič. Ljubljana 1928.   Dva zvezka.   Strani 1087.
«Ana Karenina», ki je nastajala v letih 1873. do 1876., je poslednje delo Leva Tolstega pred njegovim znamenitim preobratom v zgolj versko in nravstveno smer. Kot delo takega časovnega položaja je roman izredno značilen v marsikakem pogledu. V spisovanju lastnega življenjepisa podaja Tolstoj v Levimi po Irtenjevu, Oleninu, Mihajlovu, Nehljudovu in Bezuhovu novo poglavje svojega življenja: ženitev, zakon in dobo najhujših notranjih bojev, ki jih je ta leta preživljal in ki so ga končno privedli do krščansko-asketskega pojmovanja sveta. Ta svetovni nazor, ki ga je kasneje izpovedoval in propovedoval v premnogih moralizujočih knjigah, se v «Ani Karenhrb popolnoma očitno javlja zlasti v Levinovem razmišljanju  o sodobni rusko-
119