686
Anton Medved: Mrtvaški zvon.
Anteje bil pred vrati. Ali komaj se je dotaknil s sklepom vrat, že so se mu hipno odprla, in pred njim je stala presrečna Anda in za trenutek strmela vanj, gledala v njegovo ponosno čelo, nekoliko pordelo lice in zavestno oko. Lacinger je nastopil prvič v življenju zares ponosno, samozavestno; dosegel je sam iz sebe prvi sad, dovršil študije izborno in danes je bil pri sijajni promociji odlikovan z doktorsko diplomo in od cesarja samega je dobil prekrasen bri-ljantni prstan: bil je promoviran „sub au-spiciis imperatoris". Kako je burilo v njem, kako kipelo in mu dvigalo glavo, ko je govoril pred najvišjo inteligenco duhoviti in temeljiti govor, ko mu je ta inteligenca navdušeno zaploskala, ko so se mu klanjali in častitali, in ko je zažarel briljant na njegovem prstu, tedaj je takisto zažarelo v njegovi duši in samozavestno si je častital sam: češ, to sem sam iz sebe! In kot tak je stal pred Ando — ne več dijak, ne več se boreč za kruh in s skrbjo gledajoč v bodočnost — ne, bil je mož, ki je priveslal v pristan, kjer se mu ne bo treba bati za kruh, kjer bo lahko brezskrbno vedel v svoj dom — družico življenja.
Mrtvaš
Mrtvaški zvon, kako tesn6 srce ob glasih bije tvojih! Nekd6 je zopet mir dobil po hudega življenja bojih.
A jaz, Adamov bedni sin, po grudi zemeljski še hodim, od hrepenenja silno gnan za svetlo veščo sreče blodim.
In kadar menim, da pred njo stojim, držim jo že očaran: odmakne hipno se očem, in spet strmim za njo, prevaran.
Andi se je zdel danes Ante ves prerojen, vzvišen, da se mu skoro ni upala bližati s tisto preprostostjo, kakor sicer. Gledala ga je in gledala, pokopavala celo svoje bitje vanj, in zdelo se ji je, da gine vsa njena oseba, duša in srce se potaplja v Lacingerja.
Izpregovorila je prva mati, ki se je približala Antetu, govorila malo in težko — a v rosi njenih očij je bral Ante vse, kar mu je to srce želelo in voščilo. Tudi Andi je nedostajalo besedij. Neizmerna sreča ji je ovirala jezik in govorilo je le srce, kipeče od radosti. Oklenila se ga je z vso strastjo ženskega srca, katero ljubi istinito, usta so samo ponavljala ,moj Ante', in mehko se ji je odzval takisto srečni Lacinger: ,Moja Anda'.
In sivolasa, upognjena mati je dvignila veli roki, iz duše ji je prikipela vroča molitev, pred njo sta klečala presrečna zaročenca, nanju pa je rosil sveti materinski blagoslov. — —
Nekaj dnij je še ostal Lacinger na Dunaju, obhajal s tovariši slovesno razhodnico, nato je odšel domov, da dobi čimpreje službo in se potem vrne po Ando, od katere ga poslej ne bo ločilo drugega kakor smrt.
(Dalje.)
ki zvon.
Tako prirode čile vzduh v najlepšem petju, duhu plava. A mrzla dahne vanj jesen, umolkne spev, zbeži vonjava.
Mrtvaški zvon, kak6 tesn6 sreč ob glasih bije tvojih! Nekdo je zopet mir dobil, a v prsih ni pokoja mojih.
Vendar le poj, oznanjaj smrt in pokoj mi iz srca jemlji! Saj bodeš tudi pel nekoč, ko pokoj najdem v črni zemlji.
Anton Medved.