Najstarejša Grosupeljčanka imela stoti rojstni dan
V ponedeljek, 23. septembra ob 14. uri so se v jedilnici Do-ma starejših občanov v Gro-supljem zbrali stanovalci in delavci doma, nastopajoči in vsi povabljeni. Gospa ROZA-LIJA LENIČ je prišla med njih v spremstvu negovalke. Belih las, drobna, je pristopila k zbrani družbi z nasmehom.
Ženski pevski zbor iz doma pod vodstvom Karla Puša, ki je Rozaliji ob njenem osebnem prazniku napisal in posvetil tu-di pesem.
Rozalija Lenič je prejela mnogo čestitk, saj je praznova-la svo.j stoti rojstni dan.
Njena življenjska pot se je začela na Zavrhu pri Sp.Sliv-nici. Družina Leničza tiste ča-se ni bila številna. Štela je pet članov. Oče Tone, mama Ana in trije otroci: Ludvik, Rozi in Manca. Živeli so na gradu Za-vrh, ki je bi last barona Ludvi-ka Lazarinija. Baroaje očeta zaposlil kot oskrbnika dela po-sestva, ki je pripadel boštanj-skemu gradu, predvsem gozda.
Brat in sestra sta odšla od doma, Rozi pa je ostala doma. Že kot otrok je z očetom rada hodila po baronovem gozdu. Oče je bil zelo vzoren oskrbnik in je iz gozda odpodil vse, kl bi utegnili povzročati škodo. Ro-zi, ki je veliko časa preživela z očetom, je tako že od malega vedela za vse gozdne poti in stezice ter je vedela in poznala vse mejnike obsežnega lazarin-skega gozda.
Kot mlado dekle je hodila tu-di na boštanjski grad, kjer je pomagala v kuhinji, pri po-spravljanju gradu. včasih pa je tudi varovala otroke. Pri graj-ski šivilji se je učila šivanja in je sešila veliko oblek za okoli-čane.
Leta 1921 se ji je rodil neza-konski sin Leopold. V tem ča-su se je Rozi kot nezakonska   iiP mati zelo težko znašla.              iii
Leta 1939 ji je umrl oče. Te-daj je ostala edina, ki je vedela za meje boštanjskega gozda, niti sam baron ni vedel zanje.
Z začetkom 2. svetovne voj-ne se je v življenju Rozalije Le-nič marsikaj spremenilo. Sina so mobilizirali v partizane. Ro-zi je šele ob koncu vojne izve-dela, da je v partizanih padel že prvi teden. Ta vest jo je močno prizadela.
Decembra meseca leta 1942 je baron Lazarini skupaj z dru-žino in vso premičnino zbežal v Avstrijo. Tam še danes živijo njegovi otroci z družinami.
Tudi sam baron je doživel le-po starost in je bil z Rozi v sti-ku še do nedavnega.
Leta 1945 je bilo premoženje Lazarinov nacionalizirano in Rozalija Lenič se je z Zavrha preselila k bratu na Sp. Slivni-co. Brat si je ob njeni pomoči sezidal svojo hišo. Zato ji je obljubil stanovanje do smrti, toda njegova žena ji je po nje-govi smrti v oporoki to stano-vanje odrekla. Kljub temu sta s svakinjo še nekaj let živeli skupaj.
RozaUja Lenič je še po vojni kazala meje gozdov, za katere je vedela le ona. Še vedno je bila tihi skrbnik nekoč barono-vega, sedaj podržavljenega gozda, čeprav nikoli ni bila uradno zaposlena na gozdni upravi.
Leta 1984 je za nekaj mese-cev s Sp. Slivnice odšla živet k nečaku v Podpeč, od tam pa je odšla v Dom starejših obča-nov, ki je tega leta odprl vrata prvim stanovalcem
JASMINA SAJKOV