KOLEDAR cane/vrieve DRUŽBE u% m v. v DELAVSKI MESEÖNIK »SVOBODA« V upravi se dobe tudi sledeče knjige: A. Koževnikov: Jeromkin krog. Povest za mladino in odrasle. Ilustriral ruski umetnik I. Mračkovski. Iz ruščine lv. Vuk . Din 10 — Aleksander Blok: Dvanajst. Znamenito delo iz ruske revulucije. Ilustriral Miha Maleš 1^ ruščine Mile Klopčič . . Din 10--Tone Seliškar Trbovlje. Pesmi Din 10' - Angelo Cerkvenik: Olištenje. Drama Din 10- — Beer: Karl Marx, njegovo življenje in delovanje. Prevedel C. Štu ke lj . . . Din 15 — Jack London: Železna peta. Soc. roman. 2 knjigi. Prev. I. Vuk Din 15 — Lovro Kuhar: Povesti Din 10 — Angelo Cerkvenik-. „Daj nam danes naš vsakdanji kruh“ Din 12-— M. Krleža: Golgota. Drama Din 10 — Abditus Idejni predhodniki današnjega socializma In komunizma Din 10 — A. Kristan: O delavskem socialističnem gibanju na Slovenskem. Din 10'— Liam O'Flaherty : Zver se Je prebudila............................ Din 12 — M. Andersen Nexö: Po šolnini Španiji Din 12-— Jack London : Mož c brazgotino . . . Din 12* — Karl Marx Kapital .................................................Din 80'- Iv. Cankar-Delak: Hlapec Jernej In njegova pravica . Din 10- - Flamarion-Cerkvenik: Poslednji dnevi livljenja Din 12 — Weisskopf. Komur ni dana Izbira . Din 12-— Naroča se: Uprava „Svobode“, Ljubljana, poštni predal št. 290 CIKOPI1A NaS pravi domaii izdelek! Oblačilno blago vseh vrst najbolje in najceneje pri tvrdki novah, Ljubljano Kongresni trg 15 A Oglejte si! Prepričajte se! Prištedite denar in bodete dobro oblečeni! KOLEDAR CANKARJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 19 3 3 S SODELOVANJEM ODBORA C. D. UREDIL TALPA 03002M6S IZDALA CANKARJEVA DRUŽBA V LJUBLJANI TISKALA LJUDSKA TISKARNA V MARIBORU KARI. MARX leta 1867 JANUAR - PROSINEC 3,» 1 N Novo leto 2 P Makarij 3 T Genovefa 4 S Tit, Angela 3 5 Č Telesfor 6 P Sv. 3 kralji j 7 S Valentin 8 N l.p.rg.G.,Sever. 9 P Julijan in Bazilisa / 10 T Pavel, pušč. 11 S Higin ® 12 Č Ernest, škof ! 13 P Veronika ; 14 S Feliks 15 N 2., Mavrlctj ! 16 P Marcel 17 T Anton, pušč. 18 S Sv. Petra stol. 19 Č Kanut, Marij C 20 P Fabijan in Sebast. 21 S Neža 22 N 3., Vincenc 23 P Alfonz 24 T Timotej 25 S Spreobr. Pavla 26 Č Polikarp • 27 P Janez Zlatoust 28 S Marjeta 29 N 4, Franc Šaleški 30 P Martina Dolgost dneva: Od 8 ur 26 minut na 9 ur 27 minut. 31 T Peter Nol. Dan zraste za 1 uro in 1 minuto. V FEBRUAR- SVEČAN 38 DNI 1 S Ignacij, škof 2 Č Svečnica 3 3 P Blaž 4 S Andrej, Veronika 5 N 5., Agata 6 P Doroteja 7 T Rihard 8 S Janez od M. 9 Č Apolonija 10 P Školastika @ 11 S Adolf, škof 12 N 1. pred., Evlalija 13 P Katarina 14 T Valentin 15 S Favstin 16 Č Julijana 17 P Konstanci j a ® 18 S Simeon 19 N 2., Konrad 20 P Elevterij 21 T Eleonora 22 S Stol sv. Petra 23 Č Peter Damjan 24 P Matija ® 25 S Valburga 26 N 3., Matilda j 27 P Leander 28 T Pust ■* *' Dolgost dneva: Od 9 ur 30 minut na 10 ur 58 minut. Dan zraste za 1 uro in 28 minut. MAREC - SUŠEČ » m 1 S Pepelnica, Albin 2 Č Simplicij 3 P Kunigunda 4 S Kazimir 3 5 N 1. post,, Friderik 6 P Fridolin 7 T Tomaž Ak. 8 S Janez od Boga 9 Č Frančiška : io p 40 mučenikov / 11 s Sofronij 12 N 2., Gregor V. © j 13 P Nikefor 14 T Matilda | 15 S Klemen 16 Č Herbert 17 P Jedert 18 S Ciril C 19 N 3. postna, Jože! 1 20 P Berta 21 T Benedikt 22 S Katarina, Nikolaj 23 Č Viktorijan, Oton ! 24 P Gabrijel 25 S Marijino oznan. 26 N 4. p., Feliks • 27 P Janez Dam. 28 T Janez Kapistran 29 S Ludvik 3n r Kvirin Gvidon Dolgost dneva: Od 11 ur 2 minuti na 12 ur 47 minut. (JU Vj 31 P Dan zraste za 1 uro in 45 minut. — 21. začetek pomladi. APRIL - MALI TRAVEN 30 DNI 1 S Hugo 2 N Tiha ned., Fr. P. 3 P Rihard 3 4 T Izidor, škof 5 S Vincencij 6 č Celestina 7 p Herman J. 8 s Dioniz 9 N Cvetna nedelja 10 P Ezekijel @ 11 T Leon 12 S Julij I. 13 Č Vel. četrtek 14 P Vel. petek 15 S Vel. sobota 16 N Velika noč • 17 P Vel. pond. C 18 T Apolonij 19 S Ema, vd. 20 Č Hildegunda 21 P Herodion 22 S Soter in Kaj. 23 N l.pov., Adalbert 24 P Jurij, muč. ® 25 T Marko 26 S Klet in Mark 27 Č Peregrin 28 p Pavel od kr. 29 s Peter M. Dolgost dneva: Od 12 ur 50 minut na 14 ur 29 minut 30 N 2. pov., Katar. S. Dan zraste za 1 uro in 39 minut MAI - VELIKI TRAVEN 3, „ 1 P Praznik Dela 2 T Atanazij 3 3 S Najd. sv. kr. 4 Č Florijan 5 P Herbert 6 S Janez Ev. 7 N 3. pov., Stanislav 8 P Prik. sv. M. 9 T Gregorij @ 10 S Antonin 11 Č Mamert 12 P Pankracij 13 S Servacij 14 N 4. pov., Bonifacij 15 P Zofija 16 T Janez N. C 17 S Paskal, sp. 18 Č Erik, kr. 19 P Celestin 20 S Bernardin ! 21 N 5. pov., Feliks 22 P Julija, Emil 23 T Deziderij' ; 24 S Mar. p. k. 0 25 Č Vnebohod ! 26 P Filip Nerij . 27 S Janez, p., Beda j 28 N 6. povel., Just 29 P Mar. Magdalena 30 T Ferdinand Dolgost dneva: Od 14 ur 32 minut na 15 ur 47 minut. Dan zraste za 1 uro in 15 minut. 31 S Angela JUNIJ - ROŽNIK s. o», 1 č Fortunat 3 2 P Erazem 3 S Klotilda 4 N Binkošti 5 P Blnkoštnl pond. 6 T Norbert 7 S Robert 8 Č Medard @ 9 P Prim. in Fel. 10 S Marjeta 11 N 1. pob., Sv. Troj. 12 P Janez Fak. 13 T Anton Pad. 14 S Bazilij, škof 15 Č Sv. R. Telo ® 16 P Beno 17 S Adolf, škof | 18 N 2. p., Mark In M. | 19 P Julijana I 20 T Silverij ! 21 S Alojzij, sp. 22 Č Ahacij 23 P Srce Jez. ® 24 S Janez Krst. 25 N 3. pob., Viljem 26 P Janez in Pavel 27 T Hema 28 S Vidov dan 29 Č Peter In Pavel 30 P Sp. sv. P. 3 Dolgost dneva: Od 15 ur 48 minut na 16 ur 2 minute. Dan zraste do 20. za 18 minut in se zopet skrči do 30, za 4 minute. 22. začetek poletja. JULIJ - MALI SRPAN 3, 1 S Teobald 2 N 4. p., Obisk M. D. 3 P Heliodor 4 T Urh, škof 5 S Ciril in Metod 6 Č Izaija 7 P Vilibald ® 8 S Elizabeta 9 N 5. pob., Anatol. / 10 P Amalija 11 T Pij L, p. 12 S Moh. in Fortun. 13 Č Marjeta : 14 P Bonavent. C 15 S Henrik I. 16 N 6. p., Mar. Karm. 17 P Aleš, sp. 18 T Miroslav ! 19 S Vincencij • ; 20 Č Elija 21 P Danijel 22 S M. Magdalena • 23 N 7. pob., Apolinar 24 P Kristina 25 T Jakob i 26 S Ana 27 Č Pantaleon 28 P Viktor 29 S Marta 30 N 8.,AbdoninS. 3 Dolgost dneva: Se skrajša od 16 ur 2 minuti na 15 ur 31 P Ignacij 6 minut. Dan se skrči za 56 minut. AVGUST -1 FELIKI SRPAN „... 1 T Vezi Petra 2 S Porcijunkula 3 Č Alfonz 4 P Dominik 5 S M. Snež. ® 6 N 9. pobink., Sikst 7 P Kajetan 8 T Cirijak 9 S Roman 10 Č Lovrenc 11 P Suzana 12 S Klara, d. 13 N 10., Hip. in K. C 14 P Evzebij 15 T Vneb. D. M. 16 S Rok, sp. 17 Č Bertram 18 P Helena 19 S Ludovik 20 N 11. pob., Štefan 21 P Ivana F. ® 22 T Timotej, m. 23 S Filip Ben. 24 Č Jernej 25 P Ludovik 26 S Cefirin 27 N 12. p., Jos. Kal. 28 P Avguštin 3 29 T Obgl. J. K. 30 S Roza Lim. Dolgost dneva: Od 15 ur 3 minute na 13 ur 30 minut. 31 Č Rajmund Dan se skrči za 1 uro in 33 minut. SEPTEMBER-KIMOVEC ».h, 1 P Egidij 2 S Izabela 3 N 13. p., Evfemlja 4 P Rozalija ® 5 T Justin 6 S Caharija 7 Č Regina 8 P R. M. D. 9 S Peter KI. 10 N 14. pob., Nikolaj 11 P Prot in Hiacint C 12 T Macedonij 13 S Vergilij 14 Č Notburga 15 P Marija 7 žalosti 16 S Ljudmila 17 N 15. p., Hildegard 18 P Tomaž 19 T Januarij © 20 S Evstahij 21 Č Matej 22 P Tomaž 23 S Tekla 24 N 16. pob., Rupert 25 P Kleofa 26 T Ciprij in Just. 3 27 S Kozma in Dam. 28 Č Venceslav 29 P Mihael 30 S Jeron m Dolgost dneva: Od 13 ur 26 minut na 11 ur 46 minut Dan se skrči za 1 uro in 40 minut. 23. začetek jeseni OKTOBER - VINOTOK »... 1 N 17. p., Remlglj 2 P Teofil 3 T Kandid @ 4 S Frančišek Asiški 5 Č Placid 6 P Brunon 7 S Rožni venec 8 N 18. p., Brigita 9 P Dionizij in tov. 10 T Frančišek B. 11 S Nikozij ® 12 Č Maksimilijan 13 P Edvard 14 S Kalist 15 N 19. p., Terezija 16 P Gal 17 T Jadviga 18 S Luka, evang. © 19 Č Peter Alk. 20 P Janez K. 21 S Uršula 22 N 20. p., Kordula 23 P Iv. Kap., Severin 24 T Rafael, n. 25 S Krizantin Dar. 3 26 Č Evarist 27 P Frumencij 28 S Simon in Juda 29 N 21. pob., Maks 30 P Alfonz Dolgost dneva: Od 11 ur 43 minut na 10 ur 0 minut 31 T Volbenk Dan se skrči za 1 uro 43 minut. NOVEMBER ■ LISTOPAD » M 1 s Vsi svetniki 2 Č Verne duše @ 3 P Viktorin 4 S Karel Bor. 5 N 22. p., Caharija 6 P Lenart 7 T Engelbert 8 S Bogomir 9 Č Teodor 10 P Andrej C 11 S Martin ; 12 N 23. p., Martin I. p. i 13 P Stanislav K. 14 T Jozafat K. 15 S Leopold 16 Č Otmar 17 P Gregorij 0 18 S Oton, Maksim i 19 N 24. p., Elizabeta 20 P Feliks (Srečko) j 21 T Dar. Dev. Mar. j 22 S Cecilija ; 23 Č Klemen i 24 P Janez od Križa 3 1 25 S Katarina 26 N Silvester 27 P Virgilij 28 T Sosten 29 S Saturnin I 30 Č Andrej Dolgost dneva: Od 9 ur 57 minut na 8 ur 41 minut. Dan se skrči za 1 uro in 16 minut. DECEMBER - GRUDEN „ o., 1 P Državni praznik 2 S Bibijana © 3 N 1. advent., Fr. Ks. 4 P Barbara 5 T Saba, opat 6 S Nikolaj, škof 7 Č Ambrož 8 P Spočetje D. M. 9 S Leökadija 10 N 2. ad., Judita ® 11 P Hugolin 12 T Maksencij 13 S Lucija, d. 14 Č Spiridijon 15 P Kristina 16 S Evzebij 17 N 3. ad., Lazar © 18 P Gracijan 19 T Urban 20 S Evgen, in Mak. 21 Č Tomaž 22 P Demetrij 23 S Viktorija 3 24 N 4., Adam In Eva 25 P Božič 26 T Štefan, muč. 27 S Janez Ev. 28 Č Nedolž. otročiči 29 P Tomaž, škof 30 S David Dolgost dneva: Od 8 ur 39 minut na 8 ur 24 minut Dan se skrči do 23. za 19 minut in zraste do 31. za 31 N Silvester @ 4 minute. 22. začetek zime. ,V"Te^( INKA'fR») NERAZDRUŽLJ1VA PRIJATELJA! I/ zdccu/em telesu, zdcav duU! Varujte zdravje, / ker s tem krepite duh! Ako ‘ste prepričani, da je za zdravje zelo važna dobra prehrana, potem Vas bo oduševilo samo to, kar je tečno, izdatno, hranljivo in okusno in pri tem vendar poceni. Vse te odličnosti najdete pri silatUmHU-llneifipoi/i stacUti ,Ptxu/Un -.’fcOHckovUn: dodakkotn' kot izvanredni pijači za staro in mlado, bogate in siromašne. Posebno za otroke je to idealna pijača, ker je mnogo lažje prebavna kakor čisto mleko. Zdravniki pravijo: Vsaka šalica „Kathreinerja“ s :Frankom:, je šalica zdravja. Izkusna gospodinja vzame: na 1 liter vode (mrzle, ne kipeče) 3 žlice „Kathreiner-Kneippove sladne kave“ in 1 žlico „Pravega :Franckovega: dodatka“. Ena šalica od 2 decilitra Kathreinerja s Frančkom velja samo 10 para, s sladkorjem in mlekom pa 45 para Mile Klopčič, Razsvetljeno okno Povsod je tema, povsod je mir, le muren še criča svoj glasni cri-cri. Po temni poti, skoz pozni večer samoten še človek hiti. V vseh oknih tema, le v enem še luč gori, le v eni sobi je še svetlo. Mogoče očeta še z dela ni, in mati čaka in luč gori — in nagli koraki skoz noč gredo. V vseh oknih tema, le v enem še luč gori. Mogoče je zbolel otrok, pa materi je hudo, mogoče že tri noči ob bolnem otroku bedi, v skrbeh in trpljenju nad njim sloni in ihti in čaka očeta, ki pride z nočjo. V vseh oknih tema, le v enem še luč gori. Mogoče otrok že umira (tako je v oknu svetlo), . mogoče že mati nad mrtvim otrokom ihti, očeta čaka, a njega še ni — hitreje, glasneje koraki domov gredo. Povsod je tema, že davno minil je večer. Le oče, le oče domov hiti. Samo njegov korak moti brezdanji mir, in muren še tiho toži; kri-kri . . . Doyfod v si/ti Svetovna gospodarska kriza je v tem letu dosegla naibrže svoj vrhunec. Nikakor pa ni utemeljeno napovedovanje nove sijajne konjunkture, če pomislimo, da se je produkcija, ko se je tehnično izpopolnila in racionalizirala, tudi zmanjšala. Pet in dvajset milijonov nezaposlenih ljudi imamo, če ne upoštevamo, da se je število prebivalstva tudi povečalo vsaj za nekaj odstotkov, ki vsi v reducirani produkciji ne morejo dobiti zaposlitve. To je dejstvo, ki ga ni mogoče ovreči z nikakršnimi tolažbami o poživljenju svetovnega gospodarstva. Ogromne množine življenskih potrebščin so v zalogah, mnogo jih je bilo potopljenih, sežganih ali porabljenih kot krma, kurivo itd., ker tako ukazuje današnji gospodarski sistem. Dobiček producentov se ne sme znižati, zato rajši uničujejo blago. Gospodarstvo producira in prideluje blago, da donaša dobiček kapitalizmu. To današnje najvišje družabno načelo je zgrešeno, ker ne nudi sadov dela človeški družbi, ki jih producira in prideluje, ampak posameznim lastnikom kapitala in produkcijskih pomoč-kov. Ta borba se vrši bolj očitno ali manj po vsem civiliziranem svetu. Vpliv te politike čutimo tudi na mednarodnih konferencah, tako zlasti na konferencah mednarodnega urada dela, kjer nekateri zastopniki razvoj socialne politike in delavske zakonodaje naravnost ovirajo, zlasti zadnji dve leti. Reakcija hoče te razmere ohraniti in utrditi, dočim del človeštva, ki tudi hoče živeti, zahteva pravičnejši družabni sistem, kakršnega danes zagovarjajo celo nekateri meščanski gospodarski znanstveniki. To sta dva problema, ki sta v minulem letu prišla v jako aktualno borbo in ki ju je treba omeniti, če hočemo razumeti gospodarske in politične mednarodne razmere. j£ V naslednjem omenjamo še nekaj dogodkov iz mednarodne politike in posameznih dežel. Dne 7. maja 1932 je v Parizu, ko je prispel iz Ženeve na posvetovanje francoskih strokovnih organizacij, nenadoma preminul direktor mednarodnega urada dela Albert Thomas. Star je bil šele 55 let. Thomas je deloval na tem mestu 12 let, priredil je 16 konferenc mednarodnega urada dela. Za njegovega uradovanja je bilo sprejetih na konferencah 32 konvencij in 36 priporočil. Po raznih državah je bilo odobrenih 459 konvencij. Posebna prednost Tlio-masova je bila, da je sam potoval po raznih državah in zbiral snov ter tudi osebno interveniral v prid delavske zakonodaje. Večkrat se je mudil tudi v naši državi. Za njegovega naslednika je bil izvoljen dosedanji prvi podtajnik in njegov sodelavec Buttler, ki vodi odslej te posle. Mednarodnih konferenc je bilo v minulem letu rekordno število. Poleg sveta Društva narodov in konferenc mednarodnega urada dela so se vršile prav važne mednarodne konference s tendenco sporazumevanja, zlasti razorožitvena konferenca in lauzanska reparacijska konferenca. Razorožitvena konferenca februarja in marca meseca je sprejela predvsem načelo, da se prepovedo nekatere vrste napadalnega orožja, veliki tanki in topovi, strupeni plini in napadanje iz zraka. Resolucija je bila sprejeta z nekaterimi pridržki (8 glasov proti). Nadaljevanje razorožitvene konference se ima vršiti jeseni 1932. — Lauzanska konferenca se je bavila z reparacijskimi problemi in je končala z delnim moratorijem za nekatere obveze. Konferenca v Stresi pa je razpravljala o organizaciji srednje-in južnovzhodnih evropskih dežel ter o finančni pomoči zanje. Sprejete so bile go-spodarskopolitične direktive, ki se morejo smatrati kot priprava za svetovno gospodarsko konferenco. Na vseh konferencah se pojavlja tendenca po avtarkiji, carinskih mejah, kar je ovira aktiviranje sodelovanja. Strokovna in socialistična internacionala sta razvili svoj boj predvsem v prid razorožitveni konferenci; dalje za uvedbo skrajšanega delovnega tedna in za socializacijo industrij in obratov, ki služijo splošnim javnim interesom. V razpravi o oboroževanju je objavilo Društvo narodov, da je leta 1925. znašal dobiček vojne industrije 48,400.000 dolarjev (okoli tri milijarde dinarjev). Ta dobiček je pa bil naslednja leta še večji. Društvo narodov je določilo posebno komisijo za spor med Kitajsko in Japonsko. Japonska je odklanjala posredovanje in komisija obsoja Japonsko. Vendar Društvo narodov ne bo moglo uspešno posredovati, ker je Japonska njega članica, Kitajska pa država brez prave vlade. Japonska je odtrgala Mandžurijo od Kitajske in ustanovila samostojno državo, dasi je Kitajska po mirovnih pogodbah nerazdeljiva. Japonska rabi trg, zato je japonski imperializem pričel vojno s Kitajsko. Za delavsko gibanje jako važen pojav je, da ustanove strokovne organizacije v Zedinjenih državah politično stranko, ki se bo nedvomno naslonila na obstoječe socialistično gibanje. Ameriške strokovne organizacije so za manjše koncesije dolgo podpirale ali republikance ali pa liberalce. Te oportunistične politike bo sedaj konec. V Evropi vodi najbolj pisano in kričavo politiko Nemčija. Konservativni nemški kancler Brüning je vodil politiko sporazumevanja in olajšanja vojnih bremen. Tudi na delavstvo je pritiskal in kratil socialne dajatve, dasi ne v taki meri, kakor so zahtevali kapitalisti. Predsedniku Hindenburgu pa njegova politika ni bila všeč, ko so mu veleposestniki in fašisti dopovedali, da ima delavstvo preveč vpliva v državi. Dne 30. maja 1932 je rekel Hindenburg Brüningu in Stegerwaldu, da vodita »bolj-ševiško politiko«. Nato je kancler podal ostavko vlade, Hindenburg pa je imenoval fevdalca barona Papena za kanclerja, ki je sestavil osebno ali kamarilsko vlado grofov, militaristov in veleposestnikov. Ta dogodek pomeni nastop najbolj črne reakcije v Nemčiji, ki hoče vzeti delavstvu večino dosedanjih pridobitev. V Nemčiji so imeli v letu 1932. štirikrat volitve in za državni zbor 6. novembra 1932 bodo petič. Dne 13. in 24. aprila (ožje) so bile volitve predsednika republike. Izvoljen je bil šele v ožjih volitvah zopet Hindenburg. Socialni demokrati pri teh volitvah niso kandidirali. Dne 24. aprila 1932 so bile deželnozborske volitve, pri katerih so fašisti v Prusiji postali večinska stranka; dne 20. julija 1932 so bile volitve v nemški državni zbor, pri katerih so fašisti zopet pridobili na glasovih in postali najmočnejša stranka tudi v državnem zboru. Prusko vlado je kancler odstavil in imenoval sebe za komisarja. Za predsednika pruskega deželnega zbora pa je bil izvoljen fašist Kerrl. Prva seja državnega zbora je bila sklicana 30. avgusta 1932, ki jo je otvorila Klara Zetkin. Kancler na tej seji ni razvil svojega programa, marveč je to hotel šele drugič. Druga seja je bila sklicana 12. septembra 1932. Seja pa je trajala le nekaj minut (s premorom). Hitler je zahteval, da postane sam kancler. Ker kancler tej njegovi zahtevi ni ugodil, je hotel s pomočjo centruma ščititi parlamentarizem proti kanclerju. Na tej seji se je predvsem izpre-menil dnevni red ter razpravljalo najprej o zaupnici vladi in o razveljavljenju Pape-novih zasilnih naredb. Med glasovanem je kancler zahteval besedo, a je ni dobil, zato je odšel po dekret o razpustu državnega zbora ter ga takoj osebno izročil predsedniku državnega zbora. Nezaupnica vladi je bila sprejeta s 513 glasovi proti 32 (50 poslancev ni glasovalo). Kancler Papen ne namerava dati oblasti iz rok, ki jo je dobil iz rok predsednika, fevdalcev in industrijcev. Razpisal je nove volitve za državni zbor (6. novembra 1932). Od izida volitev, ki ne morejo dosti izpre-meniti položaja, je odvisno, kdo bo gospodar Nemčije. Socialna demokracija je ohranila v vseh teh borbah svojo politično moč neokrnjeno. Razpadle so meščanske stranke razen centruma. Glavno borbo je vodila socialna demokracija za politično demokracijo, za socialne pravice, razorožitev in sporazum med narodi. Sedanje minimalne zahteve delavstva so: socializacija temeljnih industrij in obratov splošnega interesa. Nemčija pa gre še dalje. Fevdalna vlada zahteva enako pravico v oboroževanju z drugimi državami. V tej zahtevi je Bismarckov duh. Namesto razorožitve in sporazuma med narodi, hoče nemški kancler v nemškem narodu še bolj zbujati strast nacionalnega šovinizma. Francija (Herriot) seveda odgovarja na to zahtevo z Ne! Pač pa razorožitev in sporazum! Politična in gospodarska usoda Nemčije je jako nejasna. V mesecu aprilu je Avstrija volila svoj parlament, dunajska občina pa svoj mestni svet ali deželni zbor. Socialna demokracija na vplivu ni izgubila; pridobila je na vplivu celo v dunajski občini. Avstrijsko delavstvo je jako uspešno zavrnilo reakcijo in tudi fašizem se tam ni razvil v taki meri kakor v Nemčiji, dasi so se vršili hudi boji z njim. V mesecu avgustu sta umrla bivša kanclerja prelat dr. Boštjan Seipel in dr. I. Schober. Avstrijski kancler je dr. Dollfuss. Na Madžarskem ni prav nobenih bistvenih izprememb. Tamkajšnja socialna demokracija se bori proti terorju, ima 14 poslancev v parlamentu, vlada pa noče odpraviti izjemnega stanja. Dne 6. aprila 1932 je v protest proti razmeram razglasila stranka enodnevno protestno stavko, ki je v Budimpešti trajala tri dni in ni izšel v tem času niti en list. Poleg Anglije je v mednarodni politiki najaktivnejša Francija. Pred volitvami je bil predsednik vlade Tardieu, konservativec, ki je bil zlasti malo naklonjen Nemčiji. Izdelal pa je poseben načrt za sanacijo srednje in južnovzhodne Evrope po Briando-vem načrtu. Njegovo stališče je omajal državni proračun in moral je razpisati nove volitve, ki so se vršile 1. in 8. maja 1932. Pri teh volitvah so največ pridobili radikali, ki jih vodi bivši lijonski župan Herriot. Novo vlado je sestavil Herriot in je prvotno hotel sodelovati s socialisti, toda ti so vstop v vlado odklonili. Herriot je v mednarodni politiki posebno aktiven, se naslanja na Macdonalda ter hoče zasigurati politični vpliv Francije v mednarodni politiki potom problemov, ki sta jih že načela Briand in Tardieu. S Her-riotom je pri volitvah zmagala levičarska smer, zato je pričakovati, da se Francija otrese svojega nacionalizma ter bo podpirala problem razorožitve in sporazuma med narodi bolj kakor prej. Vztraja pa Francija na neokrnjenih mirovnih pogodbah. V minulem letu je umrl Aristid Briand, predsednika republike Doumerja pa je umoril ruski emigrant Gorgulov, ki je bil obsojen na smrt. Za predsednika republike je bil izvoljen senatni predsednik Lebrun. Skoraj enako vlogo kakor Francija ima v mednarodni politiki Anglija. V delavski vladi je nastal jeseni 1931 spor zaradi Mac-donaldove popustljive politike, ki jo je povzročil beg kapitala iz Anglije. Kapitalisti so hoteli s tem preprečiti socialno politiko vlade. Končno je Macdonald 3. septembra 1931 podal demjsijo vlade. Macdonald je z desetimi poslanci, ki so bili njegovega mnenja, sestavil novo »narodno« vlado, v katero so stopili konservativci, liberalci in Macdonaldova skupina. Macdonald je ostal predsednik vlade do danes. 2e 27. oktobra so se pa vršile volitve v angleški parlament, pri katerih so dobili konservativci nad dve tretjini mandatov. Anglija je uvedla predvsem srebrno valuto, dalje je zvišala carino na uvozno blago ter sklenila na ottavski konferenci pogodbo z dominijoni glede prometa z blagom. Irska se bori pod vodstvom De Valere za neodvisnost od Anglije. Indija je dobila novo ustavo, ki daje Indijcem razredno volilno pravico ne le po kastah nego tudi po verstvu. Gandhi je za- grozil, da se bo z gladom usmrtil, če angleška vlada ne bi teh svojih odredb izpre-mcnila, pa bodisi v ječi, kjer je, ali pa zunaj nje. V mednarodni politiki je Anglija, zlasti Macdonald, podpirala marsikatero akcijo inicijativno. Tako zlasti lauzansko repara-cijsko in razorožitveno konferenco. Državna politika Anglije je pa danes protidelav-ska in autarktična. Gospodarsko izredno neugodne razmere vladajo v Rumuniji. Liberalna vlada je morala končno odstopiti, ker se ji je očitala korupcija. Za njo je prevzel vlado profesor Jorga, nasledoval pa mu je Vajda-Vojevod. Ta je razpisal parlamentarne volitve, ki so se vršile v začetku meseca julija 1932 in je zmagala z ogromno večino (185 poslancev) kmetska stranka Maniuja. Maniu je sestavo vlade odklonil, na kar jo je zopet sestavil Vajda-Vojevod. Socialisti so pri teh volitvah dobili 101.CÖ8 glasov ter pet mandatov. Kandidirali so samostojno kljub temu, da volilni red 50 odstotno protežira najmočnejšo stranko. Nesrečna Bolgarija še vedno ne more preprečiti divjaških političnih umorov med obemi macedonskimi krili, niti ne more uravnati ugodnih razmer do svojih sosedov. Naslanja se še vedno na Italijo in kralj Boris sam se je mudil spomladi nekaj dni v Rimu. Nekoliko so se izboljšali politični od-nošaji z Rumunijo. Pri volitvah v skupščino je delavska stranka dobila devet mandatov; jako ojačila se je pa kmetska stranka. Republika Španija se je v poldrugem letu obstoja znatno utrdila. Zbornica je sprejela moderno ustavo. V vladi sodelujejo tudi štirje socialistični ministri pri organizaciji države. Uspeh je v tem, da se nahaja že v ustavi mnogo temeljnih zahtev delavstva glede političnih pravic, tarifnih pogodb, mezd in službenega razmerja. Med letom je bilo več poizkusov upora in sindikalistične organizacije so podpirale zlasti anarhistično gibanje. Najpomembnejši je bil vojaško-monarhistični upor z dne 10. in 11. avgusta 1932, ki ga je vodil general San-jurjo. Zarota pa je bila takoj zatrta in krivci obsojeni v pregnanstvo. Veleposestnikom, ki so sodelovali pri uporu, je država zaplenila s posebnim zakonom imetje ter ga namenila socialnim namenom. Zbornica je sporazumno rešila vprašanje tudi katalonske avtonomije. Katalonija je dobila najširšo samoupravo, vendar je pa ostala integralen del španske republike. Zakonodaja republike še ni zaključena, ker je treba uveljaviti novi ustavi primerne svobodomiselne zakone, zlasti glede delavskega varstva. Fašistična Italija mora imeti težke gospodarske razmere. Najela je večkrat notranje posojilo. Politično se Italija ni izpre-menila ter podpira nestanovitno sedaj to, sedaj ono mednarodno politiko. Meseca avgusta je Mussolini izpremenil funkcionarje svoje vlade, kar pomeni, da narašča opo-zicionalni duh. Italija praznuje letos desetletnico fašistovskega režima. Čehoslovaška, ki še najbolj respek-tira parlamentarno demokracijo, je v minulem letu odločno nastopila proti fašizmu. Vlada je koalicijska. Med letom so sicer nastale diference med agrarci in drugimi strankami, ki so se poravnale. Tudi v socialnopolitičnem pogledu je država naprednejša kakor druge meščanske države v Evropi. Poljska diktatura vztraja še dalje in izvaja teror nad opozicionalnimi strankami. Iz sovjetske Rusije nimamo zanesljivih poročil. Značilno pa je, da, kljub temu, da vse države politično sovražijo Rusijo, vendar kapitalisti Anglije, Francije, Nemčije, Italije in še drugih držav iščejo in sklepajo gospodarske zveze z Rusijo. Vsekakor je gotovo, da se je Rusija v zadnjih letih gospodarsko razvila. Socializacija zemlje je sicer težaven problem, ali vsekakor je napredovala in, če je Rusija nekoliko popustila, je to storila zaradi sukcesivnega prehoda. Nenapadalne pogodbe so sklenile z Rusijo baltiške države, Poljska, Rumunija in Turčija. Razmere izven Evrope so enake evropskim v gospodarskem in političnem oziru. Kapital Zedinjenih držav se bori za življenje. Politiki Zedinjenih držav dajejo naj-različneje inicijative gospodarske in socialnopolitične vsebine. Vedno pa ostajajo le inicijative, da z njimi potolažijo ■ svojih 13 milijonov nezaposlenih delavcev. Nemirna je južna Amerika, kjer se neprestano pojavljajo upori in revolucije (Brazilija, čile, Argentina, Paragvaj itd.). Na te spore v južni Ameriki ima večinoma severoameriški kapital velik vpliv. Minulo leto je bilo nadaljevanje neutrudljive borbe svetovnega kapitalizma za ohranitev današnjega gospodarskega sistema. Borba se je vršila na račun delavstva, dasi nima izgleda, da se sistem ohrani v sedanji obliki. Svet pripada človeštvu, sadovi zemlje in dela pripadajo človeštvu, to je naravni zakon, ki ga današnje predpravice ne bodo mogle razveljaviti nikdar. HHH Produktivno zadrugo ljubljanskih mlzaileo jrevzame vsakršna stavbena in pohištvena mizarska dela ter jih zvršuje točno, solidno in po jako zmernih cenah. Tovarna naVilu pri Ljubljani Telefon štev. 2410. — Čekovni račun štev. 13997. Hctia tooS iU UvOUail tnokaconl špageti Jatpa Had 1/ Ob 50-leittLd vtfctywi sntäi 14. marca 1933 bo praznoval svetovni proletarijat pomembno obletnico: ta dan bo minilo 50 let, odkar je v Londonu umrl znanstveni utemeljitelj socializma — Karl Marx. Tudi naša dolžnost je, da se s skromnim člankom oddolžimo spominu genija, ki je dobrih trideset let sam vodil svetovni delavski pokret in čigar nauki so danes bolj živi in bolj aktualni, kakor so bili kadarkoli preje. Prostor nam sicer ne dopušča, da bi obširneje govorili o njegovih idejah — te bodo naši bravci spoznali iz slovenskega prevoda »Kapitala« —, na tem mestu hočemo le na kratko orisati njegovo življenje in dobo ter označiti njegova dela in njegov pomen. V dobi, ki je v njej Marx preživljal svojo mladost, je vladala v Nemčiji najhujša reakcija. Francosko meščanstvo je sicer v veliki revoluciji (1789) zrušilo stari fevdalistični družabni red, ki se je vzdrževal z despotizmom in kmetskim suženjstvom, v Franciji je sicer meščanski razred zaživel novo življenje neoviranega gospodarstva, toda o vsem tem novem življenju ni bilo v Nemčiji skoro ne duha. Tam so še zmeraj vladale fevdalne razmere, ki so jih enako težko občutili i kmetje i po emancipaciji stremeči meščani. Strah pred revolucijo in njenimi posledicami je tičal fevdalcem v kosteh, zato so obdali vso Nemčijo s kitajskim zidom despotstva in cenzure. Vendar pa vsa ta sredstva niso mogla preprečiti pohoda novega gospodarstva. Tehnika je premagala čas in prostor in tako se je začela tudi v Nemčiji razvijati moderna industrija, najprej ob Reni, stari prometni žili, nakar je šel razvoj hitro svojo pot. Toda kapitalistični način produkcije je brez proletarijata nemogoč: slednji se mora nujno razviti v krilu meščanske družbe, kajti na njem. je zgrajena eksistenca meščanstva, ki živi od večvrednosti. Proletarijat se je prvotno razvil iz obubožanih kmetov in obrtnikov, ki jih je moderni industrijski razvoj uničil. V dobi početkov kapitalističnega gospodarstva je bil proletarijat strašno izrabljan: za minimalno mezdo je bil 16—18 ur na dan priklenjen k stroju. Bil je delovna živina brez vsake pravice. Kaj čuda, če je brezupno zrl v življenje, ali pa, če si je želel nazaj prejšnjih časov, ko je bil svoboden obrtnik, in je v navalu obupa rušil stroje, ki je videl v njih svoje sovražnike. Razvoj kapitalističnega načina produkcije je zbudil povsod največje občudovanje. Nekdo je napisal o njem sledeče besede: »Kapitalizem je napravil vsa drugačna čuda, kakor so bile egipčanske piramide, rimski vodovodi ali gotske katedrale ... Podjarmil si je naravne sile, ustvaril je stroje, zgradil parnike in železnice — noben družabni red ni zbudil tol.ko spečih sil!« Vsi so bili s kapitalizmom zadovoljni, razen proletarijata in nekaterih mislečih glav, ki so videli tudi njegove senčne plati. V prvi polovici 19. stol. so nastopili v zapadni Evropi takozvani utopični socialisti — sem spadajo Francoza Saint-Simon in Charles Fourier ter Anglež Robert Owen —, ki so zahtevali v imenu razuma — glavne parole francoske revolucije! — in v imenu socializma, ki je bil produkt njihovega človekoljubja in čuta za pravičnost, drugačen družabni red. Utopični socialisti so verovali, da bodo bankirji in podjetniki sami odpravili izrabljanje, ko bodo le spoznali, da ne delajo prav; proletarijat bi imel tu povsem pasivno vlogo: treba bi mu bilo pravičnejši družabni red samo sprejeti iz rok človekoljubnih kapitalistov. — Ta vera je bila naivna, bila je romantična. Utopični socialisti se namreč niso zavedali, da je vsaka družabna oblika posledica zgodovinskega razvoja, ki ima v njem najvažnejše poslanstvo prav tisti razred, ki z njim ti socialisti niso računali, namreč — proletarijat. Slednje je spoznal Karl Marx, ki je skupno s Friderikom Engelsom postal utemeljitelj znanstvenega socializma. Marx ni izšel ne iz proletarijata ne iz vrst utopičnih socialistov, temveč iz meščanske židovske rodbine. Rodil se je 5. maja 1818 v zapadno-nemškem mestu Trieru. Marxova pot do znanstvenega socializma, t. j. do spoznanja zakonov, ki vladajo družbi, ni bila kratka. Gimnazijo je študiral v rodnem mestu, pravo pa najprej na univerzi v Bonnu, nato pa v središču duševnega življenja takratne dobe, v Berlinu. Tu se je seznanil s Heglovo filozofijo, ki je opazovala vsako stvar v razvoju in v skupnosti z drugimi stvarmi (dialektika) in ne — kakor druge filozofije — v mirujočem' stanju in izolaciji. Vendar pa je bila ta filozofija idealistična: za gibalo vsega razvoja je smatrala ideje, ne pa gospodarstva. Marx je sprejel iz te filozofije dialektično metodo, dočim se mu je idealistično gledanje na svet in življenje upiralo. Od Heglove filozofije se je odvrnil glavni Heglov učenec, Ludvik Feuerbach, ki je bil materialist. Zavrgel je predvsem Heglovo načelo, po katerem je narava odvisna od idej, in je pokazal, da ni tako načelo pra-v nič drugega kakor filozofsko oblačilo za svetopisemsko trditev, da je bog ustvaril svet in da vlada nad njim. Ideje so pri Feuerbachu postale, kar so v resnici: samo odsviti narave, bogovi pa: produkti človeške domišljije. Te ideje je Feuerbach obrazložil v knjigi »Das Wesen des Christentums« (Bistvo krščanstva) (1841). Marx je sprejel od Hegla dialektično metodo, od Feuerbacha pa materializem. Toda svojo filozofijo je razvil še dalje: odkril je človeka, živega človeka, ki, ravnajoč se po svojih interesih, sam ustvarja in izpre-minja politične in socialne razmere. L. 1841 je Marx promoviral v Jeni, nato pa se je posvetil publicističnemu delu. L. 1842 je namreč začel izhajati v Kölnu »Rheinische Zeitung« (Renski časnik), ki je bil seveda vse prej kakor delavski list, in Marx je stopil v njegovo uredništvo. 40 ta leta, ko je stopil Marx v javno življenje, tvorijo važno obdobje v nemški zgodovini. V tej dobi se je industrija tudi v Nemčiji že precej razvila, kapital se je množil in mladi kapitalistični razred je stremel za tem, da bi iztrgal državno oblast iz rok fevdalcev. Stare tradicije so pod vplivom industrijske revolucije izginjale, zrak je bil prenasičen z novimi idejami. Tedanji nemški pesniki, kakor Herwegh, Freiligrath, so opevali svobodo in grmeli proti tiranom, iz Pariza pa se je oglašal nesmrtni satirik Heine in s pamfleti bombardiral pruski režim ovlasuljenih fevdalcev. Ko je stopil Marx v uredništvo »Renskega časnika«, se je zavedal, da more biti samo akord v svobodnjaškem spevu časa. V člankih je obravnaval vprašanje svobode tiska ter razne zakonske predloge, razkrin- kajoč njihovo nazadujaštvio. Toda že v tej dobi se je začel zavedati, da brez poznavanja gospodarskih zakonov in socializma ne bo mogel prodreti različnim problemom do dna in jedra. Ko je bil »Renski časnik« januarja 1843 od oblasti ustavljen, je odšel v Pariz, "ker je menil, da se Nemški cenzorji v predmarčni dobi bo tam najlaže seznanil z gospodarskimi zakoni in socializmom. Pred odhodom se je še poročil s svojo mladostno ljubeznijo, s krasotico plemkinjo Jenny Westphalen, ki mu je ostala verna prijateljica in pomočnica vse življenje.1) L. 1830. je bilo v Franciji vzpostavljeno meščansko kraljestvo. Nad deželo so zavladali bankirji, ki jim je neki državnik zaklical: »Obogatite se!« Vsa dežela je trpela radi spekulacij bančnikov, zato je bilo tudi francosko ozračje v 40tih letih prenasičeno z revolucionarnimi idejami. V Parizu je bivala cela vrsta socialistov — kakor Louis Blanc, Proudhon itd. — vseh mogočih barv: od krščanskih socialcev do puči-stov. S temi socialisti se je seznanil Marx, ko je prišel y Pariz, toda pri njih ni našel znanstveno utemeljenega socializma, nego blodne in fanta- ') Glej njeno sliko v Koledarju C. d. I. 1931, str. 119. stične sanjarije. Tako mu ni preostalo drugega, kakor da se je sam poglabljal v študij in v tej dobi je postal Marx — marksist. L. 1843 so začeli v Parizu izhajati »Deutsch-französische Jahrbücher« (Nemško-fraricoski letniki). Marx je objavil v njih razpravo »Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie« (Kritika Heglove pravne filozofije). Ta članek je obračun s Heglovim idealizmom, obenem je pa v njem formuliral že prva gesla poznejšega manifesta. Pariška doba ima za Marxa še neki drugi pomen: tu: se je prvič sestal in spoprijateljil s svojim poznejšim sotrudnikom Friderikom: Engelsom, ki je na podlagi študija angleških razmer prišel do istih rezultatov kakor Marx. Oba moža sta odslej delovala skupno — zato ju upravičeno imenujemo zmeraj v eni sapi: Marx je študiral in pisal, Engels mu je pri tem pomagal in ga vrh tega vzdrževal iz svojih sredstev. Marx in Engels sta najprej skupno napisala delo z malce čudnim naslovom »Die heilige Familie« (Sveta družina) (1844). Pomen tega dela ni toliko v kritiki dotedanjih filozofij, kolikor v tem, da je izoblikoval Marx v njem nekaj temeljnih pojmov, ki so neobhodni za social zem. Zlasti važni so v tej knjigi odstavki, ki govori v njih o proletarijatu kot o oblikovatelju in tvorcu bodočnosti. Ker je Marx deloval v Parizu zoper pruski despotizem, je slednji pritisnil na francosko vlado in učinek je bil, da je moral Marx 11. jan. 1843 iz Francije. Odselil se je v Bruselj,2) ki je postal s tem središče socializma, središče, ki so vanj vodile niti iz vseh evropskih dežel. V Bruslju ga je obiskal Engels, ki je v tej dobi že izdal delo »Položaj delavskega razreda v Angliji«. Z njim' je odpotoval Marx za nekaj časa v Anglijo, da bi se na licu mesta prepričal o življenju v tej klasični deželi kapitalizma in se seznanil z delavskimi voditelji. V bruseljski dobi je spisal Marx sestavek »Die deutsche Ideologie« (Nemška ideologija), ki pa ni izšel v tisku. To delo pomenja obračun z raznimi osrečevalci človeštva, ki jih je vodilo le čuvstvo, ne pa razum. Skupno z Engelsom je Marx še enkrat postavil črto ločilnico m-ed etičnim in ekonomskim, znanstvenim socializmom, zavedajoč se, da miorc voditi do uspeha le znanstveno fundiran socializem. — Posebno knjigo z naslovom »Elend der Philosophie« (Revščina filozofije) (1847) je posvetil Proudhonu1 in ga razgalil kot sanjača. V obeh delih najdemo že prve formulacije dialektičnega materializma, ki trdi, da način produkcije odločuje o politični in ideološki nadstavbi. Poudarimo naj, da je bilo Marxovo razračunavanje z raznimi socialisti nujno potrebno, čeprav se je s tem gibanje cepilo: nujno potrebno je bilo podreti poslednji zid iluzij in romantike, kajti slednje je vodilo na napak pot. Med tem je predmarčna doba3) zorela v revolucijo. Videli smo, da v Nemčiji s sistemom niso bili zadovoljni meščani, v Franciji pa podjetniki ne, ker so jih ovirali v razvoju bankirji, ki so imeli vlado v svojih rokah. Z razmerami v Franciji in Nemčiji so bili torej nezadovoljni kapitalisti, a doli v globinah je mrmral tudi proletarijat. Opozicijo je v obeh deželah vodila torej heterogena masa z različnimi interesi, vendar pa pod vodstvom meščanstva. Revolucija 1848 je mogla biti zato samo meščanska: 2) Glavno mesto Belgije. 3) S »predmarčno dobo« označujemo pri nas dobo reakcije, ki je trajala od Napoleonovih vojn do 1. 1848; predmarčno zato, ker je izbruhnila revolucija v Avstriji marca 1848. njen namen je bil, da osvobodi gospodarstvo in si zgradi državno obliko, ki bi ustrezala interesom meščanstva. Marx se je dobro zavedal, da bo proletariat izšel iz revolucije praznih rok, vendar je podpiral po svojih močeh stremljenja meščanstva, ker je vedel, da je to samo etapa (stopnja) v nadaljnem razvoju. V Bruslju je Marx mnogo praktično delal, govoril je na shodih in debatiral v klubih, za delavska društva pa je pisal temelje v manifestu (1848). V svojem znamenitem manifestu nam podaja v zgoščeni, a na- Frlderlk Engels v moški dobi zorni in silno živi besedi najprej v glavnih obrisih zgodovinski razvoj družbe do viška kapitalizma, nato pa govori o nalogah proletarijata. S proroškim očesom je videl vse ovire bodočnosti, vse boje, poraze in zmage. Manifest konča z besedami: »Proletarci vseh dežel, združite se!« — Od izdaje Marxovega manifesta je preteklo skoraj 80 let. Teh 80 let najbolj živega življenja priča, da ta manifest ni papirnata listina brezkrvnega teoretičnega znanja, nego da iz njega govori res železni zakon razvoja in življenski utrip zgodovine. Zato je manifest danes prav tako aktualen, kakor je bil pred 80 leti, in bo, dokler bo kapitalizem na svetu. mm bfi%05 L' i i r/ nf~S '■ ‘ -I Socialistična demonstracija v Bruslju I. 1886 Februarja 1848 je kar nenadoma izbruhnila v Parizu revolucija. Dva dni so bili delavci gospodarji položaja in, kar je bilo revolucionarjev na svetu, so vsi drli v Pariz. Tudi Marx je prišel tja, govoril na. shodih, pobijal napačna mnenja in škodljive načrte. Toda dolgo v Parizu ni zdržal: iskra revolucije je šinila tudi v Nemčijo in nato v Avstrijo. Iz Pariza je spletel niti v Nemčijo, končno pa je odšel sam tja in kmalu za njimi se je pojavil v Nemčiji tudi Engels. Marxa so mikale industrijske province ob Reni, kjer je bil skoncentriran nemški proletarijat. Za Marxa je prišla doba, ko je bilo treba teorije realizirati. V Kölnu je zbral kader mož in je z njihovo pomočjo obnovil »Renski časnik« z naslovom »Neue Rheinische Zeitung«, čigar prva številka je izšla 1. junija 1848. Marx se je pri tem naslonil na levičarsko meščanstvo, ki je vodilo revolucijo, obenem pa je s svojimi sodelavci, med katerimi je bil tudi poznejši organizator nemške socialno-demokratske stranke, komaj 23 letni Ferdinand Lassalle, vršil ustno propagando med proletariatom. Toda, ko je začel izhajati »Novi renski časnik«, je bila revolucija za proletarijat že popolnoma, za meščanstvo pa napol izgubljena. Meščanstvo se je ustrašilo svoje lastne korajže in se je začelo umikati. Začelo Je verovati v frankfurtsko skupščino, ki ni rešila ničesar. Vsi Marxovi napori, da bi spravil gibanje v pravo-smer, niso nič zalegli in marsikje je med revolucijo igralo vino večjo vlogo kakor smodnik. Mimogrede je obiskal Marx tudi Dunaj, a oktobra je bilo tudi tam revolucije že konec. H t u t liljetnifcljc 3ritutt0 ©rgoit t>tx M 301. Sompaj m. /Hat 1849. Sibfdmtltsorl fcer 9teuen Leitung. üein offner Sjlrb in offnrr ®d>Ia£fcr (2# föllrn bir ??ücf»n un6 lurtrn, Q« fällt m Id) bir fdjlridjrnbr SftirbrrtMrbr X)«r fitymu&lgrii OTrfNJTalmOrfrnJ <21u* brin DunPrl flog brr töbttnbe 3r — Unb fo fiegt id) nun bg in mrinrr ftrafl. (fin» fLotj» 9?rbrUrnWf' ‘Uuf bir Cippr brn Irofc unb brn jurfrnörn J>obn On £*jrt6 brn blf&rnbrn ©rgrn Ptorti im Qtrrbrn rufrnb: ..©ir iRrbrllfon - So bin feb mit (Sbrrn rrlrgrn O. grrn tuobl brftrrutf« mrln 0rob mir Catj ©rr Drrufir jufammf trm l£jart - l?ocb ti (. 9Jun ‘Jibr. ihr &d)tvrrtrr unb ®prrrr! 9?un <21br — boct» nicht für immrr SJbrl ®/nn fir töbrrn btn ISrlfl nicht. if>r 5*>ubrr! »alb rld)f l mlct) roffrlnb in btt J&öb-. Balb frbr- leb r«iflt}fr rolr&rr.' ®rnn bit lt$tt ßrone tvlr ffila* jrrbr.cfct, 3" br# ffompfr« ‘XBrtirrn unb ftlammrn. 2Qrni» 6a*5Jolf frin Ir&trft ..Stfeulbijj fpriebt, Dann flrbn mir uiirbrr jufautiarn! ÜJ?i» brm 2ßort. mit brm 0d)tvrrt, an brr t>0-nau. am ftbrin -ttinr aUjrlt trrur ©rfrüin ®irb brm Ipronr jrrfcfcairttrrnbfn Oolfr frl« 3lr (Jkäcktrt». b(r SJiebrQin! F. FB11U8BATB. Kakor v Avstriji je tudi v Nemčiji meščanstvo sklenilo kompromis s fevdalci, ki je veljal za 50ta leta. Marx je sicer še dalje izdajal list, a odmeva ni več našel: meščanstvo se je zopet vrnilo k delu in profitu. Končno je bil list od cenzure ustavljen in zadnja številka je izšla 19. maja 1849 s Freiligrathovo pesmijo na naslovni strani in v rdečem tisku. Ko se je revolucija končala, so se njeni voditelji razbegnili na vse strani: Engelsu se je posrečilo pobegniti v Švico, Marx pa je odšel z ženo v Pariz. Ker je bilo treba plačati tiskarske stroške, je morala Jenny Marx prodati zadnje dragocenosti ter je odšla z možem v negotovost in bedo. Tudi v Parizu ni bilo nič drugače kakor v Nemčiji: tudi tu je doživela revolucija polom in Marx je bil že po enem mesecu izgnan. To pot je odšel v London, kjer je ostal do smrti kot izgnanec. Anglija je bila v 50tih letih pribežališče vseh evropskih izgnancev in je postala njihova mati v dobi, ko je povsod drugod vladalo nazadnja-štvo. Sem so pribežali izgnanci iz Francije, Nemčije, Avstrije, Ogrske, Italije, Poljske in Rusije. Bila je Anglija država, ki je v njej že davno zmagala demokracija, zato se je celinsko gibanje ni dotaknilo. Popolnoma obubožan je prišel Marx s svojo družino v London, a odločil se je s peresom služiti delavskemu gibanju. Ustanovil je najprej list »Die Rheinische Revne« (Renska revija), ki se je tiskala v Hamburgu, a je izhajala samo eno leto. Prva Marxova naloga je bila, da kritično pregleda vzroke revolucije in vse napake, ki so se storile v njej,- Storil je to v članku »Die Klassenkämpfe in Frankreich«, kjer je zlasti važna njegova konstatacija, da je bila kriza svetovne trgovine 1. 1847 glavni vzrok revolucije; ker je kriza 1848 minila, tudi revolucija ni mogla uspeti. Marx je trdno pričakoval, da bo izbruhnila 1. 1850 nova revolucija, toda tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: po vsem svetu se je razširila vest, da so našli v Kaliforniji velike sklade zlata. Temu dejstvu ni nihče pripisoval posebne važnosti — razen Marxa, ki se je zavedal, da bo kalifornijsko zlato rešilo evropski kapital. In tako se je tudi zgodilo. V Londonu je bil zbran ves internacionalni tabor emigrantov, ki je nenehoma upal na revolucijo. Ko je Marx postavil tezo, da je ne bo, so ga začeli smatrati za izdajalca. In ker je ni bilo, se jih je začelo oprijemati domotožje, želje so jim postale resničnost, začeli so se medsebojni spori, nezaupanje, natolcevanja. V tem zastrupljenem ozračju, ki ga nam izborno slika Rus Herzen v svojih »Spominih«, so postajali vsi emigranti histerični in neznosni. To ozračje se je oprijelo vseh — razen Marxa, ki se je umaknil v izolacijo, dočim je Engels odšel v Manchester v kontor svojega očeta. Ta izolacija bi se za Marxa bržkone tragično končala, če bi se ne zakopal v znanstveno delo. Izmed spisov, nastalih v 50tih letih, naj omenimo še »18. Brumaire«, ter »Herr Vogt« (Gospod Vogt). 50ta leta so bila najslabša leta v Marxovem življenju. Stanoval je s šestčlansko družino v dveh luknjah in stalno sta pri njem gostovala beda in bolezen. Radi tega je tudi njegova žena postajala histerična, Marx »am pa godrnjav in nedostopen. Živel se je s članki, ki jih je pošiljal v Ameriko v »New York Tribune«, toda honorarji so le poredkoma prihajali. Edino resno pomoč mu je nudil Engels.4) Engels predstavlja tip pravega, nesebičnega prijatelja. Iz svojih skromnih prijemkov je redno pošiljal Marxu zneske, ki se jih je nabralo v letu dni že za celo premoženje, a niti v enem pismu ni kake graje ali odpovedi. Reči moramo, da ga je Marx vse preveč izrabljal, da je živel popolnoma na njegov račun. — Pa ne samo to: ko je bilo Marxu zagotovljeno sotrudništvo pri njujorškem listu in ni znal dovolj angleški, je pisal skoraj pet let zanj članke — Engels. Engels je bil edini človek, ki ga je Marx cenil. Vse drugačno pa je bilo njegovo razmerje do srčno dobrega Ferdinanda Lassalla, organizatorja nemške socialne demokracije. Marx ga je zmeraj malce ignoriral in sicer popolnoma neopravičeno, prav tako pa je tudi odpravljal njegove razprave kot naloge, ki jih piše »učenec«. Marx je znal biti napram prijateljem in sovražnikom včasih le vse preveč krivičen. 60ta leta pomenjajo novo dobo v zgodovini Evrope. Česar ni moglo doseči meščanstvo v 1. 1848, je doseglo v začetku 60tih let. Razvoj kapi- 4) O razmerah, ki je v njih živel Marx v tej dobi, se prepričaj iz pisma njegove žene, priobčenega v našem koledarju 1. 1931, str. 118—121.- talističnih sil in produkcije je brez revolucije napravil, česar revolucija ni mogla: v večini evropskih držav je bila uvedena meščanska demokracija, a obenem je znova vstalo delavsko gibanje. L. 1862 je priredil kapitalizem svetovno razstavo v Londonu, kjer je pokazal rezultate svojega razvoja. Kapitalizem je poslal na to razstavo tudi delavce — samo iz Francije 200 —, da bi zbudil v njih občudovanje in jih obodril k še intenzivnejšemu delu. V Londonu je angleško delavsko strokovno društvo Trade Union napravilo vse korake, da je prišlo v stik s francoskimi in nemškimi delavci ter jih seznanilo s strokovnim gibanjem. Trade Union je napravila to iz lastnega interesa, kajti mezdni boji v Angliji so se le prevečkrat morali končati z neuspehom, ker so angleški podjetniki ob stavkah uvažali preko Kanala inozemske delavce. Trade Union je zlasti od 1. 1860 močno napredovala in se je tudi aktivno udeleževala političnega življenja, kar je preje zametovala. Njena zasluga je bila, da je vzpostavila zvezo z inozemskim delavstvom, ter je tako položila temelje prvi internacionali. Pod vplivom svobodnejših razmer, ki so zavladale v 60tih letih, se je zlasti razmahnilo nemško delavsko gibanje, ki ga je vodil Ferdinand Lassalle. Zlasti pa je še poljska revolucija 1. 1863 zbudila proletariat iz spanja. In prav na poljskem metingu, ki se je vršil 1. 1863 v Londonu, je / bila sklenjena ustanovitev »Internacionalne delavske asociacije«, t. j. prve delavske internacionale, katere ideološko vodstvo je prevzel Marx. Iz Londona, kjer je bil njen sedež, je vzdrževala zvezo z delavskimi društvi v Nemčiji, Franciji, Italiji in Švici. Delovni program internacionali je napisal Marx z naslovom »Inaugiiralna adresa<<. V tej adresi upošteva Marx razmere, ki so vladale v Evropi v 60tih letih, zato je prikrojena popolnoma praktičnim potrebam. Marx predvsem poudarja, da je emancipacija delavstva delo delavstva samega, ki se mora zato organizirati, in sicer internacionalno. Prva internacionala je obstojala iz delavskih društev in je tvorila pisan mozaik različnih skupin in smeri; v njej so bili zastopani Ownovi utopisti, chartisti, fourieristi in celo anarhisti, ki jih je vodil Rus Bakunin. Samo po sebi je umevno, da se ta pisana družba nikakor ni mogla v vseh vprašanjih sporazumeti; vsak je imel svoje mišljenje o poljskem vprašanju, .o reformizmu, o nalogah in taktiki delavskega gibanja. — Marx je prišel v tej dobi v svoj element: neprestano se je udeleževal različnih konferenc in debat, poleg tega pa je pisal svoje poglavitno delo — »Kapital«. Vkljub vsem notranjim nesoglasjem, ki so vladala v prvi internacionali, je vendar pokazala kmalu dokaj uspehov. Ko se je vršil 1. 1866 njen prvi kongres v Ženevi, mu je prisluhnil ves svet: to je bil svetovni dogodek, kakršnega meščani dotlej še niso doživeli. Jasno je, da se je evropsko javno mnenje močno balo novega gibanja — strah ima velike oči! — in po provincialnih listih so krožile vesti o bogatih zakladih internacionale, o njenih tajnih pristaših in o nekem skrivnostnem Marxu, ki namerava, bojda, pognati ves svet v zrak. Ves pomen asocijacije pa ni bil v temi, kar je faktično storila, marveč že v tem, da je sploh obstajala. Notranji spori v asociaciji so dali Marxu mnogo dela. On se ni trudil, da bi nesoglasja premostil, temveč je skušal iz nje odstraniti vse, kar ni hodilo po njegovi poti, kar ni bilo v skladu z znanstvenim sociali lizmom. Qlavne nasprotnike je videl Marx v anarhistih in v njihovem voditelju Bakuninu. Bakunin je bil po rodu ruski plemič in brez dvoma naj-večji revolucionar vseh časov. Bil je večkrat obsojen na smrt, a se je znal zmeraj izmuzniti. V 50tih in v 60tih letih je vznemirjal vso Evropo, pri vsaki konspiraciji — pa bodisi v Rusiji, na Poljskem, v Italiji, Avstriji ali Franciji — je imel gotovo svoje prste vmes. Bil je etično in moralno visoko stoječ mož, vendar ga to ni obvarovalo pred nezaupa- Bakunin njem mnogih, ki so gledali v njem agenta ruskega carizma. Tudi Marx mu ni nikoli prav zaupal, čeprav se je Bakunin močno trudil za njegovo prijateljstvo. Boj med obema možema je bil neizogiben in izbojeval se je ta boj na tleh internacionale, katere član je bil tudi Bakunin, ki je imel zlasti mnogo pristašev v Švici in v kapitalistično manj razvitih deželah, kakor so bile Avstrija, Italija in Španija. Za osebnim bojem se je skrival tu načelni boj med znanstvenim socializmom, ki priznava državni aparat, in anarhizmom, ki ga zametuje. Razračunavanje med obema skupinama je za nekaj časa prekinila nemško-francoska vojna 1. 1870/71, ki se je končala s pariško komuno (marca 1871).5) Vzroki, da se je pariško delavstvo uprlo, so predvsem1 v tem, ker je skušalo meščanstvo nanje naprtiti stroške za izgubljeno vojno. Komuna se seveda ni mogla obdržati, množica taktičnih napak je povzročila, da je bila kmalu premagana; posledice so bile strašne: mnogo delavcev je bilo ubitih, drugi pa so bili obsojeni v izgnanstvo. Takoj po končani komuni je napisal Marx internacionali posebno adreso, kjer razpravlja o vzrokih komune, o njenih napakah, končno pa o novonastalem položaju. Važno je v tej adresi zlasti ono mesto, kjer Marx pravi, da se delavstvo ne sme boriti samo na ekonomskem' polju, temveč tudi na političnem ter tako zase izrabi vse, kar mu nudi meščan- 3) O pariški komuni glej »Svobodo« 1. 1931! ska demokracija. Prav to pa je seveda Marxa še bolj oddaljilo od Bakunina, ki je zametoval politični boj. Obračunal je z njim najprej na londonski konferenci (1871), nato pa na kongresu v Haagu (1872), kjer je bil Bakunin izključen iz internacionale. Ni pa Marx pravilno ravnal, ko je Bakunina iz političnega sovraštva oblatil. Kongres v Haagu je razen tega sklenil preselitev sedeža internacionale iz Londona v New York. S tem pa se je prva internacionala sama sebe ubila, kajti iz New Yorka ni mogla več voditi evropskega delavskega pokreta. Pred pariškim magistratom 22. januarja 1871 Marxove zasluge za prvo internacionalo so bile zanjo največjega pomena. Dal ji je pravo smer, obenem pa je s taktiko, ki priča o njegovi dalekovidnosti in ostrini duha, skušal obvarovati proletarijat pred nevarnimi dejanji, s čimer mu je prihranil deprimiirajoče razočaranje. Če je hotel svojo nalogo izvršiti, se ni smel ozirati na sentimentalnost in čuvstva, temveč je moral iti mirno svojo pot dalje. Res je, da je včasih zašel Marx v sovraštvu predaleč, toda tudi on je bil človek iz mesa in krvi, dasi — in to moramo ugotoviti — je bilo mnogo več človeškega v Engelsu in Bakuninu. Marx je bil pač strog in malce suhoparen znanstvenik; znanost mu je bila vse, gojil je le svoj razum in, kdor ni sprejel njegovih zmeraj pravilnih tez, ga je preganjal s sarkazmom: tako dolgo, dokler ga ni onemogočil. Toda — samo tak entuziast znanosti, ki ni popustil nikoli niti za las, je mogel postati utemeljitelj znanstvenega socializma, ki ni nikako igračkanje s čuvstvi, najmanj pa blodna fantazija kakega mladostnega osrečevalca sveta, temveč znanstveno podkovano dognanje. Poleg vsega dela, ki ga je imel Marx v 60tih letih z internacionalo, je v tej dobi pripravljal krono svojemu delu — »Kapital«. Kot nekako predpripravo je izdal najprej »Kritik der politischen Oekonomie« (Kritika politične ekonomije) (1859). Važen je v tej knjigi zlasti predgovor, kjer nam Marx razkrije metodo, ki je historično (dialektično) materialistična.6) V knjigi sami govori o kapitalu, zemljiški renti, mezdi, državi, in trgovini, kar je pozneje vse sprejel' v 1. knjigo svojega »Kapitala«. Poslednje ure pariške komune S »Kapitalom« je imel Marx mnogo dela in leta in leta je zbiral in kopičil materijah preden je mogel iziti 1. 1867 prvi zvezek te »preklete knjige«, kakor jo je Marx sam' imenoval. Predaleč bi nas zavedlo, če bi hoteli na tem mestu našteti samo poglavja vseh treh knjig »Kapitala« (1. 1.1867.; 2. 1.1885.; 3. 1.1894.),7) omenimo naj le, da je »Kapital« za marksista isto, kar Sv. pismo za vernega kristjana. Nihče ne more trditi o sebi, da je marksist, če ne pozna dodobra »Kapitala«. Mnogo »znanstvenikov« iz meščanstva je že poskušalo »uničiti in raztrgati« to delo, posrečilo pa se ni nikomur: vse, kar je Marx v njem napisal, je obveljalo. 70 ta leta so bila za Marxa prav žalostna leta. Začele so ga mučiti najrazličnejše bolezni: že preje je dobival večkrat po vsem životu ture, °) O historičnem ali dialektičnem materializmu se bodo naši bravci natančneje poučili iz posebne knjige, ki jo pripravlja naša družba za prihodnje leto. 7) 2. in 3, knjigo je izdal po Marxovih zapiskih Engels. Pariški komunardi sedaj se mu je obnovila bolezen na jetrih, razen tega ga je stalno mučil glavobol. Skrbni Engels je zopet globoko posegal v denarnico, da bi ohranil prijatelja pri življenju. V letih 1874—1876 ga je poslal vsako leto za nekaj časa v Karlove vare, od 1.1878. Marx ni mogel več znanstveno delati. — Razen tega je bil tudi močno duševno deprimiran; bolelo ga je. da se je internacionala razbila, še bolj pa, da njegov »Kapital« ni našel nikjer tistega odmeva, kakršnega je pričakoval. — Ko mu je umrla 1.1881 žena, je bil tudi sam že napol v grobu. Engels ga je sedaj poslal v severno Afriko in na francosko rivijero, toda vse to ni več pomagalo. L. 1882. mu je umrla najljubša hčerka Jenny in te smrti ni mogel preživeti: 14. marca 1883 je tudi sam zatisnil oči. Pred zidom federirancev 27. maja 1871 Marxov pogreb je bil neznaten in skromen: za njegovo krsto je stopalo po londonskih ulicah le nekaj najbližjih prijateljev. Pri odprtem grobu je spregovoril Engels, ki je v kratkih stavkih še enkrat orisal ves Marxov pomen, njegov gigantski boj za boljšo prihodnost svetovnega delavstva, slaveč ga kot največjega evropskega misleca. Svoj govor je končal z besedami: »Marx je umrl češčen, ljubljen, oboževan od milijonov ... sodelavcev, ki prebivajo od sibirskih rudnikov preko vse Evrope do Kalifornije, in smelo trdim: danes ima še mnogo nasprotnikov, gotovo pa nobenega osebnega sovražnika. Njegovo ime bo preživelo stoletja in tako tudi njegovo delo.« Ob petdesetletnici Marxove smrti se bo slovenski delavec njegovemu spominu najbolje oddolžil s temi, da se bo poglobil v njegovo glavno delo, v »Kapital« in po njem usmeril vse svoje delo. SeUšUac, Cena mati Iz kronike trpljenja: — 25. I. 1924: eksplozija v premogovniku v Cheswicku, 128 rudarjev ubitih; — 24. III. 1911: požar v tovarni v Triangleu, zgorelo 146 delavk; — 21. IV. 1913: eksplozija v premogovniku v Dawsonu, 216 rudarjev ubitih; — III. 1929: v podsutih rovih rudnika v Ken-singtonu 300 rudarjev ubitih; — 26. IX. 1910: požar v tovarni v Newarku, zgorelo 27 delavk; itd. itd. itd. Solnce je rodilo zemljo in drevje, šivali in rože, skale, gore, morja, reke in ptice in šahti gredo v zemljo in fabrike rasto v nebo in turbine bobnijo, dinami, kakor da tigri mrmrajo, parne piščali sikajo, transmisije čez vso zemljo, žulji, črn kruh. Črna mati rodi: V kleteh, na podstrešju, v barakah, pod vročimi kamni, kjer ptice ne pojo, v črnih fabrikah, v glažutah, na dnevnih odkopih — povsod, kjer rože ne cveto, kjer ni solnca-jezdeca neba, v ognju in jeklu, kjer ni pesmi, da bi pila znoj z rodečega mesa. Svet je lep, prelepe so črne matere, lepše ko rože, ko solnčna luč, ko tkivo življenja, ki lije iz srebrnih dojk in mleko njeno — kapljice, kot biseri oteti iz globočine morja; pa je solnce rodilo zemljo in drevje, skale, gore, reke in ptice — in matere črne otroke rode. V rudnikih je težka prst, v kamnolomu skala gori, v plavžu se njen sin topi, v predilnici hči trpi, v glažutah koks žari------------- črna mati pri oknu stoji in čaka... Vroči so kamini — še bolj vroče je njeno srce, svet je lep — še lepše so njene oči, smrt je bela — še bolj bel je njen obraz — ko ga na nosilnici domov prineso. Itya (JUwh&ucfy, tnwu Najfinejši svetlobni žarek potrebuje tisočletja, da dospe z zvezd k nam, človeško življenje pa je kratko: — detinstvo, ki mine v igri, potem ljubezen, delo, bolezen in smrt. Imamo nenavadno močne daljnoglede, razpredelnice, razum, oči — toda, kako bi se dala iz vsega tega napraviti tehtnica, ki bi mogli na njej stehtati to kratko življenje; v eni skodelici najfinejši svetlobni žarek, brezkončne vrste številk, prostor, svetovje — v drugi postanek in konec človeškega semena, združitev, kako gre v klasje in kako usahne? Kdo ve, mogoče tehta štirideset ničevih človeških let več. Bila je vojna. Nekoč je dobila pridevek »velika« ali »mala«, da bi jo mogli enkrat za vselej razlikovati od drugih, prejšnjih ali poznejših vojn. Za ljudi, ki so živeli v tistem letu, je bila enostavno — vojna, enostavna kakor — kuga, enostavna kakor — smrt. Bila je vojna, in na neki točki, točki med točkami — v bližini groblja, ki se je preje imenovalo Ypern1, so ležali, sedeli, jedli in umirali tujci, ki so prišli semkaj, umirali so hitre smrti, dvigajoč ro: ke kvišku. Imenovali so jih 118. redovni polk francoske armade. V tem polku, ki so ga sestavili na jugu, v Provansi, so bili kmetje: — viničarji in pastirji. Šest mesecev so jedli in spali ti kodrolasi, temnopolti ljudje v ilovnatih kotanjah, streljali, umirali drug za drugim, dvigajoč roke kvišku, v štabu pa so rekli: 118. redovni polk brani postojanko pri »Črnem prehodu«. Njim nasproti, pet sto korakov daleč, so sedeli drugi ljudje in so prav tako streljali. Med njimi je bilo le malo kodrolasih in temnopol- 1 Ypern — belgijsko mesto, znano iz svetovne vojne. tih. Bili so svetli in imeli so jasne oči, na prvi pogled so bili močnejši in okornejši kakor viničarji in so govorili v drugem jeziku. Bili so pomor janski kmetje in v drugem štabu so jim rekali 87. nadomestni bataljon pruske armade. To so bili sovražniki in med sovražniki je ležala zemlja, o kateri so viničarji in kmetje rekli: »Zemlja med frontama.« Spadala ni niti k nemškemu cesarstvu niti k francoski republiki niti k belgijskemu kraljestvu. Ležala je tamkaj, razrita od izstrelkov, križem razjedena z zapuščenimi strelskimi jarki, polna belečih se človeških kosti in rjaveče kovine — mrtva, nikomur pripadajoča zemlja. Na njeni garjavi koži ni ostala niti ena sama travnata bilka nepoškodovana in julija je dušeče smrdela od nesnage in krvi. Toda za noben še tako blagoslovljen vrt z najbohotnejšim sadjem in najkras-nejšimi cvetkami se ljudje niso nikoli tako borili kakor za to puščavo, ki je bila namenoma prepuščena trohnenju. Vsak dan se je splazil kdo iz nemških ali francoskih kotanj na »zemljo med frontama« in je mešal rumeno ilovico z lepljivo, rujavo krvjo. Nekateri so rekli, da se bori Francija za svojo svobodo, drugi, da si hoče napleniti premoga in železa. Toda Pierre Debois, vojak 118. redovnega polka, se je boril le, ker je bila vojna. Pred vojno je gojil trto. Če je mnogo deževalo ali če je trtna uš prepredla njegovo trtje, je bil Pierre slabe volje in je bičal svojega psa s suhimi vejami, ker mu je preveč pojedel. Ob dobrih letinah, ko je prodal ves pridelek, pa si je kupil naškroban predsrajčnik in se odpeljal v bližnje mestece. Tamkaj se je v gostilni »Pri princu« razve-seljačil, to se pravi, plosknil je deklo po močnem hrbtu, da je kar tlesknilo, potem pa je vrgel v avto- mat dva novčiča in z odprtimi usti prisluškoval potpuriju. Nekoč je Pierre zbolel, v ušesih se mu je napravil tvor, kar ga je močno bolelo. Ko je bil še otrok, mu je bila največja zabava, jezditi na kozi in zmi-kati materi posušene fige. Imel je ženo Jeanno in v ljubezni jo je često prijel za prsi, ki so bile trde in po- dobni vsi zemeljski sadovi, vse dežele in vsa življenja. Peter ni nikdar jedel grozdja, videl ga je le včasih v izložbah. Glasbe ni ljubil, o praznikih je kegljal. Postal je slabe volje, če je solnce pripekalo z neba in če ni hotelo deževati, ker se je potem posušila trava in so dajale Petrove krave slabo mleko. Ni- George Grosz, Zaznamenovanci rjavele kakor grozdi v dobrem, soln-čnem letu. Takšno je bilo življenje Pierra Deboisa. .Tedaj pa se je morala Francija nenadoma boriti za svojo svobodo ali si pridobiti premoga ter je postal vojak 118. redovnega polka. Pet sto korakov oddaljen od Pierra Deboisa je sedel Peter Waldmann; njegovo življenje je bilo od življenja Pierra Deboisa tako različno kakor je krompir različen od grozdja, kakor sever od juga — in je bilo zopet tako nenavadno slično, tako podobno, kakor so si po- koli ga niso bolela ušesa. Nekoč se je prehladil in je ležal skoro teden dni v mrzlici. Kot otrok se je igral s starim očetovim jazbečarjem in je skušal uloviti trepetajoče solnčne pege na steni. Njegova žena Johanne je bila bela kakor mleko, prhka kakor kuhan krompir in to je bilo Petru všeč. Takšno je bilo Petrovo življenje. Potem pa — nekateri so rekli, da se bori Nemčija za svojo svobodo, drugi da si hoče pridobiti premoga in železa — je postal Peter Waldmann vojak 87. nadomestnega bataljona. Na ozkem pasu »zemlje med frontama« ni bilo ne svobode ne premoga —' bile so tam samo gnijoče kosti in zarjavela žica — toda ljudje so hoteli — naj stane, kar hoče — osvojiti to zemljo, ki ni bila od nikogar. O tem so razmišljali v štabih, o tem so govorili akti. 24. aprila 1918 je poklical častnik Pierra Deboisa k sebi in mu zaukazal, naj se splazi po za- bolezni, ki uničujejo ljudi, da je sedaj vojna in se zato človeškega življenja ne sme meriti po letih, temveč po urah, Do dveh po polu-noči so manjkale še tri ure in petnajst minut. To je bilo dovolj časa, da si je prišil gumbe, pisal Jeanni, naj ne pozabi oškropiti trte z žveplom, in potem, da je še izpil z glasnim cmakanjem črno, grenko George Grosz. Adolf Hitler, bojevnik za »tretje carstvo puščenem; strelskem jarku, po tako zvanem »mačjem koridorju«, k nemški postojanki in izsledi, kje so postavljene nemške straže. Pierru Deboisu je bilo osem in dvajset let. To je kajpak zelo malo. Najfinejši svetlobni žarek živi stoletja in stoletja. Ko je Pierre slišal povelje, je razmišljal o tem, da žive trtne uši, ki uničujejo trto, in da so kavo, objemajoč z obema rokama posodo. Ob dveh ponoči je splezal Pierre Debois na spolzko ilovico, da bi osvojil »zemljo med frontama«. Dolgo časa je potreboval, preden se je splazil skozi »mačji koridor«, pri čemer se je zadeval ob kosti in bodečo žico. Potem je bilo »mačjega koridorja« konec in na desno in George Grosz, V tretjem carstvu občutju si je prižgal pipo, siromašno, od ilovice zamazano vojaško pipo. Bilo je zelo tiho — ljudje so se podnevi glasno streljali, ponoči pa so brez šuma drug drugega ubijali s tem, da so pošiljali iz jarkov posameznike — kakor Pierra —, ki so se morali plaziti kakor kače, ali pa so pošiljali na drugo stran strašne mine. Pierre je kadil iz pipe in je gledal proti gosto z zvezdami posajenemu nebu. Ni meril oddalje- vota se je veselil, da na tejle »zetrb-Iji med frontama« še živi, diha in kadi in da more še gibati z rokami in nogami. Toda Pierre še ni dobro raz-žgal pipe, ko se je nenadoma prikazal iz nekega kota zažet človeški obraz in se tik pred njimi dvignil. Nekdo se je plazil proti njemu in se mu med plazenjem povsem približal. Pierre je zagledal obraz — svetel, širok obraz, ki ni bil prav levo sta se cepila druga taka zapuščena rova, osamljena kakor zapuščeni hiši. Ko je premišljeval, katerega si naj izbere, ali levega ali desnega — kajti oba sta vodila k sovražniku — torej v smrt —, je sklenil Pierre odpočiti se. Mirna samota kraja mu je ugajala in v tem nosti zvezd, ni bral iz njih in tudi ni primerjal svetov tam zgoraj s svojo vasico in Provanso. Razmišljal je samo: če je tam; na jugu prav taka noč — je to dobro za trte in za Jeanno; Jeanne ljubi tople noči. Ležal je in kadil in z vso toplino svojega kosmatega, živalskega ži- nič podoben viničarskim in pastirskim obrazom iz Provanse. Pierre je gledal v tuje črte, videl je tujo čelado in tuje gumbe. Bil je Peter Waldmann. Pierru pa je bil enostavno — sovražnik, enostaven kakor — vojna, enostaven kakor — smrt. Ni vedel, da je poklical prejšnji večer neki nemški poročnik vojaka Petra k sebi in mu nekaj zaukazal, da je nato Peter zakrpal suknjo, nato pisal Johanni, naj ne zanemari brejih krav, in končno cmokajoče pojedel juho. Pierre ni vedel ničesar o tem in, četudi bi vedel, bi ne doumel, kajti na oni mali točki — točki med točkami — je bila tisto leto vojna. Pierre je videl v Petru enostavno sovražnika, in ker je nenadoma zadel ob tega plazečega se sovražnika, je napravil Pierre isto kakor njegov praded v gozdu, isto kakor volk, potuhnil se je, se napel, pripravljen, da plane na plen. In Peter — ki je nenadoma zapazil sovražnika tako blizu sebe, da je slišal, kako mu je bilo srce, je napravil isto kakor njegov praded v gozdu, isto kakor volk, iztegnil je roke in pritegnil noge k sebi, da bi bolje odmeril naskok. Ležala sta drug nasproti drugemu. Vsak je čakal, nobeden ni hotel začeti. Roke obeh so se natančno videle; ne da bi si pogledala v 'obraz, sta ostro opazovala sovražne roke. Pierrova pipa je gorela dalje. Sovražnika sta ležala tesno drug ob drugem; nista hotela ubijati, a dobro sta se zavedala, da bosta morala ubijati; ležala sta mirno in glasno dihala drug drugemu v obraz. Ovohavala sta se kakor živali. Duh jima je bil znan in domač: duh vojaka v strelskem jarku, duh vlažnega plašča, duh po znoju, slabi juhi in ilovici. Oba prišleca iz tujih dežel, iz Provanse in Pomorjanske, ki sta prišla na »zemljo med frontama«, sta vedela: — ta je sovražnik — zadavil te bo. Nista poizkušala drug z drugim govoriti: toliko tujih dežel je in toliko tujih jezikov! Toda ležala sta mirno drug poleg drugega, iz Pierrove pipe se je dvigal dimi; Peter ni mogel prižgati svoje pipe, kajti zavedal se je: najmanjši gib z roko pomenja boj in smrt — zato je poželjivo, z odprtimi usti vsrkaval dim vase. Ta drža je izražala željo in Pierre jo je razumel ter je stegnil svojo glavo še bliže k njegovi. Z zobmi je izvlekel Peter pipo iz Pierrovih ust. Toda tudi sedaj nista oba niti za trenutek nehala opazovati iztegnjenih, kakor mrtvih rok. Ko je enkrat potegnil, je vrnil Peter pipo in Pierre ni sedaj več čakal njegove prošnje: potegnil je enkrat in je ponudil pipo sovražniku. Tako sta nekajkrat napravila, slastno kadila iz vojaške pipe, dva sovražnika na »zemlji med frontama«, ki jo je bilo treba osvojiti — naj velja, kar hoče. Kadila sta previdno, počasi, zelo, zelo počasi. Najfinejši svetlobni žarek traja tisočletja, toda vedela sta, da je ta pipa za enega izmed njiju poslednja. Tedaj pa se je pripetila nezgoda: pipa je ugasnila, ne da bi jo pokadila do konca. Eden od obeh se je zamislil in njegov zatrt vzdih je bil kriv, da je življenje v pipi ponehalo. Ali je bil Pierre, ki se je spominjal brunetne Jeanne, ali Peter, ki se je poslavljal od mlečno-polte Johanne? Eden od obeh... Vedela sta, da ne moreta izvleči vžigal, vedela, da pomenja najmanjši gib z roko boj in smrt. Toda eden izmed njiju se je prvi odločil. Ali je bil Pierre, ki je branil francosko republiko in ki je nosil v hlačnem1 žepu kresilo in dolgo ne-tilno vrvico, ali je bil Peter, ki je imel pri sebi vžigalice in ki je branil nemško cesarstvo? Eden od obeh______ Spoprijela sta se in se začela daviti. Pipa je padla na tla in se pogreznila v ilovico. Borila sta se dol- ko, sc molče davila, se premetavala po tleh in ilovnate grude, ki so s_e oprijele njunih oblek, so postajale večje in večje. Ko nista mogla drug drugega premagati, sta se zagrizla v trda, sršasta lica, v žilava vratova, ki sta izpuhtevala znan in domač duh, in mešala rumeno ilovico z lepljivo in rjavo krvjo... In zopet sta utihnila, zopet sta mirno ležala drug poleg drugega, toda to pot brez pipe, mrtva na mrtvi »zemlji med frontama«. Kmalu so fini svetlobni žarki, ki so prihajali z zvezd na zemljo, prenehali biti vidni, postalo je svetlo; ljudje, ki so se ponoči tiho borili, plazeč se po ilovici in polagajoč mine, so se začeli boriti hrupno, ko so zagledali solnce; začeli so streljati iz pušk in topov. V dveh štabih so vpisali imeni obeh, drug drugemu tako nepodobnih in zopet tako podobnih vojakov, ki sta brez sledu izginila, v seznam; ko se je zopet znočilo, sta se splazila druga dva na »zemljo med frontama«, da bi izvršila, česar nista izvršila ne Pierre ne Peter; kajti tisto leto je bila vojna. V provansalski vasici je Jeanne objokavala Pierra, medtem' ko je oblivala trtje z žveplom; ko se je dovolj nažalovala, je vzela v hišo drugega moža, Pavla, kajti nekdo je vendar morai obrezovati trte in stiskati njene rujave prsi, ki so bile trde kakor grozdje ob dobri letini. In zelo daleč od nje, vendar bliže, kakor sta si oddaljeni dve zvezdi, je v pomorjanski vasici objokavala mlečnopolta Johanne Petra, medtem ko je nastiljala brejim' kravam krmo; in ker so ji povzročale krave mnogo dela in ni moglo njeno kakor mleko belo teio živeti brez ljubka^ nja, se je prikazal na njeni kmetiji drug mož — Pavel. Ko sta izvedeli, da sta njuna moža pokadila poslednjo pipo, sta postali obe ženski žalostni, potem pa sta postali zopet veseli z drugima možema, kajti tisto leto je — kakor v ostalih letih — vladalo življenje. L. 1919 je »zemlja med frontama«, ki je smrdela po nesnagi in krvi, prenehala biti brez lastnika. Nekega toplega, jasnega dne je umrlo na njej brez-števila mož iz najrazličnejših dežel in rumena, z rujavo krvjo pomešana zemlja je postala lastnina, je postala zakonita posest nekoga. Pred »mačjim koridorjem« so brezskrbno postopali ljudje, ki so se dotlej plazili po trebuhu, in jim ni bilo treba skloniti niti glave. Na križišču, tam, kjer se je »mačji koridor« konča val in sta se od njega cepila dva jarka, ki nista dobila imen, so zagledali dva okostnjaka, ki sta se objemala kakor dva srečna zaljubljenca, ki ju je nenadno in tiho presenetila smrt. Nedaleč od njiju je ležala pipa. Tu leži sedaj pred, menoj ta revna vojaška pipa, zamazana od ilovice in krvi, pipa, ki je postala v vojni »pipa miru«! V njej blesti še nekaj sivega pepela — sled dvojih življenj, ki sta preje izgoreli, kakor izgori ščepec tobaka v pipi, dvoje lepih in brezpomembnih življenj. Kako pa bi se dala napraviti tehtnica, ki bi pretehtala življenje človeškega semena, ki bi se na eni skodelici dalo pretehtati tisočkrat tisoč let, na drugi pa ped časa, ki ga potrebujemo, da pokadimo to malo vojaško pipo? (Prevedel Talpa) Nervozni zgodaj umirajo! Pravkar je izšla knjiga o vzrokih in zdravljenju živčnih bolezni, pravi evangelij zdravja za vsakega bolnika. To koristno knjigo dobi vsak čita-telj našega koledarja popolnoma brezplačno, če jo zahteva od Ernst Pasternack-a, Berlin SO., Michaelkirchplatz Nr. 13. Abt. I. Pobliže o tem boste našli v objavi, ki je v našem koledarju priobčena na drugem mestu. jože- HoUoCf Dva. moža (Stika. Oz stwcMko-Ua/asUeya. Um&ktya ufitca teia 15?3.) Krčevito se je Ilija Gregorič držal železne mreže. Le opoldne je posvetil droban, navpičen žarek na okno njegove ječe. Ujeti ga je moral, ta žarek je bil njegova pomlad. On, ki je še nedavno imel vse Posavje od Susedgrada do Radeč v svoji pesti, je iskal skozi mrzlo že-lezje košček modrega neba, komaj za dlan velik košček. Bo li videl še kdaj solnce kot svoboden človek? Bo li objel še kdaj veliko obzorje s svobodnim1 pogledom,? Na hodniku so udarili koraki, tuje, rezke besede so ukazovale. Ilija je skočil z okna, težka vrata so se odprla. Ostrmel je, pred njim je stal Gušetič. — Ti, Miho? je vzkliknil. Je li res? Svojim očem ni mogel verjeti. Njegov tovariš je bil. A dasi je prešlo komaj nekaj mesecev, odkar se nista Videla, ga je le težko prepoznal v somračj.ircelice. Gušetič je bil ves spremenjen, komaj senca nekdanjega moža. Široko je plahutala ohlapna obleka okrog visokega, shujšanega telesa. — Prehladibsem se! je dejal Gušetič. Iz ječe v ječo, od Zagreba do Dunaja! V zimi, ki grize kakor volk in ki je ni konca! Pogladil si je brado, ki mu je divje narasla, da je bil obraz še ne-znatnejši in strahotno koščen. — Vem, je dejal Gregorič, šel sem enako pot. Brez tople hrane podnevi, brez odeje ponoči. Lačen, žejen, zasramovan in pretepan povrhu. — Pretepan? — Tebe niso tepli? Te niso mučili na vse načine? Kakor na zver so renčali name. Mari misliš, da sem jim molčal? Vračal sem z žolčem. Obtolčeno glavo sem imel, oteklo od udarcev, pa sem trgal verige, kadar so mi hoteli blizu. Zdivjal sem,, ko so me tepli, in zbali so se me — — Lahko tebi, ki si železen! — Res je, ne mraz ne glad mi nista mogla blizu. Gnjev me je branil. Dal mi je moč, kadar se je vse zaklelo proti meni. — Saj vidim! je dejal Gušetič. Tak si kot prvi dan, ko si dal ukaz za pohod. Tak si bil pod Brežicami, tak v Krškem, vedno. Trd, neupogljiv, če se svet ruši nate. Ogledal se je okrog in sedel na štirivoglat kamen sredi celice. Umolknil je in se zamislil, kakor da je čisto sam. Začuden ga je opazoval Gregorič. — Kaj ti je? je vprašal iznena-den. Si morda bolan? — Še vprašuješ? je odgovoril Gušetič. Izgubili smo igro! Ali res ne čutiš tega? Se ne zavedaš, kaj to pomeni? — Ne prvič ne zadnjič se ni to zgodilo! — Tako? Ali ne vidiš, kako je z nama? Ne veš, kje sva? Nevoljen se je Ilija obrnil, stopil k vratom in dvignil glavo. Prežal je, zdelo se mu je, da je nekaj zaškrt-nilo. — Kdo je prišel s teboj? je vprašal prijatelja zloslutno. — Straža. — Nihče drugi? — Nihče! Ilija je poslušal dolgo. Njegova postava je zakrila vrata ter se je risala v poltemi kakor mogočen kip. — Sama sva! je spregovoril naposled. Nenavadno, da so naju zaprli skupaj! Gušetič je zakašljal, odgovoril ni. — Zakaj molčiš? je vprašal Ilija. Toliko časa se nisva videla! Kako, da nimaš niti besede? Käthe KoUwitz, Orači — Ali tebi res vse to nič ni? se je zdramil Gušetič. To, da smo poraženi? Saj si videl na svoje oči! Kakor snopovje so obležali pri Sv. Petru pod Gorami! Pri Mokricah, v Krškem, pod Stubico in drugod, povsod mrtvi, na tisoče! Kdor ni obležal, je bil zajet. Drevje se je upogibalo pod obešenimi! Strašno! In potem so gorele vasi! Nad glavami otrok, žena in starcev! Koliko so siromaki pretrpeli, ali si moreš samo misliti vso strahoto, vse gorje? — Čemu mi to pripoveduješ? se je zganil Ilija. — Nas kolnejo, ki smo vodili vstajo! — Kdo nas kolne? je zrasel Gregorič in stopil pred prijatelja. — Kdor danes trpi! — In midva ne trpiva? Gušetič je molčal, mrko si je Ilija grizel brke. — Ne trpiva? je ponovil nestrpno. — Izdana sva bila! To se pravi, da sva kriva pred gospodo in pred ljudstvom! — Ni res! je kriknil Ilija in stisnil pest. Judež se je bil polakomnil plačila! Če je še živ, ne uide vrvi. Prej bo dal glavo, kakor midva! Gregoričev obraz je bil trpek, jeza se mu je utrinjala v očeh. — Čuj, prijatelj! je spregovoril po premolku. Je-li so te nalašč poslali k meni? — Nalašč? se je začudil Gušetič. Čemu neki? — Čemu? Da se poigrajo z nama! Pred najino smrtjo! Kruto se zna zabavati gospoda! — Pred najino smrtjo, si dejal? — Si se ustrašil te besede? je vprašal Ilija. — Saj bi naju že lahko usmrtili! Vse ječe so polne, v Novem mestu, v Ljubljani, v Celju in drugod. In povsod je bila nagla sodba! Pasanec in Gubec sta tudi mrtva. Padla sta takoj po izgubljeni bitki. Ali nisva midva ušla smrti v najnevarnejši uri? — Ti upaš? je ostrmel Gregorič. — Upam! je dahnil Gušetič. — Pričakuješ usmiljenja? Od onih, ki so bili razpisali nagrade na naše glave? Gušetič je hotel odgovoriti, a ga je ustavil kašelj. — Ali ne veš, da ne morejo mirno spati, dokler sva midva živa? Gušetič se je ozrl v prijatelja. Strah je vzdrhtel v njegovih očeh. — Ti misliš na smrt? je vprašal tiho. — Midva sva že sojena! Ilija je stopil k oknu in zrl za žarkom, ki je lezel ob železju navzgor. V celici je bilo tiho, da se je čul težki Gušetičev dih. — Čuj, prijatelj! je spregovoril Ilija. Pred sodniki si že bil in ničesar mi ne poveš o tem! Zakaj molčiš? — Kako to veš? se je začudil Gušetič. — Iskrico upanja so ti prižgali! Miho! Govoriva iz oči v oči! Naravnost! Tako, kot sva govorila, ko sva se dvignila proti grajskim! Ali ti ni postalo tesno pri srcu, ko so te vrgli v mojo celico? Gušetič je strmel pred se. — Molčiš? Vidiš, kako sem uganil! Ti nisi poveljeval trumami kakor jaz, ti nisi vodil naskokov, ti nisi ukazoval vasem, naj vstanejo in se nam pridružijo! Med tvojo in mojo krivdo je razlika, velika razlika! In te razlike —• ni bilo več, ko si prestopil moj prag! — Zakaj me žališ, Ilija? Vem dobro, tam doli niso prizanesli, nobena kazen ni bila prekruta. Tu _— tu ni tako! Tehtajo. Tu je pravica bliže... — Pravica, si rekel? Bridko se je nasmehnil Gregorič. — Da, pravica. Tam doli so ubijali, tu so me izpraševali, zakaj smo se bili uprli. Tam so ubite trgali in kose razčetrtenih obešali v večno svarilo po vaseh, tu pravijo, da bi morali kmetje potrpeti. Cesar je hotel kmetom pomagati. Zakaj so začeli pobijati grajsko gospodo? Zakaj rušiti gradove? — In ti si se dal zapeljati prijaznim besedam? je presekal Ilija. Ti si jim verjel? Kramljal si ž njimi ka- — Bali so se, da jim umreš na mukah! Nisi razumel tega? Ilija je govoril trdo, Gušetič je dvignil glavo. — Oster si, je dejal, ostrejši kot sodniki! Glej, mislil sem na otroke! V srcu me je zabolelo, če bi ostali sami, če jih ne bi nikdar več videl! Käthe Kollwit:, Iz mape „KmetlSki upori“ kor s prijateljem o bojnem načrtu, o namenih upora, o kmečki vladi, ki se je imela postaviti... — Moral bi bil sicer na natezalnico! — Šel bi bil! Ali nisi prisegel, da se nikdar ne umakneš? — Sodniki so mi prizanesli. Da sem bolan, so rekli. — Tvoji in moji ne bodo zapuščeni. Preganjani bodo, a bodo našli tudi zavetja in pomoči. Ne bodo zapuščeni, tako so urejene stvari na svetu! Le nama ne more nihče pomagati, če si ne pomagava sama. Iznenaden ga je pogledal Gušetič. Ni razumel njegovih besed. — Eno samo rešitev imava, je zašepetal Gregorič; v to rešitev verujem še vedno! Beg? — Veruješ? se je zavzel Guše-tič. Vzlic vsem tem stražam? — Vkljub vsemu! Verujem, kakor si ti malodušen! Prijatelj! Kako malo dni je prešlo od tedaj, ko so se tresli oblastniki pred našimi sekirami, kako malo dni in kako ves drugačen si ti! Tako malo vere je bilo v tvojem srcu? Tako malo moči? — Glej te stene! je pokazal Gu-šetič okrog. Glej ta obok! Ilija se je ustavil pred njim. — Mari nisi obračunal sam s seboj, ko si bil stopil na čelo drugim? je vprašal trdo. Tisti, ki so padli, so bili storili to! Gušetič je molčal, Gregoriču se je zasmilil. Tovarišev obraz je bil bel, brez življenja. Le v očeh se je utrinjala drobna svetloba. Trdovraten žarek upanja je gorel v Gušeti-čevem srcu še vedno in vkljub vsemu. Ilija je pomislil, potem pa je spet stopil pod okno. Ozrl se je v omrežje, ne solnca ne neba ni bilo več videti. Strmel je navzgor, v železje in je prisluhnil vase. Grenko se mu je razlilo v srcu. — Miho! je dejal mračno. Povej, ali si prosil usmiljenja? Gušetič je kašljal in ni odgovoril. — Povej po pravici! je ponovil Ilija. Kot prijatelju, s katerim si hotel v smrt! Si jih prosil? — Prosil sem jih! je odgovoril Gušetič. — Da si to storil? je vzkipel Gregorič. Vrgel se je naprej in stisnil pesti. Kako si mogel kaj takega? — Rad bi živel! je dejal Gušetič tiho in kakor da samega sebe obtožuje. Zdaj, ko sem bolan, bi rad življenja! Polja bi rad, ki cvete, gozda, ki šumi! Gričev bi rad, ki se kopljejo v solncu! O Ilija! Ali bova videla še kdaj široki božji svet? Ilija je molčal. Obrnil se je in naslonil na mrzlo steno. Tovariševa izpoved ga je udarila in mu zmedla misli. Živeti! je kipelo v ječi, od zi- dov se je odbijalo, izpod oboka je padalo. Živeti! so dihali kamni in je odgovarjalo železo. Živeti! je prosilo vse Gušetičevo telo, ki se je stresalo v zadušenem pokašljevanju in ki je bedno in revno tonilo v polmrak, umirajoča senca. Ilija je zamahnil, kakor da odbija nasilnika. Sunkoma se je vzravnal, da je njegova postava zrasla do oboka. Srce mu je spreletelo, njegov glas je bil živ, kovina, ki gori. — Ali jih čuješ, Gušetič, kaj ti kličejo mrtvi? Ali nismo dali življenja? te vprašujejo. Ali nismo pove-neli kot prvo cvetje? Pod meči smo izkrvaveli, pod konjskimi kopiti, na vešalih srno izdahnili, v vodah smo se zadušili, v ječah smo se izmučili, v ognjih smo zgoreli. Toliko nas je, da ne prešteješ. Šli smo v smrt, ker smo iskali pravico. A ti, Gušetič? Pred nami si šel in hrast si hotel biti. Še trs nisi! — Ilija! je kriknil Gušetič. — Nisi! je ponovil Gregorič. Poglej Mogajiča! Poglej Pasanca, Gubca! Mrtvi so, a sijejo kakor plamenica. Sijejo in bodo sijali! — Vstali smo; res! A bili smo prisiljeni, mera krivic je bila polna. In ti, Gušetič? Ti si šel in si prosil krvnike! Trepetali so, zdaj se krohočejo. — Kaj naj bi bil storil? — Vzel bi bil nase! Vse! — Jaz? je ostrmel Gušetič. In zdaj, ko je vse končano? ... Komu bo v korist, če me krvniki usmrtijo? — Ni končano! Mari misliš, da je kri zastonj prelita? Da so zastonj goreli kmečki domovi? Ni končano, čeprav si pred sodniki obžaloval, da smo šli v punt! — Nisem obžaloval! — Si! Vsaj z ustnicami! Veš, kaj bi bil moral povedati, ko so te izpraševali? Da si vodil ljudi in ti je samo enega žal! Tega, da niste do zemlje razorali, kar ste mislili razorati in da niste dosegli, kar ste hoteli doseči! Nisi govoril, Gušetič, bal si se za svoje življenje! — In ti, je presekal Gušetič razburjen, ti se ne bojiš smrti? Tebi ni do življenja. Kako si govoril ti? — Kaj je eno življenje, če ga daš za trpeče? Pomiri se, prijatelj! Morda ti bo prihranjeno, česar se bojiš! Niso me še zaslišali. Ali veš, kakšno znamenje je, če sem zadnji? Ilija je premolknil, Gušetič ga je pogledal. — Največji sem med krivci! Prav! Vem, kaj mi je storiti. Močan sem in široka pleča imam, tako široka, da bi se ruval z viharjem. Nosil bom, kar ste mi naložili! Jaz sem zbiral in podžigal kmete, jaz sem' jih vodil v boj, jaz sem odgovoren za vse, kar so storili. Ponosen sem, da ste mi zaupali, ni za korak se ne umaknem. Vedel sem, kaj me čaka, vem, kaj ima priti. Branil te bom, prijatelj, ne boj se, ko bi te le rešiti mogel! — Ali res? je oživel Gušetič. Vstal je in ponudil prijatelju roko. Vročično je žarel njegov koščeni obraz. Čemu si me torej mučil? Čemu si govoril kot moj najhujši sovražnik? — Moral sem! Tu smo mi — tam so oni! Med nami in njimi ni sprave! Njih gradove smo hoteli zrušiti, njih nasilje in oblast. Pravična je bila naša borba. Okrutno in nečloveško so nas zlomili, v krvi so zadušili naš upor. Zdaj so oni gospodarji, krvavi, besni od sovraštva. Ilija se je ustavil, kakor da mu je nekaj presekalo misel. Ozrl se je navzgor, v okno. Le malo svetlobe se je še kradlo skozi železje, celica je temnela. — Nekaj mi pravi, je nadaljeval, ne da bi mogel odtrgati oči od pred-večerne luči, nekaj mi pravi, da se ne bom več rešil iz teh zidov. Čuvajo me kakor zlato, prenevaren sem. Slutim, da me bodo kmalu sodili. A tožnik, tožnik bom takrat jaz! Tožnik za vse, ki so trpeli in umrli za pravico, za mučene in preganjane, za vse, ki so svojo vero zapečatili s krvjo! Naj se krohočejo danes, krvniki, naši nesreči! Preden bom legel v grob, se bodo zgrozili. Ne boj se, Gušetič! Naših ognjev niso pogasili. Gorijo in bodo goreli vso dolgo noč. Do tedaj, da pridejo za nami in vzdignejo ščit, ki je padel v naši smrtni uri. Da ga vzdignejo in nesejo v veliko zarjo! Opomba. Po Gubčevi strašni smrti 15. februarja 1573. v Zagrebu, so fevdalci ujeli še Ilijo Gregoriča, voditelja kmečke vojske in njegovega tovariša Mihaela Gušetiča. Odvedli so ju na Dunaj, kjer so ju dolgo zasliševali. Končno so ju prepeljali v Zagreb, kjer je Gušetič umrl v ječi, strt, medtem ko so Gregoriča, neupogljivega, na tihem usmrtili. BUDDHA čajne mešanice so najboljše! TEA IMPORT Ljubljana, Večna pot 15 / Tel. 2626 Za čevlje rabite odlično domačo „GLAD” S KREMO N aš Mohamed dobri se moti, o bratje! Raj svoj on uživa sam v večnosti najl Ne šele po smrti, na onem tam svetu — Že tukaj imeti mi čemo svoj raj! Ljubimo se, bratje, tu, dokler živimo! In v raj si prestvarimo svet ta sami! Ljubezen — to sredstvo čarovno je sveto, Ki zemljo v najlepši nam raj spremeni. O, takrat že sreče pozemeljske solnce Ne bo na izbrancev sijalo le broj; Krivice brat delal ne bode več bratu, Utihnil na svetu krvavi bo boj. Ljubezen rodila svobodo bo zlato, Ne bo več sramotnih verig in okov; Vsi, kar nas svet nosi, le bratje in sestre . . . Ne bo več trinogov, ne bo več robovi Anton Aškerc, Iz „Bajramske legende" Niko Pirnat. Anton Aškerc Cedwewk Any.,Stepu U* eyw foot Berlin je lepo in veliko mesto. Električne se okorno premikajo, avtobusi se vztrajno in uporno silijo v ospredje, taksiji gibčno švigajo po gladkem asfaltu, motociklisti in kolesarji se urno in neprekosljivo gibčno umikajo električni, ki je ukovana v železne tire, težkim avtobusom in hitrim taksijem. Po Leipziger Strasse se sprehajajo elegantne dame in brezposelne delavke, petični kavalirji in lačni otroci. Tam nekje na oglu magazina Wertheim stoji slepec, invalid. Sloni ob zidu ter ponuja publiki razglednice in časopise. Ob nogah mu leži lep nemški ovčar, ki ima prepasan bok z rumenim platnom, na katerem je velik napis: »Moj gospodar je izgubil v svetovni vojni vid. Kupujte pri njem razglednice in časopise. Prosim, lepo prosim!« Stojim in gledam. Odkod poznam tega človeka? Stopim k njemu. — Ali niste bili v februarju 1917 pri Lawrinowu? Slepec se je stresel. — Kdo ste? — Ali niste Müller? Heinrich Müller? — Kako veste? Okrog naju so se jeli zbirati radovedneži. Bilo mi je neprijetno. — Kdaj greste zvečer domov? — Ob enaindvajseti. — Dobro. Počakajte me, prosim. Prišel bom po vas. Zvečer je Berlin še mnogo lepši, še mnogo veselejši. V kavarnah igrajo godbe, električne žarnice v stoterih barvah razlivajo mavrično svetlobo po gosto obljudenih ulicah. Le slepec je enako žalosten, le pes leži enako mirno. Stopil sem k njemu. — Ali greva? Obrnil se je k psu: — Halo, Soniman, pojdimo! Pes se dvigne, se pretegne ter počasi in previdno povede svojega gospodarja do prvega križišča. Na križišču se ustavi ter počaka na znamenje stražnika. Potem pa mirno na drugo stran. Pripelje naju v staro mesto ter povede skozi obokano vežo v prvo nadstropje. V prednji sobi se vzpne in pritisne na kljuko. Nekdo naglo odpre vrata. — Dober večer! — Dober večer. Kdo je prišel s teboj ? — Zdi se mi, da ga poznam. Po glasu. Bili smo skupaj na fronti. — O, gospod nadporočnik! Pred menoj je stal starejši Hein- richov brat, korporal pri moji nekdanji stotniji. Segla sva si v roke. — Saj res, nadporočnik je. Nisem se mogel spomniti! je- rekel slepec. Nekoliko trenutkov smo molčali, le pes je nemirno hodil iz kota v kot. — Soniman, psiček moj, pozabil sem nate! Evo ti, vzemi. Pobožal ga je po glavi in položil predenj veliko lončeno skledo s kostmi in juho. — Sedite, gospod nadporočnik! — Kakšen nadporočnik! sem. rekel. To je bilo nekdaj, pa se ne bo — upam vsaj — nikdar več povrnilo. — Mogoče pa vendarle! Stisnil je pest ter udaril po mizi. — Mogoče pa! Tudi slepec je sedel. Vsi trije smo sedeli okrog mizice. Samovar je šumel. Tramvaj je zvonil tam daleč nekje. Avtomobili so tulili kakor lačni volkovi, pod trhlim podom so se preganjale in cvilile podgane. smo vedeli, kaj je vsakomur bilo dO' ločeno izvršiti. Jaz sem bil določen za napad na oficirsko podzemnico, ki je stala nasproti našemu prisluškovalcu št. 6. Slepec je pripovedoval: — Kako se je moglo zgoditi, vas zanima? Prav tisto nedeljo, ko ste odšli na italijansko fronto, smo zvedeli, da bo prihodnji dan napad. Bili Käthe Kotlwitz, Proletarska žena smo dobro pripravljeni. Saj veste, da smo se v Skobeljevem taborišču šest tednov vadili in urili v napadu na smrtno koto 317., s katere so nas sibirski strelci kosili, kakor da smo bili zrelo klasje. Do pičice natančno Stemnilo se je. Počasi smo se, drug za drugim, splazili po trebuhu proti prisluškovalcu. — Ali ni bil prisluškovalec št. 6 pred žičnimi ovirami? — Da, pred španskimi jezdeci je ležal za plitvim prsobranom. Bil je oddaljen kakšnih štirideset metrov od ruskega jarka. Zbrali smo se v nizkem jarku, ki je nekdaj tvoril del naše prve linije. S prisluškovalcem vred nas je bilo 12. Naročeno nam je bilo: Točno ob devetnajstih se razvrstite, tri minute pozneje pa izvršite naskok! Samo z ročnimi granatami. Plaziti se dvajset korakov v strnjeni vrsti, priplaziti se kolikor mogoče bliže k ruskemu prsobranu, potem pa na žvižg našega poročnika skočiti, pognati se s silnim zaletom naprej, zagnati v ruski jarek ročne granate, z granatami ih bodalom »sčistiti« jarek ter tako zavzeti smrtno koto. Za nami je stala v pripravljenosti stotnija pešcev, oddelek strojnic in oddelek infanterijskega topništva. Le tem je bilo naročeno zasesti ruske jarke, jih preurediti za obrambo proti Rusom ter jih braniti proti protinapadu. Infanterijski stotniji in oddelku strojnic je poveljeval nadporočnik Habersohn, saj ste ga poznali? — Prav dobro. Bila sva si vedno v laseh. Ob polu devetnajstih smo bili že vsi zbrani. Levo in desno od nas so se prav tako plazile proti prisluškovalcem sence. Mirno. Mraz. Zeblo me je v noge. Nekje desno od nas, a zelo daleč, se je slišalo signaliziranje plinskega napada. Pred nami je, morda kakšnih pet in dvajset do trideset metrov oddaljen čepel v jarku ruski prisluškovalec. Zdi se mi celo, da sta bila dva. Ali so slutili, da se nekaj pripravlja? Ali so nemara celo določeno vedeli? Iz ruskih jarkov ni bilo slišati niti najmanjšega šuma. Ko sem druge večere slonel na prsobranu kot prisluškovalec, sem po navadi zelo intenzivno poslušal vrvenje tam preko. Petje, žalostni, včasih poskočni 'akordi harmonike. O, kako otožno. Še danes se mi dviga iz srca jok, kadar se budijo v meni vse tiste otožne melodije, ki so se mi tedaj vkoreninile v najglobljo globino moje zavesti in krvi. Vse je minilo, vse je umrlo, samo tiste pesmi so ostale v meni žive in silne. Tiste bele planjave in petje strojnic. Osameli streli, žvižgajoči izstrelki, ki so si visoko v zraku križali pota. Vse to je včasih bilo tako čudno lepo, zapeljivo, neznansko žalostno, tako žalostno, da sem si včasih zaželel umreti. Bilo mi je včasih, kakor da me je tista ilovnata zemlja vrgla iz sebe, kakor da me je rodila, da bi v meni izjokala gorje brezmejne samote. Pesem harmonike, ruska pesem ... Kakor zatajevan srd, kakor hrepeneča molitev tisočletja že uko-vanega sužnja... Resnično: Nikdar nisem slišal nič bolj pretresljivo silnega. — To je bilo pač zato, ker smo bili tedaj na fronti, ker smo vsi živeli tako nepopisno žalostno, tako nenavadno čudno. — Ne, ne, niti danes se ne morem otresti tistih vtiskov. Naj nadaljujem. Tisti večer je bilo tiho. Začutili smo, da tam preko vedo. V prsih nas je nekaj stisnilo. Bali smo se. — Bali ste se? — Da, bali. Vedno smo se bali, tistikrat pa še prav posebno. Nemir, ki se je rodil v ruskih jarkih je z vso svojo težo padel na nas, kakor pade megla na jetična pljuča. Nemogoče je povedati, kako neznansko težko smo čakali, da so minile vse tiste neskončno dolge minute. — Vem,, vem! sem zašepetal. — Nohte sem si grizel, izgovarjal sem imena ljudi, ki so mi bili dragi, po hrbtu me je spreletaval mraz. Tisoč misli mi je rojilo po glavi. Druga je preganjala drugo; vsaka je hotela biti prva, vsaka je silila v ospredje. Kakšen smisel ima osvojiti prav to koto? Nekoč ne bo ta kota od ni- kogar. Koliko mož je že obviselo na žičnih ovirah. Če bi se uprl? Ustrelili bi me! Ce bi vsaj bil kdo, ki bi izrekel tisto veliko besedo, če bi bil kdo, ki bi nas mogel povesti v boj! Pa ga ni, ga ni... Pogledal sem na uro. Še nekoliko minut do devetnajstih. Še pet minut. — Tra-ta-ta-ta-ta-ta-ta—ta ... Ruska strojnica. Levo in desno so iz ruskih jarkov, iz ognjenih žrel bruhnili rdeči, bakijasti plameni. Pet mož se je pred menoj v dveh, treh trenutkih spremenilo v oglje. Strašna vročina me je oplazila po Käthe Kollwitz, Bolezen Literatura. Zagreb Ni ga. Ali se bo kdaj rodil? Noge so se mi tresle. Po životu me je oblival pot. Vse misli v mojih možganih so se spojile v brezoblično svinčeno kepo. Zazdelo se mi je, da sem navznotraj oslepel. — Naprej! Plazili smo se. Zdelo se mi je, da je trajalo neznansko dolgo. Žvižg. Dvig. Zalet. Naskok. — Hura! Hura! Hura! vsem telesu. Začutil sem zbodljaj prav v kri. Kriknil sem. Poročnik je zavpil: — Nazaj! Obrnili smo se ter zdrveli nazaj. Tedaj pa so zaropotale naše strojnice. Ne, ne, nisem se zmotil, bile so prav zares naše. Začutil sem udarec v obraz. Kakor da me je nekaj prav rahlo opeklo. Tedaj pa nič več. Slepec je umolknil. Čez nekaj časa se je obrnil k starejšemu bratu ter mu rekel: — Nadaljuj, Alfred! Alfred je slonel s komolci na mizi ter si podpiral glavo. Kadil je pipo. — Zakaj me mučiš, Heinrich? Onesvestil sem se. Edinole ti veš, kako se je zgodilo. — No, naše strojnice so te ranile. — Naše strojnice? Kaj pomeni to? Ali so strojnice žive? — Ne muči me! — Kdo je stal ob strojnici? Kdo je ciljal? Kdo je streljal? To povej! Slepec se je dvignil, se naslonil z dolgimi rokami na mizo, si strgal jezno naočnike raz obraz ter jih položil na mizo. Iz očesnih votlin mu je pogledala strahotna tema. Pes se je dvignil, se vzpel s prednjima nogama na mizo ter se zagledal v slepca. — Pomiri se! mu je velel Alfred. — Kdo je streljal. Kdo! — Vojak si bil, pa ne veš, kaj je zapoved. — Kdo more komu zapovedati, naj strelja na — brata? — Heinrich, krivico mi delaš! Okoliščine so bile takšne! — O poznam vas — vse! Vedno so okoliščine krive! Tisoč izgovorov najdeš, najdete! Ali ne morete razumeti, da ne gre za besede, da gre zgolj za — dejanja? Da, da, vse vem! Kje si mogel vedeti, da boš uprav svojega brata zadel? Nikdar pa ne boš mogel zanikati, da si nedvomno vedel, da si streljal na svoje tovariše, na svoje prijatelje! — Nadporočnik je zapovedal: Streljaj! Pobij te strahopetne pse. Cincal sem ... — Da, da, cincal si! Udariti bi ga bil moral po glavi, da bi se bil zvrnil, ubiti psa! — Riskirati svoje življenje? — Riskiral si rajši moje oči! Zakaj me nisi ubil? Zakaj ne? Ubij me, ubij me tu, pri tej priči! Končal boš svoje delo! — Heinrich, razburjen si! Lezi! — O, nikdar več nisem videl. Luiza mi je zbežala. Kako presunljivo je kriknila, ko me je zagledala v bolnišnici. Zagnusil sem se ji. Ubij me, strahopetec! Iz strahopetnosti si streljal name, iz strahopetnosti si ubijal, iz strahopetnosti gledaš to moje bedno življenje! O. da me ni tedaj Soniman izvlekel iz vode! Ljuba moja žival! Pridi sem! K meni! Soniman moj, psiček moj! Pes se je vzpel više ter mu položil svojo glavo na prsa. — Soniman moj, o, da ni tebe! Povej, ti ne bi nikdar streljal name, ker si žival! Ker si.žival, ali ne, Soniman moj? Poljubil ga je na glavo. Pes je pretresljivo zacvilil. Zajokal je malone človeško. Alfred se je ves tresel. Slepca sva položila v posteljo. Pes mu je položil svojo glavo na prsa. Po prstih sem stopal iz sobe. Alfred me je pospremil na ulico. — Povejte mi, gospod nadporočnik, ali sem kriv? — Sami presodite! — Ne morem. — Nočete, ker se bojite. — Ne morem. — Mislim, sem dejal počasi in preudarno, da smo vsi krivi. Molče sva si podala roke. Bilo je že pozno. Po cestah vse tiho. Celo Leipziger Strasse je dremala. Slepec s časopisom in psom stoji še danes tam. Dame še vedno hodijo mimo. Dragulji se še vedno bleščijo v izložbah. Krivci še vedno kujejo nove zločine. Boječi še vedno samo čakajo in umirajo... Käthe Kolhvitz, Obup 7. HUodc-, jlfysb/o- industrijskega veka Kdor pazno motri gospodarski, socialni in politični razvoj naše dobe, se ne more otresti občutka, da stojimo na pragu nove dobe v zgodovini človeštva, ki se polagoma oblikuje iz množice med seboj povezanih pojavov, kakor n. pr. svetovna vojna, ruska revolucija, fašistovski pokreti in svetovna gospodarska kriza. Ker se vse novo v zgodovini javlja kot nasprotje (antiteza) danemu, se more tudi naša doba pravilno razumeti samo, če pri primerjanju sedanjosti s preteklostjo dana nasprotja jasno izsledimo in opredelimo. Vek, ki se sedaj umika novemu, je vek modernega industrijskega kapitalizma. Rodil se je v drugi polovici 18. stoletja. Že v začetku 19. stoletja se je začel uveljavljati na vseh področjih in kmalu je prodrl v najbolj oddaljene predele sveta. Gnan od dalekosežnih izumov v tehniki in znanosti je preobrazil svet in mu vtisnil svoj pečat. Temeljil je na zasebni lastnini in svobodni in neovirani igri gospodarskih sil, ki jo uravnavajo samo zakoni konkurence, ponudbe in povpraševanja. Vendar napredek, ki ga je prinesel industrijski kapitalizem1 svetu, spremljajo že od začetka temne sence, kakor periodične gospodarske krize, obubožanje mas in nepremostljiva razredna nasprotstva. V političnem življenju so se uveljavila več ali manj povsod načela demokracije, ki so služila meščanstvu, da je razbilo ostanke fevdalne in stanovske ureditve družbe. Posluževal se. je teh načel tudi proletariat v svojem osvobodilnem boju proti meščantvu, ki je vsled tega že proti koncu 19. stoletja le s težavo branil zavzete postojanke na tleh demokracije in parlamentarizma. Poleg demokracije se je zmagovito uveljavil nacionalizem, ki je stremel prvotno za tem, da na- domesti nenarodne državne tvorbe, prevzete iz srednjega veka in nastale po zavojevanju in podedovanju, z državo, ki sloni na vsem umljivi skupnosti jezika in kulture. Komaj je bil cilj dosežen, je nacionalizem začel služiti imperializmu gospodarskih sil, ki so se krile za fasado narodne države, kar je pri prizadetih vzbujalo odpor, seveda zopet v znaku nacionalizma. Popolnoma drugo lice kaže položaj po veliki katastrofi svetovne vojne, ki je znatno pospešila določene razvojne smeri, ki se javljajo že pred njo. Kapitalizem je stopil v svojo zrelo pozno dobo. Označuje ga vezano gospodarstvo. Trusti in karteli zavirajo svobodno igro konkurence, utesnjujejo trg in vodijo produkcijo. Država se razvija povsod v velikega podjetnika, saj je narasel delež držav v gospodarstvu v 1. 1914 za 11%. Svetovna gospodarska kriza bo ta razvoj samo pospešila, saj se v vseh državah javlja vedno znova klic po državni intervenciji v tej ali oni gospodarski panogi. Še celo v klasični deželi kapitalizma, Ameriki, ze množijo glasovi iz vrst podjetnikov, ki predlagajo gospodarstvo po načrtu (dirigirano gospodarstvo), kakor ga ima sovjetska Rusija, seveda pod pogojem, da se načelo zasebne lastnine ne krši. V političnem življenju opazimo povsod močno oslabljenje demokracije, v kolikor se je javljalo v obliki parlamentarizma. V Rusiji je zavladala diktatura proletarijata, ki naj ustvari brezrazredno družbo, meščanstvo je v strahu poseglo po fašizmu ali pa se je izvršilna oblast polastila države v obliki diktature kot navidezno nevtralni faktor. Nacionalizem se je izrodil v zaslepljeni šovinizem, ki ne onemogoča samo gospodarskega sodelovanja držav, potrebnega v do- bi svetovnega gospodarstva, temveč pripravlja tudi nove vojne konflikte. Po svojem prehodnem značaju je naša doba precej slična drugi polovici 18. stoletja. Tudi takrat so spremembe pod površino postale vidne. delo Wealth of nations, ki je postalo teoretična osnova meščanskemu narodnemu gospodarstvu. V Ameriki so si angleške kolonije izvojevale neodvisnost, francoska revolucija je zadala smrtni udarec fevdalizmu. Frans Masereel, Naš »brat« Bila je to doba industrijskega prevrata v Angliji, ko je para nastopila svojo zmagovito pot, ko je človek dobil možnost, da s stroji postoteri svoje sile in ko se je začel tvoriti industrijski proletariat. Adam Smith je napisal takrat svoje znamenito Bili so to prvi krepki utripi moderne dobe. Po svojih posledicah je nedvomno najvažnejša tzv. mehanična revolucija, ki je nastala v sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja v Angliji, prešla na evropsko celino in povzročila popolen prevrat v industriji. Predvsem moramo omeniti uvedbo parnega stroja. Ideja parnega stroja ni bila nova. Nekateri učenjaki so se bavili z njo že v 16. stoletju in celo vladarji so ji poklanjali svojo pozornost. Vendar je izsilila ta izum šele potreba gospodarskega življenja. Parni stroj se uporablja spočetka izključno kot črpalka v rudnikih. Proti koncu 17. stoletja je postalo jasno, da ni mogoč napredek v rudarstvu, če se ne najde sredstvo za hitro in izdatno črpanje vode. Z globino so rasle težkoče in mnogokrat so rabili okoli 500 konj za črpanje vode iz ene same jame in še se je zgodilo, da je voda jamo zalila. Tomaž Savery je skušal pomagati rudniškim lastnikom, ki niso mogli premagati dotoka vode, s svojimi parnim strojem, ki ga je dal patentirati 1. 1695. Dal mu je značilno ime »rudarjev prijatelj«. Črpalka in parni stroj sta združena v enem samem aparatu. Konstrukcija je bila še precej pomanjkljiva in praktična uporabnost majhna. »Rudarjev prijatelj« je postal Saveryjev parni stroj šele v obliki, ki mu jo je dal Newko-rmen. Navzlic nedostatkom so rudniki v Cornwallesu v tridesetih letih 18. stoletja že precej uporabljali izboljšani parni stroj. Daleč pa je nad-krilil vse svoje predhodnike parni stroj, ki ga je iznašel po dolgem trudu James Watt. Ustanovil je z Boul-tonom podjetje za izdelovanje novih strojev. Uspeh novega parnega stroja je prekosil vsako pričakovanje že pri prvi uporabi 1. 1777 v nekem rudniku Cornwallesa. Watt piše o tem Boultonu: Hitrost, sila, velikost in strašni ropot stroja je zadovoljil vse, ki so ga videli, prijatelje, kakor tudi sovražnike. Uravnal sem ga enkrat, dvakrat tako, da je mirnejše tekel in manj ropotal. Toda Mr. Wilson (posestnik rudnika) ne more spati, če ne ropoče. Mimogrede povedano, ljudje sklepajo iz veličine hrupa na jakost stroja. Skromna zasluga se tu ravno tako malo ceni kakor prj človeku. L. 1790 ni bilo v Cornwallesu nobenega stroja več po sistemu Sa-very-Newkomen, izpodrinili so jih Watt-Boultonovi stroji. Po daljšem prizadevanju je Boulton pregovoril Watta, da je preuredil parni stroj z nekaterimi spremembami za industrijo in tako se je 1. 1782 prvič uporabil parni stroj kot pogonska sila za predilni stroj sistema Awkright, Če bi hoteli določiti kako letnico za začetek industrijskega veka, kar je v splošnem malo hvaležna naloga, bi bilo še najbolje izbrati 1. 1782. Medtem ko je Watt izpopolnjeval parni stroj, ki naj postoteri človeške sile, se je pojavilo v vseh važnejših panogah industrije stremljenje, nadomestiti s stroji ročno delo, zlasti v tekstilni industriji. Tekstilna industrija ni mogla znatno napredovati, ker prelci niso mogli založiti tkalcev s potrebno količino niti, zlasti odkar je Kay 1. 1760 izboljšal statve in s tem znatno pospešil delo tkalca. Povpraševanje po lahkih natisnjenih tkaninah iz bombaževine (Indiennes, ker so prvotno prihajale iz Indije), je bilo zelo veliko in število podjetij je naglo raslo. Vendar predlo se je na star in tehnično zaostal način, osem do deset prelcev je bilo popolnoma zaposlenih za enega tkalca. Od sredine 17. stoletja so se začele ustanavljati povsod šole za prelce, podeljevale so se premije, da privabijo nove prelce in s predenjem so bile zaposlene kaznilnice, ubožnice in sirotišča. Vse to ni zadostovalo, založniki so se ljuto borili za razpoložljivo količino prediva in po možnosti preprečevali ustanavljanje novih tkalnic. Iz te zadrege je lahko pomagal samo stroj in tako so se vrstili poskusi, dokler ni 1. 1772 Awkright iznašel predilni stroj z vreteni, imenoval ga je »wa-ter-frome«, ker je bila pogonska sila voda. Niti so bile sicer močne, vendar predebele za nežnejše tkanine. Kmalu nato je Hargreave odpra- vil ta ncdostatek, sestavil je stroj, ki je predel izredno fine in tanke niti in mu dal po svoji hčerki ime »Jeny«. Zaključek na tem področju pa pomeni 1. 1775 Mule-stroj od Cromptona, ki je združil dobre strani svojih predhodnikov, kajti niti so njem se je po iznajdbi predilnega stroja popolnoma preokrenilo. Na Jeny-stroju je prelec napredel v istem času dvestokrat več prediva, kakor prej in zato tkalec ni mogel dovolj hitro slediti. Ravnovesje je bilo vzpostavljeno, ko je angleški D 6 j M 38 ip m ÄPffu Frans Masereel, Možgani .bile močne kakor pri water-frome stroju in obenem tanke, kakor pri Jeny-stroju. Izdelovali so odslej v Angliji ne samo ketune, ki so jih še nedavno dobivali iz Indije, temveč tudi museline izredne nežnosti in prozornosti. Razmerje med predenjem in tka- župnik Cartwright iznašel mehanične statve. En delavec je natkal na njih toliko, kakor 80 tkalcev z roko. Ker so prve mehanične statve imele precej nedostatkov, so izrinile ročno delo v večji meri šele v prvi polovici 19. stoletja. Z uvedbo strojev je postalo pe- reče vprašanje pogonske sile. Pri prvih predilnih strojih so uporabljali kot pogonsko silo ljudi, živali in vodno moč, kajti izumi v tekstilni industriji se pojavijo v času, ko je James Watt šele izpopolnjeval parni stroj. Izreden porast tekstilne industrije je postal šele mogoč po uporabi parnega stroja 1. 1782. Ker so s tem odpadli vsi zadržki, se je tekstilna industrija skokoma razvijala v prav moderno industrijsko panogo. V ozračju tekstilne industrije so se uveljavili zakoni svobodne tvoritve cen, konkurence in izbora, tu se je rodil gospodarski liberalizem, ki ga je oznanil Adam Smith v svojem znamenitem delu »Blagostanje narodov«. V tekstilni industriji se pojavijo prvi veliki podjetniki, ki so obenem še tehniki in izumitelji, kakor Ackwright in Cartwright. Tekstilni podjetnik ni bil samo Richard Cob-den, ki je nekoliko pozneje v Angliji zmagovito uveljavil načela gospodarskega liberalizma, temveč tudi Owen — predhodnik socializma. V 18. stoletju si je tudi kovinska industrija ustvarila predpogoje za izredni razmah v 19. stoletju. Še v začetku 18. stoletja se je za taljenje in predelovanje železa uporabljalo izključno oglje in tudi orodje je bilo še isto, kakor v starem veku, kladivo, klešče in meh. Na en mah se je moglo prekovati in preoblikovati največ 2 do 3 tone železa. Primitivno orodje so sicer kmalu nadomestili pihalni stroji, valjarji in kladiva na vodni pogon, nikakor pa se ni mogla odstraniti največja ovira za razvoj kovinske industrije, ki je ležala v preveliki potrošnji lesa, ki so ga že itak potrebovali mnogo več kakor dandanes. Rabil se je les za orodje, orožje, mostove, vozove in ladje. Iz lesa so gradili hiše celo v mestih in, ker so pogosti požari uničevali cele naselbine in mestne dele, je gradbeni les bil vedno znova potreben. Sodobniki so tožili, da industrijska podjetja, kakor steklarne, opekarne, zlasti pa livarne, kar požirajo gozdove. Za eno tono železa so porabili 4 klaftre gradbenega lesa in zato ni čudno, če so se okoli livarn širile ogromne goličave. Mnogo let je preteklo, preden je vzrasel zopet nov gozd. V vseh deželah so izšli predpisi, ki so omejevali delovni čas v železni industriji in določili količino lesa, ki se sme uporabiti. Ponekod je bilo prepovedano ustanavljati nove obrate. Duhovi so bili koncem 18. stoletja zelo razburjeni, pomanjkanje lesa je postalo vprašanje evropske kulture, ki se je dalo rešiti samo tako, da se les oziroma oglje povsod, kjer je bilo to mogoče, nadomesti s premogom, zlasti pa v livarnah in plavžih. Premog so takrat že uporabljali v manjših količinah za domače ognjišče in celo v nekaterih industrijskih podjetjih, zlasti v opekarnah in pivovarnah. Za taljenje železa pa se premog ni mogel uporabljati vsled raznih škodljivih primesi. Abraham Derby je 1735 rešil problem, kako pridobiti brez uporabe oglja sirovo železo s tem, da je predelal premog v koks. 1780 se je Cortsu posrečilo spremeniti pri izključni uporabi koksa sirovo železo v palčici. Glavna ovira za razvoj železne industrije je padla. Produkcija železa, ki je znašala v sredini 18. stoletja povprečno 12 do 17 tisoč ton, je poskočila leta 1788 na 68.000 ton in od teh je bilo 54.000 ton taljenih s koksom. Leta 1806 je produkcija znašala 244.000 ton, leta 1823 pa že 455.000 ton. Še v sredini 18. stoletja je bilo v Angliji razširjeno mnenje, da je bolje uvažati železo iz Švedske in Rusije, kakor pa uničevati doma gozdove. V začetku 19. stoletja pa je Anglija postala že velika izvozna dežela za železo. Opisani napredek v industriji je moral nujno vplivati na izboljšanje prometnih prilik. Anglija je v tem oziru spadala med najnaprednejše države Evrope, ker je imela dobro razvito kanalsko in cestno mrežo. V 18. stoletju se vrstijo poskusi, zgraditi vozilo, ki bi ga premikala para. Vzeli so navadne tovorne vozove in na nje postavili Wattov parni stroj. A nepremostljivo oviro so tvorile slabe ceste, vsled nepresta- že železne tračnice, po katerih so konji vlekli male, z rudo obložene vozove. Kmalu so konje poskušali nadomestiti s parno silo, vendar je bil dolgo časa ves trud zaman. Šele Trevithik in Vivian sta leta 1802 zgradila prav uporabno loko- Frans Masereel, Shod Literatura, Zagreb nih sunkov se je mehanizem moral poškodovati, izumitelji so kmalu uvideli, da se na ta način ne da doseči uspeha. Nove možnosti so se odprle, ko so začeli uporabljati parno silo na tiru. Že v 16. stoletju so bili v rudnikih Hartza v rabi leseni tiri. Da se preveč ne obrabijo, so jih sčasoma začeli oblagati z železnimi ploščami. V šestdesetih letih 18. sto-Letja so v angleških rudnikih polagali motivo. Daleč pa je prekosil svoje predhodnike George Stephenson, ki je leta 1812 zgradil lokomotivo za premogovnike Newcastla. Ne samo, da se je stalno premikala, temveč vlekla je tudi osem vozov, obloženih z 8—10 tonami s hitrostjo 6 km na uro. Prva železnica, ki je služila javnemu prometu, se je otvo-rila leta 1825 med Stocktonom in Darlingtonom. Čeprav je Stephenso- nova lokomotiva vozila sedaj že s hitrostjo 16—17 km na uro, je vendar še dolgo trajalo, preden so lokomotive nadomestile konje. 25. aprila 1829 je železniško ravnateljstvo v Manchestru razpisalo nagrado 500 funtov za lokomotivo, ki vleče trikratno lastno težo s hitrostjo 10 angl. milj na uro. Pri tekmi lokomotiv v Rainhillu oktobra istega leta je zmagala izboljšana Stephensonova lokomotiva »Rocket«, ki je vlekla petkratno lastno težo s hitrostjo 14—20 milj na uro in s tem daleč prekosila stavljene pogoje. Čeprav so bili s Stephensonovo lokomotivo osnovni tehnični problemi rešeni, se je vendar železniški promet le s težavo uveljavil vsled nasprotovanja javnega mnenja, ki so ga podpihovali zakupniki pošt in posestniki kanalov. Pod vtisom tega nasprotstva so znanstveniki in zdravniki podajali izjave, kjer so svarili pred vožnjo po železnici, češ, da utegne povzročiti težke možganske pretresljaje pri potnikih in gledalcih. Priporočali so, da se naj železniški tir v varstvo ne-udeleženih ljudi obda vsaj z visokim in močnim plotom*. Ko so predložili leta 1825 angleškemu parlamentu načrt prve železnice, so nekateri govorniki dokazovali prednost konjske sile pred parno, češ, da grozi pri uporabi lokomotive nevarnost, da se bodo potniki v tunelih zadušili in da bodo iskre požgale polja. Živali v1 okolici bodo poginile iz strahu pred hrumenjem in piskanjem lokomotive in kure ne bodo več legle jajc. Tudi verski pomisleki so se javljali, češ, da je železnica hudičeva iznajdba in da je greh, uporabljati za prevoz parno silo, ko je vendar ljubi Bog ustvaril zato konje in druge živali. Gradnjo novih; železnic so ponekod spremljali krvavi spopadi. Vendar navzlic vsem' oviram je Anglija že v sredini 19. stoletja imela precej gosto železniško mrežo. Na evropski celini je vozil prvi vlak leta 1835 v Belgiji med Brusljem in Mechelnom — in nato so naglo sledile druge evropske države. Kateri predpogoji so omogočili opisani industrijski in tehnični prevrat v Angliji, ki je imel tako nedo-gledne posledice za razvoj človeštva? Nemalo zaslugo imajo prirod-ne vede, ki so dosegle potrebno stopnjo zrelosti. Iznajdba parnega stroja n. pr. je neposredna posledica znanstvenega razvoja v 17. in 18. stoletju, kajti Savery in Newkomen sta osnovala svojo iznajdbo na epohalnih odkritjih Toricellija o teži zraka. Ker še nista imela eksaktnega znanja o toploti in njenih učinkih, je moralo biti njih delo nepopolno. Za daljnji napredek je bil potreben zanesljiv toplomer in med leti 1714—41 so ga izpopolnili Fahrenheit, Reaumur in Celsius. Okoli leta 1760 je profesor na univerzi v Glasgowu Jožef Black izgradil nauk o toploti. Imel je vedno veliko poslušalcev in najpridnejši med njimi je bil mož, ki je pozneje izsledke znanosti uveljavil v praksi — James Watt. Ostali izumitelji v drugi polovici 18. stoletja sicer niso bili znanstveno šolani ljudje. Hargreave, izumitelj Jeny-stroja, je bil tkalec, Ack-wright, iznajditelj water-frome-stro-ja, brivec, Cartwright, izumitelj mehaničnih statev, pa podeželski župnik. Vendar jih veže okolnost, da so se vsi brez izjeme bavili dalje časa z deli na področju praktične mehanike, zlasti z urarstvom. Posredna zveza z znanostjo postane s tem očitna, kajti ura je bila že v sredini 17. stoletja točen instrument z mehanizmom, ki je temeljil na Galilejevih znanstvenih izsledkih o gibanju in njeni zakonitosti in Huygen-sovih o nihalu. Ostali predpogoji za nastanek moderne industrije, delavna sila in kapital, so bili v Angliji dani. Številne delavne moči, ki so bile prej vezane na deželo, so postale takrat proste vsled dalekosežnih sprememb v agrarnih odnošajih, V 15. in 16. stoletju je propadla stara vaška uredba, po kateri je večina zemlje občinska last. Razbili so jo plemiči in premožnejši kmetje, ki so izsilili razdelitev do skupne občinske zemlje. Zunanji znak te spremembe je bila ograditev (inclosure) občinske Okoli leta 1750 pa je ta stan izginil in z njim vred poslednja sled .skupne občinske zemlje. Po ograditvi je bil večji del teh malih kmetov prisiljen, da proda svoja zemljišča veleposestniku, ki je hotel zaokrožiti in strniti svoje posestvo. Če se jim je posrečilo pridobiti s prodajo znat- v. i' äfft» »tot, »911 Frans Masereel, Polom zemlje. Veleposestva, ki so se s tem povečala, so obdelovali zakupniki z delavci in najemniki. Zelo donosno je tudi bilo, spremeniti polja v pašnike, kjer so se pasle ovce, kajti volna je stalno rasla v ceni. Malega kmeta je ograditev hudo zadela, kajti dodelitev majhnega zemljišča ga ni mogla odškodovati za izgubo prejemkov iz občinske zemlje in tako je kmalu obubožal. Po Marxu je bil neodvisni kmetski stan (yeomanry) še v zadnjih desetletjih 17. stoletja številnejši kakor razred najemnikov. Tvoril je glavno moč Cromwella. nejšo vsoto, ki je zadostovala za obratni kapital, so lahko postali zakupniki veleposestniške zemlje, kar je bilo v splošnem ugodnejše, kakor se mučiti z lastnim majhnim gospodarstvom. Mnogi so hodili v mesta iskat srečo kot podjetniki v nastajajoči tovarniški industriji. Večinoma pa so mali kmetje po ogradit- vi popolnoma osiromašili, odšli so v mesta in postali mezdni delavci. Industrijska mesta so skokoma naraščala, tako n. pr. med leti 1773— 1801 Manchester od 27.000 na 95.000, Boulton od 5000 na 17.000, Leeds od 17.000 na 53.000, Birmingham od 30.000 na 73.000. Delavnih sil je torej bilo v obilici na razpolago. Važen predpogoj za nastanek moderne industrije je bila primerna akumulacija kapitala, ki je izvirala v glavnem iz živahne prekomorske trgovine. Odkar je Anglija postala neomejena gospodarica morj.a, so se v njej stekali dobički trgovanja s kolonialnim blagom in sužnji in rudarstva v kolonijah. Angleži se niso pomišljali pomnožiti te dohodke z navadnim ropom, prisilno trgovino in prisilnim delom. Domačini v kolonijah so morali velikokrat izročiti sadove lastnega truda za smešno nizke cene, zlato in srebro se jim je čestokrat enostavno odvzelo. Pridružilo se je še suženjsko delo na plantažah sladkorja in kave in v srebrnih in zlatih rudnikih. Zato ni čudno, da je Anglija poleg Holandije bila tista dežela, kjer so se nahajala največja premoženja, ki so prav lahko zadovoljila neznatno povpraševanje trgovine in industrije po kapitalu. Po carinskih knjigah je znašal čisti dobiček angleške zunanje trgovine s Španijo in njenimi kolonijami med leti 1710—1788 25 milijonov funtov, portugalski pa radi izredno ugodne Methuenske trgovske pogodbe celo 45 milijonov funtov, tako da se je proti koncu 18. stoletja trdilo, da prihaja vse zlato, ki kroži v angleškem denarnem prometu, iz Portugalske. Pri tem se pa ni upoštevalo afriško zlato, ki je ravnotako odtekalo v Anglijo, saj je znašal presežek iz afriške trgovine med 1. 1710—1792 20 milijonov funtov. Zato ni čudno, da se je poleg stare veleposestniške aristokracije (landet interest) silno razmahnil razred denarnih kapitalistov (monied interest). Značilno je, da je bila v dobi merkantilizma (16.—18. stol.) vsa angleška industrija ustanovljena in vzdrževana izključno s privatnim kapitalom, medtem ko je industrija na kontinentu prejemala od države stalno predujme, posojila in premije za izdelano blago, odvisen kapital je iskal izhoda v divji špekulaciji, ki se prav posebno izživlja v dvajsetih letih 18. stol., ko so ljudje na veliko kupovali delnice podjetij, katerih cilj je bil neznan ali vsaj skrajno sumljiv. Obilica kapitala se javlja tudi v tem, da je država dobila vedno z lahkoto posojila od zasebnikov, ki so bili veseli, da so denar lahko varno naložili. Nastajajoči industrijski vek je •torej našel v Angliji pogoje, ki so bili v vsakem oziru povoljni. Vidni znaki nove dobe so bili stroji in tovarne. Tovarn v našem smislu pred osemdesetimi leti 18. stol. ni bilo. V dobi merkantilizma razlikujemo tri oblike obrtnega delovanja, rokodelstvo, vezano v cehih, domačo industrijo ali založništvo in manufakture. Založništvo in manufakture so nastale šele v dobi merkantilizma, cehovstvo pa že v srednjem veku. Založništvo se je pojavilo v tistih obrtnih panogah, kjer se je produkcija ločila od prodaje. Älojstri so sicer še delali kakor poprej v svojih delavnicah, vendar izdelkov niso prodajali več direktno, temveč izročili so jih založnikom, ki so potem skrbeli za razpečavanje. Založništvo v obliki hišne industrije se je zlasti razširilo po manj rodovitnih podeželskih okrajih, kjer so bile delavske mezde nizke in kjer je imelo prebivalstvo, zlasti v zimskih mesecih veliko časa. Mali mojstri in delavci so bili večinoma popolnoma odvisni od založnikov, ki so razdeljevali potrebne sirovine, nadzorovali produkcijo in predpisovali delovne pogoje v svojo korist. Nekoliko pozneje kakor založništvo se pojavi manufaktura, ki tvori prehod iz decentraliziranega podjetja v obliki založništva in hišne industrije k fabriki. Od založništva se razlikuje po tem, da se produkcija vrši v delavnicah podjetnika in pod njegovim vodstvom. Podjetnik ne skrbi samo za prodajo izdelkov, temveč vodi tudi ves produkcijski proces. Loči se pa manufaktura od tovarne po tem, da se uporablja pri vseh bistvenejših delih produkcijskega procesa ročno delo. Rokodelci, organizirani v cehih, so proti koncu merkantilizma še sicer izdelovali več ali manj vse, kar je služilo neposredni uporabi konzumenta, kakor obleke, perilo, klobuke, čevlje, izdelke iz usnja, pohištvo, leseno in kovinasto posodo. Zato pa je v drugih obrtnih panogah zavladala hišna industrija in manufaktura. Razne tkanine, usnje, steklo se je izdelovalo izključno v hišni industriji in manufakturah. Ravnotako se je polastila hišna industrija ali manufaktura izdelovanja tistih uporabnih vrednot, ki so služile razkošju, kakor preproge, čipke, trakovi, svilene in žametaste tkanine, rokavice, porcelan, zrcala, dragoceno orožje in ure. Uvedba strojev je povzročila, da se v osemdesetih letih 18. stol. pojavijo prve tovarne. Prve Jeny ali Mule-stroje so sicer založniki še lahko namestili v starih delavnicah svojih mojstrov. Vendar, ko je število strojev naraslo in ko se je začel uporabljati parni stroj, je bilo treba zgraditi posebna poslopja in tako so nastale tovarne. Število tovarn se je izredno hitro množilo. L. 1786 je molel iznad hiš Manchestra en sam dimnik, ki je pripadal Ackwrightovi tovarni, 1. 1801 pa je bilo v mestu že 50 velikih tekstilnih tovarn na parni pogon. Stroji so imeli spočetka mnogo nasprotnikov, zlasti med rokodelci, ki so jim stroji odjedali kruh, in med ljudmi starega kova, ki so sovražili vsako novotarijo. Nasprotovali so jim tudi založniki, ki so se bali za svoj dobiček. Iznajditelji so bili preganjani, mnogokrat jih je razjarjena množica poiskala v stanovanjih in jim razbila stroje, oziroma modele in tako sta n. pr. Arkwright in Har- greave morala menjati bivališče. Vendar so podjetniki kmalu spremenili svoje nazore, spoznali so, da se da s tehnično boljšim načinom dela znatno povečati dobiček. Poskušali so odslej vsako tehnično novost hitro izslediti, posnemati in izkoristiti, ne da bi zato količkaj odškodovali izumitelje, katerih pravice so se velikokrat kršile na najbolj brezobziren način. Izkusil je to n. pr. Cort, ki ni sprejel za svoj izum od podjetnikov železarn nikake nagrade. Watt in Boulton sta se morala neprestano pravdati s podjetniki, ki so brez odškodnine uporabljali parni stroj in Arkwrightu je 1. 1785 država odvzela po prizadevanju tovarnarjev patent na predilni stroj, ki ga je sam iznašel. Tovarnarji so pripadali najrazličnejšim poklicem. Nekateri so bili prej kmečki posestniki, ki jih je ograditev prisilila, da zapuste svoja posestva. V novem industrijskem poklicu so pokazali velikokrat izredno podjetnost. Tudi mnogi založniki so se hitro uživeli v novi položaj in postavili stroje v poslopja, ki so jih dali v naglici zgraditi. Celo nekateri majhni mojstri in delavci, zaposleni prej v hišni industriji, so naložili težko prislužene prihranke v novo fabriško industrijo. Pionirji nove industrije so stali pred težko nalogo, organizirati nova podjetja, zlasti pa dobiti prikladne delovne moči. Ker je tovarniško delo veljalo kot poniževalno, mali mojstri in delavci, zaposleni v hišni industriji, nikakor niso hoteli zapustiti svojih domov in iti v tovarne in zaničevali so vsakega, ki je poslal tja svoje otroke. Prvi tovarniški delavci so bili zato kmetje, ki so obubožali po ograditvi in odšli v mesta, odpuščeni vojaki in občinski siromaki. Delo pri strojih je zahtevalo od njih disciplino, na katero so se le s težavo privadili. Nov način obratovanja so skoro načelno sovražili, kajti zahteval je od njih podreditev in naporno delo. Zivljenske razmere tovarniškega delavstva so bile skrajno slabe. Delovni čas je trajal 12 do 13 ur in še več, mezde so bile skrajno nizke in slabo hranjeni delavci so morali stanovati v umazanih hišah. Žensko in otroško delo je bilo zelo razširjeno in celo nedorasli otroci so delali 10 do 12 ur dnevno. Zato ni čudno, da se je pritajeno sovraštvo javljalo v tratenju sirovin in celo v namernem poškodovanju strojev. Ko so se uvajali stroji, so se sicer plače v denarju povečale, še bolj so se pa podražile življenske potrebščine, zlasti žito, in tako se je realna plača znižala skoro za tretjino. Delovne množice so vsled tega sklepale, da so stroji krivi poslabšanja plač in tako so ponekod nastali nemiri, razjarjene množice so napadle tovarne in razbile stroje. Zato je že 1. 1779 izšel zakon, ki je določal smrtno kazen, ki naj zadene poedinca kakor tudi »uporno in neposlušno množico«, ki bi v bodoče uničevala stroje. Udeleževali so se teh nemirov običajno delavci, ki jim je stroj odjedel kruh, kajti navzlic temu, da je bilo povpraševanje po delovni .sili veliko, se je vendar morala javiti vsled uvedbe strojev vsaj začasna brezposelnost, kakor n. pr. pri predilcih in tkalcih, dokler si niso poiskali dela drugod. Odpor delovnega ljudstva, ki se je obračal v napačno smer, ni mogel razvoja zavreti, korist nove tehnike je bila preveč očitna. L. 1788 so znašali stroški podjetnikov za siro-vine in delavske mezde 12 Sh. pri funtu prediva iz bombaževine, 1. 1800 po uvedbi predilnega stroja 3 Sh in 1. 1830 celo samo 1 Sh. Produkcija prediva iz bombaževine je silno narasla, samo v enem desetletju (1819—29) se je podvojila. Predilnicam so sledile tkalnice. Med 1. 1819—21 so izdelali v tkalnicah 80 milijonov funtov tkanin iz bombaževine. Ročno delo je takrat še prevladovalo. Med 1. 1844—46 pa se je izdelalo na pred kratkim: uvedenih statvah 348 milijonov funtov. Bombažne tkanine so se izredno pocenile in so jih odslej lahko kupovali tudi siromašnejši sloji. Zlasti se je naglo povečala uporaba srajc iz bombaževine, ki so se dale lahko oprati. Nagel padec umrljivosti, ki se opaža v tej dobi v Angliji, pripisuje Griffith večji čistoti, ki jo je omogočila pocenitev tkanin iz bombaževine. Na kontinentu je bil razvoj veliko počasnejši. Moderna industrija se je začela uveljavljati šele po 1. 1815, ko so se končale Napoleonove vojne. Razvoj industrije so tu ovirale ne samo nesigurne politične razmere, temveč tudi tehnična zaostalost, pomanjkanje kapitala in pomanjkanje delovnih moči, ki so bile še preveč vezane na deželo. Zboljšanje je nastopilo šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stol., moderna industrija si je povsod zmagovito utrla pot. Vendar nikjer ni industrija napredovala brez zastanka in celo začasnega nazadovanja. Vzrok temu pojavu so periodične gospodarske krize. Krize sicer niso nov pojav, laste si samo 19. in 20. stol., torej dobi strojne produkcije. Omenjajo se že v dobi merkantilizma (16.—18. stol.). Vzroki so bili prav različni, kakor n. pr. vojne, upori, slabe letine, pomanjkanje sirovin, borzne špekulacije in denarne zmede. Veže krize te dobe okolnost, da so pretežno trgovske krize, ne pa produkcijske krize. Sicer se je industrija včasih le s težavo prilagodila menjajočemu povpraševanju. Vendar do znatnejše nadprodukcije ni moglo priti radi zaostale tehnike, pomanjkanja obratnega kapitala in nerazvitosti kredita in s tem je odpadel tudi glavni vzrok na nastanek produkcijske krize. Uvedba strojev, katero spremlja razvoj svobodne konkurence, razširjenje svetovne trgovine, pomnožitev transportnih sredstev in ojačen je kredita, je po- Vzročiio novo obliko gospodarske krize. Označena je po notranji nujnosti, kateri se kapitalistično gospodarstvo ne more odtegniti, in po zakonitosti, ki se javlja v kroženju gospodarskih pojavov. Če začnemo z dobo visoke konjunkture, opazimo naglo naraščanje produkcije, razširjenje že obstoječih podjetij, ustanovitev novih, veliko uporabo kredita in povišanje cen. Doba visoke konjunkture se zaključi s polomom na borzi, nakar sledi doba depresije. Označuje jo zastajanje industrijskega delovanja, padanje cen, krčenje kredita, pogoste ustavitve plačil, pomanjkanje denarja, zatvoritev tovarn, odpuščanje delavcev, brezposelnost in beda. Francoz Jouglor je ugotovil, da si krize slede vsakih 7 do 11 let. V Angliji so krize 1. 1811, 1815, 1818 še posledica Napoleono- vih vojn, naslednje 1. 1825, 1836, 1847, 1857 pa je že povzročila nova kapitalistična produkcijska tehnika. Videli smo, da kazijo rojstvo industrijskega veka težke hibe, ki jih ni zakrivil stroj sam, po sebi, temveč kapitalistični družabni red. Napredek, ki ga je prinesel industrijski vek, je^ ogromen, vendar drago plačan. Že od početka trpi na notranji neskladnosti in neuravnovešenosti, ki se drastično javlja v periodičnih gospodarskih krizah. Pomnožil je bedo delavskih množic in s tem izzval odpor, ki pa dolgo časa ni imel jasnega cilja. L. 1848 je izšel znameniti Marxov manifest in s tem se konča doba zgodnjega kapitalizma. Kapitalu je stopil nasproti proletarijat, svesten svojega zgodovinskega poslanstva. Socialna načela krščanstva so imela doslej osemnajst sto let časa, da so se razvila ... Socialna načela krščanstva so opravičila staroveško suženjstvo, proslavljala srednjeveško kmetsko suženjstvo in se v sili razumejo tudi na to, da zagovarjajo zatiranje proletarijata — čeprav s kislim obrazom. Socialna načela krščanstva pridigujejo, da sta potrebna imoviti razred in razred, ki nima nič, in samo pobožno žele, da bi bili imoviti radodarni. Socialna načela krščanstva prenašajo kazen za vse podlosti v nebesa in opravičujejo tako, da podlosti na zemlji še dalje obstoje. Socialna načela krščanstva proglašajo vsako zatiranje za pravično kazen za izvirni greh in drugih grehov, ali za izkušnje, ki jih bog pošilja na svet. Socialna načela krščanstva pridigujejo figarstvo, zaničevanje samega sebe, ponižanje, podložnost, skratka vse lastnosti ničvrednežev; proletarijat pa, ki ne dovoli, da se z njim postopa kot z ničvrednežem, potrebuje pogum, samozavest, ponos in neodvisnost mnogo bolj kakor kruh. (K. Marx.) Odstranitev vere kot dozdevne sreče ljudstva je zahteva njegove resnične sreče. (K. Marx, Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie.) Kritika vere se konča z naukom, da je za človeka najvišje bitje človek, torej z neizogibno zahtevo, da je treba preobrniti vse tiste razmere, ki je v njih človek ponižano, zasužnjeno, zapuščeno in osramočeno bitje. (K. Marx, Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie.) Radikalen biti se pravi vsako stvar zgrabiti pri korenini. Korenina za človeka pa je človek sam. (K. Marx, Kritik der Hegelschen Rechtsphilosophie.) žadca, VisvnA V strahotnem in divnem oklepu gora in gozdov, v tesnem naročju vzdihujočih globeli, v osrčju dušečih samot nas so usode semkaj zmetale od vsepovsod. Tu smo zažeti v mase črnih, dragocenih hribin, tu smo v krempljih Vražjih revirjev — tu dvigamo zakopane zlate valute, tu bijemo bitev neizprosno in krvavo za svoj vsakdanji kruh... Iz žgočega srda naše bede se obup rodi, (nekje je vžgano z blazno radostjo) dividende se dvigajo, delnice rastejo, — naša trupla sc mučijo, trpijo in pehajo, jö — mi umiramo za bogove-ljudi iz carstev razkošja in izobilja. Jö — mi dajemo poslednjo kapljo krvi za bore peneze. Rudarske kantine kričijo, stanovanjski brlogi smrdijo, vse beznice in hiše sramotnih dejanj nad človekom-ženo bljuvajo iz sebe bedo, obup, srd in gnus. Mi padamo nižje in nižje. Skozi vse širine tesnih in morečih kanalov podzemlja, skozi vse dni izžemamo naša trupla im kri. Iz vseh ustij rovov in šahtov, skozi vse hodnike-galerije, vzkope, vpadnike in zračne prelaze preliva, pretaka se znoj v potočkih krvi. Vendar vemo, vseeno vemo, čemu nas človeške usode bljö. Vemo in zagojzde zabijamo v vero. In naša deca in žene vedo, da kablje skozi vse rove polagamo. Mi sami pa najbolj: Od Pernika bolgarskih kameradov rudarskega mesta skozi Jermo preko cele linije balkanskih rudokopnih revirjev gori do krtov trboveljskih grabnov bomo izvrtali, izdolbli, obokali glavno galerijo — rov. In bomo pozvali zelene hudičke podzemske vampirje naše kamerade rudarske panunije. Pozvali, da z nami bodo spoznali vase zajeli svetlobo jamskih leščerb in svetiljk, ki v črevesju podzemlja v stoletju krivic in pravic v marše rudarskih množic iz somračja v zarje gorijo v plamena silna in veličastna. \ZtadUnic Jüdin, Hlodi» cum Bil je večer. Iz stepe so gnali ovce domov. Bile so pokrite s sivim prahom, kašljale so, meketale, stopicale z lahkimi kopiti in tekale, zmeraj več hkrati, skozi vrata na domača dvorišča. Sredi bele, žive, gugajoče se množice je jezdil ovčji pastir Fedosej, strašno zaprašen, podoben strašilu in jezno kričeč. Daleč zadaj se je v steklenem dahu dneva bleščala suhotna, brezvodtia stepa. Orjaški jastreb, ki je ves dan krožil nad ovčjo čredo, je letel s težkimi zamahljaji peroti proti vzhodu, v svoje prenočišče. In po brez-vodnem, pekoče vročem dnevu so se zagnale na dvoriščih ovce željno k vodi in se zibale v predužitku noči, hlada, miru v hlevih, zaspanih vzdihov in znanega, pomirjajočega kašljanja. Fedosej je segnal vso čredo na različna dvorišča in je odjezdil nato na svojem grozljivo koščenem konju na dvorišče stanovišča. Bil je siv od prahu, obrvi so mu bile bele in brada kakor iz ličja. Rumeni kodri njegove ogromne ovčje čepice so mu viseli preko oči in bil je podoben moškemu, o katerem so trdovratno govorili, da mu je malenkost, ubiti človeka. Stopil je v krčmo, ne da bi odložil ovčjega kožuha, sedel na klop in tedaj se je dvignil z njega siv oblak prahu. Občutil je neznosno, mučno željo, da bi kaj popil, da bi pogasil v sebi pekočo stepno otožnost in se zavil v meglo, ki se zazdi v njej' človeku življenje veselo in lahko, — toda v prazni mošnji je imel samo star, zlepljen rubeljski bankovec, ki ga niso nikjer sprejeli; nov denar pa si dobil samo tam daleč, na drugem koncu stepe. Krčma je bila ob tej uri prazna; le neki spodoben, zlatolas fantič v rujavi mestni suknji, ki je zašel gotovo prvič v to tujo in zanimivo pokrajino in iskal nepre- stano nekoga, s komer bi se mogel porazgovoriti, ga je ogovoril izza mize: »Nu, tu pa imate mnogo ovac; kamorkoli se le pripeljem, povsod vidim samo ovce in ovce ... gotovo jih je šlo okrog dve sto tisoč mimo mene.« »V naši pokrajini gojimo ovce,« je rekel Fedosej s čemernim, hripavim glasom. Gledal je, kako je pil fantič čaj iz velikanske, pisane čajne ročke, in njegovo posušeno, zaprašeno grlo si je zaželelo požirka. Za točilno mizo je stala na stenski polici velika zelenkasta steklenica, ki se je zagonetno in nepristopno bleščala. Dečko se je dolgočasil in bi prav gotovo izstresel vso svojo dušo vsakemu živemu človeku, ki bi se obrnil nanj. Ob njegovih nogah je ležala mala krošnjarska skrinja. Fedosej je sedel na klopi in je zdaj pa zdaj pogledoval na skrinjico; premišljeval je, s čim pač trguje smeš- «Ajr x /-jsf ,x. N' George Grosz, Mir med kapitalom in delom "/I. George Grosz, Daj nam danes naš vsakdani! kruh ni fante: bil ni prav nič podoben kakemu trgovcu iz Jaroslava in tudi njegovi gibi niso bili trgovski. Fante je izpil skodelo in ga je zopet z zvenečim glasom ogovoril: »Kako brezkončno daljna je vaša stepa... že tretji teden sem na potu in vendar je še ni konca.« »Odkod pa si prišel k nam?« je čez nekaj časa vprašal Fedosej. Zdelo se je, da dečko samo čaka na to, da prične oni z njim pogovor; takoj se je primaknil bliže k njemu in radevoljno rekel: »Ali mi morete mogoče povedati, ali je tu v stepi kaka vas, kjer se ljudstvo zanima za knjige?... Nosim namreč knjige v vasi, štirideset mož se nas je napotilo na deželo... Tu imam tudi knjigo o ovčjereji, kako je treba ravnati z ovcami, da dobe prav gosto dlako, tudi sredstva proti kugi...« Fedosej se je ozrl na zlatolaso glavo, na rujavo mestno suknjo in je čemerno rekel: »Ne, takega ljudstva tu ne boš našel... tu ti nihče ne da kaj za to. Če bi imel manufakturno blago ali mazila za dekleta ali kaj podobnega, potem bi bilo drugače. Kar se pa ovac tiče, znamo bolje z njimi ravnati, kakor je popisano v knjigah. Naše runo je najboljše, nobena druga pokrajina se ne more meriti z nami. Le poglej si tole ovčjo kožo,« in odpel si je zaprašeni kožuh, »to je modro runo iz prvega izbora.« Fantič si je radevoljno ogledoval ovčjo kožo in je rekel, da bi ga drugi ne smatral za neizobraženega: »Prvovrstna ovčja koža.« »To je tisto, ti pa prihajaš s knjigami ...« Fedosej je vnovič opazoval krošnjo in je nenadoma s potuhnjenim, prav nič radovednim glasom vprašal: »Si s kupčijo mnogo zaslužil, trgovec?« »Že gre,« je radevoljno odgovoril fantič, »knjige se prodajajo. Dva puda sem jih vzel s sabo, sedaj pa jih ne bo niti več za poldrugi pud.« Minuto sta pomolčala. Fedosej je zmeraj znova pogledoval dečka, kakor bi nekaj ocenjeval, vendar pa ga je pogledoval tako, da drugi tega ni opazil — nenadoma pa je zelo prisrčno rekel: »Da ... Knjige so koristna reč. Prinašajo luč v našo temo..: Kar se ovac tiče, nam o njih seveda ni treba nič brati, kar se pa drugih reči tiče, — nu, zakaj pa ne? Tu leži neka velika vas s cerkvijo, Verhnja-ja Loboda se imenuje, nu, tam ti bo vsakdo odkupil kako knjigo... ta-mošnji ljudje so prišli daleč po svetu, bili so v mestih, celo v Harkovu. Res, tja bi moral iti...« »Kje pa je ta vas,« je živahno vprašal fantič. »Če zvečer odpotuješ, boš proti jutru v hladu prispel tja. Pot drži George Grosz, Blagoslov dela zmeraj naravnost skozi stepo. Prav dobra pot. Tam imajo tudi gledališče, vrtiljak, čitalnico in za hudiča mnogo gostiln ... Ljudje tam prav dobro žive.« Dečko ga je opazoval z modrimi, živahnimi očmi in otroška usta so mu bila napol odprta ... Fedosej je sedel tik poleg njega na klop, snel kosmato kučmo z glave in rekel, mežikajoč skozi prah z očmi: »Nisem tvoj svetovalec. Sam moraš najbolje vedeti, kod je tvoja pot. Če pa me hočeš kot starejšega moža vprašati za svet, potem ti že »Nameraval sem tu prenočiti...« »Ne... nima pomena, da pri nas prenočuješ, trgovec. Če bi nakupoval ovce ali kože, — nu, potem bi bil naš gost. Tako te pa pošlje vsak s knjigami vred k vragu. Niti ponujati ti jih ni treba. Vi Verhnjaji Lobodi, — tam je seveda nekaj drugega ...« »Torej jutri naj se napotim tja,« je vprašal žalostno fantič. moram povedati, da nisem samo ovčji pastir, nego sem bil že tudi v različnih mestih in se v marsikateri reči spoznam, — in tako ti nasvetujem: podnevi prehodiš v stepi eno miljo, ponoči pa jih imaš, ne da bi opazil, kar hitro deset za sabo. Skozi stepo se mora hoditi, ko je hladno, sedaj pa so noči svetle kakor dan. Večerna in jutranja zarja se objemata — to je naša noč. Če še torej napotiš v mesečini, ko je mesec visoko na nebu, in odideš, boš imel popolnoma belo pot, brez vsake sence; ob jutranji zarji, ko bo še hladno, prispeš v Verhnjajo Labodo. Jutri bo tam semenj, zato bo v vasi veselo in mogoče se boš tam- iznebil vsega blaga... Tak je moj nasvet.« »Nu, pa grem,« je rekel dečko hitro in zaupljivo. »Kadar vzide mesec, moraš oditi. Počakaj še urico ali dve in se potem napoti. Peljal te bom v stepo in ti pokazal pravo pot. Moram itak gnati konja na nočno pašo. Ti mi pa daj za to knjigo o našem usmiljenem gospodu bogu ...« »Z verskimi knjigami ne trgujem,« je rekel dečko, smeječ se, »pač pa s takimi, ki pišejo o poljedelstvu ali o čebeloreji...« »Nu, dobro, pa mi daj knjigo o čebelah ... vendar čebela ne ljubi naših krajev. Veter je tu presuh.« Fant je ostal sam, razprostrl strgan jopič in legel za urico. Kmalu nato sta prišla dva opita kmeta in zahtevala žganja in klobaso. Fedo-sej ju je dvakrat pogledal s svojimi zaprašenimi starčevskimi očmi, kako sta trčila s kozarcema, se objela in pila, in srce se mu je stisnilo, da je smel samo gledati, kako se drugi opijajo. Med tem se je zgrnila nad stepo dišeča noč. Ugasujoča večerna zarja se je lesketala na svodu kakor rdeč vzorec čipk, postala rožasta, nato zelenkasta in bledikasta; debeli, orjaški, rjavkastordeči mesec je mračno vzšel, se pozlatil, dvigal više in sipal bela ogrinjala na stepo, na stepno pot. V brezrosni noči so hreščali, cvrčali in neutrudno hrumeli travni hrošči in škržatje. Fedosej je stopil mimo pijanih kmetov in zaspanega krčmarja in zbudil fantiča. Medtem' ko se je pripravljal za pot, je stal pri oknu in držal na uzdi prašnega konja, ki je imel bolne noge; za oknom sta se v najslajši otožnosti zibala kmeta; njuna otožnost, žvenket kozarcev in pogled na to osrečujoče pijančevanje so napolnili tudi njegovo dušo z otožnostjo in ni se mogel premagati, tako zelo ga je vleklo k njima — tako rad bi pil z njima bratovščino, se pogovarjal, opil in se končno v veseli pijanosti zvrnil na tla in ležal tam do jutra ... In jezdil je daleč pred fantičem, da bi nikdo ne videl, da gre fantič za njim, da gre po njegovi sledi. Njegov koščeni, visoki konj ga je nesel hitro; ob straneh so mu bingljale noge in pod pazduho je nosil dolgo palico, ki jo je rabil, da je z njo naganjal ovce. Široka stepna pot se je razprostirala kakor bela reka za vasjo. Jezdec in za njim pešec sta zavila v stepo in izginila v njeni brezmejni širini, tišini in belini. Zlata pšenica, ki je zakrila pešca, je šelestela in samo mož na konju se je premikal nad njo, kakor bi se peljal v čolnu. Na nekem ovinku je zadržal konja in je počakal fantiča. Ta se ni prav nič podvizal in krošnja mu je na nosilni vrvici narahlo škripala. »Od tu moraš hoditi zmeraj naravnost... tako dospeš v Verhnjajo Labodo,« je rekel Fedosej in pokazal s palico naravnost. »Hvala ti, da si me spremljal... tu sem izbral zate knjigo, stari, kakor sem ti obljubil,« je veselo in živo rekel fantič. Fedosej je vzel knjigo, jo vtaknil v plašč, fant pa je odkorakal dalje, prav tako umerjeno in ne da bi se podvizal, kakor je bil vajen. Že Je bil precej daleč sredi dušečega pšeničnega polja, ko je nenadoma zaslišal za sabo neenakomerne udarce kopit. Obrnil se je in zagledal svojega spremljevalca, kako je dirjal po beli poti. Suhotni konj je divje udarjal s kopiti, da je starec na njem kar odskakoval. »Stoj... stoj...« je zaklical Fedosej, »nisi mi dal prave knjige ...« Zadržal je konja, fantič je obrnil obraz k njemu; tedaj je pa nenadoma zamahnil s težko palico in ga z vso silo udaril po glavi. Fantič je Po brazdi ga je zavlekel globoko v pšenično polje. Tam se je nagnil nad fantičem, ga preiskal, našel na pas privezano mošnjo in v njej tri George Grosz, Degeneracija Literatura, zagreb počepnil, se zgrabil z obema rokama za glavo in pobegnil, toda Fedo-sej je treščil s konja in ga dohitel tik ob pšeničnem polju. »Ne, čakaj...« je rekel z divjim glasom in je jezno bil mladiča, ki je sklonjen bežal... zganjene trirubeljske bankovce in nekoliko srebra... Dolgo ga je še preiskoval, mu slekel čevlje z nog in. odvil obojke — toda nobenega denarja ni imel več pri sebi. Nato je prebrskal knjige v škatli in iskal med njimi denar, toda v njej so bile modre, zelene, rdeče knjige, — ne pa denar. Zganjene bankovce in srebro je spravil v svojo mošnjo, se še enkrat ozrl na mladičeva odprta usta in rekel: »Ničesar mi nisi hotel dati o našem najmilostljivejšem gospodu Jezusu Kristusu ... Ničesar o gospodu našega telesa, o tolažniku... Čemu pa naj berem o ovci, o ovci vem sam vse...« Dolgo je še uravnaval pšenične bilke, da bi se ne videlo, da leži tam človek, in da bi ostal tam do žetve; ko je bilke previdno vzravnal, je zapustil polje. Njegov stari, koščeni konj je stal na potu na istem mestu, kjer ga je bil zapustil. Zajahal ga je in odjezdil v skok. Na nebu je plaval zlati mesec. Večerna zarja je zmeraj bolj bledela. Blizu vaške meje je v neki dolini pognal konja na nočno pašo in se po ovinkih napotil v dvor. Ko je hodil, mu je pot kar polzela pod nogami, tako nepotrpežljiv je bil. Kmeta sta še zmeraj pijančevala v krčmi. Zložno je vstopil, odložil kožuh in kučmo, sedel k mizi in ponižno rekel, pazeč, da bi se mu glas ne stresel od sreče: »Hej, brat, tudi meni polovičko in malo klobase ...« Srečen in pijan od ponosa in užitka je sedel v kotu. Danes si je mogel privoščiti veselo urico, smel je veseljačiti, kakor dolgo je hotel in kakor še nikoli ni, in duša mu je bila polna dobrote in širokosrčnosti do vseh ljudi. Krčmar mu je prinesel majhno, belo steklenico in nekoliko klobase. Mirno si je nalil ko- zarec, ga počasi dvignil k ustnicam, kakor bi bil pri svetem obhajilu, in ga v dušku izpil. In takoj se mu je po vsem telesu razlegla prijetna toplota, oplaknila mu ves prah, ki ga je požrl, prepodila kislikast ovčji duh, ki je bil z njim ves prepojen, in mesec se je plavajoč oddaljil iz okna; zunaj na vasi pa so dekleta tako lepo pela, da je Fedosej skima-val z glavo in se smejal od sreče in otožnosti. Pozneje sta prisedla kmeta k njemu, že davno sta bila vse zapravila, in zase in za njiju je še enkrat naročil žganje in prigrizek. »Pijta, bratca, jaz plačam vse,« je rekel in se prijel za prsa, hoteč pokazati, koliko denarja ima; izvlekel pa je knjigo, ki mu jo je dal mladič za slovo. Dolgo se ni mogel spomniti, odkod ta knjiga, nato pa se je zasmejal, ravnodušno zamahnil z roko in rekel: »Čudno... o vsem tiskajo danes knjige ... tudi o ovci tiskajo ... in o čebeli tiskajo... poglejta čebelo, kako leze iz panja... O našem usmiljenem in vsepovsod pričujočem gospodu bogu pa ničesar ne tiskajo. Vprašam ga po našem gospodu bogu, on mi pa da tole o čebeli. Kaj pa naj počnem z njo, s čebelo ... naših krajev ona ne ljubi. Veter je pri nas presuh. Drugače je seveda z ovco... ovce pa so pri nas ... takih ovac ne dobiš v nobeni drugi deželi... naše ovce — so prvovrstne, imajo modro runo.« (Prevedel Talpa) Najlepše odlikovanje za strokovnjaka je priznanje njegovih odjemalcev. — Za našo domačo strokovno tvrdko Franjo Schneider, proizvajalec godal in priborov v Zagrebu, Nikoličeva 12/4, se lahko v resnici reče, da je pridobila največja priznanja po vsem svetu, pri nas pa tudi kot kraljevško-dvorni dobavitelj že od nekdaj uživa splošno zaupanje. — Tvrdka Schneider pošilja brezplačno svoj bogato ilustriran cenik vsakomur, kdor ga zahteva, in daje vsako godalo 10 dni na ogled. Ljubivoj Ravnikar, Umetnik in Jacinta £\u&W6f jlat/nikac, diapozitivi kls (iz vina), Natural* Estragon kis za vlaganje kumare in sočivja P,adaniie. liani del. UuttucM^a dtuštva „Svö&ade." Knjigarna Kleinmayr & Bamberg Ljubljana, MlkloSUeva 16. Telefon 31-33 najstarejša v Jugoslaviji, priporoča svojo bogato zalogo strok, in zabavnih knjig v vseh jezikih, kakor tudi muzikalij za petje, klavirin druge instrumente. Knjige in časopise, v zalogi se ne nahajajoče, dobavlja iz inozemstva v najkrajšem času. Delavskim knjižnicam nudi pri večjem naročilu znaten popust DENAR NALOŽITE najbolje in najvarneje pri domačem zavodu im nui m posii hm i umi k TAVČARJEVA (SODNA) ULICA ŠTEV. 1 Brzojavke: „Kmetskidom“ — Račun poštne hranilnice St. 14.257 — Telefon št. 2847 Vloge na knjižice in tekoči račun obrestuje po 57*%» pri tromesečni odpovedi po 7% brez odbHka davka na rente Stanje vlog Din 35,000.000 — / Rezerve Din 1,100.000*— Jamstvo za vse vloge presega večkratno vrednost vlo? Strankam nudi brezplačuo poštne položnice za nalaganje denarja. Vložne knjižice drugih zavodov sprejema kot gotovino btez prekinjenja obiestovanja Posojila daje proti poroštvu, na vknjižbo in proti zastavi premičnin in vrednostnih papirjev in v tekočem računu pod najugodnejšimi pogoji BLAGAJNIŠKE URE: Ob delavnikih od 8. do pol 1. ure in od 3. do pol 5. ure, ob sobotah in dnevih pred prazniki od 8. do pol 1. ure Zahtevajte povsod Milo za pranje Toaletno milo Vsa sredstva moderne kozmetike znamke MERIMA 100 letna izkustva z najmodernejšimi priboritvami kemije in tehnike jamčijo za prvovrstno kakovost Merima a. d. Kruševae Kralj, dvorni dobavitelji Ustanovljena 1839 TRGOVSKI DON STERHECKI Celje st. 3i6 Čevlji moški Din 79.— Din 96'— Din 107-— Cenik zastonj! ženski Din 66 — Din 96'— Din 108-— Mr. R. Sušnik lekarna pri „ZLATEM JELENU“ Ljubljana Marijin trg Ustanovljena pred let. 1619 Telefon 21-15 Poštnohranilnični račun št. 10.522 Produktivna zadruga knjigovezov in sorodnih strok r. z. z o. z. Ljubljana, IgriSka 6 Telefon 3098 / (Nasproti Drame) ► izvršuje vsa v knjigoveško stroko spadajoča dela v solidni Izvedbi po najnižjih cenah. Zahtevajte oferte — Solidne cene MODERNA KNJIGOVEZNICA LASTNA Č R TALNICA MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA LJUBLJANA, PREŠERNOVA 3 je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji Ima vlog nad 430,000.000*— dinarjev Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo Za male trgovce in obrtnike obstoji pri hranilnici kreditno društvo, za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice — Telefon 2016 in 2616 POŠTNI ČEKOVNI RAČUN ŠTEV. 10.533 Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol KLIŠEJE Prvo delavsko pekarna r. z. o. z podruž. LJUBLJANA Postojnska ulica 11 / Telefon int. 31-71 Prodajalne: Dunajska cesta 31 Miklošičeva cesta 7 Jegličeva ulica 11 Kolodvorska ulica 18 Ustanovljeno pred 34 leti Splošno Kreditno društvo r.z.zo.z. v Ljubljani, Aleksandrova S izplačuje posojila, sprejema hranilne vloge z mesečnimi vplačili in daje svojim hranilcem priliko, da v malih obrokih zbirajo ter koristno nalože potrebne prihranke, ki jih obrestuje po 5 do 7 V* % 'n P° dogovoru. — Pišite še danes po ček. položnice in začnite hraniti! v CINK BAKER ELEKTRON MEDENINO FOTO-LITO IZVRŠUJE JUGOGRQFIKQ LJUBLJANA SV. PETRA NASIP 23 TELEF. 2495 tudii/Vaš&nclotnu če si nabavite dobro godalo in to po neverjetno nizki ceni pri največji in edini strokovno urejeni tvrdki v Jugoslaviji, kjer se izdelujejo in popravljajo vsa godala Kraljevi dvorski dobavitelj Franjo Schneider proizvajalec godal in priborov Zagreb, Nikoliteva 12/4 Dobavitelj Narodnega gledališča , drž. glasbene akademije glasbenega zavoda Vojne godbe , Sokolskih društev učltel|skih šol itd. itd. itd. Zahtevajte takoj bogato Ilustrirani strokovni CENIK, ki ga pošiljamo brezplačno, iznenadite Vas bodo moje nizke cene za izborna godala: Violine od Din 71'— dalje Tamburice od Din 85-—dalje Gltare , . 168-— .. Harmonike. . 75— , Mandoline , 108*— . Trobente . . 460-— , Kromatične harmonike od Din 960 — dalje Havajske gitare, klavirske harmonike, saksofoni in vsa ostala godala v ogromni izbiri. Vsako godalo dajem 10 dni na ogled! ji «H PREJ - SEDAJ Prnua tolažba za živčno Volne je moje ravnokar izišlo razjasne-nje: v njem se obravnavajo dolgoletne izkušnje o vzroku živčno bolnih. Ta evangelij zdravja pošljemo vsakemu povsem brezplalno, ki pismeno zahteva od spodnjega naslova. Tisočera zahvalna pisma dokazujejo o stvarnem uspehu v dobrobit trpečega človeštva. Kdor pripada k tej veliki množini živino bolnih, kdor trpi na raztresenosti, tesnobnem čutu, slabemu spominu, nervoznemu glavobolu, nespečnosti, pokvarjenemu želodcu, preveliki občutljivosti, bolečinah v udih, splošni ali delni telesni slabosti, ali pa na drugih neštetih pojavih, naj zahteva mojo knjižico tolažbe. Kdor jo pazljivo prečita, bo prišel do mirnega prepričanja, da je pot do zdravja in veselja do življenja popolnoma enostavna. — Ne čakajte in pišite še danes! 1 Nabiralno mesto pošte: Ernst Pasternack Itrili SO.,HiclaelUntplatz 13. Abt. J pranja s Po kratkem kuhanju perila s Persilom nastanejo v kotlu milijoni najmanjših mehurčkov, ki preplavijo perilo in mu dajo ono sveže dehtečo belino. Potrebno torej ni nikako ribanje in krtačenje, temveč samo enkratno kratko kuhanje. Vzemite vedno le predpisano količino Persila. 1 zav. zadostuje za 25-30 litrov vode. Raztopite Persil v mrzli vodi! Persil varuje perilo! perilo s Henko, He.nkeljevo sodo za pranje in Čiščenje, se vsa umazanina polagoma odloči. ki jo pripravite, Če dodate pralni raztopini nekaj Henko, dosežete močno penjenje, ter popolnoma izkoristite pralno sredstvo. Ako imakaie nehko vodo jMfyentUiwa tnifo Naše milo je cenejše, toda pravtako dobro! Dl. 2' Ta znak Vam jamči, da prihranite pri 1 kg mila, zato zahtevajte cenejše Uufredus UcpenUMH/6 mita