GLAS
5LOVEN5KE KULTURNE AKCID §
Leto IV. -12 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 18. 6. 1957
IRENEJ FRIDERIK BARAGA
(OB STOŠESTDESETLETNICI ROJSTVA)
Baragov večer v soboto, na praznik sv. Petra in Pavla 29. t. m. se vrši v okviru kulturnih večerov, ki jih prireja zgodovinski odsek SKA. V razdobju dobrega enega leta obstoja je to že četrti odsekov večer. Odsek je bil ustanovljen na prvi redni skupščini SKA, ki se je vršila po pravilih približno dve leti po ustanovitvi SKA, dne 21. aprila 1956. Na prvi seji novega odbora je začasni vodja odseka predlagal v potrditev prve ustvarjalne člane, in med njimi dva Baragova zgodovinarja, ing. Gregoriča in dr Jakliča. Delovanje odseka je čim največ zajelo tudi odkrivanje zgodovinskih podatkov o velikem misijonarju — ,Slovencu.
Vodja zgodovinskega odseka sem postal po odstopu dr. Jakliča, ki se je že odpravljal na še uspešnejše delovno področje v Združene države. V južni Ameriki ne moreš o Baragi nič novega odkriti in k večjemu iz splošnega in slovenskega- kulturno- in versko zgodovinskega znanja kakšno že znano baragiano popraviš ali dopolniš. Pač pa zgodovinski odsek lahko naveže stike z baragoslovci, ki so pri virih: doma, v Rimu in v Severni Ameriki in pomaga njihovim- izsledkom do publiciranja. Gotovo je ena izmed prvih nalog zamejskega in izrečno izseljenskega zgodovinopisja študij o Baragi. Prvi uspeh teh prizadevanj je pa prav kulturni večer na praznik apostolskih prvakov, ki je enstošestdeseta obletnica Baragovega rojstva.
To ne bo proslava in tudi molitev za beatifikacijo ne. Oboje je ne samo priporočljivo, ampak gotovo tudi potrebno. Potrebno pa je tudi vneto zgodovinsko raziskovanje. Za slovensko kulturno zgodovino pa imajo tovrstna raziskovanja še poseben namen, najsi se beatifi-kacijskega procesa ne tičejo. Baraga, ki so mu že Levstik in Prijatelj in Glonar, pa še drugi dali odlično mesto v naši kulturni zgodovini, še vedno ni dokončno opisan. K sreči je prav v slovenskem zamejstvu še mnogo neizčrpanih virov o njem in prav imi v tujini -smo poklicani, da iz njih črpamo to važno poglavje .slovenske zgodovine. SKA je prav v svoj historični odsek povabila odlične zgodovinarje izven Argentine in je s tem sploh oimogočila razvoj tega odseka. Baragov večer je prvi uspeh teh prizadevanj.
Naš član ing. Jožef Gregorič je odkril v domovini štiri nova Baragova pisma iz časov, ko se je pripravljal na misijonsko pot, in dvoje pisem tedanjih Baragovih sodobnikov o njem, kar vse bogato dopolnjuje našo vednost o njegovem značaju. Naš član dr. Fran Jaklič je ta pisma kratko, pa prav tehtno komentiral. Naš član Fran Erjavec je našel v Parizu doslej nepoznana Baragova pisma. Vieerektor zavoda Propagande, dr. Maksimilijan Jezernik pa iz rimskih virov poroča o Baragovem' drugem obisku v Rimu pri Propagandi in pri papežu Piju IX.
Baragov večer bo posredoval same novote, sama nova zgodovinska odkritja. Bo izsledek znanstvenega dela slovenskih izseljenskih zgodovinarjev. Bo gotovo tehten doprinos k beatifikacijskemu procesu, bo pa gotovo tudi lepa obogatitev našega zgodovinopisja v tujini in je zgodovinski odsek SKA na ta uspeh upravičeno ponosen.
Marijan Marolt
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek
Četrti kulturni večer
v sobotd 29. junija 1957 ob sedmih zvečer salon Bullrich, Sarandi 41, Capital
IRENEJ FRIDERIK BARAGA
Tri predavanja o novih zgodovinskih odkritjih o Baragi
Posebnih vabil ni.
“Preljubi moji Kranjci. Šest let je že preteklo, kar sem zapustil našo ljubo kranjsko deželo... Ali da-siravno sem tako daleč od vas, več ko dvatisoč ur, je vendar moje srce vedno pri vas. Kakor sem vas prisrčno ljubil, dokler sem še med vami bil, prav tako vas tudi še sedaj ljubim in želim iz celega srca vašega zveličanja. Ker pa ne morem več svetih resnic z besedo med vami oznanjati, sem vam spisal lete bukve. Prejmite jih v znak moje velike ljubezni do vas in mojih srčnih želja za vaše zveličanje, moji preljubi Kranjci.”
(Baraga: Iz uvoda v knjigo “Premišljevanje štirih poslednjih reči” - 1. 1837)
“Oh preljuba Amalija — kakšen dar. še svoj živ dan nisem imel kaj tako lepega in dragocenega, zlasti šest Langusovih slik. Z gotovostjo lahko trdim, da nisem v Združenih državah nikoli videl kaj lepšega.
(Baraga, leta 1832)
“Pokarati Te moram, da tako skrbiš zame zavoljo zimskega mraza, lakote, žeje in nevarnosti^ ki me čakajo. Pusti, ljuba sestra, prosim Te, vnemar vse te malenkosti, če bi se misijonarji ozirali na mraz, vročino, lakoto in žejo, na trud in nevarnosti in podobne težave, bi še ne bili pripeljali toliko poganov v Kristusovo stajo. Ako se trgovci ne ogibajo nobenega vremena, nobenih težav in nevarnosti, da si pridobijo samo nekoliko časnega dobička, ki ga morejo uživati samo do konca svojega kratkega življenja: bi li mar vse to moglo motiti mene. ki nimam drugega namena kakor dobivati duše za nebesa? Pusti vse te prazne skrbi, ki Te, kakor pišeš, tako žalostijo, in me vsega daruj Bogu.”
(Baraga, leta 1830)
Sedma prireditev 1957 Četrti kulturni večer salon Bullrich, Sarandi 41 IRENEJ FRIDERIK BARAGA ob stošestdesetletnici rojstva Tri predavanja v okviru Historičnega odseka o novih zgodovinskih odkritjih o Baragi
Osma prireditev 1957 Peti kulturni večer v soboto 13. julija ob 7 zvečer salon Bullrich, Sarandi 41 Umet. zgod. M ari jan Marolt ARHITEKT JOŽE PLEČNIK (II. del)
Predavanje v okviru Likovnega odseka bodo spremljale številne skioptične slike
VERONIKA MLAKAR V BUENOS AIRESU
“...brali in slišali ste že marsikaj o meni... že tri leta sem v tujini... Sedaj sem članica skupine Colette Marchand, pa nisem edina .Slovenka. Z nami je tudi Milko Sparemblek, Slovenec, rojen v Raj-henburgu, vendar je že od mladih let živel v Zagrebu. Skupina je (sestavljena iz šest solistov in nosimo ime: Ballet 1956 des Etoiles de Pariš, pa je Francozinja med nami ®amq voditeljica skupine Colette Marchand, štirje iz skupine smo Jugoslovani, midva z Milkom, Milorad Miškovic in Vasilij Sulič, solistka Janine Monin pa je Rusinja, a nosi francosko umetniško ime... Na poti smo že dolgo, naša ■skupina je šla na gostovanja v januarju, ko smo gostovali v večjih krajih Italije. Bili smo tudi v Trstu in tja sta me prišla pogledat tudi moja stariša (Pino in Pia Mlakar) iz Ljubljane. Po sporedu sta mi izjavila, da “sem' bila še kar dobra”, kar je seveda zame izredno priznanje, ker vem, kaj mi v tej umetnosti pomenita oče in mama. . . ’
“...Kaj sem plesala zadnji čas v Parizu? Nekaj časa sem nastopala v baletu Jeana Cocteauija “Le dame et le Capricome”, vloga, ki sem jo prva kreirala v Miinchenu. Sedaj jo pleše neka druga plesalka, ker sem se priključila tej skupini, s katero sem bila najprej v Lizboni. Meninn, da je Lizbona najlepše mesto na svetu (vsaj od mest, ki sem jih dosedaj videla) in prav veselim se, ko se bomo na povratku v Pariz tam ustavili za celih pet ur...”
“.. .Balet v Parizu? —■ Od odra se poslavlja Sergej Lifar in bilo mi je (silno hudo, ko sem ga pred kratkim gledala v njegovi poslednji kreaciji “Gi-selle”. Hudo /je, ako umetnik ne spozna ure, ko se mora posloviti in oditi v ozadje. . . In kakšen umetnik je bil prav on še pred leti — naslednik Nižinskega... Vprašujete, kje je sedaj Mašin? Večkrat sem. ga videla v Parizu — tudi on išče steze, kako oditi z desk sveta. Mož je poln zagrenjenosti in gorje tistemu, ki bi ga sodil po “zlobi” na njegovem, obrazu, bolečina si išče grotesknih oblik slovesa, sicer je pa mož izredno dobrega srca. Ima sina, let mu je deset — in ta je že danes zvezda baleta. Nisem še videla tako talentiranega otroka — (Veronika je “odbila” devetnajst let) — in vem, da ga čaka še velika kariera. Na naše predstave prihaja v smokingu... Njegov oče pa je pred nekaj tedni vprizoril na odru pariške opere svoj nov balet in sicer Berliozovo Fantastično simfonijo. Kritika je bila neusmiljena, pohvalila je samo tretji stavek simfonije...”
“...Da, plesala sem z Rolandom Petitom, ki o njem pravite, da je velik talent francoskega baleta. Plesala sva balet “Le Chambre” po besedilu, ki ga je napisal Georges Simenon (avtor, ki je sodobni kriminalni roman najbolj približal pravi literaturi; danes živi v New Torku, ker'zasluži s svojimi knjigami toliko, da more zapravljati samo v dolarjih -op. p.). Roland Petit je velik umetnik, le škoda, da se danes pravemu gledališču odmika. Rad ima improvizacije in išče uspehov (in seveda tudi finančnih učinkov) v dvoranah mušic halla. Upam pa, da se bo še vrnil k našim deskam; je pač moral :ti po sredstva tja, kjer jih publika najdražje plačuje. In najboljši balet zadnjega časa? Menim, da je to balet Jeana Cocteauja “Le jeune homme et la Mort”; tam je dovolj nakazanih možnosti za pot naprej ...”
Tako je risala svojo pot in svoja opazovanja Veronika Mlakar, ki je prišla v Buenos Aires v nedeljo 2. junija zvečer. Na letališču Ezeiza sta jo pozdravila Marijan Šijanec in Ruda Jurčec. Že ob prvih nastopih v gledališču Opera je bilo med gledalci mnogo slovenskih rojakov in Veronika se je njihovih pozdravov po predstavah vedno zelo razveselila. Rada se je odzivala njihovemu vabilu — in en večer je prišla tudi v družbo članic in članov Slovenske kulturne akcije. Imela je sicer le malo časa, vendar je mogla obiskati atelier našega kiparja Franceta Ahčina in po obisku ugotovila: “Najbolj me veseli, de je tukaj v Buenos Airesu tolikšna skupina sloven-
obrazi in obzorja
Prelistavam zapiske s potovanja na jug Argentine. Obrazi in obzorja, pa še morija in ledene gore... Ob čem se mi zdaj misli najbolj ustavljajo? Ob spominu na čistilko čevljev v portomonskem pristanišču, ki sem jo zalotil z Gabrielo Mistral pod pazduho? Ali pa ob funkcionarju Angleške banke, ki je po enotedenskem uradnem obisku pri Nehruju priletel v Santiago na finančni kongres UNESCA, pa izrabil nekaj prostih dni za obisk čilskih jezer, in s katerim sva se pogovarjala o politiki, ker mu v književnosti nisem mogel korakati vštric?
P'rvi večer v Magallanesu: mesto je vse drugačno, kakor pa sem si ga zamislil, ko sem v enciklopediji našel poleg imena pripombo: živinoreja, izpiranje zlata... Javne knjižnice so odprte do enajstih ponoči. 40.000 prebivalcev tega najboli južnega mesta na svetu ima troje gledališč. Ženske in — da, kakor v nasprotje buenosaireškemu velemestu — tudi moški se sprehajajo s knjigami v roki. Nisem videl kockačev po barih; gostje ob oknih premikajo šahovske figure. . . Hodim po mirnih ulicah srednjeevropskega mesteca...
odpeljali, naravnoireplavljeno z njenimi velikanskimi iki. Teden dni prej je kandidirala zanatorko. Sprva je mislila, da sem )ec; potem me je vprašala, če pozn/Louisa Adamicha. Bral sem samo “lo se imenujete?”. Ona se nasmehne fubila je pri volitvah in zdaj bo napa knjigo “Mi nom-bre me condena”;-pričana je, da je propadla zaradi stga imena. Nemci volijo svoje kandi* Nemce, zato ker so Nemci, Hrvati rili jo svojih kandidatov, ker so Hrvi- •
Gre za Nemce invate tretjega, kdaj že četrtega rodu, hislim, in premišljujem o naših mal- Moranu...
Pravzaprav sem ''č pomislil na Ma-gallanesa tisto jutJo -smo še v mraku leteli preko čilske F; Mislil sem nanj, pa na podjetnost "> na drznost, na radovednost... daj*- radovednost!... Potem' pa še na ti^tavek, ki trdi_, da “z nezanimanjem pl6 smrt incognito”. Vprašal sem namrfrežnika, ki tedensko štirikrat preletjpot proti Ognjeni zemlji, ali ni tisto,^se blišči v daljavi — Magallanesovdna. Dejal mi je, da ne ve; če želim, fo vpraša pilota...
Iz jutranjega časopisa: v nedeljo igra SOKOL proti ESPAfrA. V hotelu mi razlože, da je najboljši nogometni klub pred leti sestavljalo deset bratov Svila-ničev. . . Hrvaška kolonija je močna. Škof mesta je potomec Hrvatov. Imajo svoj kulturni dom, društva. Naselili so se tukaj proti koncu prejšnjega stoletja. Popoldne sem si v “barrio yugoesla-vo” pogledal Jugoslovansko šolo. Sami so jo postavili. Čudno zveni, a je res: milijonski Buenos Aires nima take ljudske šole.
Plovemo. Nekoč isem bral, zdaj poslušam kapitana: nihče še ni priplaval z ladje na kopno, pa čeprav se je kakšna barka potopila komaj petdeset metrov od brega. Temperatura vode je daleč pod ničlo, čeprav ni videti ledenih ploskev. . . Mislim na Magallanesa, na edinega osvajalca, ki ni šel na pot zaradi bogastva. . . na tega mrkega,, samotarskega in žilavega poveljnika petih ribiških ladij, ki je prvi objadral svet. Mislim na tisto — kakor jo imenuje Zvveig — “najveličastnejšo odisejado vsega Soveštva”. In mislim na današnje Portugalce, na današnje Špance... Kaj se je zgodilo, da danes še velike ladje, z radarjem opremljene, tako strašno previdno plovejo skozi ozke kanale in da začne kapitan šele nekaj ur po prehodu Angleške ožine sproščeno govoriti s potniki? Kaj je vse za tem? Kje je razlog tej spremembi ljudi? Spanje na lavorikah? Da. Trudna rasa? Da. In še kaj? Prepričan sem da. Ošabnost, velika ošabnost ljudi, ki so nekoč nekaj imeli, ošabnost, ki ubija smisel za vse življenje.
On je milijonar, “estanciero” z Ognjene zemlje, ona — s hrvaškim imenom — političarka. Takoj sem jo spoznal. Saj pa je bilo tudi mesto, odkoder smo se
Po kosilu smo z,*J v salonu poslušali radijsko oddajgSantiaga. Kakšne puščice! Kritika pičlega, kulturnega, gospodarskega živlr- Čilenci so ameriški evropejci, ki! Je raznovrstnost domovine naučila ■srkati drugačno od svojega in katere ju^vnost pretirana dolžina morske ol! Zresnila. Čilenci znajo udariti in zf udarec sprejeti. Čilenci imajo v litckri Gabrielo Mistral, Pabla Nerudj
Pred odhodom iz Pes Airesa sva se z N. L. menila o M':.“Vprašanje ni: ali z železno ali zpijasto pestjo — vprašanje je: ali zfpo pestjo v rokavicah ali brez njibj. Tožimo nad romani, ki niso napil’ nad pesniki, ki niso pesniki, pa ne rsumo, da nimamo kritika. Da prihaj(e‘a umetnost pri nekem narodu šelri n*>čni misli, po zreli kritiki.
Dež. Berem Bert	“Dnevnik vaškega župnika”: 11	sem nadalje-
vati s pisanjem d( '^a: nekega dne mi bo morda korist 0 udkritosrčno in bolestno natančno f.^dovanje dogodkov življenja, v telL izkušenj, ki jih doživljam. Kdo v^Dstilo meni ali komu drugemu. kVis:ako^leto sklenem na počitnicah, j0® začel z dnevnikom. Vsaj enkrat ®Usko bom pisal. In imenoval ga b «bmevnik vaškega. ..”, ne vem še ]!j Vaškega” pa zato, ker je naše Žiri. v velikem Buenos Airesu tako	vasi. Oprav-
ljamo in jemljemio j J* 1:rue na levo in
bi to bilo kaj čani smo, da oprav
de
pre|?®£a, ne, prepri-^ /to dobra dela.
desno in ne samo, Pomislimo, da rfNle—
Messierov preboj Puhsče ladij ga imenujejo. Nismo'Tjj- ^uijaneev Ala-calufes, čeprav vsi rde, da se tod
prikažejo iz kanalov. Pač pa sem na krovu spoznal zanimivega človeka. Bančni uradnik’je z lepo pozicijo. Potuje iz Magallanesa na počitnice na sever. Čeprav je vožnja do gor z letalom hitrejša, udobnejša in povrhu še cenejša, gre že šestič v treh letih na isto pot z ladjo. Samo pri kosilu in večerji ga vidimo, sicer prebije ves dan zgoraj v krmarjevi kabini. Hoče postati krmar. Oče, bankir, ga je razdedinil, toda možakar ni zaradi tega prav nič nemiren. Pripoveduje, kako že štiri leta vsak dan po službi študira, kako dela izpite. Čez leto dni bo končal.
Gledam ga, premišljujem: če hočeš kaj postati — karkoli — pa nimaš naravnost Strasti do iskanja, do garanja, do študija
—	pusti vse skupaj!
Sinoči — zadnji večer na ladji. Nekaj nas je ostalo v igralnici in vsakdo je moral zapeti. Žena uradnika z otočja Juan Fernandez —- tja je po mornarju Sel-kirku Defoe postavil svojega Robinzona
—	je zapela veselo zambo. Nemški zdravnik iz Puerto Varaš je nežno kakor kak paulkellerski vaški tenor pel “Leise fle-hen meine Lieder durch die Nacht zu dir...” Prečudovito! Potem sem bil na vrsti z “Gor čez izaro”. Zakaj ta pesem vsakogar potegne za /seboj? Zaradi “mamice”? Zaradi alpskih glasovnih preskokov? Kasneje sem še zapel “Vsi so prihajali” in pa “Pod klančkom sva se srečala”. (Najprej sem prevedel: Nos encontramos bajo la bajadita... strašno!)
V postelji sem premišljal: kako pozno človek dojame lepoto narodne pesmi, melodije in pa — besedila. Premišljal sem o naših zborih, o ljubljanskem oktetu in njegovi turneji. Slovenski otroci po svetu občudujejo canzonette, caljrpsos, tange in bolere. . . medtem ko tujci snemajo naše narodne pesmi in Vodopivčeve Žabe še na Kitajskem vzbujajo navdušenje.
Potem gre misel naprej: naš veliki narodni kapital je naša pesem. Cankar je uspel v Parizu s Hlapci, marsikdo bo še s čopičem, dletom ali peresom pustil naše ime zapisano v tujini, toda naš kapital, vsakomur dosegljiv, bo še dolgo naša narodna in umetna pesem. In namesto, da pošiljajo v svet enajstorico br-cačev, pa j bi raje dali možnost osmerici, da preplete ves svet z našo pesmijo.
Osemintridesetletni Mr. N. N. je mož številk. (Izvoz in uvoz tržaške luke v preteklem leta mi je zdrdral, kakor da bi se ga zame naučil...) Takoj sva zajadrala v politiko. Nekoliko sva govorila o Slovencih, nekoliko o Angležih (ne smem pozabiti, da me je zaprosil za Čap-kova Angleška pisma!), pa spet o politiki.
Mislim, da ima član velikega naroda, kakor so Angleži, večjo možnost politične prakse kakor član majhnega naroda. Toda zdrav član majhnega naroda ima več-io možnost pravično presojati položaj, ker je večkrat prisiljen, postaviti se na stališče drugega. Začudil sem se, ko mi je dejal, da ne razume, kako da so Nemci šele po zadnjih svetovnih vojnah po-(Nadaljevanje na 4. strani)
skih intelektualcev, ki se rešujejo z zvestobo kulturnemu delu. Še bolj pa me veseli, da sem mogla spoznati, da se okrog te skupine radi zbirajo tolikeri Slovenci, veseli slehernega slovenskega uspeha na polju umetniškega ustvarjanja...”
“.. .in kje živite v Parizu?” — “Oh, to pa je zgodba zase. Stanujem v starem poslopju, ki ga ne smejo podreti, ker je bilo proglašeno za zgodovinski spomenik. To je v četrtem okraju (v časih, ko so bile francoske revolucije moderne, so se v tem okraju dvigali mesarji in peki ter odhajali na barikade -op. p). Tam1 imam sobo in si kuham, perem in šivam isama. Zelo me moti vse to delo, vendar ga raje opravim sama; priznam pa, da so take skrbi velika ovira za trajno delo... V tem oziru je najlepše zame v Montecarlu, kjer imamo člani baleta velike ugodnosti: živimo v hotelu Universal ali Pariš. Oba hotela sta last princa Rainerja in sedaj tudi njegove žene princese Grace. Stanovanje in hrano imamo brezplačno — zato lahko delamo ves dan. In delati se pravi: imeti samo dve uri' na dan prosto in to v času za kosilo...”
“...In kam od tod?” — “V Čile, nato v Montevideo, Rio de Janeiro in Sao Paolo. V avgustu imam tri tedne počitnic, v septembru in oktobru pa bom v New Torku, ako ise kaj ne spremeni. Prav danes sem izvedela, da bomo v januarju gostovali v Kanadi.,..”
“...najraje plešem vlogo v baletu L’Eeuyere. Koreografija je Sergeja Lifarja... snoči sem bila najboljša, ko je bila v Operi poslovilna predstava. Sicer sem tudi popoldne plesala isto vlogo, pa sem čutila, da nisem tisto, kar bi hotela biti... Ni vedno enako... Ko smo končali, so ljudje “tulili” v teatru 0:d navdušenja. . . Tega nisem še doživela v tolikšni meri... Ne vem, ali sem bila res tako dobra, dasi sem se zavedala, da sem bila pri tej predstavi zelo blizu tistega, kar hočem v vlogi podati...”
Toda zvočniki so že klicali imena za odhod in tudi Veronika je morala iti proti letalu. Videl sem jo zadnjič pred sedemnajstimi leti — kaj bo z Veroniko Čez sedemnajst let? Želim ji veliko umetniško kariero — saj ima glavna pogoja za to: iskrenost in skromnost.
R. J.
naši večeri
PLEČNIKOV VEČER
III. kulturni večer — že šesta prireditev Slov. kult. akcije v njeni četrti redni sezoni — v soboto 15. junija ni bil posvečen toliko spominu pred kratkim umrlega mojstra slovenske moderne arhitekture, J. Plečnika, kot vrednotenju njegovega nesmrtnega dela, kar smo napovedali že v 11. štev. našega “Glasu”. Ta večer bi se moral po sporedu, kot smo ga objavili v našem listu št. 4 z dne 19 II. t. L, vršiti že 20. aprila t. L, pa smo ga morali zaradi predavateljeve bolezni preložiti. Zavedamo se, da preložitve in menjave večerov tudi za obiskovalce niso manj neugodne kot za prireditelja, vendar je bil obisk večera tako neobičajno številen, da je pokazal tudi med izseljenci isto privrženost Plečnikovi umetnosti, kot jo je pokazala manifestativna udeležba doma pri mojstrovem pogrebu.
Predavatelj Marijan Marolt se je najprej opravičil, če na tem večeru predavanja ne bo do konca izpeljal, čeprav ne bo ponavljal, kar je doslej o Plečniku v buenosaireških listih objavil in čeprav mu manjka v tukajšnjih razmerah velik, pretežni del gradiva, ki bi ga rad pokazal in komentiral. Izrabil bo prvo priložnost, ko bo moral kakšen drug večer morda izpasti, da predavanje nadaljuje.
V svojih izvajanjih je Marolt poudaril, da Plečnik ni pomemben samo za razvoj slovenske, ampak tudi
(Nadaljevanje na zadnji strani)
za razvoj vodilne evropske arhitekture. V kratkih pregledih je podal podobo evropske in posebej slovenske arhitekture v prejšnjem stoletju, ko se je v Evropi pojavil klic po novem slogu in ko so tudi Slovencem vsi viri stare arhitekture usahnili. Po teh pregledih je podal najprej sliko o prizadevanjih v širši Evropi: o Gaudiju, Van de Veldeju, nemških “smoternisitih”, o historičnih slogih in Jugendstilu, Ottu Wagnerju, Le Corbusierjevih predhodnikih, nato pa navezal Plečnikovo sodelovanje s svojim učiteljem Wagnerjem. Vzporedil je tudi Plečnikovo ustvarjalnost z ostalimi Waignerjevimi učenci, nadalje z Behrensom, z Loosom in nazadnje s Čorbusicram. Pokazal je nekaj stvaritev učitelja in sodobnikov.
Po tem uvodnem poglavju je podal predavatelj pred Plečnikovo podobo kratek življenjski in delovni oris umetnikove poti do smrti.
V drugem delu predavanja smo slišali in videli, kaj je delal arhitekt v Pragi od poklica na visoko šolo za dekorativno umetnost v Pragi dotlej, ko se je ves posvetil Ljubljani:	Ljubljani kot mestu
svoje delavnosti in svoje ljubezni, pa tudi Ljubljani kot novemu izhodišču — slovenske arhitekture na jugovzhod in na jug. Tu sta važni najprej dve nalogi, ki ju je sprejel Plečnik v CPragi: vrtna arhitektura in adaptacija starih zidnih arhitektur. V preurejevanju vrtov in nasadov se je mojster pokazal vrednega soustvarjalca slovenskim impresionistom, le da je uvedel v svoje kompozicije nekaj več reda, opornih točk. V adaptacijah prostornin, ki jih je izoblikoval sicer v enotne prostominske organizme, je pa vendar že na praških Hradčanih vrival slikovite' e-lemente, kar je za slovenskega arhitekta gotovo značilno. Do še večjega poudarka so prišle te Plečnikove lastnosti v istočasnih ljubljanskih regulacijah cest (Šentjakobskega trga in zlasti Zoisove u-lice) in v prvih ljubljanskih adaptacijah (Zbornica za TIO).
Predavatelj je omenil še vzporednico od Zacherlove hiše mimo Ljudske posojilnice v Celju in Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani do Vseučiliške knjižnice prav tam, opozoril na smisel izhodnih prostorov v prvih treh zgradbah in se je nazadnie ustavil pri ismo-ternosti stopnišča trgovske zbornice v Ljubljani.
Vse predavanje je bilo povedano iz izhodišča stilne analize. Predavatelj se je naslanjal na zadevne zapiske prejšnjih avtorjev, zlasti Stanka Vurnika, in je vsako opombo vestno registriral in upošteval. S tem je stilni razvoj prve polovice Plečnikovega razvoja vsaj nakazal, če ga že ni mogel dokončno prikazati. V nadaljnih izvajanjih
stali zverinski narod. Vprašal sem ga, ali ni to morda zato, ker so se prej borili ob Angležih in ne proti njim... Takoj me je razumel in se nasmehnil. Nikoli ni prej o tem' premišljal, je dejal. Danes zjutraj spet: smehljaje je opazoval zastavo na kmu čilske ladje, ko smo odpluli po jezeru proti argentinski meji. Zakaj neki ta bolestni nacionalizem, je namignil na trobojnico. Na Temzi prav gotovo nobena ladja ne nosi angleške zastave. Vprašal sem ga, ali je ne bi, ko bi Temza delila angleško ozemlje od francoskega. Začel mi je smehljaje kimati, potem sem moral bušniti v smeh: zanimal se je, če sem bil kdaj v politični službi...
Do polnoči sva govorila o Greenu. Mojo misel, da je Greene mogel “nastati” v Angliji predvsem zaradi tega, ker je — čeprav katoličan — bil deloma v nasprotju z lastnim taborom-, še prav posebno pa z anglikansko večino,, je N. peljal še dalje: anglikanci “si niso na jasnem”. To je velika ovira pri človekovem razvoju k osebnosti. Govoril mi je o Višji in Nižji cerkvi ter o Eliotu, ki! ni katoličan, čeprav katoliško piše. Omenil isem, da sem dan pred odhodom na pot gledal “Umor v katedrali”. Ni ga videl, toda delo je prebral in sicer tako prebral, da ga je poznal do potankosti. 'Poslušam in se moram čuditi. Kamorkoli zapeljeva pogovor, vedno mu cele fraze, pa naj bodo iz Shakespeara ali iz Conan Doylea, služijo za dovtip. Govorila sva potem o francoski literaturi in vprašal sem ga, kako da tako dobro pozna literaturo, ki je izšla zadnja leta, saj vendar ne more imeti preveč časa. Pravi, da ga res nima, a na srečo mu je spomin precej dober. V smehu imu rečem, da Sem si finančnike drugače predstavljal. Odkima in razlaga:
Absolutno specializiran človek je nujno okrnjen in kot tak — ni za rabo. Tudi zgolj iz materialnega stališča gledano — ni za rabo. Tudi v politiki ne. Nehru pozna kulturne probleme svojih ljudi vsaj tako kakor njih ekonomske in čeprav se o tem ne piše: bolj se boji kulturnega pritiska s severa kakor ekonomskega. S starim Adenauerjem je užitek govoriti. Kot stari govorniki prejšnjih časov citira Fausta na pamet, toda kar je bolj čudno: vsaka količkaj izstopajoča knjiga najde pot na njegovo mizo.
Puerto Montt. če mi je kdaj ob Zweigovem “Včerajšnjem svetu” prišlo na misel, da ismo -Slovenci pred petindvajsetimi leti bili slovensko govoreči Avstrijci, me je včerajšnji večer navdajala misel, da so tukajšnji Čilenci špansko govoreči Nemci. Ali vsaj Evropejci. Saj so res pred sto leti Nemci naselili te pokrajine, toda, mislim, da je razlog temu vzdušju treba iskati drugod: njih šole so po sistemu evropejske, prijaznost znanih in neznanih ljudi je taka, kakor se je človek spominja iz evropskih mest. Še revščina, ki je je toliko, spominja na Evropo ...
Gledal sem proti klavirju v kotu -sobe. Skozi okno sem v daljavi bolj slutil kakor videl čilski Fudži-jama — vulkanski Oisorno. Gostitelj je igral na klavir, potem je nenadoma ves ponosen potegnil od nekod časopis in prebral novico s prve strani: Claudio Arrau, čilski pianist, je po mnenju izbranih evropskih kritikov eden izmed petih največiih svetovnih pianistov.
Potem se oglasi gospa, ki je pred letom dni preživela večer v Arrauovi družbi. Umetnik je pripovedoval, kako po štiridesetih letih študija uvidi, kakol ne zna igrati. PPsti ne dajo tega, kar bi želel, in kar je huje — zdaj vidi, da ni znal iti dovolj globoko. Treba bo začeti znova: dosti premišljevanja in pa dosti študija...
Pomislil sem, nase, pa še na vse “mlade” in že ne več tako mlade slovenske literate...
B. š.
OBVESTILO
Letošnji knjižni program je precej obsežen, prav tako pa je zajeten obseg naših publikacij. Uprava želi olajšati svojim naročnikom plačevanje naročnine, enako pa tudi poenostaviti poslovanje. To pa hoče doseči s tem, da izenači knjižno leto svojih izdaj s koledarskim letom. Knjižni program za leto 1956-57 je raztegnjen do konca leta 1957.
“MEDDOBJE” III/3-4 prinaša vabilo za plačevanje naročnine in prošnjo za izredne prispevke. Vljudno vabimo, da bi se temu klicu čim bolj odzvali.
UPRAVA
bo gotovo dal novih pobud. Onim, delave tako obsežnega razdobja ki Plečnikove umetnine lahko iz oči Plečnikove poti. Naj lepša nagrada v oči opazujejo.	je pač bila izredna pozornost in za-
Videlp se je, da je predavanje nimanje, zunanji znak hvaležnosti zajelo poslušalce tako z bogastvom gradiva, kakor tudi z metodo ob-
r>a iskreno odobravanje predavatelju ob zaključku.
,,GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga' Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs# Aires, Argentina. Urejfe uredniški odbor. Tiska tiskarna „Federico Grote“. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.