OBISI'O ESLOVENÜ DR. GREGORK) ROŽMAN CELEBRA SUS SETENTA ANOS
Los emigrantes catolicos eslovenos, oispersos por todos los paises del mun-do entcro, tienen en sus multiples ad-Versidades, un grau consuelo y un fir-apoyo: a su obispo Dr. Gregorio *io/-man, el cual celebra en este mes de marzo los setenta anos de su vida sacrificada a Dios y al pröximo. Refu-Siado en los EE. UU., victima de la Peste roja, alejado de su sede y de su sre>'. que le habia sido confiada, el mis-mo sufre el grave peso del exilio, el Sl*frimiento) con el cual se alivia la Pesadumbre de toda la comunidad de ef*°venos; pues es cierto que tener so-Cl0s en los males consuela a los que s*tfien.
A pesar de estar sometido a muchas '•■cultades, su Excele.ncia no se deja ^enccr, sino sigue continuando su tra-al°» preocupado por la salvacion de as almas de sus feligreses, que estän a| alcance de sus santos esfuerzos.
Escribiendo, predicando, visitando a •stintos grupos de eslovenos en varios Paiscs ■— en estos Ultimos anos ya hizo os viajcs a Argentina — tomando parte activa en las obras caritativas y cultu-a‘es no deja de aprovechar ninguna °Portunidad para proporcionar a los Suy°s consuelo, animo, apoyo en d bien y sobre todo doctrina, que segün su alta vestidura esta llamado a ensenar. To-as estas actividades estä desarollando 'cazmente, a pesar de su avanzada , ao> en la que el hombre piensa en cscanso, despues de una labor fructi-y agobiante. Fiel a su lema: cru-s Pondus et praemium, no huye de la Uz- Habiendolo acceptado, bien pesado r°r c*erto, continüa llevändolo con he-O'smo, prestando un excelente ejem-0 a los que pudiesen dejarse vencer or el peso de los anos y de la vida.
Io ^Sl” °L'sPo esloveno sigue sie.ndo
^Pe ha sido en los ancs mäs felices, a sUs feligreses. Siempre alerta, en-
senaba la verdad y combaü'a las ideas falsas. Con un heroismo sin igual se opuso a la perniciosa conjuracion del comunjsmo ateo, no desistiendo ante las mas graves advertencias de los enemi-gos de Dios. Al subir estos al poder, el tambien dejo su patria y su diocesis, no por temer las atrocidades de sus ad-versarios, sino ünicamente para que pudiera seguir esforzändosc en bien de las almas.
Esto es el motivo, por el cual los emigrantes eslovenos anticomunistas guardan a su amado obispo todo su carino y fieldad. En el mismo ven a su buen pastor, su conductor y su padre. Y no dejan de suplicar al Todopoderoso para que El le de la gracia de poder volver felizmente a su diocesis, en la cual, pasada la epoca de duras pruebas, podria reiniciar sus trabajos de resti-tuciön del reino de cielo en el pueblo esloveno.	B. F.
RAZLAGA SLIK LEVO — od zgoraj doli. Prva vrsta: Pogled .na množice; komisija: od leve na desno gg. Čeč, Smersu, Mavrič, Markež, Marija Fink, Božo Fink, Ladislav Lenček CM; dobitki čakajo... Druga vrsta: Zaznamujejo klicane številke; pri pivu se lažje čaka na srečo; pred komisijo, ki pregleduje pravilnost zaznamovanih tablic; g. Jan Maks kot „veliki točaj“; gdč. Modrova, Slemčeva in Bidovčeva dele sladko pecivo. Tretja vrsta: Srečneži z zadetimi glavnimi dobitki: G. Trpin in njegova žena Beličeva sta zadela kolo; Strahova Francka je poslala svojega bratca iskat radiokombi-nado; ga. Antonija Koritnik s svojim sinom, slikarjem naših Brezjanskih podob, sta zadela krasen namizni pribor; Petričeva Štefka je zadela zibko in punčko v njej; na slikah se vidi delilec teh dobrot: g. Rezelj Lojze,
ŠKOF ROŽMAN IN MISIJONI
RAZVOJ SLOVENSKE MISIJONSKE AKCIJE POD JUBILANTOVIM
ŠKOFOVANJEM. — OB NJEGOVI SEDEMDESETLETNICI
Naš ljubljeni nadpastir, ki ga izseljeni Slovenci danes po vsem svetu priznavamo, spoštujemo, poslušamo in ljubimo kot našega skupnega očeta in duhovnega vodnika, slavi letos v marcu sedemdesetletnico svojega dragocenega, Bogu in nam posvečenega življenja.
Slovensko misijonstvo se tega jubileja silno veseli in visokemu jubilantu z vso iskrenostjo častita.
Če papežu Piju XI. radi izrednih misijonskih ukrepov pridevamo naziv „misijonski papež“, bi podobno lahko rekli škofu Rožmanu „misijonski škof“, kajti slovensko misijonstvo je za njegovega škofovanja in pod njegovim vrhovnim vodstvom doseglo, lahko rečemo, svojo zrelost.
Ko smo šli begunci po svetu in se ustavili v tej in oni deželi, smo, primerjaje slovensko katolištvo s katoliškim življenjem in delovanjem drugih narodov, z zadovoljstvom in zanosom ugotavljali, da je naše katolištvo stalo znatno višje kot pri večini drugih narodov.
To smo opazili tudi slovenski misijonski delavci. Pod blagodejnim vodstvenim vplivom škofa Rožmana se je že samo slovenska misijonska ideologija tako poglobila in obogatila, da ji, prišedši v tujino in v same središče misijonstva, v Rim, nismo imeli mnogokaj dodajati.
Izpopolnitev uradne misijonske organizacije
Vzporedno z misijonsko miselnostjo se je izpopolnila tudi misijonska akcija v zaledju. Za nje uradno vodstvo je škof Rožman ustanovil škofijski misijonski svet, ki mu je predsedoval on sam, osebno navzoč pri mesečnih sejah, in so ga sestavljali voditelji papeških misijonskih družb in zastopniki redovnih misijonskih akcij.
Misijonska pisarna, ki jo je še za škofa Jegliča ustanovil mučenec dr. Lambert Ehrlich, je kot izvrševalec določb škofijskega sveta zaživela v novo, povečano dejavnost.
že več desetletij preje je med nami delovala kasneje papeška misijonska Družba svetega Detinstva Jezusovega, škof Jeglič je leta 1924 ustanovil drugo, najpomembnejšo papeško Družbo za širjenje vere, škof Rožman pa je ustanovil tretjo od teh uradnih cerkvenih misijonskih pomožnih družb, Družbo svetega Petra Apostola za vzgojo domače duhovščine, in sicer leta 1933, torej pred dvajsetimi leti. Ker smo še izza časa škofovanja Jegličevega imeli tudi že ustanovljeno Duhovniško misijonsko zvezo, je bila z ustanovitvijo Družbe svetega Petra Apostola dosežena v ljubljanski škofiji polnost uradne misijonske organizacije.
Začeli so se organizirati po župnijah „župnijski misijonski odseki“, ki so izvajali uradno cerkveno misijonsko akcijo med vernik: *ar je brž rodilo oprijemljive in nad vse razveseljive sadove. Tako na primer je bilo pred komunistično okupacijo Ljubljane samo v tej slovenski prestolici deset župnijskih misijonskih odsekov in dva podod-seka (pri duhovnijah kot n. pr. na Rakovniku), ki so prvič v slovenski ^isijonski zgodovini uspeli organizirati množice slovenskih vernikov v Družbo za širjenje vere tako kot treba, to je po desetnijah. Okrog 10.000 ljubljanskih vernikov je bilo včlanjenih, redno plačujoč svoj •misijonski davek, članarino, in dan za dnem moleč za misijone. In če srno Slovenci malo let preje stali najnižje med narodi v pogledu povprečnega letnega prispevka posameznika za DŠV, smo v času župnijskih misijonskih odsekov stopili med najvišje stoječe...
Izjava odločilnega pomena
Tisti čas je škof Rožman zapisal tele, še danes pomembne besede v Petindvajseti letnik Misijonskega koledarja:
j/Ali pa ni v teh razmerah najmanj primeren čas za misijonsko za širjenje misijonske misli, ko ima narod sam s seboj toliko dela, l°liko težavnih problemov? Pa prav v takih časih je treba misliti in v°ljo obrniti na široko miroljubno bojišče katoliških misijonov, kjer se vršj miselni in idejni boj med lučjo božje resnice in temo satanovega Irinoštva brez smrtonosnega orožja le z nadnaravnimi sredstvi, podprt z Junaško ljubeznijo do Boga in bližnjega in z brezpogojno pripravlje-n°stjo na žrtve, tudi na zadnjo žrtev lastnega življenja?! Ko bomo po sv°ji možnosti sodelovali, da se kraljestvo Kristusovo širi in utrjuje uied poganskimi in nevernimi narodi, bomo morda bolj in prej vredni, ”a bo Gospod tudi med nami ponižal brezbožne sile in nam naklonil Sv°je kraljestvo milosti, ljubezni in miru.“
.	. Pod vodstvom cerkvenega kneza tako močnih in tako katoliških
lclej je moralo misijonstvo doživljati razvoj kakor še nikdar poprej nami.
Misijonska dijaška zveza
Pa mnenju poznavalcev misijonskega vprašanja je v svetu in pri n 8 glavni vzrok nerazvitosti misijonske akcije v zaledju in potem tudi samom misijonskem polju dejstvo, da misijonska miselnost in za-z st ni zajela vodilnih slojev v narodih; tako ji je manjkalo pogojev s . rav razvoj in je bila misijonska akcija kakor vedno novo in novo "Janje sicer dobrega misijonskega semena in v dobro zemljo, a brez jn potrebnega: vode, ki bi dajala semenu kliti in se razvijati, rasti vn °v aditi stoteren sad. Povsod po katoliškem svetu je zato vstalo Planjo, kako zanesti misijonsko miselnost v izobraženstvo. In našli j ’v/m je najboljša pot, začeti pri dijaštvu. Tako so nastale znane Di-■ ske misijonske zveze po vseh katoliških deželah, a zelo različnega enačaja.
Slovenski misijonski delavci, vedno v moči blagoslovov, ki jih je v obilju delila nad misijonsko akcijo nadpastirjeva roka, so se tudi ovedli nujnosti organizirane akcije med dijaštvom. Pridno so se lotili študija raznih oblik Dijaških misijonskih organizacij, nato pa začeli s poskusnim ustanavljanjem dijaških misijonskih krožkov pod enotnim vodstvom. Na podlagi dobljenih izkušenj in po posvetovanjih z našimi organizatornimi strokovnjaki so priredili pravila za slovensko misijonsko dijaško organizacijo in z njimi stopili pred škofa Rožmana s prošnjo, da s potrditvijo pravil ustanovi slovensko Dijaško misijonsko zvezo.
Potrditev nove dijaške organizacije pa ni bila tako enostavna reč, kajti splošno se je trdilo, da imamo organizacij preveč in da je katoliško dijaštvo že preobloženo z njimi. A škof Rožman je, sledeč načelu, da so organizacije samo tedaj in tam odveč, kjer sta dve ali jih je več za iste cilje, da pa je nasprotno treba ustanavljati nove organizacije za vsa še neorganizirana področja verske dejavnosti, brez pomislekov potrdil pravila in imenoval vodstvo Misijonske dijaške zveze, ki se je, tudi pod vrhovnim vodstvom škofijskega misijonskega sveta, čudovito hitro in zdravo razmahnila, tako da je štela v Ljubljani nad 30 krožkov med srednješolsko in visokošolsko mladino obeh spolov in nad 30Ö članov in da je bila v načrtu reorganizacije slovenskega katoliškega dijaštva med tistimi štirimi dijaškimi organizacijami, katere naj bi za vso bodočnost ostale in delale, po izločitvi vseh drugih. PraV letos je deset let od ustanovitve te Misijonske dijaške zveze.
Sodelovanje jubilantovo pri misijonskih tečajih
Vse te nove ustanove misijonskega življenja v ljubljanski škofiji pa niso bile le na papirju, ampak so krepko živele in se udejstvovale, pri vsem pa uživale stalno osebno .^delovanje visokega jubilanta. Omenimo naj le razne misijonske tečaje, ki so jih te misijonske ustanove prirejale. Imeli smo na primer za časa italijanske okupacije v Ljubljani duhovniški misijonski tečaj, ki se ga je udeleževalo nad 40 duhovnikov, vedno s škofom Rožmanom na čelu, ki je sestanke in debato vodil in sproti sklepe potrjeval. Tečaj, ki je trajal skozi več tednov, je rodil lepo knjigo „Misijonska predavanja“, ki ji je predgovor napisal on, ljubljanski škof. Dalje so bili študijski tečaji za redovnice, za učiteljice, zlasti pa za dijaštvo. Vsem je dajala vsaj zaključni pečat navzočnost in beseda nadpastirja, kar ni moglo ostati brez trajnega vtisa pri udeležencih, ki so tako jasno začutili, da pri misijonstvu ne gre za kako zanimanje nekaterih zasebnikov, ampak da je to uradna cerkvena zadeva, da gre tu za sam obstoj in razširjenje Kristusovega kraljestva po vsej zemlji. Podoben odločilen vtis je napravila navzočnost in beseda škofa Rožmana tudi pri velikih množičnih misijonskih prireditvah bodi v cerkvah bodi v dvoranah.
Tako je slovensko misijonsko zaledje za časa škofovanja dr. Gregorija Rožmana zadobilo toliko življenjsko silo, da je uspelo preživeti tudi vihar revolucij in da živi in dela, če ne v domovini, v kateri je J vezeh nasilja versko udejstvovanje omejeno le na najosnovnejše notranje duhovno življenje, pa v svobodni tujini, a še vedno med Slovenci ln za slovenski delež pri gradnji Kristusovega kraljestva na zemlji.
Pokrovitelj „Slovenske misijonske zveze“ v izseljenstvu
Škof Rožman je uvidel, da je treba za ceno še tako velikih žrtev ohranjevati vsaj v izseljenstvu vse tiste dragocene pridobitve sloven-skega katoliškega življenja zadnjih desetletij, ki nam bodo krvavo Potrebne, če bomo hoteli po vstajenju Cerkve v domovini zaživeti res novo življenje. Slovenska izseljenska družina s svojim družinskim gospodarjem škofom Rožmanom na čelu naj čuva prvine našega kato-/cj^a tako skrbno in čuječe, kakor z ljubeznijo hrani gospodar naj-oljše zrnje za novo setev, v upanju na obilno žetev... Med te oču-^anja vredne prvine slovenskega katolištva je pa škof Rožman vedel ati tudi slovensko misijonsko akcijo. Zato se ni prav nič obotavljal Prevzeti pokroviteljstvo nad Slovensko misijonsko zvezo, ki druži v enotno in smotreno misijonsko delovanje, lahko rečemo, domala vse ones delujoče slovenske misijonske edinice v širokem svetu, tako v tt^sijonskem zaledju razne misijonske odseke, kakor na samem misijonskem polju posamezne slovenske misijonarje in njih skupine. Brez Pokroviteljske vloge škofa Rožmana bi bila Slovenska misijonska Zveza kakor brez legitimacije in zato obsojena na životarjenje. Tako Pa pod škofovim pokroviteljstvom in njegovim sodelovanjem v veliki ^ori dosega zastavljene si cilje, čemur so bralci teh vrstic sami lahko Priče že s samim prebiranjem vesti o slovenskem misijonskem dejstvo-anju današnje dni, kakor jih prinašajo „Katoliški misijoni“.
škof Rožman in „Katoliški misijoni“
Tp glasilo slovenske misijonske akcije zadnjih desetletij letos g.r.azPjjje svojo tridesetletnico. Lahko rečemo, da so bili „Katoliški mi-J°ni“ eden glavnih činiteljev slovenske misijonske pomladi in misijonskega dozorevanja. V škofu Rožmanu pa so imeli ne le svojega ^odličnejšega bralca, ampak tudi najodličnejšega sodelavca. Ob vseh 2^Znejših prilikah je rad zapisal vanje svojo očetovsko besedo. Tudi letošnjo tridesetletnico obstoja lista smo brali njegove tople besede. u ofa Rožmana nikdar ni motilo dejstvo, da so „Katoliški misijoni“ stanom gotove redovne družbe in ne uradne škofijske misijonske ]; i1J.e; Inhko bi naročil ustanoviti še drug, uradni škofijski misijonski ,v ln ukazal „Katoliškim misijonom“ omejiti se le na ožje področje y uzbenega misijonskega udejstvovanja. A tega nikdar niti omenil ni. syoji znani in tako blagodejni širokogrudnosti je bil s „Katoliškimi 'sijoni“ vedno zadovoljen, ker je videl, da so v redu izpolnjevali na-
logo pospeševatelja splošne slovenske misijonske akcije in glasila papeških misijonskih družb in je bilo z listom tem potrebam v lepi meri zadoščeno.
Najtežja in najdragocenejša žrtev misijonom
Ta širokogrudnost našega ljubljenega jubilanta pa se je kazala v posebno izraziti meri še na drugem, lahko rečemo najvažnejšem področju slovenskega misijonstva: pri vprašanju misijonskih poklicev. Pokazali bomo to samo na enem primeru.
Dobro organizirana škofija, kakor je bila ljubljanska, nima tako-rekoč nikdar dovolj duhovništva, čim več duhovnikov, več Cerkve in Boga med ljudstvom! Zato je bila ena glavnih skrbi škofa Rožmana: čim več duhovniških poklicev, čim večje število klera v škofiji! Razumemo tedaj, da mu ni bilo vseeno, ko je razvijajoča se slovenska misijonska zavest vzbujala v dušah mladih škofijskih bogoslovcev in duhovnikov božje klicanje v misijone. Lahko bi škof Rožman vsakemu dejal: Moja želja je, da ostaneš v škofiji, da sodeluješ najprej pri utrditvi Cerkve med narodom, zlasti v teh težkih časih, potem šele bomo mislili na nje razširjanje od naše strani v svetu. . . A škof Rožman je daleč proč od ozkosrčnosti nekatolištva mnogih takozvanih katoličanov, ki v žalostni zmoti menijo, da kar damo vesoljni Cerkvi, sebi ukrademo in s tem sebe oškodujemo, pozabljajoč, da smo mi nič drugega kot skromen del te iste Cerkve ip da se v prenesenem pomenu lepo lahko navaja na vse to znano Baragovo reklo: Kar daš bližnjemu, boš sam imel, česar pa ne daš, bodo imeli drugi... Zato je škof Rožman stal pred vsakim bogoslovcem ali duhovnikom, ki je radi misijonstva prosil za prestop iz škofije v kak red, kakor dobri, božjega duha prepolni oče, ki sicer s solzami v očeh, a velikodušno vesel sprejme sinovo odločitev za popolno žrtev svojega življenja Bogu in Cerkvi, žrtev, ki je tudi njegova lastna življenjska žrtev.
Nikdar ne bomo pozabili nekateri mlajši slovenski lazaristi, ki smo, pritegnjeni po misijonski akciji slovenskih lazaristov, prešli v to Misijonsko družbo kot škofovi bogoslovci in duhovniki, želeč v nje okrilju svoje duhovniško življenje posvetiti misijonstvu —, kako nam je škof Rožman, poln vere v božje klicanje in zaupanja v božjo previdnost, dajal blagoslov na ta naš odločilni življenjski korak. Vedel je škof Rožman, da ne zapuščamo njega in škofije, ker bi ju ne ljubili, ampak le sledeč Bogu, ki navadno terja odpoved temu, kar najbolj ljubimo, a pri tem ljubezen do žrtvovanega le še pomnoži. In res, slovenski lazaristi, ki smo zadnja leta prestopili iz škofije v Misijonsko družbo, to je podpisani, pa gg. Kopač Janez, Wolbang Karel in Sodja Franc ter drugi, imamo zavest, da naš prestop in škofa Rožmana velikodušno dovoljenje zanj, ni pomenilo oddaljenja in odtujenja škofiji, ampak nasprotno še večjo in izpopolnjeno službo skupni stvari, še močnejšo vdanost in ljubezen skupnemu očetu, nadpastirju...
J
Zanimanje za slovenske misijonarje
Pa ne le v tem velikodušnem žrtvovanju svojih duhovniških poklicev misijonski stvari je škof Rožman velik v očeh slovenske misijonske akcije, ampak zlasti v stalnem, živem zanimanju in skrbi za vse zastopnike slovenskega naroda na bojni fronti Kristusovi — za slovenske misijonarje. Včasih sem se podpisani, ki vodim že petnajst let korespondenco z vsemi slovenskimi misijonarji, začudil, ko sem v razgovorih s škofom Rožmanom zaznal, kako jih pozna, te svoje oddaljene sinove in hčere, in kako spremlja njih trude in napore z molitvijo in sjceršno oporo. Kadar se je prišel k njemu poslovit v misijone odhaja-^0ci ■— in za škofovanja škofa Rožmana jih je odšlo vsaj kakih petdeset — mu je znal dati škof Rožman besedo pobude in pomoč v de-narju ter svoj blagoslov na pot, blagoslov, ki je bil učinkovit, saj lahko rečemo, da so slovenski misijonarji, če že številčno neznatni, pa po ®vojih delih mogočni in priznani pred Bogom in pred narodi, med katerimi delujejo, in jih je lahko škof Rožman s svojim narodom iskreno y.esel, gledajoč v njih najžlahtnejši sad slovenskega katoliškega življenja.
Misel, da so na splošno slovenski misijonarji tako uspešni in blagoslovljeni v svojem delovanju prav zato, ker je bil njihov prvi predhodnik svetniški Baraga, je vsekakor utemeljena. A škof Baraga slo-venskim misijonarjem ni le predhodnik in vzornik, ampak tudi priproš-nJik in pomočnik; le z njegovim nebeškim sodelovanjem morejo misi-Jonarji delati tako velike reči in se vzdrževati na taki višini. To so lrneli pred očmi slovenski lazaristi, ko so svoje misijonsko področje na Kitajskem nazvali „Baragov kitajski misijon“.
Jubilantovo delo za Baragovo beatifikacijo
, Zato je morda najpomembnejše misijonsko dejstvovanje visokega ju-. danta prav njegovo zavzemanje za Baragovo beatifikacijo, katere duša j® škof Rožman od svojega znamenitega obiska v Cleveland h odkritju aragovega spomenika v Kulturnem vrtu pa do današnjih dni, ko v ^talnem osebnem stiku z odločujočimi činitelji Baragove zadeve v USA cmkovito vpliva na pospeševanje dela za Baragovo beatifikacijo.
Da, Baraga je slovenske misijonske akcije najlepši cvet in sad, slo-enskim misijonskim delavcem in misijonarjem najvzvišenejši vzornik n Priprošnjik, vsem rojakom pa neprestani klicar k misijonskim idea-katerim se je sam vsega žrtvoval in po katerih je tako visoko ,v|gnil sebe in cel narod pred Bogom in pred narodi. Z Baragovim X'gom še na oltarje svete Cerkve bo slovenski misijonski akciji za-Dal svetilnik, tako močan, da bomo Slovenci v njega luči v stotinah var-0 potovali proti teminam poganstva skozi rdeče morje komunističnega rezboštva reševat in osvajat svet za Kristusa, in tedaj bomo zaslužili
od Cerkve naziv „misijonski narod“, ki bi ga že lahko imeli, če bi Baragovemu zgledu bolj zvesto sledili.
V tej luči je škofa Rožmana prizadevanje za Baragovo beatifikacijo res nad vse pomembno za slovensko misijonsko akcijo, katera se tega tudi zaveda in zato ne izrabi nobene prilike, da ne bi pod pokroviteljstvom nadpastirja storila čim več za Baragovo stvar tudi s svoje strani. Zato je Slovenska misijonska zveza priklicala v življenje Južnoameriško Baragovo zvezo, zato bo po svojih odsekih v raznih deželah sveta skušala ustanoviti podobne Baragove zveze tudi drugod med rojaki izven domovine, vse v pridruženju naporom škofa Rožmana in pod vplivom njegovega zgleda in pobude.
Slavljenčev praznik — misijonski praznik
Tako smo v gornjem le okvirnem razmišljanju skušali pokazati, kako je slovenska misijonska akcija vsa v tesni povezanosti z osebnostjo in škofovanjem visokega jubilanta, ki ji je, lahko rečemo, kakor oče in poglavar. Zato je razumljivo, da smatra slovensko misijonstvo slavljenčev praznik za svoj praznik in se raduje in veseli z jubilantom in vsemi dobrimi našimi ljudmi.
Zahvaljujemo Vsemogočnega, da nam ohranja našega nadpastirja skozi vse te strašne viharje zadnjega časa, v tako izredni telesni in duhovni čilosti, v dragoceni in nepogrešljivi svobodi, v neumorno požrtvovalnem delovanju za Cerkev in narod in ves svet!
Prosimo Boga, naj nam slavljenca ohranja še desetletja, kajti vedno bolj ga bomo potrebovali vsi, tudi slovensko misijonstvo, ker upamo trdno, da nam bo vladal in nas vodil še v vstali domovini.
Častitamo Vam, Prevzvišeni, k Vaši sedemdesetletnici in njej sledečemu Vašemu imendanu!
Obljubljamo Vam, slovenski misijonski delavci v zaledju in slovenski misijonarji v vseh delih sveta, da bomo v jubilejnem mesecu veliko molili in žrtvovali za Vas!
Zahvalimo se Vam za vso pobudo, oporo in blagoslov slovenski misijonski akciji in Vas prosimo vodstva, pomoči in pokroviteljstva še zanaprej. Zagotavljamo Vas, da bomo v vsem ravnali po volji Cerkve, kakor nam jo boste tolmačili Vi, najvišji nje predstavnik v našem narodu.
Bog Vas živi, Prevzvišeni jubilant!
V imenu Slovenske misijonske zveze, Južnoameriške Baragove zveze, vseh slovenskih misijonarjev in misijonark in „Katoliških misijonov“ Ladislav Lenček C. M.
OD UREDNIKA DO MISIJONARJA
PIŠE NEKDANJI UREDNIK „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ GOSPOD FRANC JEREB C. M., KITAJSKI MISIJONAR
Nekam osramočenega se čutim, dra-S* gospod urednik, ob Vašem pozivu, da še jaz kaj .napisal za tridesetletnico naših „Katoliških misijonov“, čisto sem Pozabil, kako dolgo ta list že izhaja! Res, trideset let v tej razburkani dobi je do-kaz velike življenjske si!e „Katoliških Pasijonov“ in ideje, ki jo zastopajo. V Prejšnjih časih je bilo lažje preživeti sto let.
Moja pozabljivost glede starosti hsta je nekoliko opravičljiva. Zadnje case „Katoliški misijoni“, ta posredo-'alec med slovenskimi misijonarji ter Pašimi prijatelji v zaledju, ne more več p° mene. Zavesa propušča samo navad-Pa pisma. A kako naj opravičim še ne-h0 ^rugo pozabljivost, ki jo tudi moram Priznati? (Tostran zavese, ali kot mi Pravimo, v osvobojenih deželah, živimo v dobi priznanj. „Priznaj, da si kristjan, Priznaj, da delaš za nasprotno stranko, Priznaj, da skrivaš orožje, priznaj to, Priznaj ono!“ Nihče, ki zna šteti do pet, emu ne uide. Kdor prizna vse, kar mu Poniolg pod .nos, tudi reči, ki jih niti v udih sanjah ni naredil, običajno reši Sv“io glavo, seveda za ceno svojega člo-'eskega dostojanstva. Sežigati, kar je °Mej molil, opljuvati, kar je dozdaj spoštoval, se upira tudi poganu. Kdor Je za tako ceno rešil svojo glavo, izgle-a kakor tepen pes, — in se najbrž tako ud> Počuti.) Moje priznanje ni tako Us°dno, in Vaša sodba tudi ne tako trda, uPam. Priznati namreč_ moram, da se iz svojega sodelovanja pri „Katoliških mi-■Jonih“ ne spomnim skoro ničesar.
Kajpada mi je ostalo v spominu, da 19»* Prejeval list e.no leto, od 1933 do Toda taka gola ugotovitev ne za-®Ze Več, kakor če bi enega Juda vrgli k Pekel, v; j,; „adi izvlekli iz mene še .a) več. Iztrkaval sem torej svoj zapraše-1 spomin, a le ni kaj prida prišlo na dan.
KAKO SEM SE ZAČEL ZANIMATI ZA MISIJONE
Za zunanje misijone sem se zanimal že od zgodnje mladosti. Prvi pogled na to bojno polje sv. Cerkve mi je odprla knjiga Mohorjeve družbe „Podobe iz misijonskih dežel“ in nekateri sestavki p. Veselka Kovača v Mohorjevem koledarju. Ne vem več, .ali sem bil tedaj v osnovni šoli ali že v prvih gimnazijskih letih. Še danes pa vem, kako me je tisto branje vsega prevzelo. Od tedaj sem gledal na misijonarje v daljnih deželah kot na največje junake. V četrtem letu gimnazije sem po nasvetu rajnega g. Janeza Kalana vstopil v Dijaški dom Misijonske družbe. Tedaj sem začutil, da sem na pravi poti do svojih mladostnih sanj. Še danes gledam na rajnega gospoda svetnika, nekdanjega kamniškega kaplana, kot na praočeta svojega poklica. Seveda sem kmalu zvedel, da je tudi po tej poti mogoče doseči odhod v daljne dežele le z vztrajno voljo in ponižno prošnjo. V zadnjih bogoslovnih letih sem pa imel odobrcnje skorajda v žepu. Razumljivo je torej, da sem kot bogoslovec tudi nekoliko pomagal pri ,,Katoliških misijonih“, s kakimi prevodi.
Naš tedanji vizitator g. Šmid je bil previden mož. Moj ogenj ali bolje zale-te’ost mu nikoli ni bila prav všeč. Zato je ubral tole politiko: Kogarkoli bi poslali v zunanje misijone, bo moral čakati na odhod vsaj še eno leto po dovršenih študijah. Po domače rečeno, da se malo „uleže“. Predstojniki so seveda rekli, „da se mladi gospod malo pomiri in da se njegov poklic pokaže še v drugi luči‘.‘ Videč, da ne morem z glavo sikozi zid, sem potrpel in začel šteti tistih 365 dni.
Tista leta je urejeval „Katoliške misijone“ g. Godina. Ker je nekaj let prej .naša Družba pozidala tudi lastno tiskar-
i.o v Grobljah (menda leta 1931), je njegovo delo narastlo. Vodstvo tiskarne in urejevanje lista je zahtevalo dva moža. Predstojniki so odločili, da bo moje leto čakanja še najbolj uporabljeno z delom pri uredništvu.
UREDNIK „KAT. MISIJONOV“
V enem oziru sem bil za to delo pripravljen. Že nekaj let prej sem z veseljem, skoraj bi rekel s strastjo, študiral zemljepisje misijonskih dežel. Prav tako željno sem pretehtaval številke o uspehih in položaju misijonov. Imel sem kratkomalo pred očmi vse misijonske družbe, škofije, število vernikov, misijonarjev, imena škofov in letni prirastek spreobrnjenj. Vse sem hotel izvleči iz
K SLIKI DESNO: Ob dvajsetletnici „Katoliških misijonov“, prt d desetimi leti, je bila objavljena zanimiva risba, ki jo v posnetku tu objavljamo. Risar je položil predse najrazličnejše ovitke dvajsetih letnikov, jih It po razpostavil v nekak mozaik in jih začel v glavnih potezat prerisavati; čez in čez v sredo pa je narisal veliko številko 20. Risba ee mu je vsekakor posrečila, čemur bodo pritrdili tisti, ki se bolj ali manj vseh tistih 20 letnikov spominajo... Na prvi pogled je vidna skrb urednikov za čim okusnejšo, kar umetniško opremo lista, ki pa je vendar vedno jasno izražala tudi njega značaj, vsebino. — Za tridesetletnico bi v domovini gotovo priredili razstavo „Katoliških misijonov“, ki bi bila zelo zanimiva, saj je uredništvo hranilo originale vseh risb in fotografij, ki so bile uporabljene v listu. Lahko bi izd .lalo tudi statistiko naročništva, razvojno statistiko o gibanju slovenskih misijonarjev pod vplivom „KM“, in drugo. Žal razmere kaj podobnega onemogočajo. Zato pa objavljamo vsaj pisane slike iz preteklosti lista. Veseli bi bili, če bi nam še kak misijonar napisal kaj o tem, kako so mu „Katoliški misijoni“ pomagali do misijonskega poklica in kako so ga v misijonih spremljali. In morda bi ta ali oni nekdanji razširjeva-telj „Katoliških misijonov“ znal popisati kaj iz svojih doživljajev ob širjenje lista. Prosimo!
številčnih poročil. Moja želja tedaj je bila, seznaniti vernike v domovini 2 uspehi in neuspehi misijonov na podlagi nradnih poročil, že tedaj sem bil neza-upen na tista zasebna poročila misijonarjev, ki govore leto za letom o „uspehih“ i.n naravnost o „čudežih“, a ji*1 ne podpro s številkami. Daši glede poročil še danes stojim ne istem stališču» sedaj razumem, da tako enostransko ravnanje ne naredi dobrega urednika. Strogo presojanje sicer lahko komu zapre sapo, navduši za stvar pa najbrž nikogar. In sedaj šele vidim, da tudi številke ne morejo povedati vsega. V eni deželi je sto spreobrnjenj na leto za misijonarja lahko dosegljiv uspeh, v kakšni drugi je pa tako število^ res čudež, ki ga doseže samo velikan.
A pri uredništvu me je motila zavest, da so moji dnevi pri tem delu kratko šteti. Ne da bi ne ljubil dela. Nasprotno, bal sem se, da bi se na uredništvo preveč navezal in tako pozabil .na vzor, ki sem si ga postavil. Bolj kot kdaj vidim, da le tisto delo rodi trajne uspehe, ki mu damo vso dušo. Uredništvo tudi zahteva vsega človeka. Polagoma mora navezati prijateljske stike z misijonarji na terenu in jim s postrežljivostjo dokazati, da jim je njegovo delo koristno, da, nujno, potrebno. Vzbuditi sotrudni-kov v zaledju pa pomeni, da mora posegati skoraj na vsa področja v domovini. Za vse to je pa treba najprej časa.
Druga težava je bila to: Kot novinec sem hotel „Katoliškim misijonom' dati razkošno zunanjo opremo. Morda Se spomnite na tiste „krvave“ platnice? Svet v rdeči barvi, ki mi ga je naredil arhitekt Mesar, tedaj v nebotičniku. Mirno sem prenašal razne opazke k temu, porazna pa je bila ona gospoda Godine, ki je predatavljal izdajatelja: Požre preveč drage rdeče barve! V notranjosti pa sem hotel čim več lepih slik, ki jih je dobavljala Propaganda V Rimu. A je načrt zopet naletel na ugo'' vor gospodarstvenika Godina. Drzno sem dokazoval, da se bo list z lepo oprem«
po nekaj letih denarno opomogel, a sedaj vem, da je bila to drznost. Za vsako razkošno opremo bi bilo treba znatno dvigniti število naročnikov. In tu je bila tretja težava.
Uprava je bila tedaj v rokah gluhega in že priletnega g. Šporna. Že gluhota sama je bila velika ovira za kak kočljiv pomenek. Razlika v starosti mi pa tudi ni daja'a pravice, da bi šel gospoda navduševat za moderno upravo in reklamo. G. Lojze Rupar, ki mu je tisto leto pomagal pri razpošiljanju lista, je sicer popravil večino nedostatkov v upravi, vsega pa ni mogel. Tudi njegov položaj je bil podrejen kakor moj.
Trije oddelki, izdajateljstvo, uredništvo in uprava smo iz bratovske ljubezni drug drugemu popuščali, v resnici pa živeli v tihem nasprotstvu. To je bilo za „Katoliške misijone“ in za misi-jonsko-delo slabo. Danes menim, da bi moral imeti glavno odgovornost le eden, a tak, ki bi imel pred očmi najprej list i.n porast misijonskega dela sp'oh. Ne vem, kako ste v poznejših letih to nalogo rešili.
Z julijem 1934 sem predal svoje urejevanje g. Gracarju, ki je tisto leto v Rimu krpal svoje doktorstvo, in se veselega srca odpeljal proti cilju svojih želja, proti Kitajski.
KOT MISIJONAR
Od prejšnjega urednika je novi po pravici pričakoval, da bo njegov najboljši dopisnik. Tej dolžnosti sem fl,e grdo izneveril. Komaj sem se malo ustalil v tej deželi, že je udarila na dan moja stara napaka: ostro presojanje misijonskih dopisnikov. V ta tok se jaz ne spustim, s(em ponos.no trdil. Raje počakam, da kaj imenitnega naredim ali doživim. Potem boste pa videli, kako je treba pisati iz misijonov! S prihodom Japoncev sem res marsikaj doživel, dasi naredil nič posebnega. Toda tista prilika za „imenitna“ pisma je bila kratka. Đve leti pozneje se je začela vojska
tudi v Evropi in zveza z misijoni je bila pretrgana, če se kdaj srečava, me bo g. Gracar po pravici pocukal za lase. Ne, hočem reči za ušesa, las nimam več dosti.
Upam, da Vas bodo, gospod urednik, drugi Vaši predniki založili z bolj tehtnimi spomini. Ob tridesetletnici „Katoliških misijo.nov“ bi jaz rad na dan z vprašanjem, ki ga zadnja leta veliko pretehtavam.
KAKO GLEDAMO MISIJONARJI NA „KATOLIŠKE MISIJONE“
Ali so slovenski „Katoliški misijoni“ v teh, za naš narod tako težkih časih, šg potrebni? Ali ne delajo s svojim izhajanjem, nabiranjem darov in pozivanjem k misijonskemu delu našim ljudem nekako nasilje?
Z nadnaravnega vidika so ta pomislek po.novno izvrstno rešili učeni gospodje. Misijonsko delo ie dolžnost vseh katoliških narodov. Noben član, pa naj bo še tako majhen v družini krščanskih narodov, se tej dolžnosti ne sme izogniti. Narod, ki se ne udejstvuje pri misijonih, kaže samo, da njegovo krščanstvo še ni priš o do nailepšega razcveta. Sv. Cerkev po pravici šteje misijonarje, poleg spokornih redovnikov, med najlepše cvetove na drevesu krščanskega življenja. Pač zato, ker je za misijonsko delo treba ljubezni, ki meji na junaštvo-
Zdi se, da je težje odgovoriti .na pomislek zoper misijone z naravnega vidika. Naš narod se v resnici bori za svoj obstanek, kakor se še ni nikoli v sveji zgodovini. Večina v domovini ne more zaenkrat nič, samo trpi. Po vsem svetu razpršeni manjšini pa tudi ni po' stlano s cvetjem. In pred seboj ima del naroda velikansko nalogo. Kako se obvarovati pred utopom, kako rešiti bistvene sestavine naroda, vero in jezik ia lastno izobrazbo. Še več, v neomajnem zaupanju na boljše čase si je narod ^ tujini zastavil tudi nalogo, da pripravi Slovencem temelje za lepšo domovino.
O^tod „Svobodna Slovenija“, „Družab-na pravda“ Ln drugo. Kaj pa zunanji misijoni in njih glasilo? Ali ne cepijo •mših pičlih moči?
SLOVENCI SMO V SVETU VIDNI PO NAŠIH MISIJONARJIH
Slovenci smo majhen narod, tega se v tuji.ni še bolj zavedamo. Naše število, naše narodno bogastvo nikakor ni v sta-nu prisiliti velike narode, da nam dajo, kar nam gre. Na kaj torej zidamo svoje upanje? NA UGLED! Odločujoči Narodi nam bodo da!i toliko, kolikor nas
eenijo.
Da nam ugled v svetu pridobiva v*orno zadržanje naših ljudi v tujini, umotvori naših umetnikov, in v neki meri spretnost naših politikov, vsi vemo. Morda pa premnogi ne vedo, v kako veliki meri prispevajo k našemu med-uarodnemu ugledu — slovenski misijonarji.
Slovenskih misijonarjev nas ni baš veliko, ,a smo dobro razpostavljeni po Vseh velikih misijonskih deželah. Pridemo v stik kratko in malo z zastopniki v®eh narodov. Preko nas je šlo poznanje našega imena po vsem svetu. Ne bom ^ekel, da v večji meri kot od vseh drugih ■anov naroda, prav gotovo pa v odlični meri. Misijonar je tudi pri versko brez-vr'žnih državnikih spoštovan. Nisem bil e dolgo na Kitajskem, ko sem že opa-. ’ da se za delo misijonarjev silno zanimajo tudi zunanja ministrstva velikih rzav. Slovenski misijonarji smo bili do-' ej na splošno v podrejeni vlogi: pomoč-’ki velikim narodom, a na veliko korist aaejnu imenu. Običajno so nam odka-*ali trdo polje v obdelavo: kraje, ki so Üb bolj mehko vzrejeni misijonarji •jugih narodov branili ali pa jih ne ZJJ^ali.	Ocena je bila pa pravična:
‘ovcnci so ponižni, z malim zadovoljni 'n v*trajni delavci,“ so si povedali med št °J 'n *UI^' ,na vis°kih mestih. Ob na-, m prihodu so tujci vedeli samo, da pri-ajanio nekje z divjega Halkana. Po
nekaj letih so pa o naši domovini vedeli vse, kar moremo od tujcev po pameti pričakovati, — in govorili so o nas s spoštovanjem.
Razumljivo, da imam pred očmi samo Kitajsko, a menim, da velja isto tudi o naših misijonarjih v Indiji, Afriki in na Japonskem. Kdo bi prav ocenil, kar so storili za naš ugled trije veliki salezijanci, Kerec, Geder in Majcen? Njih ime je znano po vsej južni Kitajski, in vsem, ki so se tam udejstvovali. Naši rojaki pa niti ne slutijo, kako daleč po svetu gre glas o dveh misijonskih bratih, Mrzelu in Verdniku. Vsakdo, ki je bil deležen njune postrežbe, dvigne palec v znak priznanja in nam toplo častita k takim rojakom. Še danes se rad spomnim na pohvale, ki so jih od vseh strani izrekali o naših sestrah usmiljenkah v Pekingu. In slovenski mis. zdravnik, sedaj na Formozi! Pri tamkajšnji javnosti in cerkvenih krogih smo Slovenci znani samo po njem. In lahko si mislite, do v dobrem smislu.
VAŽNOST „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ ZA NAS MISIJONARJE
Kar si povedal o misijonarjih, vse drži, porečete. A mi govorimo o listu „Katoliški misijoni“. List jo pa živa vez med misijonarji in sodelavci v domovini. Brez „Katoliških misijonov“ b: mi sicer vseeno bili misijonarji, pa ne slovenski. Brez te vezi bi mi postali tujci, eni tistih, s katerimi sodelujemo, domovina bi nas pa pozabila. Res da nismo šli iskat v misijone slave za svoj narod, ampak božje in neumrjočih duš. A Bog dodaja. „Iščite najprej božjega kraljestva... in vse drugo vam bo navrženo“, je zvesla obljuba.
Potemtakem Vam ob tridesetletnici „Katoliških misijonov“ s polnim prepričanjem kličem: Gospod urednik, le pogumno naprej z delom za list in za misijone! Ne samo sv. Cerkvi, tudi naši domovini je Vaše delo v .največji prid.
FRANCE JEREB CM, Kitajska
l'IJ XII. PREGANJANIM BRATOM
Objavljamo s prevajalčevim uvodom opremljeni prevod papeževe okrožnice tistim katoličanom, ki žive kot manjšina med pravoslavnimi narodi Bulgarije, Ukrajine in Rumunije. Okrožnica nam osvetli žalostne razmere za Krščanstvo med ločenimi brati, kateri nas morajo živo zanimati; zato jo objavljamo. — Prevedel dr. Alojzij Odar.
V	zadnjih letih morajo prenašati pod komunističnim režimom hudo preganjanje cerkve vzhodnega obreda v Ukrajini, Rumuniji in Bulgariji. Gre za vzhodne cerkve, ki so z Rimom združene. Njihove vernike imenujemo katoličane vzhodnega obreda ali .na kratk/o vzhodne katoličane. Mi pa smo katoličani latinskega obreda ali zapadni (rimski) katoličani.
Sveta stolica z žalostjo opazuje trpljenje vzhodnih katoličanov. V marcu leta 1952 je izdal papež posebno' pismo o trpljenju in preganjanju, ki ju morajo prenašati katoličani v Rumuniji, ki so deloma vzhodnega deloma pa latinskega obreda. Proti koncu i.dtega leta, 15. decembra, pa je izdal papež okrožnico, ki govori o trpljenju bolgarske in ukrajinske cerkve. O tej okrožnici tu govorimo.
V	uvodu omenja papež skrb sv. stolice za vzhodne kristjane na sploh. Iz zgodovine navaja zglede te skrbi. Cerk|ev objema z ljubeznijo vse vzhodne kristjane, te, ki so združeni z Rimom, kakor tudi tiste, ki niso. Slednje prisrčno vabi, da bj se vrnili k Petrovi skali.
Nato pa preide okrožnica k trpljenju bulgarske in ukrajinske cerkve. Papež energično protestira pred vsem svetom proti neutemeljenemu krivičnemu preganjanju škofov, duhovnikov in vernikov v Bulgariji in Ukrajini. Javno pohvali njihovo junaško obrambo vere in njenih pravic. Zato jih preganjajo in more, ker so zvesti katoličani. Vse drugo je laž in k'eveta- Običajna izmišljotina komunističnih režimov.
Nadalje papež svari pred malodušnostjo. Govori o upanju na prihodnjo zmago. Cerkvi ne gre za zemeljsko oblast. Cerkev ne nasprotuje državnim oblastnikom. Katoličani se zgledno pokoravajo državnim zakonom, dokler niso ti v nasprotju z božjimi in cerkvenimi.
V	Cerkvi trpljenje mora biti. Napovedal ga je Kristus. Zato sedanje trpljenje ne sme nikomur jemati vere v končno zmago. Zmagal bo Kristus.
Papež poziva vse vernike kj molitvi Ln opravljanju zadostilnih del, ki naj dajo zadoščenje žaljenemu Bogu. Kristjani naj molijo drug za drugega. Zlasti pri daritvi sv. maše se spominjajmo vsi naših bratov, ki trpe pod komunističnimi režimi v ječah in po koncentracijskih taboriščih.
Okrožnica je pisana dostojanstveno, a kljub temu nenavadno toplo in prisrčno. Čutiti da, koliko trpi papež zaradi krutega preganjanja katol’čanov. Okrožnica ni samo priložnostnega značaja, marveč ima trajno vrednost. Ob konkretnem zgledu preganjanih katoličanov v Bulgariji in Ukrajini opozarja katoličane, kako .naj motre sedanje preganjanje Cerkve. Opuste naj vsako misel na maščevanje. Pozna naj se, da posnemajo Kristusa, ki je s križa molil za svoje sovražnike.
Okrožnica se glasi:
PIJ XII., po božji previdnost papež, pošilja častitljivim bratom pakri-
arhom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim ordinarijem, ki so v ifliru in
zvezi z apostolsko stolico, pozdrav in blagoslov.
PIJ XII. SKRBI ZA VZHODNE KRISTJANE
Vzhodne Cerkve, razsvetljene po nauku svetih očetov in orošene z mučt-T1'škio krvjo ne le v starodavnih časih, marveč tudi v novejši dobi in tudi v naših ^neh, so bile vedno poseben predmet Naše skrbi. Vsem je to znano. Komaj smo b|h Po najvišji božji določbi, čeprav brez vsake zasluge od Naše strani, povzdig-Hjeni na prestol prvaka apostolov, že smo odkrili Naše mišljenje in Naše srce ''ain in tudi onim, „ki se nahajajo zunaj katoliške Cerkve“ (gl. nagovor po radiju z dne 3. marca 1939 AAS XXX, str 86) in o katerih želimo, da bi se čim prej krnili k čredi skupnega očeta, kateri so pripadali njihovi predniki (gl. okrož. Summi Pontificatus AAS XXXI, str. 418—419, okrož. Mystici Corporis AAS XXXV, str. 242—243).
V času Našega papeževanja smo Vam izkazali še druge dokaze Naše naklonjenosti. Veste, da smo ogrnili s škrlatom rimskega kardinala drugega Vašega škofa, namreč patrijarha Armencev iz Cilicije. Veste, da pripravljamo kodifikacijo cerkvenih zakonov, ki 9e tičejo Vas. To delo bo zelo pomembno. Deloma je že dovršeno. Toda ni potrebno, da bi Vas bolj natančno spominjali na te stvari, ki so Vam prav gotovo znane.
ZGLEDI IZ ZGODOVINE	.. ..
Sicer pa ko to delamo, sledimo samo smernicam Naših prednikov. Ti že ■zza prvih časov krščanstva niso le objemali Vaših prednikjov s posebno Ijubez-n'jo, marveč so jim po svojih močeh vedno pomagali, kadar so videli, da jih na-Pad-a kriva vera ali da vzdihujejo pod grozo in preganjanjem sovražnikov.
Tako so v moči apostolske oblasti, ki jo je božji Odrešenik izročil prvaku apostolov in njegovim naslednikom, rimski papeži branili pravoverni nauk na Pcvem in drugem nicejskem cerkvenem zboru, na treh carigrajskih cerkvenih zborih ,n na onih v Efezu in Kalcedonu. Ko pa je obžalovanja vredni razkol ločil od Rima ^el*k del vzhodnih cerkva, so. papeži to ne le obsodili na četrtem carigrajskem cer-venem zboru, marveč so se na vse načine trudili, da bi se ta stvar rešila v skupno korist. Po številnih hvalevrednih težkih poizk,usih se je to posrečilo na cerkvenem zboru v Florenci, čeprav se proti pričakovanju vseh dobri sklepi niso IZVedli v življenju.
Ko so pozneje v vzhodne pokrajine vdrla nova ljudstva, ki so opustošila tudi svete kraje v Palestini, poslveče.ne z božanskjo krvjo Jezusa Kristusa, so pa-Poži vzpodbudili krščanske vladarje k velikemu podvzetju verske obrambe.
Ta prizadevna skrb in ta naklonjenost Naših prednikov do Vaših rojakov ae nista ohladili ali zmanjšali v naših dneh. Zdi se narobe; vedno bolj se večata. Kakor veste, je sv. stolica poslala k Vam mnoge, da bi vse seznanili s katoliškim Pankom in jih prepričali, naj bi se vrnili k tatyo zaželjeni edinosti v veri in vladi, 'u Pri Petrovem sedežu je bila ustanovljena posebna kardinalska kongregacija, da bi urejala zadeve in obrede vzhodnih cerkva. Ustanovljen je bil tudi Zavod za ^hodne nauke, ki naj bi gojil in pospeševal z vso prizadevnostjo pravo umevanje Va®ih stvari.
NOVI VZROKI SKRBI
y Na žalost pa so sedaj drugi vzroki, k|i kličejo po Naši skrbi in prizadevnosti.
P'Pogih pokrajinah namreč, ki imajo zvečine vzhodni obred, je zadivjala nova Pcvihta, ki grozi zmešati, opustošiti in uničiti cvetoče krščanske občine. V pre-
teklih časih se je napadala ta ali ona posamezna verska resnica, da.nes nasprotno, kakor veste, je stvar dosti hujša. Poskuša se zbrisati iz državljanskega življenja, iz družin, iz univerz, iz šol in iz ljudskega življenja vse, kar je božje ali im» kak odnos do Boga, kakor da bi bilo .nekaj menljivega in škodljivega. Napadajo s« svete pravice, ustanove in zadoni.
čim večje in težje je zlo, ki mučil izbrani del krščanstva, tem večja je do Vas, častitljivi bratje, Naša naklonjenost; s tem večjo očetovsko ljubeznijo VaS objemamo.
PAPEŽEVA BOLEČINA
Najprej hočemo, da prav točno veste, da so Vaše bolečine in žalosti tudi Naše. Ničesar bolj ne želimo, kot Vam prinesti vsaj nekaj tolažbe zlasti z Našo molitvijo in z molitvijo vseh kristjanov za tiste, ki trpe preganjanje, ker so bray nili, kakor je bilo treba, katoliško vero in njene svete pravice. Vemo, da so mnogi vzhodni kristjani, ki hudo objokujejo, ko vidijo, da so njihovi škofje mrtvi, raz' gnani ali pa ovirani, da ne morejo svobodno govoriti s svojimi verniki in izvrševati nad njimi svojo duhovsko oblast, kot bi bilo treba, ko vidijo, da so mnoga svetišča opustošena in izročena svetni rabi, ko vedo, da se v teh svetiščih ne slišijo več glasovi molivcev, čudovito ubrani po predpisih Vaše liturgije; glasovi, ki naj bi izprosili roso božjih milosti, ki bi dvigala duha in tolažila srca in pomagala proti tolikemu zlu.
Zvedeli smo, da so bili mnogi Vaši rojaki odgnani v ječe ali v koncentracijska taborišča. Če pa so še doma, ne morejo izvrševati svetih pravic, ki jim gredo! to se pravi ne le pravice izpovedovati vero v skrivnem svetišču lastne vesti, marveč tudi pravico odkrito učiti vero, braniti in širiti jo v družinskem krogu za primerno vzgajanje otrok in v šoli za pravilno vzgojo gojencev.
JUNAŠTVO PREGANJANIH KATOLIČANOV
Vemo tudi, kako sinovi vzhodne Cerkve v bratstvu z verniki latinskega obreda skupno stanovitno prenašajo preganjanje in so skupno deležni mučeništva, poveličanja in slave. Junaško vztrajajo v svoji veri. Sovražnikom krščanstva se upirajo z isto nezmagljivo trdnostjo, kot so se upirali v prejšnjih časih Vaši predniki. Molitve pošiljajo v nebo, če ne javno pa vsaj zasebno. Ostajajo zvesto združeni s papežem in dvojimi pastirji. Prav posebej tudi časte preblaženo Devico Marijo« milostljivo in mogočno kraljico nebes in zemlje, katere brezmadežnemu Srcu smo jih posvetili.
PRIHODNJA ZMAGA
To vse je brez dvoma znamenje gotove bodoče zmage, zmage, ki ne bo zrastla iz krvi ljudi, ki se bojuje med sabo, ki se ne bo hranila z nebrzdano željo po zemeljski oblasti. Ta zmaga nasprotno bo temeljila v primerni in zakoniti svo' bodi, v pravičnosti ne le v besedah, marveč v dejanjih do državljanov, narodov in držav, v miru in bratski ljubezni, ki naj zdrpžuje vse z vezmi ljubezni, zlasti pa v veri, ki naj pravilno ureja način življenja in vodi zasebna teženja, ko jih postavlja v službo skupne blaginje, l^i naj dviga duše k nebu in končno varuj® sožitje in mir vsem v družbi.
To je predmet našega živega upanja. Toda za sedaj so novice, ki jih dobi' varno, take, da množe Našo bolečino. Po noči in po dnevu spremljamo z očetovsko skrbjo z mislimi in srcem vse, ki so nam izročeni po božjem .naročilu (gl. Jan 2L 15—17) in o katerih vemo, da se ponekod z njimi ravna zelo nevredno, da jib obrekujejo zaradi trdne zvestobe do katoliške vere, da jih ropajo zakonitih pravic» večkrat tudi takih, ki so tako vtisnjene v človeško naravo, da je ponižano sam®
^Vota maša po vzhodnem obredu nad grobom sv. Petra v vatikanski baziliki, ki ji
je prisostvoval papež Pij XII.
08tojanstvo človeka, če jih hoče kdo vzeti z nasiljem, z grožnjo ali na kak aruir način.
PREGANJANJE KATOLIČANOV V BOLGARIJI k Wed temi žalostnimi vestmi, ki smo jih prejeli, je ena, ki Nas je zadela bolj Č tera druga, a ne samo Nas in vseh kristjanov, marveč vse, ki imajo v 8 i dostojanstvo in svohiodo državljanov. Mislimo na Bulgarijo, kjer je bila žal na’ a cvet<)'a katoliška skupnost, kjer pa je strašen vihar prizadejal Cerkvi ostne izgube. Na načine, ki so že v navadi, so obtožili in obdolžili javnih zločinov služabnike; med njimi so Našega častitljivega brata nikopoljskega škofa oJ-üa Bossikoffa in tri duhovnike, ki so z njim delovali v dušno pastirski službi, odili .na smrt. Vrh tega je več drugih v ječi ali v koncentracijskih taboriščih. z um pa se pridružuje množica katoličanov, ki so kaznovani na različne načine; at° Pa jih krasita ista palma in ista čast.
PAPEŽEV PROTEST
.	. Po dolžnosti vesti dvigamo zaradi tega Naš glas in vsemu krščanstvu na-
he n.lam° krivico, ki se je zgodila Cerkvi. Zato jih imajo za sovražnike države. Izpovedujejo katoliško vero in zlasti ker so jo neustrašeno in odkrito branili. 8e u0Vine Pa uiso nič manj ljubili kot drugi; spoštovali so javno oblast; ravnali so Končno po državnih zakonih, kadar niso bili v nasprotju z naravnim, božjim Cerkvenim pravom.
PREGANJANJE RUMUNSKIH KATOLIČANOV Kar se je pred kratkim zgodilo v Bolgariji, se na žalost že dalj časa dogaj8 med drugimi narodi, kjer se razcvita Cerkev vzhodnega obreda, to se pravi v Ru' muniji, Ukrajini in v drugih deželah. O rumunskem narodu smo že govorili v apostolskem pismu s preteklega marca (glej AAS XXXXIV, str. 249 in nsl.) >1 smo povedali Naše občutene pritožbe zaradi velikih preganjanj, ki so jih pretrpel' verniki vašega obreda kakor tudi verniki latinskega obreda; opomnili smo jih, naj vztrajajo nezlomljivi v veri svojih prednikov.
PREGANJANJE KATOLIČANOV V UKRAJINI
Obračamo se sedaj potrti do drugega naroda, ki ga silno ljubimo, do ukra* jinskega naroda kateremu pripadajo mnogi verniki, ki s hrepenenjem in v velik' ljubezni gledajo na Rim in spoštujejo to apostolsko stolico po naročilu Jezusa Kristusa kot središče krščanske vere in kot nezmotljivo učiteljico resnice (glej M1 16, 18—19; Jan 11, 15—17; Lk 22, 23).
V veliki žalosti vemo, da ti že dalj časa trpe enako preganjanje in da s8 nahajajo v enako nesrečnem položaju kot ljudstva, o katerih smo Vam, častit' bratje, govorili zgoraj.
Prav posebej pa se hočemo spomniti škofov, ki so jih odpeljali v Kijev, kjer so jih sodili in obsodili na različne kazni. V Kijev, smo rekli, ki je bilo nekoč središče, iz katerega je izžarevalo krščanstvo po vsej tisti pokrajini. Nekatere od teh škofov je že zadela slavna smrt in zato, kakor upamo, že iz bivališča nebeške bla' ženosti z živo ljubeznijo zro na sinove in bojne tovariše ter prosijo za nje Pr' Bogu mogočno pomoči.
Ne smemo molče preiti tudi onih vernikov latinskega in vzhodnega obreda* ki so jih odtrgali z njihove zemlje in domov in jih odpeljali v neznane in daljn® kraje; tam žive brez zakonitih duhovnikov, ki bi jih mogli tolažiti, jim pomagati* jih voditi in jim deliti nebeško tolažbo, ki jo nudi vera.
To je, l^ar nam povzroča hude bolečine. Ne moremo se vzdržati solz, ko pr°' simo usmiljenega Boga in Očeta usmiljenja, naj bi dobrohotno razsvetlil one, ki 80 odgovorni za te žalostne razmere, in naj bi dobrotno napravil konec tolikemu zlu*
TOLAŽBA V ŽALOSTI
Vendar pa moremo, častiti bratje, kljub tolikšnemu in takšnemu trpljenju* ki povzroča bolečine Našemu in Viašemu srcu, vendar le najti nekoliko tolažbe ob novicah, ki smo jih prejeli. Znano nam je namreč, da ostajajo ti, ki se nahajajo v tako žalostnem in težkem položaju, trdni v veri z nezlomljivo vztrajnostjo, h' vzbuja občudovanje pri Nas in pri vseh dobrih ljudeh. Naj pride do njih vseh Na^3 očetovska pohvala, ki naj pomnoži in okrepi njihovo trdnost. Trdno naj bodo Prc' pričani, da Mi, ki kot skupni Oče nosimo „skrb za vse cerkve“ (2 Kor 11, 28) in nas „priganja Kristusova ljubezen“ (2 Kor 4, 14), vsak dan goreče molimo, d3 bi povsod zavladalo kraljestvo Jezusa Kristusa, ki prinaša mir dušam, narodom in državam.
POSEBEJ O PREGANJANIH DUHOVNIKIH Vzpričo tolikega zla, ki ni zadelo samo Naših svetnih vernikov, marve* pred vsem tiste, ki imajo duhovniško dostojanstvo, da se točno izpolni, kar prav' sv. pismo: „Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede“ (Mt 26, 31, 8‘' Mk 14, 27, Zah 13, 74), se moramo spomniti duhovnikov, ki so v vseh časih samo pri omikanih narodih, marveč tudi pri teh brez omike, uživali kot sredmik' med Bogom in človekom dolžno spoštovanje. Ko pa je božji Odrešenik razgn8
vzhodni katoliški škofje latinskega in vzhodnega obreda, ki trpe v komunističnih ječah — ktot toliko drugih...
^Klo zmote in nas poučil o resnicah z nebes in nas po svoji veliki dobroti hotel Poviti deležne svojega večnega duhovništva, je to spoštovanje še bolj zlaslo. J.ote in ,duhovnike so imeli za ljubeznive očete, ki žele samo dobro ljudem 1 80 jim izročeni.
•e 'Poda isti božji Odrešenik je rekel: „Ni učenec nad učiteljem“ (Mt 10, 24), Vas S° preganiah mene, bodo preganjali tudi vas‘, (Jan 15, 20). „Blagor vam, kadar as bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažn/Vo ov°rili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih“ (Mt 5, 11—12). ir . Nič se torej ni treba čuditi, če v naših dneh kakor v preteklih stoletjih in Stusova Cerkev in zlasti njeni služabniki trpe preganjanja, laži, obrekovanja oh trpl-’enie vseh vrst. Zaupajmo v Njega, ki nam je napovedal prihodnje težave, rjem pa .pgg hotel navdušiti z besedami: „Na svetu boste imeli stisko; ali za-a^e. jas sem svet premagal“ (Jan 16, 33).
NI MESTA ZA POTRTOST
Zato naj bo daleč od Vas, častiti bratje, vsaka potrtost. Vaši predniki so n "!aKah tolike težave, zasledovanja, nevarnosti; borili so se z junaško vztraj-nj,.J0 «o mučeništva. Tako se tudi Vi, hfi pripadate k vzhodni Cerkvi, družno z ver-'n v,. 'nshega obreda, ob pomoči božje milosti, ne bojte. Pač pa prosite Gospoda h,... ICKovo ljubo Mater zlasti za tiste, ki se nahajajo v večji nevarnosti, da bodo da ansk° vztrajali, in da bodo končno vsi razumeli, kar je sicer jasno kot sonce, 10 ',arožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga“ (2 Kor ' In da Cerkev ne išče svetne oblasti, ampak večne rešitve duš, da ne zasleduje
vladarjev, marveč da z evangeljskim naukom, ki more vzgojiti odlične državljane, utrjuje same temelje človeške družbe.
Kjer Cerkev more uživati! svobodo, ki jo je podelil sam Bog, in javno raz' vijati svojo življenjsko moč in izvrševati svoje delo sredi ljudstva, tam prav gotovo pospešuje javno blaginjo, ko zbližuje razne plahti državljanov v pravičnosti Ln slogj ter vodi vsa ljudstva k pravemu miru in redu, po katerem morejo hrepeneti vsi in vsak posamič.
MOLIMO IN TRPIMO ZA PREGANJANE BRATE!
Da bi to dosegli, častiti bratje, želimo, da odredite javne molitve in opom' nite vernike, ki so Vam zaupani, naj dodajo še spokorna dela, s katerimi se daje zadoščenje božjemu Veličastvu, ki je žaljeno s tolikšnimi krivicami.
Vsi naj pomnijo besede sv. pisma: „Molite za tiste, ki vas preganjajo ij1 obrekujejo“ (Mt 5, 44); „udje naj enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje“ (1 Kor 122, 25—26).
Treba je tudi posnemati zgled božjega Odrešenika, ki je v groznih bolečinah S križa zaklical: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo“ (Lk 23, 34).
Prav tako je treba dopolnjevati, kar ned os ta ja bridkostim Kristusovim, za hjegovo telo, ki je Cerkev (gl. Kol. 1, 24).
Zato moramo Boga za sinove in brate, ki trpe, ne le prositi, marveč m® darovati tudi prostovoljne pokore in trpljenje.
Pri neštetih množicah, ki so v omenjenih deželah bolne in trpe ali so P° ječah, ne moremo po besedi izpolnjevati Jezusovih besed: „bolan sem bil in ste n>e obiskali; v ječi sem bil in ste prjšli k meni“ (Mt 25, 36); moremo pa storiti eno: z molitvami in s spokornimi deli moremo prositi usmljenega Boga, da pošlje h Našim bratom in sinovom, ki trpe, angele tolažnike, in jim da obilne nebeške darove, ki naj jih potolažijo in okrepe in dvignejo njihovega duha k nebeškim stvarem*
Prav posebej želimo, naj se vsi svečeniki, ki morejo dnevno opraviti evharistično daritev, spominjajo tistih škofov in duhovnikov, ki so daleč od svojih cerkva in vernikov in nimajo možnosti, da bi se približali oltarju opravit sv. daritev in nahranit sebe in svoje vernike s tisto nebeško hrano, v kateri dobe naše duše sladkost, ki je nad vsako željo, in moč, ki vodi k zmagi.
Povezani med sabo z bratsko vezjo naj store isto tudi verniki, ki se udeležujejo iste mize in iste daritve.
Po vseh delih sveta in po vseh obredih, ki sestavljajo okras Cerkve, naj se tako dvigajo enodušno k Bogu prošnje teh, ki prosijo božjega usmiljenja za te trpeče krščanske občine.
POSEBEJ ŠE V MOLITVENI OSMINI
V	prihodnjem januarju se bo kakor po navadi po mnogih krajih opravljaj* osemdnevnica za edinost Cerkve. Zdi se Nam prav, da bi se zlasti ob tej priložnosti goreče molilo ne le za to, da bi Se čimprej uresničila želja božjega Odrešenik*’ „Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva (Jan 17, 11), ampak tudi za to, da bi se odprle ječe in razvezale vezi, ki danes mučijo tiste, ki so junaško branili pravice in ustanove vere, za to, da bi povsod zavladala krščanska resnica pa pravica, sloga in mir, ki so za vse najvišje dobri»0'
V	znamenje tega in kot poroštvo Naše očetovske naklonjenosti dajemo ‘z vsega srca apostolski blagoslov Vam, častiti bratje, in Vam zaupanim vernikom* zlasti pa tistim, ki žive v opisanih težkih razmerah.
Dano v Rimu pri Sv. Petru 15. decembra 1952, v štirinajstem letu Našel!* papeževanja.	PAPEŽ PIJ XII.
v NEMAJHNI STISKI
Kakor veste, se vreme na Kitajskem ''časih nepričakovano sprevrže. Danes eP°> jutri viharno. Da je tudi moje, običajno idilično bivanje podvrženo viharji m, sem izkusil ponovno, prav repko pa petega novembra.
Ne vem, če sem Vam v zadnjem pis-,T'U (21. X.) govoril o nekem zborovanju vseh verstev, ki ga je sklicala deželna vlada v Nančang? Naše duhovnike v Kančovu so glede udeležbe začeli obde-Qvati že 13. oktobra. Prav isti dan so Prejeli povabilo, naj določijo svoje de-ogate, tudi tukajšnji protestanti. Njih Voditelj, Liu T’a-lan se je dva dni nato Pvišel k meni informirat, če so nas že Povabili, čudil se je, ko sem mu po-vedal, da ne. No, v par dneh bodo tu. V oašcm okraju so tri vpisane vere (tretji
so budisti) in morajo skupno poslati pet delegatov. Tiste dni sem še delal duhovne vaje, nekaj dni prej pa zvedel od pobožnih protestantk, da je imenovani pridigar zavozil v rdeče vode. Iz obeh razlogov sem se obiskovalca hitro od-križal.
Prvi teden sem čakal neprijetnega vabila, in se pripravljal na spopad. Tak shod, sem premišljeval, sklican preko glav naših škofov, ne more prinesti Cerkvi nič dobrega. Tam bo neizogibno treba vpiti živijo notranji politiki in rohneti zoper zunanje sovražnike, vštev-ši sv. očeta. In seveda sedeti skupaj s poslušnimi pastorji, bonci ter odpadniki. Za nobeno ceno, sem sklenil, in začel poučevati vernike, ki utegnejo priti v poštev, kako naj se izgovarjajo.
Komunisti na Kitajskem zaslišavanje in preiskovanje misijonarjev v svojih karikaturah takole kažejo...
Drugi teden tudi nič. Začel sem upati, da nas puste pri miru. Ker še tretji teden'ni bilo poziva, sem živel v prepričanju, da smo varni. Aha, tisto moje zasliševanje na strankinem uradu, koncem avgusta, je rodilo dobre sadove! Tedaj sem jim dokazoval, da v naši Cei’kvi ne more imeti resnične oblasti, kdor ni vsaj duhovnik. O, tujcev pač ne marajo, in nas zato puste pri miru. — Tistega 5. XI. sc m pa sprevidel njih politiko. Prav, so si najbrž mislili, ker si ti edini odgovorni predstavnik katoličanov tu, boš pa ti šel! In so zato čakali prav do zadnjega. Oboji smo se temeljito motili, in je bil zato spopad tem trši.
Dopoldne tistega dne mi neki tovariš z glavarstva prinese pismeni poziv, naj se popoldne ob dveh javim na uradu — kot delegat katoličanov za nančansko zborovanje. Zač 1 sem mu dokazovati, da mi tega ne moremo sprejeti, da ne grem. Mene nič no briga, odvrne in odide. Ker se nisem javil, prileti okoli tretje ure drugi, češ kaj mečkam. Ta je bil na višjem položaju in je sprejel debato. Dajala sva se okoli deset minut, a končno izjavi, da tudi ni pristojen. Naj grem z njim na glavarstvo k načelniku političnega oddelka (min-čeng-k’o), ki je obenem podglavar. Ne kaže drugega, sem pomislil in šel.
Tu se je pa začelo zares. Poldrugo uro sva se dajala. Načelnik je bil dobro izvežban za take reči. Jaz sem bil po eni strani trdno odločen, da odklonim, •a po drugi strani sem tudi imel pred očmi že itak kočljivi položaj našega misijona. Najraje bi mu povedal, da je ta zadeva samo zloraba Cerkve v politične namene. Toda s tem bi vlil samo olje na ogenj. Postavil sem se na bolj varni položaj, češ da bi mogel iti tja samo z odobrenjem škofov. V ta namen bi se pa vlada morala prej posvetovati z njimi in jim predložiti natančni program shoda. Sicer je nezakonito in meni nedovoljeno. Zatrjeval je, da je stvar dobra za nas, da bomo tam gori poročali o položaju svojega delokroga in o svojih težavah. „To ni dovolj,“ sem rekel. „Pro-
gram mora biti pisan in nam dolgo prej predložen v študij.“ Njegov protinapad: „Citiraj mi vaš zakon (številko ctc.)> ki to prepoveduje!“ Izognil sem se te* žavi z izgovorom, da je naš zakonik latinski in težko umljiv laikom. „Mi imam0 na višjih mestih strokovnjake za to,“ je vztrajal. „Tudi meni je potreben večdnevni študij za to,“ sem rekel. Odnehal je v tej točki in sprožil zadnji strel: „Dobro, ker praviš, da potrebuješ škofovo dovoljenje, pojdi in takoj telefoniraj v Kančov!“ — „Telefoniraj? Tak» reč je treba razložiti v dolgem pismu.“ —• „Ni več časa, jutri zjutraj bo že treba iti na avto.“ Pomislite, kako sem zijal! Uvidel sem, da me je hotel preskusiti. „Pa grem!“ reč.m, vesel, da bo milo presledka v napornem prerekanju-Zunaj sem pomislil, kako in kaj. Gre! Gen. vikar ni ukazal, udeležbe ne bo. Morda ne bo upal reči, da ni treba iti, da sam ne pride v škripce. Najbrž bi rekel: stori, kakor hočeš, na svojo odgovornost. V tem slučaju, sem si rekel, itak ostanem pri svojem.
Malo pred peto uro je šel glas proti K rčovu, klicat g. Tsova. čakanje pri apaiatu je zoprno. Čez 75 minut pO" zvoni in postaja Yütu pove, da je — žica nekje pretrgana, da danes ni moči go' voriti s Kančovcm. Hvala Bogu, sem iz srca vzdihnil! Uradnik mi je pošteno vrnil 34.500 yuanov, ki sem jih prej po' ložil na mizo. šel sem naravnost domov večerjat, molit in spat. Kuharica i*1' pove, da so med tem tovariši z gla' varstva prišli k nam, spraševat po meni. Skril se je, so renčali! Ne, na tel«' fon je šel, pravi gospodinja. K sreči sem ji povedal, kam grem. Menda so prav zadovoljni odšli, čemu še hodit tja, sami lahko uganejo, sem rekel. Na' slednje dopoldne sem se najprej prepričal, da so štirje delegati ostalih dveh ver res odšli. Popoldne pa sem šel na dolf? sprehod v hribe, da si pomirim živce-
Jasno, da sem naslednje dni premi®' Ijeval, kakšne utegnejo biti posledice-Morda nič, si dajem poguma, če pa teg® ne bodo mogli prebaviti, bo sledil PaC
Yal
tU^' komunistična karikatura, pa kjaže, kako rdeči oblastniki izrečejo ki da iSKJ0.narii sodbo in obsodbo: izgon — radi izmišljenih zločinov proti državi. Potrte t Jev dokazala predhodna preiskava. — Karikature kažejo misijonarje vse vettl0 ’ skrusene in skesane; a iz pripovedovanja izgnanih slovenskih misijonarjev ’ a niso bili ne eno ne drugo, pač pa da so bili zelo zelo izmučeni od ne-
preslanih šikan...
izgon a
vigj ' A za tako reč morajo vprašati na Tak mosto, in to se vleče par tednov, tekol.St tnenim, da se bo pokazalo decern, tega meseca, če ne, bom pa v hogembruv.zopet zlezel v polževo lupino, reči v zavest varnosti. zl0niK1 dni nato mi Hill piše, kaj za ja? n?.86111 tisti dan klical gen. vikar-I>ov tU,.ure da je čakal pri telefonu. Pegai r *’ da s<> se tamkajšnji gospodje tri !	' gi®de zborovanja v Nančangu
Pje n ne’ Vsak dan po dve seji. Nazad-da a, ' s krvavečim srcem pristali, Flori; ° got'	in Siao-sen ter
kak§n3n.Za Taholi. žal ne omenja, pod odrek.11*!1 po®°ii- Pove pa, da bi v slučaju s0 pan3 vse zKrmelo na kup. Mene Sem	P°siati kot mačka v Žaklju,
p. ezn° renčal po tem pismu.
smo, ki so ga prejele naše avgu-
štinke od sosester v preetolici (Pekingu), omenja nekaj zanimivosti o tistem mirovnem kongresu tam gori. Vsi inozemski redovniki in redovnice so se morali udeležiti sklepnega sprevoda — v svoji polni redovni obleki zato, da bi tuji udeleženci videli, da imamo pri nas res versko svobodo. Socialni napredek so pa strmečim tujcem pokazali na ta način, da so za dni kongresa vsem revežem in sploh slabo oblečenim — prepovedali na cesto. Kongresu je prisostvoval tudi neki anamski duhovnik, jasno da Hučemingove barve. Dalje več indijskih boncev in nekaj tibetanskih lamov. Slednji so šli z letalom preko Hongkonga. A pred žurnalisti ni nihče odprl ust, ker so bili pod varstvom Mavo-vih detektivov.,
France Jereb, Kitajska
SLIKE IZ INDIJE
NA POTI V TEŽKI DELOKROG
Bilo je opoldne 13. maja. Kje neki? V Fatimi? V onih trenutkih sem pač mislil na našo Gospo Fatimsko in na njeno prikazen pred 35 leti in na njeno usmiljeno brezmadežno Srce. Nahajal sem se pa daleč od Fatime, na postaji milijonskega mesta Madrasa. S težavo sem se zrinil v vagon ter potegnil za seboj Arokiasamija jn Arokianadana (Marjan bi se reklo po naše tako enemu kot drugemu). Vročina je bila neznosna. Potili so se tudi sopotniki domačini ter si s palmovimi listi delali veter. Jaz sem se pa kar kuhal. Ni bilo več prostora na klopeh, pa smo se mi trije na kovčke in cule vsedli. Oglasil se je zvon postaje, piščalke so zažvižgale, kolesa vagonov so se počasi zavrtela. Prodajalci slaščic, sadja, kave Lu čaja so še enkrat zakričali ter zadnjič ponudili svoje „delikatese“. Nekdo v našem vagonu se je res še spomnil, da je žejen, ter si kupil kozarec kave, jo popil in plačal, med tem ko je prodajalec pridno tekel ob vlaku ter si tako zaslužil par „anas“. Mi trije smo se pokrižali Ln se priporočili Bogu za srečno pot. Sopotniki so nas zvedavo gladeli. Jaz sem potegni! iz torbe brevir in začel moliti, fanta sta se pa spustila v živahen in vesel pogovor. Skozi okna je pihal veter. Vsi smo se oddahnili, pa ne za dolgo časa. Sapica, ki .nam je tako dobro dela, je postajala bolj in bolj vroča. Oddaljevali smo se namreč od morj.a ter se pomikali v razbeljeno notranjost. Veter je bil kmalu vroč kot da bi iz peči prihajal. Ni bil svež, pa nam je le posušil potna čela.
Čez kake pol ure sem prekinil molitev ter malo zadremal. Fanta sta se pa še naprej pogovarjala in tudi drugi so posegli vmes.
„Kam pa greste?“
„V Tirupattur.“
„Kaj imate tam?“
„Zavod in šole.“
„Koliko pa plačate na mesec?“ „NiČ.“
„Nič? Kdo vam pa jesti da?“ „Kdo neki? Predstojniki, se razume.'“ „Koliko vas je v zavodu?“
„Dvesto.“
„To pa ni šala! Doma nas je sam» pet, pa je sila huda za riž; ti „fatri‘ imajo gotovo denarja na kupe.“
Ob teh besedah sem se docela pr®' budil iz dremanja in Se nehote potipa* za žep, če je res, da sem tak bogatin« Pa sem otipal le malo drobiža. Vendar nisem hotel pokazati, da sem pogovor slišal. Gledal sem skozi okno v „Indij0 Koromandijo — kamor stezica ne P°' vede nobena..., kjer bombončki visijo raz veje, in se potica izpod vsakega grma smehlja. . .“ Tako ali podobno smo nekdaj deklamirali v prvem ali drugen1 razredu klasične gimnazije v Ljubljani-Takrat se mi .ni sanjalo, da bi se nek" daj vozil prav po Indiji-Koromandij'-Pas zemlje, ki se razteza od Madras* proti jugu, se imenuje „Coromandel Coasit“.
V onih sanjavih letih dijaškeg8 življenja je bila zame Indija bajn® dežela. Kaj pa mislim o njej zdaj, ko se že osemnajst let potim pod njenim vročim soncem? Razočaran nikakor -ni' sem. Imel sem dosti prilik občudovati lepote Indije, bodisi tu na jugu, bodisi tam na severu. Vendar, kraj, kjer sm0 se vozili, je bil res pravcata puščava-Niti biljke trave, tem manj riža ali ka' kega drugega pride’ka, le nekaj tr.nje' vega grmičja ter malo napol suhib palm. Pet let zaporedoma ni bilo pf*' vega dežja.
Po enourni vožnji smo dospeli že ^ notranji okraj „North Arcot“. To je zgodovinski okraj. Po poljih in griži*1’ med katerimi je drdral vlak, so se .ne**' daj bili Indijci, Angleži in Francozi. ’T0 in tam se še vidijo razvaline trdnjav i11 gradov. North Arcot je tudi danes boju0
,ke-tu se misijanarji borijo za ?: ’judje pa za življenje. S kom se s p1Jonarjj bojujejo? Ne z Angleži, ne s , rancozi, pač pa s silami pekla. — In »jen'" -Se b°-iuiei0 ljudje? S smrtjo ter uijo1 t* zaveznicami: lakoto in bolcz-žrte *a bor,>a ie kruta ter nikakor brez je LV’ ^ar Pa misijonarja najbolj boli, U r”gle<i na sestradano mladino, tu F *Vos^ med otroki je itak največja ok<)li ""Ui tudi v boljših časih. V teh lera 8cinah je pa še mnogo večja. Kolaču’m ^*^us 8ta 'na dnevnem redu, ker v r„W°tr0cl VSe v usta vtaknejo, kar jim e pride. (Glej sliko zadaj na ovitku.) teh U i!	šolanja in vzgoje so v
Kah °k“l*Sžinah skrajno zanemarjeni. v*tra'. i °trok 8 Praznim želodčkom naj L. ,y šoli štiri ali pet ur in kako Prim * '*'m starši poskrbeli knjig ter v',*čit'ne. °bleke, ko si ne morejo pri-krajih' "'V Peščice riž,a? Na mnogih ranj	Pitne vode nimajo. Primo-
do VS° Preseliti se drugam. Mnogi gre-mesta. To je pa tudi slabo, žive
po cestah, pod mostovi, po parkih ter prosjačijo vse vprek. Prebivalstvo mest je v zadnjih letih neverjetno narastlo. Ko sem prvič prišel v Madras, pred 18 leti, je to mesto štelo le pol milijona prebivalcev; zdaj jih pa ima poldrug milijon. Je seveda tudi .nekaj drugih razlogov za tako hitro rast, vendar sta lakota in suša pred vsemi drugimi razlog za ta nezdravi pojav. Preživel sem dva meseca v mestni župniji ter imel priliko videti prav od blizu bedo .najrevnejših.
Fanta, ki sta sedaj z mano potovala, sta bila otroka takih družin. Vračala sta se s počitnic v zavod, pa sta bila bolj vesela kot drugod otroci, ki na počitnice gredo. Eden je brez staršev in sem ga kar v župnišču obdržal, drugi ima starše, a je brez doma. Vsa družina živi kar .na cesti. Le eno uro pred odhodom sem jima povedal, da sem v Tirupattur namenjen, in da gresta z menoj, pa je bilo še to prezgodaj; v par minutah sta spravila skupaj svojo borno prtljago, šli smo v nekaj trgovin. Tam sem jima bil nakupil
najpotrebnejše. Tako sem vsaj deloma napolnil njune kovčke, a strašno izpraznil svoj žep. Fanta sta mislila, da sem bil še njun župnik, v resnici sem bil tedaj že določen za vodstvo sirotišča in šole v Tirupatturju. Ko smo bili ,že na vlaku, sem ju malo postrašil, češ da ne bosta sprejeta v zavod, ker nimata s seboj pisma od g. župnika za g. ravnatelja o njiju lepem vedenju med počitnicami. — „Pa mu kar Vi naravnost povejte, da sva bila pridna,“ sta se odrezala. Nasmehnil sem se ob misli na presenečenje, ki ju je čakalo v zavodu.
Vlak je drdral naprej preko ožganih polj med zapuščenimi njivami. Prispeli smo na postajo, kjer je bilo treba izstopiti. Tam me je že čakal sobrat misijonar in me pozdravil v imenu drugih sobratov zavoda. Vsedli smo se v star avtomobil in se odpeljali proti Tirupatturju. Pa se je avto kmalu ustavil, ker se je motor preveč razgrel. S težavo je šofer dobil nekaj umazane vode za hladilnik. Med tem sem pa jaz sobrata popraševal o tem in onem v zavodu. Zvedel sem, da me v pisarni čaka par sto prošenj za sprejem v sirotišče, da bodo stari gojenci čez par tednov prišli .nazaj v zavod, da je veliko kočo, ki je služila za spalnico, obednico in šolo, podrl hud vihar, ki je prinesel le prahu in nič dežja, da so bili vodnjaki skoraj prazni, da se riž še vedno draži, itd. Sobrat bi mi tega ob sprejemu ne bil povedal, če bi ga .ne bil jaz vprašal. Zaskrbelo me je. Bom li kos tej težki nalogi: poskrbeti za dvesto sirot v takih časih? Nenadoma je auto zavil na desno. Burno ploskanje me je zdramilo iz mojih skrbi. Dvajset otrok, ki nikamor niso mogli iti na počitnice, me je čakalo pri vratih zavoda. Po indijskem običaju so mi obesili okrog vratu svež venec cvetlic. Bog ve, kje so jih v taki suši dobili. Eden me je v imenu vseh pozdravil in mi obljubil, da bodo vsi pridni in da bodo lepo ubogali. Na kratko sem jim odgovoril ter jim obljubil, da bodo kmalu šli na izlet. Zakaj pa ne? Njih tovariši so šli daleč domov, oni naj bi pa šli
vsaj nekaj milj daleč v mangov nasad ter si privoščili nekaj teh okusnih in' dijskih sadov, ki jih je tu in tam kak skrben gospodar z namakanjem pre<* sušo rešil.
Med ponovnim ploskanjem sem Se podal v cerkev presv. Šrca Jezusovega ter pokleknil pred oltar svojega mašni' škega posvečenja ter svoje nove maše-Prav tam, kjer sem preživel najleP®e trenutke svojega življenja, sem v g°' reči molitvi izlil svoje skfbi v ono^ usmiljeno Srce, ki so se mu nekoe množice v puščavi smilile. „To Srce nie bo gotovo razumelo,“ sem se potolažil-Pa še nekaj mi je tedaj prišlo na misel: Ali ne bo prav isti Jezus nekoč rekel’ „Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, ste meni storili.“
Rekel je to, ne le zame, tudi za Vas’ dragi bralci „Katoliških misijonov“.
Pavel Bernik SDB
GOSPOD ZNA UDARITI
Gospodar na roki nosi poganski vraž» amulet. Opozorim ga, da mora amulei-odstraniti. „Ne bom ga, ne!“ — „V tein slučaju,“ — mu rečem odločno — »n® morem ostati v tvoji hiši.“ — „Pa poJ' di!“ Zapustim hišo.
Njegova žena gre par dni kasnej6 na trg prodajat zelenjavo. Nenadoma se kar na trgu zgrudi in umrje.
Teden dni po misijonarjevem obisk0-Gospodar na poti zagleda misijonarj3-Pade predenj in mu objame kolena. Z®' ihti. Prosi odpuščanja.
Ženino smrt si je sam vzel kot kazen zato, ker je iz hiše zapodil duhoV' nika.
Mihael je postaven fant. član Marijine družbe. Mati vdova. Starejši bra mu preskrbi protestantsko nevest0-Pregovori ga. Fanta opozorim. Poten1 ga ostro pokaram. Nič ne pomaga.
Nenadoma mu brat znori. Ženit0'’ se razbije. Mihael si poišče nevesto 1° . katoliškimi dekleti. Brat spet ozdra^1. Fantova žena že v prvem letu unn'i6’ Spet poroči katoliško dekle.
Bratovo norost je vsa vas vzela kot azen za krivoverstvo.
V vasi škandal — greh. Katoličan Je umrl za kačjim pikom. Poganski vra-dl naj ga obudi k življenju. Misijonar ao.mačine posvari. Vaščani se mu sme-tJ°- Malikovalsko čarovniški obredi se emoteno vršijo v prizadeti hiši. škan-a raste. Dva gospodarja sta posvar-en.i. Pr; samem grehu vztrajata. Gre-.,1 ,ne marata preprečiti. Sama se ga
udeležujeta.
Kak	mesec	dni kasneje.	Vernih
uus dan. “Pather, brž, brž! Hči umira!“ P 1SK) uro iz druge hiše priteče drugi: ’> ather, brž, brž! Sin umira!“ Isti dan, s 0 uro, za isto boleznijo nenadoma m>Jtta edina hči enega in edini sin rugega izmed tistih dveh neposlušnih
gospodarjev.
def^t<*e!:!skl služba božja. Vsi priza-gv 1 . čez 20 — javno prosijo odpu-dečn^t'11	Pokorščino	za bo-
pRVO SVETO OBHAJILO
Kralj-	stvo božje silo trpi,	pravijo
asj malčki. Ihta pa taka!
0,, zPraševal sem Urdžolo za prvo sv. zaJ®	v>dela, da še	ne zna
^ .ostb se ji je zavrtelo v glavi. Ko-ip'J j° še ujel, da ni padla. Potem ^uccla krčevito jokati.
Kuu polsestra Komola je bila bolj ka],nn^uana- Le smehljala se je in ča-en i^a neizo&>ken polom. Stal jo je še teden pouka.
uuijel jo je pa kar na lepem domov p1SaK tri; štiri ure daleč, čez reko. na foukudan je enkrat ušel, pa so ga Več ^v Popeljali. Je filozof. „Ne bom ’ sa:! kom itak moral spet nazaj
lir In 1111
oSe ontr°ia, Danijelova sestra, stara nauč' 1'-n po1’ i16 siliIa v sestro, naj jo z,a 1 s<‘ vsega, kar je treba znati tudi kri+0rv^0> se J' ne bo treba še en-
rat učiti.
imef*1°!l0k0*ü ni mogla priti, ker ni sodilo . Težavo smo uredili. Spo-d 81 jo je od sosedove. Njen sprem-
ljevalec je oblekco nesel nazaj, mi smo dekle preoblekli v misijonsko.
Letos smo pripravili 61 malčkov za prvo sveto obhajilo. 61 problemov! Pomnožite jih s pet, ker je toliko misijonskih postaj.
Sadovi so neprecenljivi: od temeljev dobro poučena mladina, ki zna moliti in tudi ve, kaj in zakaj moli. Slovenski otroci! Pomagajte nam nadaljevati to lepo, prepotrebno delo, ki stane mnogo časa, pa tudi denarja...
P. Poderžaj D. J.
VELIKA ŽRTEV
„Ne oče, ne', tega nikoli ne dovolim, ...ne morem... ne morem...“ in je začel jokati kot otrok...
Oče Tuena se je sklonil še bližje k njemu, da se je njegova dolga brada skoraj dotikala postelje. Pot mu je lil po čelu in njegov glas se je tresel. Dasd je bil sin gorate Švice, je bilo tudi njemu .neizmerno hudo. A čutil je, da mora rešiti fantovo življenje. Sam ni prav za prav vedel, kako mu je mogel izreči zdravniško obsodbo...
Jožetov dom je bila portugalska Goa, ob zeleni obali zapadne Indije. Tam je pred 18 leti zagledal luč sveta i.n tam tudi po svoji krščanski materi spoznal lepoto vere. Mati mu je kupila še dva bratca: Benjamina in Petra, a nato kmalu odšla v večnost. Otroci so postali sirote. Po nekaj mesecih so sicer dobili novo mater, a njena roka .ni bila tako mehka in njena beseda ne tako sladka. To so občutili še posebno, ko jih je zapustil oče. Indija slabo plačuje svoje otroke, zato mnogi iščejo dela drugje. Vsako leto jih gre mnogo v Južno Afriko, kjer najdejo dobro s'užbo in dobro plačo. Tudi Jožefov oče je odšel tja, a ne z družino — sam, in pustil otroke v oskrbi mačehe.
Pošiljal je od tam dobrodošle pozdrave. Poštar se je vsak mesec ustavil pred očetovo hišo in izročil z rdečim voskom zapečateno pismo. Živeli so kar dobro. A, kaj se je nato zgodilo, ne
vem. Pisem ni več bilo. Zvedel sem samo, da so se nekega jutra Jožef in njegova bratca znašli v Don Boscovem zavodu v Bombayu. Postali so otroci velike družine, kjer dobrot božje previdnosti nikoli ne zmanjka. Učenje, razvedrilo, molitev, to je bil njihov urnik; dobro se pripraviti na življenje, kjer si bodo zmožni služiti svoj vsakdanji kruh, to je bila .njihova dolžnost. Bili so vsi nadarjeni, .a Jože je izmed vseh treh v vsakem oziru prvačil.
„Oče,“ je nekega dne rekel ravnatelju zavoda, „vidim, koliko dobrega vi storite za nas.. . Tudi jaz bi rad bil kot vi... rad bi postal duhovnik.“ Ravnatelj se je samo nasmeKnil. že dolgo je pričakoval tega odkritja. „Bodi priden, dragi Jože,“ mu je rekel. „Če te Bog kliče, boš postal duhovnik.“
Vse je šlo po sreči, učenje, izpiti. Jože je živel z mislijo na duhovski poklic. Kadar je naletel na težave, mu je ta misel dajala poguma in moči. Kolikokrat si je predstavljal samega sebe pred oltarjem, med mladino — v belem talarju. Oh, kako je bil srečen, že v naprej je sklenil, da ga hoče obvarovati snežno be’ega za vse življenje. Manjkala sta mu še samo dva meseca do preobleke. Samo še dva meseca... A takrat je Bog obrnil drugače.
Nekega večera je Jojže opazil, da mu je desna noga nad kolenom otekla, že precej časa je občutil na tistem mestu bolečino, a se zanjo ni zmenil. „Najbrž sem si .nogo pri igri pretegnil,“ si je mislil, „v enem tednu bo vse dobro.“ Pa ni bilo. Oteklina se je večala in bolečina postala ostrejša. Jožeta je mirila izjava krajevnega zdravnika, da ni nič nevarnega, a pri srcu je le čutil neko tesnobo.
Po dveh mesecih so ga prepeljali v ameriško bolnišnico v Velorju, kjer so zdravniki, ki so malo bolj učeni od indijskih, takoj dognali neke vrste kostni rak. „Nogo mu moramo odrezati, če hočete rešiti njegovo življenje.“
Ubogi Jože, kako ga je zadelo! Njegovi tovariši so že nosili bele talarje.
A on, tukaj na bolniški postelji, strt b* brez moči... Hočejo mu izsiliti privoljenje za odrezanje noge, .. .in tako zay praviti vsako upanje na duhovski poklic. Ne, ne, tega ne more dovoliti.
„Oče, slišite, oče, povejte zdravnikom, da noge ne dam!“
„Glej, dragi Jože,“ se je oče Tuen» delal močnega, „operacija je nujno P<|' trebna. če ne privoliš, ti zdravniki dajo samo še leto dni življenja.“
„Pa raje umrjem, takšen kot sem. kakor da bi bil vse življenje pohabljen. In se je obrnil proč.
Misijonar ni vedel, kaj bi odgovorih Čutil je, da bi sam odgovoril skoraj isto, če bi bil postavljen pred to pre' izkušnjo. Vendar, treba je ukreniti P° pameti, če tudi je neizmerno težko. Fanta mora rešiti... Iz žepa je potegnil rožni veneo, na katerem je visel .njegov misijonski križec. Tega je vedn0 nosi' s seboj in večkrat občutil njegovo posebno moč. Neprisiljeno ga je prijel med prste in hotel obrniti nanj Jože' tovo pozornost.
. Jože.“ je zaklical z mehkim gl8' som, .mislim, da je taka božja volja!
Bolnik se je pri teh besedah stresel in njegove velike oči so se ujele z du' hovnikovimf. kakor da bi pričakovale notrdila njegovim zadnjim besedam-Ne, na to dos'ej ni pomislil. „Moj Bog, torej si Ti, ki mi pošiljaš ta kelih-Oh, kako je grenak, kako naj ga pijem Vendar, po drugi strani, kako naj se t' upiram? Go=pod, pomagaj moji slab«' sti. . . sprejmi mojo žrtev. .. za Indijo-Nato se je nenadno obrnil k misija nar ju in rekel: ..Oče prinesite mi s^' obhajilo, danes še nisem ničesar *a' užil.“
Očetu Trueni se je obraz razvedi81' Vedel je, kaj to pomeni. Ko ježe bajal, se je pred vrati še enkrat ustav1 in se ozrl nazaj. Jože ga ni oP8*!-njegove roke so oklepale misijon^ _ križec in njegove ustnice so šepetal Volja božia..., volia božja. Na očeh P8 sta Se mu bleščali kot bisera... veliki solzi.	IVAN KEŠPRET SDP
SLOVENSKA MISIJONSKA ZDRAVNICA V INDIJI
Kdor je živel nekaj časa v ožjem stiku z rajnim dr. Lambertom Ehrlichom, ni mogel ostati ravnodušen za misijone. Ako je ta stik «■ajal več let in je dotična oseba bila povrhu še njegova nečakinja, hatere brat je misijonar v Indiji, potem ni čudno, da se je tudi ona znašla v Indiji: deset let po stričevi mučeniški smrti je moja sestra, Gabrijela Ehrlich, prispela 15. septembra 1952 v Indijo, da se udejstvuje kot misijonska zdravnica.
f..	Holy Family Hospital, misijonska bolnišnica v vasi Mandar, Ško-
fja Ranči, 400 km zapadno od Kalkute, je zdaj njen novi dom. Čeprav Mandar zakotna vas in obstoja bolnišnica šele pet let (začetek je . Zelo skromen), je vendarle danes vpliv bolnišnice zelo obširen, saj Pridejo pacijenti od blizu in daleč, celo iz velemesta Kalkuta. Zasluga Za ta sloves gre predvsem sedanji predstojnici, č. s. Barbari (dr. Bar-ura Taggart C. M. S.). Ona je izvrstna kirurginja, Američanka, čla-lca zdravniške redovne družbe „Catholic Medicinal Sisters“, katere laterna hiša je v Philadelphiji, U. S. A. Njih bolnišnica v Mändarju ima , .uj na razpolago približno 130 postelj, ki pa ne zadostujejo. Ko sem h nedavno tam na obisku, so bili trije bolniki nastanjeni kar v — jurtvašnici, ker Itiste dni slučajno nikdo ni umrl... In ljudje ne pri-aJajo v Mandar za mačji kašelj, saj opravijo sestre tam povprečno uo 4 operacije na dan.
y Novi misijonarki seveda ne manjka težav, posebno zdaj v začetku. zPoredno s prilagoditvijo svojega zdravniškega znanja na indijske zniere se mora privaditi kar dvema jezikoma: angleščini (z ameri-Uflsko izgovarjavo!) in indijskemu jeziku hindi. Učenje jezikov ji ni novo, saj je napravila nemško gimnazijo v Avstriji, prva leta r/ euicinskega študija v Ljubljani, doktorat leta 1945 v Padovi, speciali-wCJ^°-za broške bolezni na pediatrični kliniki v Bologni. Toda na „stara pta je učenje kar dveh novih in tako različnih jezikov precej trd oreh. uieg tega je zdravniško delo v Indiji seveda dosti drugačno kot V vropi. Nove niso samo tropske bolezni, nove so mere, uteži, kratice, ' ravila, — več ali manj vse. Mnogo ji olajša začetne težave prijaznost v vnaklonjenost zdravniških redovnic bolnišnice, katerim skuša čim ec pomagati pri olajšanju trpljenja neštetim bolnikom, ki se zatekajo 'Uandarsko bolnišnico.
Na koncu moram seveda omeniti, kako vesel sem bil, ko sem po
15 letih v Indiji prvič imel priložnost videti nekoga iz lastne družine. Mama je leta 1941 nameravala priti v Indijo za mojo novo mašo, toda nesrečna svetovna vojna je prekrižala njene načrte. Enajst let po sv. mašniškem posvečenju sem vendarle imel srečo maševati v pričujoč-nosti rodne sestre kot zastopnice ljubih domačih. Kajpak imava zdaj večkrat priložnost, da se sestaneva in prav po domače poklepetava, saj je mesto Ranči, kjer jaz misijonarim, oddaljen od Mändarja le kakih 23 km.
Oba pošiljava vsem dragim rojakom širom sveta, posebno pa vsem prijateljem misijonov, najlepše pozdrave ter jim želiva vesele božične praznike in obilico božjega blagoslova v novem letu. Pa še za naju malo molite. Bog živi!	Janez Ehrlich D. J.
PISMO IZGNANEGA MISIJONARJA P. RUDOLFA PIFKA OFM
Nikar se preveč ne začudite, če se Vam po tako dolgem času vendar enkrat malo oglasim. A se Vam nisem mogel prej, ker Vašega naslova nisc m imel. Vse je ostalo za zastorom — v novem raju. Meni je le silno žal, da eo me pognali iz rdečega i'aja. Ko bi tam končal svojo misijonsko pot, bi gotovo več koristil našemu misijonu in tudi katoliški Cc rkvi. Sicer pa sta bili zadnji dve leti prav gotovo tisočkrat več vredni kot še tako mučeništvo, saj sta bili leti pravega življenja prvih krščanskih občin. Veseli pa človeka, ko gleda na ta misijonska polja, strašno preorana, a v upu največjih in najlepših sadov. Le eno moramo prositi Večnega, naj skrajša te velike dni za kitajski narod. Zakaj, če bo trajalo predolgo let, bo skvarjenost mladine preveč trdna. In to bo najtrši oreh v bodočem delu kato-lišk' ga misijonarja.
Ne smem pozabiti izreči Vam posebno zahvalo za Vašo tako lepo pozornost in zanimanje, ki ste ga vedno imeli za slovenske misijonarje. V zadnjih treh letih je bilo na naši osrednji postaji „Duhovno življenje“, ki ste mi ga pošiljali, edini list, ki nas je vezal s tujino. Nobenega drugega, časnika, nobenega pisma. Vse jc bilo rekvirriano.
Ko sem 18. julija 1952 prišel v Hongkong pod „varstvom“ naših „dobrot-
nikov“, sem se malo pozanimal za naše misijonarje. Saj o njih ničesar nisem slišal. Samo s p. Benigarjem sva imela redne zveze. P. Benigar mi je pisal v zadnjem pismu od 21. IX. 1952: „Kar se mene tiče, naj se zgodi to, kar hoče ljubi Bog. Jaz upam, da me ne bodo iz' gnali. Če pa se to zgodi, mi bo že ljubi Bog dal kako mestece na tej veliki zemelj ki obli. Za sedaj kar nič ne mislim na to... Tukaj je borba. Naših pet mašnikov je še zmerom pod ključem, med njimi tudi generalni vikar Odorik. Vsak dan prinese kaj novega. Naši verniki, če se izvzame peščica slabotnih, so postali bolj goreči. Na obletnico mu-čeništva bl. Perboyra je bila v Pekingu velika maša, vernikov računajo, da J® bilo okoli 1000, vsi navdušeni so po maši šli na mučencev grob, ki je še zmerom na starem pokopališču, ostanki pa v Parizu. Vsaka burja suhe veje potrga, druge postanejo bolj trdne in močne. • • Najslabše jc v prestolnici provincije, v kateri ste bili Vi. Velike borbe. Strašno preganjanje. Dva duhovnika sta „P°' norela“ in se podala rdečim... Molimo drug za drugega, da vztrajamo na božji poti.“ — Tako je takrat pisal. Pripomnim pa, da so tam v Hankowu tudi ime*! strašne borbe. Kot sem izvedel, bo tud* on v teh dneh izgnan. Vsaj povelje ie dobil. Bomo videli, kaj in kako. Po iz' javah naših predstojnikov in sobratov, je on eden naših najboljših misijonarje^ tujcev.
ve-
pa sem tu v
Jaz sem ostal v Hongkongu vse do ■ avgusta. V Macao-u sem srečal tri 0vence, salezijanske misijonarje. Tudi Sospod Majcen je bil oni čas tam. A se nit5va dobila. Na Filipinih v Manili pa Seni srečal gospoda Jermana, Vašega ni'sijonarja. Se kar dobro počuti. Le zdi *e nii, da je preveč sam. Bil sem tudi na ormozi, kjer se katoliški misijoni rasno razvijajo. Vse je v najlepšem Cyetju To je velike važnosti za prihod-n”st, Tu bo pripravljena velika misijon-a a .S^a za bodočnost. Od 24. avgusta ,? oktobra sem bil na Japonskem, Jer nisem srečal nobenega od Sloven-fev‘ Te pa vsa Japonska bolj v razvoju, ar tiče katoliške misijone. Vse v pri-[^yah. In kaže, da bo bodočnost ka-oliski Cerkve in Japoncem prinesla ' o sreče. Od 8. oktobra vstraliji. Poslali so me sem za kako o ali dve. Verjetno bom pomagal tudi aJ našima slovenskima patroma, ki ju tu dobil. Je pa delo za Slovence uaaj izredno težko. Preveč so raztre-aeni. To je največja težava. Škoda časa.
, ce nimaš avtomobila, ne moreš roja-j. orn veliko pomoči. Zaenkrat je list go-a najlepša vez med Slovenci tu.
, .daj bi Vas, gospod urednik, rad f. aj' Povprašal: Kako stoji z misijon-sj.lrn življenjem in z misijonskim udej-vovanjem slovenskega človeka ? Pose-j v me zanima, kako je usmerjeno di-S v° glede misijonstva? V bodočnosti nio potrebovali veliko misijonarjev. Pa ali se jih bo dovolj dobilo med kak'111'	Ko bi ti fantje vedeli,
v 0 lepo je misijonsko udejstvovanje, Jrav v sedanjih okoliščinah izredno lo?-no. Pa bi se gotovo kaj več od-paah Za duhovniške poklice. Treba je vedrega idealizma in globoke vere. j ®em prav prisrčne pozdrave, misi-ekim sodelavcem in dobrotnikom še
Prav
Posebej!
P. Pivko OFM
ORANJE LEDINE
v4e do’go Časa sem se pripravljal j0na Poslati pozdrave iz mojega misi-a saj veste, kako je. Vedno pride
P. Pivko s svojim malim novokrščencem
kaj vmes. Dolgujem Vam prisrčno zahvalo za podporo, ki sem jo z veseljem in hvaležno prejel iz sklada „2.000 dolarjev za vse slovenske misijonarje“. Bilo je prijetno iznenadenje.
Te dneve sem prejel tudi lepo knjigo: „Misijonska nedelja“. V eni sapi sem jo pr. bral. Polno lepega, koristnega in spodbudnega je v njej. Sklenil sem, da se bom poboljšal in Vam tudi jaz začel pisati zanimivosti iz Afrike.
Spomini iz domovine
Ko sem pred štirimi leti prišel v misijone, srm se začudil, ko sem našel po postajah razne lepe stvari iz Ljubljane. Ko sem se na zelo veliki misijonski postaji Gien Cowie pripravljal za sv. mašo, sun na prelep'm plašču bral: „Ecclesia“ — Ljubljana. Zvok milodo-nečegi mi: ijonekega zvona še vedno vsak dan pohiti preko misijonskih poljan in vabi pokristjanjene črnce k molitvi. Tudi ta znanilec veselja in žalosti
je prišel iz Slovenije. Mnoge, premnoge je že privabil v cerkev. Vsak dan poje slavo Bogu .' redi t' mne Afrike in se zahvaljuje dobrim Slovencem, ki so ga darovali. Ko bi ostal doma, ga bi komunistični preganjalci cerkve božje gotovo 1 silili k molku. Tu pa lahko svobodno daje slavo Bogu.
Velike potrebe
Kakor že vi ste, sem bil od misijonskega škofa določen, da zastavim svoje šibke moči na še nedotaknjeno ledino.
P. Albin Kladnik FSC iz Južne Afrike,
To je velikanska naloga, ki je brez mi' sijonskih prijateljev ne bom mogel d°' vršiti. Prva tri leta so res pogosto ne' znosna. V duhovnem in materialne^1 oziru je treba začeti vse znova. Vsiljuj6 se vsak dan cela množica potreb. Nn' pravil sem si štiriletni plan. Prvo let® si moram urediti stanovanje. Najprej 61 moram ostvariti znosno življenje, Pf’ tem bom šele lahko misijonaril. Za m>' sijonarjenje je predvsem potrebno trd' no zdravje. Drugo leto bi rad postan temelje misijonski cerkvici Srca JezusO' vega in jo skušal še tudi pokriti. TretJ® leto zunanja in notranja izpopolnite^ cerkve. Četrto leto pa bi nabavil, kar se najnujneje potrebuje za božjo službo-
Za sv. krst se trenutno pripravil’9 kakih 25 ljudi. Zaradi pomanjkanj9 prostora se jih zaenkrat ne more vpisati v šolo katehumenov. Ali ni žalostno, da je v dno materialno pomanT kanje težava za pokristjanjenje ljudi • Pravo misijonsko življenje se bo šel potem razvilo, ko bo misijonska cerkvic9 dograjena. Novo^preobrnjrnci bodo Prl' vedli še druge v novo cerkev k služb* božji. Marijina pesem se bo oglasila J9 napolnila srca z željo vzljubiti Odrešenika sveta. Tako bo katoliška Cerkev pognala mlade korenine tudi v tem delu Afrike.
Upam v uspeh
Zaupam v božjo pomoč, da bo na t9 način tudi ta misijon vzcvetel, kot fe je zgodilo drugod. Z lepo službo božjo> petjem, molitvijo in v doživljanju pra*' nikov s? pritegne največ ljudi. Ne toli^f s pridiganjem. Pridiganja so že 91 V’ ker jim protestanti neprestano trobij® na ušesa. Lepa služba božja in češČ« nje Matere božje je naša velika pred' nost . Črnci zelo ljubijo Marijo. Njen6 čistost, brezmadežno Ispočetje, jim J takoj samoposebi umevno. Zelo radi me lijo rožni venec in ga vedno nosijo oko vratu. Po rožnem vencu na vratu tu takoj spoznaš katoličana. Danes jih z povsod srečaš. _	_	......
P. Albin Kladnik

KITAJSKI komunisti prepovedujejo — ČUDEŽE
Bolj ko divja preganjanje Cerkve na ^tajskem, bolj se katoliške množice v sanghaju s svojimi molitvami zatekajo Po uslišanja k jezuitu p. Bega čang, ki Je umrl v ječi kot pričevalec katoliške edinosti; verniki ga imajo za pravega •^učenca. Rdeče časopisje benti proti ‘emu molilnemu gibanju, v katerem je Paslo „nov imperialistični poskus, kako zasejati proltirevohicijske mikrobe, ki naj okužijo prečiščenega duha katoliških r°Qoljubov..(Katoliški rodoljubi so Za kitajske rdečkarje pripadniki znanega razkolniškega gibanja okrog „avto-°nine cerkve“ — op. ur.) Policija je po-ZVaJa prenekatere kitajske duhovnike na zaslišanje, da bi od njih izsilila pokoj-emu jezuitu Beda čangu nasprotno 'Mnenje. Ker pa je uspeh izsiljevanja ePak ničli, so rdeči komisarji izjavili, »da bo mons. Kung, šanghajski škof, odgovoren pred policijo za vsak more-itni čudež, ki bi ga katoličani utegnili zPrositi na priprošnjo p. čanga... “
kitajska potrpežljivost
Pripovedujejo, da je neki mandarin znanemu slikarju ukazal, naj mu naslika petelina. Minilo je leto in več, a elikar podobe še/ ni prinesel; tedaj se je mandarin vznevoljil in se napotil k slikarju. Ta ga je povejo	. del v svojo delavnico in
kal ^am Prej ko v dveh minutah nasli-do' ^e^*na: podoba je bila pravo ču-' Mandarinu je kar sapo zapiralo n- . tolikšno umetnino, pa si vendar £ ,m.ni mogel razložiti, kako je moral sliv ' Poldrugo leto na podobo, ki jo je lpe,a^ zdaj v poldrugi minuti naslikal. Soj/aJ ga je umetnik popeljal v sosednjo »m mu pokazal celo grmado rieb — n ti11'1 PeteHnov. Leto in več je slikar do s, /obnosti študiral svoje delo, da si je jjj nJič zadobil tisto najvišjo ročnost, niu je dala ustvariti podobo-umet-n,no v nekaj trenutkih,
Katoliško medicinsko fakulteto POTREBUJEJO
to];?? delegatov, ki eo predstavljali ka-156 institute in ki so prišli iz vseh
krajev Indije, se je zbralo na IX. letnem kongresu katoliške bolniške oskrbe v Hyderabad. Predmet vseh razgovorov te pomembne skupščine je bila ustanovitev katoliške medicinske fakultete v Indiji in pa skupen nastop indijske katoliške socialne konference proti uradnemu „birth control“ — umetnemu preprečevanju rojstev.
INDIJSKI MINISTER HVALI MISIJONARJE
Mladim muslimanom, člane,m Združenja polmeseca (organizacija podobna evropskemu Rdečemu križu), je minister za verske ustanove, član vlade na Madrasu, tole dijal: „Katoliški misijonarji so storili mnogo za dvig našega ljudstva s svojimi šolami, bolnišnicami, sirotišnicami in drugim: za takšnimi vzori bi morale pri svojem delu stremeti tudi indijske verske organizacije. Ustanoviti bi morale činj več takšnih institutov. Sledimo zgledu katoliških misijonarjev!“
Pa je imel indijski minister zares polno pravico to trditi! Kajti številke socialne akcije katoliških misijonov v Indiji so danes lahko v ponoe katoličanom vsega sveta. Takole pričajo: 3.950 osnovnih šol, 436 srednjih, 327 višjih, 124 obrtnih in 43 meščanskih šol, zraven pa še 42 vseučiliških kolegijev — vse oskrbujejo katoliški misijonarji; 372^ dispensarjev, 85 bolnišnic, 10 goba-višč, 302 sirotišnici in 47 domov za
starčke — vse v oskrbi katoliških misijonark!
Le kam gre denar, ki ga tako milostno naklanjamo za „uboge zamorčke“...
PETLETNE VDOVE
V Indiji je brezštevila otrok osem in deset let starih, ki so že — vdovci ali vdove! Tam je namre« še vedno v navadi, da anrši ' poročajo že otroke v Zgodnjih letih. Tako so nedavna popisovanja izkazala, da je čez 3 milijone poročenih deklic, ki še niso dopolnile 10 let; okrog 150.000 takšnih, ki imajo manj od 5 let; in čez 15.000 poročenih dojenčkov, ki še svoje prve obletnice niso dočakali. Tako so lahko sklepali, da je od 160 milijonov žena v Indiji okrog 30 milijonov vdov. Žalostno je pač to, da se vdova v Indiji ne more več poročiti:	nesrečnice, ki se jih vsakdo
ogiblje kot steklega psa; kajti o vdovah trde, da so krive smrti svojega moža.
INDIJA IN FILM
Indija je na drugem mestu med državami, ki imajo filmsko industrijo najbolj razvito. Ima 60 filmskih študijev, ki letno izdelajo č:z 250 filmov; ti so v prvi vrsti namenjeni domačim, kinomatografom, ki jih je bilo leta 1951 kar 2598 v 1313 različnih krajih. Na 125.000 Indijcev pride 1 kino dvorana. Zanimivo je, da je bilo ob koncu druge svetovne vojne v vsej Indiji le 200 kino dvoran, kjer so predvajali izključno filme tujih produkcij. Danes je 90% v Indiji predvajanih filmov produkt domačih filmskih družb.
NAJMOČNEJŠI AZIJEC
Lavi Pinto, triindvajsetletni katoliški športnik iz Bombaya v Indiji, je na XV. indijski olimpijadi dobil naslov „najmočnejši Azijec“; 100 metrov je predirjal v rekordnem času 10 sekund in 7 desetink. Država ga je zato določila za predstavnika Indije na svetovni olimpijadi v Helsinki. Pa so se
tudi drugi njegovi katoliški rojaki in rojakinje dobro odrezali. Najboljša med vsemi je prav gotovo gospodična Mari' ja D’Souza, ki je zmagala v teku na 200 metrov in tako postavila nov re' kord. Tudi ona je predstavljala Indij0 na Finskem.
BAZILIKA SVETE MODROSTI V CARIGRADU — MOŠEJA?
Združenje turških nacionalistov zah' teva od turške vlade, da naj slovito ba' ziliko Svete modrosti (Hagia Sofia) v Carigradu, ki je trenutno muzej, spot spremeni v mošejo. Svojo zahtevo utemeljujejo s trditvijo, da ctrkev Svete modrosti predstavlja za Turke pravi simbol zmage sultana Fetih Mehmeda nad Carigradom, ki je v 15. stoletju baziliko prvič spremenil v navadno mohamedansko mošejo, ko je mesto po krvavih, več mesecev trajajočih bojih zavzel. V krščanskih krogih je ta revolucionarna zahteva vzbudila upravičeno začudenje in nevoljo.
PREHLAD NA SEVERNEM TEČAJU
Zdi se, da se volnene obleke in bombažaste sraj- äUbJ ce niso kaj prt več obnesle v deželah okrog severnega 'žtffenrA tečaja. Prcje tamkaj do-mala niso vedeli za pre- „	J
hlad, zdaj pa so se kar čez-^^/Jj / . noč pojavile tudi tam epi- - :y y\l demije gripe. Izkazalo seii/^^VJ je, da moreta samo mro-ževa koža in krzno severnega medveda Eskimce uspešno braniti pred polarnim mrazom.
MISIJONAR — PROFESOR MORALE
NA POGANSKI VISOKI ŠOLI
Na prošnjo učiteljske visoke šole v. Tokiju, ki je s svojimi 4000 akademik1 najstarejša in najpomembnejša japonska univerza za vzgojo bodočih srednješolskih profesorjev, je japonska vlada in}0' novala patra Josepha Roggendorfa, je' zuita, za profesorja krščanske moralk0 na tem odličnem vzgojnem zavodu. Pa' ter Roggendorf S. J., ki je profesor na katoliški univerzi „Sofia“ v Tokiju, b0 poganskemu dijaštvu dvakrat tedensk0 predaval o vzvišenih vrednotah krščan* ske etike.
DRUGA MISIJONSKA VELETOMBOLA V BUENOS AIRESU
Kaj naj napišemi o tej veliki misijonski podporni prireditvi, da JL ne bomo preobširni, če bi se v TP malenkosti spustili, a tudi prepo-" vršni, če bi kako važno okolnost 0meniti pozabili.
V kratkih besedah tole:
Kolizija
Mesec dni pred tombolo, ki je bila za • h napovedana že eno leto, vsaj nekaj mesecev preje prijavljena v slovenskem edišču in od vseh že pričakovana, še 'smo bili odločeni, naj jo priredimo ali e- Kajti v isti mesec, tri tedne kasneje,1 ugledna revija „Duhovno življenje“
Postavila proslavo 20. letnice obstoja, ki "° Je list obhajal preteklo leto, in sicer lo«lavno točko programa: veliki srečo-2 za katere ga je z velikim aparatom /Vrela zbirati dobitke že mesece preje.
(, 1 Je pametno vztrajati pri sicer že avno napovedani misijonski veletom-j0!1 v takih okoliščinah? Prireditelji . 'ta 00 ponudili „Duhovnemu življenju1,‘
^ se obe prireditvi združita in dobiček Polovico v en, polovico v drug na-vc"- A ponudba je bila zavrnjena. In hVa|a Bogu, da je bila! n KaJti, ko smo se po vsestranskem in/^tovanju le odločili, da bomo misi-slo V-letombolo izvedli, ker ni kazalo äad,enSk'Vi misijonarjev prikrajšati za Pri °V,v ’š‘e običajne vsakoletne glavne ka»6! Ve "P”1 v Pomoč, se je kmalu po-al°> da bo tombola uspela.
Priprave
laB, r'tedne samo je bilo časa na razpo-pa ^ j eba je bilo izvesti mogočno pro-bitiizdelati tombolske tablice, do-p ’n Pripraviti prostor, nabirati in ku-Vserh' dobitke, pro=iti za pecivo in pred pfo^jProdati čim več tablic že v pred-
6 st,T°p?«an<b> smo izvajali najprej e auskim ličnim letakom, nato s kras-
rimi dvobarvnimi plakati, ki so vabili pri slovenskih službah božjih in po večjih slovenskih središčih, po časopisih „Svobodna Slovenija“ in „Oznanilo“, še z drugimi letaki in z oznanili pri slovenskih pridigah.
Ker v tej deželi nimajo tiskanih različnih tombolskih kart v velikih množinah, smo jih morali sami izdelati. Tiskati smo dali najprej skelet, in to v tiskarni, dočim smo vse številke morali ročno vstavljati, kar predstavlja veliko in dolgotrajno delo. Napravili smo kakih 5.000 tablic, toliko „za vsak slučaj“,, kajti še daleč nismo upali na tolikšno prodajo.
Tablice so šle brž „na trg“. Vseh pet odsekov in nekaj posameznih sodelavcev je dobilo nalog, da že v prvem tednu prodaje poskusi razpečati kakih 1000 tablic. In skoro se je posrečilo! To nam je dalo korajžo. Prodajali smo tablice po 3.— pese, kot lani.
Istočasno so šli člani odsekov in so-trudniki na iskanje dobitkov, kar pa je bilo že dokaj trše delo. A naročeno je bilo, da naj pri prošnjah ne bodo preveč „silni“, upoštevajoč že nabiralno akcijo dobitkov za srečolov „Duh. življenja“.
Takoj smo tudi začeli z nakupom važnejših dobitkov, zlasti tombol.
Kot prireditveni prostor smo izbrali Slovensko pristavo v Moronu. Težje vprašanje je bilo dobiti dovoljenje od oblasti, da snrmo igrati tombolo pri j-vni, oblastno kontrolirani prireditvi. Dobili smo ga — izjemoma, a vendarle, hvala Bogu!
Treba jo bilo pripraviti in dobiti vse notrebno za jedačo, pijačo etc., kajti tombola naj bi se vršila „pri pogrnjenih mizah“, kar naj bi bila bistvena izpopolnitev v primeri z lansko tombolo, ko so morali vsi ves čas — stati in je bil le nekje v kotu organiziran zasilen „buffet“. No, pa ta plat je bila olajšana radi srečne okoliščine, da je na Slovenski pristavi v Moronu že za marsikaj stalno
preskrbljeno. Tudi vse potrebno za kino-predstavo, ki je bila napovedana po končani tomboli in naj bi se vršila kar „pod milim nebom“, je bilo treba urediti.
Reči je treba k vsem tem pripravam tale: Sodelavci so se z veliko voljo in požrtvovalnostjo vrgli na delo in naši ljudje so z velikodušnostjo odgovorili, Bog pa je vse lepo blagoslavljal.
Tako je v vedno večjem splošnem zanimanju in v pospešenem delu tekel čas. A tombola je še vedno visela v zraku, namreč radi vremena, ki je vedno bolj grozilo, da se bo ravno za tombolo skazilo. Res smo se bali, kajti take prireditve prestavljati, ni vedno v korist.
Razstava dobitkov (glej sliko desno)
Na Silvestrovo je Društvo Slovencev na istem prostoru imelo domače silvestrovanje, katerega se je udeležilo veliko rojakov. No, prireditelji veletombole, ne bodi len, eo napravili tedaj razstavo domala vseh dobitkov in prodajo tablic v lepi dvoranici Slovenske fantovske zveze tamkaj. Za razstavo je naš član Stane Snoj napravil velikanske okusne propagandne in okrasne napise, tako da je vse vkup kar lepo zgledalo.
Med tem smo pohiteli še z iskanjem sodelavcev, kajti kazalo je, da bo udeležba lepa, če bo vreme lepo. Domala vsi naprošeni so z izredno pripravljenostjo obljubili svojo pomoč.
Petek pred tombolo se je, hvala Bogu, temeljito zlilo, v soboto je sonce pota lepo posušilo in v nedeljo, 4. januarja je bilo ves dan lepo, vroče, dasi malo soparno vreme.
Lep dan
Začetek, družabni del, je bil napovedan že ob štirih popoldne, ljudje so pa začeli prihajati že ob treh. In prihajalo jih je vedno več. Brž so posedali okrog miz y senci dreves na pristavi, a senčnih je kmalu zmanjkalo in so se morali zadovoljevati tudi z onimi na soncu. Toda, zgodilo se je, česar največji optimisti niso pričakovali: miz in klopi je brž zm anjkalo in novo prihajajoči so začeli znašati skupaj vse mogoče podloge, da so se vsaj zasilno posedli. Računajo, da je prišlo nad 800 ljudi, to se pravi toliko, kot še nikdar na Slovensko pristavo v dveh letih njenega obstoja.
Na desno od vhoda najprej je bil° pripravljeno vse potrebno za razdelje' vanje pijače, kjer so iz prijaznosti v0" dilno garali g. Jonke Jože, g. Jan Maks in ga. Čopova, s pomočjo kakih desetih članov in sotrudnikov misijon kih od' sekov.
Od tam so odhitevali in spet nazaj pritekali številni natakarji z belimi čf' picami — kot pridne čebelice od panja in h panju, s to razliko, da so nata' karji prihajali vedno praznih posodi odhajali pa s polnimi, dočim je pri če-belah baš obratno. Bilo jih je gotov» kakih 20, ki so imeli lepo porazdeljen® mize gostov oziroma posamezne prede* le, kjer miz ni bilo. Jedača in pijača jc bila cenejša kot običajno na Slovenski pristavi, postrežba hitra in ljubezniva; samo pijače niso bile dovolj hladne, kat pa^ gre na rovaš prenizke cenitve ude* kžbe; saj vodstvo pristave ni priča* kovalo, da bo toliko ljudstva prišlo
Na levo od vhoda so bili razstavljeni dobitki, vsi lepo zaviti in opremljeni s številkami, razen tombol. Amb je bilo 120, tern 100, kvatern 80, činkvinov ddi tombol pa 40, skupaj 400 dobitkov. Na* štejemo naj samo nekaj tombol: Moško ali žensko kolo, radiokombinado, radioi električni gramofon-ojačevalec, žepna ura, ura budilka, električna ura, velika aktovka, več manjših aktovk, blagovi za obleke, puloverji, električni lonec, dragocen jedilni pribor za šest oseb, punčka v zibki in drugo, med tem najlepš® umetniške vaze iz bogato zbirke keramik, ki jih je velikodušno darovala tvrdka „Diskos“, ter nekaj najlepših usnjenih fotoalbumov izmed štcvilnihi darovanih od tvrdke Herman Zupan.
Tamkaj zlasti, pa pri vhodu in povsod med množico so se kretale prijazna dekleta, članico in sotrudnice misijonskih odsekov, ter z ljubeznivo silnostjo ponujale tablice v nakup. Pomagali so jilT1 nekateri posebno spretni prodajalci škrga spola. Le malokateri udeležene® se je mogel izviti iz teh tombolskih kleŠ®» ne da bi kupil še več tablic.
Nasproti gostinskemu prostoru 119 drugi strani pristave je bil postavlje1! oder za tombolsko komisijo, na sten1 zraven pa velika mreža za pisanje številk, kar je bilo zaupano risarju Sonetu Snoju.
Tombola	zraven komisije,	ki so jo sestavljali prav
^	isti gospodje	kot lani:	g.	Valentin
ye v,-selem razpoloženju in vedno no- Markež, Rudolf Smer.-.u, Božo Fink, ka-vcd. Pohajanju udeležencev	je	ob	napo-	terega hčerkica	Marija je	kot	lani vle-
(j varilvuri	po	pozdravnih	uvodnih	bese-	kla številke, Jože Mavrič	st.	in Vilko
CM 2a^e| tombolo č. g. Ladislav Lenček Čeč, ki je imel za celotno komisijo skrb. ’ stoječ pred mikrofonom na odru, — Razdelejevanje dobitkov je vodil taj-
nik mis. odseka v San Martinu Lojze Rezi Ij. Pri ojačevalnik napravah, ki na žalost radi hibe v aparatu in slabega toka, nie o dobro delovale, je vztrajal do konca g. Janez Rozman, čez vse dogajanje, tako pri postrežbi, pri prodaji tablic in pri igri tombole pa je imel glavno besedo predsednik Slovenske. misijonske podzveze v Argentini g. Marjan Loboda.
Tako je bilo za vse poskrbljeno in tombola se je začela ter se nadaljevala v najlepšem redu. Kmalu so začeli prihajati po prve dobitke, in kadar jih je na eno številko prišlo le preveč (včasih do 40 naenkrat), ker je amb, tern, itd. že zmanjkovalo, je bilo treba žrebati med njimi ter eo bili le tisti deležni dobitka, ki so imeli „srečo v sreči“.	*
Največje, napeto pričakovanje je nastalo pri množici igralcev, ko smo začeli klicati številke za tombolo. Precej jih je morala mala Marija izvleči, preden je zadonel tisti najbolj značilni vzklik najbolj srečnega med srečnimi, ki zadene največji dobitek, prvo tombolo:
„Tombola. ..!“
Nato je sledilo kar hitro. Za vsako nanovo klicano številko se jih je oglasilo in se pridrenjalo na oder večje število, in ko je bila zadnja tombola oddana, je bila ura skoraj devet ter so na prostoru že žarele električne svetilke.
Sledil je še mali srečelov s prepozno došlimi dobitki, zabavna kinopredstava z že povsem onemelim zvočnikom in zaključno zalitje sreče ali nesreče... Počasi so se ljudje spravljali domov, vsi
v veselem razpoloženju in zadovoljni, saj eo radi potrpeli z nekaterimi pomanj' kljivostmi in si niso jemali k srcu, če jim to pot sreča ni bila mila, kajti kupili so tablice in k prireditvi prišli v en] največji želji, sodelovati pri tej prijetni akciji v pomoč slovenskim misijonarjem.
Uspeh popoln
Seveda, glavni sodelavci še niso tnO' gli domov; marsikaj je bilo treba uredit' in pospraviti. Najlažjo ali vsaj najpri' jetnejšo pospravo sta imela tista dva, ki sta pregledovala gmotni uspeh cele prireditve. Našla sta z nemajhnim za' dovoljstvom, da je bilo vsega skupaj prodanih kakih 4.000 tablic, in ko sta vsaj v glavnem seštela še razne stroške za dobitke, za organizacijo prireditve, za propagando, itd. te še pogledala koliko bo kaj „buffet“ rodil, sta ugoto' vila, da bodo slovenski misijonarji od te prireditve dobili kakih 6.000.— pesov-In tako nekako je res bilo.
ZAHVALA __________ ____
Hvala Bogu in hvala vsem, ki irnaj0 zaslugo pri tem: darovalcem in nabiralcem dobitkov in peciva, prodajalcem tablic, sodelavcem pri prireditvi sami, zlasti pa vsem, ki so tablice kupili •*’ se tudi v prid misijonom buffeja posluževali: Vsem za vse v imenu vseh slovenskih misijonarjev in v imenu prirediteljev kliče iskreni „Bog plačaj“!
Slovenska misijonska zveza
KDO JE KAJ PRISPEVAL V 2.000 DOLARSKI SKLAD ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE DO 20. L 1953
V naslednjem objavljamo prispevke oziroma donose rojakov v gornji sklad, ki smo ga začeli .z mesecem februarjem 1952 in ga bomo zaključili koncem februarja 1953. Glavne številke smo objavili že v drugi številki tega letnika, tu pa navajamo podrobnosti, vštevši doprinose do 20. januarja, ko to poročilo za marčno številko sestavljamo. (Naš list se tiska vedno preje, preden ga na-naročniki dobe, kajti če hočemo, da bo večina naših naročnikov prejela recimo marčno številko v začetku marca, jo moramo dotiskati. in razposlati že koncem januarja; mesec dni in več namreč
rabi navadna pošta v inozemstvo, kjer se nahaja štiri petine naših naročnikov.)
Prispevke objavljamo po deželah:
Anglija (v pesih)
Dohodek prireditve za I^oder-
žajevo cerkev še v 1. 1951
v Roshdale .................. 371.8°
G. Bijelič ....................... 44."-
Tombola Misijonskega odseka,
misijonska nedelja ......... 1.000."
Razni darovi..................... 200.^r
1.615.8° = 75 dolarji
Argentina (v pesih)
Smodiš ..................
Akcija „Bog plačaj“:
Neimenovani za Sedeja.... Jože Repovž za Kladnika Ga. Brinškova, pens. „Irija“ Rev. Anton Žagar za dr.
Janeža ...............
Ante Kopunovič ..........
Antonija Koritnik .......
Ro. č. g. Lenček L.......
Capital .................
Odsek Mendoza ...........
Odsek San Justo .........
Odsek Ramos Mejia........
Odsek San Martin.........
Odsek Florida ...........
n Odsek Lanus-Quilmes .... ruga veletombola, č. dobiček
50.—
200.—
200.—
50.—
100.—
12.—
10.—
156.—
116.—
70,—
771.50 956,— 282,—
546.50 373.75
6.000.—
9.893.75 = 450 dolarjev
"razilija (v pceih)
rane Paternost .............. 160.—
°jzij Zver SDB (za Bernika) 50,—
210.— = 10 dolarjev
Aa-nada (v dolarjih)
T. *s- tombola v Toronto ....	150.—
aragovo društvo, Montreal ..	140.—
dolarjev
Ravensko Primorje (v lirah) 'sij. odsek Mar. družbe na
w. via Risorta, Trst .........
|s. ods. Mar. družbe v Gorici la*l- odsek Mar. družbe v
\t Rojanu, Trst ..............
a ■’ Trst, za e. Medvešček,
v». Assam ....................
lsij. odsek Mar. družbe na
a,. Vla Risorta, Trst ........
r s. nedelja (skupna), Trst .. 8*J. odsek Mar. družbe v
M Rojanu, Trst ...............
^ odsek Mačkovi je (Trst)
0 . 300 letnici cerkve....
K*2*' v Trstu ................
Zä Trst (za Beng. mis.) ..
Mi«i^St Po&an. otrok, Trst____
J- odsek Mar. družbe v Dorici
290 —
17.540
30.000
7.000
5.000
40.000
10.000
12.300
10.300 5.600
600
1.500
30,000
169.740
y	= 250 dolarjev
2br?Žene države (USA) (v dolarjih) lr a mr.-Grdina A. za Kusteca	140.—
Zbirka mr. Grdina A. (predavanje v New Yorku) _________ 114.—
Zbirka mr. Grdina A. (predavanje v Bridgeportu) _______ 34.—
Zbirka mr. Grdina A. ........... 44.60
Neimenovane ................ 40.—
Rev. dr. Tomtz SDB ......... 8.—
Mr. Math. Tekavec .......... 10.—
Mrs. Ana Nemec (zaobljuba v
bolezni) ............... 10.—
Mr. A. Grdina............... 10.—
Miss Cveta Kajfež .......... 10.—
Mr. Frank Starin ........... 9.—
Mr. Mrs. Fran Tushar (za
Poderžajevo cerkev ..... 8.—
Mrs. Anne Ahačič (za Bernika)	5.—
Mr. Louis Debeljak ......... 5.—
Miss Mary Sajovic........... 4.—
Mrs. John Cankar............ 4.-—
Mr. Frank Mlinar ........... 2.—
Mrs. Agnes Pirc, Mr. Lojze Zorenc, Mrs. Jožefa Hrovat, Mrs. Anne Stariha, Mre. Francka Schultz, dr. Franc Puc, Mrs. Mary Bečan, Mr. Avgust Šuštaršič, Mrs. Agnes Bukovec, Mrs.Anna Bandi, Miss Katarina Vindišar, Mr. Anton Bahar, Mr. John Žele, Mrs. Frances Koprivnik, Miss Kristina Ma-zora, Mr. Joceph Nemanich —
po 1 dolar.................. 17.—
šolske sestre v Chicagi za paragvajske misijone ......... 10.40
N. N............................. 6.—
Mr. Matej Tekavc ........... 10.—
Miss Milka Goričan (nabirka)	8.—
Mr. Luka Kumar ..................L—
dolarjev 509.—
Skupno (v dolarjih)
Anglija ..................... 75.—
Argentina ................... 450.—
Brazilija ................... 10.—
Kanada ...................... 290.—
Slovensko Primorje........... 250.—
USA ............................. 509.—
Skupaj USA dolarjev 1.584.—
Do 20. januarja je torej letošnja akcija (1952) „2.000 dolarjev za vse slovenske misijonarje“ rodila šele 1.584 dolarjev (in ne okrog 1.700, kakor je bilo v zadnji številki pomotoma javljeno). Manjka torej še 416 dolarjev! Ali jih bomo zbrali do konca februarja?
Poskusimo z združenimi močmi!
samostana, naj ji dovolijo v misijon®’ pa jo niso uslišali.
„Prav,“ si je mislila Terezika, „Boß pač hoče, da misijonarim doma.“
In je res misijonarila, pa še kak»!
Saj veš, kako je v samostanu-Mnoga, mnogo molijo. Za tiste, ki sami ne mislijo na to. Pa je Terezika vse® tem molitvam dodala še svoje posebne: za misijonarje, da bi njih delo imel® čim večji uspeh.
Ne samo molitve, tudi žrtve je da' rovala za misijone. Rada je izvrševal» sitna in drobna dela, ki se jih vsak rad ubrani. Šveda, saj so žrtve tudi molit®* in tudi z njimi odkupujemo duše po' ganov.
Terezika je bila slabotna, čestokrat bolna. V svoji bolezni je silno trpela-Pa misliš, da je kaj tožila v trpljenju? Ne, nikdar! Rada je trpela in trpljenje darovala spet —• za misijonarje in pogane.
Tako, glej, je Terezika postala svetnica in zavetnica misijonov. Misijonarila je doma: z molitvijo, žrtvami in S premagovanjem!
Tudi ti lahko tako misijonariŠ »loma. Posebno sedaj, v postnem času, k®
MLADI MISIJONAR
v
VELIKA PÜMÜC
Živela je deklica — Terezika ji je bilo ime. Silno rada bi bila šla v misijone, da bi spreobračala pogane. Ampak — želja sama ni zadosti. Treba je, da Bog sam pokliče koga v svoj vinograd. Terezike Bog ni poklical v misijone ;n tako ni nikdar postala prava misijonarka. Pa je vendar sv. Oče prav to Tereziko proglasil za nebeško zavetnico vsega misijonskega dela sv. Cerkve.
Ma’o čudno se sliši to, kajne? Pa je vendar res. Poglejmo, kako je bilo to mogoče.
Terezika je že kot mlada deklica vstopila v samostan. Prosila je vodstvo
se z molitvijo in postom pripravljamo na praznik Vstajenja. Mala Terezika te uči: molitve in žrtve, post in premagovanje daruj za spreobrnjenje poganov — da bi tudi za nje kmalu prišel praznik Vstajenja!
Moli za misijone! če ne kaj več, vsaj tisto zdravamarijo s prošnjo: Sv. Devica Marija, prosi za nas in za ubog® poganske otroke, ki ti jo nalaga tvoj® Članstvo v Družbi Svetega Detinstv» Jezusovega.
Daruj žrtvice za misijone! Marsikaj je težko tudi v tvojem mladem življenj® da si včasih žalosten, žalostna. DatuJ tisto bol za misijone in bo v veliko P®' moč misijonarjem in — tebi.
IZVOLIL SEM GA
Tisti dan je Savel odjezdil iz Jeruzalema v Damask. Sklenil je, da polovi tam vse kristjane in jih privede v Jeru-*alem pred judovski cerkveni zbor. Ta nai jih sodi in obsodi — samo zato, ker 80 kristjani.
Pa je Jezus sam na čudovit način sPremenil Savlov sklep. Ustavil ga je Äa Poti in ga čisto preprosto vprašal: »Savel! Savel! Zakaj me preganjaš?“ Nato še čisto kratek razgovor med Je-20som in Savlom in dosedanji prega-nialec kristjanov je postal — Pavel, aP°stol narodov!
' kKa^ne: kako čudovito je sam Jezus |*bral Savla za svojega misijonarja. Je
imel
.	- * njim pač svoje posebne namene,
• jih je razodel učencu Ananiji: „IZ-tiuLIL SEM GA, DA PONESE MOJE IME PRED POGANE!“
. Pes je bil Pavel prvi izmed aposto-v> ki je misijonaril skoraj med vsemi e^aj znanimi narodi, ki so bili vsi po-Sani. gaj je štirikrat prepotoval Malo z'j<>; misijonaril je po Grčiji, Mace-voniji> Traciji in drugih poganskih deklah.
, Pa je bilo njegovo delo težko. Saj — j8mor je prišel, ni nihče nič vedel o ezusn in njegovem nauku; ničesar o v®ti Cerkvi, po kateri edino se morc-^ zveličati.
Najprej je moral zbirati take ljudi, Hh S'° Ka sp'0*, k°teli poslušati. Dolgo sn 16 mora* nato poučevati, da so prav °znaH Jezusov nauk — šele nato jih Je «'«Kel krstiti.
Pa -
vse to je bilo še premalo. Iz-
m-e<!i nov'h kristjanov je moral izbrati Ojnike, Iki naj bi vodili Cerkiev P t®ni’ ko bo on odšel.
Pr t ° m>sij°naril leta in leta; brez pa kai\ka, brez počitka. Res se je kdaj da h' vr'nP v Jeruzalem. Pa ne zato, bi * * tambaj počival, marveč zato, da Soc.a,n08nje kristjane utrjeval v Kristu-* veri.
•Pes/ Ti.^e N'daj znanega sveta je bilo Pim. Tudi tja je sv. Pavle prived-
la misijonska pot. Saj je bil Rim tuo. poganski — bolj kakor ostali poganski svet. Več kot dve leti je sv. Pavel misijonaril tam. Ustanavljal je cerkvene občine in tako gradil sveto Cerkev v središču poganskega sveta.
Kot za slovo je nato še enkrat prepotoval kraje v Mali Aziji, kjer je prej misijonaril, pa se znova vrnil v Rim.
Morda boš rekel: gotovo je Jezus bogato poplačal svojega gorečega misijonarja vsaj v poslednjih dneh svojega Življenja!
Da, poplačal ga je! A ne tako, kakor si misliš ti.
KITAJSKA

.^4 .... TIBET
INDIJA KOROMANDIJA


Saj si že bral tisto pesem o Indiji-Koromandiji, kjer „bonbončki visijo ra* veje“ in kjer „izpod grma se vsakega medena potičica smeje“!


.Modras
idicfieri/
McmqdofsV laZpfex
/ «JlOöl
-ßcnQQ&tä XCtfij}
i Seveda je vse to, kar pripoveduje ^ pesmica, samo lepa pravljica. Pa je Š vendarle res, da je nekje na svetu de* t žela, ki ji pravijo INDIJA. Je to dežela • £ v Južni Aziji na polotoku, ki mu pravimo Prednja Indija. Polotok ima obliko tri* kotnika, katerega površina meri štiri in pol milijona kvadratnih kilometrov. Prebivalcev pa ima 389 milijonov.
Na polotoku sta dve državi: v se* vernem delu je Pakistan, ostali del pa zavzema Indija. Danes si oglejmo samo to pravljično deželo.
Potem, ko je sveti Pavel delo vsega svojega življenja daroval za širjenje božjega kraljestva .na zemlji, mu je Jezus kot nagrado ponudil — mučeniško smrt! Z veseljem je sv. Pavel sprejel to nagrado. Saj ga je Jezus, ko je še hodil po sveti deželi, učil: „če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ne rodi sadu!“ Zato je Sveti Pavel hotel tudi umreti za Kristusa. V času preganjanja kristjanov mu je Neronov rabelj odsekal glavo.
Tako je umrl „apostol narodov“ — da bi njegova kri bila seme novih kristjanov!
Severni del je v glavnem prostorno .nižavje, ki g.a namakata reki Indus, kar bi se reklo po naše „velika reka“, in Ganges, ki je Indijcem „sveta reka“. Ostali del države je visoka planota, ki ji pravijo Dekan.
Nižavje ob glavnih rekah je silno rodovitno. To zlasti ob spodnjem delu Gangesa, ki mu pravijo Bengalija.
Glavni pridelki so riž, proso, bombaž, juta, čaj, kava, razne dišave in P0" dobno. Po velikih tropičnih pragozdovih živijo tigri, sloni, nosorogi — vse kakor v kakšni pravljici. Tudi rudnin ima Indija mnogo: žlahtno kamenje, zlato, premog, petrolej in drugo.
Večja mesta so: Delhi, ki je glavno mesto; Kalkuta, važno pristanišče v Bengalskem zalivu; Bombay, pristanišče ob Arabskem morju; pa še Benares, ki je Indijcem sveto mesto.
Indijci so globoko veren narod. Njik narodna vera je HINDUIZEM, kateremu pripada dve tretjini Indijcev. Kato" ličanov je samo 4 milijone.
Hinduizem je čudna vera. Ima pravi
Po
Sanski templji v Indiji — Levo spodaj: Indijski fantiči
Jezuščkom
ob
podobi
Marije z
H“>n „ eneln Kogu, vendar pa tudi v Soboštva ne zametav.a. Ima nekatere L rs“e obrede, pri katerih častijo svoje Kove z imen^ Krama, Višna, Šiva itd. Olo<ateri Indijci pa trdijo, da so to sa-j razl>ena imena istega boga. Imajo zel' ne*ta*;ere cerkvene praznike, ki jih 0 s*°vesno praznujejo.
duš“ ndU'vti veruiejo v „preseljevanje U 8 ' Ko človek umre, se njegova duša kaj'- V <*ruSeSa človeka, morda celo v da Sn°	rastlino. Mislijo tudi,
(jjj..Se more človek, ki umre, znova ro-
vih^r''^e se*'ffajo — najraje ob brego-«t- re'te Ganges. Pepel sežganih mrličev Stres*jo nato v reko.
ten^ lnduisti silno radi molijo in se s gu - kakor pravijo — približajo Bo-jj’ niajo celo svoj poseben molitvenik Vsi f’°Vat Sita“, ki ga prav radi bero ~~ Preprosti in učeni.
b0v,a l"^u‘sti sami spoznavajo, da nji-ljud.,vera ni prava. Zlasti preprosto t0ijvS v.° s' Ždi boljše. Če .ne bodo ka-jonaa!” dovolj podpirali indijskih misi-dan.stvV’	K'dijci zašli v mohame-
zg0j.. ° a*i komunizem. Če se bo to Tijjtii,0’ .k* to bil3 krivda katoličanov, ig tisj-i^' m'siij0» da so misijoni odveč; Pirai	misijonskega dela ne pod-
° tako, kakor bi lahko.
Al' K to da kaj misliti...?
SLOVENSKI MISIJONARJI NA KITAJSKEM
Nad 30 jih je bilo še pred nekaj leti tamkaj, slovenskih borcev za Kristusovo kraljestvo v tem največjem narodu. Kaj pa da.nes?
To veš:
V „deželi nebeškega carstva“ — tako so nekdaj rekli Kitajski — je da.nes hudo. Kakor nevihta se je razdivjala nad to ubogo deželo komunistična revolucija, ki hoče uničiti vse, kar je krščanskega.
Tudi to si nemara že bral:
Kitajski katoličani so ostali zvesti Kristusu. Vsa preganjanja, mučenja in morenja jih ne oplašijo. Trdno se drže svete Cerkve in umirajo kot junaki in mučenci svete vere.
Tega pa nemara še ne veš:
Da kitajski katoličani vztrajajo v pravi veri, je zasluga tudi slovenskih misijonarjev. Saj je že več kot 50 let, odkar so prvi prišli tja.
Kako? že petdeset let? Seveda! Le beri!
Prvi slovenski misijonar, ki je prišel na Kitajsko (bilo je to leta 1900), je bil p. PETER BAPTIST TURK, doma iz Podhoste pri Dolenjskih Toplicah. Pa — komaj, komaj, da so ga pustili na Kitajsko. Zdravnik mu je rekel,
da bo umrl, še predno bo prišel tja. Oh, kako se je motil tisti zdravnik! Saj je p. Baptist misijonaril 44 let na Kitaj' skem. In kako misijonaril! Kjer je bilo delo najtežje, tja so poslali p. Baptista. No, so že vedeli, zakaj. Saj je v enem samem kraju krstil nad 10.000 poganov. Pred osmimi leti ga je Bog poklical k sebi, da mu da večno plačilo.
Dve leti za p. Baptistom je odšel na Kitajsko p. VESELKO KOVAČ s Studencev pri Krškem. Tudi on je neutrudno misijonaril do svoje smrti leta 1928. Poleg drugega dela je vodil tudi kitajsko semenišče, ki so ga ustanovili pod njegovim vodstvom. Kakor p. Pap-tist, je bil tudi p. Veselko iz frančiškanskega reda.
Tretji iz skupine prvih slovenskih misijonarjev — tudi frančiškan — je bil p. ENGELHARD AVBELJ iz Ljubljane. V misijone je odšel leta 1910. Osemnajst let — do svoje smrti — je poleg misijonskega dela opravljal še vse polno drugih opravil. Živel je ponižno in svetniško in poročila o njegovi smrti pravijo, da je „zaspal kakor angel“.
Najbrže ne veš, da smo imeli Slovenci na Kitajskem v pokrajini Kanchow svoje posebno misijonsko ozemlje, za katerega naj bi sami skrbeli. Rekli smo mu „BARAGOV MISIJON“. Tam se je zbralo 6 slovenskih lazaristov: FRANCE JEREB, DRAGO POKOREN, JOŽE ČASL, JANEZ KOPAČ, ANDREJ PREBIL in KAREL WOLBANG. Vse te so „rdeči“ izgnali iz Kitajske, samo č, g. Jereb je še ostal tam. Koliko časa — Bog ve! Mi samo molimo lahko za to, da bi ostal pri svojih ljubih ovčicah še dolgo, dolgo.
V Čaotungu je dolgo misijonaril mons. JOŠKO KEREC. Tam je bilo tudi PET ŠOLSKIH SESTER IZ SLOV. BISTRICE ter mis. zdravnik dr. JANEZ JANEŽ. Vzdrževali so lepo misijonsko bolnišnico, za katero so izseljenski Slovenci pomagali kupiti predlansko leto rentgenski aparat. Žal so tudi vse te misijon-
ske delavce in delavke rdeči Kitajci »r gnali, bolnišnico pa „osvobodili“.
Razen preje omenjenih treh franči' škanov je bil na Kitajskem tudi še P' DR. ALEŠ BENIGAR v Hankovu. Bil ie profesor in pisatelj bogoslovnih učni!1 knjig. Blizu tam je bil tudi mladi frančiškan p. ROBERT PIVKO, prav tak0 izgnan.
No, potem sta pa bila tam se o''8 salezijanca: mons. JOŠKO GEDER in ANDREJ MAJCEN. G. Geder se je if' gnan vrnil v Evropo, g. Majcen pa je odšel v Hanoi v Indokino.
V pokrajini Senši sta delovala rodn» brat in sestra ALBIN in ANICA MIKLAVČIČ, ki sta menda oba sedaj * Hongkongu, zatočišču misijonarjev.
Kje je Hongkong? To je veliko pr'' stanišče na južni obali Kitajske, ki P8 je že od nekdaj v angleških rokah in g8 komunisti še ne marajo zavzeti; pra^ tako ne mesto Macao, ki je portugalsko' V obeh teh dveh še kitajskih mestih )e nekaj slovenskih misijonarjev kot sak brat RAFAEL MRZEL in sal. novo' mašnik STANISLAV PAVLIN.
Poleg g. Jereba v sredini Kitajsko in teh na jugu so edini, ki so še ostal* ,na Kitajskem, v Šanghaju, najvažnejšem trgovskem pristanišču ob vzhodnj obali. Tam delujeta dve frančiškansk* Marijini misijonarki:	m. KALISTA
LANGERHOLZ in s. GEBHARDIN^ HRASTNIK. Prav tako je še tam P' CIRIL VERDNIK, lazarist.
Tako. Menda smo našteli vse slovel*' ske misijonske delavce in delavke, ki s° misijonaril! — in nekateri še nadalj**' jejo svoje delo na Kitajskem. Prosil^0 Boga, da vrne kitajskemu narodu JP’f in pravo svobodo: da se bo moglo sen*8 svete vere znova tudi v „deželi neb0' škega carstva" razrasti v mogočno dr£/ vo — sveto Cerkev! Prosimo Ga, ^ tudi slovenskim misijonarjem km»*® odpre vrata nazaj v drago jim Kitajsk0-
v LAO TINO
h* mama je nadaljevala:
»Sinko! Hvala Bogu, da si slišal a*govor med stricem in tujim možem, ako smo vaj zvedeli vse. Vedi pa tudi, 8 edino ti moreš rešiti Anico.
Poslušaj! čisto majhna sam še bila, 0 sta mi umrla očka in mamica. Sama !ien> osta’a na svetu. Tedaj pa so me v*ole sjestre misijonarke v Lao-Tingu svoj zavod. Skrbele so za mene in poučevale v svojih šolah, dokler ni-Sem dorasla. Ko sem se poročila z očkom, 'Sva prišla semkaj v to vas, kjer ni ne C,‘rkve in ne drugih kristjanov.
Ro sem zbolela, sem prosila sosede, mi privedejo kakega duhovnika. A 'So me hoteli uslišati — preveč so
Pfazuovcmi.
Hotela sem tudi prositi strica, naj °dvede vaju v Lao-Ting k dobrim se-^rant, da bi skrbele za vaju. A sedaj
vidim: stricu ne morem zaupati. Pogan je. Tudi že dolgo let kadi strupeni opij. Zato vedno potrebuje denarja. Menda bi prav zaradi tega rad prodal Anico za sužnjo, da bi imel denarja za opij.“ Mamin glas je rahlo drhtel, ko je raz-lagala Tomažu vse te, za njega tako nenavadne reči. A njene ustnice so se smehljale in njene oči so zaupno gle-dale sinka. In je nadaljevala:
„Ti sam moraš sedaj k sestram r Lao-Ting in odvesti Anico s seboj. Storiti pa mor.aš to takoj. Predno se vrne stric, morata biti daleč, zelo daleč. Zato odidita še to noč in poiščita skrivališče v hribih. Zgodaj zjutraj pa pojdita do glavne ceste, ki vodi proti zahodu. Po njej bosta kmalu prišla do kraja, kjer se ustavlja omnibus. Ta vaju bo potem pripeljal v Lao-Ting.“
„Ampak — mama! Jaz te vendar ne smem zapustiti!“ gre Tomažu slsbraj na jok.
„Tudi ne, če ti mamica ukaže? Kaj nisi ti edini, .na katerega se morem zanesti? Je kdo drugi, ki bi mogel rešiti Anico?“
Tomaž je vstal. Spet se mu je zdelo, da ni več otrok. Saj mora vendar rešiti malo sestrico! In je zaklical:
„Da, mama! Pojdem!“
Tedaj je prišla soseda, ki je skrbela
za bolno mamo in kuhala za malo dru* žinico. Pogledala je malo po kuhinji, pobrskala po sobi, pa znova odšla — hvala Bogu!
Hitro sta se otroka spravila na delo: pripraviti se je treba na pot. Poiskala sta najlepši obleki in se oblekla. Tomaž je zavil v robec velike riževe cmoke — za popotnico.
Mama je potegnila izpod blazine majhno denarnico. Vzela je iz nje drobiž, ga dala v vrečico in jo obesila Tomažu okrog vratu. Papirnat denar je vši!a v Tomaževe platnene nogavice, še je napisala pismo za sestre v Lao-Tingu in ga všila v podlogo Tomaževega suknjiča. Tako! Vse je gotovo!
Tedaj sta otroka pokleknila pred mamino posteljo. Nekaj trenutkov je mama tiho molila. Nato je položila roke na njuni glavi in ju pokrižala.
Tomažu je bilo bridko pri srcu. Stiskal je ustnice in s silo zadrževal solze, ki so mu hotele spolzeti iz oči. Ne, jokati ne sme! Vstal je, poljubil mamico, prijel Anico za roko in odšel.
Mamin ljubeči pogled in otožni smeh-Ijaj ju je spremljal do vrat. (Sledi)
NASA POŠTA

/mJLohna, a/-	cJ^^ruc
'OAuliloL, hr JjUo ičc	c/c'/ruxotx
JaUutt
~ r. (a, X/nui& j* leč ZA/	k/-
Xfn&	A/-
(?Ju tfJaj ^vlcw
narji so kmalu po veliki misijonski ton*' boli v Moronu „organizirali“ domačo tombolo v San Martinu.
Boste morda rekli: „No da! Takale domača tombola pač res ni nič poseb' nega?“ Pa je in če mi tega ne verjamete, preberite te vrstice, pa se bost« sami prepričali o tem.
Res je bila ta tombola bolj „maj' hna“, a je dala trem „organizatorjem’ vendarle veliko dela: zbirati dobitke, j>b urediti po vrednosti na „tombole“, „čin' kvine“ in še kar pride za tem; pripraviti tablice in vse drugo. No, lahko re' čemo: veliko žrtev je bilo treba, pred' no so „mladi trije“ vse uredili. Te žrtve gotovo niso bile zastonj, če Bog poplača že en kozarec vode, ki ga komfl daš — kako šele poplača take žrtve* storjene z dobrim namenom. In pa: če es takile fantiči in deklice že sedaj trudi' jo z misijonskim delom, se bodo — ko odrastejo — gotov še veliko bolj.
škoda, da nam niso dopisniki napi' šali, koliko je bilo „udeležencev“. P® naj jih je bilo kolikor že — prav gotovo so vsi mislili ne samo na „dobitke“* ampak tudi na misijone. Tako so .prireditelji tombole nekako nehote vzbudili v .njih zanimanje za misijone in s tem širili misijonsko misel.
Kar nas je „starih“, smo take ml®' dine v resnici lahko veseli. Saj vemo; ko bomo mi onemogli, bo ta mladin» prevzela naše delo — saj je že sedaj v njem „doma“. „V mladosti se mora člo' vek učiti, če hoče mojster biti!“ No, 1’ trije bodo gotovo „mojstri“ — vsaj v prirejanju tombol.
Še tega ne smemo pozabiti: čisti dobiček za misijone! Petdeset pesov je lepa vsota, ki je bodo naši misijonarji prav gotovo veseli: Posebno še, ko bod® brali v „Mladem misijonarju“: ta den»^ so z delom, žrtvami in trudom nabral* SLOVENSKI otroci!
Tule vidite pisme, ki ga je dobil	Prav gotovo bodo vzkliknili tako*
urednik „Katoliški1, misijonov“. Ste ga kakor urednik „Katoliških misijonov“* že prebrali, kajne! Trije mladi misijo-	„Bog živi takšno mladino!“
Uganke in šale za naše male
JA..	~ JT
pA uiTAVl^
AVTO iE i HlTRObTJO 1*10 Kf-\ Z-ALEH V VR.STO KOC, <i POP ö D A J O DRUGA N* PAUCiO KAkoR DO/Ai^E
NALOGA! Iz gornje šale-slikanice napišite šaljivo povestica. Lahko uporab-a^e vmes tudi besedilo, ki ga najdete na slikanici! Kdor bo .napisal najboljše, bo rejel v nagrado lepo darilo. Na delo!
ODBIRALNICA
Pe hSed P01**, komar, snaga, bajta, °> češnja, revež, bogatin, priden, pu-črki’ ?Va — vzemi po dve zaporedni br *’ 'zv zadr'je samo eno. Pravilno iz-Pozi'v	^aj0 s'tuPaj' 'eP misijonski
ZLOGOVNICA
r,j |,Z zlogov: ca, da, do, lem, mo, na, 1 ’ ',a> Viv— sestavi besede, ki pomenijo 0,nača dežela, 2. arabski pozdrav,
3. žensko ime. Začetne črke imen dajo skupaj kratico misijonske družbe!
Rešitve naloge in obeh ugank poslati na naslov: „Katoliški misijoni“, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina — do konca aprila! — Trije izžrebani bodo prejeli vsak po eno lepo nagrado!
Rešitve ugank iz prve številke lahko še pošljete! Obja,vimo jih v aprilski številki, kakor tudi srečne izžrebance. Nagrade so lepe!
Sv r* s^ovens^* otroci so vsi včlanjeni v papeški misijonski Družbi yČa ega ®e^ns^va Jezusovega (DSD) in molijo vsak dan za misijone ter 'h °d svojih prihrankov kaj darujejo kot članarino. Saj si tudi ti
član DSD, kajne!
VELIK SVETNIK
V treh sledečih si številkah bomo objavili .nad vse pomembno razpravo najboljšega slovenskega cerkvenega pravnika, dekana slovenske bogoslovne fakultete, predsednika Južnoameriške Baragove zveze, prelata dr. Alojzija Odarja, v kateri razberemo v kratkem vse, kar morajo upoštevati delavci za Baragovo beatifikacijo, če hočejo delati v cerkvenem duhu. — Uredništvo
Uvodno pojasnilo, da ne bo kaj napak
Če govorimo, da je Baraga velik Slovenec, velik kulturni delavec in misijonar, ima naše govorjenje toliko veljave, kolikor svoje trditve dokažemo. Toda sodba gre nam. Dokaze zberemo in na njih osnovi trdimo, da je bil Baraga to in ono. Seveda so take naše trditve relativne. Veljajo, kolikor so oprte na dokaze. Človeške sodbe so menljive. Marsikdo, ki so ga imeli ali ga še imajo za velikega, dejansko ni bil velik, marveč kar povprečen ali še celo podpovprečen. Zgodovina spreminja svoje eodbe o ljudeh.
Drugače pa je, kadar o kom rečemo, da je svetnik. Taka sodba gre samo sv. stolici. Le ona more izjaviti, ali je kdo svetnik, in njena sodba je nezmotljiva. Svetniku izkazujemo javno versko češčenje. Kan. 1277, 1 cerkv. zakonika pa določa: „Javno češčenje se sme izkazovati le tistim božjim služabnikom, ki jih je cerkvena oblast prištela med svetnike ali blažene.“ Razume se, da se more to prištetje izvršiti le po predhodnih postopkih, v katerih se dožene, da umrli ima pogoje, da more biti prištet med svetnike. In katera je cerkvena oblast, ki more odrediti te postopke in nato kandidata razglasiti za
blaženega ali svetnika? Kan. 1999, } cerkv. zak. odgovarja: „Postopki pr* razglašanju božjih služabnikov za bi»' žene in blaženih za svetnike so pridržani izključno samo presoji sv. stolice“-(Svetnike razglaša papež na izredno slovesen način in ukazuje njihovo češčenje v Cerkvi. Takšne papeževe izjave pa so po splošnem cerkvenem prepričanju nezmotljive.)
Iz povedanega jasno sledi, da n« smemo govoriti o svetniku Baragi, dokler ga sv. stolica za svetnika ne razglasi. Njej moramo ponižno prepustiti vso sodbo. Ker je razglasitev za svetnika zelo pomembna stvar, je razumljivo, da je Cerkev v tej stvari siln° natančna in občutljiva. Gre za nezmotljivo sodbo! Sv. Duh, ki biva v Cerkvi» Cerkev pač varuje, da se ne more v takih sodbah zmotiti, toda je ne navdihuje. Cerkev, to se pravi njeno vodstvo mora zato uporabljati vsa sredstva, d® dožene objektivno resnico. Zato je predpisala silno natančne postopke, pp ka? terih preiskuje pogoje, da more kdo bitj razglašen za blaženega in svetnika. Prl teh preiskavah prepoveduje vsako pr®' hitevanje in vplivanje od zunaj.
Barago torej danes še ne smemo imenovati svetnika. Sedaj mu gre le n®' slov božji služabnik. Niti naslov častitljivi se mu ne sme dajati (prii®^ kan. 2084, 2 cerkv. zak.), čeprav ta naslov še ne dovoljuje nobenega javne?9 češčenja (prim. kan. 2115, 2 cerk^ zak.). Naslov častitljivi mu bo šel Š<de' ko bo objavljen po papeževem uka*® sestavljeni odlok, ki bo v papeževe1^ imenu avtentično razglasil, „da je ^ bro dokazano, da je božji služabnik im® vse čednosti v heroični stopnji“ (Kan' ,

2115 cerkv. zak.). Ko bo ta odlok izdan, bodo začeli preiskovati čudeži, o ka-jorih se bo trdilo, da so se zgodili na «aragovo priprošnjo po njegovi smrti, v0 bo po zakonu določeno število teh udežev dokazano, bo papež razglasil as ti tl ji vega	Barago za blaženega
Uean. 2124 cerkv. zak.). S to razglasit-se bodo blaženemu Baragi dovolje-a*i nekateri — ne vsi! — deji javne-Sa češčenja v pokrajinah, ki jih bo sv. stolica določila. Ko pa bosta potrjena va nova čudeža, ki se bosta zgodila a Baragovo priprošnjo potem, ko bo araga razglašen za blaženega, bo pa-Barago slovesno razglasil za svetla (kan. 2136 do 2141 cerkv. zak.). f*6.takrat bodo smeli Baragi reči svet-in mu izkazovati polno javno češče-Pot do tja je pa še dolga! Ne sme-°v Pa biti nepočakani in ne na napačen nem prehitevati razvoj!
sv ^?’n^ov> k' jih ima razglasitev za r, t^Pika, naštevajo sedem. Še te naj ‘astejem, da bomo spoznali, da je raz-yP^'tev za svetnika velika reč. So pa • K za svetnika razglašeni se vpiše v gga . seznam svetnikov in njegovo če-se ukazuje v vsej Cerkvi; 2. nje-^ vo ime se kliče v javnih cerkvenih nolitvah, zanj pa se ne sme več mo-
cast 3' V 1,^gov
Se smejo postavljati cerkve in ol
g16’ Pfraznuji
^'jvPjegova slika sc sme obdati s svet-*«?) žarki in diademom; 7. njegove K- .vije se v cerkvah javno izpostav-ja;i0 v počastitev.
kj so torej pravni in liturgični učin-js Kazg^asitve za svetnika. Zaradi njih zjj PPotiizirani svetnik v resnici „pov-Pka^njen na oKtr“. Njegovo češčenje se 4e v vsej Cerkvi. Postavljen je na
’ 3. v njegov spomin in njemu na »ejo postavljati cerkve in njemu v čast se opravljajo maše in duhovniške molit-praznuje se njegov praznik;
Ceri/1*^. Nji gov zgled zasveti v vsej dein 'ti krajevne in časovne meje pa-*a v' ^ °VSOd 'n vsem ho zgled. Svetnik do .e<*no. Nezmotljiva Cerkev je porok, a v nebesih.
še ^avn°ga verskega češčenja Baragi kegaevsJPemo izkazovati. Mtd deje ta-nik T>cesdenja pa spada tudi naziv svetnik' par.ag‘ torej še ne smemo reči svetel' ji Pa smemo izkazovati Baragi Osebnega češčenja, in to tudi jav-
no. Toda paziti moramo, da ti deji zasebnega češčenja ne dobe videza de-jev javnega češčenja. Prezgodaj izkazovano javno češčenje bi postopek za razglasitev za blaženega le zavrlo. Če bi se namreč ugotovilo, da se prepovedano javno češčenje izkazuje, bodo kardinali, člani obredne kongregacije, postopek ustavili, „dokler se ne odstranijo vsa znamenja prepovedaneg;a češčenja in ne preteče čas, ki ga isti kardinali določijo za pokoravanje svoji določbi“ (kan. 2085 cerkv. zak.). A skrb, da bi se ne pregrešili zoper prepoved javnega češčenja, ne sme biti pretirana. Zaradi nje ne gre opuščati zasebnega češčenja, ki ga smemo tudi javno izkazovati. Leta 1894 je obredna kongregacija prejšnje bolj stroge določbe o tej prepovi di omilila. Vse tiste deje religioznega češčenja, ki po določbah cerkvenega prava ne sestavljajo javnega češčenja, smemo torej Baragi izkazovati.
Nek odlok kongregacije sv. oficija z dne 13. marca 1625., ki ga je potrdil papež Urban VIII., je določal, da mora pisatelj na začetku knjige, ki bi pripovedovala izredne nadnaravne stvari (čudeže, videnja in tako dalje), podati izjavo, s katero prepušča sodbo o teh dogodkih sv. stolici. Ali je ta določba še danes v veljavi, se ne da za gotovo reči. Katoliški pisatelji Se zvečine še ravnajo po njej. Skladno s to določbo tudi mi prepuščamo sodbo o Baragovi svetosti in o izrednih dogodkih, o katerih se trdi ali se bo trdilo, da so se izvršili na Baragovo priprošnjo, sv. stolici. Njena stvar je soditi o tem, naša pa njeno sodbo sprejeti. Nihče nima pravice prehiteti sv. stolico pri tem presojanju, ali postavljati sv. stolico pred dovršeno dejstvo ali z izkazovanjem javnega češčenja vplivati na njeno sodbo, če torej vežemo ime Baraga s pojmom svetnik, hočemo s tem povedati samo to, da je po podatkih, ki jih imamo o Baragovem življenju, primerno, prositi sv. stolico, da bi se uvedli postopki, s katerih bi se dokazale Baragove čednosti v heroični stopnji.
Pravi pojem o svetniku
V romanskem svetu opazujemo, da jemljejo besedo svet precej na lahko. Svet pomeni tu to, čemer bi po naše
rekli, dober, srčno dober ali dober v «tičnem pomenu. Dobremu duhovniku n. pr. pravijo, da je svetnik, človek, ki razodene smisel za bedo drugih ali je sicer altruist, jim je že svetnik. Pri nas doma smo s tem pridevkom bolj varčevali. Zlepa nismo komu rekli za življenja, da je svetnik. Pač pa so> pri nas začeli že širiti besedi mučeništvo in mučenec. V cerkvenem jeziku je mučenec tisti, kateremu so nasilno vzeli življenje zaradi vere, Mučeništvo je torej izpričanje vere z nasilno smrtjo. Mučeništvo pa so začdi imenovati tudi trpljenje in nenaravno smrt na sploh. Tako so n. pr. govorili o materah mučenicah. O kralju Aleksandru, na katerega je bil izyrsen atentat v Marsei-Ueu, so govorili, da je umrl mučeniške emrti.
Kadar govorimo v Cerkvi o svetniku, ne smemo jemati besede svetnik v širokem pomenu. Svet ni isto kot dober, plemenit, altruističen. Svet je vse kaj več. Pojem svetnika moramo umevati tako, kot ga umeva katoliška Cerkev z vso svojo tradicijo. Svetnik je človek, ki se je odlikoval v vsestranskem spol-nj vanju volje božje. Svetnik je vzor krščanskega življenja. Svetnik ee ni odlikoval le v tej ali oni čednosti, ampak v vseh. Svetnik ni storil le tega ali onega izrr dnega dejanja, marveč je stalno vršil dejanja vseh čednosti v nenavadni meri.
Svetnik in kanonizirani svetnik
Zveličani v nebesih so svetniki. Zveličan pa bo vsak, ki umrje v stanju posvečujoče božje milosti. Če ob smrti nima nobenega malega greha in so mu odpuščene že vse časne kazni, gre po smrti takoj v nebesa. Če pa mora prestati še kaj časnih kazni, gre v vice. Duša bo v vicah nekaj časa, vice namreč niso večne. Iz vic bodo duše prišle v nebesa. Končni stanji sta torej dve, nebesa in pekel. Stanje zveličanih in stanje pogubljenih. Kdor ne bo zveličan, bo pogubljen. Kdor ne bo pogubljen, bo zveličan. Ob strani pustimo stanje naravne blaženosti, v katero pridejo otroci, ki umrjejo brez krsta, in taki odrasli pogani, ki so tako zaostali v nravnem razvoju, da niso razlikovali med moralnim dobrim in moralnim
zlom. Svetniki so torej vsi, ki so v nebesih. Kdor ne bo svetnik, bo večno pogubljen.
Od svetnika pa moramo razlikovati kanoniziranega svetnika. Mnogo je svetnikov v nebesih, malo pa je kano' niziranih svetnikov. Kanonizirani svetnik je tisti, o katerem Cerkev izrečno izjavi, da je v nebesih. Cerkev ne da take izjave o vsakem umrlem. O ni' komur sicer ne trdi, da je pogubljen. Za vse umrle svoje člane prosi božjega usmiljenja. Nikogar ne izključuje iz svojega upanja, da je v nebesih ali da bo v nebesih. Toda slovesno in nezmotljivo pa izjavi le o nekaterih, da so Y nebesih. Le nekatere vpiše v uradni seznam svetnikov. Le nekatere kano' nizira. Kanoniziranih svetnikov je torej le malo.
Preden Cerkev koga kanonizira, mora imeti poroštvo, da je umrli v nebesih. Poroštvo pa ji daje mučeništvo ali svetniško življenje umrlega. Biti, pa morajo še čudeži, ki so se zgodil' na prošnjo umrlega. Pri mučencih se more zahteva o čudežih spregledati, Prl ostalih — imenujejo se spoznavale! pa praviloma ne (kon. 2116 cerkv. zak.)-Le tu pa tam v kakem izrednem p1'1' meru se tudi pri spoznavalcih opusti zahteva o čudežih. Tako je bil brez čudežev razglašen za blaženega Albert Veliki in leta 1931 tudi za svetnika breS čudežev.
Le nekatere svetnike Cerkev kanonizira. Toda čemu še te? Cerkvena l'" turgija nam sama odgovarja: zato, „d® nas bodo vnemali zlasti zgledi njih’ katerih zaslug se veselimo“ (prošnja ^ maši v čast več mučencem). „Svetnik' so za nas vzor kreposti in vodilo P?” polnega življenja; so kakor luči, ki ju1 je prižgal Bog, da svetijo na poti drugih... Ne moremo pa se odločiti, d® bi jih posnemali, če ne vrmo natanČnOr kateri so tisti, ki naj jih posnematnO' kaj so storili ali kaj so pretrpeli. P®" trebno je, da se luč postavi na sveti*' nik. To stori kanonizacija.“ Tako P*®® sv. Robert Bdarmino v znameniti razpravi „o beatifikaciji in kanonizacij
svetnikov“ (1. 1, c. 7).
S kanonizacijo nam Cerkev nezmot-Ijivo pove, da je umrli v resnici v r>e besih. Torej je v r snici božji prij®'
za J ‘n .VZOr za naše življenje. Z vsem kat-Panjem se moremo k njemu zate-nrvo Po P°moč in zanesljivo ga moremo n Tlerna'ti v življenju. Povdarek je zlasti ]ea Posnemanju. Zato Cerkev kanonizira W a^e svetnike, ki nam morejo služiti tič Vzor v življenju. V tem je prak-na vrednost kanonizacije.
Prizadevamo si, ela bi bil Baraga aVf .?n Za svetnika. Radi bi dobili da ?n^*ono izjavo nezmotljive Cerkve, sj •le naš Baraga res v nebesih. Z večjo ^KUrnostjo se bomo mogli zatekati k J.emu. Nezmotljiva Cerkev nam bo v Jem pokazala konkretni vzor, ki naj ga Posnemamo v življenju.
v ®araga ni mučenec, ampak spoznano ■' ^.a^° sc ko moralo v njegovem ka-b; nizacijskem procesu dokazati, da je p, °v njegovo življenje svetniško, nato gel Svi' čudežb *n sicer za to, da bo mono	razglašen za blaženega, štirje
, določbi kan. 2117 cerkv. zak., za raz_-«sitev za svetnika pa še nadaljna dva. (Sledi)	DR. A. ODAR
prva seja južnoameriške
BARAGOVE ZVEZE
nr y želji, da se od besed pristopi čim k dejanjem, je bila za 10. januar g 'cana prva seja koncem novembra v riši/108 ^’resu ustanovljene Južnoame-Srn e Baragove zveze, katere statut Jgb^ij^kjavili v prvi številki letošnjega
siem/» ^k.30 so se zbrali v slovenskem Pos 'a^11 na ^iptor Martinez 50 v Bue-Mon^lreSU siedeči gospodje odborniki: M®- dr. A. Odar kot predsednik, ing. p./t.e Albin in Rudolf Smersu kot ß predsednika, dr. Franc Jaklič kot CMa?ov zgodovinar, Lenček Ladislav Pavl > ^arjan Loboda za tajništvo, Letvr/ ^asič za blagajno in gg. Jan K0v3 dan Maks, Jeločnik Nikolaj, gdč. tir, »i:. Katica, gg. Marjan Marolt, Mar-žitnik1Ztrit' dr- Julij Savelli in Rudolf pa„ ^ kot odborniki za kulturnopro-hod "dne akcije. — Izostanek so pred-Loi-0.rPPravičili: gg. Čeč Vilko, prof. klm 6 . erzinič, dr. Stane Kociper, Kovač Post; i? Pavle Verbič. — Radi o-ddalje-TinP ,7 ,sr Ji nista mogla priti gg. dr. T Debeljak in Rudolf Hirscheggfr. a prva seja je pokazala najprej,
da so vsi, ki so bili povabljeni v odbor Južnoameriške Baragove zveze in bili kot taki potrjeni na ustanovnem zborovanju novembra meseca, vzeli povabilo kot Častno in važno zadevo ter brez izjeme sprejeli imenovanje.
Dalje je ta seja začrtala delo Južnoameriške Baragove zveze v letu 1953. Določeno je bilo sledeče.:
Tajništvo povabi v odbor J. B. Z. iz vsake dežele ostalih južnoameriških držav, kjer biva kaj več Slovencev, po enega najvidnejšega rojaka kot zastopnika za naseljence tamkaj.
Pristopi se k nabiranju članstva, pri čemer naj bi sodelovale vse že obstoječe organizacije. Letna članarina se določi 6 pesov na osebo.
V okviru odbora se osnujejo trije odseki: Tiskovni odsek, odsek za prireditveno gradivo in odsek za izvedbo prireditev. Vsakemu odseku je določen vodja: prvemu mons. dr. Odar, drugemu prof Gerzinič in tretjemu Ladislav Lenček CM; sestoji pa se vsak odsek še iz petih ali šestih članov odbora.
Tiskovni odsek ima nalogo v vsem obstoječem slovenskem časopisju v Južni Ameriki objavljati vsakemu časopisu primerno gradivo v zvezi z Baragovo zadevo in pripraviti izdajo treh brošur: malo, ljudsko izdajo Baragovega življenjepisa, izbor iz Barpgovih slovenskih nabožnih del v obliki molitvenika in poučni spis o zadevi Baragove beatifikacije.
Odsek za prireditveno gradivo ima poskrbeti vee potrebno za Baragove1 prireditve: predavanja, deklamacije, igre, pevske točke, itd.
Odsek za izvedbo prireditev ima dolžnost organizirati vsako leto Baragovo de vetdnevnico z Baragovim dnem in po možnosti še kaj priložnostnega.
Misijonska pisarna Slovenske misijonske zveze je naprošena za vršit-ev poslov pisarne Južnoameriške Baragove zveze.
— Upati je, da bo z izvajanjem gornjega načrta za leto 1953 storjen lep korak naprej k popularizaciji Baragove zadeve med rojaki v Južni Ameriki, kar pred vsem je namen J. B. Z.
L. L. C. M.
PO BARAGOVIH POTIH
Svoje potovanje po Baragovih krajih popisuje Janez Kopač CM. (Nadaljevanji
SKOZI „BARAGOVO DEŽELO“
že do.go v življenju nisem bil tako dobre volje, kot ta dan, ko sem se iz Marquetta bližal „Baragovi deželi“. Duše nas vseh so bile „Židane volje“, da se izrazim s pesnikom Zupančičem. K dobremu razpoloženju je brez dvoma največ pripomogel lep, jasen sončni dan. Veter, ki je pihal od Gornjega jezera, nas je prijetno hladil, sonce nas je pa toplo ogrevalo, tako da nismo čutili ne vročine ne mraza. Pred nami so se razprostirali obsežni gozdovi, mimo katerih se je vila lepo tlakovana avtobusna cesta. Nad nami so se spreletavali ptiči in veselo žvrgoleli. Kakor da se je košček raja naselil v tej solzni dolini, tako mi je bilo pri srcu, ko sem udobno sedeč v avtu opazoval to lepo deželo. Še slutil nisem, da smo zavozili v „Baragovo deželo“. Zato me je kar presenetilo, ko sem opazil ob cesti napis: „Baraga forest — Baragovi gozdovi“, in kmalu zatem nov napis: „Baraga country — Baragova dežela“. Gcspa 'Gerbec me je poučila, da so ameriške oblasti celo pokrajino prav tja do mesta Houghton poimenovale pa Baragi, ki je prvi ustanovil v tej pokrajini Cerkev in pole g svete vere prinesel tej deželi tudi omiko ter naredil iz divjih Indijancev omikane ljudi. Kar ponosen sem bil, ko smo se vozili skozi „Baragove gozdove“ in „Baragovo deželo“. Mislil sem si: sedaj sem pa na svojem, saj je Baraga Slovenec. Je pa tudi pošteno zaslužil, da so to pokrajino, imenovali po njem. Deloval je na tej zemlji nad 25 let ir jo neštetokrat prešel peš v lakoti in žeji, v mrazu in v vročini. Namočil jo je s svojim znojem. Dobro sem razumel vse njegove napore, saj smo tudi v Baragovem misijonu na Kitajskem morali narediti vse poti peš ali pa na bornih čolnih preko' valovitih rek, prav tako kot nekoč Baraga ob Gornjem jezeru.
Sredi „Bar,agovih gozdov“ ob P°' toku smo se ustavili. Mize, pijatavlje^ v senci pod drevesi, so nas vabile, pridemo. Amcrikanci silno ljubijo obed na prostem in mu pravijo „piknik'1. Zato smo se tudi mi usedli okrog niizc; jo lepo pogrnili in se okrepčali. Zač^1 sem opazovati čudno svetlo rjavo barvo potoka. Tako barvane vode še nisef11 vidtl. G. Gerbec me je poučil, da ie veda debila to bjrvo od rud, ki eo ' tej zemlji. Gospodična Ivanka je pa h1' tro vzela fotoaparat in posnela nekal barvanih slik tega potoka v „Baragovl deželi“. Malo proč od potoka sem za' pazil ob cesti napis: „Baraga countrf Uranium U. S. A.“ — „Baragova de' žela. Uranij U. S. A.“ — V „Baragovl df želi“ je namreč veliko uranija, ki uporabljajo za izdelavo atomske bon1' be. Odkrili so ga pred nekaj leti. Tak° je „Baragova dežela“ postala res zna' menita.
Okrepčani in poživljeni smo odbrzcj| z avtom naprej in po enourni vožnl1 dospeli v L’Anse, kjer je Baraga Pre' živel 10 let in sezidal prvo cerkev Gornjun jezeru in jo posvetil Jezus0' vemu imenu. Kraj je še danes pust, red' ko naseljen, čeprav mu je hiter amerišk’ napredek omilil puščobo. Zato razumi Barago, da ni prav nič pretiraval, k° je glede L’Ansa zapisal besede:
„L’Anse je neprijazna, žalostna 1,1 nerodovitna pokrajina.“
Ustavili smo se v L’Ansu in za°el razgovor z dvema ženskama, ki sta ge
deli v senci pred hišo. Obe sta Barag°v
delo v L’Ansu dobro poznali. Začeli nam pripovedovati in kazati, po kat-poti je Baraga prihajal v L’Anse, kjo j1 sozidal prvo cerkev, itd. Pokazali st nam tudi hišo Francoza Petra CrebasS9’
ki je prvi povabil Barago v L’Anse
mu odstopil del svojega stanovanja,
je v njem priredil zasilno kapelo. ^ . slopje je še isto kot takrat in v nleP
Gornje jezero in
i'ia^r ^1’e*)assovi vnuki. Na žalost nismo Pi'ta	doma in je bila hiša za-
t. to ^mo zavili v vas z imenom ,,Ba-sj.1 • Prijetno s.m bil presenečen, ko °b cesti bral napis z velikimi črka-■ Baraga village. Ob koncu te vasi d^^daljuje vas z imenom Assinins, Ti ra» Va?!' ^ranBa slavne spomine na Ba-zav°- Kajti prav tu je Baraga leta 1843 lini ■ Ind'iancem zidati hiše. Najprej vev sezidal 15 hiš. Nato pa vsako leto Zera „ gričku cb obali Gornjega je-bii Jlm je pa sezidal cerkvico. To je zidalPlKa cerkev’ ki j° je Baraga se-sl:k 0") Gornjem jezeru. Še danes je Poit vij- cerkv't' v muzeju v trdnjavi j0 y dkins. Ko so bile hiše s cerkvi-glav z , ane, je Baraga imenoval za po-Ass:a!Ja te vasi Indijanca Edvarda aPril lnS’ Krstil ga je Baraga sam 7. bi]a a	Po tem poglavarju je do-
vasi Vas ^me Assinins. Zgodovino te žckovSe? že med potjo prebral iz Re-0 kr>jige: Zgodovina škofije Sault
gozdovi ob njem
Ste. Mary in Marquette. Ko smo privozili v to vas, smo cb cesti zapazili velik napis v angleščini: „St. Joseph’s Indian Church. Visitors welcome — Indijanska cerkev sv. Jožefa. Obiskovalci dobrodošli.“ Izstopili smo, da si ogledamo cerkev. Komaj stopimo, v vrt, zapazimo še c n napis: St. Joseph’s Indianorpha-nage — Indijansko sirotišče sv. Jožefa. Zraven sirotišča se je igralo nekaj indijanskih otrok. To so bili prvi Indijanci, na katere sem naletel v „Baragovi 'deželi“. Oče Kazimir — po rodu Poljak — nam je pokazal cerkev. Sezidal jo je gospod Terhorst leta 1873. Njega je še škof Baraga imenoval za župnika v Assirinsu leta 1861. Čisto zraven te sedanje cerkve j? stala nekdaj stara cerkev Svetega imena Jezusovega, ki jo je sezidal Baraga leta 1844. Od te Baragove cerkve je ohranjen le še en oltar v cerkvi sv. Jožefa. Očeta Kazimira sem izpraševal, če so katere indijanske sirote potomci Indijancev, ki jih je Baraga krstil. On je odgovoril, da zelo
verjetno, vendar dokazov nima; saj mnoge sirote niti lastnih staršev ne poznajo, kaj šele 'stare starše. Tako v „Baragovi deželi“ ni več Indijancev, ki bi se še spominjali po svojih prednikih Barage. Pač je pa še mnogo kanadskih Francozov, Nemcev, Ircev in tudi'nekaj Slovencev, ki eo po svojih prednikih v „Baragovi deželi“ še iz Baragovih časov.
Ko smo se vozili skozi „Baragovo deželo“, sem na mnogih mestih cb cesti videl Baragove napise: „Baragova petrolejska družba“, „Baragova pošta“ in že blizu Houghtona „Baragov park“. Zato ne najdeš več človeka v teh krajih, ki ne bi vedel za Baragovo ime. Ker prihaja v te kraje tudi mnogo turistov iz najrazličnejših držav U. S. A., postaja Baragovo ime znano širom Amerike.
Sonce se je že nagibalo proti zatonu, ko smo dospeli v lepo mesto Houghton na Keweerawskem polotokAi. Od Go-wande do Houghtona smo prevozili nad
1400 kilometrov dolgo pot. To mesto sni® si namreč izbrali za izhodišče nadalj1’1*1 pohodov po Keweenawskem polotoku, katerem je Baraga več let misijona*1 in ga večkrat prehodil po dolgem in P0 čez. Sklenili smo, da bomo ostali v teP1 mestu 6 dni. Jaz sem se naselil v žup' nišču pri cerkvi sv. Ignacija Lojolskeg3’ g. župnik Tomaž Drengacz, po rodu P° Ijak, me je zelo ljubeznivo sprejel. D*11' žina Gerbec ei je pa najela nekaj so» v turistovski hiši nedaleč od cerkve Sv' Ignaciji Lojolskega.
(Se bo nadaljevalo)
BARAGI V ZAHVALO ZA USLIŠAN-^
so' darovali za Baragovo zadevo: N. Capital, 100.— pesov; N. N., MendoZ»’ 100.— pesov za uslišanje v sinoveP' ozdravljenju; N, N. 10.— pesov.
Rojaki! Zaupajte v Baragovo priproš" njo! Zatekajte se k njemu! V zahv»'0, darujte za njegovo beatifikacijo!
„Baragova de,žela“ pozimi
krst pri savici
IGRA V PETIH SLIKAH
Z UPORABO PREŠERNOVIH MOTIVOV NAPISAL BINE ŠULINOV ILUSTRIRAL HOTIMIR GORAZD
Vsebina prvih treh slik, objavljenih Prejšnjih številkah:
hč lVečenik Staroslav in njegova lepa nit u Bogomila pričakujeta ob žrtve-pr k- ^og‘r'je Žive sredi blejskega otoka Divalce zadnje sllovenskje poganske ki živi okrog Bleda in Bohinja. u ostalimi prideta tudi Črtomir, mlad Bo a^’ • '-n ^ojmir» tekmec njegov pri ee	Darujejo bogu Perunu, nakar
gi Pricne kolo. Tedaj nenadoma prispe hun ■ 8 sPor°öBom, da se bliža Valj-prj > ].n pove Avrelijev ukaz: takoj naj jev; eJ° za orožje in se pod Črtomirja m vodstvom postavijo v bran. Mož-«e l6 0<^Pravijo preko jezera in Črtomir b0c. a“nJi poslovi od Bogomile, ki prosi kJ’0)Ve> naj mu prineso zmago in ji ga naiu vrnejo.
ne '^°^a Valjhunove čete so močnejše in Hljr?amo» da ni upa na zmago: Črto-delnU Se k°maj posreči z majhnim kr-S umakniti se v Ajdovski Gradec. sti]nJa kr°g Bleda je med tem „zapu-oče ^ar° vero“. Tudi Bogomila in njen Postal u86 krst>ti in prav tako je niorio kr'stjan Gojmir, katerega so ra-s]ed ga Prinesli z bojišča in je napo-
nanTa^llUn J6 naposled sklenil dokončno »nila p.tudi Ajdovski Gradec in Bogo-haj ’ .1 J0 že prej stalno prosila Boga, Zdaj CSI Črtomirjevo življenje, se mu osta].Vsa 0.kuPana zaobljubi: vedno bo teši t*<:v'ca> samo če se njen dragi gojpil^rU-. Gojmir, ki še vedno ljubi Bo-hi'Gol)]0’'- J* tedaj razkrije svoj načrt: Ajd0ve,c?n v plunkarja se bo splazil v Črtorn'Sk.1 Gradec in skušal prepričati BojeniIlJa' naj preneha z brezuspešnim
to ra5r^?m*rjEvi trdnjavi vlada turob-hinop. ?0*°ženje. Primanjkuje hrane in Pravi;, boreev J0 že padlo. Noč je in pri-0tidpoJ Se. k nevihti. Plunkar je imel testet Sanj? m se boji, da se jim bliža • Med tem ujamejo straže na
okopih „tujca“ in ga privedejo pred Črtomirja. Med Gojmirjem in vodjo pride takoj do besnega spopada. Črtomir očita Gojmiru, da jih je izdal, čeprav se zaveda, da mu je v boju rešil življenje. Gojmir, kristjan, ga skuša prepričati o neplodnosti odpora in Črtomir, neodločen, zbere vojake, da jih vpraša za svet: slednjič se odločijo, da bodo ostali z njim in se skušali prebiti ponoči preko okopov v bližnjo goščavo. Črtomir obsodi Gojmir,a na smrt, ker da jih je izdal tujcem, in čeprav mu Plunkar brani, češ da ravna po svoji glavi, se povelje izvrši. Stražar prebode Gojmira in ga sune preko pečin. Toda še predno se pripravijo za izpad, jih napadejo od zunaj devetkrat močnejše Valjhunove trume, ki se s strašno silo sredi bliskanja in grmenja vržejo na Črtomirjevo vojsko.
4. SLIKA
Samoten kraj ob Bohinjskem jezeru. Počasi se pričenja daniti. Po grozni noči v Ajdovskem Gradcu prihaja mirno jutro.
1.	prizor
ČRTOMIR se utrujeno naslanja na meč in zre preko jezera.
Kako otožne, mirne so gladine...
To krinka je ljudem, ki gledati ne znajo, čutiti .ne pod njo srca globine...
Zakaj vso pot, o, Gojmir, me preganjaš? Zakaj šumenje vsako in drevesa stara, mi v groznih sencah vsaka stvar pričara obraz tvoj bledi pred oči?
Ta roka rdeča... Ne! Bela je, bela! Saj sem jo umival z vodo...
A kri se drži je in kot da cvetela bi roža krvava nad njo.
Nemir se mi vgnezdil je v glavo,
v srce je
in božam dve misli nasprotni o istem... Za hip žile v glavi Perun je zamešal... ...naj meč, ki že tolikim sekal je rane, še mene zdaj pošlje v naročje Morane?
Postavi meč, kakor bi se hotel vreči nanj.
Ne! Ne...!
Enkrat da bi videl obraz njen premili, enkrat ji pogledal v oči koprneče, enkrat le poljubil ji ustne žareče, ki zame trepečejo, prosijo v sili...
Enkrat naj njen dih še začutim nemirni, pritisnem si k srcu srce polno sreče, ki boginjo prosi, naj se me usmili...
Čuj vesla udar!
Odhiti in se skrije za drevo.
2.	prizor
Po jezeru priveslata Ribič in njegova hčerka Bistra. Ustavita čoln in stopita na breg.
BISTRA
Tu, oče, vrgla bova mreže.
Prav nič še nisva nalovila...
RIBIČ meri vodo z veslom.
Do konca vesla voda seže.
Sem dolgo noga ni stopila...
Vrže mrežo in oba sedeta na breg.
RIBIČ in BISTRA zapojeta:
Ribe, oj ribice,
spodaj je temna noč, kvišku hitite! Mrežo .neučakano mi napolnite!
Ribe, oj ribice!
ČRTOMIR
Sam Svetovit mi vaju je pripeljal sel»
na P°t!
RIBIČ ga ogleduje, kakor bi videl duh»* Kot bil bi duh! Kako prišel si ob uri tej v samotni kraj?
A da povem ti prej novice; prisluhnil včeraj sem skrivaj: povsod te iščejo kristjani, zato nikar mi ne ostani predolgo v krajih teh!
ČRTOMIR, ki je že planil pokonci, S® pomiri.
Naj brez skrbi bo siva glava tvoja!
To noč dokazali so mi bogovi, da ljubljenec sem iim.
Ta meč zadal stotero smrti je, a meni kaplja ni krvi iztekla!
Bistra, ki si vojske prinesla oznanil0’ povej mi, prosim te: je živa, mrtva? Kje najti je mogoče Bogomilo?
BISTRA
Glej, toliko vem, kakor ti!
Brž ko se je stemnilo, z otoka v noč sem odveslala, da skrijem se z očetom, ki mreže meče ob Savici...
ČRTOMIR
Ta grozna negotovost... Sam stopil
do nje’
a truden sem. Držijo komaj me noge!
BISTRA mu ponudi torbo.
Počasti Radogosta!
Glej, mnogo ni, a vzemi!
Ribe, oj ribice,
Stribog za vami gre, skrijte se, skrijte! K meni se v mrežo brž vse zatecite! Ribe, oj ribice!
3.	prizor
ČRTOMIR stopi izza drevesa.
Bogovi! Vidva?
RIBIČ in BISTRA
Črtomir!?
RIBIČ
Iz meha si medu natoči,
pri duši ti bo l*2®' Da mnogo si prestal ponoči,
obraz tvoj bledi ka2®'
ČRTOMIR
Ah, blazna noč! Vsa polna sanj plašeč***' Dreves v viharju besnem se lomečih, krvi in groznih ran še polne so oči. Sam živ ostal sem...
BISTRA
In druge vse Morana je sprejela? ČRTOMIR
Vse! — V noči smo se skušali prebiti, pa nas Vajhun prehitel je z napadom. Med bliskanje, grmenje v boj srditi se vpletalo zvenenje mečev je, hropenje in umirajočih kriki...
Morana strašno žetev je imela.
RIBIČ
Edini ti se se prebil v goščavo? ČRTOMIR
Kot trava rosna, kadar v mladem soncu boleče pada pod ostrino kose, tako krog mene padali so borci.
Ko blisk grozan razparal je nebo, zagledal kos goščave sem v bližini. Sovrage klal sem z mečem in v temini presekal se do gozda v črno .noč.
RIBIČ
Kje naši so bogovi?
ČRTOMIR
Kaj so mi mar bogovi?
Kje naši zdaj so bratje? In kdo je kriv, da ni jih več? —
Le jaz! Da, jaz, le j.az!
BISTRA
Ubogi Črtomir! Ne misli več! ČRTOMIR
Ne misliti? Ah! Kdo — čeprav bi mogel privoščiti si more to udobje?
Zakaj ni Svetovit pokazal rešne poti? Mar prav imel je Gojmir, da so Črte,
Vile,
da vse bogove naše glave so rodile? Mar res z očetom Bogomila služi zmoti?
Ubil sem v sebi dvom kot Zlatoroga... In kaj? čarobno zel lastne krvi popase pa spet ko prej je močen, je .nemiren...
Kdo bog je ta, ki tujec nosi ga na mečih, c.a Gojmir zanj oči žarečih stopi v smrt? Zakaj ta boj, zakaj trpljenje neizmerno, ko vsi v ljubezni mogli bi živeti mirno?
RIBIČ
Preveč vsega je v tvoji mladi glavi. Pomiri se! Jaz skušal bom po Savi prebiti se do jezera, na otok.
A tebe s čolnom hčerka naj odpelje Ln skrije te med skale pri Savici.
ČRTOMIR
Poslušaj, starec, me! S prgiščem zlati»1 poplačam te pri vsaki že novici.
Kako je Bogomili? Je še živa?
Še gleda svetlo sonce? To povprašaj-
Morda pred tujcem kod se skriva?
Če zveš, da kod drugod prebiva, sporoči mi in ne odlašaj!
BISTRA
Če kdo te sreča, se ne zmeni zate, saj belo glavo človek vsak spoštuje-••
ČRTOMIR
Glej, ker si mi pomogel iz zagate, zlata bo Staroslav dal četrtino od tega, kar skrivaj še zame hrani.
Da vedel bo, da jaz te sam pošiljam, Črtomir mu izroči prstan, pokaži prstan ta, le njemu znani.
RIBIČ se pripravlja na pot.
A zdaj na pot!
ČRTOMIR
In srečno hodi!
Ko sonce zlato za gorami zgine, čaka!a bova te!
BISTRA
Naj bog te vodi!
4.	prizor
Bistra in Črtomir stopita v čoln. P' bič odhiti na levo.
BISTRA, preden odrineta v nasprotl10
Sm€r*	J
A midva v čoln, da skrijem te v peci» Kaj kmalu slišati bo slap Savice. -
(Nadaljevanje prihodnjič.)
SAMOTNO BIJE URA NEKJE
ZGODOVINSKI ROMAN O JEZUITU MISIJONARJU OČETU MATEJU RICCIJÜ Napisal Fausto Montanari, za „Katoliške misijone“ iz italijanščine prevedel M.
XX. NANČANSKI SEN
V nekšni čudni mešanici se je spet in spet ponavljalo vse: smrt duhovnih sobratov, kitajska sovražnost, nočni napadi, ki si se jim moral trdo upreti, a hkrati toliko previdno, da nisi škodoval nikomur: najprej si moral z mogočnim glasom groziti, če pa se napadalci le niso dali oplašiti, ni kazalo drugo, kot stisniti rep med noge. Ob nekem takšnem nočnem umiku je oče Matej skočil skoz okno; polomil si je nogo in od tistih časov šepal.
Pa so vendar 1559. misijonarji lahko zapisali velik korak naprej. Do takrat je oče Matej mogel le na manjše oglede, zdaj tod, zdaj spet tja, vse po zaslugi prijateljstva, ki ga je vezalo s kakim mandarinom in vedno le v provinci Kuam Tum sami, takole v okrožju kakih sto milj. Zdaj pa se mu je naenkrat nasmejala sreča, da se je mogel odpraviti na pot tisoč milj in čez.
Pri enem svojih običajnih sprejemov je pater spoznal mogočnega Še Lou, visokega vojaškega poveljnikla; razumen poštenjak, ki si je bil poklic izbral vse prej kot priljubljeni vojaški stan, pa je v njem hitro in visoko napredoval; pri tem si je nabral dokajšnje premoženje. A Še Lou navkljub svoji časti in imetju ne z besedo, ne z zgledom ni in ni mogel utolažiti svojega sina. Bil je to mršav mladenič, tamle pri dvaindvajsetih letih, ki ga je bila mati narava onesrečila s predolgim vratom in topimi, škiljavimi očmi; fant se je bil pogreznil v brezumno žalost, ker je pri modroslovnih izpitih padel. Oče ga je vodil na potovanja, vlačil s seboj vso \svojo številno družino, in iskal sinu dogodivščine: pa niti lov, ne ježa, še ženske niso mogle zdramiti mladeniča iz mrke togosti. Prikrajšali so ga bili za učenjaško slavo... Kaj hočete? Ves svet se je odel v črnino! Mladec je iskal samoto; posedal je, kjer je le mogel, in vedno znova sezal po čopiču in črnilu: čemel je tako, z belim svitkom na kolenih, z dvignjenim
čopičem in čakal, čakal, da mu iz src** zapoje veliki spev, ki naj bi ga oPfa sramote. A čopič se ni zganil in črna® se je počasi posušilo. Zdaj je mladem® izbruhnil v jok, obupna misel, da je vse življenje zavržen, ga je zmog“1 docela.
Lepega dne pa je ta mladenič poslu šal očeta Mateja: kazno je bilo, da s® je iz svoje otopelosti slednjič le zgani*-poslušal je to in ono, se zamislil, s^1*1 pri sebi nekaj zamrmral in se bežn® nasmehnil. Poveljnik, njegov oče, ki J® to videl, je ves v ihti od velikega up®' nja rotil patra Mateja, naj se mu P1'1' druži pri potovanju na sever, kamor s je bil tistikrat namenil.
To je bil začetek velikega potovanj® proti Pekingu. Manjši griči in severn® pobočje so brž ostali za potniki; v udobnih ladjah so zdaj začenjali dolg® vožnjo po reki Kam. Veletok je bil s*®®1 ploven skoraj vse do izvira, a v dalj®v® nekaj sto milj bi bili morali jadrati č®* vrsto nevarnih brzic: osemnajst že j1*1 je bilo samo pred Nan Čanom.
Zato se je vbjaški poveljnik z vs® družino dlje pomudil v svetišču Rečn®' ga Genija in mu zažigal kadilo za sre<! no pot.	u
Oče Matej je kaj nestrpno stal ®p strani in čakal. Potem je poveljnik' ki se je spet vrnil na krov, povpraS® ’ če je trdno prepričan o pomoči svoj1! bogov. Misijonar stoji na tisti ladji®^ kjer je bival skupaj s služinčadjo, t®1^ na bregu pa stoji visoki častnik Pr® največjo ladjo, namenjeno njemu 1 družini: obe ladji sta bili v tistem tr nutku kot pomenilo dveh različnih ®T tod in njuno na vid brezpomembno 1 . dranje gor pö reki je bilo težko PoI.|. j skrivnostne vsebine, častnik je razh1).^ Ijal misijonarjevo vprašanje in sledni ; odvrnil:	i
— Upajmo, da bo tako. Tako vSp j so vedno storili predniki.	>e
Seveda pa tisto vojakovo zažig®j kadila prej prav nič ni pomagalo, i*®,j(, j že pri drugi brzici njegovo veliko la<1J
e zatelo to, kar se je pač tudi pre-nogim ladjam davnih prednikov na-enlo: skriti tok, ki ga vse do zad-.Jega niso opazili, jo je zgrabil z boka, J. ^'eščil na peščeno sipino in jo v tre-sUtku prevrnil po dolgem. Druge ladje ,®e brž obrnile na pomoč: ta, ki je zda očeta Mateja, je bila najbližja: "anJo so spravili "
otroke.
so rešene prešteli:
častnikove žene in
nihče ni
i‘}njkal. Oče Matej pa je po prvem kaj , lostnem vtisu slednjič sklenil, da vsa-š,sn° zlo vendarle ni poslano samo za °do, saj bi tale mrzla kopel zares ognila pregnati iz prenekatere glave j. 10 v nujnost in koristnost malikov. , ®s’ naj večja težava s Kitajci je bila lik^V ^ ^em’ kako prepričati jih, da ma-1 niso nikakšna življenjska nujnost, j,- ,^a pa bi pokazal, kako mnogo'-ko-^stnejša 0[] maiikov je krščanska do-jo°ta» je oče Matej odstopil svojo lad-hik ^°^nokrvni družini visokega čast-Pri i-sam Pa se l’e bil s sodrugi vred jo Vn- na najmanjšo, na tisto, ki so v nili od vsega početka odločili za pre-Voz Prtljage.
k&.' tem se je prikradla noč, z njo pa tr: ^^pdna sapa- Brodniki so hiteli za-(]aJ(!.y.ati, da je najhujše že mimo, pa kJ.- P* zdaj že lahko razpeli jadra: nav-Dn,- .temu se je oče Matej priporočil p,.;.lci Mariji, saj bi bilo res kaj ne-r^ryftno, če bi zdaj za častilci malikov la kopel doletela še kristjane. Pa je jari PIPa silen vetrovni sunek zasukal se ^a *n prekucnil ladjico. Oče Matej tern znašel globoko v reki, sredi črne jo e’-v ,usta mu je silila voda: odprl rnjj z.acutil, da vzdrži, in se, kot po neki na ;le nrotala okrog telesa in ga vlekla neKan°- Zdelo se mu je, da bo umrl in Vzeia topla spokojnost ga je vsega pre-
tudi r.°kami pa je še vedno opletal, Čehi, ,)111 znal plavati in se niti domislil naHa bi se gibal: tako mu je dlan ne-je y11!8 ptipala debelo vrv. Pograbil jo skrivac-ut’t, da vzdrži in se, kot po neki had	gnan, vzpel po nji. Z glavo
Se y>V0^0 zdaj je globoko vzdihnil, no-a R0 nenadoma našle peščena tla. ha rf ^°vv rogu in iz teme obupni klici vodo °j10^ : ničesar ni videl, pljuval je Zrugjj ^rgrl breg in se tam brez moči • Potem pa je vendarle zagledal
Mons. G. Lopez, prvi kitajski škof, pekinški administrator od leta 1685—1.691
v bližini drugo ladjo, od koder so s svetilkami in klici dajali znamenja.
A to pot je bilo preštevanje rešenih manj veselo: pogrešali so katehista Giovanni Barrada; najbrž se je bil zapletel med alge in usahnil na dnu.
Oče Matej in sobratje, ki so spet no-vegä mrliča pustili vzdolž svoje misijonske poti, so slednjič prišli prav v Nan Čan. To-d se niso ustavljali; prepeljali so se marveč čez veliko jezero in zavili v Jang Ce, mnogo daljšo in mirnejšo reko, ki jih je nosila ob ugodnem vetru jadrno v Nan King, prav blizu morja.
Poveljnik še Lou pa, ki se je bil morda naveličal njih družbe, ali pa se je bil prestrašil lastne drznosti, jih je tu kar na lepem s kopico blestečih izgovorov nenadoma odslovil in sam odšel naprej. Bili so na pol poti do Pekinga.
Brez svojega 'Vojaškega zaščitnika se v Nan Kingu niso mogli ustavljati. Znova so morali obrniti hrbet presto-lici, spet so se morali prepustiti toku na Jang Ce, prepeljati se čez veliko jezero vse do Nan Čarga in zraven razmišljati, kako vse veselejše je iti naprej, kot pa vračati se. Pa naj se zgodi volja božja.
Na tem svojem počasnem povratku je oče Matej imel čudne sanje.
Neznan mož je stopil preden in ga nagovoril:
— In vi blodite po teh deželah v prepričanju, da boste izkoreninili stara verstva in prinesli novo vero?
Mateju je zaprlo sapo; saj se je bil vendar vedno trudil, da bk se ognil slehernemu očitnemu širjenju vere iz samo bojazni, da bi ga ne pognali iz dežele.
— Ali si Bog, ali pa zli duh! — je zaklical.
— Nisem zli duh! — je odgovarjala prikazen-
Zdaj je Matej padel na kolena in prosil:
— Gospod, saj vendar poznaš mojo dobro namero! čemu mi ne pomagaš?
In Gospod mu je naročil, naj misli Nanj, ki mu bo vedno blizu, kadar bo prišel na dvor. In Mateju se je zdelo, da gleda velikanska vhodna vrata, kakršnih še ni videl nikoli.
Nan čan, kjer so se zdaj ustavili, pa je bilo veliko mesto; zanimanje za učene tujce je bilo tod bolj v dejanjih in manj v samih besedah kot prej v Šao čen. Prav posrečen sklep tedaj, da so odložili oblačila kitajskih boncev, ki so jih ljudje zaradi njih nevednosti na splošno kaj malo cenili, pa so se rajši začeli nositi kot modrijani; spet so si pustili rasti brado in lase, hodili so v dolgih haljah učenjakov, glavo pa so si pokrivali z modrijansko čepico, ki je tudi sicer dokaj slična duhovniškemu pokrivalu.
Biti Kitajec s Kitajci: ukloniti se njih okusu. In ker bi rumenci pač ne mogli posebe ceniti glasnikov nebeškega Gospoda, če bi jim ti prihajali peš kot berači in zraven še oznanjali neumljive bedastoče o sramotnem križu, se je oče Matej po mnogem razmišljanju odločil, da se bo poslej vedno predstavljal kot modrijan in se dal kot kitajski modrijan vselej samo v nosilnici voditi na obiske.
Misijonar je dobro računal: od tistih dob je njegova veljava porasla še mnogo bolj, kot je pričakoval. A vsaki-krat, ko je pogledal oba nosača, ki sta se sklonila, da bi dvignila prečki pri nosilnici, si je oče Matej počasi vlekel brado, sam v sebi ves zmeden, medtem ko mu je obraz odseval še večjo brez-
brižnost. Pa je vendar bila to ^ij1 pravilna pot; ni kazalo drugo, kot ukl niti se njih težnji po mogočnih kr^ j njah. Sicer pa si takole v nosilnlC lahko potisnil podse košček kake čr pinje, ki ti je navkljub vsemu ugodi vztrajno žrla v meso...
Novic o patru Ruggieriju ni h nobenih; še manj o nalogi, ki g» ^ klicala v Rim. Izginil je proti tisti, v. času in prostoru zdaj že tako oddalj®11 deželi, ki so ji rekli Rim in od ko«6 so tako poredko prihajala pisma, da 5 se zdela kot v tujem jeziku pisana, naj je že govorica, ki je iz njih besf' dila, bila katera koli. Davni sošolec .’ rimskega kolegija je pisal očetu Matej in ga prosil potrdila o novici, ki so 1 bobnali po Rimu kot zanesljivo dejstv'°' češ da se je Kitajska pokristjanila, so ljudje v množicah sledili kralju, I4 da se je dal krstiti. Vse je lahko P; dokaj preprosto rešljivo za tistega, * od daleč sanjari. Prav zato so uiord Ruggierijevo poslanstvo iz leta v odlagali in misijonar, ki je tistikrat _ tolikšno naglico odhajal, se ni vrnil ve.e'
Tudi rodni mu brat Antonio Mar1^ je pisal iz Macerate kar čedno piše#1' ce: pripoveduje mu, kako so ga im61’,0 vali za kanonika in kako zadovoljen d je, to si lahko misli. Potem pa mu ce stita, ker da so ga imenovali za aPPf. riorja vsej neizmerni Kitajski; zde*, se je, da je možek tudi v tej dolžnoS videl nekšen velik kanonikat.
— Tako sem tedaj tudi jaz kar zn9, menit gospod, — se je pater Mat * smejal sam sebi. Bogat, mogočen, bla»' Saj res, smrt me ni hotela; tako najstarejši med vsemi. Edino zasluZ nje pa je to: čakaj in paberkuj 9 trenutkom, ki ti ga je bil namenil B*®, Pa bodimo še glumači malo, * , zato! Nosilnica, dolga brada, dolgi la je, lepe vezene in poslikane knjige, klene prizme, ure, zemljevidi vsega s^. ta, šestomeri in zvezdomeri: cela 01 žarnica prepestrih dejavnosti, na,,1,(r njena edinole, da poteši kitajsko ra<5j, | vednost in da jim hkrati vzbudi na* višje razodetje: kdo je Bog?	.. |
Predvsem pa: razgovori in spet n9, govori, sprejemaš obiske in vračaš 0
ske, zapletaš se v neskončno dolga P'j,j davanja, ki nihajo med moralnimi in pesniškimi podobami, vse to ti, a® j
S' njega ^n’ pesništvo tako pre-
Zat? pa j® krä po odgovoru n»; n ,4nt?nio Maria, ko ga opominja, bi-,' b°J s^ri)i za dušni kot za zemski agor svojega kanonikata, sedel in za-P.lsatl filozofsko razmišljanje o pri-M t J.stvu>. ki je pač prva knjiga očeta ®ja, pisana naravnost v kitajščini-čnr, rave.n Pa je moral dokončati son-n ar? ,In zemljevid vsemirja; oboje je niti ,rja . °*:> bližnjem sprejemu poklo-Pnvk^aiJeV*kemu Kjen Gan- Prav za res n- ta 6 imenitni kraljevski gospod bil /l1. Premogel drugega kot ime, ker je Vsev«,11 - ga kralju sorodnik. A navkljub tei iU	me<^ najvišjimi; oče Ma-
Pionil do Pieiee preštudiral cere-Papake < a niorda ne zagrešil kake
vabP-i dan, ki je bil določen za po-tU(]j ne’ je snežilo na zmrzla tla, če-južno-? bili šele v oktobru. Po toplem kra?inSkem- vzdu§ju je zdaj tale zimska Pa Ma 0®efu Mateju obudila spomin Začptu er?to’ ko j®’ fantič še, takole v v a Zlme slavil prvi sneg. Sedel je Pesb , ° nosllnico in velel, naj ga za-v Palačo kraljevskega Kjen Gan.
drun-;11 j° v Prostorni dvorani čakali je sWidemnajsteri. Vzvišeni Kjen Gan zom 7 a Prednje z zaskrbljenim obra-jel VipL-i °bn^.av*mb ornimi koraki, spre-tern s -ne ’n j?k slovesno vrnil. Po-dežern° nanieril k osemnajsterim seltene-’ klv?° Mii pripravljeni za povabila -j’ S ,sl.rokimi rokavi svojega obla-kot zdaj oplazil sleherno naslanjalo, že Drn- b?®e Izprašiti, četudi so jih Pa so 'L CjZ 'n ®ez izprašili. Povabljeni odklam- 6 - žem delali kretnje ponižnega JnaknjijanJa> ne da bi se pri tem pre-Xadnip«,Z n’esta, kjer so se dvignili po krtačpp • P°klonu. Ko je bilo to obredno ki t. KJ.® Pri kraju, se je oče Matej, d®kan v J1? svojih letih nrkak častni stolu „i tej druščini, nameril k pre-sil p7 p'^eoitega Kjen Gan in izpra-balje p olp.° naslonjalo z rokavi svoje Stranj °st>telj pa je med tem stal ob v naj’ ,l?esl'oval roke in delal kretnje, žasti/rp1 ,tl?vedale, da ni vreden takšen d tu-j.0',3-1 Pa so še drugi povabljeni r°kavi „ bru,r'rn Pristopali in krtačili z ^ato „?r.est°l Plemenitega Kjen Gana. bttija ‘ začela precej vljudna raz-ko je vsakdo hotel drugemu
častneje mesto odstopiti. Slednjič so posedli vsi do zadnjega in brezpomembni obredni stavki so začeli krožiti od sedeža na sedež; pravi razgovor se je vnel šele, ko so jim postregli s slaščicami.
Vsa umetelnost kitajskega razgovora, ki ji je bil oče Matej tolikšno pozornost posvečal, je zdaj bila v tem, da si kar mimogrede povedal posebe blestečo pesniško podobo in ji zraven pritaknil kak drobec iz modroslovja ali nravnosti.
To pot mu je bila sreča posebe naklonjena, ker je lahko gostom razlagal zgodbico, ki je tako silno vzburila domišljijo plemenitega Kjam, tam navzočega. Kakih deset dni prej se je Matej, četudi je bil večer že pozen in sam ves utrujen, uprl, da bi obiske odgnal z izgovorom, češ da ga ni; vdal se je marveč in jih sprejel. Imenitni Kjam,. nad tolikšno pozornostjo ves prevzet, je povprašal Mateja, kako da se ni po-služil običajnega izgovora. In misijonar je pojasnil, da na krščanskem zapadu nikomur niti drobna laž ni dovoljena, pa četudi sta vljudnost ali nujnost po sredi. Ta dogodivščina je šla po vsem mestu, od ust do ^t; tudi ob nocojšnjem sprejemu so na široko razpravljali o nji: Tako je zdaj oče Matej lahko na dolgo in široko razlagal, kako mnogo več vredno od slehernega obreda, od sleherne vljudnosti je, da spoznaš resnico in se ji ukloniš povsem- Na zapadu, je spet. zatrjeval, so mnogi, premnogi, ne samo eden, ki iščejo resnico in žrtvujejo vse življenje, da bi taisto resnico vsi spoznali.
Oče Matej je s temi razgovori in obiski slednjič uspel, da je počasi utrdil med rumenci, če ne že prepričanje, pa vsaj verjetnost, kako na zapadu kreposti v resnici žive mnogo popolnejše kot pa v Mezzovem kraljestvu. V takšnih prizadevanjih pa ga je tistikrat podpiral že tudi pater Cattaneo, ki bil v dolgih vljudnostnih razgovorih iz dneva v dan prožnejši.
O vzvišenem Kjen Kan pa se je preveril kaj kmalu, da mu navkljub prvotnemu upanju ne bo mogel utreti poti v Peking; takšnile kraljevski sorodniki ne le da niso imeli tamkaj prave špranje skozi katero bi se lahko prerili na dvor, marveč so celo gledali nanje kot na. sumljive ljudi.
P. Semedo D. J., f 1658, ki je za Uiccijem deloval na Kitajskem
Mnogo več sreče je prineslo prijateljstvo z mandarinom Gnan čju Min, ki so ga nekaj dni po prvem obisku pri patru Mateju poklicali v Peking na dvor, da bi tam prevzel neko odlično službo. Ves pijan od sijajne časti in zaverovan hkrati v žepne ure, ki mu jih je bil Matej podaril, se je dostojanstvenik sam ponudil, da bi misijonarja in njegove spravil v Peking.
Tako sta 25. junija 1598, skoraj po treh letih življenja v Nan Čan, oba patra znova poskusila v Peking.
Z ladjami imenitnega Guan Čju Min so gosposko potovali tja do mesta Nan King; ko pa se je plemenitnik izkrcal, sta si tudi misijonarja hotela poiskati stan na suhem. A mesto je bilo vzburjeno in vse v strahu zaradi nedavnih japonskih zmag na Koreji. Iz bojazni pred sovražnimi vohuni so tedaj slehernega, ki je na novo prišel, trdo preiskali, preden so mu dovolili na suho. In četudi oba misijonarja nista prihajala kot zapadnjaka, sta se
jim zdela le preveč tuja. Tako sta se tedaj morala zadovoljiti z bivanjem n8 ladji.	.	.
Niti sam mogočni Guan čju Mm » mogel ničesar doseči; le na skrivaj sta ga nekajkrat obiskala, ko sta se uspe* izmuzniti vojaški straži.
Vse te težave pa so ju še bolj vorno potrjevale v prepričanju, kak naravnost nujno je, da čimprej pridet v Peking pred samega kralja, če hocet» dobiti zagotovilo svobodnega kretanj in bivanja v tem rumenem kraljestvi' Zato sta z veselim srcem zapuščal8 Nan King, kjer bi si v drugačnih ra® merah iskreno želela približati kakeg imenitnika; nestrpno sta nadaljeval pot v Peking.	.
— Kdo ve, — je oče Matej v tremi kih najbolj gorečega upanja razmišlj8^ kdo ve, če ne bom v Pekingu, K
-- KQO ve, ce	UUili V	.
bom prišel tja, prepoznal tistih vel častnih vhodnih vrat, ki sem jih gleo8 v snu? Gospod mi je dejal, da mi D
taKrat onzu.	.
Krajina med mestoma Nan King J. Peking je bila bolj nasmejana in bo J vedra kot katera koli druga: ladje ; se zibale po širokih, mirnih prekopi/! ki so jih obrobljale lične hišice z vrti in vrtovi. Skupine zdravih in sit otrok so z obale pozdravljale potni* na krovu; njih mlada lica z nasmej . nimi, zategnjenimi očmi, s širokimi n sredi, so živela v spominu kot posebn ugodno znamenje.	.rti
Zdaj, zdaj so se ladje s spretni okreti izmikale in prehitevale do« splave z lesom, ki so jih z rokami P časi potiskali po prekopih. Bili so v likanski hlodi, namenjeni v Peking. .e obnavljanje kraljevskega gradu, ki nekaj let prej pogorel-	0-
Cele stotnije mož so s topim na/ ^ nom vlačile te splave, ki so prihaja)' jc daljnih pokrajin. Ker so prevozih j -	......... dan, so nekaj«,.
gel«
pet do šest milj na dan, so prav veliki hlodi pripluli na po dveh letih.
Res, za pozidanje enega san) zemskega gradu, ki ga ne bodo n> videli, so ti ljudje po ves dan vlekh „ trdo vrv, ki se zadira v izmučeno ra dolea leta, vse življenje, ven in ven-Misijonarja pa sta v Peking pi‘
7. septembra 1598.
(Se bo nadaljevalo)
KAZALO ..KATOLIŠKIH MISIJONOV“ — MAREC 1953
Obispo esloveno dr. Grcgorio Rožman ctlebiu sus setenta anos
(B. F.) ........................ 155
skof Rožman in misijoni (Lenček
Ladislav CM) ................... 150
Gd urednika do misijonarja (France Jereb CM) ................... 163
XII preganjanim bratom (Dr.
Alojzij Odar) .................. 108
v nemajhni stiski (Fr. Jereb CM) 175
S1;ke iz Indije
Na poti v težki delokrog Pavel Gospod zna udariti (P. Poder-
žaj D. J.) ................... 180
Bernik SDB)................... 178
Prvo sveto obhajilo (P. Poder-
, žaj D. J.) ..................... 181
Velika žrtev (Iv. Kešpret SDB) 181
Misijonarji pišejo (P. Janez Ehrlich o misijonski zdravnici dr. Gabrijeli Ehrlich; p, Rudolf Pivko OEM; p. Albin Kladnik FSC) ........................ 183
Po misijonske m svetu.............. 187
Misijonsko zaledje
Druga misijonska veletombola
v Buenos Airesu.............. 189
Kdo je kaj prispeval v 2.000
dolarski sklad .............. 192
Mladi misijonar
Velika pomoč .................. 19-1
Izvolil sem ga ................. 195
Indija Koromandija ............. 190
Slov. misijonarji na Kitajskem 197
Naša pošta ..................... 200
V Lao Ting ..................... 199
Uganke in šale za naše male 201
Barago na oltar!
Velik svetnik (Dr. Al. Odar) 202 Prva seja Južnoameriške Baragove zveze ................. 205
Po Baragovih potih (Janez
Kopač CM) ................... 206
Krst pri Savici (Bine Šulinov) . .	209
Samotno bije ura nekje (F. Monta-
nari) ....................... 214
Sliki
ki je
mi ovitku kaž ta v Lok. ga jubilanta škofa dr. Rožmana in pa indijsko mamico, Prinesla vsega sestradanega sinka v sirotišnico v Tirupattur, ki jo vedi slovenski salezijanec g. Pavel Bernik
•Katoliški misijoni“ ob tridesetletnici v letu 1953
jjj	izidejo v 10 zvezkih ra skupno 650 straneh
v TivP0' v Argentini 25 pesov, v USA in Kanadi 2 dolarja, v Avstriji 40 šilingov, ttaliji in Trstu 1000 lir, v Franciji 700 frankov, v Argliji in Avstraliji 1 funt, v drugih deželah 2 dolarja
S- .	j
Narcčrjoi in plačujejo se „Katoliški misijoni“ na sledečih raelovih:	|i
Argentina: Lenček Ladislav C. M., Calle Cochebamba 1467, Buenos Aires L- S. A.: Wölbung Kar, 1 CM, 500 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa	^
— Rudi Knez, 990 E. 63 St., Cleveland 3, Ohio — Tushar Anica,	%
Box 705, Gilbert, Min.	^
Kanada: Kopač Janez C. M., 210 Mc Caul Et., Toronto, Kanada — Turk France, 263 Oakwood Ave, Toronto, Ontario.
Irst; Stanko Janežič, Mačkov ja 7, Dolina, Trst Galija: Dr. Kazimir Humar, Corte S. Ilario 7, Gorizia.
Avstrija: Luskar Alojzij, Kamen 14, P. Tainach, Kärnten.
^ v ostalih deželah sprejemajo iz prijazneeti naročnino slov. dušni pastirji
drng^Mški misijoni“ so splošen misijonski mcaečnik, glarilo papeških misijonskih slov«’ *]°venskih misijonarjev in „Južnoameriške B.:ragove zveze“. Izdajajo ga Urej n.®k’ lazaristi. Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Lenček Ladislav CM. Naslov tisk nistva uPrave: Calle Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska rna Federico Grote, Montes de Oca 320, Bs. As. — S cerkvenim odobrcnjcm.
ifl
TRIDESET LET

,-----------------

-*

%■

M
š!
&




'
w
* ■ ^rief
S? ■*'■
II!
.

k ■
% *
t- t
ipr «v
\’


ovci rl KI O 1 uou
VU<1