1053 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 4, 1053—1060 Besedilo prejeto/Received:05/2022; sprejeto/Accepted:12/2022 UDK/UDC: 1:929Šanc F. DOI: 10.34291/BV2022/04/Stivic © 2022 Štivić, CC BY 4.0 Stjepan Štivić Franc Šanc DJ: Filozofska pot in razumevanje filozofije Franc Šanc SI: Philosophical Path and Understanding of Philosophy Povzetek: V prispevku predstavljamo filozofa Franca Šanca SJ (1882–1953), ki je bil doslej sodobni slovenski javnosti bolj malo znan. Šanc je bil slovenski du - hovnik in filozof, ki je večino življenja preživel v hrvaškem govornem prostoru in tudi napisal večino svojih del v hrvaškem jeziku. V članku izhajamo iz osnov - nih biografskih dejstev in opisov avtorjeve filozofske poti. Poudarjamo njegovo razumevanje filozofije in njeno naravo odzivanja na krizo njegovega časa. Na- dalje orišemo teme njegove filozofije religije, ki so odsev temeljnih političnih in kulturnih izzivov časa, v katerem je živel. Ključne besede: filozof, duhovnik, Franc Šanc SJ, filozofija, filozofija religije, intelek - tualna zgodovina Abstract: In this article, we present the philosopher Franc Šanc SI (1882–1953), who was little known to the modern Slovenian public. Šanc was a Slovene priest and philosopher who spent most of his life in the Croatian-speaking area and also wrote most of his works in the Croatian language. The article is based on basic biographical facts and descriptions of the author’s philosophical path. We empha- size his understanding of philosophy and its character in responding to the crisis of his time. We further outline the themes of his philosophy of religion that reflect the fundamental political and cultural challenges of the time in which he lived. Keywords: philosopher, priest, Franc Šanc SI, philosophy, philosophy of religion, intellectual history 1. Uvod 1 Članek je plod razmišljanja o slovenski intelektualni zgodovini z nekoliko drugačnega zornega kota, predvsem zato, ker predstavljamo slovenskega jezuita 1 Članek je nastal v okviru temeljnega raziskovalnega projekta „Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije (J6-3140)“, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 1054 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 Franca Šanca, ki je deloval v hrvaškem jezikovnem prostoru kot duhovnik, teolog in filozof. Franc Šanc je pisal v hrvaščini in latinščini, v slovenskem jeziku pa zelo malo. Vendar ni razloga, da Šanca ne bi obravnavali kot slovenskega filozofa zgolj zato, ker je pisal v tujem jeziku. V podporo temu lahko navedemo tri argumente: 1) argument iz zgodovinsko-državnih okoliščin; 2) Šanc Slovenijo imenuje domovino; 3) viri v hrvaškem jeziku ne zanikajo Šančeve narodnosti. 2 Drugače od svojega ro- jaka, sobrata in teologa jezuita Janeza Kozlja, ki je istočasno deloval na Hrvaškem v Zagrebu, v Sloveniji doslej Šanc ni bil priznan (Kolar 1995). V svojem času je Šanc v slovenskih revijah sam objavljal le malo, dobro pa je, na primer, poznal filozofsko misel dr. Aleša Ušeničnika in dr. Franceta Vebra. Sledil je tudi izdajam časopisa Bogoslovni vestnik, kakor je razvidno iz referenc njegovih del. Za časa svojega življenja je Šanc pridobil pozornost tudi zunaj cerkvenih insti- tucij in njegovo ime je do danes vedno zabeleženo v vseh prikazih takratne filo - zofsko-teološke scene, ki so napisani v hrvaškem jeziku. 3 Vendar pa Šančeva arhi- vska zapuščina in njen zgodovinski pomen doslej nista bila sistematično raziskana in objavljena. Franc Šanc je bil plodovit filozofski pisec. Napisal je (po vrsti): Aristotelov nauk o sestavi telesa iz materije in forme v fizičnem in metafizičnem redu v zemeljskih elementih: rešitev tistih ugovorov, s katerimi v prvi vrsti Aristotelu nasprotuje E. Zeller (1928); Stvarnik sveta (1935); Božja previdnost (1939); Zgodovina filozofije: Filozofija starih Grkov in Rimljanov (1942); Zgodovina filozofije: Filozofija srednje- ga veka (1943) in množico člankov, integriranih v knjige. 4 Menimo, da je Šančevo razumevanje filozofije ključni predpogoj za njegov me- todološki pristop k filozofsko-teološkim vprašanjem. Šanc razume filozofijo kot nosilko posebnega znanja, ki omogoča presojo v luči resnice. Vprašanja, kakor so vprašanja o previdnosti in Stvarniku sveta, navadno uvrstimo med teološke teme. Pri Šancu pa so to dragocena filozofska vprašanja, znotraj katerih obravnava vrsto relevantnih pojavov, kakor so panteizem, ateizem, evolucionizem, atributi Boga, božja volja, človekova svoboda itd. 2 V časopisu Čas je leta 1926 v slovenščini objavil recenzijo Ušeničnikovega Uvoda v filozofijo , v kateri je zapisal: »Iz srca se zahvaljujem Ušeničniku, da je daroval naši domovini svoj Uvod z Ontologijo, zreli sad neumornega pisateljskega in profesorskega dela, ki ga posvečuje že trideset let časni in večni koristi drage nam domovine. Naj Bog da svoj obilni blagoslov.« (Šanc 1926, 77) 3 Miroslav Krleža je leta 1942 v kratkem besedilu komentiral Šančevo knjigo Zgodovina filozofije brez konkretnih očitkov, a z dozo cinizma, ki ni namenjen Šancu osebno, saj je morda le posledica Krležove frustracije nad katoliško Cerkvijo (Krleža 168–169). Več o recenzijah Šančevih del in o nekaterih filozof - skih sporih najdemo v referencah, ki so na koncu članka, vendar jih tukaj ne bomo obravnavali (Schiffler 1992; Josipović 1995). 4 Naslovi v izvirniku: Sententia Aristotelis: de compositione corporum e materia et forma in ordine phys- ico et metaphysico in elementis terrestribus considerata; solutio eorum quae in primis ab E. Zeller Aris- toteli opponuntur (1928); Stvoritelj svijeta (1935); Providnost Božja (1939); Povijest filozofije: Filozofija satrih Grka i Rimljana (1942); Povijest filozofije: Filozofija srednjega vijeka (1943) itd. 1055 Stjepan Štivić - Franc Šanc DJ 2. Filozofska pot Franca Šanca Članek o Francu Šancu je prispevek k premisleku o slovenski intelektualni zgodovini z drugega zornega kota. Šanc SJ je dobršen del svojega življenja deloval na Hrvaškem kot duhovnik, teolog in filozof. Rojen je bil 2. februarja 1882 v župniji Sv. Rupert nad Laškim, v občini Svetina (Belić 1994, 453). Leta 1902 je maturiral in začel študirati bogoslovje v Mariboru, kjer je leta 1903 stopil v jezuitski red. V letih 1906–1912 je v Bratislavi študiral filozofijo, v Innsbrucku pa nato med leti 1912–1915 tudi teologijo. Doktorsko specializacijo je delal v Rimu na Gregoriani (1922–1924), kjer je napisal obsežno strokovno delo o Aristotelovem nauku o materiji in formi. S tem delom je doktoriral iz filozofije, leta 1931 pa še iz teologije. Leta 1935 je Šanc postal član Hr - vaške bogoslovne akademije, v privatnega docenta z nazivom izrednega profesorja pa je bil na Univerzi v Zagrebu imenovan leta 1943 (Belić 1994; Josipović 1995, 251). Šanc je nekaj časa poučeval na nadškofijski gimnaziji v Travniku (Kovačič 2020). Od leta 1919 dalje je v katoliškem bogoslovnem semenišču v Sarajevu (VVTŠ) po- učeval več filozofskih predmetov vse do odprtja Filozofskega inštituta v Zagrebu. Na ulici Junija Palmotića so v jezuitski hiši, ki je dobila ime Collegium Zagrabiense, leta 1920 uvedli študij filozofije, namenjen je bil jezuitskim novincem (sholastikom). Šanc je tam predaval filozofijo (Macan 1988, 301). Jezuiti so dne 21. septembra 1937 ustanovili Filozofski inštitut na zagrebškem Jordanovcu. Šanc je bil skupaj s Karlom Grimmom glavni predavatelj filozofskih predmetov. Med uradnimi klasič- nimi filozofskimi disciplinami je predaval zgodovino filozofije do Petra Lombardske - ga, nauk Tomaža Akvinskega o lastnostih bitja, Aristotelovo razumevanje forme itd. Prvi rektor inštituta je bil Janez Kozelj SJ, ki je bil prav tako Slovenec (302). Šančev učenec Franjo Jambreković SJ o njem in o njegovih predavanjih pravi, da je bil »kot profesor jasen, vztrajen in potrpežljiv« (Miklobušec 2018, 35). Poleg svojega filozofskega dela je bil precej predan duhovniškemu poslanstvu. Umrl je v Zagrebu dne 31. januarja 1953 (Belić 1994, 453). Zapuščina Franca Šanca se hrani v Arhivu hrvaške province Družbe Jezusove v Zagrebu in presega pet arhivskih ška- tel. Iz neznanih razlogov je bilo omenjeno gradivo v času pisanja tega prispevka nedosegljivo. Šanc je velik del časa posvetil preučevanju Francisca Suáreza ter tako obdelal vso njegovo metafiziko in nauk o duši (Šestak 2012). Šančev obsežni spis o teh temah je shranjen v omenjenem arhivu. Proti koncu življenja je ta rokopis ure - jal in za objavo pripravljal filozof Ivan Macan SJ, pri tem pa ga je prehitela smrt. 3. Šančevo razumevanje filozofije Franc Šanc je v hrvaškem jeziku napisal zgodovino filozofije, drugo po vrsti, ki je izšla v Zagrebu v dveh zvezkih leta 1942 in leta 1943. Prvo je napisal zagrebški profesor Albert Bazala v letih od 1906 do 1912 v treh zvezkih. Šančeva zgodovina filozofije velja za prvo tovrstno delo v cerkvenih ustanovah. Ivan Macut meni, da je Zgodovina filozofije Šančevo najpomembnejše delo, a je to neposrečena izjava, saj lahko, če gledamo z različnih zornih kotov, to rečemo za vsako Šančevo delo 1056 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 (Macut 2015, 229). Zagotovo pa govorimo o njegovem najbolj citiranem delu. Prvi zvezek je bil preveden v slovaščino leta 1946. Šančev naslednik na profesorskem mestu, Miljenko Belić, meni, da je njegovo ključno raziskovalno filozofsko delo Sententia Aristotelis (1928). Belićeva ocena je bolj zanesljiva in tehtna, saj je bil tudi sam odličen raziskovalec Aristotela in Toma- ža Akvinskega. Belić navaja, da je bilo delo takrat tako drugačno in nenavadno, da sta izvrstna strokovnjaka dr. Aleš Ušeničnik (1868–1952) in dr. Karlo Grimm (1898– 1952) recenzijo odklonila in so jo zato opravili profesorji z Gregoriane (Belić 1994, 454). Nadalje Belić navaja, da je temeljni prispevek Šančevega dela odkritje razlike med fizičnim in metafizičnim pojmom materije pri Aristotelu (Belić 1993, 4; 8). Franc Šanc je, kakor je razvidno iz njegovih knjig in člankov, po omenjeni razi- skavi v svojem filozofskem delu združil tri pristope: zgodovinski pristop, problem - ski pristop in družbeno potrebo takratnega časa. Te tri prepoznane sestavine na- redijo njegovo delo izvirno. Njegovo pisanje ne sodi v učbeniško teorijo ali uokvir - jeno faktografijo. Kljub temu so bile vse knjige izdane s soglasjem uradnega cen- zorja (lat. imprimatur). Omenjene tri komponente Šančevega pristopa izhajajo iz njegovega razumevanja filozofije, ki posreduje posebno znanje in ima praktično vlogo in korist. Posebnega znanja ni v nobeni od komponent posebej, združuje pa vse tri. To posebno znanje nam omogoča, da prepoznamo in presojamo filozofske probleme in rešitve v luči resnice (Šanc 1942, 26). »Malo bi koristilo, če ne bi vedeli, koliko so te rešitve vredne v luči resnice. To je glavna vrednota vsake misli, ne njena novost ali neodvisnost ali estet- ske lastnosti. Brez resnice te vrline naredijo več škode kot koristi, ker vzbu- jajo simpatijo do zablode. In kakšni so resnični filozofski problemi in kakšna je njihova resnična rešitev, lahko sodi le tisti, ki pozna in sprejema pravo filozofijo; ne le njenih posameznih znanosti, temveč celoten sistem.« (25) Šanc v svojem delu Zgodovina filozofije zagovarja in piše o resnični filozofiji (lat. vera philosophia). To je stališče, da je treba filozofske probleme in rešitve presoja- ti v luči resnice (lat. lux veritatis). Z drugimi besedami, to je težnja k modrosti, ki je dojeta kot dar. Šanc zvestobo resnici razume v nasprotju z zvestobo sistemu, na- cionalni filozofiji ali izvoru neke filozofije. Resnična filozofija je sub specie veritatis univerzalna filozofija (Šanc 1944a, 223; Schiffler 1992, 258). Takšen pristop upoš- teva univerzalni razvoj človeškega duha, ki ga Šanc uvršča v večno filozofijo (lat. philosophia perennis). Šanc meni, da se je grška filozofija razvila kot najpopolnejši plod takšnega povsem človeškega umovanja. Nadalje meni, da so najmočnejši vpliv na razvoj večne filozofije imeli Platon, Aristotel in Plotin (Šanc 1942, 33; 37; 136). »Ona [zgodovina filozofije] nas naredi podobne Bogu, če nam pomaga opazovati in presojati razvoj človeške misli podobno kot Bog, in to ravno o najpomembnejših vprašanjih. Tako postanemo udeleženci božanske filozofije ali modrosti. Na ta način bolje spoznamo človeško dušo, njeno psihologijo. Tako lahko bolje in lažje razumemo sebe in druge. Vse to nam omogoča, da lažje in varneje najdemo pravo pot, kateri bi morali slediti v svojem življenju, in druge voditi k njihovemu namenu.« (28) 1057 Stjepan Štivić - Franc Šanc DJ Vstop v zgodovino filozofije predpostavlja vstop v bistvo tega, kar je v filozofiji pravzaprav bistveno pomembno: »[U]vod v zgodovino filozofije predpostavlja po – znavanje in sprejemanje resnične filozofije, tudi vse to, kar sodi v splošni uvod v filozofijo.« (26) To pa pomeni, da moramo pri obravnavanju preteklosti filozofije in njenih problemov odgnati vsak »indiferentizem in relativizem resnice, in prizna- ti je treba eno popolno resnico« (28–29). Čeprav je grška filozofija najbolj izvrstna oblika človeškega umovanja, je bilo krščanstvo v metodološkem smislu ključno za izpopolnjevanje tistega, kar so takrat ustvarili Grki. »Krščanska vera je filozofijo pripeljala do popolnosti, kakršne nikoli prej ni dosegla. Razlog je v tem, da je krščanska vera filozofom zadala številne težave skupaj s končnimi rešitvami. Toda filozofija je morala preučiti, kako lahko razum, neodvisno od vere, najde to rešitev. Vera je postavljala teze, filozofija pa je morala iskati racionalno razlago in dokaze, če je le mogla in kolikor je mogla. Krščanski filozofi starih Grkov in Rimljanov so to nalogo začeli sijajno reševati in jo celo večinoma rešili.« (305) Temu prizadevanju iskanja modrosti kot sodelovanja v večni filozofij najbolj ustreza tisto, čemur pravimo sholastična filozofija, meni Šanc. »Sholastična filo- zofija nam daje vse, kar pričakujemo od prave filozofije.« Vendar Šančeva pozicija ni bila izključujoča, kakor da v drugih filozofijah ne bi bilo resnice (Šanc 1944b, 191; 201), čeprav je mnenja, da ima sholastična filozofija najbolje izdelan model za razlikovanje resničnega nauka od napačnega in da temu primerno najbolje raz- likuje in pravilno rešuje bistvene in stranske probleme (185). Knjigo Božja previdnost (1939) je Šanc napisal pred začetkom druge svetovne vojne. To je znanstveno delo, ki ga je spodbudila družbena kriza in je namenjeno kulturni eliti, kakor lahko na uvodnih straneh knjige beremo med vrsticami. Šanc pravi, da je njegov razlog pisanja krepitev ali povrnitev vere v božjo previdnost tistim, ki so omahnili ali popolnoma izgubili vero (Šanc 1939, 20). Vera je omajana, ker v novih družbenih okoliščinah nastane beda; teptana je svoboda posamezni - kov, ljudstev, Cerkve; poraja se sovraštvo med družbenimi sloji in narodi itd. Raven tega zla skoraj ne bi mogla biti hujša. Vso to zlo vodi v dvome, ki uničijo vsako za- upanje in upanje. »Problem zla in božje previdnosti nasploh je vsekakor aktualen v današnjem času, saj so se vse vrste zla v svetu zelo razbohotile in zdi se, kot da je dobro izgubilo vso moč.« (19) Šanc nadalje piše: »Proti tej vrsti kuge, ki zastru- plja dušo, je težko uporabiti tudi najboljše zdravilo, saj njegovo uporabo prepre- čujejo tisti, ki imajo moč v svojih rokah.« (19) Šanc vidi krizo svojega časa predvsem v pojmu in pomenu božje navzočnosti v svetu. V tem okviru analizira nauke cerkvenih očetov o Bogu in o njegovih lastno- stih, o božji volji, o človekovi svobodi, o zlu, nesmrtnosti itd. Glede na zgodovinski prispevek sodi knjiga na področje patristične filozofije; tematsko želi odgovoriti na temeljno krizno vprašanje dobe: kdo in kje je Bog; antropološki prispevek za- deva tematizacijo svobodne volje; tematizira zlo in božjo voljo, to pa sodi v tradi - cionalni problem teodiceje; pod apologetičnim pogledom pokaže, da so najpame - tnejši ljudje patrističnega časa verjeli v osebnega Boga itd. Šanc torej skozi ome- 1058 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 njene teme želi razsvetliti in poudariti pomen in smisel krščanskega Boga v času krize (303–338). 4. Šančeva filozofija religije Na filozofijo religije Franca Šanca je treba gledati kot na filozofijo o veri ali filozofijo o Bogu. V tem smislu je zanj filozofija ancilla theologiae oziroma tista, ki odpira pot v teologijo. To pomeni, da skuša upravičiti sholastično pozicijo glede religijskih izzivov in družbene krize njegove dobe s filozofskimi stališči. Ta pristop poskuša biti popolnoma aktualen. Glede na napisana dela lahko Šančev prispevek razdeli- mo na: zgodovinski pregled teizma, teodicejski problem in kritiko novih kulturno- -religijskih oblik. V tem kontekstu je Šančevo ključno delo Stvarnik sveta (1935), katerega prevod je izšel leta 1944 tudi v slovaščini, v Trnavi. V to knjigo je avtor vključil številne članke, ki jih je poprej že objavil v različnih časopisih, vendar pa se bomo v nadaljevanju omejili na članke, ki so bili izdani pozneje. Namen tega dela je, da bi tisti, ki že imajo pravilno razumevanje Boga in njego- vega odnosa do sveta, okrepili svoje stališče. Obenem pa želi pomagati drugače mislečim, da revidirajo svoje razumevanje (Šanc 1935, vii). Obstajata dva ključna družbenopolitična problema njegovega časa, ki zamegljujeta vprašanje vseh vpra- šanj. To sta ,kriza kruha‘ in ,kriza miru‘. Prvi zadeva socialno bedo, ki jo je povzro- čil gospodarski zlom. Drugi je povezan z grožnjo nove svetovne vojne. Šanc meni, da je zdaj ,v času najhujše krize‘ problem Boga temelj in ključ vseh drugih proble - mov (1–9). Vprašanje Boga je obzorje za rešitev vseh drugih vprašanj: »Če Bog obstaja, potem brez njega ni mogoče rešiti nobene krize oziroma je z njim mogo- če najti izhod iz propada celega sveta.« (8) V tem kontekstu Šanc analizira pomanjkljivosti panteistične ideje o neosebnem Bogu in pomanjkljivosti pozitivizma kot agnosticizma. Panteizem ne rešuje pro - blemov protislovja, ki obstajajo med bitji oziroma znotraj enega božanstva. Na- slednji paradoks je v tem, da nekatera posamezna bitja imajo tisto, česar pantei- stično božanstvo nima, na primer svobodno voljo in razum (1935, 15–22). Po drugi strani pa je Šančev glavni ugovor pozitivizmu, da temelji na napačni obliki hipotetičnega silogizma oziroma na sofizmu fallacia consequentis. »Pozitivizem deluje uničevalno, kjerkoli ga srečamo. On obupuje v iskanju resnice; to je agnosticizem. Uničuje podjetnost, zato bi mu lahko rekli de- fetizem. […] Ni res, da pozitivizem spoštuje dejstva, ampak jim jemlje čast, ker jim pripisuje laž. Dejstva, ki so predmet izkušenj, pravijo, da bi to, kar smo doživeli, lahko bilo in je absolutno mogoče; a iz tega, da nečesa nismo doživeli, ne sledi, da ne more biti.« (45) Šanc misli, da je ključ do nadčutnega sveta v kavzalnem principu. Pri tem loči kavzalni zakon, ki velja za fizični svet, od kavzalnega principa, ki velja za vsak dogo- dek. Ta princip odgovarja na vprašanje, kako lahko prepoznamo povzročeno bitje 1059 Stjepan Štivić - Franc Šanc DJ od tistega, ki ni povzročeno (Šanc 1935, 54). Prek kavzalnega principa lahko spo- znamo, da obstaja Bog, neustvarjeni Stvarnik celega sveta (69). Šanc je mnenja, da se človeški duh nasploh ne more odpovedati težnji po metafiziki. V tem smislu člo- vek na povsem racionalen način vedno nekaj želi, mora in lahko pove o začetku vsega (42; 54–58). V tej luči Šanc razpravlja o evolucionizmu (73–82), o dialektičnem materializmu (Šanc 1937a), o borbenem ateizmu (1937b; 1937c) in o izrazitih grožnjah teizmu, kakor je na primer filozofija Friedricha Nietzscheja (1940). V vseh teh pojavih vidi Šanc odkrite sovražnike vere, spoznavnega realizma in sholastične metafizike. Meni, da na praktični ravni ogrožajo kulturo in njen pomen ter pravni in moralni red, na teoretični ravni pa širijo napačne predstave o nastanku sveta in o njegovem vladar - ju. Dialektični materializem prepoznava kot grožnjo temeljem vere, filozofije, zna- nosti in življenja. Z drugimi besedami, ta teoretična smer ne prinaša nobene sreče ali napredka niti posamezniku niti narodu (1397a, 420; 432–433). Ob štirideseti obletnici Nietzschejeve smrti napiše Šanc pregled njegovega filo- zofskega sistema. Izpostavi razlike med krščanskim razumevanjem morale in ideje Boga ter Nietzschejevim razumevanjem morale in Boga. Nazadnje obžaluje prilju- bljenost njegove filozofije in njeno udejanjanje v življenju – »ne samo zasebnem, ampak tudi javnem« (1940, 385). Ta pripomba kaže, da Šanc ta prispevek piše s kr - ščanskega stališča in da ima pred očmi konkretno dogajanje na nemško govorečem območju svojega časa. Šanc vidi takratni ateizem kot borbeni ateizem. Prepozna njegovo prozelitistično naravo, ki ima za cilj, da v posamezniku in v človeški družbi uniči vero v Boga. Nadalje meni, da je težko govoriti o sistemu ateizma, čeprav pogojno uporablja ta izraz v smi- slu sistema napačnih odgovorov na najgloblja človeška vprašanja. Podobnost je le v enakem tematskem izhodišču, saj ateizem problematizira tudi idejo osebnega Boga, trdi Šanc (1937b, 97–98). Omenjeno borbenost avtor vidi na področju kulture in iz- obraževanja – z izključitvijo klasičnega izobraževanja, latinščine in grščine. Poleg tega vidi boj na področju vzgoje: »Ker se temelji vere v Boga postavljajo že od malih nog, ko je otrok še pod varstvom družine, pod skoraj izključnim vplivom očeta in matere ter bratov, zato si ateizem prizadeva pokvariti ta družinski vpliv.« (1937c, 203) 5. Sklep Danes, ko smo priča spopadu, ki se kaže kot poskus, da neki narod uniči kulturo in samobitnost drugega naroda, so ljudje, kakor je Franc Šanc SJ, pravi biseri. Franc Šanc SJ je kot duhovnik, filozof in Slovenec tako kakor mnogi njegovi rojaki deloval v sosednjem narodu in dal k njegovi znanosti in kulturi pomemben prispevek. Ta zgled je danes dragocen v okoliščinah manifestacije superiorizma in etnofiletizma. V Sloveniji se je doslej malo pisalo o Francu Šancu SJ. Šanc je deloval kot duhov - nik in filozof na hrvaškem jezikovnem območju, kjer je pisal večinoma v hrvaščini. Ključna dela je napisal v prevratniški dobi, v kateri je bil spomin na veliko vojno še 1060 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 4 živ, hkrati pa se je v zraku čutila nova svetovna vojna. Na Šančeva dela je mogoče gledati na več načinov, izpostavili smo, da so poskus odgovora na krizo tistih vred- not, ki so takrat izginjale. V tem smislu imamo lahko vsako njegovo knjigo in članek za njegov odgovor na krizo takratnega časa, v katerem je vprašanje Boga in nje- govega odnosa do sveta izginjalo iz kulturnega življenja; materializem se je širil kot intelektualni ideal; resnico so obravnavali ideološko itd. Šanc razume to krizo kot »nevarno stanje, v katerem je nekaj, kar ne bi smelo biti, in nečesa ni, kar pa bi moralo biti« (Mordenstein 1966, 7). Šanc se ne ukvarja s podrobnim seciranjem krize, ampak s tem, da nanjo opozori in ponudi odgovore. Te odgovore lahko najdemo v njegovem razumevanju filozofije in filozofije religije. Lahko jih nakažemo skozi tri premisleke: filozofija ni ideologija ali svetovni nazor, temveč probleme in rešitve motri sub specie veritatis; krščanski Bog ni zunaj zgodovinskih procesov; krščanski Bog je oseba. Ta stališča morajo vplivati na družbeno raven, zlasti na moralo in na kulturo. Ker Šanc odpira takšno kulturno perspektivo, menimo, da bi bilo vredno nadaljevati prikaz njegove misli v tej smeri. Reference Belić, Miljenko. 1993. Doprinos Franje Šanca suvremenom istraživanju Arisototelove filozo - fije. Obnovljeni život 48, št. 1:3–30. – – –. 1994. Šanc i Kozelj – dva slovenska filozofa među Hrvatima. Filozofska istraživanja 14, št. 2/3:453–471. Cvitković, Ivan. 1982. Krleža o religiji. Sarajevo: Oslobođenje. Josipović, Marko. 1995. Limbourg i Šanc – istaknu - ti neoskolastički filozofi na katedri Vrhbosanske visoke teološke škole. Filozofska istraživanja 15, št. 1/2:243–261. Kolar, Bogdan. 1995. Delo slovenskih duhovnikov med Slovenci v Zagrebu med obema vojnama. V: Vera Kržišnik Bukić, ur. Slovenci v Hrvaški , 115–131. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Kovačič, Metka. 2020. Franc Šanc. Obrazi sloven - skih pokrajin. 29. 5. https://www.obrazisloven - skihpokrajin.si/en/oseba/sanc-franc/ (prido- bljeno 29. 4. 2022). Macan, Ivan. 1988. Pedeset godina Filozofskog instituta Družbe Isusove u Zagrebu. Obnovljeni život 43, št. 3/4:299–307. Macut, Ivan. 2015. Filozofija u Nezavisnoj Državi Hrvatskoj. Doktorska disertacija. Sveučilište u Splitu, Filozofski fakultet. Miklobušec, Valentin. 2018. Hrabro i vjerno služe- nje. Zagreb: FTI. Mordstein, Friedrich. 1966. Menschenbild und Gesellschaftsidee: Zur Krise der politischen Ethik im 19. Jahrhundert. Stuttgart: W. Kohl - hammer Verlag. Šanc, Franjo. 1926. Ušeničnik: Uvod v filozofijo II; Ontologija. Čas 20, št. 1/2:72–77. – – –. 1935. Stvoritelj svijeta. Sarajevo: Nova tiska - ra Vrček. – – –. 1937a. Na izvorima dijalektičkog materijaliz - ma. Obnovljeni život 18, št. 9/10:420–433. – – –. 1937b. Filozofija borbenog ateizma. Obno - vljeni život 18, št. 3:97–108. – – –. 1937c. Borbeni ateizam: njegove metode i sredstva. Obnovljeni život 18, št. 5:202–217. – – –. 1939. Providnost Božja. Zagreb: Knjižnica Života. – – –. 1940. Friedrich Wilhelm Nietzsche: Uz četr - desetu godišnjicu njegove smrti. Obnovljeni život 21:363–385. – – –. 1942. Povijest filozofije: Filozofija starih Grka i Rimljana. Zagreb: Knjižnica Života. – – –. 1944a. Za hrvatsku filozofiju. Obnovljeni život 25, št. 3/4:222–227. – – –. 1944b. Skolastička filozofija – prava filozofi - ja? Obnovljeni život 25, št. 3/4:185–201. Šestak, Ivan. 2012. Šanc Franjo. V: Stjepan Kutleša, ur. Filozofski leksikon. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Schiffler, Ljerka. 1992. Humanizam bez granica. Zagreb: Hrvatsko filozofsko društvo.