In ko kraj ceste brez krvi
bom padel, svoj obraz naposled le zaprl bom
brezkončni cesti jn ljudem.
Brez očenaša in ljudi.
Morda takrat ko glavo položim poslednjikrat med te dlani, .. . še lep nasmeh se v meni razcveti. Da ne poreče kdo, kako ostudni ta berač na tujem v smrti še sloni.
ROJSTVO  PROLETARSKEGA  OTROKA
FRANC   O N I Č
Ixegibnih lie sede demoni mali vso noč na ramah sajastih fabrik. Oči žare jim v mraku ko kristali, med dimom vije se v nebo njih krik.
Na tla požene eden se plesaje. Za vonjem teče do robu polja. Obstane. Spet krog nizkih hiš skakaje gre v ono, kjer ječi otročnica.
Z odprtim žrelom čaka na otroka. Ko narodi se dete, dihne vanj. In mati ve. Zre dete votlooka. V očeh čepi ji togi strah. Zaman: Otrok dobil je znak ljudi fabrik. — Demon lovi siren rdeči krik.